Pod Triglavom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pod Triglavom: Zgodovinska povest iz 1. 1415. v dobi kmetskih uporov na Gorenjskem
Mimi Malenšek
Pod psevdonimom Mimica Zagorska
Spisano: 1939
Viri: Gorenjec 21. 8. 1937 [1], [2], [3], [4], [5], [6], [7], [8], [9], [10], [11], [12], [13], [14], [15], [16], [17], [18], [19], 1938 [20]in v prvih treh številkah 1939 [21]

dLib

Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX.dno

I.[uredi]

Leto tisočštiristopetnajsto.

Po samotni poti čez Kamnik sta stopala v temni junijski noči dva moža. V Bodeščah in v Ribnem so svetile luči iz hiš. Z Waldenburga, Kamna in Blejskega gradu so se videla razsvetljena okna. Kakor ponosni orjaki so stali gradovi na pečinah, izzivalno so gledali na svobodnjaške domove, praznike so zrli komaj še s koncem očesa, na tlačana gospoda iz gradu še pogledala ni.

»Poglej, kako gorijo luči v gradovih! Oni tam poslušajo potujoče pevce, ki jim pojo o junaštvu in o dekletih.« je dejal svobodnjak Jurče iz Vošč. Prijel je za ročaj kratkega meča in grozeče zarožljal z njim.

»O, če bi jaz še nosil meč, bi bilo kmalu drugače. Tako pa, kaj hočemo. Tlačan, ti trpi in molči. Slabše se godi tlačanu kakor psu.« 

»Hribar, presneto se mi zdiš nespameten. Kaj takega še nisem doživel. Zaradi dekleta si pustil, da so ti ostrigli dolge lase in vzeli meč. Pa ko bi trpel samo ti! Tako pa bo na veke ves tvoj rod grajski suženj. Že zdaj te kolne sin, klela pa te bosta tudi vnuk in pravnuk do bogve katerega rodu. Njihova kletev ti ne bo pustila mirno spati v grobu.« 

Hribar z Brd je sklonil glavo, bol mu je stisnila srce.

»Vem, po pravici mi očitaš vse to, Jurče. Že moj oče me je svaril, naj pustim dekle, ki je uskočilo iz druge gospoščine. Pa nisem odnehal in on je prezgodaj umrl, da bi mi ubranil. O, če bi vedel, kaj je storil leto po njegovi smrti njegov najstarejši sin, bi se v grobu obrnil. Pa ne morem nič zato. Ljubezen me je premotila, da sem daroval zanjo svobodnjaštvo, na katero je bil moj oče tako neizrečeno ponosen. Pred petindvajsetimi leti je bilo to.«

»Tako dolgo si že tlačan. Na tlako hodiš, desetino daješ, valpetov bič ti poje po plečih za južino in za malico. Povej mi, ali ti ni bilo res še nikoli žal?«

»O, pač. Prišli so časi, ko sem klel svojo neumnost. A če bi danes prišel nato, kakor takrat, bi si zopet pustil odstriči lase.« 

»Bedak!« se je zasmejal svobodnjak Jurče. »Premehak si, že vidim, ti nisi za našo družbo.« 

»Motiš se. V ljubezni ne poznam mere, pravtako je tudi v sovraštvu ne bom poznal. Jaz imam z gradom stare račune, ki še niso poravnani. Moja roka je še močna in utegnil bom napraviti prevzetnemu Ortenburžanu nekaj nemirnih noči. Ali, kakor sem rekel, mi sami ne bomo opravili ničesar. Treba nam je zaveznikov in sicer zvestih ljudi.« 

»Saj jih iščemo vsepovsod. Ljudje so se naveličali prenašati krivice, ki so že res postale čezmerne. Ko se združimo, jim pokažemo.«

»Ha, zvrnemo s skal ta prokleta gnezda tiranov!« je stisnil Hribar pest. »O, kdaj pridejo tisti časi, o katerih mi je govoril sivolasi ded. Rekel je, da so stari ljudje obetali, da se bodo ponosni gradovi porušili in bodo v razvalinah gnezdili gadje, nad njimi pa bodo ukale sove.«

»Če se nam lepe namere ne izjalove, tedaj bo dedovo prerokovanje v kratkem izpolnjeno. In skoro gotovo ne propademo če se združimo vsi.«

»Močnega nasprotnika smo se lotili in ne bomo ga kar tako ugnali v kozji rog. Gospoda ne bo držala prekrižanih rok,« se je Hribarja loteval dvom.

»Tudi mi ne bomo čakali, da bi nam oni pogledali v račune. Združimo se, odpovemo tlako in desetino, pa razderemo gradove. Naš grof še ni tako divji, a ta prokleti valpet Žiga bi nas najraje odrl. On mora vse dobiti povrnjeno po božjih in človeških postavah.«

»Temu sem tudi jaz gorak in ga ne bom božal če ga dobim v roke.« 

»Vem, da ga ne moreš. Za hčerjo postopa in kateri oče bi mogel mirno gledati kaj takega. Če bi lazil za mojim otrokom, jaz bi mu posvetil, da bi ga za vedno minule skomine.« 

»Ti lahko tako govoriš in tudi kakšno gorko moreš primazati grajskim, ker si svobodnjak. A jaz! Če valptu skrivim le las, me bo spravil na varno, da izlepa ne bom videl doma. Kaj hočemo mi, ubogi tlačani. Trpi in molči, to je edini pametni nasvet.« 

»Kakor sem rekel, tako je: zanič si Hribar. Svoj čas si zaradi ženske zavrgel svobodnjaštvo in zdaj si se tako pohabil, da še za pameten pogovor nisi več. V fantovskih letih si bil drugačen. Kaj bomo dosegli, če bomo vsi taki, kakor si ti?«

»Jaz sem upornik z dušo in telesom,« je zatrdil ponosno tlačan.

»Pa govoriš o potrpljenju, kakor dekle, ki se boji za ženina, da bi ji ga grajski ne zaprli. Včasih si visoko nosil glavo, zdaj si pa upognil tilnik, da te ni več spoznati.«

»O, Jurče, ti ne veš, kako težak je grajski jarem.«

Svobodnjak se je ujezil.

»Tako zdihuješ, zraven pa še s prstom ne migneš, da bi tisto stresel s sebe. Naj gospoda poskusi živeti brez tlačanov, mi je ne bomo pogrešali.«

»Sami ne moremo nič,« je vzdihnil Hribar.

»Tepec! Kdo pa pravi, da smo sami? Saj sem že povedal, da čez in čez vre, vsi tlačani dvigajo glave, uporni duh je preletel že vse dežele. Združili se bomo in potem pristopimo h »Kmetski zvezi«. Vsi bomo delali za enega in eden za vse. Pomagajmo si sami in Bog nam bo pomagal.«

»Ali ti zaupaš krofastemu krojaču in Klandru?« je nezaupno vprašal Hribar.

»Če jima zaupam? Krofasti krojač je prebrisan, on ve povsod uganiti pravo. Klander je pa že star in tudi v glavi mu ne mora biti vse v redu, drugače bi ne blagoslavljal svetinjic in molkov.«

»Hm, pa vseeno Klandru bolj verjamem. On ima grunt, bori se za svoje pravice. Toda sam ne bo zmogel vsega. Treba bo še koga drugega, ki bo prijel delo v roke in ga dovršil tako, da bomo res nekaj dosegli, kar bo v prid nam in našim otrokom. Ali ti ne bi maral, Jurče?« 

»Jaz« se je začudil Jurče.

»Zakaj ne? Saj si svobodnjak.«

»Jaz bom že svoje tlačane podkuril, da bodo potipali prevzetnega Ortenburžana po rebrih. Vsak svobodnjak naj vzdigne tlačane, pa bode šlo.«

»Voditi pa ne maraš?«

»Ali ne veš, da gradu ni mar starih urbarskih pravic. Danes tudi mi, ki nosimo meče, nismo več varni.«

»Vidiš, prej si govoril in mene deval v nič, sedaj ti je pa kar naenkrat zmanjkalo sape. Kako je to?«

»Saj ti rečem, da tudi svobodnjaki nismo nedotakljivi. Spomni se samo na svojega očeta.«

Hribar ni odgovoril, pred očmi mu je vstala zgodba njegovega nesrečnega očeta, ponosnega svobodnjaka. Ko je bil on še komaj šestnajst ali sedemnajstleten, so ga biriči odvedli na Waldenburg, ker je hujskal tlačane zoper grad. Mati je jokala, da si je skoro izjokala oči, a o očetu ni bilo ne duha ne sluha. Mislili so že, da je mrtev, pa se je nekega dne vrnil iz ječe. Toda kakšen! Visoka postava je bila upognjena, lasje so mu osiveli, ponižan je bil do smrti. Govoril je malo in ni si upal pogledati človeku v oči, kakor bi nosil na obrazu pečat sramote, neizbrisnega greha. In vendar ni storil drugega, kakor to, da je zahtevni pravice za svoje tlačane, hotel, da jim vržejo vsaj drobtinico od obilne in mastne pogače. To je bil njegov greh in zanj je trpel štiri leta v strašni temnici, ječa mu je zlomila voljo, vzela mu je moč, da nadaljuje z borbo, ki jo je započel. Samoten je sedel po kotih, živeti ni mogel, klical je smrt - rešenico, pa tudi te ni bilo blizu. Tako je trpel in se mučil dolga tri leta, potem pa je duša zaželela pokoja. Ko mu je smrt podajala svojo hladno roko, je velel sinu, naj mu priseže, da ga bo maščeval. Spričo domačih in sosedov je tedaj Miha prisegel, da ne bo pustil očetove krivice vnemar. Kri za kri, življenje za življenje! A kaj je storil potem? Najprej je za ljubezen ženske zavrgel svobodnjaštvo. Ves čas ga je prezirala in še danes ga zaničuje vsa žlahta. Tudi očetove krivice ni maščeval, zato duša ponosnega svobodnjaka še sedaj ni našla miru. Vsako leto, na vernih duš večer čuje Hribar milo jokanje in tiho tožbo okrog hiše. Očetov duh se vrača in opominja sina, naj ne pozabi na dano prisego. On bi jo rad izpolnil, a ne more, ne more, preveč ima zvezane roke. Zato vsa leta nima prave sreče. Oče ga je preklel, ker mu je na smrtni postelji krivo prisegel. To prokletstvo ga bo spremljalo do groba in še celo na drugi svet bo stopilo z njim.

»Zakaj nas pravzaprav nocoj Podgorec hoče imeti?« je zamišljeno po dolgem molku vprašal nesrečni Hribar.

»Vidiš, nekateri, ki imajo z gradom mnogo na rovašu, hočejo kar pograbiti kose in kole, pa napasti gradove. Podgorec pa je prevdaren in zahteva, naj napiše najprej krofasti krojač pritožbo na briksenškega škofa. Tudi jaz bi najraje takoj prijel za kol in potegnil meč, toda Podgorcu ne bom ugovarjal, on že ve, kaj dela. Če briksenškl škof hoče ljubi mir, naj sam razčisti zadevo, če ne jo bomo morali sami.« 

»Aha, Kraig jim brani loviti ribe, kajne?«

»O, in še koliko drugih jim prizadeva. Jurij Puchheim je skoro bolj človeški, pri njem vsaj z denarjem nekaj opraviš. Toda Hartman, njemu je pet tlačanov manj kakor lovski pes.«

»Lep človek pa je Hartman.«

»In zloben kakor kača.«

Prišla sta v Ribno in utihnila, ker so po hišah še gorele luči. Tišino je prerezala daljna, otožna fantovska pesem.

II.[uredi]

Punt slovenski, tiho se že sklepa,
koder naš jezik je doma:
zveza sveta, tajna veže kmeta:
Stara naj pravda velja!

(A. Aškerc).

Gozd se je raztegnil na dve strani, pred njima je ležal Bled. Na gradu so še gorele luči in se odbijale od jezerske gladine. Tudi v gostinjcu, kjer so brezplačno sprejemali potnike, je bila še luč in pri Podgorcu so bdeli, drugod pa je že vse mirno spalo. Moža sta molče prišla na Podgorčevo dvorišče. Svobodnjak Jurče je trikrat potrkal pri Podgorcu na vrata.

»Kdo je?«

»Dva dobra prijatelja.«

»Povejta domenjene besede.«

»Pogin gradovom,« je rekel Jurče.

Vrata so se odprla in možje-uporniki so ju veselo pozdravili. Bili so tukaj zbrani Mlinar, Zorec, Aleš, Klander in krofasti krojač, ki je držal v rokah zvitek pergamenta. Ko sta sedla za mizo, je baš začel govoriti mož v najlepših letih, Zorec iz Bodešč:

»Tovariši! Čudni časi so prišli nad nas in če pojde nekaj času tako dalje, ne vem, kaj bo. Danes je prišel povedat birič Jernej, da moram jutri na tlako. Seno me čaka doma, da ga pospravim, ječmen bo zrel na polju. Pa za vse to se grad ne zmeni. Ne, nisem neumen, da bi šel na tlako!«

»Prav imaš prijatelj,« mu odvrne Jurče iz Vošč. »Tako ne gre več dalje in ne gre. Čul sem, da tudi v Bohinju vre, kakor v kotlu. V soboto je v Bohinjski Bistrici šentjanžev semenj. Ti krojač, ki si prehodil že pol svetu, pojdi tja, pa zberi Bohinjce in jim povej, da te mi že resno pripravljamo. V enem mesecu že zamoremo udariti na gradove. Predolgo nosimo težki jarem, zdaj je čas, da ga odložimo.«

»Prehitro hočeš ravnati, Jurče,« mu je vzel besedo krofasti krojač. »Najprej napišemo še ono pritožbo, potem pride punt. »Naglica ni nikoli dobra,« je rekel polž, ki je sedem let na zidno ograjo lezel, pa je še doli padel. Najprej pismo, potem cepec in sekira.«

»In še čakajmo in trpimo! Pa le še delajmo tlako na grajskih njivah in še naj nas mogočni Žiga tepe z bičem. Pa bič je morda premalo, škorpijona naj vzae, kot se bere v Svetem pismu.«

»Dobro si govoril. Tudi jaz menim, da bi bilo kar najboljše, da brž udarimo na gradove in prepodimo ali pa pobijemo vso to nič vredno sodrgo. Kaj pa drugega? Kazen za greh mora biti!«

»No, no,« je miril Podgorec. »Ne tako hitro, ne tako hitro. Tudi jaz mislim, da je najbolj prav, če napišemo še eno pritožbo. Ugodili nam itak ne bodo, mi pa le dobimo s tem povod za napad na gradove. Če bi se nam kaj ponesrečilo pri uporu, bo to dober izgovor, da smo se pritožili, pa nismo bili uslišani.«

»Sveti Duh te usliši in Mati božja. Podgorec, da nas, upornikov, mogočna božja roka ne udari. Zakaj strašen je Gospod v svoji jezi in gorje mu, ki izgubi milost v očeh Sinu človekovega. Videl sem ga v sanjah, priti na nas v oblakih; grozno je žarelo njegovo obličje. Silna tišina je nenadoma nastala na zemlji, vsi blaženi in sveti so ga pa klicali: »Ti Sveti, ti Vsemogočni, ti Grozni!« A jaz sem jedva mogel jekniti: »Kriste, usmili se nas!« Padel sem na obraz in se prebudil ves drhteč. Nemara je bilo to znamenje, poslano z neba, zakaj verjemite ali pa pustite: iz mene govori sveti Duh sam, ki je od vekomaj do vekomaj.« 

Može jo obšla groza, strmeli so v Klandra.

»In pri moji veri, jaz verjamem Klandru.« je dejal Mlinar, velik in plečat mož, da mu ni bilo lahko najti enakega. Saj so tudi drugi videli znamenja na nebu. Tri sonca, tri lune in tri mavrice so se pokazale. Sam Bog ve, kaj se nam obeta. V puntu propademo, ali pa prilomasti nad nas Turek, četudi ga prav tukaj že dolgo ni bilo. Zato si pa krvoločni pesjan po dolgom času morda zopet izbere prav naš konec. No, plen bi ne bil slab.«

»Ne bodi taka šleva, Mlinar,« se je vmešal Podgorec. »Klander je videl pogubo, a ne nam, gradovom preti pogibelj. On nam blagoslavlja svetinjice, meni se se zdi to bogokletno. In Turkov, upajmo, še tudi ne bo k nam v goste, a če bi prišli, nam naznanijo kresovi po gorah, da se zamoremo pravočasno poskriti. — Toda, sedaj se ne menimo o Turkih, ampak o puntu. Jaz sem zato, da napišemo pritožbo. Ali ima kdo kaj proti temu?«

Možje so so spogledali, nihče ni ugovarjal, celo vročekrvni Aleš ne. Krofasti krojač je položil pergament na mizo, pomočil gosje pero v črnilo in z vajeno roko začel pisati po pergamentu.

»Mi, revni ljudje moramo dajati gospostvu vsako leto štirindvajset rib. Zato smo pa smeli za časa celjskih grofov in cesarju Friderika v vseh vodah prosto ribariti, izvzemši deset tednov med svetim Mihaelom in svetim Andrejem. Sedaj pa Kraig in njegovi hlapci sami ribarijo, nam pa branijo. Pobrali so nam že petkrat naše mreže in še sednj jih nismo dobili nazaj. Tudi so nas njegovi ljudje napadli, pretepli in s silo odpodili od vode.

Že od nekdaj smo imeli po gorah prost lov s pastmi, zanjkami in vrvmi na divje koze in kune. Gospod Kraig pa je brez vzroka in pravice pasti razdrl, jih na en dan petindvajset sesekal in kar jih še dandanes dobi, jih da sesekati in nas moti pri lovu. Vsakdo okoli nas lovi divjačino in mi, kraljevi podložniki, bi je ne smeli. In poleg jezera bivajoči bi ne smeli loviti rib?

Opisali smo vam nekatere izmed premnogih krivic, ki jih moramo molče prenašati dan za dnem. Vaša svitlost naj pokara gospoda Kraiga in ga opomni, naj se drži urbarskih zapisov, drugače bomo morali z oboroženo roko zahtevati »staro pravdo«.

Blejski kmetje.«

Krojač je pismo prebral in ponosno pogledal po navzočih.

»No, kaj sodite o tej stvari?«

»Dobro si zapisal«, ga je pohvalil Podgorec, »mislim, da tudi briksenški škof ne bo mogel ostati gluh in slep.«

»Dobro. Toda s tem ste rešili šele vprašanje blejskih kmetov. Kaj pa mi, ki spadamo pod Waldenburg?« je nejevoljen vprašal Jurče.

»Prav da si nas spomnil«, je rekel Podgorec. »Toda ti bi moral vedeti, da Ortenburžana s pismi še malo ne bomo ukrotili. Pri njem bosta morala peti cepec in sekira. Ortenburžan je zvit kot ovnov rog, tista vražja njegova babnica pa še bolj, a vseeno jih bomo ukrotili z božjo in svojo pomočjo. Le to vam povem, iščite zaveznikov in pazite, da ne bo kateri med njimi Judež.«

»Gotovo. Mi moramo gledati nato, da se kmalu združimo z Bohinjci. Vsak zase ne pomeni nič, če se bomo pa združili, so gradovi v veliki nevarnosti, da se jim stekajo zadnji dnevi.«

Krofasti krojač je zvil pergament.

»Kdo bo to nesel škofu v Briksen?«

Uporniki so se spogledali, nobeden ni maral iti na dolgo in odgovorno pot. Nazadnje je odločil Podgorec.

»Tebi, krojač, jezik najbolj gladko teče. Pa tudi okoli gospode si že hodil, znaš se tako obrniti, da je takim gospodom všeč. Najboljše bo, če greš kar ti na to pot.«

»Naj bo,« je rekel krojač, ki se mu je zdelo imenitno, da so mu poverili tako važno nalogo. »Precej zjutraj bom odšel iz Radovljice.«

Móžje so vstajali in se začeli odpravljati domov.

»Če se bomo imeli kaj posebnega pogovoriti, vam bom že sporočil po beraču Jakobu,« je naročal Podgorec in jim voščil lahko noč.

Drug za drugim so izginili v temno noč.

»Juhuhu!«

Zavriskal je mladi, zali tovornik Anžon in si popravil širokokrajni klobuk, na katerem je imel šop cvetja. Konji so enakomerno stopali po široki cesti in tovorniki so šli ob njih. Kamniški Anžon je vozil prvi, za njim so šli še trije drugi. Tovornik Peter je ogovoril tovariša.

»Pa si kaj dobre volje, Anžon.«

»Hm, kaj bi ne bil. Ali mi je kaj slabega? Tovornik sem in ves svet je moj.« Spet je zavriskal, potem pa glasno zapel:

»Tam gor' na Koroškem pa lipa cvete,
pod lipo sedelo je mlado dekle,
po licih so tekle ji grenke solze.«

Anžonov čisti glas je zaplaval čez polje proti Radovljici. Žanjice po polju so vzdignile glave iznad ječmena in prisluhnile pesmi. Vse so poznale po glasu mladega Kamniškega Anžona, ki je tovoril že dve leti. Tovornik je bil vesel, ker so ga dekleta občudovala in je še naprej pel:

»Prišel mimo nje je tovornik mlad,
on deklico zalo imel bi rad,
obstal je, povprašal jo je:
Povej, zakaj jokaš, dekle?«

»Juhuhu!« Anžon je nehal peti in je raje zavriskal. Njegov vrisk je zaplaval v temne, bukove gozdove, razlil se čez polja in travnike, pa odhitel prav v dolino do bistre Save.

Tovorniki so prišli med prve hiše. Ljudje, ki so jih poznali, so prihajali na prag in jih pozdravljali. Za Anžonom so zrla mlada dekleta, on pa je ponosno vzdignil glavo in se ni menil za njih poglede. Ob beli cesti je stala gostilna, vabila je mimoidoče. Peter je požrl sline.

»Ali bomo kaj počivali pri Bregarju?«

»Kakor vas je volja,« je menil Anžon, »konji so res že trudni.«

»In mi tudi. Od Škofje Loke še nismo nič počivali.«

Obstali so pred gostilno in privezali konje. Bregar je pritekel na prag in jih vabil notri.

»Le v hišo, le v hišo, prijatelji! Dolgo vas že ni bilo pri meni. Mislil sem, da ste se že zgubili nekje.«

»In mi smo se bali, da tebe več ne najdemo pri življenju, pa si še pri trdnem zdravju. Oženil se še nisi, Bregar?«

Oštir je sklenil roki in se čudil.

»Mene vprašuješ če sem se oženil? Kaj pa vendar misliš, Anžon? Kmalu se bom oženil, saj bo prišla bela nevesta, smrt, pome.«

»Kaj bi tako mislil! Smrt in ženitev ne gresta skupaj.«

»Ženitev je uganitev, zato se nisem nikoli več menil za ženske, odkar mi je žena umrla.«

»Gotovo se nista preveč prijazno gledala.«

»I, ne vem, kako bi rekel. Ženske so vse jezične in zbadljive.«

»To je pa res. Veš, Bregar, jaz sem slišal na Dolenjskem o neki ženski, ki je imela tako strupen in trdoživ jezik, da so ga ji morali po smrti posebej ubiti. Dvanajst klafter globoko so ji ga pokopali, pa še ni mogel mirovati.«

Bregar in tovorniki so se smejali in oštir je zopet vabil:

»No, le notri pojdite, fantje. Danes imam tako vino, da ga je treba izpiti samo majolko, pa si dobre volje, da nočeš nikamor več.«

»Takega pa mi ne maramo. Kako bomo pa šli naprej?«

»Če vam tisti ne bo všeč, bomo pa drugega natočili. V Radovljici nimamo praznih sodov in ne slabega vina, saj tudi k nam pride sam walburški valpet Žiga.«

V hiši sta pila Jurče iz Vošč in Aleš z Lancovega. Pri peči je ležal berač Jakob in mirno spal. Bregar je hitro prinesel vina in ga je postavil pred žejna tovornika. Anžon je prvi nagnil nekoliko.

»Hm, dobro vino, samo malo preveč krščeno je.«

»Kakor je Bog v nebesih, jaz ga nisem niti kapljo zalil.«

»Nikar ne kliči Boga za pričo, da se ti ne primeri, kakor tistemu nemškemu vitezu, ki je klical Boga za pričo svojim lažnjivim besedam, pa se je s konjem vred udrl v zemljo.«

»To je le bajka.«

»To je bilo tako resnično, kakor gotovo imaš krščeno vino. Kako si ga pa krstil? Z vodo, kajne, kakor po navadi?«

»Tovorniki so mi ga pripeljali iz Vipave.«

»Čudno. Pil sem v Vipavi že boljše vino.«

»Kaj boš zabavljal, Anžon,« ga je miril Miklavč.

»To le zato pravim, da nam bo hitreje popoldne prešlo.«

Jurče in Aleš sta si ogledovala znance tovornike in Jurče je zaklical:

»Odkod pa greste danes?«

»Čudno vprašuješ, Jurče,« se je norčeval Anžon. »Ali ne veš, da tovorniki po celem svetu hodijo in za nos dekleta vodijo. Tebi bom pa vendar povedal, da gremo s Hrvaškega in tovorimo vino za gospode na blejskem gradu, ki ne marajo kisle pijače.«

Aleš je stisnil pesti.

»Vraga, ne bodo dolgo tako brezskrbno sedeli na tisti pečini in pili vina za krvave žulje kmetov. Ko se enkrat združimo, prekucnemo njih gnezdo v jezero, da se jim bo prevzetnost malo ohladila.«

Jurče je potegnil Aleša za rokav.

»Nikar tako nespametnih ne klati. Danes ni, da bi govoril tjavendan, kar ti pač na jezik pride. Lahko te kdo sliši in pove v gradu.«

»Kdo, vraga, bi nesel tako novico na grad? Tovorniki niso izdajalci, Bregar pa tudi ne. In če me tudi kdo naznani, se vendar ne bojim nikogar. To bi jih povedal v zobe tistemu prevzetnemu Ortenburžanu in babnici njegovi, ki sta se letošnje poletje priklatila na Waldenburg.«

»Drugod jima tla gorijo pod nogami, sta pa sem prišla,« je menil Bregar, ki je prav tedaj prinesel vina.

»O, saj jima tudi tukaj ne bo preveč dobro. Če bi ljudje imeli pamet in bi ubogali mene, bi kmalu rdeči petelin zapel na grajski strehi. To bi jim pokazal, vragom hudobnim!«

»Še jaz bi jim po hrbtih delil odpustke s cepcem.«

»Kaj samo tisto! Mar oni tako delajo. O, vse grajske bi bilo treba žive deti iz kože,« se je menil Aleš.

Jurče je spet nagovoril tovornike.

»Ali vi kaj veste o tej stvari?«

»To vemo, da so ljudje povsod nezadovoljni z gospodo in prav imajo,« je rekel Anžon. »Ali mislite, da nam ne prizadeva hudih? Od tovorjenja moramo plačali velik davek, kadar greš skozi mesto ali trg moraš zopet plačati. In kaj imamo od vsega plačevanja? Ali so kaj storili za našo varnost? Vedno se moramo bati, kdaj nas bodo napadli roparji in nam odnesli tovor.«

»In tisti roparji so često grajski gospodje sami,« je mrko rekel Miklavž in na jezo pil vino.

»Ali so vas že kdaj napadli?«

»V dveh letih, odkar jaz tovorim, so nas napadli trikrat,« je pravil Anžon. »Seveda mi nimamo škode, ampak gospodar je klel, da se je kar ogenj kresal. Pritožil se je na gradu, pa so se mu smejali.«

»Se ne bodo vragi dolgo smejali, mi jih bomo že naučili kozjih molitvic. Grof Friderik baje ni tako pasji, a ta prekleti valpet Žiga ... To ti je pravi pes vse izvoha, tudi punt se ne bo mogel skriti pred njegovim ostrim nosom. Žigo ima tudi Hribar na Brdih v želodcu. Veš, za njegovo hčerjo postopa, za Minco. A svobodnjak Matevž z Jamnika, ki se menda ženi pri njej, mu bo že znal pregnati skomine«, je razlagal Jurče.

»O, poslušajmo, Žiga zalezuje Hribarjevo hčer,« se je čudil Aleš. »Mislim, da mu bo tudi oče sam znal pokazati pot z Brd.«

»Hribar se ne upu rvati z grajskimi, ker se boji dolge klopi in ječe. Ubog tlačan je. V gradu se bolj menijo za psa, ki zalaja, kakor za tlačana, če katero zine. Če bi bil Hribar še svobodnjak, bi jim že lahko nastavil roge. Tako pa ne more. Večna škoda zanj, ker je tako po neumnem zapravil svobodnjaštvo. Moj Bog zaradi ženske ...! Jaz dobro vem, da mu je žal, samo izdati se noče.«

Nekaj časa je bilo v hiši vse tiho, potem pa je Anžon udaril s pisano majolko po mizi.

»Bregar, prinesi vina! Mar boš zaspal.«

Bregar je odhitel po pijačo, Jurče pa se je šalil s tovornikom.

»Ne pij preveč, Anžon, sicer ne boš vedel kam iti domov.«

»Ni zlodej, da bi ne znal priti do Stražišča. Odkoder pridem domov, se zadenem z nosom v bajto, ki stoji prav blizu gradu, kjer se navadno šopiri mogočni Ortenburžan.«

»Ali že misliš iti?«

»Zdaj moram na Blejski grad, potem bo treba iti spat. Na Koroško nas jutri vede pot, da bi bila brez nezgod. Če se nam pa vendar kaj zgodi, tovornikov ne žalosti, le rujno vince pijejo, vesele pesmi pojejo in se dekletom smejejo, skrbi pa brž pozabijo.«

»Nikar še ne hodite. Rajši nam še kaj povej, ker dosti veš.«

»Sedaj ni čas zato. Gospod Hartman nas je že gotovo desetkrat poslal v dno pekla, ker mu tako dolgo ne pripeljemo vina. Vem, da je žejen in bo pil kakor presušena goba.«

»Pa se boste kmalu spet oglasili?«

»Tega pa nevem, kam nas bo poslal gospodar, ko pridemo s Koroškega. Kadar bomo šli mimo tvoje hiše ne bomo zgrešili.«

Tovorniki so vstali, plačali in se odpravljali. Anžon se je pri vratih obrnil k Juriju.

»Pa vsaj nisi kaj zameril?«

»Eh, kaj bi«, je svobodnjak zamahnil z roko. »Če pojdeš kdaj skozi Lipnico, stopi spotoma v Vošče in se oglasi pri nas. Marsikaj se bova pogovorila, ker imava oba namazane jezike.«

»Bom, če bom le utegnil. Zdaj vas pa Bog obvaruj.«

»Srečno hodite,« so želeli vsi trije.

Tovorniki so odvezali konje in pognali naprej proti Lescam. Dekleta so se obračala za zalim Anžonom, a on je pel dalje z lepim, čistim glasom in modre oči so brezskrbno zrle v široki svet.

Aleš, Jurče in Bregar so molče sedeli v hiši. Vina se jim ni več ljubilo in pogovor jim je potekel. Želeli so, da bi se zbudil vsaj berač Jakob, a ta je hropel v globokem snu. Tedaj so pred hišo zaropotala konjska kopita, nekdo je zunaj privezoval konja. Vrata so se odprla, nekdo je vstopil in mogočno pozdravil:

»Bog z vami možje!«

»Rado«! so vzkliknili vsi trije hkrati in ga pogledali.

»Kaj me tako gledate? Mar me še niste videli?« se je nasmehnil svobodnjak in sedel na klop. »Medice mi prinesi Bregar!«

»Medico pijo ženini, za junaka je vino.«

»Meni pvinesi medice, kakor sem ti ukazal. Spehan sem jaz in konj tudi. Gorjuše so presneto daleč.«

»Po kakšnih opravkih hodiš?« je vprašal Bregar, ki mu je prinesel medico.

Svobodnjak Rado iz Gorjuš se je dobrodušno nasmehnil.

»Opravki in opravki so različna stvar. Če ti povem, da hodim okrog zaradi punta, menda ne boš tega tvezal valpetu Žigu.«

»O, Bog obvaruj.«

»Pri Podgorcu sem bil,« je pravil Rado. »On mi je povedal, da je krofasti krojač odnesel pritožbo v Briksen. Če mu bo uspelo ali ne, to ni moja skrb. In zdajle iščem tebe, Aleš. Mislil sem iti na Lancovo.«

»Mene? In kaj mi hočeš?«

»Vraga, kaj bom hotel!« je udaril po mizi. »Moji kmetje pripadajo blejski graščini, tvoji pa so last Ortenburžana. Vas je dosti, Blejcev jo mnogo in nas Bohinjcev tudi ni premalo. Vsak zase ne bomo storili nič, vsi skupaj strmoglavimo z lahkoto grajsko gospodo. Aleš, tvoja beseda nekaj velja, zberi kmete in jih pridruži nam. V zvezi je moč!«

»To tudi jaz pravim,« se je vmešal Jurče.

»Ne samo govoriti, ravnati se je treba po tem. Torej, Aleš, ali hočeš pridružiti svoje kmete nam?«

»Pravzaprav upornike vodi Klander.«

»On je star in mu gre že na otročje. Kakšen vodja pa je to, ki svetinjice blagoslavlja in trdi, da iz njega govori sveti Du, namesto bi se brigal zato, da zbere upornike. Tudi z njim bom govoril in mu bom povedal naj nas ne spravlja v zamero pri Bogu in pri duhovščini. Še Podgorcu je skoro glavo zmešal. Torej, Aleš, hočeš ali nočeš?«

»Seveda hočem.«

»Tu je moja roka, udari vanjo!«

Rado in Aleš sta si podala roki, da bi dana beseda bolj veljala.

»V peklu ne more biti slabše,« je pribijal Bado besedo na besedo. »Jaz bom vodil Bohinjce in zaupam v zmago. Če ste uporniki, pijte danes za moj denar. Svobodnjak Rado Veharjev z Gorjuš je vaša desna roka. Puntu sem se zavezal z dušo in telesom in nikoli ne bom odnehal.«

»Tako mlad si, Rado, pa govoriš, da krofasti krojač ne bi mnogo bolje. Koliko let imaš?«

»Štiriindvajset. — Mlad sem res, kar sram me je med vami, ko imate sive lase. Zato boste vi ukazovali, jaz bom pa delal. Vi mi boste veleli plačati gospodi zastarane dolgove in jaz jim bom vestno plačal.«

»O, da ni rajni Vehar dočakal teh časov,« je vzdihnil Aleš.

»Rado, koliko časa je, odkar ti je oče umrl?« je vprašal Bregar.

»Tri leta. — Pa zato niste na škodi. Saj sem jaz tu in po njegovem naročilu delam. Moja roka je močna, znalo bo škodovati gradovom.«

Položil je mišičasto desnico na mizo. Aleš se je nasmehnil.

»Prav, Rado. Takih potrebujemo.«

Rado je udaril z majolko po mizi, da je medica pljusknila ven.

»Prinesi vina, da bosta tovariša pila na našo srečo. Brž se obrni in prinesi dobrega vina, Veharjevemu Radetu ni za par srebrnikov.«

Bregar je prinesel vina in pili so.

»Na srečo!«

»Na pogin gradovom!«

»Na mago »Kmetske veze«!«

Pri peči je v spanju berač Jakob zakrilil pred se z rokama in žalostno zaječal.

»Kaj blede?« je vprašal Rado.

»Nekaj se mu sanja,« je rekel Bregar.

Berač Jakob je sedel na klop, odprl oči in preplašeno strmel nekam predse.

Bregar je stopil k njemu in ga je trdo stresel za rame. Berač se je zbudil in še vedno se je po vsem životu tresel od strahu.

»Kaj pa ti je?« ga je vprašal Bregar.

Jakob si je mel oči in ko se je osvestil, je začel pripovedovati:

»Nekaj strašnega sem videl v sanjah, o da bi le to ne bilo res. Tlačani so napadli gradove in pobijali gospodo, spodaj pa so jim Turki požigali koče, morili otroke in žene vlekli v sužnost. Vsa pokrajina je bila v ognju, takega požara še nisem videl. O, da nam le Bog prizanese!«

»Pusti neumne sanje pri miru, Jakob,« se je oglasil Rado. »Ti, Bregar, mu prinesi majolko vina, da mu bo pregnala mračne misli.«

Kmalu je stalo na mizi vino, berač ga je pil in je potolaženo vprašal.

»Kam si pa namenjen, mladi Vehar?«

»Nič dalje kot do sem. Aleša sem iskal, sem ga pa tu dobil.«

»Zaveznike, vabiš, kajne?«

»Ne izprašuj!« je trdo velel Rado.

»Njemu smeš zaupati.« ga je miril Aleš. »Podgorec nam po njem pošilja sporočila. Dobro nam služi.«

»A tako,« se je pomiril mladi svobodnjak. »Da, zaveznikov iščem. Aleš vzdigne svobodnjake v soseski in ti, Jurče, nam boš pridobil svoje kmete.«

Jurče je zažarel od ponosa.

»Moji kmetje so tako razkačeni, da gredo to noč nad gradove, če jim le besedo rečem.« 

»Glej da bodo taki ostali.« 

»Brez skrbi,« je zatrdil Jurček.

»Še nekaj bi ti svetoval,« se je domislil Aleš.

»Govori.«

»Pojdi na Brda k Hribarju. On ima tudi velik vpliv na sosede.«

»Ne poznam ga.«

»Nič zato. Jaz ti svetujem da pojdi, ne bo ti žal.«

»Da.« je prikimal Rado, »vsak zaveznik nam je dobrodošel, da je le zvest. Pozno je že, sonce gre za gore, tokoj moram iti, če se hočem oglasiti še na Brdih. Pred polnočjo bom težko na Gorjušah.«

Vstal je, si popravil meč in plašč, ter položil dva srebrnika na mizo.

»Tu imaš denar, Bregar. In zdaj vas Bog obvaruj!« 

»In tebi daj uspeha na poti!«

Rado je zasedel vranca in oni so gledali za njim, ko je v polnem diru jahal proti mostu, in je izginil na drugi strani Save, mlad, mogočen, junaški.

Pri Hribarju jih še ni bilo z rovtov, kjer so spravljali seno, ko je prijahal Rado. Le mlajša hči, Jerca, je bila doma in pripravljala večerjo. Došlec je oblastno stopil v kuhinjo.

»Očeta iščem. Ali so doma?«

»Če hočete govoriti z njimi, morate malo počakati, saj bodo kmalu prišli z rovta. Če se vam preveč ne mudi, sedite za mizo.«

Prinesla mu je kruh in nož, postavila predenj putrih mošta in mu oboje ponudila. Mladi svobodnjak je ogledoval zalo dekle.

»Kako ti je ime, da te bom znal ogovoriti?«

»Jerca sem.« je odgovorila deklica in je zardela.

»Jaz sem svobodnjak Vehar z Gorjuš in me kličejo za Radota,« ji je povedal in jo bistro pogledal s temnimi očmi.

»Slišala sem že o vas,« je kratko rekla.

»In kaj si slišala?« se je začudil ponosni mladenič.

»Da, da ste lepi,« je rekla in temno zardela, sama ni vedela zakaj.

Tudi Rado je bil v zadregi, ker mu je to dekle tako povedalo. Saj je vedel, da po Bledu in Bohinju govore o njegovem posestvu in njegovi lepoti, vedel, da mu svobodnjak Martin s Koprivnika misli prisloniti svojo hčer, tisto, ki je še ni nihče snubil, pa je že triindvajset let stara.

»Koliko let imaš, Jerca?«

»Osemnajst.«

Potem sta molčala. Jerca je nakladala na ogenj in gledala proti Jelovici.

»Kako jih dolgo ni, saj se že mrak dela. Ali se vi še niste naveličali, ko že tako dolgo čakate?«

Svobodnjak je bil v zadregi pred njenimi očmi, pa se je hitro znašel.

»Jerca, zakaj pa me vikaš? Reci mi Rado.«

»Ne upam, ko vas nisem še nikoli videla.«

»Če Bog da, se bova zdaj večkrat videla. Kar za Radota me kliči, veš, mi bo ljubše in raje bom prišel na Brda.«

»Hm.«

»Obljubi, da mi ne boš pravila: vi. Mlad sem še in me je sram, da bi me kdo po nepotrebnem častil.« 

Jerca je pogledala skozi vrata.

»Vidiš, Rado, zdaj pa gredo oče.«

»Tako je prav, Jerca,« se je zasmejal Rado, da je v polmraku pokazal dve vrsti snežnobelih zob. Hotel jo je prijeti za roko, pa je prehitro ušla.

V vežo je prišel Hribar in se je začudil, ko je videl tam mladega Veharja, ki ga je včasih videl na sejmu v Bohinjski Bistrici.

»Zaveznikov iščem,« je brez ovinkov povedal Rado. »Bil sem pri Bregarju, tam sta mi Aleš in Jurče velela, naj se oglasim pri vas. Brda res niso velika, osem hiš, ali danes nam je vsak dobrodošel.«

»Ali se v Bohinju že tudi puntate?«

Rado se je zasmejal.

»Pri nas še prav posebno. Tako vre, kakor v kotlu. Jurij Puchheim, pa Jurij in Hartman Kraig, vsi trije bodo reveži, da se jih Bog usmili, kadar se jih lotimo.«

»Aha.«

»Nič, aha!« je oblastno rekel Rado. »Vi ste naši, to je kakor amen v očenašu. Čemu bi se izmikali!« 

»Ne vem, če bomo kaj opravili.«

»Ha, če bi vsak tako govoril, potem bi seveda ne bilo nič. S prekrižanimi rokami bi gledali, kakšne grozovitosti uganja gospoda.«

»Počakati moramo, da se vrne krofasti krojač, ki je nesel pritožbo škofu v Briksen«.

»Saj ne bomo udarili v teh par dneh, ki nas ločijo od njegovega prihoda. Če nam škof ugodi, potem pustimo upor lepo pri miru, ker za druge ne bomo nosili kož na semenj. Toda meni se zdi malo verjetno, da bi škof nam kaj verjel. Blejski gospodje mu bodo že znali lagati tako, da bo potem za naše tlačane še slabše. Zato se moramo združiti, pripravljeni moramo biti na vse.«

»Vam, ki ste svobodni je lahko,« je vzdihnil Hribar. »Kaj vam pa morejo! Toda jaz, ki sem tlačan ...«

»Tlačan ...?« je poparilo Radota. Skrivaj se je ozrl na Jerco.

»Vendar je še v meni tisti duh, ki sem ga imel v prsih, ko sem bil še svobodnjak,« je ponosno vzdignil glavo.

»In kako ste izgubili svobodnjaštvo?« je hlastno vprašal Rado.

»Zavrgel sem ga zaradi — ljubezni ...«

Radove oči so se čudno zableščale.

»Jaz bi tega ne storil,« je rekel z neznanskim ponosom.

»Jaz pa sem in če bi bilo treba, bi še enkrat.«

Rado je stresel z glavo, da so se mu gosti kodri vsuli na ramena. Nekaj časa je molčal, potem pa je rekel:

»Nič zato, Hribar. Vi ste naš in ste puntar!«

»Nič ne morem obljubiti.«

Radota je ujezilo, udaril je po mizi.

»Rekel sem, da ste puntar!«

»Odločen si« se je nasmehnil Hribar.

»Kadar gre za svoboščine mojih ljudi, se ne bojim, nikogar in ničesar. Vi boste zbrali svoje sosede in se z njimi priključili h »Kmetski zvezi.« Ali velja?«

Hribar je malo pomislil, potem se je pa udal.

»Naj bo, ker si mi všeč, Vehar. Odločne ljudi imam rad.«

»Jaz tudi. Od danes naprej ste naš. A da vam morem verjeti, se zavežite s prisego, da boste držali dano besedo!«

Rado je potegnil meč in Hribar je prisegel, da se bo do zadnjega diha boril za »staro pravdo«.

Kosci in grabljice so se vračali z rovta, ko je Rado odhajal.

»Obvaruj vas Bog v svoji milosti,« je rekel po stari šegi in pogledal Jerco, pa umaknil pogled, ko se je srečal z njenimi očmi. Obrnil se je proti vratom, velik, postaven, lep in še rekel:

»Morda se v kratkem vidimo.«

»Vedno si nam dobrodošel, Vehar.«

Rado je poskočil na konja in odjezdil čez Kamnek. Po poti mu je priplavala pred oči Jerčina podoba in sladko ga je zabolelo v prsih. Njo bi ljubil! Kako je lepa, prijazna! Pa mu je prišlo na misel, da je njen oče navaden tlačan. Rekel je polglasno sam sebi:

»Puntar sem. Kaj je meni do deklet.«

Pa svojim besedam ni verjel in nekaj ga je spet zabolelo pri srcu. Jezno je spodbodel konja, da je zdirjal po strmem klancu.

III.[uredi]

Komaj je sonce vstalo, je pridirjal na Waldenburg sel. Na dvorišču je poskočil s konja in valpta Žigo vprašal po gospodarju.

»Milostivi grof so še v zgornji sobi. Kaj mu hočete?« 

»Pismo imam zanj in mu ga moram takoj izročiti.« 

»Stoj! Pokaži pismo!«

»Naročilo imam, da ga smem oddati samo gospodu.« 

Žigi ni bilo všeč in je poslanca ošinil s strupenim pogledom.

»Pisma se oddajajo meni in jaz jih ponesem naprej.«

»Tega pa ne boste,« je ugovarjal sel.

»Kaj? Pokličem biriče?« se je razjezil Žiga.

Poslanec se je zaničljivo nasmehnil.

»Ne grozite, dokler ne veste, kdo me je poslal.«

»Nemški vitez si, to vidim.«

»Da. Sluga sem, gospoda Arnulfa, grofovega bratranca, sina grofa Vahrija.«

Žiga je odstopil in se poslancu spoštljivo priklonil.

»Spremil vas bom do gospodovih vrat. In da ne boste hudi name. Moram pač tako ravnati, ker danes prihajajo na grad vsakovrstni rokomavharji, ki jim človek ne sme zaupati.«

»Raznmem,« se je nasmehnil mladi sluga. »Zvest služabnik ste, ker tako skrbite za varnost svojega gospoda.«

Grof Friderik je hodil po sobi iz kota v kot in molčal, ker se ni maral pričkati z ženo Jeleno, ki je sedela pri okna in gledala po polju. Odprl je Arnulfovo pismo in ga hlastno prebral.

»Kje si pustil tvojega gospoda?« je vprašal sla.

»V Ljubljani se je oglasil pri našem deželnem vojvodi. Obljubil je, da bo do večera gotovo na Waldenburgu.«

»Ima veliko spremstvo?«

»Petnajst vitezov in pet hlapcev.«

Grof je odprl vrata na hodnik in zaklical:

»Žiga!«

Valpet je pritekel izza vogla in se klanjal gospodu.

»Kaj želite, milostivi gospod?«

»Odvedi poslanca v spodnjo sobano in veli, naj mu postrežejo z vsem. Potem uredi vse, kar je potrebno za slavnostni sprejem.«

»Vse se bo zgodilo po vašem naročilu,« je ponižno rekel valpet. »Vi slavni vitez, pa pojdite sedaj z menoj, ne odrekajte se gostoljubnosti hiše mojega gospoda.«

Sel so je priklonil grofu in ženi, potem sta pa odšla z Žigo v pritličje.

Grof Friderik in Jelena sta spet ostala sama v hiši. Gospod jo korakal od vrat do okna, od okna do kamina in nazaj.

»Prvič po desetih letih me bo obiskal Arnulf. Še na moji svadbi ga ni bilo, ker je bil baš tedaj v vojni šoli v Italiji.«

Žena mu ni odgovorila, naslonila je glavo na okno in mirno gledala na Lipnioo in proti Kamni gorici.

»Ali si ti že kdaj videla mojega bratranca in prijatelja?«

»Ne,« je kratko odgovorila Jelena.

»Slišala si pa že gotovo o njem. Saj vendar pojo pesmi o njem. »Arnulf Krasni, sonce zemlje Nemške«, je vsem znan. Ko sem bil jaz na dvoru njegovega očeta, strica Valerija, je bil čudovito lep. In pravijo, da se ni dosti predrugačil. No, pa saj ga boš videla.«

Žena je posili zardela, da bi pokazala možu, kako odveč ji je njegovo pripovedovanje. Grof pa se ni zmenil zato in je vprašal:

»Ali ne bi hotela nekoliko poskrbeti za slavnostni sprejem?«

Jelena se je obrnila in prezirno pogledala moža.

»Ha, jaz naj prevzamem to delo? Čemu imaš cel roj služabnikov? Ljubeznivi moj mož, ti bi nemara rad videl, da bi šla jaz krasiti portal in brisati prag po viteški dvorani?«

Friderik je nalašč prezrl zaničijiv ton, v katerem je govorila žena. Čisto hladno ji je odvrnil:

»Tega nisem mislil. Vem le, da ženska roka zna vse lepše urediti. Ti bi mi utegnila napraviti celo neljube sitnosti s tem, da bi se izognila slavnostnemu sprejemu.«

»Kaj takega ne mislim storiti, ter nekoliko bolje od tebe vem, kaj se sme storiti in kaj ne.«

»Vendar! Bal sem se že,« se je oddahnil Friderik.

»Le ti mi govori tako, kakor se spodobi za viteza in grofa.«

»Ti pa pozabi zvečer na večno zbadanje,« ji je vrnil mož.

»Kaj mi očitaš? Mar zaslužiš prijazno besedo?« Friderik se je grenko nasmehnil.

»Spomni se, Jelena, zakaj sem spodil pisarja Otona.« 

Grofici je temna rdečica zalila obraz.

»Še danes trdim, da si mu pokazal vrata po nedolžnem.« 

Friderik se je začudil.

»Le kaj si upaš reči? Mar nisem sam videl, ko te je poljubil?«

»Pa me je kar tako za šalo.«

»Seveda. Grofico, ki je imela takrat triletnega sina, sme grajski pisar za šalo poljubiti. Pomisli, pisar! Sramota!«

»Bil je plemiškega rodu. Ti misliš, da sem ga jaz ljubila? Prav tako sem ga marala, kakor tebe.«

Friderik se je ugriznil v ustnice.

»Ali ji bilo takrat tudi tako, ko sem odhajal v boj s Turki? Se spominjaš kako si jokala, ko sem jemal slovo?«

»Tisto je bilo pred osmimi leti. Takrat sem imela devetnajst let in nisem poznala sveta tako, kakor danes. Če bi me še enkrat snubil Friderik grof Ortenburžan, bi mu vedela dati pravi odgovor.«

»In če bi se jaz danes ženil, bi si tudi znal izogniti goriškega gradu in si drugod poiskati nevesto.«

»Kdo je koga prosil ljubezni in roke? Jaz ali ti?«

Grofa je speklo, nejevoljno je zavrnil ženo.

»Prav nič se me nisi branila.«

»Ali bi se spet rad prepiral?«

»Jaz ne, pač pa ti od ranega jutra iščeš prilike za prepir. Včasih te res ni moč prenašati.«

Žena se je obrnila po dvorani in mu baš hotela nekaj pikrih vreči v obraz. Takrat je pritekel v sobo deček, živahen in lep. Stekel je k materi in jo prijel za roko.

»Mamica, zakaj ne greš na vrt, kjer je tako lepo?«

»Ti si bil že doli, Teodorik? Priden si, ker si tako zgodaj vstal,« ga je hvalila mati in mu božala črne, kodraste lase.

Tudi grofu je izginila nejevolja z lica, ko je gledal sina.

»Teodorik, ali veš, da pojdeš jutri na Sokolovo?«

»Saj mi nisi nič povedal, očka. Ti ne veš kako se veselim, da pojdem tako daleč. Gori bom najprej paž in bom nosil lepa ublačila, pa gospodu bom stregel pri gostiji in gospodičnam bom držal pahljače. Potem pa postanem oproda, spremljal bom gospoda grofa na bojnih pohodih. Ko bom enkrat vitez, bom pa preganjal Turke in bom postal še bolj slaven, kakor gospod s Kamna, ki je Pegama obglavil.«

Friderik se je nasmehnil dečkovi domišljiji.

»Kje je še to, ljubček! Danes misli na to, da boš moral iti od mene in od mamice, ter da se boš moral naučiti ubogati.«

»Nič se ne bojim, oče, saj sem že velik!« Nedolžne črne oči so se zaiskrile in otrok je stopil na prste. »Ali nisem velik očka?«

»Kaj boš, siromak, ko ti je šele sedem let in nisi bil doslej še nikjer. Pri grofu Filipu na Sokolovem bo drugače.«

Mali je premišljal, kako bo, ko postane paž. Od doma iti, to res ni prijetno. Toda kaj pomaga! Če hoče postati slaven vitez, mora začeti v zgodnji mladosti. Zasukal se je na peti in se obrnil.

»Žiga je jezdil na pristavo in me je posadil predse nau konja. Oh, kako lepo je jezditi konja! Žiga ga je z ostrogami vzpodbadal, pa je tekel kakor veter! To je bilo imenitno! Veš, mama, jaz imam Žigo rad.«

»Je že prav. Ali se nisi bal, da bi padel s konja?«

»Čemu? Saj me je Žiga držal.« Teodorik je pogledal skozi okno, potem pa je kar naenkrat poskočil. »Še nekaj sem pozabil povedati. Sinoči mi je pisar Viljem povedal tako lepo zgodbo iz davnih dni.«

»Kaj pa ti je povedal?«

»Veš, dolgo in lepo zgodbo o vitezu, ki je šel na križarsko vojno, mi je povedal. O, tudi jaz bom postal tak vitez.«

»Tudi ti boš, če boš priden.«

»Pa še nekdo je danes prišel na grad. Neki berač je prosil božjih darov. Pa tako lepo pesem je zapel o lovcu, ki je šel na visoke planine, da bi ujel orla, kralja planin. Gori pa ga je poiskala smrt, padel je mladi lovec čez pečino in se je ubil. Ti ne veš, kako rad poslušam take pesmi. Vzel sem v kuhinji kos kolača in vina, pa sem mu nesel.«

»Pusti berače pri miru,« je ošabno rekel Friderik. »Berač te bo dejal v malho in te bo odnesel s seboj. Ti boš grof Ortenburški in ne pristoja to, da bi govoril z berači. Tako sodrgo je treba spoditi z gradu. Da je Žiga tako neumen in jih ne spodi s psi.«

»Novice mu prinašajo na grad.«

»Žiga sam izve dosti novic, saj vedno popiva v Radovljici in postopa okoli tlačanskih koč.« 

»Vendar je dobro, če kaj izve.«

»Tu gori ni uporov, kakor na Dolenjskem in Štajerskem. Vse je mirno, ker jih znajo dobro krotiti. Edini Lamberg jim pušča preveč svobode, drugi jih imajo dobro na vajetih. A Hartman Kraig! Njega bi morali posnemati, potem bi ne bilo čuti o uporih.«

»Tudi prevelika strogost ni dobra.«

»Popustljivost je pa le slabša. Mojega rajnega očeta brat Valerij ni nikoli trdo postopal s tlačani. Kakšen je neki Arnulf.«

Mali Teodorik se je dolgočasil in je tedaj stekel proti vratom.

»Doli grem, da si ogledam tujega viteza, ki je pravkar prišel.«

»In lepo ga pozdravi,« mu je velel oče. »On je poslanec tvojega strička Arnulfa, ki bo prišel zvečer v goste.«

»Striček Arnulf? Še nikoli mi nisi pravil o njem.«

»Ga boš že zvečer spoznal. Zdaj kar pojdi.«

Deček je stekel iz dvorane. Friderik pa je zopet hodil od vrat do okna in nazaj do kamina. Jelena je brezbrižno zrla v dolino in na njive ob grajski pristavi, kjer so tlačani želi pšenico.

»Torej boš pomagala pri pripravah za sprejem?«

»Vidim, da brez mene ne morete nič opraviti. Bom že uredila vse potrebno. Zdaj pa pojdi ven, vsak čas ima priti spletična.«

Grof je brez besede odšel iz dvorane. Na širokem mostovžu je postal in gledal Teodorika, ki je spremljal Arnulfovega slugo na branik. Ta otrok je edino, kar veže Jeleno in njega. Jelena ga že par let ne mara, od tedaj, ko je spodil pisarja Otona. Sam strup jo je. Saj se malokdaj prepirata, prijazno pa tudi ne govorita. In vendar Friderik še zdaj ne more pozabiti, kako je nekdaj ljubil to žensko, kako je hrepenel po njej. Sam sebi ne more utajiti, da jo pravzaprav še danes ljubi. A zakaj, le zakaj ga ne mara? Ponosni in ponižani grof je stresel zlate lase, da so se mu vsuli na ramena, popravil si meč in pas, potem pa je odšel v zaprašeni arhiv, kjer je pisaril Viljem.

Pisar je sedel na stolu, sklonjen nad starim pergamentom, pred njim pa je stal vrč vina. Še zmenil se ni, ko je prišel grof.

»Viljem, ali si že uredil zapise o tlaki?«

Pisar se je zganil in vstal.

»Tu v omari so.«

»So prišli na delo vsi tlačani?«

»Ne.«

»Ne?« je grof namršil obrvi.

»Tu imam pisano: Andrejec iz Vošč, Mežnar z Lancovega, Lipnik, Kralj in Jelovčan iz Kamne gorice so manjkali že vse poletje.«

»Kaj je z njimi? Se puntajo?«

»Kako bodo šli? Valpet Žiga jih pokori v ječi.«

»Bili so pač uporni.«

»To je njegova stvar, ki se mene ne tiče, milostljivi gospod.«

»Kaj čitaš na tistem pergamentu?«

»Stara in grda, pa resnična zgodba je napisana na njem. Zgodba o treh kmetih, ki so se pred sto leti uprli gradu, pa jih je oskrbnik velel zapreti v ječo in vsak vhod vanjo zazidati, da so nesrečniki brez pomoči poginili. Zdi se mi, da je to tam na spodnji strani stolpa, kjer je zidovje debelo devet sežnjev. Zdaj so menda že njihove kosti sprhnele.«

»Uporniki naj ostanejo brez kazni?«

»Kristus nas je učil ljubezni do bližnjega.«

»Mar tlačani ljubijo gospodo?« se je razhudil grof. »Če mi po svoji neumnosti zlezemo s konja, bodo orli sedli nanj in nas privezali za rep.«

»Pustiva to, gospod. Jaz se v take stvari ne vtikam. Mene briga le pergament in gosje pero.« 

»Pa vino in dekleta.«

»Dekleta ne več. Ko ima človek štirideset let na plečih, se mu zdi vsaka ljubezen neumna otročarija. Vino, te je nekaj drugega. Človeka krepi in če mu je duša že napol poti v večnost jo še obrne nazaj. Včasih, ko sem bil še mlad, sem služil za pisarja pri celjskem grofu. Ta čas je služila na gradu za spletično mlada tlačanka, njej sem vsaki večer pel serenade. Potem sem se z grofom in sem prišel k vam. Danes pa raje vincu na čast zlagam pesmi.«

»Prijetno te je poslušati, kadar govori vino iz tebe.«

»Vino in pergament, to diči učenjake. V Padovi sem hodil v visoke šole, danes bi bil lahko učen mož, visok cerkveni dostojanstvenik. V šole sem hodil, da bi nosil talar, mi je dekle ubranilo, da nisem šel pred oltar. Ko sem črno suknjo na kol obesil, mi je pa dejala: »Ne hodi za menoj, ne boš me dobil,« In jaz sem se podal iz Padove domov, pa nisem prav nič žaloval, ampak sem si mislil: Kaj boš jokal, saj je velik ta svet in poln deklet.«

»Dobro si mislil.«

»Dobro da, ali pametno ne. Pravo pamet sem pa dobil šele pri štiridesetih letih, kakor Tirolec. Takrat me je obšlo spoznanje in tako mi je bilo, kot tistemu kiparju, ki je sukal dleto, leto in dan je delal sveto podobo; ko jo je dovršil, je jokal nad njo. Mladost njegova izgubljena je bila, ki se mu po dletu v kip je prelila.«

Friderik je sedel na stol in je strme poslušal umnega pisarja.

»Ali vsak človek pride do tega spoznanja?«

»Mislim da vsak. V Padovi so me učili, in tudi življenje mi je to povedalo, da je spoznanje sicer grenko, ampak potrebno zdravilo. Ni prijetno, imeti pijavke na bolnem udu, a zato vendar ne boš zameril padarju, ki ti jih je vstavil tja. Pijavko bodo izpile bolno kri, da bo ud ozdravel. Spoznanje izpije iz tebe vse nedosežene želje, neumno hrepenenje, brezplodno ljubezen. Pusti ti pa v duši veselje, saj se zavedaš, da se ne opiraš na nikogar več, da si mož, ki mora kljubovati najhujšim viharjem.«

»Govoriš lepo, ali pa tudi delaš tako?«

»Žal mi je, da se ne morem ravnati po teh resničnih dognanjih. Jaz sem siromak, vezan na vašo službo. Čas ni moj, volja ni moja.«

»Pripoveduj mi še kaj,« je prosil grof, »Jaz sem hodil tudi v italijanske šole v Firenci, a tam sem se učil le bojnih umetnosti.«

»Kaj naj povem?« se je nasmehnil vinjeni pisar in je nagnil vrč. »Morda hočete slišati viteško zgodbo o Lanzelotu z jezera, ki je skrivaj ljubil Arturjevo ženo kraljico Ginevro?«

»Pripoveduj. Nisem še slišal te zgodbe.«

»In Lanzelot je prisegel, da se niti z dihom in pogledom ne izda, kako jo njegovo srce ljubi. Nekoč se je pa le zgodilo, da je prelomil prisego. Ginevra se mu je na prigovarjanje kralja Galeotta zapeljivo nasmehnila. Tisti smeh pa je ranil Lanzelota neizmerno globoko, še bolj je podžgal plamen ljubezni, junak je pozabil na prisego in je Ginevro poljubil.«

»Aha, spomnim se nečesa. Italijanski pevec je nekoč pel na mojem gradu o dveh ljudeh, ki jih je zavedla zgodba o Lanzelotu z jezera.«

»Tista dva sta bila Paolo Malatrota in Francesca, žena Paolovega brata Gianciotta. Poljubila sta se in Francescin mož je oba pri tisti priči usmrtil. Zapomnite si gospod, da je ljubezen vedno bolečina.«

»Sladka bolečina,« je vzdihnil grof.

»Tisto malo sladkega, kar je v njej, se navadno kmalu pretvori v strup, ki zna celo življenje uničiti človeku.«

»Največji možje so ljubili. Spomni se samo na Danteja, ki je Beatriki posvetil svoje prvo delo. »La vita nuova«. Nesmrtno delo si je pridobil z njim,« je ugovarjal grof.

»Saj nisem rekel, da ne. Vedite, grof, da so bili na svetu vedno ljudje, ki so živeli in mrli zaradi ljubezni. Bile so jim pa sanje neskončno lepe in vendar nedosežne. Umirali so od boli nad neizpolnjenim hrepenenjem.«

»Ne razumem te. Govoriva kaj drugega.«

»Morda hočete slišati gospodarski zapisnik?«

»Pravzaprav sem zaradi tega prišel.«

Pisar se je pomuznil in je prijel v roke pergament.

»V mesecih maju, juniju in juliju so nam tlačani in svobodnjaki že skoro vsi plačali »turški novčič«. Praznik Caru z Brd pa nam ga že dve leti ni plačal in se za opomine ne zmeni.«

»V ječo z njim!«

»V urbarju stoji, da gospod ne sme vreči v ječo ne svobodnjaka ni ne praznika, razen če mu dokaže uboj ali požig na grajski lastnini. Če kateri teh izvrši kakršnokoli hudobijo, razen onih, ki se neposredno tičejo gradu, ga sme soditi edino vicedom.«

»Ali ni nobene uredbe, s katero bi se moglo Carnu stopiti na prste?«

»Pač. Če tri leta ne plača dolžne davščine, se mu sme vzeti toliko premičnega blaga, kolikor dolguje.«

»Aha. Mislil sem te le vprašati, kako Žiga gospodari. Saj veš, da se komaj vsakih par let enkrat oglasim na Waldenburgu.«

»O, Žiga podložnikov ne boža po licih, ampak jih z bičem uči pokorščine. Petindvajset s palico na dolgi klopi je najmanjša kazen, drugače pa vedno poje ječa. Sicer se jaz za njegove posle ne brigam.«

»Takih ljudi mi manjka, kakor je Žiga.«

»Vsak trpi radi svojih napak največ, včasih pa še drugi z njim vred,« je menil grof, ki se je spomnil žene.

»Trpljenje ni zlo,« je razlagal Viljem. V skrbeh zori in v trpljenju se utrjuje značaj človeka.«

Friderik je vstal in se odpravljal.

»Če bom utegnil, se bom kmalu spet zglasil pri tebi. Vidim, da znaš postaviti besedo, izgubljeni črnošolec. Predolgo se že mudim pri tebi. Zdaj pa zopet primi v roke stare pergamente in vrč.«

»Slabo vino pijem, gospod. Žiga mi še dobre pijače ne privošči.«

»Velel ti bom prinesti kraškega terana.«

Valpet Žiga je pravkar poslal hlapce v gozd po smrečje in je ukazal deklam, naj pometejo dvorišče, da bo vse lepo in lično, ko pride grof Arnulf. Na dvorišče pod lopo je velel privaliti sod vina za Arnulfovo spremstvo. Trudil se je, da bi sprejem kar najlepše pripravil.

»Dobro si naredil, Žiga,« ga je pohvalil gospod, ko si je vse ogledal.

»Mislim, da bo vaši milosti všeč,« se je klanjal Žiga.

»Pravkar sem bil pri pisarju in on te je pohvalil, da dobro gospodariš in do zadnjega feniga iztirjaš davek.«

»Upam, da boste vedno zadovoljni s svojim hlapcem.«

»Gotovo. Tebi, Žiga, ni za denar, kakor vidim. Poznam take mlade ljudi. Kocka, vino in dekleta, to je za vas.«

»Kockam ne, vina in deklet se pa res ne izogibam,« se je odrezal valpet.

Takrat je prilezel na dvorišče berač Jakob. Približal se je valptu in grofu in ju ponižno pozdravljal.

»Bog vama daj srečo in dolgo življenje. Želim vam, da bi se vam nikoli ne zgodilo nič slabega, da bi vam polje stoterno obrodilo in bi vaš slavni rod do sodnjega dne vladal nam, ponižnim podložnikom. Da se pa to zgodi, vas prosim za majhen dar, ker je pot na Waldenburg dolga in, oh, strma, skoro pretežavna zame, starca.«

Žiga je poznal Jakoba in je upal kaj izvedeti od njega. Zato je zatajil v sebi sovraštvo do berača, segel v žep mu stisnil v roko denar in ga hinavsko vprašal:

»Kakšne vesti prinašaš iz doline, Jakob?«

Berač je malo pomislil.

»Hm, kaj bi vedel. Stara Alešovka z Lancovega je umrla, saj ji je bilo baje že devetdeset let. Starost je najhujša bolezen, nobeden se ji ne izogne. Pri Hribarju se pa svobodnjak Matija ženi, pravijo, da bo jeseni svadba.«

»Ho, ho,« se je grohotal valpet, »ne vem, če bo kaj s tisto svatbo. Boljših novic nisi nabral v malho?«

»Nič več ne vem. Aha, oni teden je bil pri Bregarju Kamniški Anžon, oni, ki je bil njegov ded svobodnjak v Kamniku, pa je prodal svobodnjaštvo za tristo cekinov. Anžonu je samo še ime »Kamniški« ostalo, drugega pa nič.«

»Ali je Anžon kaj vedel, kako je v spodnjih krajih?«

»Kaj bi vedel?« se je zviti berač čudil.

»No, ne govori tako neumno. Ali se spodaj kmetje nič več ne upirajo gradovom, kakor so se spomladi začeli?«

»Nič ne vem, ker nisem bil doli.«

»Tukaj se tudi puntajo, kajne, Jakob?«

»Kaj delajo?« je Jakob sklenil roki.

»Obetajo, da bodo požgali gradove in pobili grajske. Oni prisegajo na »staro pravdo«, kakršna je v urbarskih zapisih.«

»Kaj res?« je hlastno vprašal grof.

»To pa že ni res,« je lagal Jakob. »Vse ljudi poznam, kakor vas, gospod Žiga, ki ste mi že pri Bregaju vina natočili in vem, da se je vam nekdo zlagal, še na misel ne pride nikomur, da bi se upiral. Ko sem bil še mlad, sta na Koroškem delala zgago neki Matjaž in Peter Wunderlich, zdaj so pa nanju ljudje docela pozabili. Zakaj bi se upirali?«

»Pravijo, da se jim preslabo godi.«

»Nihče še ni tega rekel. Saj še jaz ne pravim, ki nimam niti strehe nad glavo in ne vem, kje bom južinal, kje večerjal.«

»Jakob, boj se me, če lažeš,« je zagrozil valpet.

»Čemu bi to lagal? Po božjih in cesarskih zapovedih mora biti kaznovan tisti, ki se upira gospodi, ki jo je Bog postavil.«

Valpet in grof sta se posmehnila in valpet je dal beraču še denarja.

»Jakob, tu imaš še nekaj. Če boš kaj izvedel o upornikih, pridi mi poročat na grad.«

»Zahvalim se vam gospod, ki ste dobrih rok za siromaka. In sedaj naj vas Bog obvaruje v svoji milosti.«

»Tebi pa naj da srečno pot. In ne pozabi na obljubo.«

»Bog vas obvaruj, Bog vas obvaruj,« je govoril Jakob in počasi odšel čez široko dvorišče. Daleč pod branikom, preden je dospel na Lancovo, se je ustavil in se posmehnil:

»Ha, si mislil, da me boš izvil, si pa sam izdal, kar veš.« 

In ubral jo je naravnost k Alešu na Lancovem in mu je povedal, da v gradu vedo, da se snuje upor.

Grof je odšel nazaj v grad, valpet pa je hodil po dvorišču in pretikal, kje bi dobil kaj napačnega. Hlapci so privlekli smrečja in dekle so okrasile portal s smrekovimi vejicami. Dekla Marjanica je pometala še tam ob obzidju. K njej je šel Žiga.

»Boš kmalu pometla?«

»Vsak čas. Še malo imam.«

»Prav. Grof mora videti, da znamo tudi na Kranjskem kaj, ne samo gori v nemških deželah.« 

»Aha. Je star ali mlad?«

»Sel mi je rekel, da je mlad in lep kakor zarja.«

»Aa?« je zazijala dekla. »Še lepši, kakor ste vi?« 

»Marjanica.« Valpet Žiga je prijel dekle za roko. »Povej mi, zakaj se ti iz mene vedno norčuješ?«

»Pustite me,« je trdo rekla dekla in mu izpulila roko.

»Marjanica, rad te imam.«

»Pojdite na Brda k Hribarju,« mu je vrgla v obraz in hitro stekla v kuhinjo.

Valpet je bil jezen in čemernega obraza je šel po dvorišču. Posli so poznali valpta in so se mu umikali. Samo stari Jože se mu ni izognil. Nadenj je Žiga stresel svojo jezo.

»Kaj postajaš tukaj?«

»Opravil sem, kar mi je bilo naročeno«, je uporno rekel Jože.

Žiga je pisano pogledal.

»Kaj, ti boš ugovarjal? Spodim te z gradu!«

»Ne bom ti molčal, ker sem jaz že služil na gradu, ko tebe še nikjer ni bilo.«

»Ti si bil rojen pod tlačansko streho, jaz pa sem rastel na grajski pristavi,« se je napihoval Žiga.

»Tega pa ne veš, kje boš umrl. Videl sem, kako te je Marjanica zavrnila. Kadar te dekleta zavračajo, si ves divji.«

»Molči!« je zakričal valpet.

»Tebi ne.«

»Priporočim te grofu!«

»Sit sem te službe in rad pojdem odtod. V dolini imam kočo.«

Valpet ni vedel nič več in je šel hitro proti vratom. Po poti pa se mu je srd že nekoliko polegel in je mirno dajal ukaze, kdo naj stori to, kdo ono.

Približal se je večer in nemirno so pričakovali Arnulfovegu prihoda. V kuhinji se je peklo in cvrlo, da so hlapci in biriči požirali sline. Vsa okna v gradu so bila razsvetljena in nemirno so tekali sem in tja.

Zvezde so že svetile, ko je pritekel stražar povedat, da se bližajo od Lancovega sem neki jezdeci. Tedaj so zažgali po dvorišču baklje in se postavili v dve vrsti. Spredaj je stal grof Friderik, da bi prvi pozdravil gosta. Most so vzdignili in nestrpno čakali.

Nazadnje so le konji zahrzali pod gradom in nekdo je zaklical:

»Hej, prijatelji, odprite trudnim popotnikom!« 

Valpet Žiga se je nagnil čez obzidje in vprašal po običaju:

»Odkod prihajate v tem poznem času?« 

»Ob Rhenu je naš dom.« 

»In kaj iščete pri nas?«

»Prosimo vas samo za počitek, za malo kruha in soli.« 

»Povejte mi, kdo ste?« je še vprašal Žiga.

»Arnulf, sin Valerijev in njegovo spremstvo.« 

»Naša hiša vam je odprta,« je zaklical Žiga in stopil nazaj.

Tečaji so zaškripali, verige zarožljale in vzdižni most je padel na nasip. Spodaj se je začul ropot, konji so hrzali na mostu. Prvi je jezdil Arnulf, za njim so jezdili spremljevalci po dva in dva. Ko so prišli na dvorišče, je Žiga vzdignil roko in vsi domači hkrati so zavpili:

»Slava ti, Arnulf!«

Grof je poskočil s konja in se ogledal. Tedaj je stopil predenj Friderik, ga objel in poljubil na čelo.

»Pozdravljen bodi, dragi bratranec in prijatelj Arnulf. Dolgih deset let se že nisva videla, vendar si se spomnil name.«

»Iskra prijateljstva ne ugasne v desetih letih. Kolikor smo možje, toliko bolj žari."

Izmed družine je pritekel mali Teodorik in je veselo pozdravil strica. Vitez je pohvalil zalega dečka, snel si z vratu zlato verižico in mu jo nadel.

»Obdrži jo za spomin name.«

Grof Friderik je povabil bratranca in spremstvo v viteško dvorano na prigrizek in pomenek. Skozi vrsto bakelj so se pomikali gostje v dvorano. Teodorik je tekel naprej k materi.

»Poglej, mamica, kaj mi je stric podaril,« je hitel in ji kazal zlato verižico z lepim obeskom.

»Le rad ga imej. Toda, zdaj pojdi odtod,« mu je velela mati.

Gostje so prišli v dvorano in Jelena je pozdravila Arnulfa. Zardela je in odstopila, ko se je srečala z njegovimi črnimi, ognjenimi očmi.

Friderik je razporedil goste po sobi. Arnulfa je posadil na sredo, na eno stran je sedel sam, na drugo Jelena. Grajska gospa si je ogledovala zalega viteza.

»Arnulf Krasni, sonce zemlje Nemške!« Od vasi do vasi, so hodili slepi pevci in peli tlačanom o njem. Tlačeni pa so blagorovali tiste, ki so pod njegovim gospodstvom, saj so berači vedeli povedati, da od siromakov ne zahteva niti davščin in desetine. Poklicni pevci so se pa ustavljali ni gradovih in z lutnjo v roki peli o tem slavnem človeku. Srca grajskih gospodičen so ob teh pesmih drhtela od prečudnega nemira in hrepenenja. Pravili so o njem, da ni nikogar, ki bi znal peti lepše serenade in delati poklone, kakor on, govorili so pa tudi, da cesarstvo nima junaka, ki bi se mogel pomeriti z njim. Na dvor samega Maksimilijana je prišla njegova slava in podal mu je visoko odlikovanje in mu ukazal, naj v grb nariše svojo lastno glavo.

Dolgo je Jelena opazovala skrivaj »lepega Arnulfa«. Pa tudi Arnulf je skrivaj obračal pogled na njo, ki je sedela mirno, ogrnjena v temen plašč, na čelu je imela diadem v obliki zvezde.

Vitezi in oprode so pridno jedli pečenko, prigrizovali kolače in zalijali večerjo z močnim vinom. Grof Friderik je tedaj nalil vina v brušen kozarec iz benečanskega stekla in mu velel:

»Pij, Arnulf! Malvazija je to, najboljši vinski cvet.«

Razigrala se je junaku duša, vzdignil je čašo malvazije, pa je nazdravil:

»Na zdravje tebi, Friderik moj dragi! Na slavo tebi in tvojemu gospostvu! Od nekdaj sem te ljubil, tedaj, ko si bil še na dvoru mojega očeta, sva si prisegla zvestobo do groba. Pozneje so šla najina pota narazen, ti si šel domov, jaz pa v vojne šole. Deset let se nisva videla in vendar ni nikdar minul dan, da bi ne mislil nate. Pijem torej na tvoje zdravje in obnavljam prisego najinega večnega prijateljstva!«

»Tudi jaz ti danes ponovno prisežem zvestobo,« je rekel ginjeni Friderik in je objel prijatelja.

Arnulf je tedaj potegnil meč in ga je vzdignil visoko pod strop, ročaj se je zableščal, posut z dragocenimi kamni.

»Pri tem meču, ki sem ga vzel samemu turškemu paši, prisegam, da do groba ne bom niti z mislijo prekršil najinega prijateljstva!«

Vtaknil je meč nazaj in zopet prijel čašo.

»Mnogo sem že obiskal gradov, po Nemškem, Italijanskem in Kranjskem. Povsod so mi delali slavnostne sprejeme, a nobenega se še nisem tako razveselil, kakor nocoj. Pil bom na zdravje tvojega sina, po njem se pretaka kri Ortenburžanov, on bo vreden naslednik svojega očeta. — Mnogo sem že obiskal gradov, dosti videl krasnih gospodičen, mnogo v cvetu let sem videl žen. Ali lepše kot je žena tvoja, nisem videl na vseh svojih potih. Pij na zdravje, Friderik moj dragi, vzdignite čašo k ustom tudi vi gospa Jelena, zarja Waldenburga. Waldenburg, ime ni baš prijetno, a lepota vaša ga očarja, da je kakor bajna pripovedka.«

Arnulf in Friderik sta vzdignila čaše, izpraznila sta jih do dna. Jelena pa si je komaj zmočila ustnice.

Dolgo, dolgo v noč so zvenele čaše. Vitezom je vino ogrelo srca in oživilo misli, pa jim je beseda tekla gladko, vsak je vedel marsikaj zanimivega povedati. Friderik in Arnulf sta si neprestano napivala. Nazadnje je celo gospa Jelena prišla iz molka, napila je grofu Arnulfu, njegovi lepoti, slavi in moči. Vitez je srknil vino iz čaše, potem pa se je zahvalil Jeleni za napitnico, prav v oči ji je potopil pogled. Jelena pa ni več zardela, zrla ga je drzno izzivajoče, dokler ni zmedeni vitez umaknil oči.

Več in več je bilo dobre volje med gosti, pa so si zaželeli junaške pesmi. Vsi so zrli v mladega viteza, ki je sedel ob kaminu.

»Rudolf, zapoj nam, da se ogrejejo duše!« so ga prosili, »a ne vrneš se nikoli več.«

Rudolf, ki si je šele pred kratkim pripasal viteški meč in prisegel zvestobo cesarju, veri in pravici, je zapel z visokim, čistim glasom.

Pel je o junaku mladem, močnem, kakor hrust v gori, zalem kakor zarja pred sončnim vzhodom. Kovač Dime mu je skoval sabljo, ostro kakor britev, v kačjem strupu kaljeno. Vzel je zali junak ostro sabljico, pripasal si jo okrog ledij, potem pa se je zavihtel na mladega belca in zdirjal z njim v temotni pragozd. Smejal se je za njim zlobni, stari kovač Dime: »Srečno pot ti želim, prijatelj.

Naprej je šla pesem o junaku Siegfriedu, ki je ukradel mogočnemu čarovniku kapo, ki ga je storila nevidnega. Z njo si je potem pomagal skozi nebroj zaprek in težav.

Srečno je dospel do zmaja, ki ga je iskal in mu je odsekal vse tri glave. Skopal se je v strupeni zmajevi krvi in tako postal neranljiv. A na hrbet mu je padel lipov list in mesto, ki ga je zakril je ostalo ranljivo.

Še je pel pevec o lepi Bronhildi, zali kakor kerub in o dolgih blodnjah junaka Siegfrida, ki mu je izdajstvo upihnilo luč življenja. Ko je pil vodo v vrelcu, ga je zadela sulica na ranljivo mesto in le malo časa je še živel, potem je vzel slovo od sveta.«

Zadnji glasovi so odmevali po dvorani, vsi so hvalili pevca Rudolfa. Sam gospod Arnulf ga je pohvalil, ker jo tako mojstrsko zapel dolgo pesem o junaških Nibelungih. Vesel je bil mladi vitez gospodove pohvale, lice mu je zažarelo od veselja in srce poskakovalo od ponosa.

»Zapoj nam še kaj, o Rudolf,« so mu klicali.

»Zapoj nam pesem o Tristanu!« je želel prvi.

»Ne, o Gertrudi, ki je čez grajsko obzidje poskočila, naj nam zapoje,« so klicali drugi.

»O »lepem Arnulfu« bi pač zapel,« se je branil vitez.

»Ne, Rudolf, tega nočem,« se je smehljal mladi grof, »zapoj nam o Viljemu Ostrovrharju, ki se je šel ženit.«

Rudolf je izpil čašo malvazije in glas mu je postal mehak in čist.

Viljem Ostrovrhar sedi na visokem, sivem gradu in premišlja, kje bi dobil plemkinjo, ki bi bila vredna družica. Vse premisli, pa nobene prave ne more najti. Nazadnje pa pokliče tovariša, osedlajo konjiče in gredo od gradu do gradu iskat neveste. Viljem se zanaša na moč vilinskega prstana, ki ga varuje vseh nezgod. Nazadnje pridejo na grad, ki pod strmimi planinami stoji in so okrog njega ostre peči. Mostič vzdižni zaprt je vsakdar, na braniku je skrbni čuvar, mogočni grof svetli meč v roki drži, ko gori v viteški dvorani sedi. Iz line po ravnem polju pa zre edina hči grofova, mlado dekle in viteze vidi, ki h gradu hite. Ko jih je grof gostil, je prišla v dvorano tudi njegova hči in Viljem Ostrovrhar je ostrmel nad njo.

»Povej mi, dekle ali sanjam, je res? Ne zrem morda angela iz nebes?« Plemkinja mu je podala svojo prebelo desnico in Viljem Ostrovrhar si je s pomočjo vilinskegu prstana pridobil njeno srce. Ko je odhajal, se je poslavljal od zaročenke: »Oj ljubi in dragi planinski cvet, ljubezni jaz tvoje ne dam za ves svet.« Pa je odjezdil Viljem grof Ostrovrhar in leto dni je hodila zala plemkinja gledat čez grajsko obzidje, dokler ni opazila znanih vitezov, ki so hiteli po njo in jo odvedli na junaka Ostrovrharja dom.

»Lepa je ta pesem«, so jo hvalili, »skoro taka, kakor od tiste Marjetice, ko je ušla iz turškega ujetništva.«

»Ali pa ona o Pegamu in Lambergarju.«

»Ali še veš, Rudolf,« je rekel dobrovoljni Arnulf, »kako si nam pel tisti dan, ko sem ti podaril viteški meč, pri katerem si prisegal? Tisto dolgo pesem si nam zapel o Heleni, ženi Menelajevi, ki je ušla s Paridom, trojanskim kraljevičem. Pel si nam o desetletni trojanski vojni in o Penteziliji, amaocnski kraljici, ki je prišla na pomoč Grkom. Povej mi vendar, o slavni pevec, kje si se naučil vseh teh pesmi?«

Rudolf iz Wildona se je skromno branil pohvale.

»Nikjer se jih nisem učil, ker so mi ostale v spominu, samo da sem jih enkrat čul. Ljubezen do domovine, do naroda in do viteške slave me jih je naučila. Rad bi postal tak, kakor moj gospod, ali pa vsaj malo podoben. Ne po lepoti, v tem ga ne dosežem, ampak po junaštvu.«

»Ostani na mojem dvoru, Rudolf,« ga je vabil Arnulf.

»Ne morem, četudi bi rad. Stari oče me že težko pričakuje v Wildonu, jaz sem njegovo edino upanje.«

»Potem se bova pač srečala kdaj pozneje.«

»Bog vam usliši željo,« je vzdihnil mladenič.

»Koliko let je, odkar ti je umrl oče Valerij?« je vprašal grof Friderik.

»Sedem. Na stare dni se je zapletel v neko zaroto in to ga je pokopalo. Zadnje dneve so zaroto razkrili in očeta zaprli. Leto dni so imeli zaprtega, potem se je vrnil domov in je čez nekaj dni umrl.«

»Pa je vendar Maksimiljan tebi poslal odlikovanje.« 

»Da. On ljubi drzne ljudi. V dvoboju je nezmagljiv borec. Jaz nisem maral tvegati pridobljene slave, da bi se bojeval z njim. Seveda, če bi me izzival, bi se mu ne umaknil. A ko sem bil pri njem na dvoru, mi ni dvoboja omenil niti z besedo. Zdi se mi, da sva se drug drugega bala.«

»Ti bi mu podlegel?« se je čudil Friderik.

»Ne vem. Njega nihče ne zmaga, težko da bi ga jaz. Moj oče je bil dober borec, z njim se pa ni upal meriti.«

»Slava pokojnemu grofu Valeriju!« je zaklical vitez Rudolf.

»Slava njegovemu spominu!« se je odzvalo omizje.

Še so zvenele čaše, a malvazija je vedno bolj ostajala v vrčih. Vitezi so bili trudni od dolge poti, vino jim je lezlo v noge, glave so se trudno povešale. Grof Friderik jih je pozval, naj gredo spat v sosednjo dvorano, z gostijo se bo nadaljevalo jutri.

Vitezi so odhajali spat. Vsak se je pri vratih poklonil in se poslovil:

»Pomagaj vam Bog!«

»Bog te obvaruj,« so mu odzdravljali.

Voščenim svečam je začel plamen pojemati, skozi odprto okno je lila srebrna mesečina. Plamen je trepetal, svetloba se je igrala na lovskih trofejah in slikah davnih prednikov. Friderik je vstal od mize in poklical služabnika, naj pokaže Arnulfu spalnico.

Nemškemu grofu pa se še ni ljubilo spat.

»Prijatelj, imaš lutnjo?«

»Seveda. Glej, še tam na steni visi ena. Boš igral? Včasih si pel in brenkal tako lepo, da te je ves dvor rad poslušal.«

»Bom, pa ne tukaj. Na dvorišče pojdem. Zdi se mi, da mora biti odtod prelep razgled. Mesec sveti tako lepo, da manjka samo še nekoga, ki bo z glasom lutnje motil bajno tišino.«

In mlada grofična manjka, ki bi ji serenada veljala, se je nasmehnil malo vinjeni Friderik.

»Tisto tudi. Pa vseeno pojdem.«

»Ali se spominjaš, kako si s petjem zmešal glavo Mariji, tisti mladi plemkinji?« se je grof spominjal prošlin časov. »Živela in mrla je zate. Kakšen je bil konec tisti ljubezni?«

»Marijo sem ljubil, zato sem ji pel. Pa sem moral v vojne šole in ona se je med tem poročila. Ostal je samo še lep spomin. Pred leti sva se srečala, segla sva si v roke, minulih dni pa nisva omenila niti z besedo. Človek v tolikih letih marsikaj doživi, kar mu uniči iskro brezplodne ljubezni, ki jo nosi v srcu. Od tistega časa nisem več vzljubil ženske, dasi sem videl mnogo devojk, pred katerimi so moji tovariši padali na kolena in jih prosili ljubezni. Spomin nanjo mi je branil.«

»Če bi vaju ne razdružili, bi jo ti še danes ljubil.«

»Danes bi bila ona moja žena. Toda ognju, ki mi je gorel v srcu, ni nihče priložil goriva, vsi so ga le gasili, tudi jaz sam. Vendar sem mislil, da jo poprosim za roko, ko se vrnem iz vojnih šol. Pa je bilo prepozno. Povedali so mi, da je ona že dve leti poročena.«

»Pa imaš vsaj lep spomin na tiste dni.«

»Ki ga negujem z vso dušo. Toda zdaj grem na dvorišče.«

»Ali te spremim?«

»Ni treba, le spat pojdi, saj bom šel jaz tudi kmalu.«

»Želeli so si »lahko noč« in so se razšli. Friderik in Jelena sta šla v zgornje sobe, Arnulf pa na dvorišče.

Arnulf se je naslonil na grajsko obzidje, vzel lutnjo v roke in zabrenkal, da so nežni zvoki pohiteli v noč, zlili se s srebrno mesečino in se čudovito razlivali.

Zagledal se je po dolini. Vse je bilo tiho, nobena luč ni več gorela, le luna je lila svojo hladno svetlobo. Na braniku je bilo čuti enakomerne korake stražarjev in izpod Radovljice je bilo čuti lahen šum Save. Bila je noč v kakršni si drevesa pripovedujejo bajke, ko zemlja diha iz sebe ljubezen in odpuščanje. V tej noči se je bleščala bela cesta, kakor bi bila posuta z suhim srebrom, počivala je, sa je je vedela, da se bo jutri spet na njej oglasila pesem in vrisk veselih tovornikov. Od Save in iz gozdov je prihajal svež hlad. V vetru se je razločneje čul šum valov. Šepetali so Arnulfu na uho o poti, ki jo morajo prehoditi, o sili, ki jih tira vedno naprej, dokler se ne izlijejo v Črno morje. Gredo in se nikoli več ne vrnejo, tako pač veleva življenja ukaz. Bela cesta je šla skozi Lancovo in proti Radovljici. Vedel je Arnulf, po tej cesti že stoletja stopajo veseli tovorniki in izmučeni popotniki, ki jim vrisk zamre že v prsih, nikoli ne doseže trepetajočih ustnic. Pa danes zmanjka enega, jutri spet drugega in na njih mesto stopi nov rod. Cesta pa ostane ista, bela, zapeljiva te vabi v široki svet.

Arnulf si je podprl glavo z rokama in postalo mu je neznansko hudo. Sam ni vedel, odkod se je vzela tista bolest, ki jo je bilo srce polno. Lutnja je zadela ob kamen in struna je zapela.

»Jelena bo nemara mislila, da sem njej pel serenado. Krasna je, a jaz sem videl že dokaj lepših, pa mi na nobeni ni obviselo srce. Njene oči so mi nocoj veliko povedale in zdi se mi, da se me bo nekaj časa spominjala. Ko sem jo prvič pogledal, je zardela. Neumna in strastna ženska, Friderik ni srečen pri njej, to sem že nocoj opazil. Da, jaz sem ji všeč. Ni čuda! Komu bi ne bil jaz po volji »Arnulf Krasni, sonce zemlje Nemške.« Govore o meni, da sem lep. O Bog, zdi se mi, da se ves svet norčuje iz mene in moje boli. Enkrat sem res ljubil in tega ne pozabim.«

IV.[uredi]

Device tri kresujejo,
na sred' vasi kres netijo:
Tako lepo sprepevljajo,
da se je daleč slišalo.

(Matija Majar.)

Tisto popoldne pred kresnim dnevom so sedeli pri Bregarju v Radovljici Aleš s Lancovega, Jurček iz Vošč, Zorec z Bodešč in Hribar z Brd. Uporniki so pili vino in so se pomenkovali o puntu.

»Pravijo, da tudi okrog Kamnika in v Polhovem gradcu dobro vre,« je rekel Zorec.

»Če nas je vseh skupaj toliko, zakaj se ne združimo, da bi udarili?« je zavpil Aleš in udaril z majolko po mizi.

»V ljudeh je še vedno strah pred gradovi. Vsak ga prinese s seboj na svet,« je pojasnjeval Hribar.

»Močni smo in bomo zmagali gradove,« je kimal Jurček.

»Močnega nasprotnika smo se lotili in jaz ne upam na zmago.«

»Mevža, vedno si enak! Ali ne veš, da si prisegel na »staro pravdo« in obljubil, da se boš boril za naše svoboščine do groba? Tlačan si in tudi tvoj duh je tlačanski. Odkar si zapravil svobodnjaštvo, si postal hlapec, z mezincem si ne upaš migniti zoper grajske,« se je nosil Jurček.

Hribar je bledel od jeze in sramu.

»Prisegel sem vam zvestobo in držal bom dano prisego. Ali vam nisem pridobil vseh kmetov na Brdih?« 

»Zakaj potem omahuješ?«

»Jaz trdno stojim, toda skrbi me, kako se bodo drugi držali. Polovici tlačanov bo zmanjkalo poguma, ko bo treba iti nad gradove.«

»Svobodnjaki moramo dati dober zgled. Če se upremo mi, ki nam grad ne more škodovati, bo to vlilo tlačanom poguma.«

»Ali meniš, da se oni ne bodo pripravili?«

»O, to so psi, ki grizejo, če jih dražiš ali ne,« je rekel Aleš. »Grajski že vohajo upor, kajne, Jakob?«

Berač, ki je sedel pri peči, se je približal k mizi.

»Grof ni vedel nič, valpet Žiga pa domalega vse. Kar kolena so se mi tresla, ker sem bal, da mi začne naštevati imena upornikov.«

»Kje ta vrag vse izve?« se je čudil Zorec.

»Saj se vedno smuka okrog tlačank, pa nekje ujame nekaj, drugod sliši spet drugo.«

Aleš si je gladil srebrne gumbe in nekaj premišljeval.

»Ti Zorec, praviš, da v spodnjih krajih tudi pripravljajo upor? Jakob, ti boš oprtal malho, pa boš šel proti Kamniku in Polhovemu gradcu po novice.«

»Treba bo, treba,« je kimal berač. »Res sem že star in nadložen, toda borimo se za pravično stvar, zato se ne bom branil truda.«

»Pa dobro poslušaj, kaj se med tlačani govori. In ko boš spotoma prosil, poskusi še v gradovih srečo.«

»Tam bom glavno izvedel,« je kimal berač.

»Toda pazi, da ne opazijo kaj sumljivega na tebi. Če te zapro kot vohuna, nikoli več ne boš videl belega dne,« je svaril Jurček.

»Ne bodo me vjeli, ne.«

»Le kdor ne vaga, je brez blaga,« je menil Aleš.

»Če pa zavaga?« je pomišljal Zorec.

»Potem mu pač ni več pomoči.«

»Vidiš!« se je razvnel Hribar. »In mi s puntom vagamo srečo svojih družin in prostost, vi svobodnjaki tvegate celo svobodnjaštvo. Če propademo?«

Nihče mu ni odgovoril. Hribar je ponovil:

»In če propademo?«

»Kaj bi govoril vedno isto!« se je ujezil Aleš. »Če propademo, nam pač vzamejo svobodnjaštvo in nas zapro, pa mir besedi.« 

»Kako bodo živeli domači? Otroci? Žena?«

»Tepec!« se je razjezil Jurček. »Zaradi babnice je zapravil svobodnjaštvo, to mu še sedaj noče iz glave.«

»Ne žali me!« se je Hribar vzdignil izza mize.

»Le sedi nazaj in ne poslušaj!« mu je velel Zorec in ga potisni nazaj na klop. Mi vsi se zavedamo, kakšne stvari smo se lotili in vemo, kaj bo z nami, če propademo. Zato moramo doseči uspeh, moramo, razumeš? Da dosežemo naš cilj, se ne bomo branili največjih žrtev.«

»Puntar zmaga ali pade,« je oporekal Hribar. »Pogin gradovom ali pa nam! Toda zadosti se že pričkamo o tem. Pij, Hribar, v vinu je pogum, da ne boš govoril kakor otrok.«

Možje so pili in ko so si obrisali rosna usta, se je Zorec zaupno nagnil k njim.

»Kaj menite, tovariši, kaj bo naredila duhovščina? Ali bodo gospodje potegnili z nami, ali z grajskimi?«

»Radovljiški župnik in grajski gospodje so si precej v komolec. E, gospoda bo le vsa po nas udrihala. Vrana še ni vrani izkljuvala oči,« je Jurček povedal svoje mnenje.

Aleš je kar zapihal od jeze.

»Če je tako, potem bomo pa še farovže razbili. Ko bomo odpovedali desetino, tudi župnikom ne bomo več plačevali davščin.«

»S cerkvenimi gospodi se pa ni dobro bosti,« je ugovarjal Hribar, »lahko te zamašujejo, da se živ dan več ne rešič. Pri nas imajo veliko oblast.«

»Bog ni tega govoril, da je treba kmete pretepati kakor pse.«

»Kakor hoče naj bo, duhovnikom se ne maram zameriti.«

»Morda bodo sami sprevideli, da smo v resnični stiski,« je upal Zorec.

»Naj sprevidijo, ali ne, nam je vseeno,« se je nosil Aleš. »Če nam ne bodo nasprotovali, bo dobro za nas in zanje, če ne pa veljata pest in cepec. Kaj bi se obotavljali! Pomagaj si sam in pomore ti Bog.«

»In kako bo neki z nadutimi meščani?«

»Na, vse misliš, Zorec. Saj nje tudi tepe grajski bič, vendar jih zadeva le tako, bolj od strani. Veliko pravic imajo, ki jih svobodnjaki ne moremo doseči. Toda kaj bo ta suhota bleda storila? Doma naj ostanejo in nikar naj se ne poskušajo spreti z nami. Hej, Bregar, ali si ti naš?«

»Z vami, z vami. Vi ste mi znosili že nekaj srebrnikov, tisti bledolični Radovljičani pa še piti nočejo pri meni. Seveda, jaz točim vino v vrče in medico v putrihe, oni pa si gotovo žele čaš iz benečanskega stekla.«

»Kakor hočejo, tako naj napravijo,« je Aleš odločil. »Oboje, duhovščino in meščane bomo povabili k puntu, potem naj se pa odločijo, kakor jim veleva pamet. Ali to rečem, dobro jim ne bo, če vzdignejo roke zoper nas.«

Zasukal si je brke in zaškripal z zobmi. Jurček in Klander sta pritrdila.

»Ne bo jim dobro. Bog ve da ne!«

»Tedaj zmagamo ali pademo!« je Aleš udaril po mizi.

Berač Jakob si je oprtal torbo in se poslavljal od pivcev.

»Kam greš zdaj?« so ga vpraševali možje.

»Naravnost proti Kamniku bom šel. Ne bo me prej nazaj, dokler ne izvem vsega, kar nam je treba vedeti.«

»Le dobro opravi. Na, pij še preden greš,« mu je Aleš natočil vina.

Berač je hlastno pil vino in se zahvalil. »Bog ti plačaj, Aleš, dobro kapljico si mi dal. Ali zdaj moram iti, ker me noge le izteška nosijo po beli cesti. Ostanite z Bogom, možje.«

»Ta človek nam je vdan z dušo in telesom. Nič ne bo imel od tega, če zmagamo ali propademo, pa se toliko žene za našo stvar«, je rekel Zorec.

»Dobra duša je ta starec,« je kimal Hribar.

»Mhm,« je pritrdil tudi Aleš in nagnil majolko, pa jo je brž odstavil.

»Vina mi prinesi, Bregar!«

Oštir je nalil v putrih vina.

»Le pijte, prijatelji, dobro vino imam, ker je staro. Po svetem Martinu nima vino več pravega okusa, ker je novo. Preveč kislo je.«

»Kar usta skupaj vleče. Posebno dolenjska vina so kisla.«

»Hrvatsko vino pa nima moči. Piješ ga lahko kakor vodo, pa še ne čutiš, da bi ti šlo v noge.«

»In če mu ti, Bregar, priliješ še malo vode, potem je čisto nedolžno,« se je smejal Hribar.

»Na vino se razumeš, na punt pa ne,« ga je bezal Jurček.

»Kaj me boš samo zbadal. Na punt držim, na vino pa tudi.«

»To je prava beseda kakršna se zate spodobi. Ukrotimo grajske, vrnemo ti svobodnjaštvo, spet boš na svoji zemlji sam gospod.«

Vrata v hišo so se odprla in plečat mož je vstopil. Na telovniku so se mu bleščali srebrni gumbi in dolgi, temni plašč mu je visel do gležnjev. Ob strani mu je visel meč in sivi lasje so padali na ramena.

»Bog z vami!« je pozdravil.

»Hej, Klander!«, so zavpili vsi hkrati. »Sedi med nas, ti dobra duša, upornik vseh upornikov!«

»Sedi, Klander,« je prigovarjal tudi Bregar in je postavil pred plečatega svobodnjaka pisano majolko, do roba napolnjeno z vinom.

Klander je prijel majolko in pil vino, sivi brki so se mu pomočili vanj. Obrisal si jih je in se podal v besedo.

»Kako je z našo stvarjo, možje?«

»Vse dobro,« je hitel Jurček.

»Ne vem«, je zmajal starec z glavo. »Kako je z Bohinjci?«

»Rado Veharjev z Gorjuš vse povsod išče zaveznikov. Krasen in drzen fant! Če on ne ukroti gospodo, je tudi nihče drugi ne bo,« je razložil Aleš.

»Tega človeka moramo pridobiti zase. Poznam ga.«

»O, on je že naš. Mi smo se zvezali z njim,« je pravil Jurček.

»Govoril bom tudi jaz z njim.«

»A kje si hodil ti, Klander?« je vpraševal Hribar, ki mu je vino že sililo v glavo. »Mar si spet kje blagoslavljal svetinjice?«

Klander ga je ostro pogledal.

»Vidim, da ste strašno zabiti. Kdaj je še posvetni človek imel moč blagosloviti svetinje?«

»Čemu jih torej blagoslavljaš in trdiš, da govori sveti Duh iz tebe?« je še Aleš radovedno vprašal.

»Z vami je pa križ. O, kakšne ljudi imam za glavne zaveznike. Še tega ne veste? Vi znate samo s pestjo, pa ne veste tega, da je tudi pamet zelo, zelo potrebna. Mali David je bil premeten, pa je ubil velikana Goljata, ki se je zanašal samo na svojo moč in je mislil, da mu nihče ne more do živega.«

»Hm, tvoje ravnanje se mi pa ne vidi baš pametno. Tudi Rado je rekel, da vam bo nekaj gorkih povedal.«

»Fant je mlad in ne pozna sveta, zato mu ne zamerim. Toda ti, Aleš, ali Jurček, Hribar, Zorec, vsi imate sive lase in bi morali malo dalje misliti. Jaz delam to samo zato, da potegnemo čim več ljudi za seboj. Tlačani mislijo, da jih sam Bog kliče po meni na boj.«

»Aaa?« so zijali možje. »Kako si prišel na to pametno misel?«

»Priznam, da mi je nekoliko svetoval krofasti krojač, drugo sem pa sam pridejal in sicer toliko, kolikor se je meni prav zdelo.«

»Pametno si storil,« se je krohotal Aleš in treplal tovariša po rami. »Na pravi konec ti je Bog glavo nasadil. Če boš vedno tako ravnal, bomo tako gotovo zmagali gradove, kakor sedimo tu za mizo.«

»He, he,« se je oglasil starec in nagnil majolko. »Klander ima že sive lase pa bo vendar pripravil nekaj črnih dni grajski gospodi. Mogočni Ortenburžan zaradi mene ne bo mogel spati po noči in gospodu Hartmanu Kraigu se bodo lasje začeli beliti.«

»Hartman je najzlobnejši izmed vseh. O, mi ga bridko skušamo,« je vzdihnil Zorec.

»Kaj pa, ko bi se kako drugače pobotali?« je prigovarjal Hribar. »Morda bi nam gospoda dala kakšne svoboščine brez prelivanja krvi. Pravijo, da lepa beseda tudi dobro mesto najde.«

Klander ga je pogledal tako ostro, da je tlačan umaknil pogled.

»Kaj nam bo gospoda dala sama od sebe, o tem se zdajle ne bomo prerekali,« je trdo rekel. »Vem le, da gospoda razen tepenja in ječe še ni ničesar zastonj dala tlačanom. Če bo videla, da ji gre za glavo, ne rečem, da ne bi za malo časa popustila vajeti. Morda bi nekoliko omilila tlako in bi manj natančno pobirala desetino eno leto, kvečjemu dve, dalj pa ne. Moj rajnki oče so večkrat rekli: »Kjer je bik, tam naj pa še vrv ostane.« Zakaj bi mu jemali samo vrv, če lako dobimo oboje.«

»Toda pomisli, Klander, koliko ljudi bi padlo, če pride do boja.«

»Tudi to sem že premislil. Morda sploh ne pride do prelivanja krvi. Gradovi bodo videli našo moč in se bodo podali.«

»Težko. Grajska roka je železna.« Klander je stisnil pest.

»In tlačanska je jeklena. Če nočejo miru, naj imajo vojno. Nočejo mirne sprave? Prav. Naj pa teče kri.«

»Utonemo v krvi,« je dvomil Hribar.

»Če utonemo mi, bodo z nami vred tudi oni. Kdor pade, pade, kdor ostane, bo doživel srečne čase.«

»Jaz sem vam prisegel zvestobo,« je počasi govoril Hribar, »zato vam bom tudi do groba zvest ostal. Vendar se mi vedno zdi, da visi zlo nad našimi glavami, toda sam ga ne morem odvrniti.«

»Večjega zla ne more biti, kakor je zdaj!« je vzkliknil Aleš.

»Hudo je, a jaz slutim, da bo še hujše. Trudil se bom za našo stvar do zadnjega diha. Če vi propadete in poginete, bom z vami vred poginil tudi jaz. Če boste vi trpeli, se tudi jaz ne bom branil trpljenja.«

»Vreden zaveznik si. Le zakaj tako omahuješ?«

»Odločen sem se boriti za naše pravice, le ljudje se mi smilijo, ker jih bo grad neusmiljeno tepel, če dočakamo polom. Pa tudi za vas se bojim, ker tvegate to, kar je največ vredno: svobodnjaštvo. Le tisti čuti, koliko je vredno, kdor ga je izgubil.«

»Za vse se borimo, tudi zate, Hribar.« 

Aleš je zazdehal.

»Pustimo že pri miru upor, jaz sem sit tega govorjenja. Saj se vendar tudi o čem drugem da govoriti.«

»Saj res, kdo bi se vedno menil o puntu in samo o puntu,« je modroval Jurček. »Kar dobre volje bodimo, dokler je na svetu še vino.«

Hribar je stopil k malemu okencu in pogledal ven.

»O, sonce bo vsak čas zašlo in nocoj je kresni večer. Predolgo se že mudim, sedaj bo treba iti domov.«

»Počakaj malo, bomo šli skupaj,« ga je zadrževal Aleš. »Posedi še pri dobrih prijateljih, saj malokdaj pridemo takole lepo skupaj. Mar nismo vsi možje, kakor se spodobi! Očetje so v grobu ponosni na nas.«

»Sinovi bodo pa še bolj,« je priložil Klander.

»Predolgo se nocoj ne smemo muditi.«

»Coprnic se bojiš, kajne?«

»To ne. Le kres bom nocoj kuril gori v Hribih.«

»No, to je še daleč,« ga je zadrževal Aleš. »Mar še zdaj ne veš, da se sme kres podkuriti šele takrat, ko se znoči in se veliki medved pripelje po nebu na oglede.«

»Katera bo visoko čez ogenj skočila, se bo še v tem letu omožila; če poskočiti ne bo znala, bo pa nezakonskega otroka zibala; če se bo pa spotaknila, jo bo še to leto zemlja krila,« je kimal pijani Jurček.

»Nocojšnja noč je res polna čudes. Na križpotjih cveto zakladi, iz vode se ti razodene sreča ali nesreča za vse leto naprej,« je veroval tudi Klander. »Jajčni beljak moraš vliti v skodelo čiste vode in zjutraj vidiš, kakšna podoba se bo naredila iz njega. Včasih je videti venec, ta pomeni svadbo. Drugič se prikaže mrtvaška krstu in ti da znanje, da boš kmalu vzel slovo od sveta. Tudi vrvi ne pomenijo nič dobrega. Če stečeš to noč trikrat zaporedoma okoli hiše in pogledaš pri vsakem oknu notri, boš videl marsikaj. Toda nevarno je poskusiti kaj takega, ker se človek lahko na smrt prestraši.«

»Pa vsaj ve, kaj ga čaka,« je menil Hribar

»Bežita, bežita, to so vraže. S takimi bajkami stare ženice kratkočasijo otroke, za može pa to ni. Morda bi bilo tudi za dekleta, puntarjem pa ne pristoja, da bi o tem govorili.«

V hišo je vstopil Bregar.

»Valpet Žiga jezdi po klancu k nam.«

Hribar je vstal in si ogrnil suknjič.

»Jaz grem. Ne maram ga videti.«

Aleš je usekal po mizi.

»Kaj? Koga se pa mi bojimo? Če bo kaj preveč govoril, mu s pestjo razbijem tista umazana usta. Nikamor ne bomo šli!«

Zdaj je vstal tudi Klander in je položil srebrnik na mizo.

»Na Bregar, vštej, kar sem dolžan. Le pojdimo je najbolj pametno. Tudi ti boš šel, Aleš. Če bi že zdaj začel rogoviliti, bi grajski brž zaslutili, kakšna jed se kuha zanje v našem kotlu.«

Aleš je malo godrnjal, ubogal je pa le. Bregar je spravil denar in klical za njimi.

»Kmalu se spet oglasite!«

Zunaj se je Klander obrnil proti Begunjam, koder ga je vodila pot do doma na Visoko pod gorami.

»Srečno hodite, prijatelji!«

»Bog te obvaruj,« so mu želeli oni štirje. Izginili so za ovinkom, baš ko je valpet Žiga razjahal pred Bregarjem.

Ko je Hribar prišel domov, so ga že nestrpno pričakovali. Manica je držala v rokah šop praproti. Hribar jo je zatikal za strešne tramove in prosil:

»Strašne šibe požara nas varujta Rog in Šentjanž, božji.«

Jerica je nosila v košari šetjanževih rož, posipala jih je pod mizami, ostanek je vsula za vežna vrata.

»Da bo imel mehko ležišče božji Šentjanž.«

Ko so se sestali pri večerji je vprašal gospodar:

»Ali ste namazali vsem kravam vimena z jajčnimi rumenjaki?«

»Le miren bodi, nobena coprnica jih ne bo mogla pomolzti,« se je smejala žena.

»Grmada je že pripravljena?«

»Saj že vaščani odhajajo na hrib. Ti si se precej dolgo zamudil pri Bregarju. Čudno, da si se spomnil na kres.«

»Kaj bi se ne. Vsako leto ga kurim, stoletja ga že kuri Hribarjev rod.«

»In ga bo še,« je zatrdil sin Miha, krepak mladenič štiriindvajsetih let. »Toda tedaj bomo spet svobodni, ne več tlačani.«

»Kaj ti veš,« ga je ošinil oče s hudim pogledom.

»Kar tako sem rekel,« se je fant potuhnil pred družino.

»Menda vendar kaj ne spletkarite zoper grad. Pustita grajske pri miru, ker nam lahko drago poplačajo vsak poskus upora. Jerca mi je nekaj pravila. Pustita, ko se tako bojim za vaju.«

»Nič se ne bojte, mati,« jo je miril Miha.

Mož jo je prijazno pogledal.

»Le ne imej skrbi, Lenka. Slabše ne more biti, boljše je pa lahko.«

Žena ni ugovarjala, vstala je od mize in šla iskat drugo jed. Hribar je gledal za njo, še vedno je bila vitka in lepa. Dve kostanjevi kiti sta ji padali po hrbtu. Gledal je jo in si mislil:

»Enkrat sem izgubil svobodnjaštvo zaradi nje in če bi bilo danes treba bi ga iznova zavrgel.«

Lenka je postavila na mizo skledo zelja. Prav tedaj je prišel v hišo praznik Corn, še mlad gospodar.

»Hoj, Hribar, vstani, gremo v hribe. Pozna noč je že in vsa vas že čaka gori, kdaj prideš, da zažgeš kres.«

»Treba bo, treba,« je dejal Hribar in vstal od mize. »Alo, Miha, Jerca, Marica in ti, mati, ali ne bomo šli?«

»Ti le pojdi, mi pridemo za teboj,« je velela Lenka.

Hribar in Corn sta odšla.

»Težko sem čakal, da te dobim samega,« je hitel Corn pred vrati. »Kaj si danes popoldne slišal v Radovljici? Ali se je krofasti krojač že vrnil s škofovim odgovorom iz Briksena?«

»Še zdaj ga ni. Veš, Briksen ni v Gorjah.«

»In škof nemara tudi odlaša z odgovorom. Morda bo celo koga poslal sem, da bi vso zadevo preiskal in se prepričal, če je naša pritožba utemeljena,« je menil Corn.

»Misliš?« se je zbal Hribar.

»O, skoro gotovo bo tako. Tega ne smemo pričakovati, da bi visoki gospod kar nam verjel.«

»Potem pa že vidim, da ne bo iz vsega skupaj nič. Da, saj nam je res neumno kaj upati. Kdaj je še kmet zmagal v pravdi z gospodo?«

Corn je škrtnil z zobmi.

»Danes mi je valpet Žiga poslal biriča in le-ta je hotel po sili imeti od mene davščino, ki jo menda že dve leti dolgujem. Vsako leto enkrat sem plačal »turški novčič«, oni so ga zahtevali trikrat in jaz nisem nor, da bi graščakom tlačil srebrnike v goltanec. Birič mi je grozil z dolgo klopjo in z ječo, jaz pa sem ga prijel za vrat in ga vrgel skozi vrata.«

»Se ne bojiš?«

»Kaj bi se bal? Praznik sem, polsvobodnjak.« 

»Vseeno ti stopijo na prste.«

»Naj poskusijo,« je Corn spet zaškripal z zobmi. »Torej, kaj si izvedel v Radovljici?«

»Berač Jakob je odšel na prežo proti Kamniku in do Polhovega gradca, ker se morda tudi doli kmetje že puntajo.«

»Tudi?« so Cornu zableščale oči. »Ni zlodej, zmogli bomo gradove, pa če se vse na glavo postavi« 

»In Klander je bil tudi tam.« 

»Aha. Kaj je vedel on?«

»Krofastega krojača čaka. Punt zbira in z Bohinjci bi se rad zvezal, Veharja želi dobiti v roke.«

»Da, vsi skupaj jih bomo,« je upal Corn.

»Če bi vsi držali dano prisego, razbijemo gradove v prah. Jaz se le močno bojim, da jih bo polovico odpadlo.«

»Ah, beži! Tlačan je kakor vol. Kamor mu pokažeš, tja pa gre. Če bodo videli svobodnjake in nas, bodo šli za nami.«

»Če je ogenj, vol le prepogosto sili v plamen, v lastno nesrečo. To si zapomni, prijatelj Corn.«

»Grajski bič jih je že skoro zbistril.«

»Molčiva,« je velel Hribar, ko sta prišla do grmade. »Tu je cela vrsta žensk in one ne smejo vsega vedeti, sicer je joj.«

Utihnila sta in hitro stopila po rebri na vrh. Vsa vas je že težko čakala, da zagori kresna grmada.

»Dolgo si hodil, Hribar!« so mu klicali vaščani.

»Popoldne sem moral po opravkih, sem se pa malo dalje zamudil.«

»Glej, povsod že gori!« so mu kazali.

Res so se vsepovsod videli kresovi. V Bodeščah, Ribnem in na Bledu, na Rečici, v Zasipu, v Spodnjih in Zgornjih Gorjah, zadnji se je videl v Krnici. Od spodnje strani je bil videti prvi v Gobovcah, tega so kurili Podbrežani. Z Ljubnega in z Brezij pa izpod gora, od vsepovsod je segal svit ognjev, rekel bi: vsa pokrajina je polna požarov. A ta ogenj ni bil grozoten, saj so se povsod ob njem ljudje veselili in prijetno toplota je legala v srce ob pogledu nanj.

Hribar se je sklonil, ukresal je ogenj in vtaknil tlečo gobo pod dračje. Kres je začel počasi, potem pa vedno hitreje goreti. Hribar je odstopil, tedaj so prišla tri dekleta, med njimi Jerca, in stopila k ognju.

Prva je vrgla v plamen kito cvetja in je rekla:

»Ti zima beži, sonce sipi ji žarke zlate, da dolgo bodo zelene naše trate, da bodo v logu ptičke pele in cvetke pisane cvetele.«

Druga je vrgla v ogenj pest pšenice in je dejala:

»Dokoder kresne grmade svit sega, obvarovana naj bodo polja zlega. Če pride hudourni oblak, naj brž postane ves krotak. Da bi imeli od pogače rožna lica, v miru naj zori pšenica.«

Tretja je vlila na grmado majolko vina in je želela:

»Kjer zlato sonce se smeji, v miru grozdje naj zori. Rumeno naj in sočno bo, da dalo vince bo močno; mi bodemo ga pili in Boga zanj hvalili.«

Potem pa so se vse tri prijele za roke, se poljubile na čelo, zarajale okrog ognja in glasno zaklicale:

»To prosimo te, večni Bog, obvaruj nas vseh nadlog.«

»Lepo ste pele,« jih je hvalil Corn. »Kakor tiste tri deklice, ki jih je slišal kraljevič v deveti deželi, ter je pojezdil za njihovim glasom. Vprašal jih je kraljevič, katera najlepše poje in prva mu je odgovorila: »Jaz pojem, kakor zvon iz lin. Moj oče drugega ne delajo, le svetle tolarje preštevajo.« Druga mu je dejala: »Jaz pojem kakor ptičica. Moj oče drugega ne delajo kot zlato pšenico merijo.« Trejta mu je rekla, »da poje, kakor ji je Bog grlo ustvari! in da je zapuščena sirota, brez očeta in matere.« To deklico je kraljevič posadil na konja in jo odpeljal v deveto deželo.«

»Lepo ste govorili, Corn,« ga je hvalila Belinova Marinka. »Še radovljiški župnik ne zna lepše pripovedovati.«

»Kajne,« se je posmejal Corn. »Ali se kaj možiš, Marinka?«

»Kdo bi me maral?« je dekle gledalo v tla.

»To boš že sama vedela. Jurčkov Janez iz Vošč? Ali ni zavber fant?«

»Kdo pa vam je povedal?« se je dekle ustrašilo.

»Hm, nekajkrati sem ga že videl, ko je slonel pod tvojim oknom. Toda ne boj se, dekle, saj ne povem očetu in drugem tudi ne. Nocojšnji večer ti bo pokazal, če se boš v tem letu omožila.«

»Saj je še prezgodaj.«

»Kaj boš tisto pravila,« se je Corn delal nejevoljnega. »Saj si vendar do vrha dorasla! A pazi, Marinka, če boš slabo skočila čez ogenj, boš v tem letu zibala in nad zibelko jokala.

»Če se mi pa noga spotakne ...«

»Pusti tisto,« se je obrnil Corn. »Glej, kres že dogoreva.« 

Velika grmada se je res zrušila na kup in moški so se postavili v vrsto. Prvi je skočil čez ogenj Hribar.

»Na visoko in široko si poskočil,« ga je havlil Belin, ki je prhnil čez plamen takoj za njim. »Čarovnice ne bodo mogle škodovati tvoji hiši in živini, toče te ne bodo mogle spraviti na zoreče polje in še grajska šiba ti ne bo mogla do živega. Gibčne sklepe imaš, zato si si zagotovil srečo za vse dolgo leto.«

»Bog te sliši in usliši, posebno tisto, kar se tiče graščincev,« je prikimal Hribar, potem pa se je obrnil k grmadi. »Dobro poskoči, Tomaž, da ne boš dobil kake bolezni v kosteh.«

Tlačan Tomaž je že skočil in vrgel v ogenj pest bezgovega cvetja.

»Škratje in besi, zapustite moje hrame, bežite v črne prepade,« je rotil mir za svojo hišo.

Hribarica je vrgla v ogenj kos kruha.

»Da bi do leta osorej kruha v naši hiši ne manjkalo.« Vzela je ogorek od kresne grmade in ga shranila, da bi branil vsem nesrečam prestopiti prag Hribarjevega doma.

»Hoj, dekleta, le bliže, da boste poskočile čez ogenj!« je vabil Hribar.

Deklice so se razvrstile, bilo jih je sedem ali osem. Vse je zaneslo postrani čez ogenj, treba jim je bilo čakati prihodnjega leta. Zadnji sta šli Belinova Marinka in Hribarjeva Jerca. Visoko sta skočili čez plamen.

»Omožili se bosta!« so se veselo čudili vaščani.

»Glejta, ali nisem pravil?« se je približal Corn. »O srečna Brda! V enem letu pojdem na dve svadbi. Daj Daj, Marinka, sezuj si čevelj in ga vrzi kvišku. Če bo obrnjen proti Voščam, boš dobro vedela, da pride Janez pote.«

»Zelo dobre volje ste nocoj,« je menila Marinka.

»Ker so dopoldne vrgli biriča Andreja skozi vrata,« je povedala Jerca.

Corn pa ni ostal dolžan odgovora

»Jerca, ti se ne brigaj za biriče. Rajši začni ugibati, odkod bo prišel ženin, ker je gotovo, da pojdeš do danes leta z Brd.«

Mladi so se prijeli za roke in so zarajali okrog dogorevajočega ognja.

»Kje so tista leta, ko smo se mi takole vrteli,« je menil Corn.

»Kaj boš govoril!« ga je nažgal Tomaž. »Pred petimi ali šestimi leti si bil še fant in si skakal čez kres.«

»To se mi je imenitno zdelo zadnje leto, ko sem posebno visoko poskočil in ste mi vsi prerokovali ženitev.«

»Potem si se pa res oženil.«

»Sem se, pa bi bilo bolje če se ne bi. Pa kaj bi vam pravil, sosed Tomaž, saj sami veste, štor je štor, kamor ga postaviš tam pa stoji.«

»Si se pač ženil po denarjih. Poglej Lenko Hribarjevo! Hribar je zaradi nje zavrgel svobodo, pa ...«

Umolknil je, ker je prav tedaj Hribar prišel k njima.

»Lep kres je bil letos. Že več let ne pomnim, da bi nanosili tako grmado butar in dračja.«

»Pa je tudi vreme potem,« je rekel Tomaž. »Lani je bilo vse megleno, letos je pa nebo obrisano in jasno kakor opoldne.«

»To nam je dobro znamenje,« je menil Corn. »Srečo in uspeh nam obeta. Nabijemo grofe, da bodo cunje letele od njih«.

»Le po njih,« je Tomaš stisnil pesti in pisano pogledal proti razsvetljenemu Waldenburgu. »Vragi, mojega bukovega gozda se laste.«

»Pa si pomagaj, če moreš,« je skomignil Hribar.

»Seveda si bomo pomagali. Mar ostanemo samo pri besedah?«

»Ne! Pomagali si bomo že, toda samo eden si ne more pomoči. Ko se združimo, potem.«

»To jih bomo,« si je Tomaž pomel roke in Corn mu je pritrdil.

Hribar bi rad povedal svoje mnenje, pa jim ni hotel jemati poguma.

»Bomo jih, bomo,« je pritegnil še on. Iz doline se je začul vrisk.

»Kdo neki vriska doli?« so se spraševali vaščani.

Hribarjev Miha je stopil na rob planote, dal je dlani ob usta ter zavriskal.

Kmalu se je začulo hrzanje, in jezdec je obstal pred kupom žerjavice.

»Bog z vami, prijatelji!« je želel.

»In s teboj,« so mu odgovorili.

»Bog te sprejmi, mladi Vehar,« je dejal in stopil k fantu, ki je skočil s konja. »Kaj te je prineslo ob tem nenavadnem času?«

Rado se je sklonil k njemu in mu tiho rekel:

»Pri Klandru sem bil. Govoril mi je tako, da sem moral spremeniti svoje mnenje o njem. V tem starcu je vrag in bo gotovo zmagal.« Potem pa je glasno dejal, da so ga mogli vsi slišati: »Mislil sem si, da pač kresujete pa sem se gredoč malo oglasil pri vas.«

»Dobrodošel si nam kot ljubi gost in prijatelj.«

»Kot zaveznik,« je tiho dejal Rado in položil desnico na ročaj meča. »Kako napreduje naša stvar?«

»Dobro. In pri vas?«

»Vse v redu. Če pojde tako dalje, si bomo še pred zimo z graščino skočili v lase in se prav zares prijeli.«

Potem se je obrnil k vaščanom in glasno zaklical:

»Hej, dekleta, katera se bo v tem letu omožila?«

»Marinka in Jerca, obe sta visoko skočili,« je hitel Corn. »Pa Marinka ima že izbranega, za Jerco pa ne vem.«

»Mar res, Jerca?« jo je Rado bistro pogledal s črnimi očmi.

»Saj to ni nič,« je ugovarjalo dekle in umikalo pogled.

»O je. Ali me boš vabila na svadbo?« 

»Saj še ne vem, če se bom možila.« 

»Če me ne boš vabila, bom pa sam prišel.« 

»Ali si ti kaj skočil čez kres, mladi Vehar?« ga je vprašal Hribar.

»Nič, ker me ni bilo doma. Oh, nesreče, zdaj pa ne vem, ali se bom oženil še to leto ali ne.«

Predenj je prišel Andrejovec in ga motril.

»Ti si mladi Vehar z Gorjuš?«

»Sem,« je odgovoril Rado in veseli obraz mu je postal jekleno trd.

»Ti si torej tisti puntar?«

»Da. Ali ti nisi?« je trdo vprašal ponosni svobodnjak.

»Seveda se. Toda storili ne bomo nič, nič,« je zmajeval mož.

»Baba! Z babami se ne pogovarjam,« je trdo rekel Rado in se prezirno obrnil v stran. »Ali ste vsi take babe?«

»Nismo, pri Bogu da nismo«, so vpili vaščani. »Andrejevec je šleva!«

»Prav. Nas veže ena prisega!«

Polnoč so že kazale zvezde, ko so se začeli razhajati. Rado in Hribar sta šla v zaupnem pogovoru do doma.

»Ostani nocoj pri nas,« ga je vabil Hribar.

»Ne morem, jutri zjutraj moram v Bohinjsko Bistrico. Saj veste, semenj bo. Ali vi ne pojdete?«

»Ne utegnem. Še pol rovta imam za pokositi.«

»Aha. Potem pa srečni ostanite.«

»Bog te obvaruj.«

Podal je roko vsem po vrsti, zadnja je obstala pred pragom Jerca. Svobodnjak ji je stisnil desnico in bol mu je zalila srce.

»Letos se boš možila, Jerca. Ali si že koga izbrala?«

»Kaj bom izbirala. Saj čas prinese svoje.«

»Tudi jaz še nisem izbral« je Radotu vzdrhtel glas. Hotel ji je povedati, kaj čuti v srcu, toda ponos je zaigral po njem. Ona je hči tlačana in on je svobodnjak. Ne more ne more! Izpustil je njeno roko in se v nemoči in boli naslonil na konja.

»Težko grem odtod, Jerca.«

Dekle je molčalo, tudi njej je bilo hudo.

»Morda kmalu spet pridem. Če pa tebi ni prav, potem, potem, Jerca me ne bodo Brda nikoli več videla.«

»Naša hiša je vsakemu odprta.«

Radotu je srce narekovalo vse drugačnih besed, toda premagal se je, prijel je za vojke in prožno skočil na konja.

»Ohrani vas Bog v svoji milosti!«

»Bog te obvaruj«, je zatrepetal Jurčin glas.

Rado je oddirjal v temno kresno noč.

V.[uredi]

Zgodaj zjutraj je na Šentjanžev dan pozvonil zvonček v cerkvici svetega Janeza ob Bohinjskem jezeru. Ljudje so se začeli zgrinjati v cerkev, toda vsi niso mogli notri, zato jih je nekaj ostalo zunaj. Sivolasi župnik je stopil na prižnico, njegov močni glas je izpraševal vest faranom.

»... in vprašali so pismarji in farizeji svetega Janeza, če je On božji Sin, ali morda prerok. Odgovoril jim je: Jaz nisem božji Sin, ampak vam le kličem: Pripravite pot Gospodu!

Že tedaj je imel hudič nastavljenih vse polno zanjk in to se do današnjega časa ni spremenilo. Vedno je vrag med dobro žito nasul ljuljke. In čujem, da je tudi sedaj prišel med vas strupeni plevel. Vsepovsod ga je polno. Zakaj? ... Treba ga je iztrebiti! ...«

Še dolgo je šla pridiga, župnik je ostro pokaral kmete, ko začenjajo z uporom zoper grajsko gospodo, ki jo je postavil cesar, vladajoč po božji volji. Ko je nehal pridigovati, je pa stopil pred oltar in oblaki dima so se vzdignili proti nebu. Ljudje so klonili glave in prosili:

»Šibe potresa, kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!«

»Hudega Turka nas obvaruj o Bog Večni, Vsemogočni!«

V vseh srcih je živela ta misel in vsak jo je izražal v goreči molitvi. Tedaj pa je že nekaj drugega privrelo iz src in hitelo proti nebu:

»Izpod oblasti divjega Hartmana nas otmi, o Bog!«

Ko so prišli iz cerkve, so se strnili in začeli zabavljati.

»Ali ste čuli, kako je župnik govoril?«

»Samo z grajskimi vleče. Dobro so si v komolec. Le po tlačanu, vse po njem! Kar pobiti ga!«

Star Bohinjec si je popravil širokokrajnik in zapretil proti cerkvi.

»Le naj vleče z grajskimi, bo že videl!«

»Bog ve, koliko so mu grajski dali, da se tako poteguje zanje?«

»O, zastonj se že ne. Vse po tlačanu, vse po tlačanu, še duhovni gospod, o katerem bi vendar človek mislil, da je pravičen in boljši od drugih,« so žalostno vzdihovali tlačani.

»Saj ne bo nič s puntom,« je nekdo dvomil. »Grajski gospodje bodo najeli duhovnike, da nas bodo zamaševali.«

»Kaj imate?« je vprašal Rado Veharjev, ki je prijezdil mimo.

»Ne. Kaj je tam?«

»O, da bi ti slišal pridigo! Presneto nas je pestil župnik in nam obetal časne in večne kazni, če se bomo puntali.«

»Tlačan je res siromak,« je tožil oni stari Bohinjec. »Z vsem mu pretijo z biričem in hudičem.« 

»Pomagaj ti, Rado!« so klicali možje.

Mladi Vehar jih je mrzlo motril.

»Mar sem jaz vsegamogočen?«

»Svobodnjak si, tebi ne more nihče do živega.« 

»Hm. Zakaj se pa sami ne zganete? Mar jaz ne delam zadosti? Ali nisem že vsega obletal in iskal zaveznikov? In vi?«

»Mi smo s teboj!« so glasno zavpili.

»Tedaj bodite možje, ne otroci! Čemu zabavljate čez župnika? Pustite duhovne gospode v miru, saj vam nič nočejo. Oni imajo nalogo, da nas učijo pokorščine, mislijo pa morda drugače. Ubogajte me, če hočete sebi in svojim dobro.«

»Mi hočemo za teboj, Rado! Za teboj, kamorkoli!«

Svobodnjaku je zažarel obraz, ponosno je prikimal in zagnal konja.

»Na sejem moram. Zanesite se name!«

Zdirjal je proti sejmišču, koder je kar vrelo ljudstva. Vsa bohinjska dolina in blejska okolica je bila zbrana tukaj. Na veliki semenj za blago in živino so prišli vsi skupaj, eni prodajat, drugi kupovat, tretji pa na ogled. Dobro je bilo tedaj v Bohinju. Domačini so prodajali železo in železne izdelke, kupcev je bilo dosti od vseh strani. Prišli so italijanski kupci, celo beneški trgovci so bili med njimi. Ti so kupovali živino in železo kar na debelo. Največ so ga imeli tisti iz Stare Fužine in oni iz plavža svete Heme v Nomnju. Železo, ki so ga topili in predelavali v Bohinju, je bilo večinoma izkopano na Rudnem polju. Plavži so bili vir blagostanja za Bohinj in bližnjo okolico. Tuji kupci so prevzemali blago, plačevali so ga z beneškimi zlati, srebrnika nisi videl vmes.

Rado Veharjev je privezal konja v gostilni pri »Jezeršku«. Notri je bilo le malo pivcev, večinoma so se gnetli na sejmišču. Sedel je za veliko mizo in ukazal prinesti vrč medice. K njemu je stopil nekdo in mu ponudil močno desnico v pozdrav.

»Na dobro srečo, Vehar!«

»Bog ti jo daj! Kaj pa iščete danes tu, Klander?« je vzkliknil svobodnjak in stisnil starcu roko.

Semenj je, pa sem prišel malo pogledat sem. Ob taki priliki vidiš in slišiš nekatero neumno, pa tudi pametno stvar. Treba nam je poznati ljudi, ker kolikor glav, toliko različnih mnenj.«

»In vsa ta mnenja se morajo strniti v eno samo. Le ena volja naj vodi nas vse, nihče naj se niti v mislih ne zoperstavlja. In tista volja naj bo vaša, Klander.«

Starcu so se modre oči zableščale od veselja.

»Vesel sem tvojega zaupanja, Vehar. Osivel sem v vednih nadlogah, hrbet se mi je upognil pod težo grajskega biča, zato vem marsikaj. Vem, na katerem koncu je treba prijeti gradove, če jih hočemo ukrotiti. Trdovratne zverine so to in treba bo silne moči, da jih ukrotimo.«

»Za vašo in božjo pomočjo bomo zmagali. Sinoči, ko sem bil pri vas, mi niste nič omenili, da mislite danes v Bistrico. Vendar še ni prepozno. Povabim vas na svoj dom, da boste videli, odkod sem.«

»Star sem, težko grem na Gorjuše.«

»Zavezniki se moramo vendar poznati med seboj. Videli boste, da ne sedi pred nami berač.«

Ponosni svobodnjak je drzno pogledal Klandra in stresel z glavo, da so se mu zmajali gosti temnokostanjevi kodri.

Od sosednje mize sta prišla dva moža z majolkami. Svobodnjaka Martin s Koprivnika in Ožbalt iz Nomnja sta pozdravila Radota.

»Smeva prisesti k vajini mizi?« je vprašal Martin.

»Tu je prostor za vse, ne samo za naju,« je odgovoril Rado.

Svobodnjaka sta prisedla in kmalu so se začeli živahno razgovarjati.

»Prijatelja Klandra vabim, naj gre z menoj pogledat k Veharju na Gorjuše,« je pojasnil Rado.

»Kakor grof je na tisti samoti,« je hvalil Ožbalt iz Nomnja. »Nihče mu ne more do živega, še sam Hartman mu ne upa kratiti svobode. Kamor pogledaš, povsod je vse njegovo.«

»Samo težko gospodari, ker je sam,« je hitel Martin s Koprivnika. »Mati je že stara, mojih let mora biti, če je par zim mlajša. Jaz sem mu že večkrat svetoval, naj se oženi.«

»Kaj bi se ženil,« je Rado ošabno napel ustnice. »Za delo vas ne manjka in mati so še trdni. Mlad sem še in čas imam.«

»Vseeno. Za nekaj očetov vem, ki bi se ne branili dati hčera tebi, samo če bi ti z besedo namignil.«

»Tudi jaz vem,« je odgovoril Rado, »pa pustimo raje to v nemar in se pogovorimo kaj drugega. Sinoči, Klander, ko sem odhajal od vas, sem se oglasil še na Brdih. Kres jim je že dogoreval, ko sem prišel.«

»Glej, ta vas ni zvesta, kakor se mi zdi. Hribar bi pač, toda on je tlačan in se boji. Pa tudi pravega vpliva nima, odkar so mu vzeli meč in odstrigli lase.«

»Obljubili so zvestobo. Hribar bo držal prisego.«

»Bo. Toda drugi? Meniš, da se smemo zanesti?«

»Brez skrbi,« je potrdil Rado.

»In Bohinj?« 

»To je slama, ki jo more užgati ena sama iskra. Samo še ena krivica, pa se vsi hkrati pridružijo vam.« 

»Kdaj se to zgodi?«

»Če ne prej, jeseni ob pobiranju desetine gotovo.«

»No, nekajkrat bodo že moje stare noge morale prehoditi pot v Bohinj, ker na konja ne morem več. A ne zdi se mi škoda truda, saj bo vendar rodil sad, ki ga bodo uživali še pozni rodovi.«

»Seveda.« Rado je izpil zadnjo medico in postavil glinasti vrč nazaj na mizo, zraven je položil denar, ker oštirja ni bilo od nikoder. »Malo pojdem pogledat po sejmišču, popoldne, če hočete, pojdite z menoj.«

»Danes ne utegnem, drugič se bom oglasil pri tebi. Ko si vse ogledaš, pridi malo nazaj, se bomo še kaj pogovorili.«

»Oglasim se,« je dejal Rado, si popravil kratki meč ob boku in ogrnil čez belo srajco kamižolo iz ustrojene gamsove kože. Popravil si je še šopek za širokokrajnim klobukom in odšel od Jezerška.

Zunaj je bila graja, da je kar glušilo. Voli so mukali, ovce beketale, čul se je glasen pogovor sejmarjev, ropot železnih vil, sekir, lopat in drugih izdelkov, vmes pa zvenk srebrnikov. Tu so prodajali sukno na vatle, ondi je bilo videti zlate uhane, pisane trakove in igle, vmes so se v soncu bleščala brušena ogledala iz benečanskega stekla. Sredi sejmišča so točili vino, tam je stalo največ ljudi. Ženske so kupovale glinaste, v peči žgane lonce in sklede, te so pritovorili lončarji iz Ljubnega, kjer je bila ta obrt najbolj razširjena. Drugod zopet je zajeten Bohinjec stal poleg grmade sirov in ga prodajal po dva mala ali en velik hleb za srebrnik. Ob robu sejmišča sta dva moža obračala na ražnju janca in ga polivala z mastjo, da je kapala od njega. Polpečeno meso je prijetno dišalo in dregalo lačne sejmarje v nos, da so požirali sline.

Rado je šel počasi po sejmišču in ogledoval to pisano vrvenje, zraven pa odzdravljal prijateljem in znancem, ki jih je srečaval na vsak korak. Njegovo oko je obstalo na beraču, okrog katerega je bila zbrana množica ljudi. Berač je bil slep, majhna deklica ga je vodila iz kraja v kraj. Sedel je na pohojeni travi ob ograji in z otožnim glasom prepeval.

Mladi Vehar se je zdrznil, ko je pogledal v belino beračevih oči. Vrgel mu je nekaj drobiža v nastavljeni klobuk in hitro odšel dalje.

Pod lipo so sedeli trije mladi cigani in igrali. Ob lipi so plesali kolo, vrteli so se po zvokih godbe,

»Hoj, Rado, ali ne greš plesat?« ga je nagovoril znanec.

»Ne,« je odkimal Rado, »sem preveč utrujen. Bom rajši malo pogledal, kako se drugi vrte.«

Cigani so vlekli z lokom po goslih, ki so vriskale in jokale, zvoki so mehko drhteli. Bohinjci so plesali z zalimi dekleti, dokler niso cigani nehali igrati. Potem so odstopili in se strnili okrog Radota.

»Zdaj plačaš ti, Rado, in rajat pojdi!« so mu klicali.

»Kje dobim plesalko?« se jih je otresal.

»Izbiraj! Mar ni dosti zalih deklet?«

»Plačal bom a rajat ne pojdem.« Rado je stopil k ciganom in kupičku denarja na mizi priložil cel srebrnik. »Hej, ti črni cigan, zapoj nam pesem, ali tako, da te bo vredno poslušati!«

Cigani so potegnili z loki po strunah in oglasila se je vesela pesem.

Rado in drugi fantje so pritegnili ciganom, da je vse sejmišče napolnila glasna popevka.

Klander se je potikal po drugem koncu sejmišča in ogledoval ljudi, ter pazno vlekel na ušesa njih besede. Toda nič pravega ni mogel slišati, ljudje so bili iz strahu pred grajskimi zelo oprezni. Nejevoljen se je začel ozirati po znancih, kar je nenadoma začudeno obstal pred človekom v zaprašeni obleki, s potno palico in culo.

»Kaj, ti si? Kdaj si se pa vrnil?« je začudeno vprašal došleca.

Krofasti krojač je popravil bisago in si otrl znojno čelo.

»Pravkar sem prišel, nikjer se še nisem ustavil. Mislil sem si, da na sejmu gotovo najdem kakšnega znanca.« 

»Aha. In kaj si zvedel?«

»Eh, saj veš. Toda sredi največjega vrveža ti vendar ne bom razlagal kako in kaj. Utegnil bi kak nepoklican slišati in potem so vsi križi doli.«

»Stopiva no tjale k Jezeršku,« je svetoval Klander in nestrpno vlekel krojača za seboj. Ljudi se je kar trlo, toda kmet jih je odrival in tako sta srečno prišla do gostilne.

V veliki izbi so pili tovorniki, pri drugi in tretji mizi se je nateplo vse polnio sejmarjev. Klander in krofasti krojač nista našla pri mizi prostora zato sta sedla k peči in naročila vina. Krojač je razvezal bisago in potegnil ven listino, skrbno zapečateno,

»Vidiš, to sem dobil v Briksnu.«

»In kaj stoji v tem pisanju?«

»Počakaj, da ti povem, kako je bilo gori. Pot je bila dolga in težavna, toda tega ti menda ni treba praviti. Ko sem prišel v Briksen, sem bil takoj drugi dan sprejet. Izročil sem našemu gospodu pismo, ki smo ga napisali pri Podgorcu. Škof je dal pismo nekemu drugemu gospodu: menda je bil njegov pisar in ta ga je prebral. Potem sta me oba dolgo izpraševala o vsem in da jaz grajske gospode nisem pohvalil, to že sam veš.«

Krojač je prijel majolko in hlastno pil vino. Klander je nestrpno čakal, kaj mu še pove.

»Kaj sta ti pa odgovorila?«

»Potrpi malo, človek božji, da si privežem dušo. Saj vendar ne gori voda in obesil se tudi ni nihče. Takole je bilo. Tisti dan nisem izvedel ničesar, celo nekam jezno se je držal visoki gospod, zdi se mi, da ga je tisti bledi pisar podpihoval zoper mene. Drugi dan, ko sem se po naročilu zopet oglasil, je bil pa častitljivi škof dokaj prijaznejši. Rekel mi je, in to je v tem pismu napisano, da bo takoj poslal človeka, ki naj ostro pokara blejske gospode, ako bo videl, da res delajo ljudstvu krivico. Če se po tem ostrem nastopu ne bodo poboljšali, je zapretil škof, da jim bo odvzel blejsko gospoščino in jo dal drugemu v zakup.«

Klander si je pomel roki.

»To je zelo velik uspeh. Mislil sem, da so te posadili v temnico, ko te tako dolgo ni bilo. Sam briksenški škof torej obeta, da bo stopil mogočni gospodi dobro na prste. Glej, glej, naša pritožba je le nekaj dosegla. Boje se nas, boje.«

Krojač pa je čemerno odkimal in zopet pil. Ko je odstavil majolko od ust je povedal svojo misel:

»Jaz pa zelo dvomim o uspehu. Nekaj denarjev sem zapravil po poti, drugega dobička ne bomo imeli.«

»Kako to misliš?« se je čudil sivolasi kmet.

»Poslanec bo vendar prišel na grad.« 

»Aha,« se je posvetilo Klandru. »Res, če bomo čakali na tisto pomoč, bomo še presneto dolgo trpeli.«

»Vidiš. Mar meniš, da se bodo blejski oblastniki kar sami obtožili? Misliš, da bodo priznali svoje grehe? Nikoli, ti rečem! Pač pa gorje blejski gospoščini, ko odidejo. To bo padal bič po tlačanih.«

»Seveda, s tem ni nič,« je umeval stari upornik. »Ti, kako pa je drugod? Ali se tlačani kaj upirajo?«

»O pač. Toda nekaj ti povem. Na Koroškem upor ne bo izbruhnil, preveč so razcepljeni, needini. Nobeden noče slušati, ukazovali bi pa vsi radi. Voditelji so ljudje, ki niso sposobni za to važno nalogo. Tlačani to vidijo in zato jih nočejo poslušati.«

»Predobro se godi Korošcem,« je Klander nejevoljno mrmral.

»Reveži so kakor mi, ali pa še bolj. Saj sem rekel: prave roke ni, da bi vodila punt.«

»Kaj pa Kmetska zveza? Ali si priglasil tudi nas k njej?«

»Ne zanašajmo se nanjo, ker nam ne bo prinesla rešitve. Priglašeni smo, toda koristi ne pričakujmo od tega. »Kmetska zveza« bo zahtevala od nas le denarjev, pomagala nam pa ne bo. Saj pravnim, da imajo vodstvo v rokah ljudje, ki jim ne moremo prav zaupati. Premalo poguma imajo, da bi kaj drznega in obenem pametnega storili.«

»Torej ne smemo upati od nikoder pomoči?«

»Samo na svojo pest se še moremo zanesti. Pritožbo smo napisali, ugodili nam niso, zdaj velja samo še boj.«

»Še so ljudje premalo pripravljeni.« je dvomil Klander. »Vse se skriva, nihče ne upa stopiti na dan. Na dvojno pomoč se moremo zanesti: na cesarja in na Boga.« 

Krofasti krojač se je porogljivo pomuznil.

»Cesar je daleč in nebo je previsoko, da bi nas Bog slišal.«

»Kaj meniš s tem?«

»Tole! Če nam škof, ki je vendar cerkveni gospod, ne more ali noče pomagali, se bo cesar še toliko manj menil za nas, Bog pa je tako za nekaj časa obrnil pogled od Kranjske Vojvodine, da nas spokori za grehe, ki so jih storili še naši dedje in očetje.«

»Da.«

»Torej se moremo zanesti le še nase?« 

Klander je pomislil, potem je pa pokimal.

»Prav. Naj pa boj velja.«

Zagledal se je v pisano majolko. Zgubano lice mu je postalo jekleno trdo, iz oči je švignil blisk. Skoro osemdesetletni starec je napeto premišljeval potem se je pa obrnil h krojaču in spet pritrdil.

»Če ni drugače, pa začnimo z bojem.«

Potem sta pa oba molčala in srkala vino iz majolk.

Pri sosednji mizi, kjer so pili tovorniki, je vino teklo od miz in fantje so bili židane volje ter peli.

»Ne poj te pesmi, Anžon!« je zaklical tovariš Peter. »Ta pesem ima še bolj žalosten konec kakor ona o dekletu pod cvetočo lipo.«

»Vsake stvari nekaj mora biti,« se je smejal zali Kamniški Anžon. »Včasih sonce, včasih dež, danes kislo, jutri sladko vino, zdaj pa žalostna pesem, da se veselih ne naveličamo.«

»Toda to je zgodba mladega fanta, ki je čez pečino poskočil in to je vendar preveč žalostno. Mar bi nam tisto zapel o Kani Galileji, kjer je srečna ohcet bila.«

»Saj nismo na svatbi, Peter. Kadar se boš ženil, me vzemi za druga, takih pesmi ti bom zapel, da bodo svatje kar strmeli.«

»Kadar se boš ti ženil, ti bom pa vrnil.«

»Pusti me s takimi neumnostmi pri miru. Pravijo, da je za ženitev in za smrt vedno dosti časa.«

»Vsak po svoje,« se je nasmejal Andrej, tretji tovornik.

»Tako je rekel Bohinjec, ki je iz svoje lastne glave škaf naredil, pa mu jo je še za eno golido ostalo.«

»Hej, odkod pa si, fante, da upaš zabavljati čez Bohinjce?« se je oglasil čokat možic, svobodnjak Ožbalt iz Nomnja.

Anžon se ni zmedel, hitro mu je vrnil.

»Koder bela cesta teče, tam se tovornikom kruh peče. Če pa hočeš vedeti kje sem doma, ti bom vendar povedal. Tam doli v Stražišču mi stoji dom, a to vem, da tamkaj prebival ne bom, kakor gotovo sem Kamniški Anžon. Moj ded je bil kamniški svobodnjak in jaz mu nikoli ne bom enak. A le ne misli ti, da me zato srce boli.«

»Jezik imaš presneto namazan,« je pritrdil svobodnjak Ožbalt.

»Kaj bi ga ne imel, saj po vsem širokem svetu slišim, kaj ljudje govore. Vidim, da si svobodnjak, jaz pa sem svobodnjakov vnuk, pijva torej bratovščino, da se bova še na sodni dan poznala.«

Ožbalt in Anžon sta pila bratovščino in si podala roki.

»Ko pojdeš skozi Nomenj se oglasi pri meni,« je vabil Ožbalt.

»Kaj bi! Imaš kaj zalih deklet? Ne mislim, da bi jaz katero dobil, toda Peter in Andrej bi se zelo rada oženila.«

»Iz te moke pa ne bo kruha, brhki tovornik. Otrok mi Bog ni dal in že šest let sem vdovec.«

»Ko boš vdovec sedem let, se boš pa oženil, jeli?«

»Nič ne mislim nato,« se je smejal vedri svobodnjak. »Glej, pleša mi je že vse lase spredaj polizala.«

»Glej, saj res, svetiš se, kakor bi te polž oblizal. Vendar dobim nekoga, ki se tudi noče več ženiti. Baba je pač še hujša zver, kot sam hudir.«

Anžon je segel v žep in vrgel na mizo srebrni tolar.

»Oštir, vina prinesi, da se nam ne bodo grla posušila!«

Jezeršek je prinesel vina in vzel denar, Ožbalt je pa bezal Anžona.

»Čemu daješ denar oštirju? Mar bi ga hranil.«

»Kaj boš!« je Anžon udaril po mizi, da je vino kar pljusknlo iz pisanih majolk. »Glej, Ožbalt, star si in šest let si že vdovec, pa še sedaj ne veš, da se za tovorniki še nikoli niso brale svete maše.«

»Kako je to?«

»I kako, ljuba duša! Saj vendar vidiš, da tovorniki res dosti srebra zaslužijo, pa ga prav toliko tudi zapravijo.« 

»Odkod pa greste danes?«

»S Koroškega prihajamo, kjer ptički pojo in nageljni rdeči na oknih cveto. Korošci so veseli, dobrega srca, veselje in petje pri njih je doma.«

»Pri nas pa pusto, da bi z godbo ne našel veselja.«

»O, ne misli, prijatelj, da je drugod po svetu samo veselje. Tovorniki dosti obhodimo in marsikaj vidimo. Povsod, če je še bolj lepo, ljudem od žalosti solze teko. A kaj bi se menil za žalost tovornik mlad, ki ga ima ves svet iz srca rad. Zaraja, zapoje, zavriska na glas, še sam ne ve, kdaj mu poteče čas.«

»In pride ponj bela smrt,« je rekel stari tovornik Miklavž.

»To je še daleč in zdaj ni čas misliti na to.«

»Pa bo vendar hitro prišlo,« je trdil Miklavž. »Saj se mi dozdeva, kakor bi bilo komaj leto od tega, ko sem bil še mlad tovornik, ko sem vriskal in pel po cestah, da so me ljudje strme poslušali. Pa lepi časi minejo kakor bi mignil. Ko se človek zave, je star in sam ter si želi samo še umreti.«

»Beži, Miklavž,« ga je zavrnil Anžon. »Kaj bi mislil na smrt, dokler še oštirji vino točijo, čeprav je včasih precej kislo.«

»Pa ga ne bomo dolgo pili, jaz vsaj ne.« 

»Na vrata potrka bela smrt, zavije tovornika v platneni prt, odnese ga, odnese na dno pekla.« 

»Posebno če mlad umrje, kajne?«

»Gotovo. Saj veste, da mlad tovornik ni brez grehov. V nebesih so svetniki in svetnice vseh stanov, samo tovornika ni nobenega med njimi, čeprav že tovorijo odkar je Bog Adama in Evo iz raja izgnal.«

Vsi pivci so poslušali zgovornega Anžona. Tedaj pa so se odprla hišna vrata in notri so stopili Rado in Martin.

»Danes je zares dobra kupčija,« je rekel Rado, ki je sedel k peči, kjer sta molčala Klander in krojač.

»Aha,« je rekel Klander in je vstal. »Vidiš, krojač, to je Vehar z Gorjuš, naš zvesti zaveznik.«

»In zakleti sovražnik gradov,« se je nasmehnil Rado in ponudil krojaču roko. »Poznam vas. Danes torej prihajate iz Briksena? Povedali so mi zunaj tlačani in prišel sem, da vas poiščem. Kakšne novice prinašate?«

»Le slabo se čuje, dobrega nič.«

»Vraga, vedel sem,« je Rado škripnil z zobmi.

»Naj teče kri, če ne more biti drugače,« je vzdihnil Klander.

»Naj teče!« je Rado stisnil pesti.

»Pogin nam ali gradovom,« je priložil krojač.

»Pismo imam v torbi, toda nesem ga Podgorcu, tam bomo zlomili pečate in ga prebrali. V obraz nam obetajo, za hrbtom se rogajo.«

»Se ne bodo dolgo,« je zardel Klander.

Tovorniki pri prvi mizi so vstali in se odpravljali, Anžon je vsipal srebrnike po mizi, plačal je zase in za tovariše.

»Kam ste sedaj namenjeni?« je vprašal Ožbalt.

»Domov v Škofjo Loko, odtam pa še sami ne vemo kam. Kamor nam bo pač gospodar velel iti.«

»Po malo pozvedite, kaj se godi po gradovih,« jim je velel Klander.

Anžon se je glasno zasmejal in prešerno rekel:

»Kaj neki počnejo v gradovih? Vino pijo in pesmi pojo, v turnirjih se zabavajo in tlačane v ječe zapirajo. Če slišijo, da se kmet iz spanja budi, se jim to prav imenitno zdi in pravijo, da bodo upornike tako pobili, kakor bi zajce v zanjke lovili.«

»Tako?« je zategnil Klander. »No, ti že veš, saj tovoriš grajskim.«

»Kaj bi ne vedel. Toda zdaj moramo iti, do Loke se pot presneto vleče. Ostanite zdravi in srečni, možje!«

»Tebi naj pa ne zmanjka pesmi in srebrnikov!« so mu klicali pivci.

»Dokler mi tega ne bo zmanjkalo, bodo oštirji dobro živeli jn ljudje bodo še dolgo poslušali tovorniško pesem.«

Pokril si je klobuk in šel, za njim so šli Peter, Andrej in Miklavž. Natovorjeni konji so zahrzali. V hišo se je čula Anžonova pesem:

»Tam gor' na Koroškem pa lipa cvete,
pod lipo sedelo je mlado dekle,
iz oči so ji padale grenke solze.«

Pri Svetem Janezu je zazvonilo poldne. Na sejmišču je potihnilo, ljudje so se strnili v posamezne gruče, odkrivali se in molili. Potem pa so se zopet razšli vsaksebi, hrup je postal še večji, kakor je bil poprej. Hlapci beneških trgovcev so gonili pokupljeno živino, nekateri so tudi začeli odhajati domov.

»Ljudje se že razhajajo,« je rekel Rado. »Tudi jaz moram iti.«

»Da, glavni del sejma je v kraju,« so pritrjevali pivci.

Nekateri so že plačevali zapitek in se odpravljali od Jezerška. Tedaj je zunaj zavrelo, potem pa vse potihnilo. Po tisti grobni tišni so pa privreli prav v hišo klici:

»Po njih! Udarite!«

»Kdo je slišal kaj takega? Lopovi malopridni! Pobijmo gadjo zalego!«

»Pobijmo gadjo zalego!«

Pivci so plašno gledali drug v drugega. Niso vedeli, kaj ta hrup pomeni. Zunaj se je začul klic:

»Rado Veharjev, udari po njih!«

»Udari, Vehar!« se je začulo sto glasov.

»Kaj je? Kaj jo tu?« je hlastnil mladi svobodnjak.

»Pojdimo gledat!« je velel Klander in starcu so oči čudno bleščale.

Zunaj je množica razkačeno rjula in stiskala pesti. Pred fužinarji, ki so prodajali železo, so stali trije biriči na konjih. Rado, Klander in krofasti krojač so pazljivo vlekli na ušesa, da bi kaj izvedeli.

»Kaj pa je?« je vprašal Klander blizu stoječega Bohinjca.

»Hartman je poslal biričo z ukazom, da morajo spoditi fužinarje s sejma domov, železo pa ugrabiti.«

»Kaj?« so zazijali puntarji. »Kako mora to storiti?«

Okrog biričev so se gnetli ljudje, pretili so in kleli, udariti pa ni upal nihče. Konji so besno plesali. Izmed fužinarjev je stopil domači podjetnik Primož Lavrenčič in je velel biričem:

»Če so vam cele glave ljube, se mi brž poberite odtod!«

»Tebe bomo slušali, pes!« se je besno zadrl eden izmed njih.

»Jaz pes? Od koga? Od tebe pritepenec?« je vril Primož, da so ga vsi okoli stoječi dobro slišali.

Birič je tedaj potegnil izza pasu pasji bič in je z njim udaril moža čez glavo in pleča. Primož je zatulil, iz ust se mu je vlila kri.

Rado je vse to mirno gledal in poslušal, ko pa je videl nezaslišano drznost in surovost grajskega hlapca, je kri zavrela v njem. Ni se več zmenil za krojača in Klandra, planil med množico, pehal ljudi vstran in se preril do fužinarjev.

»Kaj hočejo?« je vprašal fužinarje in bliskal z očmi.

»Prepoditi nas hočejo domov, vzeti nam železo,« so tožili.

»Odkedaj je to vam dovoljeno?« 

»Kaj tebi mar?« se je spet zadrl oni surovi birič.

»Ti mi ne boš ugovarjal! Jaz ti pokažem!« 

»Maščuj me, Vehar!« je hripal Primož in brisal krvava usta.

»Pomagaj nam! Po njih!« so divje rjuli sejmarji in silili vanj. Rado se jih je otresel in je stopil tik pred biriče.

»Kako se upate preganjati svobodne fužinarje s sejmišča?« je vprašal in jih kar prebadul s črnmi očmi.

»Tebi nismo dolžni odgovarjati,« je rekel oni surovi birič in z levico potegnil pasji bič izza pasu.

Rado je videl to, od togote je postal smrtno bled. Desnica mu je potegnila meč kar samu od sebe.

»Z bičem me boš, z bičem?« je zapihal skozi stisnjene ustnice.

Meča sta se zabliskala, konj je besno plesal, sejmarji so od strahu pridrževali dih v prsih. Zdaj je brizgnila kri, biriču je padel meč iz ranjene roke. Rado je odskočil, bled. Birič je tulil, ženske so rjule od strahu, možje so pa dobili pogum. Od vseh strani je začelo leteti kamenje in podobno.

»Po njih! Pobijmo jih, gade!«

»Udari, Vehar!«

Konji so začeli hrzati in se vzpenjati, ljudje so se umikali pred njimi, biriči so jih zapodili v divji dir. Spremljalo jih je divje vpitje in škodoželjen smeh.

Ko so birči pobegnili, so se vsi zgrnili okrog Primoža in Radota. Vsi so hiteli vanju in ju spraševali:

»Ali te močno boli, Primož?«

»Se boš kmalu pozdravil?«

»Jaz sem že dober, birič pa ne bo še tako kmalu,« je odgovarjal fužinar.

Val navdušenja je zdaj hotel zaliti Radota.

»Udari na gradove, Vehar!«

Mladi svobodnjak je pa malomarno vtaknil meč nazaj, še krvi ni obrisal. Ljudje pa so vpili na ves glas:

»Udari, Rado! Mi smo s teboj do konca!«

Takrat se je začulo od Jezerška vpitje in ljudje so se obrnili tja. Klander in krofasti krojač sta videla, da je sedaj najpripravnejši čas, da se podžge upor. Privlekla sta ven prazen sod, krojač je stopil nanj in začel vabiti ljudi, ki so se res trumoma zgrnili okrog njega. Tudi Rado se je preril nazaj h Klandru na Jezerškov prag. Krofasti krojač se je odkašljal in potem začel govoriti:

»Dragi tovariši v borbi za sveto stvar! Zbrali ste se danes tukaj, da prodaste, kar ste izdelali in kupite, česar potrebujete. Od pamtiveka so že tako delali vaši pradedje, dedje in očetje, nikoli jim ni tega nihče branil. Danes prvič so se drznili krivični oblastniki teptati vašo »staro pravdo«, ki jo nihče vzeti ne sme, kajti potrjena je od samega cesarja. Kako vam more krivični Hartman braniti prodajo železa iz plavžev, ki so vaši, ki so vedno bili vaši, saj so vendar plavž »svete Heme« v Nomnju, že pred več kakor sto leti, prištevali starodavnim. S to krivico so grajski napolnili mero do vrha. Ko je vrč poln, zadostuje ena kaplja, da se razlije mnogo vode na tla. In sedaj, ko je krivic več, kakor jih moremo prenesti, je zadnji čas, da se upremo in z orožjem zahtevamo svoboščin.

Prijatelji v imenu božjem! Pred vami stoji človek, ki se je pravkar vrnil iz Briksena, kamor sem nesel pritožbo zoper neštete krivice. Mar menite, da nam bodo pomagali? Gospoda se nam roga, smeje se nešim bolečinam. In mi vse to mirno prenašamo. Mi pustimo, da grajska gospoda brezskrbno udriha po naših hrbtih. Zadnji grajski hlapec ima pravico, da postopa s tlačanom, kakor kdo drugi niti s psom ne bi mogel. Še svobodnjaki niso več nedotakljivi. Graščincem niso svete naše stare pravice, ne menijo se za svoboščine, ki nam jih je dovolil sam cesar. Prijatelji, uboga zbrana gmajna! Jaz sem hodil daleč, bil sem v Briksenu, in sem videl, da se vse kar leze in gre vzdiguje naj grajsko gospodo. Nihče več noče mirno prenašati udarcev, ki jih dan na dan grajski dele po krvavih hrbtih. V kovačnicah gonijo noč in dan mehove. Kujejo sekire, v bate nabijajo debelih žebljev, svobodnjaki brusijo zarjavele meče. Kmetje so se vzbudili iz spanja, vse dežele polni zavest, da je tudi tlačan človek, ne samo gospoda. Ali naj bomo mi zadnji? Vsi uporniki bi na nas kazali s prstom, zasmehovali bi nas, mislili, da smo plašljivi zajci. In ko bi se oni vračali zmagoslavni domov iz boja, ali nas ne bi upravičeno zaničevali?

Mi nočemo tega! Nočemo pri sosedih vzbujati posmeha! Stopimo na noge, zdaj je naš čas! Zberite se, združite, bodite trdni, zvesti, vsi kakor en mož. Nihče naj se ne boji, vsak naj ima pred očmi cilj svetal, pa danes poteptan v blato: svobodo! Svobodno naj orje kmet po svojih njivah, naj seka v svoji hosti, prost, nikomur podložen. In fužinar naj topi in kuje železo, prodaja naj ga, kakor se mu zdi bolj prav. Davno je že prerokovana kmetom doba zlate svobode in sedaj nam je tako blizu, kakor še nikoli. Treba je samo iztegniti roko in jo prijeti, pa bo ostala naša na veke. Tako lahko seveda ni. Brez truda, brez muje se še čevelj ne obuje. Tu veljajo besede: »Če si boš sam znal pomagati, te tudi Bog ne bo zapustil«.

Sedaj je čas, da se za vedno otresemo grajskega jarma. Mi bomo lahko živeli brez gospode, naj pa poskusi gospoda brez nas. Dolgo so oni zajemali iz polne sklede, nam pa metali kosti, zdaj se bo nekoliko obrnilo. Združite se in slušajte svobodnjaka Veharja, on vas povede do zmage, če nihče drugi. Mi nismo pravzaprav uporniki, borilci smo za pravice, ki so nam jih nekoč že dali, pa so jih potem nesramno ukradli nazaj. Z nami je Bog. In ker je sam Bog z nami, se ne strašimo ničesar več, ampak začnimo z današnjim dnem borbo za našo »staro pravdo«!«

Krojač je stopil s soda, ljudje so pa navdušeno zarjuli:

»Nad gradove! V boj za »staro pravdo«!«

»Zmagamo! Z nami je Bog!«

Drugi spet so zavpiti na ves glas.

»Rado, vodi nas! Mi smo tvoji, v pekel gremo za teboj!« 

Rado se je naslonil na podboj Jezerškovih vrat in je zaklical:

»Tudi jaz sem vaš! Do zadnje kaplje krvi se bom boril za vas!«

VI.[uredi]

Na Šentjanžev večer je gorel na dvorišču blejskega gradu velik ogenj. Svit je segal daleč in v rdečkasti svetlobi je bilo videti troje postav, zleknjenih kar po tleh. Leseni putrh je romal iz rok v roke, hlapci so bili očividno že pijani.

»Onih pa že dolgo ni iz Bohinjske Bistrice,« je menil prvi in popravil tresko, ki je odletela od ognja.

»Skoro gotovo so imeli dosti posla, preden so spravili trdovratne Bohinjce s sejmišča,« je velel drugi.

Tretji se je zvito pomuznil in rekel:

»Če so jih pregnali.«

Tovariša sta ga vprašujoče pogledala.

»Kako misliš Tomaž?« sta oba hkrati vprašala.

»Tako, no,« se je Tomaž zagonetno nasmehnil. »Grajski gospodje so menda gluhi in slepi, da ne vidijo in ne slišijo tega, kar vsi ljudje glasno govore. Punt bo, tako vama povem.«

»Eh, kaj bo punt naredil,« je zamahnil drugi hlapec.

»Nič ne bo, nič,« je pritrjeval tudi prvi.

»Zdaj le tiho bodita, potlej bosta govorila,« je trdil Tomaž. »Pa takrat bo prepozno. To vama povem, da ne bi bil rad v koži gospoda Hartmana, kadar ga dobe kmetje v roke. Ti mu bodo živemu jermene rezali s hrbta.«

»Tiho bodi,« je plašno šepnil drugi hlapec, Jurij. »Če gospod Hartman čuje take besede, bi tudi jaz ne maral biti v tvoji koži.«

»Kaj bo slišal!« se je otepal Tomaž. »V gradu pije in kroka, kaj pa drugega. Sploh pa vama takole rečem in tudi svetujem: če hočeta, zapustimo grad in pojdimo kam drugam služit.«

Hlapca sta se glasno zasmejala.

»Tomaž, ti noriš. Z gradu naj grem? Kam pa? Mar h kmetom? Kmetje otepajo ovsen kruh in močnik, pa še tistega jim manjka. Na gradu je pa malo dela, pa dosti jela in vina.«

»Saj vaju ne silim, saj vaju ne silim,« je godrnjal Tomaž. »Vidva le ostanita. Pričakala bosta da vaju bodo kmetje na ražnju kakor Hrvatje koštruna.«

Hlapca nista znala odgovoriti in nekaj časa so vsi trije molčali. Potem je spregovoril Jurij.

»Naši gospodje torej res nič ne vedo o uporu?«

»Nič.«

»Hm. Nekaj srebrnikov bi zaslužil, kdor bi prišel s to novico k gospodu Hartmanu.«

»Kaj bi zaslužil?« je zateglo vprašal Tomaž.

»I, pest srebrnikov«.

»Ha, ha, ha!« se je hlapec zasmejal na ves glas. »Srebrnikov, pa kakšnih! Petindvajset s palico po hrbtu ali tridnevni post v temnici.«

»Res je,« je potrdil tudi prvi hlapec. »Gospod je čuden, kdor mu pride pred oči s čem takim, kar mu ne prija.«

Tomaž je vstal in šel proti mostu, kjer sta dremala dva biriča naslonjena na dolge sulice.

»Ali še nihče ne prihaja na grad?« ju je nagovoril.

»Nič ni čuti.«

»Zlodej!« si je mislil Tomaž in šel nazaj k tovarišema. Zleknil se je po tleh in povedal misel.

»Nocoj bi ne bil rad v Matevževi koži.« 

»Zakaj?«

»Videla bosta, da mu bo Hartman pokazal pot k vragu. Opravili niso nič, drugače bi bili že doma.«

Tovariša mu nistu odgovorila, Jurij je vrgel pest tresk na ogenj. Tomaž je čakal odgovora, potem pa jima je polglasno zabrusil:

»Šleve!«

»Kdo bi se z bikom bodel,« je dejal Jurij in je pogoltnil jezo. »Grajski kruh jem, kaj se bom prerekal z njimi?«

»Zanič sta, pa je. Ko bodo kmetje napadli gradove, bosta vidva gotovo za grajske nesla kožo na prodaj, da vama jo dodobra ustrojijo.«

Hlapcu mu nista marala oporekati. Prvi je leno zazehal.

»Uh, spat bi šel rad.«

»Zdajle so komaj kure zatisnile oči, nikar da bi že pošten kristjan legel. In imaš putrh, izpij, če je še kaj.«

Hlapec je vlival vino vase, Tomaž pa je dalje modroval: »Če je človek zaspan, ga vino čisto zvedri. Pred leti smo pili po koroških gradovih, kskor presušena zemlja. Po tri, štiri dni in noči smo srkali kapljico zlato; pa mislita, da je katerega spanec zmogel? Kaj še! Tako svežega in zdravega se še nikoli nisem čutil, kakor tiste dni.«

»Vino je res zdravilo,« je pritrdil hlapec, »samo preveč ga ne sme biti. Vsaka stvar škoduje, če jo je preveč.«

»Res je. Poznal sem grajskega valpta, na Turjaku sva bila skupaj in nekaj majolk sva izpraznila. Pila pa nisva kislega vina, kakor tu, ampak sva srknla vince, kakršnega bi se sam bog ne branil. Ko sem odšel s Turjaka, sem zvedel, da se je valpet čisto zapil. Nekega dne je v pijanosti strmoglavil s konja in si zlomil vrat.« 

Tovariša sta mu pritrdila, govoriti se jima ni ljubilo. Vsi trije so gledali v ugašajoči plamen in nestrpno pričakovali prihoda biričev. Tedaj je pod vrati nekdo poklical:

»Hoj, klade zaspane, da bi vas vrag, odprite mi vendar!«

»No, kdo pa bo to?« se je Tomaž dramil iz misli.

»Potnik, ki prosi prenočišča,« je menil Jurij.

Vsi trije so prisluhnili stražarjevemu vprašanju:

»Kdo si in odkod prihajaš?«

Od spodaj se je čul odgovor:

»Odprite! Kaj ne poznaš Kamniškega Anžona?«

»No, Bog te sprejmi,« je dobrovoljno dejal stražar in most je padel po tečajih na nasip.

Kamniški Anžon je prešel dvorišče in se ustavil pri onih treh.

»Glej jih, valjajo se po tleh kot martinčki na soncu. Ni vam sile. A jaz sem danes prehodil pot z Bleda v Bohinjsko Bistrico in zdaj spet nazaj. Pošteno sem zbit in truden.«

»Ali kaj veš, kako so opravili naši biriči, ki jih je poslal gospod, da prepode sejmarje?« je hitro vprašal Tomaž.

»Nič ne vem,« je Anžon nejevoljno otresel z glavo. »Srečali smo v Nomnju tri biriče, toda sami lahko veste, da pošten človek z biričem in s hudičem nima nič opraviti.«

»Lej ga, Anžon, nikar preveč ne zabavljaj,« mu je v šali Jurij zapretil s pestjo.

»Kaj mi boš žugal, purgar grajski,« se je smejal tovornik. »Kamniški Anžon se še treh takih ne ustraši.«

»Če mu nič nočejo,« se je smešno branil hlapec.

»Če mu hočejo ali nočejo. Nekateremu razbojniku sem že preštel rebra, ko nas je ustavil na cesti, zato se tudi tebe ne bojim. — Tam na tleh imate putrh. Žejen sem in bom pil.«

»Ni vina v njem.«

»Če pijete mleko, ga dajte še meni.«

»Prazen je, saj sem ti povedal.«

»A, tako. Za lenobo pijete vino iz grajske kleti, tovorniku, ki prileze po tem strmem bregu, pa ničesar ne privoščite. Lepo spolnjujete božje zapovedi, da bi vas zlodej vzel.«

»Kako pa da nocoj prideš na grad?« je vprašal Tomaž.

»Tebe nisem prišel iskat, ker se, za take ljudi ne menim,« je nejevoljno odgovarjal mladi tovornik.

»Kar tako vendar nisi prišel,« je ugovarjal hlapec.

»Mar moraš vse vedeti, motovilo nerodno? Petdeset srebrnih tolarjev imam dobiti na gradu, po te sem prišel.«

»Ah, tovorniki imate srebra, kakor toče,« je vdihnil Tomaž. »Zgrešil sem v mladih letih, ker nisem šel k tovorninikom.«

»Ali si na kmetih rastel?«

»Kakor ti,« mu je odvrnil Tomaž.

Anžon se je glasno zasmejal.

»Kaj ti veš, siromak. Jaz sem vnuk svobodnjaka iz Kamnika. Anžon ni v otroških letih tekal za ovcami, ker je oče imel nekaj srebra za pasom. Tebi se pa vidi, da si rastel nekje v odljudenih hribih, ki jih je Bog nevedoma iz koša stresel.«

»Anžon, ti nocoj samo zbadaš.« 

»Saj nisem jež.«

»Zabrodi nam še o tovornikih katero.«

»Zakaj pa ne. Nekatero pametno in neumno vam bom še povedal, samo prijelo se vas ne bo nič. Na vas vidim, da ste vse bolj zabiti kakor moj konj, ki mu že vseh zadnjih zob manjka.«

»To si pa modrijan,« je užaljeno vračal Tomaž.

Anžona pa ni to ugnalo v kozji rog.

»Modrijani imajo sive brade in ne pušeljcev, zato ne vem, kakšna živina ste.«

Hlapce so take besede močno dražile, toda poznali so veselega Anžona in mu niso zamerili.

»Kje pa so tovariši?« je vprašal prvi hlapec.

»V hlačah in v koži prav gotovo. Če pa še več hočeš vedeti ali jih nemara celo videti, tedaj pojdi na Bled v gostišče.«

»Aha, jutri pojdete dalje?«

»Mhm. — Kje pa imate dekleta?« se je domislil Anžon.

»Spat so šle ali pa se po kuhinji vrtijo. Glejte, pravi čudež se je zgodil! Kamniški Anžon vpraša po dekletih!«

Tovornik je ošinil hlapca s strupenim pogledom.

»Tako si neumen kakor sneg pozimi, ki bi ga ne bilo treba, nikoli. Mar meniš, da se ženim? Hvalu Bogu, Anžon ima še nekaj zdrave pameti v glavi, pri vas pa tega ni opaziti.«

»Anžon, nocoj imaš presneto strupen jezik.« 

»Kako bom pa govoril s takimi, kakor ste vi. Besedo zastavita tako, da je živ človek ne zna prijeti na pravem koncu. Res vas ne morem več poslušati. Grajski gospodje menihi še ne spe?«

»Glej, okna so še razsvetljena,« je Tomaž pokazal grad.

»K njim pojdem, morda se bo dalo govoriti z njimi bolje kakor z vami,« je menil Anžon in se odpravljal.

»Pa še njim kakšno žaltavo povej!« je klical Tomaž za njim.

»Tako, da jih bo za ušesom bolelo,« je pridejal Jurij.

»Saj že vas od lenobe boli za ušesi,« je dejal sam sebi Anžon in hitel po stopnicah v grad.

Oni trije so obležali pri ognju in so nestrpno pričakovali, kdaj se vrne Anžon z gradu. Ogenj je prasketal in korak stražarja se je čul. Od spodaj je dihal hlad, jezerski valovi so šepetali in se poljubljali med seboj. Sredi jezera se je belila cerkvica, z druge struni je brlela luč; na bregu je počivala široko raztegnjena domačija svobodnjaka Podgorca. Čez jezero se je čulo srdito pasje bevskanje črnega kodra, ki je čuval širno lastnino. Ob jezeru so mežikale luči po revnih, lesenih tlačanskih hočah. Iz gostišča je svetila luč iz vseh oken. Pod košato lipo so sedeli blejski fantje, prav na grad je odmevalo glasna pesem.

»Dolgo ga že ni z gradu,« je dejal Tomaž.

»Zdaj jih bo povedal gospodom, da bodo kar strmeli. Še gospod Pucheim se bo smejal,« je menil Jurij.

»Jurij Kraig ga bo gotovo z vinom napajal,« je vzdihnil prvi hlapec.

»Da, malvazijo si točijo, ali pa vino, ki so ga naredili v samostanu v Stični.«

»Gospodje iz Stične so sveti možje,« je razlagal Tomaž. »Poglejte, kako koristna ustanova je gostinjec, ki so ga pozidali tu na Bledu. Vsak tovornik in potnik dobi tam brezplačno zavetišče in še pogostijo ga zraven. Zdaj pa čujem, da se tudi njim upirajo. Toda iz tega se ne bo kruh pekel. Opat ima črne bukve, zamaševal jih bo.«

V tem je prišel iz gradu Anžon, roko je imel za pasom in žvenkljal je s srebrnimi tolarji.

»Hej, ali še niste pospali pri ognju?« jim je klical.

»Nate smo čakali. Videti je, da si dobro opravil v gradu, ker s cekini ropotaš.«

»Saj sem rekel, da grajski gospodje smejo govoriti s človekom. Vse so me izprašali, še celo to, če kaj vem o upornikih. Povedal sem jim, da upornik vsak sebe po grbi bije.«

»Pa so ti verjeli?« je zategnil Tomaž.

»Kaj mi ne bi! Sicer pravijo, da je tovornikom malo verjeti, a jaz sem edini med njimi, ki ne laže.«

»Kadar te ni zraven,« se je smejal Jurij.

»Kaj boš govoril! Odkar si nehal doma svinje pasti, nisi videl še nič sveta. Od doma na Blejski grad, dalje nisi prišel.«

»Saj sem od daleč doma,« se je branil Jurij. »Ali poznaš vas Gozd, blizu Kranjske gore, ki pripada gradu v Beli peči?«

Anžon se je tresel od smeha.

»Revež, ali misliš, da je svet tako velik, kakor zelnik? Jaz sem prišel malo dalje, kakor ti. Videl sem sinje Adrijansko morje, gledal sem visoke tirolske gore, poslušal uspavajoči šum Rena, zrl sem jasno nebo italijansko in hodil po širnih ogrskih pustah. Toda zdaj vam ne utegnem pripovedovati o svojih potih. Vem, da me tovariši v gostinjcu že težko pričakujejo.«

»Ali se ti tako mudi?« ga je ustavljal Tomaž.

»Komur se mudi, ne zamudi. Sicer se ni nihče obesil in tudi voda se še ni užgala. Vendar je bolje da grem, ker vidim, da vam od zaspanosti oči lezejo skupaj. Lahko noč, kokošji bratci in zjutraj ne pozabite posnemati polha.«

»Kmalu se spet oglasi,« so klicali za njim.

»Saj nisem petelin,« jim je vrnil Anžon.

Pri vratih je še marsikaj povedal zaspanima stražarjema, potem pa je hitro šel po strmi poti v gostišče.

Hlapci na dvorišču so umolknili ob ugašajočem ognju in drugemu za drugim so se zaprle trudne oči.

*

V gradu je gorela v veliki sobi sredi mize lojena sveča. Pri mizi so sedeli vsi trije grajski oblastniki, Jurij Pucheim, Jurij in Hartman Kraig. Kocka je ropotala po mizi, možje so napeto gledali v igro.

»Štiri!« je zaklical Hartman.

»Dve!« je dejal Jurij Pucheim.

Jurij Kraig je vrgel kocko in se zmagoslavno nasmehnil.

»Šest!« Spet je zakotalil kockar. »Tri.« Prijel je figuro in jo postavil na cilj. »Moja je.«

»Vraga, že spet si dobil,« je nejevoljno udaril Hartman po mizi. »Že šestič igramo, pa vsakokrat zgubm.«

»Potolaži se,« je dejal Jurij Kraig. »Nesreča pri igri, sreča pri dekletih. Ko se boš ženil, boš lahko izbiral.«

Hartman se je nasmehnil in si pogladil zlate lase. Modre oči so se smejale, dve vrsti zob sta se bleščali med lepimi ustnicami.

»Se še ne mislim ženiti!«

Jurij Pucheim je nejevoljno pokašljal.

»Kaj ženitev! Z ženitvijo le sam sebi škodo storiš. Denar, denar, to je glavno.«

»Samo denar ti hodi po glavi, prijatelj,« je rekel Jurij Kraig in se premaknil na stolu. Od bolečine je spačil obraz.

»Te močno boli?« je vprašal Hartman brata.

Jurij Kraig je nemo pritrjeval.

»Kaj bo s tvojo nogo?« je vprašal Hartman. »Ali ti ni ne pomaga mazilo, ki ga je včeraj prinesel padar?«

»Boli, gnoj teče iz rane. Uh, ne vem, ali bom še kdaj imel nogo zdravo. Vražji konj, da me je moral tako brcniti! Mazilo peče, peče, peče kot sama žerjavica.«

»In deset srebrnikov sem štel zanj,« je vzdihnil Pucheim.

»Kaj srebrniki,« je vzdihnil Hartman. »Da bi le ozdravel, nobenih stroškov se ne ustrašim.«

»Vendar je škoda šteti deset srebrnikov za malopridno mazilo,« je trmoglavil Jurij Pucheim.

»Denar, denar in spet denar,« je oporekal Hartman. »To je tebi začetek in konec vsega. Prvo je denar, potem prideš ti in nato je šele vrsta na gospodu Bogu. Jaz te ne razumem. Srebrnikov imamo celo skrinjo, oženjen ni nobeden izmed nas. Čemu se še pokamo za cekini?«

»Denar poteče. Če vedno le proč jemlješ in nič ne prideneš, mora okopneti največji zaklad, kakor sneg spomladi.«

Jurij se je naslonil na mizo in Hartman ga je opazoval. Vedno znova ni mogel umeti tovariševih čudnih nazorov, ki so bili prav tako čudni, kakor vsa njegova pojava. Črni lasje so že domala osiveli, nos je bil kljukast in brada je silila kvišku, proti tedanji šegi, čisto obrita. Ogrnjen je bil s sivim plaščem, Hartman ga še nikoli ni videl navadne dni v drugem oblačilu. Mladi oblastnik si je pogladil košate svetlorujave brke in se porogljivo nasmehnil Pucheimu.

»Jurij, lasje so ti že osiveli, pa le še ne misliš na nič drugega, kakor na denar. Zdaj bi si moral pripraviti krsto.«

Stari plemič je nejevoljno stresel z glavo.

»Saj še ne umrem!«

Hartman se je glasno zakrohotal.

»Ali veš, da si star že štiriinpedeset let?«

»Kakšna starost pa je to?« se je zavzemal Pucheim. „Kalinovski Oton, moj stric, je bil star sto in eno leto, ko je izdihnil.«

»Meniš, da boš ti tudi dočakal tako starost? Ha, ha! Sicer bi se pa človek naveličal vsega, dobrega in slabega, če bi tako dolgo živel.«

»Življenje je vedno znova lepo.«

Hartman je vstal in se od smeha tolkel po kolenih.

»Ha, ha, ha! Kaj ima od življenja tak človek, kakor si ti, prijatelj! Na lov ne greš nikoli, na gostije k sosednim graščakom ne hodiš, poješ tudi ne. Ves tvoj užitek je v tem, da lezeš na obzidje in gledaš dolgočasno jezero in tlačanske bajte ob njem.«

Pucheim je nejevoljno našobil tanke ustne.

»Hm, saj ti dovolj zapravljaš. Lovi in gostije, potovanja v tuje kraje, to stane denarja in zopet denarja.«

»Kaj mi boš tisto očital?« se je ponesel Hartman. »Pošteno delimo dobiček in škodo. Če zapravljam, zapravljam svoje. Mlad sem še, komaj trideset pomladi sem preživel, pa naj čepim v tem pustem zidovju, v cvetu let naj umiram, zapuščeni samotar! Jaz hočem živeti in se izživeti!«

Pucheim mu ni odgovoril. Hartman je šel z dolgimi koraki po mračni sobi. Obstal je pred temno sliko, na kateri je trepetal plamen slabotne svetlobe. Hartman se je zagledal v ponositega plemiča, ki ga je predstavljala slika. Hartman je motril izklesano lice in mogočni, orlovski nos, košate obrvi in ostre, temne oči. Obraz in postava, vse je imelo na sebi nekaj drznega, levjega. Poleg njega je stala na mizi jeklena čelada z mogočno perjanico. Plašč mu je bil na prsih spet z dragoceno zaponko. Za njim se je bočilo modro nebo s planinami v ozadju. Na eni strani je bil naslikan grb blejske gospoščine, na drugi pa je bil grb z orlom in v sredi je bil upodobljen blejski grad.

Plamen je migotal, tako da Hartman ni mogel jasno razločiti potez na plemičevem obrazu. Obrnil se je od slike in pogledal po tovarišema, ki sta molče strmela v mizo.

»Koga predstavlja ta slika na steni?«

Pucheim in Kraig sta se oba hkrati ozrla vanj in v sliko.

»Nikoli nisem razmišljal o tem,« je rekel Pucheim.

»O, pač,« se je spomnil Kraig. »V arhivu sem našel stare zapise, ki govore o prošlosti blejskega gospostva. Po mojih mislih bo to tisti Tomaž, ki se je s Henenburga priženil sem. On je tako povzdignil blejsko gospoščino, kakor nobeden njegovih prednikov. Pridobil je tudi z dedno pogodbo vsa posestva v Bohinju in okolici.«

»Lep človek,« je pritrdil Hartman.

»Mi mu nismo vredni nasledniki,« je rekel Pucheim.

»Zakaj ne?« sta vprašala oba Kraiga hkrati.

»On je povzdignil gospoščino, pridobil ji mnogo posesti, mi pa nismo storili še nič,« je tožil Jurij Puchiem.

Hartman je že drugič bušil v smeh.

»Nikar ne nori! Posestvo je vendar last briksenškega škofa, mi ga imamo le v zakupu.«

»Saj ne mislim, da bi pridobivali škofu posestvo. Toda zdaj je prilika, da nagrabimo sebi premoženja.«

»Saj zadosti grabiš,« je ugovarjal Jurij Kraig.

»Pustimo to!« je rekel Hartman. »Ta slika na steni je res prava umetnina. Toda do danes je nisem niti opazil.«

»O, blejski grad ima veliko zanimivosti. Jaz sem mnogokrat po ves dan bral stare spise v arhivu. V kotu arhiva so spravljene tri lobanje, ne morem vedeti, čigave so, ker o njih ne govori noben spis.«

»In grofica v kameniti rakvi ...«

»Ne govori o tem!« sta se zgrozila oba Jurija, Pucheim se je celo skrivaj pokrižal. V vseh treh hkrati je oživel spomin na davno zgodbo, o kateri je šlo ustno sporočilo in je bila napisana na starih pergamentih.

Pred več kakor poldrug sto leti je živela na blejskem gradu gospa, ki ni bila zvesta možu. Ljubila je mladega pevca, zalega Italijana, ki je imel oči kakor noč in glas kot v pravljici. Često ga je zamaknjeno poslušala, ko se je vozil s čolnom po srebrni jezerski gladini, zraven pa pel njej na čast pesmi in jih spremljal z lutnjo. Ob lunojasnih večerih se je vozil pevec po jezeru in gospa je stala v visoki lini, da je videla njegov mali čolnič. Ob lunojasni noči je bilo tudi, ko je mladi Italijan prisegel grofici, da jo bo pridobil zase in mu je ona obljubila večno zvestobo. Čul pa je prisego grof in kri je tavrela v njem. Drugo noč, ko je mesec božal šepatajoče valove, se je grof odpeljal po jezeru, do pevčevega čolna je veslal in črnookemu mladeniču zasadil nož v srce, ko je baš pel prelepo pesem o ljubavi — labodjo posem. Zamrl mu je glas popevke v grlu, lutnja je padla iz roke, rdeča kri je brizgnila v bistri val. Zamajal se je mali čoln, prelepi pevec je omahnil v valove, ki so mu bili mehki grob. Veslal je nazaj srditi grof, tiho se je splazil v grad, nihče ni vedel za njegov zločin. Le grajska gospa ni mogla umeti kako da je utihnil pevčev glas in nikdar več na jezero ni bilo mladega krasotca. Mislila je, da so ga ugonobile skrite sile, speče v dnu jezera in noč in dan drsele so ji solze iz oči.

Prišlo pa je leto groze. V deželi je zagospodarila kraljica, sedeč na ognjenem prestolu — črna smrt. Kamor je segel njen strupeni dih, povsod je vsihalo življenje bujno, še zelena trava se je posušila. Dokoder je šel mrzli njen pogled, bilo je vse smrti zapisano, pomoči ni bilo od zemlje, ne od neba. Ljudje so padali, kakor žito pod srpom, kakor drobna trava po koso. In tudi ponosnega gradu na strmi pečini se je dotaknila mrzla roka črne smrti. Obolel je grajski gospod, po vsem telesu so mu otekle črne bule, oči je pokrila siva megla, iz ust je šel strupen dih. Prišel je grajski pater, da bi mu pripravil dušo na poslednjo pot. A gospod ga ni pustil do sebe, pretežek, prekrvav greh ga je tiščal. Umrl je nespovedan, nespokorjen in ne s svetim oljem maziljen.

Po njegovi smrti pa so noč za nočjo gospo plašile strašne sanje. Vsako noč se je pred njenimi očmi odigraval grozni umor na jezeru. Prikazoval se ji je ljubljenec mrtev, zaklan, ob njem je stal mož s krvavim mečem v roki in s črnim obrazom. Ob lunojasnih nočeh je čula Italijanovo pesem, vmes so se mešali smrtni vzdihi moževi.

Da izprosi obema mir je gospa velela uliti zvon iz čistega srebra. Pri Mariji na Otoku naj zvoni vsako jutro, vsak večer in vsako lunojasno noč opolnoči. Livar je prelil srebrne tolarje in naredil zvon, ki naj izprosi večni pokoj mrtvim.

Čolnarji so ozaljšali čoln in naložili vanj prelepi srebrni zvon, da ga popeljejo Mariji Jezerski. Toda na nebu so se bliskovito jeli kopičiti črni oblaki. Strašen vihar je zabesnel po jezeru, vse molitve in zakletve čolnarjev ga niso mogle umiriti. Zeleni valovi so pogoltnili srebrni zvon, čolnarji so se komaj rešili na obrežje.

Od tistega časa grajska gospa ni več našla pokoja. Jokala je in premišljevala, nazadnje pa se je iz samega obupa vrgla čez pečino v globočino skrivnostnega jezera.

Premnogo lunojasno noč so že čolnarji zbežali k obrežju. Videli so na jezeru tujega pevca, ki je z milim glasom prepeval pesmi ljubezni, polne priseg večne zvestobe. Včasih se pojavi tudi grof z mečem v roki, vidi se le meč, postava je zavita v gosto meglo. Često pa stopa po jezerski gladini tudi grofica in žalostno joka. Kadar stopa po jezeru grofica, tedaj se iz jezerske globočine oglasi tudi srebrni zvon in z milim glasom prosi miru za rajnike.

Tu je z mislimi obstal Jurij Pucheim in plašno gledal po sobi. Potem je šepnil z neznanskim strahom:

»Ne govorimo o njej. Znala bi nas čuti in bi ponoči zopet prijokala prav pod grajsko obzidje. Lunojasna noč je.«

»Nikoli je še nisem slišal,« se je Hartman otresel tesnobe, ki mu je objela srce.

»Jaz sem jo čul trikrat v tridesetih letih in enkrat sem slišal pesem umorjenega pevca. Bog daj, da bi take groze ne doživel nikdar več. Lasje so mi siveli od strahu.«

»Ker si zanič,« mu je Hartman ovrgel besedo. »Jaz pa ne verujem v strahove, ker so to le prazne bajke, s katerimi plašijo dedi vnuke.«

»Ne, ne!« se je oglasil Jurij Kraig. »Samo eno noč sem prespal v arhivu ob truplu mrtve graščakinje, pravzaprav je v rakvi le razbita glava, ki je plavala po vrhu jezera in so jo pobrali čolnarji. Tisto noč sem užil toliko nepopisne groze, da sem bil kar trd. Glava v rakvi se je premetavala, ker je strašno votlo bobnelo, netopirji so se zaletavali vame, čuden šum je bil v dvorani in tiste neznane lobanje so vso noč neznansko milo vzdihovale. Bog in svet; križ božji! sem vzdihnil in vso noč v smrtnem strahu molil vsem svetnikom, da bi še enkrat srečno prišel iz zakletega kroga duhov.«

»Vstal bi in bi šel ven,« je menil Hartman.

»Ti ne veš nič, ker še nisi ničesar skusil. Če bi tedaj vstal, bi me duhovi zmleli v sončni prah.«

Hartmana je pogovor dolgočasil, zazdehal je in spet začel dolgimi koraki meriti sobo. Potem je stopil k mizi, prijel vrč in ga nagnil.

»Vraga, prazen je.« Obrnil se je k vratom in je z vrvico potegnil zvonček, ki je visel s stropa. V dvorano je stopil mlad sluga.

»S čem moram biti na uslugo velemožnim gospodom?« 

»Vrč vina prinesi!«

Sluga je stekel z vrčem ven, pa je kmalu postavil na mizo polnega, se hitel klanjat in že je izginil na hodnik.

Hartman je dvignil vrč, pil je dolgo, hlastno, zadovoljno si je obrisal usta in resne brke.

»Dobro vince.«

»Ne pij preveč!« je opominjal Pucheim. »Kamniškemu Anžonu sem štel za to pijačo petdeset srebrnih tolarjev.«

»Pri hudiču s tvojimi srebrniki!« ga je ostro zavrnil mladi plemič. »Ti boš po smrti iskal mir ob skrinji srebrnikov. V rakvi pa bo obraz počrnel in gad se bo zvijal poleg tebe.«

»Oster jezik imaš.«

»Dober jezik je več vreden kot pol blejske gospoščine.«

»Pa se le še nisi mogel oženiti,« ga je zbadal brat Jurij.

Hartman je zloben nasmeh zaigral okrog lepih usten.

»Zdaj se mislim oženiti.«

»Aaa?« sta zaizijala tovariša. »Pa nisi nič govoril o tem. Kje pa?« je hlastnil brat.

»Podgoričeva Marjeta bi bila prava za poroko,« je rekel Hartman in v satanski zlobi so se mu zaiskrile nebesno modre oči.

»Čigava? Menda ne hči svobodnjaka Podgorca? Hartman, ne pozabi, da si plemič!« se je čudil brat.

»Da, baš ona,« je Hartman zatrjeval s peklenskim smehom.

Juriju Pucheimu se je nekaj zablisnilo v glavi. Od začudenju je komaj stlačil iz sebe vprašanje

»Kako?«

»Tako!« je ravnodušno pritrdil Hartman.

Jurija Kraiga je oblila temna rdečica.

»Tako sramoto nam misliš nakopati? Spametuj se že vendar. Hartman! Sram me je, ker si moj brat.«

»Mlad sem še,« se je branil brezobzirni oblastnik. »Hočem, da mi bodo mlada leta dala vsaj nekaj veselja.«

»Kakšnega veselja?« se je jezno zadrl brat. »Z ropom ženske si boš nakopal sramoto in sovraštvo.«

»Da, njegova svetlost, briksenški škof, ti do groba ne bo odpustil take hudobije,« je trdil Pucheim.

Hartman se je spet zlobno nasmehnil.

»Briksen je daleč in škof je star. Jaz sem pa tu, mlad, željan uživanja in ona je tudi tu, mlada in brhka.«

»Iz cerkve te bodo izobčili in potem boš videl! Zadnji tlačan bo smel brez kazni lučati kamenje vate.« 

»Ha, kanalija! Naj poskusi!«

»In po smrti? To menda veš, da je za izobčenca prostor prav doli na dnu pekla.«

»Za skopuhe tudi. Bova lepo skupaj gorela, prijatelj,« se je dvorjak rogal Pucheimu.

»Ona je hči svobodnjaka,« je poudarjal Jurij Kraig, »mogočnega svobodnjaka. S takim dejanjem si spraviš pravo nevihto nad glavo. Ljudstvo že tako ni zadovoljno z razmerami in na Podgorčevo prigovarjanje se nam upro.«

»Naj poskusijo! Jaz jim pokažem!« se je nosil Hartman.

»Če se ti uprejo?«

»Moj brat si, pa tako neumno govoriš. Podložniki spe po zasmrajenih bajtah, upor jim ni v mislih.«

»Če se ti pa le uprejo?« je Jurij ponovil vprašanje.

Hartman je čutil poudarek v teh besedah. Ta hip je začutil strah, potem pa se je glasno zasmejal.

»Kako čudno sprašuješ! Čul sem o nekih puntih na Koroškem. Že pred mnogo leti je bilo to. Saj vesta, tisti Peter Wunderlich in neki Matjaž sta delala gospodi sive lase. Pa kaj je bilo iz tega? Nič, prišli so Turki, uporniki so se jim postavili v bran in so bili posekani do zadnjega moža. Wunderlicha, ki se je rešil, so zaprli. To je bil dober nauk za uporne kmete. Od tistega časa so kar mirni v svojih brlogih.«

»Ni tako,« je oporekal Jurij Kraig. »V Bohiuju se kuha čudna južina, pa li ne veš, kakšna. Tako vama pravim, da si bomo presneto oparili usta, če bomo tisto jedli.«

»Nikar ne čenčaj!« se je zadrl Hartman, Jurij Pucheim je široko razprl sive oči in v strahu hlastnil:

»Kaj praviš? Kmetje se ...«

»...Upirajo,« je rekel starejši Kraig. »Nevem nič gotovega. Berači so mi nanesli takih novic.«

»Berače poslušaš, norec! O, sram me je, ker si moj brat!« se je spet na vse grlo smejal Hartman.

»Nikar se prezgodaj ne smej. Latinci so rekli, da ne smeš hvaliti dneva pred večerom. — Kaj praviš, dragi brat, zakaj ni tako dolgo nazaj biričev, ki si jih poslal v Bohinj?«

Hartman je malo škripnil z zobmi.

»V obcestni gostilni popivajo. Poznam Matevža. Ko pridejo domov, jim bom že dal zasluženo plačilo.«

»Bog ve ...« je podvomil brat.

»Kaj pa misliš, da je?« je vprašal Hartman.

Jurij je hotel odgovoriti. V tem pa so se odprla vrata, vstopil je sluga in javil prihod biričev.

»Naj pridejo sem,« je ukazal Hartman.

Kmalu so se prilomili biriči, obstali so za vrati in plašno gledali v mogočne oblastnike. Prvi birič, Matevž, je počasi zastokal:

»Milostni gospodje ...«

»Kaj je?« se je zadrl Hartman.

»Milostni gospod ne zamerite ...«

»Govori! Kaj je!«

»Ne zamerite, milostni gospod ...« se je Matevž davil od strahu.

Hartman je postal nestrpen.

»Povej! So šli s sejma? Koliko je plena?«

»Nič,« je Matevž tiho odgovoril.

»Niste zaplenili blaga? Ste pozabili, kaj sem vam ukazal?« 

»Nismo mogli.«

Hartman je debelo gledal in začudeno vprašal:

»So šli ljudje s sejmišča?«

»Ne,e.«

»Kaj?« je zakričal Hartman in poskočil, kakor bi ga usekal modras. »Vi mi upate to povedati! Vse vas zaprem!«

Biričem so lezle glave med ramena. Nobeden ni upal spregovoriti besedice v obrambo. Hartman pa je rohnel dalje.

»Jaz vas naučim, pasji sinovi! Zlodeji, niste vredni, da bi vas enkrat sonce obsijalo! Klade zanikrne, čemu vas pitam na gradu? Najprej se spokorite v ječi, potem se pa zgubite, kamor hočete!«

Vse je molčalo, čez dolgo je vprašal Jurij Kraig:

»Kako, da jih niste mogli pregnati?«

Matevž je tiho odgovoril:

»Ljudstvo je drzno. Morali smo bežati.«

»Kaj? Bežali ste?« je vpil Hartman. »O zajci, mlečnozobi, da bi vas hotela pobiti strela z jasnega neba. Čakajte, pokličem ječarja, da vas bo naučil, meni nositi taka sporočila.«

Hartman je stopil k zvoncu in prijel za vrvico. Tedaj je iztegnil birič Miha ranjeno desnico in ponižno rekel:

»Gospod, življenje smo morali braniti. Kri smo prelivali.«

»Kdo vas je napadel?« je hlastno vprašal Hartman in pri tisti priči stopil od zvonca.

Surovi Miha je dobil pogum.

»Milostni gospod, poglejte mojo desnico! Zlepa ne bo več prijela za meč, ali pa nikoli več.«

Hartman je molče in mrzlo gledal ranjeno roko, brat Jurij pa je ves zmeden hitel spraševati:

»Kdo te je ranil? Kako? Zakaj?«

»Svobodnjak Vehar z Gorjuš me je usekal z mečem po roki. Da nismo zbežali, bi nas zbesneli kmetje pobili. O, milostljivi gospodje, vi ne veste kako strašno je bilo.«

»Saj sem vedel,« je vzdihnil Kraig, Pucheim je pa nemo strmel v biriče.

»Hudiča,« je ušlo Hartmanu skozi stisnjene zobe. Potem pa je zopet nakuril biriče. »Pred kmeti ste bežali. Sram vas bodi!«

»Premalo nas je bilo, milostljivi gospod,« jih je izgovarjal Matevž. »Sejmarjev je bilo gotovo tisoč.«

Hartman je z dolgimi koraki dvakrat premeril sobo, potem se je ustavil pred biriči in jim trdo velel:

»Poberite se ven, golazen zanikrna! Za enkrat vam odpustim, drugič se pomenimo druguče.«

Biriči so se hiteli klanjati, vsi hkrati so hiteli skozi vrata in so se oddahnili šele v veži, kjer jih niso več prebadale Hartmanove oči.

Mladi oblastnik pa je hodil po sobi in je od jeze škripal z zobmi. Nazadnje je treščil na stol.

»Tako daleč smo prišli!« je zahripal. »Torej je vendar res, kar si govoril, Jurij, da se nam kmetje upirajo!«

»Glej, nisem se motil,« je brat vznemirjeno odgovoril.

Jurij Pucheim je sklenil roki in vzdihoval:

»Moj Bog, kakšni časi, kakšni časi!«

Hartman je jezno vstal in spet hodil po sobi. Za malo se mu je zdelo, da se mu upajo upreti kmetje, ta neumna živina. Stoletja se niso dotaknili pravic, ki jih ima plemstvo in zdaj javno izzivajo, napadajo biriče, jih sekajo z meči. Saj mu ni zavoljo zanikrnega biriča, toda s tem je ponižan tudi njegov ponos. Kmetje se mu nemara za hrbtom rogajo. Pa se ne bodo dolgo! Njemu že ne!

»Jaz jim pokažem!« je siknil grožnjo. Nova misel se mu je dala in plemič jo je bil tako vesel, da je kar poskočil. »Letos ne bomo pobirali desetine, ampak petino!«

Tovariša sta od začudenja zazijala.

»Kaj praviš?«

»Da bom pobral petino, da vesta.«

»Ne dregaj v sršenovo gnezdo,« ga je svaril starejši brat.

Pucheim je malo pomislil, pa ni mogel do zaljučka.

»Stori, kakor hočeš,« je rekel naposled.

Navadno je bilo tako. Oba Jurija sta pač pomišljala, včasih tudi ugovarjala, nazadnje je pa le Hartmanova obveljala. Dasi je bil najmlajši, sta mu vendar vse važnejše stvari prepuščala, ker sta vedela, da divji in brezobzirni Hartman dobro drži vajeti v rokah.

»Tako bom naredil, da,« je razlagal Hartman. »Vsak peti snop pšenice, vsak peti rep iz hleva, prav tako drobnico iz staje, vsako peto kokoš, pa tudi prediva, jajc in masla se bo jemalo dvojno mero. Ribiči bodo dali vsake kvatre oseminštirideset rib. Kar bomo dobili v gozdovih nastavljenih pasti, jih bomo sesekali. Če bom dognal, čigave so, se bo drzni lovec pokoril par tednov v ječi.«

»Mnogo upaš,« mu je brat rahlo ugovarjal.

»Mar naj bom še jaz šleva? Saj je zadosti, da vidva ne upata z mezincem ganiti. Pojezdil bom na sosedne gradove, da izvem, ali se že zavedajo nevarnosti, ki nam preti. Sicer mislim, da kmetje kar tako malo šundrajo, zato da bi nas oplašili. Zamalo se mi zdi le to, da upajo nam le v mislih zoprvati. Hej prijatelji, se že pomenimo, saj imamo še marsikaj na rovašu.«

»Berači so mi pravili, da je stvar resna,« je ugovarjal Kraig.

»Berači natvezejo marsikaj, kar je le od daleč podobno resnici. Videli bomo. Prihodnji dnevi bodo pokazali upor v pravi luči.«

Hartman je prijel vrč in je začel hlastno piti vino. Jeza se mu je polegla in vse skupaj se mu je začelo dozdevati smešno. Hej, z enim samim prstom bo užugal kmete, da bodo pomnili. Sedel je za mizo, otrnil lojevo svečo in prijel malo kocko.

»Stavimo še enkrat!« Segel je v žep in je položil na mizo srebrnik.

»Ni vredno, da bi igral. Gotovo izgubim,« je rekel Pucheim in nejevoljno priložil svoj cekin.

Jurij Kraig je s smehom vrgel denar na mizo.

»Pa dajmo. Videl bom, če mi je ostala sreča zvesta. Vrstni red: prvi meče Hartman, drugi Jurij, zadnji sem jaz.«

Hartman je vrgel kocko in prestavil figuro.

»Dve. Slabo mi obeta.«

Pucheim je z nasmehom prestavili naprej.

»Štiri.«

Jurij Kraig s spretno in vajeno roko zatočil kocko.

»Šest. — Zopet šest. — Tri.«

Kocka je ropotala po mizi, možje so se sklanjali nad igralno deščico in napeto čakali konca.

V sobo je vstopil sluga in se globoko klanjal.

»Milostivi gospodje, gostje so prišli.« 

Oblastniki so dvignili glave. Hartman je hitro vprašal:

»Kdo pa je?«

»Poslanstvo iz Brixena. Prosijo sprejema in prenočišča.« 

»Naša vrata so jim vedno odprta. Čuj, koliko jih pa je?« 

»Štirje, milostljivi gospod.«

»Vraga.« je zamrmral Hartman. »Ali ti niso povedali, po kakšnih opravkih so prišli v tej pozni noči?« 

»Ne, gospod.«

»Privedi jih,« je velel Hartman.

Sluga je odšel, plemiči so se pa začeli spogledovati.

»Čudno, da pridejo zdaj škofovi odposlanci. Najemnino pošiljamo šele o Vseh svetih. Nemara so se le mimogrede ustavili pri nas, ker niso vedeli drugod iskati prenočišča.«

»Treba jih bo pogostiti in napojiti, briksenške lačenbergarje,« je jezno godrnjal Pucheim.

Hartman mu je hotel odgovarjati, pa je ravno tedaj stopil v sobo postaran plemič in se je priklonil oblastnikom.

»Ne zamerite mi, milostni gospodje, ker sem vpadel sredi noči v vaš grad, kakor razbojnik. Mislili smo se ustaviti v gostišču, pa smo videli luč na gradu in smo jezdili dalje.«

»Bodite pozdravljeni, mili gost, če prihajate v imenu božjem,« so odgovorili vsi trije hkrati.

Došlec se je globoko priklonil.

»Meni in vam Bog pomagaj, gospodje. Naj vam povem svoje ime, Johan plemeniti Goldberg, poslanec prevzvišenega cerkvenega kneza iz Briksena.«

»Naj se vam tudi predstavimo. Oni je Jurij Pucheim, ta Jurij Kraig in jaz sem Hartman Kraig, vsi trije plemiči,« je razložil mladi oblastnik.

»Vaša imena poznam,« se je priklonil poslanec. »Povedali so mi jih v Briksenu in tudi po poti sem jih neštetokrat čul.«

»Daleč sega naša slava,« se je posmehnil Hartman.

Jurij Pucheim je hitel ven in je naročil kuharju, naj postreže gostom, samo gleda naj, da ne bo preveč jestvin porabil.

Poslanec pa je odprl torbo in potegnil iz nje pergament, zapečaten z grbom briksenškega škofa.

»Pismo imam za vas, gospodje.«

Hartman je hlastno zlomil pečate in rozvil pergament. Ob trepetajočem svitu lojeve sveče je bral sledeče:

»Spoštovanj gospodje zakupniki blejske gospoščine s pripadajočimi bohinjskimi posestvi, moji zvesti vazali!

Vaši ljudje so se javili v Briksenu s pritožbo, katero smo natančno prebrali in tudi poslance zaslišali. V pritožbi stoji, da neusmiljeno in čez vse mere krivično postopate s podložniki, ki so vendar vaši bratje po Kristusu Gospodu. Vendar ne moremo trditi, da je resnično vse, kar je na poslani listini zapisano. Zato Vam pošiljamo zvestega in zanesljivega plemiča, ki naj ostane nekaj dni v gradu, da bo uvidel, kakšne razmere vladajo v naši gospoščini pod Vašim poveljstvom. Če je Vaše ravnanje s kmeti res pretrdo, Vas opozarjamo in svarimo, da se boste poboljšali. Vi imate že par desetletij v zakupu blejsko gospoščino in smo bili vseskozi zadovoljni z Vami, zato upamo, da ostanemo v prijateljstvu, posebno če ona listina laže.

Bodile pozdravljeni v imenu Gospodovem!« 

Hartman je rdel in bledel, ko je čital škofovo pismo. Jeza ga je kar lomila, rad bi klel in robantil, rad bi zagnal poslanca skozi vrata. Toda pamet mu je narekovala drugače. Obrnil se je k plemiču Johanu in se mu globoko priklonil.

»Sporočite prečastitemu gospodu škofu, da se zahvalimo njegovi modrosti za pozornost, ki nam jo izkazuje. Prosim, sedite na onile stol in se odpočijte, kuhar vam takoj prinese okrepčila.«

Johan pl. Goldberg je sedel na stol in od začudenja ni mogel priti do besede. Po škofovih besedah in po pritožbi blejskih kmetov sodeč je mislil, da pride med tri razbojnike in se je bal, da ga Hartman ne pobije, ko bo bral pismo. Pa se je motil. To so trije plemiči, vredni vse časti. Posebno ta Hartman Kraig! Visok, vitek, s skodranimi zlatimi lasmi in milimi modrimi, skoro otroško nedolžnimi očmi. Še bolj se je čudil, ko mu je kuhar začel znašati na mizo jedil in je Pucheim prinesel izbornega vina.

»Postrezi tudi spremljevalcem,« je kical Jurij Kraig za kuharjem.

»Glejte, dobri ljudje so,« je mislil poslanec in v mislih že skrojil poročilo, ki ga bo nesel škofu.

Hartman je prisedel in ga hinavsko spraševal:

»Uporni kmetje so torej nesli pritožbo našemu vzvišenemu gospodu? Glejte, zlobe je res vsepovsod polno.«

»Da,« je pritrdil poslance in se mašil s pečenko, zraven pa prilival kraško vino. »Ljudje so mi po poti povedali mnogo stvari o vas, le pohvalil vas ni nihče. Bal sem se že, da se bom moral tudi jaz pritožiti v Briksnu čez vas, a zdaj vidim, da mi tega ne bo treba. Vseeno bom moral po škofovem naročilu ostati par dni pod vašo gostoljubno streho, če vam ne bom nadležen gost.«

Hartmanu je zaigral okrog usten porogljiv nasmeh, ki ga pa poslanec ni opazil. Vstal je in se priklonil poslancu.

»Velika čast je za nas, da bomo imeli takega gosta. Ne boste se dolgočasili. Priredim lov, boste vsaj videli, koliko škode nam naredijo tatinski kmetje v loviščih.«

»Ne zamerite, gospodje, lova ni treba prirejati zaradi mene. Star sem že in se mi ne ljubi tekati po hostah.«

»Kakor želite,« se je navidezno nerad udal Hartman. »Kar se pa tiče grdega postopanja s kmeti, se boste kmalu uverili, kako je. Jutri zjutraj pokličem biriča, ki so mu nocoj bohinjski kmetje brez vsakega povoda zadal globoko rano z mečem v desnico.«

»O, napadajo vas? Ali je to mogoče?« se je čudil poslanec.

Hartmanu je zmagoslaven smeh preletel obraz.

»Tako je in nič se ne da spremeniti. Nikoli nisem mislil, da si kdaj ne bom življenja v svesti, če se podam med podložnike. Strašno stvari se nam obetajo in mi se jim ne moremo ubraniti. To je pa vendar grdo, neplemiško, da bi zavihtel orožje nad neoboroženim kmetom.«

»Plemeniti ste,« je rekel poslanec in si obrisal mastna usta. »Povedal bom to briksenškemu škofu.«

Hartman je pobral figure z igralne deščice in prijel kocko.

»Da nam bo večer hitreje prešel, povabim tudi vas, častiti vitez k igri, s katero si po samotnih gradovih preganjamo dolgčas.«

Vitez je prisedel in začeli so igrati. Kocka je ropotala, Jurij Kraig je spet dobil igro.

»Vraga. Osemkrat v enem večeru,« se je čudil Hartman.

Jurij se je nasmehnil in je takoj spačil obraz od bolečine, ker ga je ranjena noga silovito zabolela.

Pozna noč je že bila, ko so peljali poslanca v sobo za goste in se po dolgem razgovoru razšli. Ranjeni Jurij je ostal kar v sobi, ugasnil je lojevo svečo, zaspati pa ni mogel zaradi bolečin.

Hartman je odšel v svojo sobo v stolpu. Naslonil se je na lino in gledal po jezeru. Bila je prelepa, lunojasna noč in Hartmanu je silna tesnoba objela srce. Zdelo se mu je, da čuje z jezera popevko italijanskega pevca. Pa takoj je odgnal to misel, pogledal je po spečih tlačanskih kočah in je jezno stisnil pest.

»Čakajte, hudiči jaz vam pokažem!«

VII.[uredi]

Nedeljskega popoldneva so jezdili trije možje skozi Lipnico proti Brdom. Dolgi, črni plašči so jim viseli čez ramena, prvemu med njimi je objemal pas pripasan meč. Konji so šli počasi in možje se niso menili, da bi jih priganjali. Molče so se pomikali naprej, na širokokrajnih klobukih so se jim obešali težki šopki.

Prvi je pretrgal mučni molk sivolasi starec.

»Presneto se že danes pot vleče. Dvajset let in še več nisem bil na Brdih. Včasih me je Hribar poznal, tedaj ko sva bila še oba mlada. Ravno tedaj sem ga zadnjikrat videl, ko se je oženil in so mu odstrigli lase.«

Gotovo vas bo poznal, saj ste še čvrsti, oče,« je dejal drugi.

»Dokler sem bil čvrst, te nisem nagovarjal za ženitev. Zdaj pa so moje roke oslabele, ne morem več držati plužnih ročic ne vihteti kose in sekire. V naših bregovih pa je treba močnih rok.«

»Minca bo prava za k nam,« je menil sin, svobodnjak Matija z Jamnika.

»Ahm,« je kimal starec. »Danes zasnubimo, pa bo. Branila se te ne bo, to vem. Izpod tlačanske streho pride spet na svobodnjaški dom.«

»Da bi le gospoda ne zoprvala,« je vzdihnil ženin.

»Svobodnjaki smo in se ne menimo za nikogar. Oskrbniku v Loki sem dolžan plačali tiste goldinarje davščine. Če mu to v redu odrajtam, mi nikjer ne more nagajati.«

»Meni ne, meni ne,« je lii hhitel sin. »Na Waldenburgu bo šlo težko.«

»Saj ne morejo ubraniti,« se je oglasil ženinov prijatelj in drug Boštjan.

»Saj veš, valpet Žiga, ta bo kuril grofu,« je vzdihnil Matija in svatovsko lice se mu je zmračilo.

»Valpet postopa za njo, kajne?« je vprašal oče

»Da,« je pritrdil sin in v opravičilo pristavil: »Ona ga ne mara.«

»Aha. Ti jo hočeš imeti na vsak način?« 

»Dekle me ima rado. No, saj se bo danes izkazalo. Če me ne mara — Ah, saj ona ni edina deklica v deželi.«

Oče je zmajal z glavo.

»Čudna je današnja mladina. Ko sem se jaz ženil, bi razbil glavo vsakomur, kdor bi drznil vreči pogled za mojim dekletom.«

»Če te ne mara, je pač vse zaman.«

Spet so umolknili. Pot se je vlekla po ovinkih. V dolini so ponižno čepele Vošče, k bregu se je stiskala kopica tlačanskih koč. Sredi vasi se je široko šopiril svobodnjaški dom mogočnega Jurčka. Stari Matija je gledal mogočno domačijo. Popravil je stremena in vprašal sina:

»Ali Jurče še živi?«

»Še,« je pritrdil sin, misli so mu bile pa daleč drugod. Snubitev in svatba, lepo življenje na mogočni domačiji, Minca in valpet Žiga, vse mu je šlo po glavi. K valpetu Žigi so se mu misli vračale vedno znova, če se je še tako branil. Tegoba mu je zalila dušo do vrha. Onemogel srd ga je prevzemal, roka se je sama od sebe stisnila v pest. »Da bi ga zlodej vzel!« je želel tako iz srca, da še nikdar tako.

Na hribčku se je zasvetila vasica Brda. Pol jo je viselo na eno stran, med njimi je bil največji Hribarjev dom. Na drugi strani so tlačanske koče izginjale med kronami drevja, zadaj so se razgrinjala polja, pozno poletno rastlinje se je bohotilo okrog in okrog. Zelena Jelovica je dihala hlad in molk, nebeški mir je šel do tlačanskih koč. Od druge strani je pa plašil iz miru borne koče čuden strah. Dihali so ga iz sebe gradovi, čepeči na strmih pečinah, v soncu so mežikali z malimi okni kakor zlokobne, satanske oči. Konji so vohali bližino vasi, hrzali so, ženinov konj je zarezgetal.

»Na dobro znamenje razgeta,« je rekel ženinov oče.

»Na srečo,« je pripomnil drug Boštjan.

Ženinu se je razvedrilo lice. Sunil je iskrega konja pod vamp, da je zdirjal po bregu navkreber. Oče je pognal za njim in Boštjan za obema.

»Vraga, za hitrejšo ježo nisem več,« je vzdihoval stari Matija. »Staram se, vidim, da sem že zanič.«

Vaščani po prihajali na prage in gledali jezdece s šopki.

»Snubit gredo.«

»Na dobro posestvo se bo omožila Minca.«

»Vendar enkrat. Dve leti je mladi zahajal na Brda.«

Jezdeci pa se niso zmenili za pripombe ljude, naravnost na griček, kjer je stala Hribarjeva hiša, so jezdili. Izza ogla ja prišel hlapec, prijel je konje za vojke in jih odgnal v hlev.

Pri Hriburju niso pričakovali snubcev in močno so se začudili, ko so vstopili opušeljcani možje v hišo.

»Pomagaj nam Bog v svoji milosti,« je pozdravil stari, še vedno trdni Matija in široko stopil po hiši.

»Bog ti pomagaj,« je odzdravil Hribar in vstajal od mize. »Saj to si ti, Matija, ali ne?«

»Jaz, da. Komaj te poznam, Hribar. Lasje so ti osiveli, hrbet se je upognil. O, močno si se spremenil.«

»Skrbi in težave postarajo človeka bolj kakor leta.« je odgovoril Hribar in ponudil prišlecu desnico v pozdrav.

Gospodinja je povabila goste k mizi. »Gost v dom, Bog v dom.« Potem je prinesla hleb kruha, sira in medu. Pred vsakega gosta je postavila putrh, do vrha napolnjen z medico. Postavna in še vedno zala žena se jo dobrovoljno smejala gostom. »Pijte medico! Nevesti se postreže s potico, junaku z vinom, ženinu pa z medico.«

»Mati, mar nismo tudi mi junaki, kakršnih ni pri vas nič! Pod svetega Primoža zvonom rastejo krepki in postavni ljudje.« je zavračal ženin in se glasno smejal. Vsa jeza ga je minula.

Drug Boštjan pa je mignil majolko in si obrisal rosna ustna.

»Pijmo torej danes medico, da bomo imeli bolj sladka usta. Pri ženitvi je treba namazanega jezika.«

Ženinov oče je tudi napravil par požirkov in je moško zastavil besedo.

»Vidiš, Hribar, takole je. Kaj bi okrog ovinkov lovili besede, govorimo tako, kakor se možem spodobi. Glej, Hribar, v mladih letih sva bila prijatelja. Rad bi zato videl, da bi ta zveza ostala trdna in trajna. Ta-le moj fant že dve leti izbira stezice z Jamnika na Brda. Povedal mi je, da mu je tvoja hči najbolj všeč med vsemi dekleti. Jaz sem s tem zadovoljen, zato smo danes prišli mi trije, da te vprašamo, ali daš Minco mojemu fantu ali ne.«

Hribarju je lice kar samo lezlo v nasmeh.

»Težko jo dam od hiše, težko,« se je izgovarjal.

»Pri nas jo pa tudi zelo potrebujemo. Brez gospodinje smo in, no, saj veš, — naša domačija ni slaba,« je prigovarjal stari.

Drug Boštjan se je zalival z medico in je navdušeno hvalil:

»In fant! Le malo ga poglejte! Povejte, kje dobite za Minco boljšega ženina, kakor je Matija!«

»Za doto ne vprašamo, za balo tudi ne. Vsega bo primožila dovolj,« je hitel stari svobodnjak.

Hribar se je vzravnal in udaril po usnjatem pasu.

»Tega pa ne, da bi moja hči priberačila na vaš dom. Tlačan sem in težko bo moj rod dosegel svobodo, če se kaj nenadoma ne preokrene. Vseeno pa imam še nekaj srebrnih tolarjev za pasom in mati ima tudi platna v skrinji na podstrešju. Sram bi me bilo, če bi šla hči od hiše s culo na rami. Dal ji bom doto, da se ne bo treba svobodnjaku sramovati ženitve pri tlačanski hčeri.«

»Tem bolje,« je zadovoljno godrnjal stari Matija, ki mu je laskalo, da pride z nevesto k hiši tudi denar. »Torej odgovori, ali jo daš, ali ne?«

»Naj bo. Če je njena volja, ne bom branil,« je rekel Hribar.

»In kakšen odgovor nam boš ti dala?« je vprašal stari in hitro pogledal dekle v cvetu let.

Minca je zardela in komaj slišno odgovorila:

»Tako naj bo, kakor so oče rekli.«

Ženinu so se oči zasvetile od dobre volje. Drug Boštjan je zavihtel opušeljcani širokokrajnik in je glasno zavriskal.

»Hej, Matija, ali nisem pravil! Seveda, taki fantje in gospodarji svobodnih domačij se ne pobirajo kjersibodi!«

Tudi staremu svobodnjaku je lezlo lice v vesel smeh, vendar se je premagal in je resno rekel:

»Pripravite torej vse za svatbo. Preden se luna pomladi, bo ona pri nas gospodinjila.«

»Nič kaj vajena ni,« jo je izgovarjala mati.

»Kar sama od sebe se bo privadila,« je dejal stari.

»Saj, saj sedaj vidimo, če je kaj priročna,« je spomnil drug na šego in srknil medico iz putrha.

Minca je rdela do ušes, v zadregi je gledala v tla. Vendar je morala slušati povelja. Prinesla je iz kamre kolovrat, velika kodelja prediva je visela na njem. Dekle je pognalo kolovrat, hitro je drsela skozi prste drobna nit. Gonila je kolovrat, predla prejo in po običaju prababic zraven zapela staro pesem.

»Le urno, le urno se suči kolo,
da spredem, nevesta, si nitko močno.
Mlad tkalec 'z nje stkal mi rjuho bo ročno,
da z njo pogrnem postelj' poročno.«

»Lepi večeri bodo pri nas, ko bodo brneli kolovrati in bodo predice pele,« je rekel stari Matija in kar milo se mu je storilo. Spomnil se je, kako je predla in pela njegova rajna žena. Pa je požrl ginjenost in je z navadnim glasom dejal: »Bo vsaj nekaj življenja pri nas.«

Drug Boštjan pa je srkal medico in hvalil vsevprek.

»Hoj, mlada nevesta dobi celega ženina, dobrega moža. Še jaz sem te zveze vesel, kakor jo mora biti vesel sam Bog.«

Pod hišo je zapeketal konj, čul se je pogovor. Hribar je stopil k majhnemu okencu, pa ni mogel videti došlecev. Slišal je le besede:

»Wunderlichov sin ve, kaj dela.«

»On nas povede do zmage.«

Hribar je stopil nazaj. »Corna poznam po glasu, za enega drugega pa ne vem, kdo je.«

V tem hipu so se odprla vrata in v hišo je vstopil Corn, za njim pa mogočno vzravnan Rado.

»Na dobro srečo, možje!« sta ponovno pozdravila.

»Bog jo daj vama,« so odgovorili.

Rado je stopil na sredo hiše. Potegnil je ostro brušeni meč in ga vzdignil visoko pod strop.

»V znamenju »Kmetske zveze«! Hribar če si naš, ponovi dano prisego sedaj, ko smo včlanjeni pri »Kmetski zvezi«!«

Možje so začudeno gledali mladega svobodnjaka. Ženske so se prestrašile morilnega orožja in gospodinja je strahoma skočila k vratom.

»Za božjo voljo, z mečem med svate!«

»Mirni ljudje smo,« je hitel Boštjan. »Prišli smo snubit tole Minco za tegale Matijo tukaj. Če sta kristjana, sedita za mizo in se raje poveselita z nami«.

»To pride pozneje,« je trdo govoril Rado in ni umaknil meča. »Hribar ponovi prisego, dano puntu in »zvezi«.«

»Pa danes nikar!« je branila gospodinja. »To bo prineslo nesrečo!«

»Čenča,« je nejevoljno zabrusil Rado. »Torej, Hribar, prisežeš?«

Tlačan je stopil pred Radota, se z desnico dotaknil ostrine meča in s tresočim glasom govoril:

»Prisegam, da ostanem do zadnjega diha zvest povelju, ki me bo klicalo v boj za »staro pravdo«!«

Za njim je prisegel Corn.

»Na vaju se moremo zanesti!« je pohvalil Rado in vtaknil meč nazaj v nožnico. »Kaj pa vi trije? Ali ste že prisegli zvestobo našim možem, ki se borijo za pravico?«

Hribovci so v zadregi gledali v tla. Nazadnje je spregovoril stari svobodnjak Matija:

»Mi smo z Jamnika, jaz in moj sin sva svobodna, ta pa je naš tlačan. Spadamo pod škofjeloško gospoščino. Doslej nam niso prizadevali prevelikih krivic. V hribih smo, zdi se, da je gosposka pozabila na nas.«

»Zlodeja bo gosposka prej pozabila, kakor podložnika, kadar ima kaj terjati od njega.« je ostro oporekal Rado. »Vsa Selška dolina roji in obeta graščakom. Mar boste spali edino na Jamniku?«

»Na Jamniku smo mirni ljudje,« je ugovarjal stari Matija. »Z naših bregov vidimo vso deželo od Save do Ljubljane. Delamo po visečih njivah in se pehamo po klancih, uporov nam ni mar. Vsako nedeljo gremo v Kropo k maši za punte in prekucije se ne menimo. Gospoda vas bo že naučila pokorščine!«

»Kakor hočete, pa vam bo še žal!« je jezno odvrnil Rado. Obrnil se je po hiši, rad bi povedal nekaj ostrih, pa se je spomnil, da je gost v tuji hiši in mora biti ponižen. Speklo ga je in jezno je siknil skozi zobe: »Plašarji!«

Hribar je slišal psovko, pa se je samo skrivaj posmehnil in je hitro povabil došleca:

»Hej, Corn in Vehar, prisedita in prigriznita!«

Prisedla sta, pa se Rado dolgo ni mogel udobrovoljiti. Corn pa je ugriznil v sir in začel govoriti.

»Minca, ti se boš torej na Jamnik množila? Glej, s košem boš morala nositi gnoj na njivo in krompir z njive.«

»Le ne govorita preveč,« ga je zavrnil Matija. »Ona bo šla na svobodnjaški dom. Ti nikar ne zabavljaj. Dolge lase imaš, meča pa ne. Mi imamo pa dolge lase in še meč ob bedru.«

»Vas nisem vprašal, ampak Minco. Vidim, da imate dolge lase in meče, vem pa tudi, da ne veste čemu nosite meče. — Omožila se boš torej Minca. Nisem mislil. Jerca in Belinova Marinka sta skočili čez kresno grmado, ti pa ne. Skoro bom izgubil vero v čuda kresne noči.«

Minca se je zasmejala hudomušnemu sosedu.

»Čez kres sem res postrani poskočila. Doma sem pa ubila jajce in zlila beljak v škaf vode, pa je bil zjutraj v obliki šopka. Pa tudi studenec tam za hišo mi je pokazal ženinov obraz.«

»Glejte, vse si poskusila. Resnično si si želela poroke,« je dražil Corn in si gladil bujne, kostanjeve lase. »Pa naj bo. Samo da pojdem na svatbo. Vriskal bom in plesal, kakor že od svoje svatbe sem nikoli. Morebiti se bo še moja stara razgibala.«

»Saj ni mrtva, Corn,« se je smejal Hribar.

»Mrtva ne, le malo bolj lesena je,« je zavračal veseli sosed.

Radotu je lezla nejevolja z mladega lica. Zasmejal se je zadnjim Cornovim besedam in je ogovoril Jerco, ki je ves čas molče sedela pri peči.

»Kdaj se boš pa ti možila. Jerca? Saj si poskočila čez kresno grmado, ali ne?«

»Nič ne vem«, je odgovorilo dekle. Srečala se je z Radotovimi očmi, pa je v zadregi pogledala v tla in tudi Rado ni vedel, kam bi se obrnil in kako bi postavil besedo. Za hip ga je prevzela mehkoba, pa je hitro premagal nežna čustva. Vrgel je glavo vznak in se glasno zasmejal, da sta se zableščali dve vrsti bisernih zob.

»Kako so take mlade deklice boječe! Zardi, če jo kdo le pogleda,« je rekel, da bi opravičil sebe in njo.

»Ti še kar samotariš, Vehar?« je vprašal Hribar in začutil, da je nerodno postavil besedo.

Radotov obraz se je zresnil.

»Ženitev je važna stvar, oče Hribar. Mlad sem še, bom že še našel dekle, ki mi bo enako po stanu in srcu.«

Jerčine oči so zablestele. Radotu se je zdelo, da vidi v njih pridržane solze. A smeli svobodnjak je zadušil v sebi klic srca in je ostal nedostopen za njeno bolest.

»Kdaj boste svatovali?« je vprašal, da je speljal besedo drugam.

»Preden se pomladi luna,« je povedal ženin.

»Moj oče je svatoval potem, ko je minila turška poplava,« je pripovedoval Rado in siloma spravljal misli v to smer. »Pravili so, da so Bohinjci zaprli tiste znamenite »Štenge«, pa ni mogel pesjan v Bohinjsko dolino. Ko so jih tako z zvijačo odpravili, to je bil domislek mojega rajnega očeta, se je pa oženil in vse Gorjuše so bile na svadbi.«

Pogovor se je razpletel, govorili so in pripovedovali, da je začel padati mrak. Tedaj so se svatje vzdignili in se začeli poslavljati.

»Pripravite vse za svatbo. Da bo pripravljeno, ko pridemo po nevesto. Ženitno pravico bom že jaz preskrbel,« je naročal stari Matija in se oziral na sina, ki je podajal nevesti roki v slovo. »Sicer pa vem, da bo pred svadbo še petkrat prehodil pot z Jamnika na Brda.«

»Vse prav, vse prav,« je hitel Hribar.

»Da bi le še Bog srečo in žegen dal«, je pridejala žena.

Spremili so snubce pred hišo, da se pred odhodom razgovore vse, da česa ne pozabijo pripraviti za svatbo.

V hiši sta ostala Rado in Jerca sama. Radotu je premagovalo mehko čustvo ljubezni tako, da je v lahnem polmraku rdel in bledel, si v negotovosti grizel ustne. Potem je vstal in sedel na klop k peči, kjer je sedela Jerca.

»Dekle, zakaj nič ne govoriš?« je vprašal.

»Pa vi kaj povejte.«

»Jerca, reci mi: »ti«. Saj si mi že obljubila, da me boš tikala.«

Deklica mu ni odgovorila. Vehar je začel z drugim razgovorom.

»Minca se bo zdaj omožila.« 

»Da.«

»Potem prideš na vrsto ti. Saj si poskočila čez kres?« 

»Sem.«

»Imaš že izbranega ženina?«

»Ne-e,« je odgovorila Jerca in Rado je videl v polmraku, da se oči zopet vlažno svetijo. Sam ni vedel, kako bi jo potolažil in je kar tjavendan rekel:

»Jaz tudi še ne.«

»Hm.«

Prisedel je bliže k njej, dekle je videlo, da mu oči gorijo, pa se je pomaknilo malo vstran.

»Zakaj se odmikaš, dekle?«

»Bojim se vaših, tvojih oči,« je odgovorila Jerca in se sama svojih besed ustrašila.

Radotu je nemirno zatrepetalo srce v prsih.

»Če bi ti vedela, kaj hočejo povedati moje oči ...«

Jerca je pokrila obraz z dlanmi, bala se je žgočega pogleda črnih oči in pri srcu jo je sladko zabolelo.

Radota je moč ljubezni prevzemala vedno bolj. Izgubljal je razsodnost. V mraku je ujel dekletovo roko in jo strastno stisnil.

»Jerca ...«

Meč ob boku mu je zarožljal in Radota je mraz spreletel po hrbtu. Svobodnjaška kri je burno zavalovala v njem, podedovani ponos je prevpil klic srca. Izpustil je njeno roko in hitro vstal.

»Lahko noč, Jerca. Domov moram.«

»Srečno hodi,« je dahnilo dekle za njim.

Zunaj se je hitro poslovil od Hribarjevih in zajezdil konja.

»Ostani zvest prisegi!« je klical Hribarju.

»Do groba,« je odgovarjal tlačan.

Rado je zajezdil v les in konjska kopita so enakomerno tolkla po kamenitih tleh. Fantu je srce hotelo prebiti prsa oči so postajale vlažne. Zdelo se mu je, da sliši v topotu kopit neprenehoma: »Ljubiš jo! Ljubiš jo!« A kri svobodnjaka je zalivala vse žile in žilice, ponos in užaljeno samoljublje mu je izvil iz stisnjenih usten polglasne besede: »Tlačanka je! Jaz pa sem svobodnjak in puntar!« Ponos in ljubezen se nista mogla umiriti. Rado je trpel, pritiskal si desnico na srce in pognal konja v divji dir. Neprenehoma so pela kopita:

»Ljubiš jo! Tlačanka je! Ljubiš jo! Tlačanka je!«

VIII.[uredi]

Pozno poletnega večera, ko je popoln mrak objemal zemljo, so hitele vsepovsod črne postave proti hiši fužinarja Primoža Lovrenčiča v Bohinjski Bistrici. Oprezno so stopali možje, vsak sam, vsak od druge strani, da ne bi njihova pot vzbujala suma. Po cesti so namreč neprestano jezdili trije Hartmanovi biriči in nadlegovali mimoidoče. Že od šentjanževega semnja, ki je vkljub navidezni brezbrižnosti dal blejskim oblastnikom dokaj skrbi, se je ta straža menjavala noč in dan. Zgodilo se je, da so ti biriči ustavili in vrgli v ječo celo poslance deželnega kneza. Ko je knez zahteval svoje ljudi nazaj in je pri tem ostro pokaral blejske gospode, se je zviti Hartman znal izgovoriti s tem, da njegovj ljudje pazijo na beneške vohune, ki jih je po deželi vse polno.

Bližajoča se jesen ni prinesla miru v deželo. O vojni z Benečani, katere izid je bil zelo dvomljiv, so se čule porazne vesti. Potujoči pevci so peli po gradovih, da se godi cesarski vojski slabo. Sestradana, razbita se umika dobro oboroženim in izvežbanim benečanskim najemnikom. Po vaseh so pa hodili berači. Skoro vsi so bili slepi, če ne več, pa vsaj na eno oko. A ti slepci so čudovito mnogo vedeli. Največ so pripovedovali tisti iz Istre, ljudje so jim rekli Rezijani. Mehove so nosili pod pazduho in jih stiskali, da so bolno-tožeče peli. Med njimi je bil tudi na eno oko slepi berač Makrinij. Ljudje so mu rekli »učeni Makrinij«. On je hodil po vaseh, oglašal se je tudi na grajskih pristavah in tam z oskrbniki pil vino, gradov se je izogibal. Pripovedovali so, da je sin oskrbnika, da je hodil v Padovi v visoke šole, potem se je pa zapil in so ga vrgli iz šole. Resnice ni vedel nihče, a najbrž so domnevali pravilno. Ta »učeni Makrinij« se je oglašal po Gorenjskem. Stikal je meh pod pazduho in prepeval, z očmi uprtimi v strop:

»Pomislite, kristjani, kakšna, šiba nas je zadela,
ko se je strašna vojna z Benečani vnela!
Vsa so zrušila se mesta, pogoreli so gradovi,
ob kočah jočejo tlačani vsaki dan v boli novi.
Meč in sablja, kij in kopje uničujeta vojake,
tisoče ran strašnih, gnojnih, že pokriva vse junake.«

In ljudje so se križali ob dolgi pesmi, polni groze, trepetali so pred vojno, kakor bi njim sedela na vratu in jim jemala svobodni dih. Enooki Makrinij pa je pel dalje, ni se zmenil za strah tlačanov, le z vinom si je močil usehli jezik. Ko je zapel vse o vojni, je začel z drugimi pesmimi, ki so bile vse po enem kopitu. Pri vsaki je bila ženitev začetek, nesrečna smrt jo je zaključila. In ljudje so ga radi poslušali in so dejali: »Čuden je Makrinij, zato so tudi pesmi čudne.«

Toda med ljudmi niso sejali nemira samo berači in pevci. Po deželi je hodil študent, pravil je, da je obiskoval visoke šole v Bologni. S seboj je nosil pergamentni zvitek in ga kazal ljudem, kadar se jih je dosti nabralo. Na pergamentu je bila pa naslikana mrtvaška glava, nad njo sta se križala meč in sekira, pod njo so plule benečanske galeje s prikovanimi galjoti. Ljudstvo je strmelo v ta čudna znamenja in jih ni mogel umeti. Študent pa je razložil ljudem vse. Meč in sekira pomenjata punt, udarili se bodo kmetje z grajsko gospodo, usmiljenja ne bo med njimi. Smrt bo imela dobro žetev, to priča mrtvaška glava, največje znamenje od vseh treh. In je študent utihnil, ni hotel dalja govoriti. Ljudje so gledali pergament in ga spraševali, kaj pomenijo galeje. Zagonetno se jim je nasmehnil in rekel: »Vae victis! Gorje premaganim! Le eden bo zmagal, tistega čaka svoboda in bogastvo, drugi bo suženj. Na galeji bo prevažal gospodarju zase nedoseženo zlato in udarci spletenega biča ga bodo priganjali k naglici.« Poslušalci so hoteli vedeti, kdo bo zmagal. »Ne vem,« je zmajal z glavo študent in jih dvomeče gledal.

Zvil je pergament vtaknil ga v torbo in šel, ne da bi rekel besedo v slovo. Široka cesta ga je sprejela in ga nesla naprej, da oznani še drugim svoj nauk. Ljudje so zmajevali z glavami in plašno gledali za njim, ko je izginjal v daljavi.

Nemir v deželi se je kar vidno stopnjeval. Vsega so se bali, bila je pač burna doba, polna bojev in zavratanih napadov. Plemiči so se med seboj črtili drug drugega zavidali za časti in službe, podeljene iz roke milostlivega Maksimilijana »zadnjega viteza«. Doba viteštva je umirala, ves njen lesk je bil samo še navidezen. Umrle so pesmi trubadurjev, umrli turnirji, in lovi s sokoli so postali le redka zabava. Vsa romantika gradov je izginjala. Vitezi so to slutili, a upreti ne niso mogli moči časa, ki jim je brezobzirno stavil pred oči konec. Tudi kmetje so vedeli, da slava viteštva propada in to jim je vlilo poguma v srce. Niso se več strašili svobodnjakov, ki so jezdili po deželi in pri golem meču zaprisegali zaveznike na »staro pravdo.« Bled in okolica sta dala zgled, Bohinj je stal takoj za njima. Možje so si podajali roke in si sveto obljubovali pomoč in zvestobo.

Nocoj je imel biti v Bohinjski Bistrici prvi shod puntarjev. K shodu so bili povabljeni predvsem fužinarji, ker jih je Hartmanova odredba najbolj prizadela, zraven pa tudi dokaj svobodnjakov.

Po stezi čez polje sta šla svobodnjaka Vehar z Gorjuš in Martin s Koprivnika. Vehar se je spotaknil ob kamen in je jezno zaklel.

»Hudiča! Brez konja hoditi je res težko.«

»Aha,« je pritrdil Martin, četudi ni pravzaprav vedel, kaj je Vehar rekel. Hip, dva je pomolčal, potem je rekel tjavendan.

»Ali Ožbalt iz Nomnja pride?«

»Pride. Sporočil sem mu.«

»Mhm. Bliže ima kot midva, gotovo bo prišel. Glej, kako je mraz nocoj. Kar stresa me,« je godel Martin in se tesno zavijal v plašč.

Rado Veharjev mu ni odgovoril. Gledal je čez njive in misli so mu šle čisto v drugo smer kakor tovarišu. Pogledal je proti Bistrici, daleč spodaj so mežikale luči.

»Vraga, kako je danes dolga pot,« je spet godrnjal.

Martin ni slišal zadnjih besed. Spet se je zavil v plašč in vlekel na dan svojo misel.

»Mraz je, Rado. Pa ko sem bil v tvojih letih, mi ni bilo mraz. Glej, pa je že tako, da prave vročine ne bo več. Pravijo, da sveti Jakob žito zori, četudi se sonce kuja. Ta je že za nami. Ko se pokaže na polju strnišče in ljudje repo sejejo ni več toplote, posebno ponoči ne.«

Rado je bil nejevoljen na tako govorjenje. Hotel je besedo speljati na stvar, ki mu je ta hip prevzemala vse misli.

»Grajski so ovohali, da nekaj pripravljamo.« 

»Pa naj,« je skoro jezno rekel Martin.

»Prezgodaj jim je prišlo na smrček,« je pomišljal Rado. »Ne bomo mogli varno zbrati ljudi, skovati orožja.« 

Martin je zmajeval z rameni.

»Vehar!« je poklical čez čas.

»Kaj je?«

»Zdi se mi, da se — bojiš.«

»Kaj?« je siknil Rado. »Kdo se boji?« 

Tovariš je pogledal čez ramo ponosnega svobodnjaka in je prestrašeno umaknil pogled, ker je še v temi videl, da Radotu oči bleščijo od togote.

»Tako sem mislil, no,« se je umikal.

Rado se je umiril.

»Vraga se ne bojim, nikar da bi se grajskih. Skrbi me le, kako bomo vse pravočasno pripravili, ne da bi graščinci vse to izvedeli. Treba bo delati oprezno. Zdaj ne sme nihče kazati znamenj upornosti. Molčimo, tudi nevihta se pripravlja v tišini.«

Martina pogovor očividno ni zanimal, ker je široko zazdehal.

»Uh. Mraz je, pa je človek tako zaspan.« 

»Če bomo vsi tako zaspani kakor vi, potem grajskim ne bodo zaradi nas siveli lasje,« je pikro rekel Rado.

»Star sem star,« je tožil Martin in je nalašč prezrl posmeh, ki ga je bilo razločno čuti v Radotovih besedah. »Ti si mlad, Vehar, pa se nič ne ženiš, kajne?« 

»Nič.«

Martin je zbiral besede in je počasi tlačil iz sebe.

»Glej, tako sem mislil, no kaj bi ti pravil, saj sam veš. Naše dekle in ti sta iste starosti, kakor nalašč bi bila zate. Gospodinjstva je vajena in ti gospodinje vendar potrebuješ!«

Radotu je zaničljiv nasmeh preletel obraz in takoj izginil. Skoro jezno je odgovoril Martinu.

»Se nič ne mudi za ženitev.«

Stari svobodnjak je nejevoljno prijemal robove plašča, da ne bi z njim otepal močne rose.

»Kakor veš, kakor sam veš.«

Radota je prijemala tiha jeza na starca in na njegovo hčer. Spomnil se je Brd in Jerce, pa je potlačil to misel v sebi. Siloma je pretrgal mučni molk in z besedo miril svoje srce.

»Klander ima osem križev na plečih, pa je še vedno mladeniško čil. Ej, če bi njega ne imeli.«

»Pamet ima na pravem kraju in besedo tudi zna zastaviti. Videl sem to na semnju v Bistrici.«

»Stari imajo pamet, mladi pa moč. Obojega je treba, če hočemo doseči zmago, za katero nas bodo blagoslavljali vnuki vnukov.«

»Blagoslavljali ali pa preklinjali v peklo,« je menil Martin.

»Oboje je mogoče,« je pritrdil Rado. »Pa vam takole povem. Klander ima pameti za deset drugih, jaz pa železno roko, ki zna tudi trdi Hartmanov tilnik upogniti.«

»To je dobro,« je rekel Martin in utihnil. Molče sta prešla poljsko stezo in korakala čez travnik. Pred kratkim so tu vriskali veseli kosci, zdaj pa je že otava doraščala. Pod travnikom je bil gozd in spodaj se je vila ob vodi cesta. Ob robu gozda sta obstala.

»Samo pri Primožu je še luč,« je dejal Rado.

»Aha.«

»Pričakujejo naju, pospešiva korake!«

Hitro je stopil naprej. Martin mu je sledil. Med šum vode se je pomešal rezek žvižg, takoj nato zopet. Martin je obstal in je prijel Radota za plašč.

»Kaj je to?« je plašno šepnil.

»Ah, kaj!« se je otresel Rado. »Pojdiva dalje.«

»Nikar! Nemara so kaki razbojniki.«

»A kaj!« je ujezilo Veharja. »Čemu pa imava meče in čvrste roke? Še nikoli nisem bežal!«

Nerad je šel Martin za drznim fantom. Nista še napravila sto korakov, ko sta začula isti žvižg. Hkratu sta zaslišala topot kopit od spredaj in odzadaj.

»Grajski,« je šepnil Martin in se je ves tresel od strahu.

Rado ni odgovoril, le desnica se je oklenila ročaja meča in je nalahno trepetala na njem.

V tem so pridirjali trije jezdeci in so obstali ob samotnima potnikoma. V hladu noči se je videla sapa, ki so jo konji puščali iz nozdrvi. Rado in Martin sta videla le konjske glave, jezdece je skrivala nočna tema. Nastal je kratek molk, ki ga je pretrgal Rado s svojim jasno zvenečim glasom.

»Kdo mi zastavlja pot?«

S konjskih hrbtov se je čul pritajen smeh, ki je Radotu razplemteval divji srd v duši. Slednjič se je oglasil eden biričev.

»Kam gresta, vohuna?«

»Kaj to tebi mar!« se je zadrl Rado. »Gotovo je najina pot bolj poštena, kot vaša. Kdo vam je dovolil napadati mirne ljudi?«

»Po ukazu gospoda Hartmana ravnamo,« se je čul isti glas. »Mi vaju bomo uklenili in odgnali na grad k njemu.«

»Koga?« Radotov glas se je stresel od jeze in roka je nemirno podrhtevala na mečevem ročaju. »Še po imenu naju ne vprašaš, pasji brat!«

»Tebe poznam, Vehar, oni naj bo, kdor hoče. Alo, kar mirno se predajta, da ne bomo imeli nepotrebnih sitnosti!«

»Mar meniš, da nimam meča?«

Za kratek čas so biriči umolknili in pomišljali, kako bi ugnali oboroženega Veharja. Potem je spet rekel prvi birič:

»Mirno se podajta, da ne bomo prelivali krvi.«

»Izgini hudič!« je zaklel Rado. »Kdo ti je velel uklepati poštene ljudi?«

»Gospoda Kraiga ukaz se glasi tako, da moramo vsakega, ki ga najdemo na cesti pozno ponoči, privesti zvezanega na grad.«

»Recite gospodu Hartmanu, da je kaj kratke pameti.«

»Kaj boš govoril in se naraščal, Vehar! Hoj, tovariša, dajmo, uklenimo ta dva lopova.«

»Le dotakni se me kdo!« je zarjul Rado in potegnil meč. »Pri tisti priči bo stegnil pete!«

Biriči so se umaknili da se posvetujejo, kaj jim je storiti. Hartmanovega ukaza ne smejo prekršiti, gospod bi jim pokazal, kakor si ne žele. Veharja se tudi ne upajo lotiti. V njegovi desnici je smrt. Rado in Martin sta nekaj časa stala, potem je rekel ponosni fant:

»Martin, pojdiva!«

Martin je pomišljal, a je vendar stopil za tovarišem. Biriči so spet prijezdili in ju obkrožili.

»Kam hočeta? Stojta!« so klicali in ju obkrožali tako tesno, da so se že skoro konjski gobci dotikali njunih ramen. Dva biriča sta poskočila s konja, oba sta držala železno obroče. Počasi sta se bližala in pripravljala verižice, da z njimi zadrgneta obroče.

Rado je gledal, oči so se mu iskrile, vsa kri se mu je vlila v glavo in mu jemala razsodnost. Roka, ki je držala ročaj meča, ni več trepetala. Izdrl je meč in hripavo zaklical:

»Poberite se mi, lopovi!«

»Ne, ne, zdaj greste z nami!« so odgovarjali biriči s pritajenim smehom. Rado je čutil vso njihovo zlobo, ki je zvenela iz tega posmeha. Vendar mu ni bilo do poboja, zato je meč povesil. Biriči so se vendar bali priti k njemu, počasi so se bližali in govoričili.

»Bodi miren, Vehar. Birič, ki si ga usekal na sejmu, še zdaj ne more ganiti z roko.«

»Če se me vas kdo dotakne, ne bo ganil nikoli več,« je srdito sikal Rado skozi stisnjene zobe.

»Podaj se!« so mu klicali.

»Vam nikoli! Izginite!« jim je vračal.

Biriči so se vedno bolj pomikali k njima, pripravljeni na boj, še bolj pa na beg. Rado je napel oči in je v temi razločil obrise železnih okovov. Vse v njem se je utrgalo, vsaka sled miru je izginila. Vzdignil je meč in pretrgal obroč, ki ga je obdajal. Birič se mu je postavil v bran toda Rado ga je usekal z mečem, da je telebnil po tleh, se valjal po cestnem prahu in tulil od steklosti in bolečin. Martin je dobil pogum, ko je videl, da sta dva konja preplašeno odskočila. Potegnil je meč in švignil za Veharjem, ki ga je že čakal. Prijel je starega svobodnjaka za roko in ga hitro potegnil za seboj v bukov gozd ob cesti. »Hitiva naprej. Ne maram umorov,« mu je šepnil.

V gozdu sta obstala in pazno poslušala. Na cesti je bilo čuti šum in vzkliki, ki so se dolgo ponavljali:

»Jurij, ali si mrtev?«

»Ni mrtev, le pod rebri ima globoko rano.«

»Ubil ga nisem,« je olajšano vzdihnil Rado in poslušal, pa besed ni mogel razločiti. Gotovo so ranjenca naložili na konja, ker se je čulo počasno topotanje kopit, ki se je vedno bolj oddaljevalo.

»Odšli so. Pojdiva zdaj,« je ukazal Rado in vtaknil meč nazaj za pas.

Martin je od strahu komaj dihal in se je v strahu prijemal Radota za plašč. Ves preplašen je milo prosil:

»Pojdiva nazaj domov.«

»Kam? Zadaj so biriči. Morava do Primoža.«

Stari svobodnjak je počasi lezel iz grabna in je sledil ognjevitemu mladeniču. Oba sta se oprezno ozirala, če ni morda še kje nastavljena past, v katero bi se mogla ujeti.

»Varna sva,« je rekel Rado in svobodno zadihal. »Pozno je, hiteti morava, ker so gotovo že v skrbeh za naju.«

Hitro sta jo ubrala proti Bohinjski Bistrici, kjer je v hiši fužinarja Primoža Lavrenčiča gorela luč. Nihče ju ni ustavil, neovirano sta stopila v hišo med zbrane upornike.

»Bog vam daj dobro srečo, možje!« sta pozdravila.

»Bog jo daj tudi vama. Dolgo vaju že pričakujemo,« so odgovarjali.

Rado se je naslonil na steno in trdo gledal po hiši. Vsi so strmeli vanj in molčali, dokler ni počasi in resno povedal svoje misli.

»Vesel sem upornikov, kakršni ste vi. Kdo straži pred vrati?«

V zadregi so se gledali, odgovoril ni nihče. In vendar so bili to skoro sami osiveli možje. Molčali so pred mladeničem, ker so vedeli da je z močjo in razumom visoko nad njimi.

Rado je to čutil in smeh mu je spreletel lepi obraz, pa je takoj spet izginil. Svobodnjak jih je ošteval dalje.

»Zdi se mi, da se ne zavedate pomena borbe, katero smo že začeli in ki jo moramo nadaljevati za vsako ceno. Tudi za ceno krvi. Kako morete biti toliko neprevidni, da niste zastražili vseh poti do hiše. Ali ste prepričani, da nas nihče ne bo slišal? Morda prav zdaj stoji grajski vohun pod okni in vleče na ušesa naše besede.«

»Varni smo,« se je opogumil gospodar. »Nihče ne sluti, da smo se nocoj zbrali tukaj. Grajski ne vedo, kaj jim preti.«

»Kaj?« je raztegnil Rado in potegnil izza pasu meč. Na rezini se je še poznala strnjena kri. »Govori, Martin, kako so grajski mirni in nič ne slutijo o puntu!«

Stari svobodnjak se je stresel strahu in je drzno pogledal po zbranih in povedal vse, kar je doživel. »Če bi ne bilo Veharja, bi me zdajle uklenjenega gnali na Bled.«

Možje so vstajali s klopi in se gnetli okoli Radota in Martina.

»Kaj vse upajo podrepniki grajski!« se je hudil Primož.

»Dobro maslo nam je skuhal Hartman,« se je jezil Primožev sosed, fužinar Štefan Kralj.

»Junak si, Vehar, dobro si jim pokazal!« ga je hvalil svobodnjak Kuhel. »Marsikomu bi srce ušlo v hlače.«

»To je majhna stvar,« se je otepal Rado hvale. »Vendar je prav, da vsaj vemo, kako dobro vedo grajski za vse naše shode.«

Stopil je proti mizi in sedel na široko javorjevo klop. Pogledal je po možeh, ki so čakali njegove besede. Videl je ob peči same Italijane, zakupnike plavža svete Heme v Nomnju. Vsi so bili tu. Prišel je Julij Bucceleni, ki je bil že nad dvajset let v Bohinju. Njemu je šlo ob največ če pride Hartmanova zapoved v veljavo. Imel je plavže na Jesenicah in v Železnikih, v Kropi, a največjega je imel v Bohinju. Uvedel je v svojih plavžah tudi nove peči. Podjetniki so se takoj oprijela njegovega načina topljenja rude, ker so bile nove peči znatno boljše od prejšnjih, slovenskih narejenih na veter. Čez in čez so delavci kopali zanj rudo. V Konjščici in v Jelovci, po hribih okrog Bohinja so talili rjavi zrnati bobovce, najboljše železo je dajalo Rudno polje. Ob Bucceleniju je sedel Ivan Corossini iz Padove, poleg sta bila Antonio Panizole in Jeronimo Millano, oba iz Milana. Ob peči pa se je naslanjal na steno najstarejši podjetnik Ambrož dela Grotta. Domača podjetnika sta bila samo dva, gospodar Primož in Štefan Kralj. Na drugi klopi pri vratih so pa sedeli svobodnjaki Kuhel s Koprivnika, Žmitek s Kamenja, Ožbalt iz Nomnja, Klanc iz Bistrice in Grošar, ki je prišel iz daljne Bele.

Radotov pogled je premotril vse, bodel jih, iskal, a v vseh očeh je videl zvestobo, vdanost, srd na gradove, željo po maščevanju. Nobeden mu ni umaknil oči in svobodnjak je bil vesel, saj je vedel, da je med svojimi, kjer se mu ni bati izdaje. Vendar je vstal s klopi in drzno rekel:

»Če je kdo med vami Judež, naj gre iz hiše!«

Možje so se spogledali, zašumelo je med njimi. A nihče se ni ujezil nad takimi besedami. Vsi hkrati so vpili na glas:

»Ne boj se, Rado! Med nami ni izdajalca! Mi smo pošteni in bomo do zadnjega diha stali ob tebi. Vehar, zanesi se na nas, kakor na svojo dušo!«

Mlademu svobodnjaku je spet zaigral smeh na obrazu. Stresel je drobno glavo in si mel roki.

»Poznam vas in sem kar tako iskal med vami izdajalca. Vem, da smo istih misli, saj po vseh pada isti bič, bič blejskih gospodov, ki ga vihti zlobni Hartman.«

»Dokler ga bo vihtel,« je pripomnil Ožbalt.

»Mi moramo gledati, da ga mu kmalu potegnemo iz rok in njemu samemu podelimo odpustke z njim. Zdi se mi, da že predolgo trpimo krivice, ki smo se jih že kar privadili. Grajski vidijo, kakšen strah imamo pred njimi, pa nas bijejo še bolj z veseljem. Skrivaj in očitno se nam posmehujejo. Kmet je živina, če ga ne tepeš z bičem, ne ve, da živi, pravijo po gradovih. Mi pa hočemo pokazati, da smo tudi ljudje, boljši od izprijenega plemstva, čeprav nimamo graščin in grbov in ne vemo nič povedati o slavnih delih naših prednikov. Vemo le to, da so s krvavimi žulji obdelovali zemljo, ki jim je dajala kruha, kakor ga še danes daje nam. Naši potomci pa morajo imeti na nas spomin. Dedi bodo pripovedovali vnukom s ponosom o našem uporu, ves rod bo večno hvaležen za svobodo, ki mu jo bomo priborili. Pa tudi za nas same nastopijo po zmagi lepši časi. Slednji tlačan bo smel ribariti prav pod gradom, pa ga Hartmanovi hlapci ne bodo smeli pretepati. Prav v grajski šumi bodo smeli nastavljati divjačini pasti, a graščinci jih ne bodo imeli pravice pobrati in sesekati, kakor so to delali doslej. Tlačana ne bodo smeli več klicati na tlako, pa čeprav vse grajsko polje uniči plevel. Grajski gospodje naj oblečejo hodnično obleko in naj sami poskusijo, kako se dela. Čemu bi se bali za svoje bele roke! Saj ime tudi kmet roke črne in žuljave, pa si z žulji pridela le črnega kruha zase in za družino. Čemu bi gospod v brezdelju jedel pogačo in se mastil s pečenko! Upreti, upreti se moramo in ne trpeti, kakor jagnje, ki mu nastavijo nož na vrat. Mnogo nas je, močni smo, zato se združimo, delajmo vsi za enega samega, eden bo delal za vse in vsem skupaj bo Bog pomagal. Zganimo se, ljudje božji, zadnji čas je. Stopimo na noge in uničimo zakletega sovražnika, preden nas on poskusi ugonobiti. Vse roke naj se zganejo, tisoče zvestih zaveznikov se nam pridruži in vsi stopimo v boj za našo »staro pravdo«. V srca si vlijmo poguma, bodimo odločni, če hočemo, da nam bo zasijalo zlato sonce svobode!«

Rado je utihnil in je pazno pogledal navzoče, da vidi kakšen utis so naredile njegove besede nanje. Zbranim upornikom so se oči iskrile od navdušenja, vsi hkrati so zavpili:

»Ti nas vodi, Vehar! Za teboj gremo kamorkoli: v zmago ali smrt!«

Radotu je kri hitreje zaplapolala po žilah. Stopil je na sredo hiše, potegnil meč in ga vzdignil nad glavo.

»Pri mojem svobodnjaškem meču, ki se ga drži še kri graščinskih hlapcev, prisezite, da boste ostali zvesti puntu in »Kmetski zvezi«, da se boste do groba borili za svobodo svojega rodu!«

»Prisegamo!« so zavpili vsi možje v en glas in vse desnice so se dvignile, da pokličejo Boga za pričo dani obljubi.

»Ostanite zvesti do groba!« jih je pozival Rado.

»Do groba!« so soglasno odgovorili možje.

Nastala je svečana tišina, ki jo ni nič motilo. Ta molk je prerezal oster žvenket meča, ki ga je Rado vtaknil nazaj za pas.

»Vidim, da ste možje, kakršnih ni dobiti povsod,« jih je Rado pohvalil. »Pri meču, ki so ga nosili že moji pradedje, ste prisegli zvestobo borbi za našo stvar in taka prisega mora držati. Težko mi je, da vas moram zaprisegati, kakor bi ne verjel na moško besedo. A sami vidite, da so časi burni, strašni, še nikoli ni bilo tako čudnih. Mogoče je, da bi se hotel kdo vtihotapiti med nas zato, da bi sporočil grajskim vsako našo namero. S takimi bomo obračunali, kakor se obračuna samo z izdajalcem, najgroznejšo stvarjo pred Bogom in ljudmi.«

»Smrt izdajicam!« so vzklikali zbrani možje.

»Naš čas je napočil,« je nadaljeval Rado. »Kdo bo kriv krvi, ki bo tekla v vojni? Ali mi? nikoli! Oni so izzvali brezobziren boj, oni, s svojim nečloveškim ravnanjem. Grad bije in tolče po tebi, izžema ti kri, kapljo za kapljo in seka rane, ki se ne zacelijo izlepa. In med vsem plemstvom ga ni, ki bi bil boljši. Povsod imajo dolgo klop, biriča s svežnjem palic, vlažno ječo. Za tlačana je samo trpljenje in bolečina, da se Bogu smili. Odslej mora biti drugače. Kmetje dvigajo glave, bude se iz otrplosti, v srcu je pogum, v pesti moč. Koroška, Kranjska in Štajerska bodo zbrale vse može, sram ga bodi, kdor bo ostal doma za pečjo. Gradovi se bodo tresli in rušili pod nogami zmagovalcev, grajska gospoda bo plačevala tlačanom davek. — V lanskem letu so blejski gospodje štirikrat iztirjali »turški novčič«. In vendar pripovedujejo berači, ki hodijo skozi one kraje, da je Vojna Krajina ena sama groblja, ogromna solza, en sam vzdih. Čardaki so prazni, pogranične posadke raztepene, zbite. Turek neomejeni gospodar. Kadar se mu zljubi, pride k nam v goste in napravi morijo, kakršno si še v sanjah komaj predstavljamo. »Životna štibra« zadene vsakogar: svobodnjaka in tlačana, otroka v materinem naročju in berača na cesti. Nove uredbe, ki so jih izdali cesar in njegovi svetovalci, tudi niso vredne, da bi jih pes na repu nesel. Gozdov izsekavati ne smemo. Še neobdelanega laza ne smeš očistiti, da bi naredil iz njega rodovitno zemljo. Splav za splavom hlodov je plaval po Savi, zdaj ne vidiš nobenega več. Splavarji in drvarji so ostali brez zaslužka. Naseljevanje po mestih je prepovedano. To ne prizadene kmeta, ki je zvest svoji zemlji, pač pa je hud udarec za obrtnike, ki imajo v mestih zaslužek, na kmetih pa ne. Dalje je prepovedano kupčevanje. Če ne bomo smeli kupčevati, ne bomo imeli s čim plačati davka in kaj bo potem? Nas, Bohinjce, je brez dvoma najbolj prizadela prepoved o kupčevanju. Vsi fužinarji žive od prodaje železa. Gospodje hočejo, da ogenj ugasne, da v naših kovačnicah ne bo več pelo kladivo. Brez denarja nihče ne bo več mogel vzdrževati obrti. Privilegije, ki jih je dal cesar Friderik nam jemljejo in jih teptajo.«

Julij Buccelini je pazno poslušal in se vtaknil vmes.

»Plavž svete Heme v Nomnju, ki ga imamo v zakupu jaz in tovariši, so že pred tristo leti prištevali starodavnim. Nihče ne ve, v katere čase pravzaprav sega njegov začetek.«

»Pameten nasvet vam dam,« je dejal Antonio Panizole. »Napišimo pritožbo in jo nesimo samemu cesarju.«

»Kaj bi po nepotrebnem hodili s pritožbo pred cesarja, ko ne bo vse skupaj nič izdalo,« je nejevoljno rekel svobodnjak Grošar z Bele.

»Vendar poskusimo. Izberimo si dva ali tri poslance, pa naj gredo s pritožbo na sejem v Ausburg,« je svetoval Panizole.

»Kaj?« se je vmešal Jeronimo Milano. »Ali veste, kakšen uspeh je dosegel poslanec blejskih kmetov v Briksenu? Če od škofa niso dočakali pravičnosti, jo bomo od svetne gosposke še toliko manj!«

»Da,« je jezno vpil Matija Žmitek. »Poslanec briksenškega škofa je pač prišel na blejski grad. Štirinajst dni sta se s Hartmanom podila po hosti za divjačino in pili so noč in dan, za krivice, ki kar v oči bodejo, se pa ni zmenil.«

»Gotovo nas je dobro očrnil pri škofu,« se je jezil Kuhal.

»Nobene pritožbe več,« je vpil Grošar. »S tem samo zavlačujemo in dajemo graščincem priliko, da se bodo temeljito pripravili na boj. Ne zapravljajmo časa. Udarimo!«

»Po njih!« so vpili možje in vstajali s klopi.

Tedaj se je vzdignil od peči stari Ambrož della Grotta.

»Možje!« je zaklical, da so se vsi hkrati ozrli vanj. »Možje, ne tako hitro! Premislite najprej, kakšne strašne moči se hočete lotiti. Obrnite se na višjo oblast, na samega cesarja. On je pravičen in tudi njegova sodba bo skrojena po božji volji.«

»Obrnimo so do cesarja,« je pritegnil Antonio Danizole.

»Preveč drzni ste,« je razlagal Ambrož. »Vehar, ti si mlad in vročekrven, ne veš kaj delaš. S svojo mladostno nepremišljenostjo hočeš pogubiti stotine ljudi. Preliti hočeš potoke krvi in ne misliš, da te bodo tisoči preklinjali. Pozni rodovi bodo pomnili tvoje ime in tebi pripisovali vse gorje, ki bo prišlo nadnje zaradi tega upora. Sedaj nas tepejo grofje z biči, po puntu nas bodo s škorpijoni.«

Starec je umolknil, vsi so gledali vanj, kakor v preroka in nihče ni zinil. Tedaj je Rado odločno stopil pred moža. Odvezal je meč in ga spustil, da je z brenketom padel na tla.

»Ali vam te besede jemljejo zaupanje vame? Če me imate za lažnivca, stolčem meč, ki ga je še moj praded nosil, na kosce in nikoli več si ne pripašem drugega meča!«

Jurij Bucceleni se je sklonil in je pobral meč.

»Opaši ga! Ambrož, ti ne veš nič,« so vpili možje.

Rado se je lahno nasmehnil in si spet pripasal meč.

»Vedel sem, da ste možje, ne mlečnozobi.«

Ambrož della Grotta je videl, da njegove besede niso imele uspeha in se je jezno umaknil k vratom. Grozeče je pogledal po hiši in rekel:

»Storite kakor hočete, pa vam bo še žal. To rečem, da glejte na konec! Ko bo prepozno, se boste že spomnili mojih besed. Delujte, kakor hočete, Ambrož della Grotta pa ne bo z vami norel!«

Obrnil se je in jezno zaloputnil vrata za seboj.

»Naj gre, če hoče,« je gospodar Lavrenčič zamahnil z roko. »Tudi brez njega opravimo.«

»Škoda nam ga je. Star je in izkušen,« je oporekal Rado.

»Tudi mi nimamo več črnih las,« ga je tolažil Buccelini. »Če noče, noče. Saj bije samega sebe po glavi.«

»Ali bomo poslali pritožbo cesarju,« je Antonio speljal besedo nazaj v prejšnjo smer.

Rado je malo pomislil, potem je rekel:

»Počakajmo. Videli bomo kaj bodo storili voditelji »Kmetske zveze«.«

»Tako je. Oni naj odločijo,« so pritrdili puntarji.

»Pa naj bo po vašem,« se je udal Panizol.

»Cesar bi morda pomagal, toda svetovalci, sami grofje in baroni mu ne bodo pustili,« je menil Rado.

»To vražjo gospodo bi morala pobiti strela z jasnega neba in jim do tal porušiti gradove. Če grajskih ne zadene očitna kazen božja, bom mislil, da tudi Bog Oče ni več pravičen,« se je rotil Buccelini.

Ivanu Corossiniju iz Padove se je zabliskalo oko.

»Čujte me, možje, nova misel se mi je našla! Morda je prav nas Bog izbral, da s puntom dokažemo gospodi Njegovo strašno moč!«

»Tako je! Nadnje!« so zavpili uporniki.

Jurij Puccelini je planil kvišku.

»Nadnje! Mi nismo uporniki, mi smo le kazen božja. Njegova šiba za grajsko gospodo! Roka božja je z nami!«

»Nadnje, takoj po njih! Na pogibelj jim!«

Oglasil se je podjetnik Štefan Kralj.

»Rado, za teboj pojdejo vsi Bohinjci brez pomisleka. Ti nas vodi, ker tvoja roka je hitra in močna. Potem se nam ni bati poraza, ki ga obeta Ambrož. Zmagamo, Bog nam bo pomagal!«

»Zmagamo! Z nami je Bog! Rado, zberi puntarje udari!« 

»Naj se zrušijo gradovi!« 

»Pogin lopovom grajskim!« 

»Orali bomo z njimi!« 

»Žive bomo deli iz kože!«

Med vsemi temi klici se je največkrat ponavljalo:

»Zberi puntarje! Udari, Rado!«

Radotu so od veselja rdela lica, ko je videl, koliko zaupanja stavijo ti osiveli možje vanj, v mladeniča.

»Predem se bodo spet vrnile lastovke, bomo zmagali,« je obetal.

»Zmagaš, Rado! Zmagamo!«

Sredi največjega vpitja so se nenadoma odprla vrata in počasi je stopil v hišo slok možak, tako velik, da se je moral pri vhodu globoko skloniti. Uporniki so prestrašeno zastrmeli vanj, a takoj jim je strah izginil z lic. Rado ga je prvi pozdravil.

»Bog nam jo daj,« je odgovoril »učeni Makrinij« in sive oči so nekam žalostno zrle izpod košatih obrvi po zbranih možeh. Razmršena brada je padala na prsa in sivi lasje so se v neredu vsipali na pleča. Obleka je bila zanemarjena in vsa oškropljena od blata, pod pazduho pa je imel meh, kakor vsi Rezijani.

»Odkod si prišel sem, Makrinij?« je spet vprašal Rado.

»Oh, dolga jo bila rajža, trudne so noge, trnje jih je bodlo, rezal jih ostri pesek. Čez hribe in doline sem šel, hotel sem videti s skalnatih hribov vsaj od daleč kraj, kjer trohni očetovo telo, kjer matere srce prhni. Šel sem kri je brizgala iz ranjenih nog in škropila skale. In zdaj se vračam. Kam? Še sam ne vem. Makrinij je povsod doma, kjer mi dajo otep slame za posteljo in skledo močnika za večerjo.«

»Kaj si videl novega po svetu?« so začeli vsi hkrati siliti vanj.

Makrinij je stiskal meh pod pazduho, silno bolni, od »Kaj bi vam pravil, ko pa nič veselega. Najnovejše je vendar to, zaradi česar ste se nocoj tukaj zbrali.« 

»Kaj veš?« so hiteli vanj.

»Nič nisem rekel,« se jih je otresal. »Nimate veselih obrazov, zato vam bom zapel pesem, v sončni Furlaniji sem jo slišal peti.«

»Pa daj!«

Makrinij je stiskal meh pod pazduho, silno bobni, od zemlje do neba tožeči glasovi so prihajali iz njega. Uprl je pogled zdravega očesa v strop, drugo oko mu je pokrivala bela mrena in je začel peti z žalostnim glasom vesele:

»Zali grof Francesco se je ženil,
svetoval je na Furlanskem ravnem.
Tri dni gostje vince so točili,
vino pili, dobre volje bili.«

»Kakšen je konec te pesmi?« je vprašal gospodar.

»Prvi dan po svadbi je moral mladi grof iti na vojno. In medtem, ko je preganjal sovraga, so mu doma ugrabili mlado gospo. Vrnil se je zali grof nazaj in ko je slišal, kaj se je zgodilo z ženo, mu je od žalosti in boli počilo srce.«

»Vse tvoje pesmi so take.«

»Kaj pa hočete? Saj vendar veste, da za en dan veselja pride deset let trpljenja.«

»Sami skušamo, ne pripoveduj še ti o tem,« ga je zavračal Primož. »Povej nam rajši kaj drugega, kar se ti je nalovilo v ušesa.«

Makrinij je spet začel stiskati meh in z bolnim glasom prepevati:

»Po morju plovejo galeje, druga se vrsti za drugo,
vsako vozi sto galjotov, zakopanih v molk in tugo.
Sonce žge, da kar medlijo, a ne vedo si pomoči,
to vsi vitezi so žlahtni, v negotovost strašno zroči.
Zasužnjili v bojih besnih so jih grozni Benečani,
vkovali jih na galeje, rana se vrsti ob rani.«

Še naprej je pel »učeni Makrinij« in poslušalci so si z živim barvami slikali boje z Benečani. Makrinijeve okrutne domišljije ni mogel nihče obseči in obvladati.

»Nehaj!« se je oglasil Rado. »Te pesmi niso za zdaj. Časi in razmere, vse je žalostno, zakaj bi bila še pesem polna tuge, ki jo je v srcih itak več kot za potrebo. Makrinij, kje boš spal nocoj?«

»Morda me Primož pusti v hlev.«

»Lahko greš. V peči je še nekaj večerje.«

»Ne, Makrinij. Nocoj pojdeš z menoj. Jutri mi boš zapel to pesem in še katero drugo. Res so Gorjuše precej od rok, vendar se nikdar ne brani v svobodnjaški dom.«

»Ne bom se branil in še hvaležen sem za dobrotno vabilo.«

Rado se je obrnil k zbranim možem.

»Pozna noč je, zvezde bodo v kratkem kazale polnoči. Treba je, da se razidemo. Saj smo se vse do dobra zmenili. Kaj nam je storiti. Ostani vsak zvest prisegi, pa nam nihče ne bo mogel kljubovati.«

»Kdaj se spet sestanemo, Vehar?« so ga spraševali.

»Kadar se bomo imeli kaj važnega pogovoriti, vam bom že sporočil po zanesljivem človeku, kam vam je priti in kdaj. Na Ambroža della Grotto mi pazite, da ne bo poskusil rovariti proti nam.«

»Brez skrbi,« se je oglasil Pucheim. »Njega bom že jaz vzel v roke in ga bom presukal tako, da bo najbolj vnet med nami vsemi!«

Puntarji so se začeli razhajati. Vsak je sam odšel, kakor je prišel, skrivaje se po odročnih stezah. Zadnji so se odpravljali Martin, Rado in Makrinij, ki so imeli skupno pot.

»Ostani z Bogom, Primož!« so želeli gospodarju.

»Bog vam pomagaj,« jim je odzdravljal.

Rado se je pri vratih obrnil.

»Primož, prihodnjič se bomo zbrali kje drugje, da se temu ali onemu ne bo začelo zdeti sumljivo to naše shajanje.«

»Prav. Srečno hodite.«

Zunaj se je začelo svitati. Luna je vzhajala in kmalu je njena luč oblila vso spečo pokrajino. Iz nežnih luninih žarkov je lil mir in da ni bilo na polju strnišč bi slika, ki se je razgrinjala pred očmi, sličila majski noči. Voda je enakomerno šumela, iz dalje se je čulo klopotanje mlinskega kolesa. To je bila podoba, ki je segala v stoletja nazaj, pa je še vedno enako lepa, še vedno ob pogledu nanjo srce vzdrhti v sladkem nemiru.

Možje so stopali molče ob vodi, ki je podila valove naprej in naprej, kakor ji je velevala nenapisana postava Večnega. Makrinijev meh je včasih bolno zaječal, pa je takoj utihnil, kakor bi se bal motiti nočni molk. Na križpotju so se ločili, Martin je moral iti v hrib.

»Srečno pot, prijatelja!«

»Tudi tebi.«

Izginil je v hosti in onadva sta sama nadaljevala pot proti Gorjušam, ki so samotno čepele v hribu in molčale.

»Koliko let že hodiš po svetu?« je nenadoma vprašal Rado.

»Ej, dolgo je že tega. Mlad sem začel, zdaj sem siv in star, kmalu bom ustavil potovanje. Ko se poslovim s tega sveta pa pojdem na to dolgo rajžo, na to dolgo večno pot.«

Makrinij je umolknil in Rado ga ni hotel več spraševati, ker je čutil, da je zadel na struno, ki večnemu beraču ne poje rada. Makrinij pa je sam začel govoriti.

»Ti vodiš punt?«

»Da.«

»Prav. — Ali je še daleč na Gorjuše?«

»Ne. Glej, tamle se vidijo prve koče.«

Zavila sta med speče tlačanske domove, glas koraka se je izgubljal v tiho noč. Tedaj je nenadoma Rado obstal in zastrmel v nebo. Čez temino neba se je utrgal utrinek, nato drugi, tretji, deseti. Kar deževali so, kakor bi se vse zvezde potrgale z nebesnega svoda.

»Kaj je to?« je hlastnil Rado.

Makrinij je strmel v ognjeni dež in je šepnil:

»Znamenja! Bog se nas usmili.«

Luna je nenadoma ugasnila, le še dež ognjenih utrinkov je motil temino neba. Nekaj strahotnega je bilo v tem. Vse je gluho molčalo, zvezde so vrtoglavo plesale, da se je vse mešalo ob pogledu na ta nered. Pogumni Rado je s strnjenimi ustnami strmel v nebo in na tihem trepetal. Makrinij pa je poltiho vzdihoval.

»Kriste eleison, Gospod, usmili se nas!«

Iz silne teme je nenadoma planila grozna svetloba. Čisto temnordeča je bila in vse je hotela zaliti, kakor voda. Zdelo je je, da je vse koče objel silen, vse uničujoč plamen. Pogumnemu Radotu je stopil pot na čelo in srce mu je nemirno burkalo v prsih.

»Makrinij kaj to pomeni?«

»Zlo, smrt morda, pogin vsega rodu. Molči, moliva!« 

»Kaj govoriš?« se je zgrozil Rado.

»Moliva, moliva!«

Nekje na vasi je zatulil pes. Potem so se naenkrat oglasili vsi in tulili tako grozno in tako zateglo zavijali, da bi moral človek skoprneti od groze. Rado je trepetaje prijel Makrinija za roko.

»Ali psi vohajo nesrečo?«

»Psi slutijo mrliče, ogenj, kri. Gorje! Moliva, moliva!«

Rado je izpustil beračevo roko in je zmeden stal sredi pošastnih slik, ki so mu plesale pred očmi. Tedaj je nenadoma rdeča luč ugasnila, utrinki so nehali padati in psi so vsi naenkrat utihnili. Luna je spet objela spečo naravo s svojimi mehkimi, sanjavimi rokami, stkanimi iz žarkov. Rado si je mel oči in je začudeno gledal tovariša.

»Makrinij, ali se mi je sanjalo?«

»Ne«, je odkimal berač. »Ne bodi maloveren. Znamenja so bila, poslana od Boga. Strašna nesreča pride nad te kraje. Toliko bo gorja, da še sanjati ne morem o tem.«

Rado se je siloma nasmejal.

»Nič ne bo.«

»Videl boš. Če hočeš, moliva.«

»Domov pojdiva,« je velel Rado in ga potegnil za seboj.

»Gospod reši nas!« je milo vzdihoval Makrinij in brzel za Radotom čez travnike, na čigar robu se je košatila mogočna Veharjeva domačija.

IX.[uredi]

Čvrst bodi, neizprosen mož jeklen,
kadar braniti je časti in pravde
narodu in jeziku svojemu.

(S. Gregorčič.)

V rdečkasti meglici jutranjega somraka se je kopala Bohinjska kotlina v sivini je tonil Bled, ravnina od Lesc do Begunjščice je žarela v zlatem morju žarkov. Gorski velikani, kljubujoči tisočletjem, so vzdigovali sive glave iz morja meglic in žarkov, resnobno so pozdravljali drug drugega. Triglav je z eno glavo gledal na morje, z drugo na strme gore tirolske, tretja se je obračala po domovini. Vetrič, ki je tedaj zavel čez njegovo plešasto glavo, je nesel sosedom pozdrave od širne dežele, segajoče od strmih vrhov do modrega morja, od Furlanskih nižin do kraških goličav. — Meglica je dobivala več in več zlate barve, nazadnje se je prelila v samo zlato, se vlačila nekaj časa ob robovih nizkih gričev, potem pa je splavala med brate oblake in se izgubila v nebesni modrini.

Tedaj sta se blejska in bohinjska kotlina začeli dramiti iz sna, kakor mesto v pravljici. Jezeri sta se zalesketali ob poljubu sončnih žarkov, Savica je hitreje pognala valove iz tesnega objema skalnih pečin, začrnelih, poraščenih z dolgimi kodeljami mahu. Vse se je dramilo v življenje. V hribu so se začuli udarci sekire, ob jamah se je slišalo vpitje rudarjev ki so kopali bobovec in ga topili, da so dobivali iz njega velike železne pogače. Po vodi so drseli splavi lesa in splavarji so peli, ko so obračali z dolgimi železnimi drogi splav, da ni zašel v premočan tok, ki bi ga mogel prevrniti. Na cesti so se oglasili tožeči vzdihi beračev. A hitro jih je preglasila pesem tovornikov, glasna prešerna, samo veselje je dihalo iz nje.

Veharjeva domačija je imela pogled odprt na vse strani, le za hrbtom so ga ji zastirali temni gozdovi, segajoči daleč v hrib. Na eni strani je zrla velika stavba resnobno na tlačanske koče pod seboj, zadaj se je pogled izgubljal v nepreglednih gozdovih, ki so obkroževali ves Bohinj. Na drugi strani pa so mala okenca meživkala doli na Bled, kjer se je videla pečina z gozdovi in se je jezero svetilo, kakor smaragd. Tik pred seboj, na drugi strani doline, je zrla na ostri Babji zob. Pod njim je čepel Kubljenik, par tlačanskih koč se je ponižno stiskalo k strmim bregovom in se z naporom vseh sil oklepalo revne zemlje, ki je dejala življenje. Prav v dolino pogled ni mogel, odnesli so ga hribje, po katerih so bile raztresene tlačanske hišice. Svobodnjak je bil na Gorjušah samo Vehar, zemlje je imel, kakor mali grof. Vsa vas, od doline pa prav do vrha sedajoča, je bila pod njegovo oblastjo. On je sodil prepire, on posredoval med kmeti in gosposko.

Vehar je neomajeno vladal svoji vasi. Grajski so se bali starega in zdaj so imeli prav tak strah pred mladim. Ko je oče umrl, je komaj dvajsetletni Rado takoj pokazal kaj zna. Blejski gospodje so poslali tri biriče, da iztirjajo neki davek, ki ga je že oče plačal. Rado jih je poslušal in je potem namesto odgovora zmetal enega za drugim čez prag. Kmetje so se mu pritožili, da imajo preveč tlake. Svobodnjak je sredi Bleda srečal Hartmana, ki so vsi trepetali pred njim, ustavil ga je in mu povedal takih, kakršnih Hartman še živ dan ni slišal. Odslej so pustili grajski Veharja pri miru. Potrpežljivo so čakali, da jim je prinesel odmerjeno mu davščino, po drugem ga niso vprašali. Zdelo se je, da se Gorjuš nekako izogibljejo, kakor bi jim gospodaril sam vrag. Sovraštvo in strah so imeli pred mladim svobodnjakom, ki je vsak hip znal pokazati svojo drznost in z mečem v roki braniti stoletno neodvisnost Veharjevega rodu.

Kakor je bil čuden gospodar Rado sam, tako je bilo vse na Veharjevi domačiji zagonetno. — Krog in krog doma se je podila jata besnih psov, ki bi raztrgali vsakogar, ki bi se ponoči drznil bližati hiš. Po okolici so krožile vesti, da je Vehar silno bogat, mernike ima samih zlatnikov, tri mernike srebrnikov. Neko noč so psi raztrgali neznanega tujca, ki je imel pri sebi tri nože, odtlej je stari Vehar še skrbneje stražil dom in Rado je verno posnemal očeta. Notranjščina hiše je bila tudi svojevrstna. V veži so stale ob stenah težke hrastove klopi ob klopi je stala prav taka miza, segajoča ob vsej dolžini stene. Pri tisti mizi so jedli, tam so se razgovarjali zvečer, ko je plamen na ognjišču jel ugašati in je še kup žerjavice rahlo razsvetljeval temo. Stene so bile popolnoma očrnele, stoletja se je kadilo na ognjišču po vsej veži. Iz veže so velika, težka vrata vodila v hišo. Notri so bili čez in čez nastavljeni po klinah ptiči, lovski plen starega Veharja in Radota. V kotu je visel tul, napolnjen s pšicami, zraven je bil rabljeni lok. Ob loku pa je visela slika, menda jo predstavljala prvega gospodarja te hiše. Poteze so bile že zabrisane, ob robu se je razločil le Veharjev dom, ki se v stoletjih ni spremenil. Nad sliko sta bila prekrižana dva meča teh ni nikoli nihče rabil. Ob peči je pa sedela stara Veharica in predla. Od ranega jutra do pozne noči je gonila kolovrat od sončnega vzhoda do zahoda je drobna roka sukala nit. Malokdaj je šla iz hiše in še tedaj ni dolgo strpela zunaj. Sonce je bilo zanjo presvetlo, barve žarečega polja so jo bodle v modre oči, vrisk in petje sta bila njeni duši tuja. Tu notri, med štirimi stenami je bivala najraje. Tu je bila čisto sama, drugovali so ji spomini. Od otročjih let do moževe smrti so segali. Dalje se ni brigala in kadar je Rado govoril, da mu mati vodi gospodinjstvo, je lagal zato, da mu ne bi silili nevest. Očetnega doma se je le nerada spominjala, ker so bile vse podobe mladih let mračne, polne bolesti in pritajenih solza. Potem so ji vstale pred očmi prva leta zakona. Ni se mogla oživeti v to samoto, tuja ji je bila in odljudna. Ona je rastla v Bistrici, kjer je bilo vedno dosti življenja in smeha. Sedem let je bil njen zakon brez otrok. Ponosni in divji Vehar je klel, preklinjal v peklo, ker je imel rod z njim izumreti, Veharjeva domačija pasti v roke grajskim nasilnikom. Ona se je bala njegove jeze in je dosti noči preklečala in premolila pred staro, izrezano podobo Matere božje. In Mati Božja je uslišala njene prošnje, v osmem letu zakona je bil rojen Rado. Tedaj je Veharju izginila senca z obraza, široko lice se mu je zjasnilo. Pestoval je otroka in ga božal, kakor bi ne prisodil zastavnemu svobodnjaku. Z dnem otrokovega rojstva je vzljubil ženo in jo negoval, dasi tega ni pokazal. Ni mogel in ni znal govoriti mehko, ljubeznivo, zato je bil preponosen. Leta so tekla. Rado je doraščal in ponos starega Veharja je bil od dne do dne večji. Visokozravnan je stopal s sinom po svoji zemlji, rožljal z mečem in vlival v mladeničevo dušo sovraštvo do grajskih. Nekega dne pa je Vehar obležal v postelji. V prsih ga je bodlo, dihal je na kratko, silna vročina ga je kuhala. Poklicali so vražarko iz Radolne. Dala mu je zdravilni koren, ki ga je dobila tik pod vrhom Triglava, a bolniku ni odleglo. Potem so pozvali padarja iz Radovljice. Ta mu je stavil na prsa pijavke, da bi izpile bolno kri, a tudi to ni pomagalo. Vehar je moral umreti. Urekel mu je nekdo in proti urokom ni zdravila. Po moževi smrti ni šla Veharica več med ljudi. Temni lasje so začeli siveti, v dveh ali treh letih so se pobelili popolnoma. Na bledem licu ni nikoli več zaigral nasmeh. Samo tedaj so oči radostno zažarele, kadar je stopil v hišo Rado, veselje njenih starih dni.

To jutro je predla, kakor navadno, poleg nje sta pa sedela Rado in Makrinij. Pogovarjala sta se o čudnih znamenjih, ki sta jih videla ponoči.

»Tudi jaz sem slišala tuliti pse, a drugega nisem videla,« je rekla Veharica in enakomerno sukala nit. »Le kako, da nisi skopnel od strahu, sin moj?«

Rado je ošabno napel ustnici.

»Jaz? Zakaj? Ničesar na svetu se ne bojim!«

Mati ga je vedro pogledala, močnega, lepega, začrnelega, z iskrečimi se očmi in bisernimi zobmi. Komaj slično je šepnila:

»Tak si, kakor oče. Tudi on se ni ničesar bal. Mene pa je bilo vedno strah te samote in strašnih temnih gozdov, ki nas obdajajo od vseh strani. V gozdovih bivajo duhovi.«

Rado se je zasmejal.

»Ne verujte vražam mati, gozdovi so lepi prijazni, nemi so, nič se jih ne bojim. Ej, nekajkrat je že zabrnela tetiva v moji roki in je pšica na smrt obstrelila orla, kralja planin. Parkrat je ta moja roka prerezala z dvoreznim nožem grlo medvedu kosmatincu, ki se mi je stavil na pot.«

»Ne spuščaj se več v take drznosti, sin moj,« ga je prosila mati. »V gozdu te sreča smrt.«

»Oče je bil lovec, prvi mi je on dal v roke lok, učil me prožiti pšice. Kako se morem odreči temu, čemur sem vajen od mladih nog? Kako naj živim brez hoste, v kateri sem se rodil? Spomnite se, mati, mladega orla, ki sem ga ujel pred leti in ga zaprl v kletko. Otožno je povešal glavo, hiral in umiral. Moral sem ga spustiti na svobodo, če sem mu hotel ohraniti življenje.«

»V gozdu te sreča smrt«, je spet zaprosila mati. »Ne hodi tja.«

»Dolgo bom živel, če me ne zadene smrt iz zlobne roke. In navsezadnje je lepša smrt sredi gozdov pod medvedevo šapo, kakor v grajski ječi.«

»Bog se nas usmili. Kdo bi te vrgel v ječo?«

»Dokler bom mogel sukati meč, nihče. A vendar more človeka doleteti vse, a prej slabo kakor dobro. Tudi grajska ječa nas ne more iznenaditi, nas upornikov.«

»Upornikov?«

»Da. Puntamo se, igramo se s svobodo, z imetjem, z življenjem.«

Mati ga je gledala, potem pa je utihnila, ker ni vedela zakaj Rado tako govori. Vedno je samevala v hiši, do nje niso prišle vesti o uporu, ki je kakor plamen zajemal vse deželo.

Molk, ki ga je motilo le brnenje kolovrata, je pretrgal Makrinij.

»Vso noč nisem mogel spati. Tresel sem se od čudne groze in molil, da bi Bog odvrnil strašno šibo, ki jo je nameril na nas.«

»A kaj utegnejo prinesti ta znamenja?« je vprašal Rado.

»Karkoli, le dobrega nič. Morda pride strašna kuga, ki bo uničila človeški rod. Nemara se razlije po deželi turška povodenj, tedaj bodo ognji gorečih domov razsvetljevali noči in krvi bo prelite, toliko, da bi pordečila Bohinjsko jezero. Morda pridne kakšna druga strašna vojna, njej bo sledila lakota in tej bolezni. Pri Bogu je vse mogoče.«

»Puntarji pobijemo grofe,« je rekel Rado.

»Ne. Znamenja so bila prevelika. Grofov je malo, kmetov pa na tisoče. Cesarska vojska premaga puntarje, kri bo tekla v potokih, vas bodo klali kakor živali, zapirali vas v ječe, obešali in žive pekli, jemali vam svobodnjaške meče.«

Radotu so grozno zažarele oči, planil je pred Makrinija.

»Molči! Naj čujem še eno tako besedo iz tvojih ust, pa ti zmeljem koščice, da ti jih še Bog ne bo znal skupaj spraviti!«

Berač se je odmaknil od klopi.

»Povedal sem ti, kar si vedeti hotel. Niti besede ne zinem več o puntu. Naj mi prisahne jezik na nebo, če vam bom še kdaj prerokoval resnico. A pretepal me vendar ne boš, tvoj gost sem. Če imaš gosta v hiši, je to toliko vredno, kakor bi ti prišel Bog v dom.«

»Skoraj sem se spozabil,« je rekel še vedno jezni Rado, se premagal in sedel nazaj na klop. »Da se ne spreva popolnoma, vzemi v roke meh pa mi zapoj karkoli, čeprav od vojne z Benečani.«

Makrinij je poslušno vzel meh v roke, stiskal ga je, da je žalostno ječal in zraven je z bolnim glasom prepeval:

»Morje, morje Adrijansko, kaj postalo si tak' rdeče?
Kaj je voda potemnela, v soncu več se ne leskeče?
Kri se v morje je izlila, a le malo je beneške,
vitezi so jo prelili, pobiti od roke težke.
Večni Oče Vsemogočni, ozri se na sinove Tvoje.
Pošlji že miru na zemljo iz dobrotne roke svoje.«

»Nehaj!« je plašno zaklicala Veharica. »Če bi že zapel o svadbi! O krvi in ranah mi molči, strah me je.«

»Tako je in nič se ne da spremeniti,« je rekel Makrinij in je položil meh poleg sebe na klop. »Vsepovsod so krvavi boji, kri se lije, rane krvavijo, a nikogar ni, da bi jih lečil. Tu pri nas je lepo, na samoti ste, sami svoji, svobodni, vse te umazane, grozne stvari so daleč od vas, komaj podzavestno jih slutite. Meni, ubogemu Makriniju je ugasnila luč enega očesa, z drugim očesom sem pa videl vse to, o čemer pojem. Grozota vojne, o kateri opevam, mi daje kruha. Ni sladak ta kruh, iz pepela je pečen in s pelinom umešen, nikomur ne želim, da bi jedel takega. Tembolj grenak se mi zdi, kadar se spomnim, da ga jem po svoji lastni krivdi, zaradi mladostne neumnosti.«

Rado ga je hotel prositi, naj mu pove kaj o svoji preteklosti. Tedaj so nenadoma psi začeli besno lajati in se zaganjati proti kameniti ograji, ki je obdajala dvorišče. Rado je stopil k oknu in pazno gledal, kdo bo prišel skozi vrata. A nikogar ni bilo, došlec najbrž zaradi psov ni upal na dvorišče. Med besnim laježem psov je Rado razločno čul klic:

»Hej, ljudje božji!«

Rado je prisluhnil. »Aha nekdo ne upa notri. Pojdem ponj.«

Rado je stekel ven in odprl težka vrata. Psi so butili za njim. Svobodnjak jih je odrival, tepel, brcal.

»Izginite, mrcine, hudičevi bratje! Pustite podnevi ljudi pri miru! Ali vas zato krmim, da mi boste odganjali goste!«

Psi so se potuhnili v kot in jezno tiščali pene iz gobcev. Rado je odprl vrata na stežaj. Pred njim je stal tlačan Smrekar, solze so mu lile po obrazu in obupno je vil roke.

»Rado, pomagaj!« je zastokal brez moči.

»Pojdi za menoj v hišo. Tu te še psi raztrgajo,« je velel Vehar.

Tlačan je stopal opotekajočih korakov za silnim svobodnjakom. V veži se je sesedel na klop in je zajokal milo, kakor otrok.

»Govori! Kaj se je zgodilo!«

Zbegani starec je jokal kar naprej, ni se mogel umiriti. Poskusil je spraviti besedo iz sebe, pa ni mogel.

Rado ga je gledal in ni mogel razumeti, kaj mu je. Z jasnim, grmečim glasom mu je ukazal:

»Povej, kaj ti je?«

Starec ga je gledal skozi solze in je počasi zastokal.

»Moja hči ... oh, moja hči ... Pomagaj, Rado!«

Radotu so v zli slutnji zažarele oči.

»Kaj je s tvojo hčerjo?«

Tlačan je vstal, stisnil pesti in vzkliknil:

»Reši mi hčer, Rado! Maščuj jo!«

Svobodnjak je strmel v zbeganega Smrekarja.

»Povej mi vendar, kaj se je zgodilo s tvojo hčerjo?«

»Biriči so jo ... ugrabili,« je zastokal starec. Zrušil se je nazaj na klop, v onemogli jezi si je grizel prste na rokah.

Od divjega srda je kri zavrela po Radotu. Prijel je hrastovo mizo in jo stisnil, da je zaškripala.

»Kdaj so jo ugrabili?« 

»Pravkar. Brez odloga sem stekel k tebi.« 

»Prav. Dobiš jo nazaj.« 

»Morda, ali kakšno?«

Rado ni odgovoril. Stopil je na prag in poklical hlapca:

»Martin! Osedlaj mi pri tej priči vranca!«

Hlapec je vedel, da se gospodarju zelo mudi in je hitro stekel v hlev. Rado ga je nestrpno pričakoval na pragu. Ko je bil konj osedlan, ga je zajezdil in brez besede zdirjal črez dvorišče.

Rado je podil konja, kot bi ga gnal vihar. Spodbadal ga je z ostrogami, želel je, da bi dobil peroti in bi padel na grad kakor jastreb. Kri svobodnjaka je vrela v njem, nezaslišana krivica, ki se je zgodila njegovemu tlačanu, je razpalila v njem srd, ki je že dolgo tlel. Stiskal je vojke in polglasno govoril predse.

»To si upajo storiti, lopovi! Včeraj so me napadli, hoteli me uklenjenega gnati na grad, kakor najslabšega pocestnega razbojnika. Danes so biriči ugrabili tlačanovo hčer. A Rado vam pokaže, da vas bo za vedno minilo veselje ugrabljati kmetska dekleta.«

V glavo mu je šinilo, da bi jih morda ujel na cesti, če bi hitro jezdil. Še bolj besno je pognal konja, pa mu je kmalu spet umiril tek. Prišlo mu je na misel, da so biriči bežali na vso moč in to ne po cesti, ampak gotovo po skrivnih stezah. Vedel je, da bi jim dekleta lažje iztrgal, če bi jih dotekel kje na potu, ker na gradu jo bodo varno skrili in se potem izvijali in izgovorjali, da je nimajo nikjer. Zraven se je pa skoro oddahnil, ko se je spomnil, da jih ne more doteči, zakaj vedel je:

»Če jih dobim v roke, jih bom pobil kot pse.«

Res je dekleta komaj poznal, a to mu ni branilo, da ne bi prelival krvi zaradi nje, da se ne bi okrutno maščeval za njej storjeno krivico. Vehar, divji svobodnjak je znal braniti svojo svobodo in pravice svojih tlačanov.

Svobodnjak je stiskal vojke in mraz ga je spreletal. Kaj, ko bi kdaj waldenburški biriči tako ugrabili — Jerco? Ooo!

»Do zadnjega bi jih pobil!« je besnel Rado.

Z eno roko je spustil vojke in si popravil lase, ki jih je veter zanašal na oči. Skodrani, stemni so mu padali doli na ramena. Rado si jih je pogladil in nekaj grenkega ga je obšlo. Čemu bi se trapil z mislimi na Jerco, ko nikoli ne more biti njegova. Tlačanka je, on pa svobodnjak, najmogočnejši v blejski gospoščini. In vendar so mu oči hrepeneče zrle v one hribe, ki se za njimi skrivajo Brda. O, Hribar, Hribar, zakaj si odvrgel svobodnjaški meč!

Siloma je Rado odpodil te misli in začel sestavljati pridigo blejskim gospodom. Same trde, robate besede so mu silile na jezik. Nič pravega ni mogel najti.

»Ah, naj bo, kakor pač bo,« se je odločil naposled. Vedel je, da je uspeh njegove poti zelo dvomljiv, vedel, da ga utegnejo celo v ječo vtakniti. Svobodnjaštvo, ki je bilo od nekdaj po postavi nedotakljivo, ni bilo blejskim oblastnikom prav nič sveta stvar.

»Ponoči sem videl znamenja,« je začela Radota obhajati zla slutnja. »Ne mara so mi znanila pogin. — Ubijem koga, pa me pošljejo na golere ali v svinčene rudnike, nikoli več ne bom videl doma.«

Pa dasi se je zavedal, kaj se mu more zgoditi, je bil preveč vročekrven, da bi znal premagati divjo togoto, ki se ga je lotila, kadar je kdo njemu ali njegovim kmetom delal krivico.

Tako je bil zatopljen v svoje misli, da ni videl ljudi, ki so ga srečevali in pozdravljali, ni gledal, koliko je prijezdil in se je zdramil šele, ko je pred njim zableščalo jezero in se je zabelil grad na črni skali. Pridržal je konja in se zagledal na grad, zdelo se mu je, da se mu še zidovje roga. Dolga je bila pot in ko je prijahal na Bled mu je bilo vendar prezgodaj. — A Rado ni bil človek, ki bi dolgo omahoval in si ne vedel pomagati. Tudi bojazen ni za dalj časa našla mesta v njegovi duši. Zrl je grad in nov pogum mu je zalil srce. Tu gori je hči njegovega tlačana Smrekarja in on jo mora rešiti iz tega prokletega gnezda zločincev. Kaj bi govoril o njem, če bi se potegnil za njeno čast! To bi bil neizbrisen pečat sramote zanj in za ves Veharjev rod. Veharji se nikoli niso bali potegniti se za ubogega tlačana.

Sunil je konja pod vamp, v lahnem diru sta obkrožila jezero. Pod gradom je umiril korak spehanemu vrancu, počasi ga je nesla zvesta žival po strmi poti proti grajskim vratom. Pod gradom je rastel visok borovec. Rado ni dolgo premišljal, privezal je konja k borovcu. Kadar lezeš levu v žrelo, bodi previden! Potem je šel neovirano mimo strežajev na dvorišču.

Na dvorišču so stali trije konji, sedla so še imeli na sebi in pena jim je pokrivala hrbte. Radota je obšlo skoro veselje.

»Morda jo še rešim. Pravkar so prijezdili. Dobro ste bežali, psi, na konjih se pozna!«

Ozrl se je okrog sebe, pa na dvorišču ni videl žive duše. Vse je bilo kakor izumrlo, na verigo prikljenjeni medved je spal.

»Glej, nikogar ni. Vsi so šli gledat ugrabljeno golobico,« se je z britkostjo v srcu rogal Rado.

Nihče ga ni ustavil, ko je stopil skozi okrogla vrata. Šel je po dolgem, obokanem, s kamnom tlakovanim hodniku. V polmraku je videl ob stenah dolge kamenite klopi. Na eni je nekdo ležal in spal. Rado se ni zmenil zanj. Pogumno je stopal svobodnjak, koraki so odmevali, se odbijali in votlo bobneli. Na sredi stopnic je Rado obstal, začul je ženski krik. Rdečina ga je zalila in globoko je zasopel, da je sapa zašumela skozi nosnice.

»Tu je. Vendar se nisem varal!«

Hitro je stopil po hodniku, potem pa po stopnicah in od tam zopet po hodniku. Pred vrati velike sobe je začul ostro prerekanje. Obstal je in poslušal.

»Petino mi plačajo!« je rohnel nekdo.

»Upro se ti in potem se boš otepal vraga.«

»Biriče mi pobijejo. Ali naj to mirno potrpim?«

»Briksenški škof drži s kmeti.«

Govorjenje je utihnilo. Vehar je še nekaj časa poslušal, ko pa ni čul ničesar več, je na stežaj odprl vrata in stopil v sobo.

»Pomagaj vam Bog, gospodje!«

»Bog ti pomagaj!« sta odzdravila Jurij Kraig in Pucheim. Hartman je hodil po sobi in je kljubovalno molčal.

Rado je pogledal po sobi in ni vedel, kako bi začel govoriti. Stopil je na sredo sobe in uporno gledal plemiče, enega za drugim. Po dolgem molku je vprašal Hartmana z zlobo, kakršno je imel samo on:

»Ali si mi prišel plačat globo zaradi dveh pobojev, ki si jih zagrešil v kratkem času?«

Radota je zaničljivo govorjenje zbodlo.

»Nikogar se nisem dotaknil, če ni sam izzival.«

»Ponižen, kakor si,« je zasmehoval Hartman.

»Ovca še ni užugala volka,« je vračal svobodnjak.

Jurij Kraig je gledal mladeniča in všeč mu je bil. Porinil je po mizi vrč vina in velel:

»Pij na zdravje in srečo!«

Rado je pograbil za besedo.

»Ne bom pil, dokler se do konca ne pomenimo o tem, zaradi česar sem neutegoma pridirjal z Gorjuš na Bled.«

»Kaj takega?« je zasmehljivo vprašal Hartman. »Nemara imajo tvoji kmetje spet preveč tlake in si se prišel potegovat zanje.«

»Ne,« je trdo odgovoril Rado. »Vaši biriči imajo predolge prste. Danes zarana so ugrabili tlačanu Smrekarju hčer in gotovo ne z dobrim namenom. Prišel sem in jo hočem dobiti nazaj, tako, kakor je bila, če ne ...« Grozeče je zarožljal z mečem.

Pucheim in Jurij Kraig sta se začudeno spogledala, ker o tej stvari nista nič vedela. Hartman pa se je zgrozil in je med grohotom dvakrat premeril sobo. Potem se je ustavil pred svobodnjakom.

»Jaz vem, da pri nas ni nobene ugrabljene ženske.«

»Lažete!« je Rado vzdrhtel od jeze nad tako lažjo. »Na hodniku sem slišal njen krik.«

»Ha, ha!« se je grohotal Hartman. »Njen glas pozna! Ali ti je nevesta?«

»Ne. Smrekar je moj tlačan.«

»Ha, ha, slišal je njen krik!« se je smejal Hartman ter se tolkel po kolenih. »Morda je zakričala katera izmed dekel, saj jih je vendar šest na gradu. Ženske vrešče za vsako malenkost.«

»Pri tej priči mi izročite deklico, če ne bom moral porabiti silo, da jo rešim.«

»Pri nas jo nimamo, res ne,« se je zlobno smejal Hartman.

Rado je položil desnico na ročaj meča.

»Pri tem meču vas rotim, vrnite jo!«

»Pri nas je ni!«

»Na Boga prisezite, da je res ni tu, pa pojdem z gradu pri tej priči,« je prosil Rado in komaj krotil srd.

Hartman je hinavsko pogledal v strop in vzdihnil:

»Moj Bog, podložniki me kličejo na odgovor!« 

»Prisezite!« je zahteval Rado.

Sladkoba, ki jo je še pred hipom razodeval Hartmanov obraz, se je prelila v satansko zlobo. Hartman je pobliskal z očmi in stopil pred fanta.

»Ti upaš meni narekovati prisego! Ti? Fant, če se mi pri tej priči ne pobereš odtod, me boš pomnil do groba. Imava marsikaj na rovašu, kar ti bo upognilo tilnik!«

»Dekleta vrnite, drugo mi ni mar!«

»Meni pa so mar ranjeni biriči.«

»Če mi jo takoj ne izročite, pojdem ali pošljem koga še danes v Briksen. Kako se boste izgovarjali pred cerkveno gosposko, ne vem.«

»Ti groziš?« je zarjul Hartman in planil predenj. »Še ena beseda, pa te ukažem vreči v temnico pod stolpom!«

»Vi pozabljate, da je moj rod že stoletja svoboden!«

»Ti pozabljaš, kaj smeš in kaj ne. Kakor razbojnik živiš gori v hribih, nobenih zapovedi ti ni mar.«

»Izročite mi Smrekarjevo hčer!« je Rado ukazal trdo, kakor bi govoril s svojim hlapcem.

Hartman je čutil poniževanje iz svobodnjakovih besed in to ga je še bolj razkačilo. Poskočil je in zavpil:

»Ne dobiš je! Tudi če bi bila res na gradu, je ne dobiš!«

»Dobim!« je Rado stisnil mečev ročaj.

»Nikoli!«

Jurij Kraig je videl, da bi iz prepira utegnil nastati poboj. Vstal je in pozvonil. V sobo je pritekel sluga in temu je naročil, naj takoj pokliče biriče, ki so bili včeraj poslani v Bohinj na stražo.

»Kaj misliš?« je gledal Hartman brata.

»Izprašal jih bom. Nemara le nimajo čistih rok.« 

»In če bi res ugrabili tlačanko, kaj zato?« je ugovarjal Hartman.

»Staro pravo to ostro prepoveduje. Briksenški vladika za rop ženske ne izbira milih kazni.«

V tem so prišli biriči, plaho so se spogledovali, ko so videli silnega svobodnjaka z Gorjuš. Jurij Kraig jih je ostro nagovoril.

»Ali ste ugrabili danes zjutraj hčer tlačana Smrekarja?« Biriči so se spogledovali, niso vedeli, kaj bi. Nazadnje je eden od njih zmedeno odgovoril:

»Ukazom smo vedno poslušni.«

»Tako?« je zategnil Jurij in grdo pogledal brata. »Kje je sedaj?"

»Zaprli smo jo v tisto dvorano spodaj,« je odgovoril spet prvi birič zmešan, ker so ga prebadale Hartmanove oči.

»Privedite jo sem!«

Biriči so odšli po ugrabljeno dekle. Hartman je jezno hodil po sobi in gledal v tla, sram ga je bilo, da ga je brat razkrinkal pred kmetom. Rado je sprostil mečev ročaj in se na tihem čudil. V tem so privedli objokano dekle. Rado je stopil k njej in jo prijel za roko.

»Domov pojdeš.«

»Domov?« je dahnila zmedeno. »Vehar, vi ste prišli pome? Vi ste me rešili, ko sem se že tako bala!« 

»Le mirna bodi, zdaj greva domov.« 

Jurij Kraig pa je poklical ječarja.

»Zapri te tri tepce vsakega tri dni ob kruhu in vodi, da bodo pomnili, kdaj so ugrabili žensko.«

Biriči se se klavrno prestopali in eden se je pritožil.

»Po ukazu smo ravnali, milostni gospod.«

Hartmana je bilo sram, zato je ostro ukazal:

»Ječar, zapri jih šest dni in na tleh naj ležijo, da bodo pomnili, kdaj so izblebetali, česar ne bi smeli.« Potem se je obrnil k Radotu in rekel: »Vehar, zapomni si, kdaj si poslednjič prestopil grajski prag. Če te še enkrat dobim v roke, ne boš več videl Gorjuš.«

»Kadar mi boste delali krivico, bom prišel terjat pravico,« je odgovoril Rado in vlekel dekle za seboj.

»Bog te ohrani v svoji milosti,« sta želela Jurij Kraig in Pucheim, pa Rado ju ni več slišal.

Pod gradom je posadil dekle predse na konja. Vranec je zarazgetal in stekel po bregu. Rado se je sklonil k deklici.

»Ali ti je kdo kaj storil?«

»Nič, hvala Bogu in vam, Rado.«

Rado se je zasmejal, kri svobodnjaka se je hitreje pretakala po žilah. Ves svet se mu je zdel lepši, saj je zopet doživel, da je njegova drznost upognila Hartmanov hrbet.

X.[uredi]

Dirja vranec, dirja, kopita pojo po trdi cesti. In na vrancu sedi Rado, širokrajni klobuk si je pomaknil na oči, da mu sonce ne jemlje vida, temni, kodrasti lasje mu vihrajo v vetru, dolgi temni plašč plapola nad konjskim hrbtom. Ljudje ga srečujejo, pozdravljajo ga, a Rado komaj pokima v pozdrav. Potem pa gledajo za njim in se sprašujejo. »Kam neki divja?« A Radotu ni mar njihovih pogledov, še zmeni se komaj zanje. Drugih misli ima polno glavo, skrbi mu gubijo gladko čelo.

Zaveznike vabi. Svobodnjaški meč mu rožlja ob boku, pri tem meču prisegajo uporniki zvestobo puntu, obetajo preliti kri za »staro pravdo«. Rado pozna zveste zaveznike, verjame jim kakor svoji duši, a vendar je nezaupen. Razmere so čudne, punt je nevarna reč. Marsikdo bi se utegnil potuhniti, volk bi prišel v ovčji koži v stajo, da bi lažje napravil med ovcami krvavo morijo. Zato Rado ne obletuje tlačanov. Slabo jih pozna in jim ne more zaupati tako važne reči. Svobodnjaške prage prestopa, pije z gospodarji vino in neti v njih sovraštvo do gradov. Možje ga poslušajo, se vežejo z njim, pijo z njim »bratstvo«. In ko odhaja, ga vabijo naj jih skoro obišče, potem pa zbirajo tlačane in jih navdušujejo na boj.

»Hej, zmagati morajo! Vsa dežela vstaja, nihče noče mirne poravnave z gradom, vse hrepeni po odkritem boju. Udarili se bodo in nihče ne more dvomiti o izidu. Kmetov bo tisoče in tisoče. Združili se bodo Korošci, Kranjci in Štajerci. Pa če bi samo Bohinjci udarili, mora iti vse v drobno. Puntar bo stal ob puntarju. Vsak bo čvrstvo držal v roki čekan, sekiro, sulico, težak bat. Svobodnjaki bodo zasukali meče, pokazali bodo, da jih znajo vihteti, čeprav ni nobeden hodil v vojne šole v Italiji. Na drugi strani bo pa peščica grofov in njihovih biričev z meči, sulicami, vsi bodo odeti v železne oklepe, da jim bo težko priti do živega. A kmečka roka je trda. Z bati podrobe čelade in glave gospodi, oklep se preseka s sekiro. Kri bo morala močiti tla, kri plemiška, pomešana s krvjo kmetsko. Gotovo bo izteklo kmetske krvi več, pa nič za to, saj bo tekla za zlato svobodo.

»Punt!« Že samo ime je tako vabljivo, visoko doneče. Res, veliki možje rastejo iz tega rodu. Dedje so tožili in jadikovali, pomagati si pa niso znali. Sedanji rod je čisto drugačen. Vstal je, orožje jemlje v roke, z ročaji mečev trka na grajska vrata, zahteva od gospode odgovor, hoče zadoščenja za storjene mu krivice. Gospoda ne mara slišati, maši si ušesa in govoriči o ječi, o pretepanju in obešanju, grozi z milostljivim Maksimilijanom. Škof res ni pomagal, ker so mu z lažjo zavezali oči, da ni mogel videti trpljenja svojih podložnikov. Maksimilijan pa ima čez glavo dela z Benečani, ki mu kradejo zemljo in se ne bo utegnil brigati za svoje vazale. Deželni knez se v boj ne bo vtikal. Morda bo poskusil upor kako rešiti, krvi pa ne bo maral prelivati. Duhovščina in meščani stoje ob strani. Puntarji jih sicer vabijo, naj se jim pridružijo, a oni se nočejo izreči ne za eno stran, ne za drugo. Plašarji, strahopetci! Nobenemu se ne upajo zameriti. Če zmagajo kmetje, bodo potegnili z njimi in če bo plemičem sreča naklonjena, se pridružijo njim.

Tako je razmišljal Rado, ko je jezdil po beli cesti, vodeči čez ravno polje. Gledal je predse, v konjsko grivo in misli so se mu pletle dalje.

Ko upognejo tilnike grofom in vsem graščincem do zadnjega valpeta, bodo vrnili Hribarju svobodo. Dovolj je trpel zaradi ljubezni, zasluži, da bo spet nosil svobodnjaški meč, da ne bo več ostriženec, kamen stoptike najbolj zanikernemu grajskemu hlapcu. Lepo je storil, da se je zavoljo ljubezni odpovedal svobodnjaštvu in vendar je bil ta korak nespameten. Če Bog da, se bo vse obrnilo na dobro. Svobodnjak Matija z Jamnika je vzel Minco, dasi je hči tlačana. Vehar z Gorjuš tega ne stori nikdar. Od pradedov sem so vsi Veharji izbirali neveste po svobodnjaških domovih in Rado bo ostal zvest izročilu dedov. Oče, silni, ponosni, neupogljivi mož bi se v grobu obrnil, če bi njegov sin privedel na dom tlačanko. Njegov duh bi ne imel miru. Ob tihih nočeh bi se vračala njegova duša, sedela bi na okna in vso noč milo jokala in vzdihovala, žalostno bi tožila, dokler bi jo petelinje petje in glas blagoslovljenih zvonov ne pognalo nazaj na ni svet. Hribarju bodo dali nov meč, ker mu je starega grof Ortenburški razbil na kosce in Rado bo vzel Jerco, svobodnjakovo hčer. Lepo bo na svadbi. Vse Gorjuše bodo povabljene v svate, da bodo ljudje pomnili, kdaj se je ženil Vehar. Še stari »učeni Makrinij« bo prišel na svadbo s svojim mehom. Topot pa ne bo prepeval o vojni z Benečani, zapel bo o zalem furlanskem grofu Francescu, ki so mu sovražniki ugrabili ženo. Pa še drugih bo privlekel Makrinij na dan, saj jih ve doste in takih, da bi ga človek noč in dan poslušal. Pri vseh bo začetek svatba, konec nesrečna smrt. Kaj bi se prepiral z učenim beračem zaradi tega, saj življenje je navadno tako, kakor poje njegova pesem. In stari Smrekar bo na svadbi z hčerjo. Desetkrat bo povedal, kako je Rado rešil njegovo hčer oskrumbe in gostje bodo za to junaško delo glasno hvalili njega, ženina. Rado pa bo sedel za mizo, ves v šopkih in zraven njega bo sedela Jerca, zardela lepa, kakor šmarnica v pomladnem jutru. Bog ve, ali mu bo takrat tudi rekla »vi«? Zraven bo pa sedela družica in bo rajala z drugom Hribarjevega Miho si bo izbral za druga. Starešina in teta se bosta pomenkovala resne stvari, hišni oče bo točil vino in vse bo veselo.

Rado se je zdrznil iz teh misli.

»Moj Bog, svatujem in vendar je to tako daleč, skoraj nedoseženo!«

Da, tako se mu zdi, kakor bi sanjal o zvezdi, ki jo bo utrgal z visokega neba. Punt je šele v začetku in on vabi zaveznike na boj.

Toda Jerco ljubi! Stokrat, tisočkrat je že zatrjeval samemu sebi, da mu je prav toliko, kakor vsako drugo dekle. A prav tolikokrat je tudi sladka bolečina, ki mu ob misli nanjo zalije srce, rekla: »Lažeš, samemu sebi lažeš!« Res je, sam sebe hoče oguljufati, a se ne more. Ali mu ne zaplava njen drobni obrazek pred očmi sredi dela ali pogovora, celo tedaj, kadar najbolje razmišlja o puntu. Preden zaspi, misli nanjo in ko se zbudi, mu prva pride na misel. Često sloni v gozdu ob deblu, roka z boka mu omahne, oči strme v tiste griče, za katerimi sluti Hribarjev dom in v njem Jerco. Hrepenenje mu zalije srce, kakor jezerski valovi potapljajoči se čoln. Rado tone v hrepenenju in ljubezni, vsak dan bolj mu zmanjkuje moči da bi se rešil iz te sladke tegobe. Gleda in gleda proti Brdom, oblakom naroča, naj pogledajo, kaj dela Jerca, lastovki pravi, naj s cvrčanjem pozdravi ljubo dekle. Rad bi zasedel vranca, kakor vihar bi zdirjal na Brda. Samo pozdravil bi jo, samo par besed bi rad spregovoril z njo. Nič o ljubezni, raje o puntu, o čemer si bodi, da bi le slišal njen mehki glas in potem bi šel. Pa ne more. Še bolj se mu srce razboli, usahla rana zakrvavi z novo močjo, če jo vidi. Cele dni potem ni za pogovor, ne za delo, z lokom in pšicami gre v gozd, ne da bi oprezal za divjačino, zato da nemoteno sanja. Kako je vendar mogoče, da jo ima tako rad, ko vendar še nikoli ni ljubil ženske? Rado ne ve, a to ve, da jo je vzljubil že takrat, ko jo je prvič videl.

A ona je tlačanka in Rado je ne more, ne sme zasnubiti. Ne sme? Ne, noče jo! Ljubezen je res čustvo, ki more utopiti vsa druga, a v Radotovem srcu je ponos močnejši od ljubezni. Ona ga ljubi, on to dobro ve. Kako vzdrhti njen glas, ko mu reče besedo v slovo in zadnjič ji videl v polmraku, da so ji blestele solze v očeh. A Rado noče. Trpi, peče ga, skeli, vsak dan mu je samo nova bolečina. S puntom se ukvarja, zaveznikov išče, siloma tlači vsako misel nanjo, čim se mu porodi v duši. A vendar se slednji dan bojujeta v njem ljubezen in ponos, trgata mu srce na dvoje. Res je, da zmaga ponos, a ta zmaga je draga, neskončno draga. Ali bo pa vedno zmagal? V hipu slabosti Rado klone, hoče se ponižati pred njo, prositi jo roke. Spomin na očeta mu brani, vlije mu moči v srce, vliva olja v ranjeno dušo.

Če Hribar nikoli več ne dobi svobodnjaškega meča!? Kaj je potem storiti nesrečnemu svobodnjaku? Borba v duši je ljuta, a kratka. Mogočni Vehar ne okleva dolgo. Če punt propade, zaprejo Radota v temnico, vzamejo mu morda svobodo ali celò življenje. To bi bilo najboljše zanj. A če ga prezrejo, nalašč pozabijo nanj iz strahu pred njegovo divjostjo, kakor so že večkrat storili? — Rado ne pomišlja dolgo. Pozabil bo Jerco, siloma bo zatrl vsako misel nanjo, celo spomin nanjo bo udušil, utopil v globočini srca. Bog naj ji da srečo in svoj blagoslov, še čez mnogo let naj se z veseljem spomni svobodnjaka Veharja.

Dirja vranec, dirja, ves je že pokrit s penami. A Rado mu ne da počitka, žene ga naprej. Duša je bolna, nikjer nima obstanka, rad bi poletel na konec sveta. Jezdi Rado, jezdi in gleda predse, a ne vidi ničesar. Zanj so mrtvi gozdovi, ki dihajo v dolino hlad, niso mu mar travniki z veliko otavo, ne zmeni se za kosce, ki vriskajo na travniku ob cesti, ne pogleda grabljic, ki zrejo za njim. Ob robu ceste milo toži berač, vranec dirja mimo njega, a mladec ga ne vidi. Grajski birič se mu ogne ob robu ceste, a Rado ga niti ne opazi. Samo pred duševnimi očmi se mu vrste podobe, druga drugo prehitevajo.

Kresni večer! Jerca je skočila čez grmado, omožila se ob v tem letu. Ali je mogoče verjeti bajkam starih dedov? Minca se je omožila, a ji vraže kresne noči niso pokazale moža. Rado ni skakal čez kres in če bi, bogve kaj bi mu prineslo? Bol in radost mu poljubljata mlade ustne, nešteto prevar mora duša prenesti. A vendar! To v njem ne more ubiti upanja na srečo, na tisto lepo življenje, ki ga še čaka.

Dirja vranec dirja, jezdi mladi Rado, veter mu hladi vroče čelo, se poigrava s črnimi kodri. Temne oči obstanejo na valovih Savice, ki hiti v biser dežele, v Blejsko jezero. Vehar gleda vodo, v njenem dnu vidi sleherni kamenček ob robovih so skriti zeleni tolmunčki, kjer imajo ribe in raki domovanje. Naprej in naprej hite valovi, nobene sila ne zaustavi njih urnega teka.

»Kakor ta voda, tako je moje srce,« vzdihne Rado. »Čista je voda, neomadeževana je moja duša, nobene slabe misli ni v njej. In vendar me tajna sila žene naprej, kakor to vodo, vedno bolj me žene od tistih krajev in ljudi, ki sem njih čisto lepoto vzljubil, ko so se oči na njih prvikrat odpočile. Kje je konec poti? Kdaj se umiri vihar v duši? Kje se umiri moje hrepenenje?«

Vprašanja, na katera si mladi svobodnjak ne zna dati odgovora. On ve: če bi stopil pred katerega svojih prijateljev in bi mu stavil tako vprašanje, bi se mu oni smejal. Ves Bohinj blagruje mladega Veharja. zavida mu slavo, lepoto, moč, imetje. A on ve, da ni vreden zavidanja, ker je pol bednikov srečnejših od njega. Koliko zadovoljnejši je planšar Janez, odkrita, poštena duša, ki v Krmi pase živino gorjanskim kmetom. V bornem tamarju prenočuje od spomladi do svetega Kozma in Damijana ne vidi žive duše. Pa vedno veselo žvižga, glasno prepeva in vriska, da odmev napolnjuje vso dolino Zgornje in Spodnje Krme. Drugače mladi Vehar. On hodi mračnega lica okrog hiše ki ima kamenito ograjo, kakor kak gradič, žalostnih oči postopa po polju, ki cvete in rodi sad njemu, knezu svoje zemlje. Kako je stopal po tej zemlji oče! Oči so se mu iskrile, ko je kazal sinu: »Do onega hrasta sega naš gozd, ob tistem jarku je meja travnika, do tiste steze je naša njiva!« Tudi Rado čuti v sebi ponos, posebno kadar se zave, da se ga bojijo celo grajski in še mogočni Hartman pred njim nehote uklanja tilnik. A vendar se jeklenemu očetovemu značaju pridružuje materina mehkoba in mržnost, kakršne oče ni poznal in jo je sovražil. Toda ponos zmaguje, odločnost premaga plaho malodušnost.

Dirja vranec, dirja, jezdi mladi junak in misli postajajo veselejše. Teko lep dan je, on pa jaha z mečem ob boku, da povabi svobodnjake k puntu. S Podgorcem na Bledu si imata marsikaj povedati potem stopi do Poklukarja v Krnici, odtam pa še v Radovno k Dolinarju. Sivi možje bodo občudovali mladega junaka, obujali si spomine na pokojnega Veharja. »Pravi njegov oče je,« porečejo vsi. Res, zaveznike vabi, to je tako lepo. Čemu bi se trapil z mislimi na dekleta! Kar Bog hoče, temu se ne izogne. Rado nategne vajeti in ponovi, kar je rekel tedaj, ko je prvič odhajal z Brd:

»Puntar sem. Kaj je meni do deklet!«

Pogled mu res uhaja proti Babjemu zobu, a naj le! Tam je njegova podoba iz sanj njegovo hrepenenje po sreči in sreča sama, a on ve, da jo bo težko kdaj dosegel. Naj mu bo sreča dom, mogočen in lep, naj mu druguje šepet dedov v nočnem vetru, ki bodo pohvalili vnuka za težko odpoved.

Misli se vračajo k prvi sliki. Punt! Bogve, kaj počne Klander? Mož je star, on ne more na daljno pot, da bi zbral zvestih zaveznikov, ki bi mu bili desna roka v boju. Ali ima zanesljivega človeka, ki mu bo zbral kmete, zanetil v njih ogenj navdušenja? Ej, da ni Rado vsaj malo bliže Begunjšice! On bi znal ljudem dopovedati, za kaj se bodo borili, znal bi izgnati strah pred železno grajsko roko. Morda bi danes stopil do njega, da bi izvedel, kako se uporniška misel širi po krajih zunaj Bohinjske kotline in Bleda.

Za radovljiške kmete je Rado vedel, da so zvesti dani obljubi. Oni iz Žirovnice in do Jesenic se upro gotovo. Posebno Jeseničani. Mala rudarska naselbina se že dolgo bori, da bi dosegla vsaj svojo faro, a ne more, ker nima denarja, da bi se odkupila. Vendar ima punt gori dobro, ker ima rudokope in plavž v rokah Julij Buccelini, ki mu odredbe, ki jih je dal razlagasiti Hartman, prete, da povsem uničijo njegovo obrt in vse imetje. A kako je drugod? Kako je v okolici Kranja, ki ji gospodari Ortenburžan in ga nadomestuje oskrbnik v Stražišču? Kmetje škofjeloškega gospodstva so mirni, nobenega glasu nejevolje ni slišati med njimi. Tako je, kakor je rekel svobodnjak Matija z Jamnika. Za zemljo se brigajo in za skrite srebrnike, uporov in bojev jim ni mar. Kako je ob Polhovem gradcu?

Kaj menijo kmetje ob Kamniku? Vsa dežela bi morala hkrati stopiti na noge, klic združenih kmetov bi se grozeče odbijal od grajskega obzidja, žvenket orožja bi pretresal grajske do mozga. Rogovi bodo peli, kmetska vojska bo pa drvela naprej, razlila se kakor morje ob gradovih. Res so zidovi močni, vzdližni most bodo dvignili kvišku in na obzidju bodo stali vojščak ob vojščaku. A ne! To ne more biti, zmaga bi zahtevala preveč krvi. Na odprtem polju bo treba izzvati boj, tam bodo grajski hitro podlegli stoteri premoči. Res ni viteško, če pade sto psov na enega volka. Toda to bodi maščevanje za čase, ko so volkovi gospodarili ovcam in jih klali po mili volji. A kaj, če se grajski ne bodo dali izzvati in se bodo varno držali svojih gnezd?

Vehar premišlja in ugane. Morali bodo ven. Nihče jim ne bo šel na tlako, ne dal desetine in plačal davščine. Dolgo ne bodo tako strpeli v gradovih in bodo zarajali s kmeti krvavi ples.

Če pa punt vendarle propade? Če propade vkljub stoterim potom, ki jih je napravil stari Klander, Rado in drugi. Mladi svobodnjak je poznal omahljivost kmetov in moč plemstva mu ni bila neznana. Kmetje so sami, za plemstvom pa stoji cesar. Vojna z Benečani ne bo pomagala kmetom. Par stotin oboroženih vojakov more napraviti strašen pogron med tisoči kmetov. Kakor ob požaru živina sili v ogenj, tako bodo tudi zbegani kmetje silili v lastno pogubo. Kaj potem? Kakšen bo konec? Rado se otepa teh misli, a vedno znova mu straši po glavi: »Kaj bo iz tega? Morda se bo res izpolnila grožnja Ambroža della Grotte in bodo ime »Vehar« kleli še pozni vnuki. »Pusti nevarno početje! Deželo utopiš v krvi!« ga spominja glas iz dna duše. Očetje so tlačanili in so živeli, zakaj ne bi mogli tudi sinovi? Nič dobrega se ne obeta. Znamenja na nebu in čudne grozeče Makrinijeve besede mu to potrjujejo. Ali hoče iti nazaj? Opustiti vse? Ne, ne more več. Predaleč je že prišel, ves narod bi se mu rogal, če bi se umaknil. In da bi njega, mogočnega Veharja, imeli za bojazljivca! Tega madeža na svoji časti noče. Vnukov vnuki bi govorili, da je eden iz rodu Veharjev z Gorjuš zatajil svojo kri, skril svobodnjaški meč, storil sramoto vsem sorodnikom, vsem tovarišem, − svobodnjakom.

Dirja vranec, dirja, jezdi mladi Rado. Bled se zasveti pred njim. Kristalno čista voda je pobarvana od modrine neba, sonce ogleduje v jezeru svojo zlato obleko. Sredi jezera stoji otok in na njem se beli cerkvica, skrita med zelenjem. Po jezeru plavajo čolniči, ribiči spuščajo mreže v vodo. Zdaj je najboljši ribji lov in ribiči se boje le grajskih, da bi jim ne zaplenili rib in rakov, njih samih pa vrgli v temnico. Pod gradom se voda črni, tam je jezero najgloblje. To je tisto mesto, o katerem pripoveduje davna zgodba, da je grof tam zasadil meč v srce tujemu pevcu in zdaj oba iščeta ob lunojasnih nočeh miru. Danes se sivi grad ogleduje v valovih. Ko Rado gleda grad, mu spet pogum zraste in roka trdo stisne vojke.

Kaj bi se obotavljali in omahovali? Preveč krivic so nam že storili, sramota bi bila za nas, če bi še dalje mirno trpeli. Zdaj je pravi čas, da se rešimo valpetovega biča. Če zamudimo ugodno priliko, ki se nam nudi, bo morda narod še stoletja ječal v sponah in od nikoder mu ne posvetila luč upanja.«

Tako je sklenil Rado in v njem je zakipela moč, tako silna, da bi zdrobila stene sivega Triglava. Mlad je, še pet in dvajset pomladi ni dočakal. Kaj bi se strašil znamenj na nebu! Ta znamenja so obetala konec grajskemu gospostvu. Neštetokrat so bile že preklete vse te grajske zidine in zdaj teža prekletstva preti, da jih podre. Staro prerokovanje pravi, da bodo na razvalinah gradov gnezdili gadje in bodo ponoči volkovi tulili ob sivih ruševinah. Na gradove in njihove gospodarje bo ostal samo žalosten in grd spomin.

Pred jezdecem je nenadoma vstala Podgorčeva domačija. Nizka, pritlična hiša je stala ob jezeru, samo cesta in obrežje jo je ločilo od vode. V prod so bili zabiti štirje močni hrastovi holi, eden je bil prazen, na treh pa so bili priklenjeni čolni. Od te strani je Podgorčevino obdajal visok plot iz koničastih kolov. Vrata so bila odprta in Rado je nemoteno jahal na dvorišče. Pustil je konja in si od vseh strani začel ogledovati starinsko poslopje z majhnimi okni iz zelenega kamna in težkimi, z železom obitimi vrati. Svobodnjak je gledal okrog sebe in opazil zadaj na vrtu Podgorčevo hčer Marjeto. Poklical jo je:

»Hoj, dekle! Ali so oče doma!?«

»Da,« je kratko rekla Marjeta in prišla bliže. Rado je videl, da je bolj majhna, a lepe rasti in prijetnega obraza.

»Z Jerco se vendar ne da primerjati,« je menil s ponosom in ogovoril došlo deklico:

»Z očetom bi rad govoril o važni zadevi.«

Dekle je prikimalo. »V hiši so in čudno, da vas še niso opazili in prišli na dvorišče.«

Rado je pustil vranca kjer je bil in šel po veliki, tlakovani veži v hišo. Podgorec je sedel za mizo, pred seboj je imel vrč vina. Pil je in si podpiral glavo in mrko strmel v mizo.

»Na dobro srečo, gospodar!« je pozdravil Rado.

»Bog ti jo daj!« je odzdravil Podgorc. »Ti si, Vehar z Gorjuš? Kaj te je prineslo danes k nam, ko je dela čez glavo?«

Rado se je nasmehnil in odgovoril:

»Kaj vas sili, da ob lepem dnevu pijete vino in si otožno podpirate glavo?«

Podgorec ga je bistro pogledal in se zahrohotal.

»Punt mi beli lase.«

»In mene vodi do vas. Mladi smo močni, stari ste pa izkušeni.«

»Prav. Sedi, gorjuški volk!« ga je povabil Podgorec.

Rado je sedel k mizi in začel govoriti.

»Ali so vaši tlačani vneti za upor?«

»Še preveč. Komaj jih krotim. Kadar Jurij Kraig in Hartman jezdita na lov, bi ju najraje pobili.«

»To je dobro. Zakaj si potem delate skrbi?«

Podgorec je nabral obraz v važne gube.

»Zdi se mi, da plemstvo že vse ve, kaj pripravljamo. Hartmanova straža nas muči noč in dan. Gradovi dobivajo vedno več biričev, baje celo pošiljajo poslance na dvor, da bi jim milostivi Maksimilijan dal cesarsko vojsko, s katero bodo nedvomno zmagali kmete. Glejte, zato pijem že ves dan, pa mi tudi pijača ne ugasi ognja strašne negotovosti v prsih.«

»Nič zato!« ga je bodril Rado. »Nevarne reči smo se lotili, zato nas mučijo zle misli, ki jh je treba odgnati. Če bi vi vedeli kako so v Bohinju že od šentjanževega semnja vsi besni na grajsko gospodo, bi ne dvomili o izidu. Pravijo, da so Bohinjci njega dni dejali živega vraga iz kože, kaj bi se torej krščenih ljudi bali.«

»Hartman je hujši kot trije hudiči,« je rekel Podgorec in tišje pristavil: »Verjemi, da ta človek ni iz ženske rojen.«

Rado je prevzetno zamahnil z roko.

»Bajka! Jeklo se ga prime, kakor vsakogar.«

»Korajžen si, znal boš izpeljati začeto stvar do konca. Kam greš sedaj?«

»Poklukarja obiščem in Dolinarja v Radovni.«

»Prav,« je pritrdil Podgorec. »Samo glej, da te Dolinar ne nabunka. On je čisto podivjal v svojih hribih.«

»Nikogar se ne bojim, ne biriča, ne hudiča.«

Podgorec je prikimal. Porinil je vrč pred Radota.

»Pij, upornik vseh upornikov! Pij na zmago in slavo!«

»Naj živi svoboda!« Rado je nagnil vrč in hlastno srkal vino. »Dobro vino imate. Na smrtni postelji bi ga pil.«

»Aha. Anžon mi ga je pritovoril, saj poznaš Kamniškega Anžona. Dobro vino je, močno pa ni, na Hrvatskem je raslo. Pij ga brez skrbi, glava te ne boli po njemu.«

»Hrvatje so dobri ljudje. Buccelini pravi: »Če imajo radi dajo, kadar nimajo, sami stradajo.«

»Aha. A prvo moraš misliti nase. Bog je najprej sebi brado ustvaril, potem se je šele drugih spomnil.«

»Dolinar, pravite, je surov človek. Ali ga bom mogel pridobiti za upor?« je Rado speljeval pogovor v drugo smer.

»Dolinar je povsod prvi, kjer je kaka prekucija. Samo glej, da mu ne boš napak govoril, drugače ti bo joj.«

Rado ni maral odgovoriti na grožnjo, vstal je od mize.

»Kam hočeš? Saj se ti še ne mudi,« ga je ustavljal Podgorec in ga vlekel za rokav nazaj.

»Iti moram. Sonce bo kmalu kazalo poldne«.

»Konja upehaš na smrt, ker mu ne daš počitka. Pogine ti!«

»Nič zato. Veharjev dom se ne podere zaradi enega konja.«

»Tudi Podgorčevina ne.«

»Vem. Če mi pade, naj pade, žrtvoval ga bom boju za svoboro, kakor bo treba žrtvovati še marsikaj.« 

»Blejci se teh žrtev ne bojimo.«

»Bohinjci še manj,« se je ponesel Rado. »Mi se ne branimo darovati za naše pravice ne imetja, ne krvi.«

»Svobodnjak si, vreden meča in imena,« ga je občudoval Podgorec. »Pazi Vehar, da te grajski ne ujamejo v kako zanjko, njim se ne izmotaš. Kaj bi puntarji brez tebe!«

»Dokler mi bo roka mogla sukati meč, bom znal branili zlato svobodo,« je samozavestno odgovarjal mogočni fant.

»Da bi le bilo kaj takih med puntarji,« je vzdihnil Podgorec.

»Jaz sem eden, vi ste drugi, Klander tretji in vsi drugi. Vsak ima moč, vsak pogum, ej, zmagali bomo! Toda, danes se mi mudi, se bova pa drugič kaj več pomenila. Vina ne pijte, to vam bo dalo v glavo samo dvome in strahove. Ostanite zbogom!«

»Bog te ohrani, če že greš,« je želel Podgorec.

Rado je sredi dvorišča zajahal spehanega konja. Izza ogla je zvedavo gledal hlapec za mladim jezdecem, a Rado se ni zmenil zanj. Sunil je konja pod vamp in zvesta žival je šinila ob gladki jezerski gladini, kakor izstreljena pšica. Iz koč so prihajali tlačani, gledali so za ponosnim jezdecem. Zanje se Rado ni zmenil. Sonce je stalo prav nad glavo in v cerkvi na Otoku je že odzvonilo poldne. Rado je jahal skozi Rečico, kjer je stalo nekaj polpodrtih kovačnic. V tej vasi ni bilo nobenega svobodnjaka in tudi praznika ne. Po slabi kolovozni poti je gnal konja v dir proti Spodnjim Gorjam in naprej v Zgornje Gorje. Iz stare gostilne »v Emavsu«, ki ji je pročelje krasila slika dveh apostolov, Petra in Janeza, ki sta šla na velikonočno jutro v Emav, je pritekel svobodnjak Poklukar iz Krnice in s trdo roko prijel konja za uzdo.

»Stoj, mladi Vehar! Ti si se namenil v Krnico?« 

»Da. Vas sem hotel obiskati.« 

»Pojdiva v oštarijo. Se bova tam pogovorila.« 

»Ne. Moram naprej v Radolno. Če greste domov, se bova spotoma pomenila, kar sem se namenil.«

»Naj bo po tvojem. Preudarnost starih se mora povsod umakniti vročekrvnosti mladih.«

Rado je razjahal in prijel vranca za uzdo. Počasi sta šla po ozki poti proti Krnici in se razgovarjala o puntu. Rado o drugih rečeh skoro ni znal več govoriti. Punt mu je polnil vse žile in žilice, še v sanjah je videl le obraze zbranih puntarjev, goreče gradove in pobešene grofe. Jerca in punt, to dvoje mu je šlo po glavi. A misli na Jerco je odganjal in se še bolj z vnemo pečal s puntom.

»Pravite, da sta Gorje in Krnica v ognju? Ali pa to navdušenje ne bo skopnelo, kakor spomladni sneg, ko bo treba odpovedati gradovom pokorščino, prijeti v roke orožje in prelivati kri?« je z zaskrbljenim obrazom spraševal Rado.

»Kri bo treba prelivati?« se je strašil Poklukar.

»Gotovo ni. Mislim pa, da se gospoda ne bo predala kakor pes, ki zbeži, če malo zavpiješ nad njim. Pripravljeni moramo biti na vse,« je trdo govoril Rado.

»Jaz pobijal ne bom,« se je branil Poklukar.

»Morda ne bo treba. Toda vidim, da se na vas ne morem zanesti. Če ne najdem boljših zaveznikov propademo.«

»Ne. Mi smo s teboj in s Klandrom,« se je poudarjal Poklukar. »A tega mi ne reci, da bom moral kri prelivati.«

»Kar sem rekel, sem rekel.«

»Moj Bog, ali je punt res tako strašna reč? S tem mečem naj prelivam kri? Moj ded in moj oče jo nista, tudi jaz je ne bom. S tem se ne strinjam. A nekaj bomo storili: odpovedali bomo uradu pokorščino, gorje mu, kdor bi šel na tlako ali dal desetino. Za drugo se ne bomo menili.«

»Tako?« je jezno zategnil Rado. »Vidim, da sem na vas zastonj stavil upanje.«

»Kdo to govori? Mi smo s teboj!«

»Vi ste pijani,« mu je zabrusil svobodnjak. »Na obrazu vam vidim, da ste izpili par majolk vina preveč.«

»Ne,« se je postavljal Poklukar. »Potegni meč, pri tej priči prisežem zvestobo puntu. Le ubijal ne bom.«

»Če pride do boja, boste morali pustiti svoje ljudi.«

»Moji tlačani naj store, kakor hočejo. Še nagovarjal jih bom, naj gredo za vami. Sam pa ne maram rok omadeževati s krvjo.«

»Kakor hočete. Če bo kri tekla za naše svoboščine, ki nam jih jemljejo eno za drugo. Vi se nemara ne bi stavili po robu, čeprav bi vam vzeli svobodnjaški meč.« Radota je minevalo potrpljenje.

»To pa ne,« je ugovarjal malce pijani svobodnjak. »Samo enega človeka sem poznal, ki si je sam odpasal meč, da mu ga je Ortenburžan na kamenitih tleh razbil na kosce. Tisti norec je bil Hribar z Brd. Poklukar pa ga bo nosil, dokler ga mi smrt ne odpaše in potem ga bo dobil sin.«

Radotu je šinila kri v glavo, ko je oni imenoval Hribarja. Srepo ga je pogledal in rekel:

»Hribarja mi ne žalite. On je naš zvesti zaveznik. Če Bog da, mu po uporu vrnemo svobodnjaški meč.«

»To bi bila sreča zanj. On je zvest zaveznik? Mojo zvestobo podcenjuješ, mladi puntar.«

»Govorite s svojimi kmeti,« je urno ukazal Vehar. »Zvestobo boste prisegli drugič, ko se vam vinski puh izkadi iz glave.«

»Če bi mi kdo drugi tako govoril, hi mu že povedal pravih. Tebe bom pa pustil pri miru, ker pravijo, da se te še grajski boje. Stopi z menoj na prigrizek.«

»Danes ne. Čez nekaj dni vas obiščem na domu. Dotedaj premislite, kar sem vam povedal.«

Rado je zajahal konja. Poklukar je vpil za njim.

»Ne greš z menoj? Če nočeš, pa nočeš. No, Bog te obvaruj in kmalu se oglasi pri meni!«

Radota je trgata jeza na pijanega svobodnjaka.

»Teleban pijani!« se je nosil. »Na takega upornika naj se zanesem! V pijanosti bi prisegel in obljubil bogvakaj, ko se bo pa zbistril, bo preklical vse, kar je prej obetal. Kakšen svobodnjak! Ded je zaslužil meč, vnuk je slabši od zadnjega tlačana. Kaj naj storim, če bodo tudi drugi taki zajci? - A ne! Vse drugačen je Klander, Hribar, Podgorec, Aleš z Lancovega, Jurček iz Vošč, bohinjski svobodnjaki! To so možje na katere se morem zanesti kakor na svojo dušo.«

Tako se je tolažil Rado in vedno bolj ga je prijemala jeza na zanikrnega Poklukarja. Ha, to je res lep upornik, ki se ne mara boriti za pravico! Kakšno je to ljudstvo! Ti trpi, stavi v nevarnost imetje, svobodo in življenje, a oni bi gledali prekrižanih rok. Sadove trdega dela bi pač uživali, a da bi kdo samo s prstom ganil, ne! Ko bi Rado s svojimi ljudmi uklenil Hartmana, potem bi pa Poklukar vpil na vse grlo: »Zdaj smo jih! To smo jim pokazali.« — Danes je bil res pijan in morda bo prihodnjič drugih misli. A Rado je ta tolažilni domislek takoj zavrgel. Spomnil se je, da je v vinu resnica. Kar misli, to je danes povedal in če bo drugič govoril drugače, bo le hinavčil.

Rado je popustil vojke in vranec je kar sam zavil na slabo, razbito pot ob bistri Radolni. Šumela je, vsa prešerna, nič ji ni jemalo kipeče moči. Ob enem samem mlinskem kolesu je razbila valove v tisoče kapelj, a takoj so se zopet združili in se vsi razigrani zapodili po dolini. Mladi svobodnjak pa ni poslušal šuma valov. Pogled mu je meril gosto šumo, nikjer je ni bilo kraja. A pač, tam se kaže prva hiša. Rado požene konja in obstane pred nizko, leseno bajto, okrog katere se je podila kopica otrok.

»Je to Radovna?« je vprašal največjega.

»Je,« je pritrdil umazani deček.

Rado je gledal okrog sebe, pa ni mogel nikjer več zaznati človeškega bivališča, dasi so bili ob vodi travniki.

»A kje so hiše? Nobene ne vidim.« 

»Jezdi dalje. Raztresene so,« je odgovarjal paglavec.

»Do svobodnjaka Dolinarja je še daleč?«

»Daleč je, a s konjem prideš hitro tja. Dolinarjevo hišo lahko spoznaš že oddaleč, ker je izmed vseh najlepša.«

Rado je pognal konja v dir in jezdil po čudni vasi, kjer ni videl od ene koče do druge. Tam, kjer je bil oster ovinek, je videl hišo, ki se je oddaleč razlikovala od revnih, zakajenih tlačanskih bajt, ki so čepele po samotah. Pred to hišo je ustavil, razjahal in privezal konja k mlademu orehu sredi dvorišča.

Iz hiše je prišel možakar srednjih let in silne rasti, tak, kakor gora. Naslonil se je na podboj hišnih vrat. Nekaj časa je opazoval početje mladega svobodnjaka, potem pa je velel:

»Odveži konja in ga ženi drugam! Ali ne vidiš, da je oreh mlad in mu bo žival odjedla vršič?«

Rado je prisluhnil čudnemu ukazu in se nasmehnil.

»Na dobro srečo, oče Dolinar. Prišel sem k vam, da se domeniva o neki zelo važni stvari.«

»Odveži konja, da ne obje vršičev, o drugem mi sedaj ne čvekaj, pa bodi kdorkoli hočeš!«

Radota je oblastno govorjenje močno jezilo. Uprl je levico v kolk z desnico je prijel mečev ročŤaj in je izzivalno rekel:

»Prišel sem kot gost v svobodnjaški dom, a niti hlapcu ne pokličete, da bi postavil vranca v hlev. Ali morda nimate hlapca?«

»Naj te zaradi mojih hlapcev ne boli glava. Zdaj ti pravim, da odveži konja in ga pelji v hlev.«

Rado je moral porabiti vso malo mero potrpljenja, ki ga je imel, da se ni z ogromnim možem do grdega spri. A prišel ga je vabit kot zaveznika v boj in mora biti ponižen. Molče je torej odvezal konja in ga spustil v hlev.

Dolinar je že stal na pragu in ga je povabil:

»Praviš, da si gost. Stopi torej pod mojo streho.«

Stopila sta v črno vežo in Rado je sedel na klop za mizo. Potem je drzno pogledal gospodarja.

»Gost sem, pa ste me sprejeli precej trdo. Jaz sem svobodnjak!«

Plečati Dolinar se je bučno zasmejal.

»Vidim, da imaš ob bedru nekaj, kar je malo podobno meču. A povej mi odkod si in po kaj si prišel.«

»Rado Veharjev sem z Gorjuš, sin rajnega Veharja.«

Dolinar je poskočil in zakril z rokami prav pod strop.

»O Bog to je čudež! Ti si njegov sin? Glej, saj si mu podoben. Z rajnim očetom sva bila prijatelja. V mladih letih sva se stepla v Bistrici pri »Jezeršku«. Takrat sem mu polomil par reber. Pa se je kmalu izlizal in od tistega časa sva bila najboljša prijatelja. Škoda, da ga je smrt tako hitro pobrala.«

»Čul sem že, da ste očetu polomili rebra,« je malomarno pravil Rado. »Povem vam, meni bi jih ne.«

»Kaj?« se je zadrl Dolinar. »Molči, fantič, da se ti kaj zlega ne zgodi. Če bi ne bil Veharjev, bi zdajle frčal skozi vrata.«

»Ah, kaj,« se je otresal Rado in napeljeval vodo na svoj mlin. »Samega Hartmana se ne bojim, pa bi se koga drugega.«

»Mar meniš, da se jaz bojim tiste suhote grajske? Deset takih se me lahko loti, pa bom vsem kosti preštel.«

Dolinar je vzel s police pladenj slanine, hleb kruha in vrč vina. Porinil je vse skupaj pred mladega svobodnjaka.

»Pij, fante, da se te bo Hartman še bolj bal.«

Radota je peklo rahlo zbadanje, pa se je le premagal. Pokusil je vino in hotel začeti govoriti o puntu. Dolinar pa se jo začel smejati in se tolči po kolenih.

»Takih se grajska gospoda boji? Takih? Lep si, pri dekletih boš pač v milosti, graščinci bodo pa zaradi tebe brez skrbi spali. Fantič, izpil si vina toliko, kakor moja žena tedaj, ko sem jo prišel snubit. Zanič je bila, ker vina ni znala piti: zato je tako kmalu umrla in mi pustila troje fantov. O ti ubogi svobodnjak, lahko se te grajski boje, ko piješ kakor nevesta.«

Radotu se je tako govorjenje zelo kadilo za ušesa, a porabil je zadnjo drobtinico potrpljenja in ni izzval prepira, ki bi se končal s polomljenimi kostmi. Prijel je z obema rokama glinasti vrč, ga nagnil in pil, kakor bi voda štrbunkala v brezdno. Pol vinu je izpil in oblastno vprašal:

»Kako pa vaši kmetje?«

»Piti še nekam znaš, govoriti pa ne. Kaj pa hočeš pravzaprav vedeti o mojih tlačanih?«

Dolinar je jezno pobliskoval z očmi.

»Nihče se mi ne pritoži. Kdor bi prišel s kakšno pritožbo čez prag, bi ne odnesel zdravih peta. Sami naj si pomagajo, pretepajo naj graščince! Čemu hodijo na tlako in dajejo desetino? Moj prag so samo enkrat prestopili biriči. S prvim sem razbil vrata in druge sem zmetal skozi vrzel na dvorišče.«

»Pa vendar,« je rahlo ugovarjal Rado. »Jaz se vedno potegnem za svoje kmete.«

»Čemu?« je vpil Dolinar da se je še pogumni Rado bal groznega možakarja.  »Cepine imajo, z njimi puščajo grajskim. Če bi pa Hartman hotel zato kaj rogoviliti, bi mu že jaz pomagal tako, da bi ne šel po lastnih nogah iz Rodovne.«

Rado je hitro pograbil za besedo.

»Glejte, Dolinar, prav zaradi tega prihajam k vam. Vsa dežela se upira grajski gospodi. Dovolj dolgo smo že pod oblastjo graščincev. Zdaj je zadnji čas, da odpravimo tlako in desetino, graščincem pa plačamo vse, kar imamo z njimi na rovašu.«

Dolinarju so se oči kar zaiskrile.

»Fant, sam Bog te je poslal s takim vabilom k meni. Kako praviš? Grajskim bomo plačali dolgove?« 

»Z jeklom in ognjem, da.« 

»Sam Bog te je poslal k meni,« je ponavljal Dolinar.

»Vendar sem dočakal to, na kar sem vedno mislil.« 

»Torej ste upornik?« je radostno vprašal mladi svobodnjak.

»Prvi, razumeš, prvi! Hej, jaz vam bom zalegel za petdeset tlačanskih mlečnozobcev.«

»Če je tako, zberite kmete, zaprisezite jih na »stare pravdo«, ukažite jim, naj bodo z nami. In še nekaj! Pazite, da ne bo med njimi kdo, ki bi to sporočil grajskim.«

»Hm!« je zarjul Dolinar, da se je Rado kar stresel. »Izdajalca bom zadavil s temi rokami!«

Rado je potegnil meč in ga vzdignil pod strop.

»Pri tem meču prisezite zvestobo »stari pravdi«!«

Dolinar je svečano položil desnico na ostrino meča.

»Prisegam!«

»Zdaj moram iti, ker na Gorjuše ni blizu, a sonce bo že skoro zašlo. Kmalu se spet oglasim pri vas.«

»Le oglasi se,« ga je nahrulil plečati gospodar. »A glej, da mi tedaj ne privežeš konja k orehu, drugače ti bo gorje!«

Rado ni odgovoril. Potegnil je konja iz hleva in ga zajezdil. Dolinar, ki ga je spremil na dvorišče, mu je stisnil ponujeno desnico s tako silo, da bi ga skoro potegnil s konja.

»Kmalu se spet oglasi in srečno hodi,« mu je rekel.

»Do tedaj vas Bog ohrani zdravega,« je odzdravil Rado.

Pognal je konja in srce mu je poskakovalo od veselja ob misli, da je tega strašnega svobodnjaka pridobil za zvestega zaveznika. V rdečkastem večernem mraku so pela konjska kopita:

»Zmagamo, zmagamo!« 

XI.[uredi]

Pred Burgarjevo gostilno so hrzali natovorjeni konji in kopali z nogami pesek. Konji so bili štirje, vsak je imel na hrbtu velik tovor. Iz hiše se je slišalo glasno govorjenje. Notri so sedeli štirje tovorniki, ki jih je vsa dežela poznala. Kamniški Anžon je bil zal fant, vrhu tega je imel namazan jezik, zato je bil priljubljen po vaseh, po grajskih pristavah, še Jurij in Hartman Kraig sta z njim pila vino.

Anžon in tovariši so imeli pred seboj pisane majolke in mladega tovornika se je vino že začelo prijemati. Hlastno je pil vino in je udaril po mizi.

»Hej, pijte, prijatelji! Danes plačam vse jaz! Kamniški Anžon ni umazanec, saj me poznate!«

»Pijmo na Anžonovo zdravje!« je vpil polpijani Andrej. »Takih tovornikov ni nikjer na svetu, kakor je on! Pijmo, njemu ni mar denarja, saj ga lahko zasluži!«

Anžon je treščil na mizo pest srebra.

»Če zapijemo vse to, kaj mi je mar!«

»Ej, Anžonu da cesta vina in kruha«, so hvalili tovariši.

»Samo glejte, da se mi nobeden ne bo zahvalil, drugače ne plačam nikjer več za vas.«

»Kako to?« so ga tovariši začudeni gledali.

»Tako, no! Ali ne veste, da sta se »hvala« in »v uho me piši« oba na isti veji gugala?«

»Glej, ti veš vedno kaj novega,« je rekel oštir Bregar, ki je prav takrat pristopil. »Kako si danes dobre volje, Anžon.«

»Saj sem lahko. Doma imam kupček srebrnikov, pa vem, da se jih bom v par dneh iznebil.«

»To pa ni dobra novica,« je meni] Bregar.

»Dobra. Sestro moži. Praznik Andrej v Stražišču jo bo vzel in danes tri dni bo svadba,« je povedal tovornik Peter.

Anžon je potrkal z majolko po mizi.

»Pijte prijatelji, na srečo naše Cilke, najlepše dekline v Stražišču. Vsak dan se ne moži sestra Kamniškega Anžona. Praznik jo je zasnubil. Hm, še raje bi videl, če bi je svobodnjak. A pravijo, če ni ribe, je tudi rak riba. Glej, skoro bom jezen na deda, ki je prodal svobodnjaštvo za pest zlatnikov in šel iz Kamnika.«

»Tebi je vseeno dobro,« je menil Bregar.

»Dobro, hvala Bogu, nič se ne pritožujem. A tudi tebi je dobro, Bregar. Poglej se malo, debel si, kakor sodček. Rekel bi, da si podoben prašiču, ker so le suhi ljudje ustvarjeni po božji podobi. Tovorniki se vozimo po cestah, potem pa tebi nosimo denar. V kleti imaš gotovo zakopan sod srebra.«

»O, da bi ga imel.« je milo vzdihnil oštir.

»Le nikar ne taji, kakor gad noge. Čemu hraniš? Otrok ti Bog ni dal, ker si prevelik lakomnik. Vseeno bi rekel, da te ima nebeški Oče še nekam rad, ker ti je spravil z glave ženo, ki je vendar vsakemu pametnemu človeku živa pokora.«

»Kaj boš tako govoril,« mu je oštir nalašč ugovarjal. »Žena je prav nebeški dar, ki ga vsak še vreden ni.«

»Le tiho bodi. Ženska je očitna kazen božja, hujša od vseh tistih, ki jih je Bog poslal hudobnim Egipčanom.«

»Pregrešno govoriš.«

»Grešno ne vem če je to, to pa vem, da je pametno.« 

»Kje si sedaj tovoril, Anžon?« je oštir vlekel besedo v drugo smer, ker je vedel da Anžona z jezikom ne užene.

»Hodil sem po Štajerskem, kjer pijejo vince sladko in pojejo pesmi glasno, tako lepe, da jih še nikoli nisem čul.«

Anžon je nagnil majolko in zapel:

»Na svetu ni veselja več,
oh radost je za veke preč.
Ugasni sonce svetlo ti
in črna zemlja me pokrij.«

»Žalostna pesem. Kdo jo je pel?«

»Vidiš, Bregar, zgodba te pesmi je pa še bolj žalostna. Na belem kamnu je sedelo mlado dekle, ki je ovce paslo. Oddaleč sem slišal njeno žalostno pesem. Obstali smo pred njo in vprašal sem jo, kaj naj pomeni ta otožna popevka. Glejte, deklica je zaupala meni, mlademu tovorniku zgodbo svojega srca. Deklica je ljubila mladega pastirja, od otroških let sta skupaj pasla živino. In srce se je vnelo njemu zanjo in njej zanj, sama nista vedela, kdaj so srca vzplamtela. A Bog ni pustil tihe sreče. Zgodilo se je, dekle se je komaj zavedalo kdaj in je pastirja vzela zavratna bolezen. Pokazala mi je z belo roko cerkvico na gričku, okrog nje stoje leseni križi na grobeh. Tisti, ki je čisto bel, je zasajen v zemljo, kjer trohni njegovo srce. − Dekle je utihnilo, jaz je nisem znal tolažiti. Zgodba mi je segla v srce, ves tisti dan nisem pokusil vina, pa tudi pel in vriskal nisem.«

»Torej vendar poznaš ljubezen?« mu je Bregar segel v besedo.

»Ne. Sam nisem nikoli nosil tega čustva v prsih, a drugi se mi smilijo, ker sem često videl njihovo bolečino. Naj povem dalje. Šli smo naprej po Štajerskih goricah in jaz sem pozabil na zgodbo nesrečne deklice. Hodili smo po Koroškem, kjer rajajo pod lipami in se čez dva tedna vrnil nazaj na Štajersko. Oni travnik je sameval, niso se na njem pasle bele ovce in na kamnu ni sedela žalostna deklica. Po cesti je prišel star mož, vprašal sem ga po dekletu. In mož mi je pokazal na pokopališču dva bela križa, stala sta v vrsti skupaj. Povedal mi je, da so jo pred dnem zagrebli, ker ji je od žalosti počilo srce. Svoj živ dan še nisem potočil solze, tistikrat pa sem jokal kot otrok ob spominu na pastirico, katere srce je trohnelo ob ljubljenem pastirju.«

»Glej, tega bi ti ne prisodil,« je menil Bregar. »A zate je dobro, da je umrla. Če bi živela, bi jo ti vzljubil.«

Anžon se je glasno zasmejal in si popravil klobuk širokokrajnik.

»Nikoli! Kamniški Anžon se ne bo lovil za ženskimi krili. Meni je cesta ljubica, vino, pesem in šala mi drugujejo in teh se nikoli ne bom naveličal. Bregar, poglej no klobuk! Jesen je že, pa so še vedno za trakom zataknjeni nageljni, sveži, dehteči, kakor bi bili utrgani v pomladnem jutru.«

»Gotovo so ti jih dala dekleta.«

»Kaj pa si mislil! Nikoli nisem nobeni obetal ljubezni in nikdar ne bom prosil nobene za roko. Če to storim, naj bom polito ščene,ne pa Kamniški Anžon. Šopkov se pa ne branim. Kaj misliš: tovornik brez šopka, to je vendar kakor oštir brez vina.«

»Torej sva oba na mestu. Ti imaš šopkov, da se ti klobuk kar postrani obeša, jaz pa vina polno klet.«

»Seveda. Glej, Bregar, v tvoji hiši se vedno dolgo zamudim, ker nimaš celega roja bab pri hiši, da bi venomer tekale ven in notri, kakor bi bile malo prismuknjene. No, pa saj ženski tanko vedno toliko pameti manjka, kolikor jo vsak navadni tlačan potrebuje. A midva pa imava v glavi nekaj zrn soli. Če zastaviva besedo, nama teče skoro tako, kakor valpetu Žigi.«

»Zlodej te vzemi, molči mi vendar o valptu,« ga je prestrašeno ustavljal oštir. »Nemara prav zdaj zunaj prisluškuje, kaj govorimo. Venomer leta sem v Radovljico in me dolži, da se v moji hiši zbirajo uporniki.«

»Povej mu, da za denar daš pijače vsakemu, pa če bi se sam hudič ustavil pri tebi.«

»Kaj vendar misliš!« je ugovarjal Bregar in plašno pogledal skozi okno, če prav zdaj ne jezdi Žiga. »Če bi mu kaj takega rekel, bo si nakopal čudnih stvari na glavo.

Žiga je vsega zmožen. Obdolžil bi me goljufije in me spravil v temnico.«

»Jaz bi se ga ne bal.«

»Hm, ti! Ti boš samega Boga hotel na sodni dan preslepariti s svojim namazanim jezikom. Zdaj se pa z Žigo tudi ti ne moreš kosati. Ves pasji je. Glej, pred tednom je bila pri Hribarju na Brdih svadba. Svobodnjak Matija z Jamnika mu je pred nosom izmaknil Hribarjevo Minco, ki je Žiga postopal za njo. Nič si ne more pomagali in zato je ves besen.«

»Že zopet prepir zaradi ženske! V vsej deželi menda ni drugega pametnega človeka, kakor mi štirje, ker se nobeden izmed nas ne zmeni za zapeljive oči. Ali ni res?«

»Seveda. To velja posebno zate,« so pritrdili tovariši.

»Zakaj tako molčite? Ali vam vino ne more stajati jezikov?« se je čudil zali tovornik.

Andrej je potrepal fanta po rami.

»Kadar se ti podaš v besedo, mi ne pridemo blizu. A le govori! Prerekati s teboj se ni prijetno, poslušal bi te pa tri dni in noči lačen in žejen.«

»Glejte, Bog mi je res dal jezik, s kakršnim se ne more ponašati vsakdo. Pravijo, da je dober jezik več vreden, kakor cela kmetija. Tudi tebi se dobro vrti v ustih, Bregar, zato bodiva prijatelja, čeprav nisva krav skupaj pasla. Glej, oštir, meni je ves svet prijatelj in menda ni nikjer človeka, ki bi nosil v srcu jezo name. Še blejski Hartman se mi je smejal, čeprav sem mu pravil takih, da me je bilo lastnih besed strah. Bal sem se že, da bi mi okrutni plemič izkazal gostoljubnost na dolgi klopi ali pa v prijazni ječi.«

»Ječe se bojiš, Anžon?«

»Ječa in baba, to dvoje mi ježi lase na glavi. Če mi kdo vzame v misel ječo in žensko, se hitro pokrižam, drugače bi zaklel. Glejte, povem vam nekaj, da boste vedeli, kako hudobno in zoprno bitje je ženska. Nekdo je posredoval pri dvajsetih ženitvah v veselje ženinov in nevest. Kakšen dobiček je imel od tega? Samo k enemu, ki mu je žena nenadoma umrla že tretji dan po poroki je smel priti vasovat, ostalim devetnajstim možem se pa ni smel prikazati pred oči.«

»Tako hudo pa menda vendar ni,« je ugovarjal Bregar.

»Kaj mi boste pravili!« je Anžon gnal svojo. »Človeško rod je zadel takrat najbolj bič božji, ko je Bog iz Adamovega rebru ustvari] malopridno Evo, ki je moža v greh zapeljala in nam tako za večne čase požrla dobrote svetega raja. Ni da bi o tem govoril, le to vem, da mora biti ženitev pred Bogom in ljudmi hudobija.«

»Krivo vero učiš.«

»Krivo ali ravno, to je meni vseeno. Vem le tole: bolj ko se žensk izogibaš, boljši človek si.«

Bregar se ni več utegnil pričkati z zalim tovornikom. Stopil je k oknu in pazno prisluhnil zateglim glasovom pesmi, ki se je čula z vrh klanca.

»To ribcam žalost st'ri,
če voda se skali,
ker pijejo vodo,
nič zanjo ne dajo.

Meni pa vseeno je,
če imam denarja ali ne.
Če imam denarje, pijem vince,
če jih nimam, ga pa ne.«

»Berač Jakob prihaja,« je rekel veselo oštir. »Dvakrat se je luna pomladila, odkar se je podal na pot in pošteno nas je skrbelo, če se sploh še kdaj vrne.«

Vrh klanca se je prikazala sključena beraška postava, ki se je počasi pomikala po klancu navzdol. Na vsako stran mu je visela polna malha, obleka pa je bila zelo slaba in prah ga je pokrival od čevljev do raztrganega klobuka. Na njem se je videlo, da je prehodil dolgo, dolgo pot. Naravnost proti Bregarju je šel. Vstopil je, obstal na pragu in z izmučenim glasom pozdravil pivce.

»Pomagaj vam Bog, prijatelji!«

»Bog ti pomagaj!« so mu odzdravili Bregar in tovorniki.

»Hvala Bogu, da si prišel. V skrbeh smo bili že zaradi tebe. Sedi in povej, kaj si videl in slišal,« ga je vabil oštir.

Jakob je odložil malho in počasi sedel na klop.

»Bog plačaj prijazno besedo, ki sem jo čul v pozdrav. Vendar težko verjamem, da bi pogrešali mene, starega berača, ki sem sam sebi v napotje in drugim v neprijetno breme.«

»To je nespametna misel. Župnik nas uči v vsakem videti svojega bližnjega brata.«

»Ta resnica je navadno poteptana v blatu,« je vzdihnil berač in si z roko podprl težko glavo.

Bregar je vzel iz stenske omare putrh vina in ga je postavil pred berača.

»Pij, Jakob, takega sem ti dal, kakršnega pije waldenburški valpet. Ko si privežeš dušo, si ti bo tudi jezik bolje obračal.«

Berač je nagnil majolko in jo izpraznil skoro do polovice. Potem si je obrisal z rokavom rosna usta in brke.

»Ali se Klander kaj oglaša tu?« je vprašal.

»Se, toda malokdaj. Mož je star in drugih poti ima dosti.

»Aha.«

Bregar je gledal berača, ki ni hotel nič povedati.

»Kje si bil?«

»Božih darov sem prosil okrog Kranja, Kamnika, da, še celo v Polhov gradec sem zašel.« 

»Božjih darov?« se je čudil Bregar.

»Da − in novic.«

»Za nekoga dobre, za drugega slabe.«

Potem ni hotel govoriti nič več in Bregar ga tudi ni izpraševal, ker je vedel da spričo tovornikov noče govoriti.

Anžon se je otresal pijanosti in je gledal skozi okno.

»Popoldne je že, mi pa imamo še dolgo pot. Od tu nam je iti v Kranjsko goro, žival pa je izmučena. In v treh dneh moramo biti v Stražišču: na sestrino svadbo vendar pojdem. Hoj, tovariši, zdaj bomo spet vzeli pot pod noge!«

Tovorniki so vstajali. Bregar je naštel Anžonu drobiž. Ta ga je podrsnil v aržet in se nameril k vratom.

»Dobro se imejte, dokler se ne vrnem. Pesmi pojte, vino pijte in punt naj vam gre dobro v klasje. Pa pazite, da vam grofje ne spravijo toče nad glavo, ta bi uničila ves pridelek.«

»Srečno hodite in kmalu se spet oglasite,« je vabil oštir.

»Ej, presneti čifut, le nikar nas preveč ne vabi. Tolikokrat se bomo še oglasili pri tebi, da nas boš sit do vrha pleše, če nam kaj posebnega ne pride na vrat,« je klical odhajajoči Anžon.

Konji so zahrzali, tovorniki so jih pognali po beli cesti. Bregar in berač Jakob sta prisluhnila glasni popevki zalega tovornika, najlepšega izmed vseh, kar jih je tovorilo po teh cestah.

Leži, leži ravno pojle,
čez polje bela cesta gre.
Po cesti jezdi grofov sin,
oh s srcem, polnim bolečin.«

Pesem se je gubila v toplo popoldne. Berač Jakob je vzdignil sivo glavo, v očesu mu je zalesketala solza. Bregar pa ni videl solze in je hlastno izpraševal berača.

»Kako je s puntom?«

»Upro se,« je rekel berač, misli so mu bile drugje.

»Torej vendar! V tistih krajih, ki si jih prehodil?«

»Da, vse pojde v drobno. Jutri moram stopiti pod goro do Klandra, da bo vedel, kako mu je ravnati. Joj, koliko mož šteje »Kmetska zveza!« Da bi le vsi držali prisego.«

»Jih je veliko?«

»Petindvajset tisoč.«

»Petindvajset tisoč,« je začudeno ponovil Bregar. »Toliko ljudi podere planino, ne pa gradu. To bodo imeli grofje in njih vohuni dela, če bodo hoteli vse izvedeti in se pripraviti za boj.«

»Pojutrišnjem pojdem z novicami na grad k valptu Žigi.«

»Kaj mu poveš?«

»To kar sem videl in slišal na poti.«

»Kaj?« je Bregar poskočil za komolec od tal. »Temu lovskemu psu boš izdal našo stvar?«

»Ne,« se je Jakob glasno zasmejal oštirjevi jezi. »Porečem mu, na svojo vest se mu bom zaklel, da govorim resnico, da v vsej deželi upor še na misel ne pride nikomur.«

Zdaj se je smejal tudi Bregar.

»Ti si ptič, takih je malo.«

Zunaj je zarezgetal konj. V veži so se oglasili trdi koraki in vrata so se odprla na stežaj.

»Pomagaj vam Bog, prijatelji!« je mogočno pozdravil Rado Veharjev in stopil notri.

»Bog ti pomagaj,« sta mu odgovorila.

Rado je sedel na klop. da je kar zaškripala in ukazal:

»Majolko vina!«

Bregar je hitro postavil vino predenj, svobodnjak je zatočil po mizi srebrni tolar.

»Tu denar, oštir. Ne utegnem se dolgo muditi tu.«

Bregar je izmenjal tolar in sedel nazaj k Jakobu. Oba sta molčala, nobeden ni vedel, kako bi zastavil besedo z oblastnim fantom.

Ko se je za silo odžejal, je Rado sam začel pogovor.

»Klandra, Aleša, Jurčka, Hribarja in drugih danes ne bo?«

»Ne. Valpet Žiga pazi, če bi se ti-le skupaj shajali, bi brž kaj slabega zavohal.«

»Tako. − Ti Bregar, kako pa kaj tlačani okrog Radovljice?«

»Čez in čez upor. Vsa dežela obeta konec gradovom. Jakob, povej, kaj si videl in slišal po svetu?«

»Kaj bi pravil! Vse komaj čaka povelja, da odpove pokorščino in udari po gradovih. Punt in »stara pravda«, to sta besedi, ki ju moraš slišati na vsak korak.«

»Hm. Ali ni ljudstvo morda preglasno? Tudi grajski dobro slišijo.«

»Po gradovih ne slutijo prav nič. Z nekaterim oskrbnikom sem že pil vino a samo valpet Gregor Stržen v Kočevju je nekaj vedel, drugi se še menijo ne za upor. So pač mnenja, da se ljudstvo na tihem vedno upira gradovom, več pa ne more in ne upa.«

»Ali je mar dosti upornikov?« je hotel vedeti Rado.

»Mnogo, mnogo. Kranj, Kamnik in Polhov gradec z vso okolico, to je ljudi! Iz teh krajev ima vpisanih »Zveza« petindvajset tisoč mož.«

»Dobro je,« je rekel Rado in vesel nasmeh mu je spreletel resni obraz. Potem je segel v žep. »Na, tu imaš srebrnik, ker si mi prinesel tako dobro sporočilo.«

Berač je vzel denar in se zahvalil fantu.

»Že prav,« ga je zavračal Rado. »Kadar te bomo potrebovali, nas boš ubogal ali ne?«

»Star sem in nadležen, toda noge še vedno gredo in glava mi tudi ni brez soli.«

»Kadar boš hodil za nas okrog, boš že dobil primerno plačilo.« Svobodnjak je vstal od mize in izpil ostanek vina. »Zdaj stopim še k Hribarju na Brda.«

»Na Mincini svadbi nisi bil?«

»Kaj bi tam!«

»Jutri pojdem h Klandru,« je rekel Jakob. »Ali naj mu kaj sporočim od tebe,Vehar?«

»Hm, kaj? − Reci mu, naj se oglasi pri meni, na Gorjušah.«

»Ne bom pozabil.«

»Če gre pa on težko, mi pridi povedat, se bom pa jaz oglasil pri njem. Kaj mi je ta pot.« 

»Tudi to lahko povem.«

Rado si je za vratom zapel usnjati suknjič s srebrnimi gumbi.

»Iti moram ker je pot z Brd na Gorjuše dolga.«

»In na Kamneku, ki ga moraš prejezditi, te lahko napadejo vešče. Tam so se že marsikoga lotile,« se je oštir hotel šaliti.

»Teh se ne bojim.«

»Preozke so stezice, pretemne so noči, a kdor ima zalo dekle, teme še mar mu ni,« tako smo včasih peli.«

Vehar ga je pogledal prodirno, da je stari oštir hitro umaknil oči.

»Kaj so mi mar dekleta. − A zdaj ostanita zdrava.«

»Srečno hodi,« sta mu želela Bregar in berač Jakob.

Rado je zunaj zajezdil konja in ga pridržal na mestu. »Bi šel na Brda ali bi jezdil raje do Klandra? Upornik sem. Prvo punt, potem ženitev,« si je prigovarjal. A oči so mu ušle v porasle griče, tamle, za tistim raztegnjenim robom je Hribarjev dom. Srce mu je z vso močjo zahrepenelo tja, vendar je še pomišljal. A kakor nalašč se je konj vzpel pokonci, zahrzal in zdirjal proti Brdom. Rado ga je stisnil z nogami ob vamp in potegnil vojke k sebi.

»Hej, vranec! Stoj, prokleta žival!«

A vrancu ni bilo mar gospodarjeve kletve, še z večjimi skoki je planil po bregu navzdol proti mostu, kakor bi vedel, kako gre jezdečevo hrepenenje čez zelene bukove gozdove, tja pod Jelovico.

Na drugi strani Save je konj nekoliko umiril korak. Rado je začel misliti, ali bi vendar ne bilo bolje kar čez Kamnek jezditi domov in se izogniti Brd. Kako bo govoril z Jerco? Ali mu ne bo ranjeno srce premagalo ponosa?

Iz dvomov ga je rešil praznik Corn, ki je pravkar šel od Aleša na Lancovem.

»Hej, Vehar, ali greš malo vasovat k Hribarju?«

Rado ni poznal Corna in mu je drzno rekel:

»Vsak po svoje.«

»Kakor Bohinjec, ki je s sekiro kravo drl.« se je norčeval Corn in se smejal na vse grlo, ne meneč se za to, da so Radotu oči temnele. »Pri Hribarju, glej, prijatelj, se je zdaj Minca omožila. Jerca je še doma, prav lepo dekle. In čez kres je letos poskočila, nemara da je tebi namenjena.«

»Ti brzdaj jezik!« je zavrel Rado.

Corn se je umaknil za korak od konja.

»Praznik sem in me nimaš pravice zmerjati, če se malo pošalim. Saj sam vem, da letaš k Hribarju zaradi punta, pa tudi jaz sem bil pri Alešu zavoljo tega.«

Rado ga je premotril od nog do glave in znan se mu je zdel. Zato ga je malo bolj prijazno vprašal:

»Na kresno noč sva se videla, kajne?«

»Da, da, na kresno noč. Glej, to prinaša srečo. Hej, vesel sem, da me še nisi pozabil, no.«

»Zvestih zaveznikov ne pozabljamo,« je rekel Rado. »A zdaj se mi mudi, pa ne zameri, če te pustim zadaj.«

»Le hitro pojdi, jaz imam le dve nogi, tvoj konj pa štiri,« je vpil Corn za jezdecem, ki je pognal vranca v dir.

Pozno popoldansko sonce je sijalo baš v Hribarjevo hišo, ko je fant prijezdil na Brda. Človeka res ni bilo videti nobenega, a vrata so bila odprta, po tem je sklepal, da so doma. Zdirjal je še po klančku navzgor in privezal konja k strešnemu tramu. Potem je stopil v vežo.

»Na dobro srečo!« je glasno pozdravil.

»Bog ti jo daj!« je čul iz hiše mehak glas. Takoj nato je prišla v vežo Jerca in je začudena obstala, ni vedela, kako naj pozdravi nad vse ljubega gosta. Premnogokrat si je želela njegovega prihoda, zdaj, ko je tu, bi pa najraje zbežala.

Tudi Rado je bil nemalo v zadregi, ker je baš njo srečal prvo. Lahna rdečica ga je oblila in ni vedel, kaj bi. A hitro je premagal zadrego in je z navadnim glasom vprašal:

»Ali so oče doma?«

»Ne. Samo jaz in stari hlapec sva doma, drugi so šli že navsezgodaj na Jamnik.«

»Pogledat, kako se godi Minci?« 

»Da.«

»Je bilo lepo na svatbi?« je vprašal Rado, ker mu ni nič boljšega prišlo na jezik.

»Lepo,« je kratko potrdila Jerca. »Še ti bi prišel.«

»Hm,« je grelo Radota. »Kaj sem hotel. V sorodstvu nisem. − Ti si bila družica?«

»Da.«

»In drug?«

»Tisti je bil, ki je prišel z ženinom snubit.«

»Si rajala z njim?« je Rado trpel v neumni ljubosumnosti.

»Malo sem.«

Rado ni vedel nič več in sta molčala. Potem je spet vprašal:

»Ali se vaši kmalu vrnejo?«

»Danes in morda še jutri do noči ne.«

»Slabo sem naletel. Moral bi nekaj važnega povedati očetu,« je svobodnjak mrmral, kakor bi govoril sam sebi.

»Morda bi mu mogla tisto jaz sporočiti, posebno če je kaj nujnega,« se je ponudila Jerca.

»Ti?« jo je Rado svetlo gledal.

»Seveda. Gotovo bi ne pozabila.«

Svobodnjak je pomišljal in umaknil besedo.

»Ne. Take svari niso za dekleta.«

Jerco je zabolelo njegovo nezaupanje, a mirno je rekla:

»Potem boš pač moral sam priti do očeta.« 

»Tako težko grem na Brda,« je vzdihnil Rado.

»Seveda. Dolga, odročna pot je.«

»Ne samo to. So še drugi vzroki,« je rekel lepi svobodnjak.

Jerci je pognalo kri v glavo. Da bi skrila zadrego, je potegnila s police vrč mošta in kruha in oboje postavila na mizo.

»Skoro sem pozabila, kaj se mora dati gostu. Sedi, jej in pij, naša hiša je kakor tvoj dom,« mu je rekla po običaju.

»Da bi mi le vedno bil,« je želel Rado in prijel vrč. »Zdaj bom pil na tvojo srečo, zalo dekle.«

Vehar je nagnil vrč in je pil, kakor je znal samo on. Dolgo, dolgo ga ni odstavil od ust, potem ga je obrnil, bil je prazen.

»Name nisi mislil, kvečjemu na punt,« se je branilo dekle in mu prineslo drugega mošta.

Rado se je smejal njenim besedam.

»Mislil sem na srečen izid punta, res je to in zraven sem nehote pil na tvojo srečo in zdravje.«

»Rada bi te vprašala?«

»No, kaj?«

»Ali, ali je zelo nevarno, biti puntar?«

Svobodnjak se je spet glasno zasmejal.

»Zdaj še ni nevarno, a v kratkem bomo tvegali glave.«

Jerca se je zdrznila, proseče je vprla vanj oči.

»To ni mogoče!«

»Pa je res. Če propademo, izgubimo imetje, svobodnjaštvo in nedvomno voditelji tudi življenje.«

»Pa moj oče in brat in …« Jerci so solze zalile oči.

»Vsi smo na tem. Nič ne jokaj, Jerca,« jo je tolažil lepi fant in se komaj premagoval, da ni stopil k njej in jo objel. »Vesela bodi Jerca, saj bo še vse dobro. Ti se bojiš za puntarje?«

»Da, da. Ah, pustite punt, to je nevarno. Pusti ga ti, Rado!«

Mladi Vehar je stopil k njej jo prijel za roko in se je zagledal v solzne oči. Bol in radost sta mu trgala srce, da je vse v njem trepetalo. A premagoval se je in je mirno govoril:

»Ne jokaj, Jerca in ne boj se za očeta in brata. Nevarno je res, a mora biti. Mora kri oškropiti tla. Ne straši se tiste krvi, saj bo tekla za naše pravice, za svobodo tvojega očeta in vseh tlačanov.«

»Pustite punt!« je prosila Jerca.

»Nehaj že jokati!« se je Rado delal nejevoljnega. »Dekleta za vsako reč vzdihujete in pretočite na vedra solza. A prav tako hitro tudi pozabite največjo žalost.«

Jerca ga je plašno pogledala, a je videla, da se smeje. Vendar je potegnila svojo roko iz njegove in požrla solze.

»Če je tako, pa bodite puntarji.«

Rado je bil vesel, za vse na svetu bi jo rad objel in ji razodel svoje srce. A ponos kipi v njem, ne, pred to šibko žensko se za ves svet ne poniža! Obrnil se je k vratom.

»Iti moram, Jerca. Ob priliki bom že poiskal očeta.«

»Srečno hodi,« mu je želela Jerca in spet so ji solze zalile oči. A Rado jih ni videl, svobodnjaški ponos mu je branil, da bi se še enkrat ozrl nanjo. Molče in hitro je zajezdil vranca.

Tam, kjer pot prehaja v Kamnek, se je ozrl. Hribarjev dom je zrl z njim prijazen, svetal, a ponižen, tlačanski. Zdelo so mu je, da stoji na pragu Jerca. Roko je pritisnil na srce, ki mu je hotelo predreti prsa in s stisnjenimi ustnicami je vzdihnil:

»O, dekle, ti čisti cvet, do groba mi ne pojde tvoja podoba iz ranjenega srca!«

XII.[uredi]

Kadar ob smrtni uri duša
stopi človeku do grla,
kdo mu ponudi čarovne pijače,
da bi ga otel?

(Koran, sura 75.)

Berač Jakob je lezel na Waldenburg. Pot ga je spehala, zato se je večkrat naslonil na palico in počival. Gledal je v grad, ki ga je obsevalo sonce in rekel sam pri sebi:

»Na sporočilo čakaš, Žiga in ga boš dobil. Hm, ni zlodej, natvezam ti takih, da se ti bo duša shladila.«

Počasi je šel naprej in je spet postal.

»Rekel boš, da za vrč medice izdam deset kmetov, pa nič za to. Tlačanov sin sem in za kmetsko stvar bom delal. Malo nevarno početje jo tole in če Žiga izve, kako sem mu lagal, mi bo uslugo plačal v tolarji, toda s krvavimi.«

Še bolj se je sključil, ko je krenil navkreber in vso pot zbiral besede, da se mu jezik kako ne zaplete.

Vzdižni most je bil spuščen, dva stražarja sta molče in mrko slonela na obzidja. Ko je Jakob prišel na most, sta ga ustavila.

»Stoj! Po kaj hočeš v grad? Milostivi gospod grof ne vidi rad beraške sodrge.«

Berač je ponižno potegnil klobuk z glave, spoštljivo gledal biriča in ponižno rekel:

»Pustita me v grad, lepo vaju prosim. Saj ne bom prosil božjih darov, čeprav rad vzamem, kar mi dobri ljudje dajo. Gospodu Žigi moram nekaj posebno važnega sporočiti.«

»Kaj morejo berači posebnega vedeti?« se je zadrl starejši birič.

»Berači hodimo daleč nakrog in poznamo dosti ljudi. Gospodu Žigi pa nesem sporočilo od tovariša v Kočevju,« je pravil berač z največjo ponižnostjo in kar v dve gubi je lezel.

Biriča sta si mislila še malo privoščiti berača. Tedaj pa je prišel čez dvorišče valpet sam, za njim se je podilo troje lovskih psov. Oddaleč je že spoznal berača.

»Hoj, ti, ali si mi prinesel novic?«

»Da, da gospod!«

»Pustita ga notri! Čemu ga zadržujeta?« se je zadrl nad stražarjema.

»Nič se ne jezite, gospod,« je berač nalašč zagovarjal stražarja »samo malo smo se porazgovorili.«

»Pojdi z menoj!« Je velel Žiga.

Berač je počasi krevljal zraven mladega valpta in ta ga je izpraševal.

»Ali slišiš kaj med ljudmi?«

»Natanko čujem in si tudi zapomnim vsako besedo, ki jo rečejo. Zvesto se pokorim vašemu ukazu.«

»In kaj slišiš? O čem ljudstvo govori?«

»Tožijo, da je letos slaba letina, že davno menda ni bilo take. Žito je snedla rja kar ga ni poprej zadušila plesen, repo pa gosenice uničujejo. Edino krme je bilo dosti, a s to se človek ne more nasititi,« je tožil zviti berač in se še bolj žalostno držal.

Valptu ni bilo za taka poročila in rad bi berača nagnili. Vendar ni zavpil nad njim, ker je upal še kaj več izvedeti.

»To vem sam,« je rekel. »Ti si hodil okrog in si gotovo slišal še drugih reči, ki so za nas bolj važne.« 

»Da. Bil sem v Kočevju in ...« 

»Doli si bil?« se je čudil Valpet.

»Da ... in sem pil vino, dobro, staro dolenjsko vino z oskrbnikom gospoda Thurna, z Gregorjem Strženom.«

»Ej vragu si prišel v pest. Čudno, da ti ni ustrojil kože,« se je čudil Žiga.

»O, ni videti grob človek. Rekel mi je, naj vas pozdravim in da bo o priliki pojezdil do vas.«

»Prav. Sporočilo je vredno srebrnega tolarja. Ali, ali se njegovi kmetje kaj upirajo?« je tiho vprašal valpet, da bi ga ne slišalo dekle, ki so pohajkovale po dvorišču.

»Pravi, da še malo ne. Samo eden se mu je uprl, tistega jo dal pretepsti, pa je brž postal ponižen.«

Berač se je zvito nasmejal, pa je smeh hitro zatajil.

»Nič. − A pač! Vzdihujejo in tožijo, da bodo težko odrajtali desetino, ker zemlja ni rodila, kakor bi bila zakleta. Vendar vsi vedo, da bo desetino treba dati in da jim nič ne bo pomagalo.«

»Torej ne mislijo odpovedati pokorščine.«

»Kje bi upali kaj takega?« se je čudil berač.

»O, pač. In čuda drzni postajajo. Toda, ali niso bili morda pred teboj potuhnjeni in so se bali govoriti o puntu?« se je spomnil Žiga in misel se mu je zdela kar verjetna.

»Ne, ne,« je ugovarjal Jakob. »Vi ste mi naročili, da vam moram sporočiti, kako je s to stvarjo. Jaz sem hodil med ljudmi in sem jih še celo nalašč nagovarjal, naj bi se uprli gospodi, da sem videl kak duh je v njih. A ljudje so zmajevali z rameni in menili, da je puč najboljše, če ostane tako, kakor je. Hudo je, so rekali, vendar se gradov ne moremo lotiti, to bi se reklo siliti v lastno pogubo. Tako je in naj oslepim, če sem se le trohico zlagal.«

»Da. Grajski meči so jekleni,« je prevzetno rekel Žiga.

»In kmetje imajo pred njimi smrten strah.«

Žiga je segel v žep in vzel ven srebrn tolar.

»Na tu imaš. Kadar boš še kaj izvedel, mi pridi povedat, ne bo ti ostalo brez plačila. Ali si lačen? V kuhinji dobiš jesti.«

»Zahvalim se za vabilo, jedel pa ne bom. Pri tlačanih sem dobil jesti in zdaj nisem potreben. Pa drugič, kadar bom bolj lačen. Bog vam plačaj tudi za tolar. Kadar bom kaj izvedel vam pridem brez odloga povedat.«

»Le, lahko še zaslužiš nekaj tolarjev. A gorje ti, če izvem da si mi lagal!« je zagrozil valpet.

»Jaz lagal? Naj se zemlja vdere pod menoj ...«

»No, le srečno hodi in kmalu se oglasi,« se je zasmejal Žiga, poklical pse in jih gnal v drugi konec dvorišča, da jih priklene. Potem se mu je mudilo do grofa.

Jakob je svetlo ogledoval lahko zasluženi tolar in je hitro šel čez dvorišče, hitreje, kakor je prišel. Stražarjema je želel srečen dan in ju brž potegnil čez most, komaj se je palica dotikali. Daleč pod gradom, že prav nad Lancovem, se je šele dobro oddahnil in opočil.

»Hm, dobro sem ga potegnil,« si je pomel roke. »Nimam tako slabega jezika kakor bi kdo mislil. A nevarna je ta šala, nevarna prevečkrat je ne bom poskusil.«

Potem pa se je obrnil in šel naravnost k Alešu na Lancovo.

Valpet Žiga je privezal pse in nato je odšel po dolgih mostovžih v prvo nadstropje, kjer je navadno bival grof Friderik Ortenburški. Grof in bratranec Arnulf Nemški sta baš kockala, ko je valpet vstopil.

»Kaj hočeš?« je vprašal Friderik in jezno nagubal čelo, ker ju je služabnik motil v igri in pogovoru.

Žiga se je globoko priklonil in ponižno rekel:

»Milostivi gospod grof, prišel sem vam povedati, da se uporniške pesti ni treba več bati.«

»Kako to?« se je čudil grof in nejevolja ga je minevala.

»Vsa dežela je mirna, ne mara uporov in prelivanja krvi. To sem izvedel od zanesljivega človeka, ki je šel doli do Kočevja, samo da bi izvedel, kaj mislijo kmetje.«

»In Thurn v Kočevju?«

»Njemu vrag in smrt ne moreta škodovati. Trdo napete vajeti ima, tudi mi bi morali ravnati po njegovem zgledu.«

»Veliko biti je malo učiti,« je rekel Arnulf grof Nemški.

»Ti tega ne umeš, prijatelj. Pri nas je vse drugače, kakor v vaših krajih. Ob Renu ljudstvo skoro ljubi gospodo, pri nas je vsak kmet zaklet sovražnik grajske oblasti. Po življenju nam strežejo.«

»Premilo postopamo z njimi,« je ponižno rekel valpet.

Grof je prikimal in velel.

»Zahvalim te za dobro vest. Pojdi, Žiga.«

Valpet se je priklonil in šel ven, obraz se mu je nabral v gube. Gospod ga je premalo pohvalil za novico, zdi se, nič prav ne verjame njemu, svojemu zvestemu valptu.

Arnulf in Friderik sta še nekaj časa kockala. Ko sta nehala, se je »lepi Arnulf« naslonil nazaj na izrezljanem stolu.

»Friderik, kako dolgo sem že tvoj gost?« 

Grof Ortenburžan se je čudil vprašanju.

»Tako hitro mineva čas, da se mi zdi, kakor bi prišel šele včeraj.«

»Pšenica je začela malo, prav malo zoreti, ko sem prišel sem in zdaj že listje odpada z drevja, jaz pa sem še vedno tu.«

»In boš še,« je rekel Friderik. »Ali pravzaprav tu res ne ostanemo več dolgo. Naveličal sem se tega kraja, posebno, odkar je sin šel odtod, da prehodi dolgo in mučno pot do viteštva. Preden mine sedem dni, bomo šli odtod nazaj domov.

»Tudi jaz pojdem domov,« je kratko povedal Arnulf.

»Tega vendar ne misliš resno?«

»Resno. Tevtoburški les ob Renu me že težko čaka, v jasni noči sem čul njegov klic. Gospodarstvo mi ne beli las, zvestega in zanesljivega oskrbnika imam, v naši hiši je osivel. A drugo me vleče gori. V mojem sivem, samotnem gradu najdem srčni mir, uteho, ki mi jo ne morejo dati vaši kraji, čeprav so lepi in se dan za dnem glasi na cesti pesem mladih tovornikov. Srce mi hrepeni tja, kjer v mračni grobnici počivajo moji dedje, kjer stojita v vrsti kameniti krsti s trupli mojega očeta in matere. Sivolasi pater, moj najboljši prijatelj, s tihim glasom moli dan na dan molitve za pokoj rajnih. In jaz sedevam ob tihih rakvah in želim, da bi tudi sam tam našel mir.«

»Arnulf!«

»Čemu se čudiš, bratranec in prijatelj?«

»Komaj trideset pomladi je za teboj in življenje je kakor prelep pisan travnik, ki čaka, da stopi nanj tvoja noga in se tvoje oko naužije pravljično pisanih cvetic. »Arnulf lepi, sonce zemlje Nemške« pojejo pesmi, trubadurji prepevajo o tvojih delih, tebi pa se lice mrači in govoriš o smrti!«

Zali grof se je trpko nasmehnil Frideriku.

»Ne misli, Friderik, da jaz ne poznam lepote življenja! O, pač! O lunojasnih nočeh sedevam na grajskem obzidju in igram na lutnjo kakor tedaj, pred leti. Gozdovi dihajo iz sebe mrak in hlad, nočni veter gasi ogenj v prsih, ki ga sonce, zale plemkinje, boj in vino le še bolj podžigajo. Včasih blodim po cele dneve po gozdovih in preganjam zverjad, ki ima bivališča v votlih deblih stoletnih dreves. Tam najdem več lepote, kakor na vseh plesih, kar sem jih videl od otroških let do danes.«

Ortenburžan se je čudil.

»Arnulf, od mladih nog sva si bila prijatelja, danes te pa več ne razumem. Ponoči strmeti v mrak gozdov, podnevi bloditi po dolgočasni hosti, to je pusto, mrtvo. Mlad si in lep, vsi nemški dvori te poznajo, pogledi številnih lepih plemkinj obstajajo z ljubeznijo na tebi. Živi, kakor si včasih. Plesi in serenade, vino in ljubezen!«

»Plešem samo še takrat, kadar me siloma zvabijo na kak dvor. Serenade igram in pojem ob lepih nočeh, to mi vzbuja večno lepe čutnosti bolestne spomine. Vino tudi pijem in ljubezni živim.«

»Ljubezni živiš?«

»Da, ali bolje: spominu na ljubezen. V mojem srcu je obraz žnske, ki sem jo edino ljubil na svetu. In v viteški dvorani visi slika, jaz sam sem jo naslikal, še preden sem šel v italijanske bojne šole. Kadar jo pogledam, se mi zdi, da stoji živa pred menoj, skoro bi njeno belo roko poljubil v pozdrav.«

»Marijino?«

»Saj veš. Ti edini si vedel za najino ljubezen. Pa je prišlo drugače in ona je daleč od mene, do groba vezana z drugim. Nikoli več je nisem videl in če bi jo, bi mi od boli počilo srce. Pa jaz ne preklinjam, ker mi je Bog vzel Marijo, morda nisem bil vreden tega čistega bisera. Srce se je navadilo bolečine in iz črnih oči ne znajo več teči solze.«

Friderik grof Orteburžan, ki je čutil vso bol prevarane ljubezni, je imel prijatelja. Saj je tudi on moral dan za dnem požirati preziranje žene, Jelene, ki je bilo čisto odkrito. Otožno je gledal bratranca in ga tolažil, čeprav sam sebi ni verjel.

»Arnulf, morda najdeš kje na svetu drugo žensko, podobno Mariji. Nanjo boš prenesel ljubezen, ki ti zdaj zastruplja dušo.«

Obraz mladega grofa je spreletela silna bol, ko je dahnil.

»Ne. V cvetu let ne znam ljubiti več.«

Potem je vstal in siloma obrnil misli drugam.

»Friderik, pojdiva malo k pisarju Viljemu. Kadar pije vino, govori iz njega sama modrost in takrat ga je prijetno poslušati.«

»Pa pojdiva,« je rekel Friderik in vstal.

Šla sta po dolgem mostovžu in sta še oddaleč slišala pisarjevo popevko.

»Majolke si nalijmo,
nalijmo do vrha,
do dna ga vsi izpijmo,
ha, ha, ha, ha!«

Ko sta vstopila, je pisar s prekrižanimi rokami in nogami sedel na starinskem stolu, pred njim na mizi je pa stala pisana majolka, zraven pa velik vrč starega vina. Ko je pisar ozrl došleca je vstal in se jima globoko priklonil.

»Klanjam se, milostiva gospoda. Nisem pričakoval, da bosta prišla k meni, ki noči in dan čepim med skladovnicami samih starih pergamentov.«

»Prebiraš pergamente in piješ vino, kajne?« je rekel Arnulf.

»Tako je. Odkar sem potožil milostivemu grofu, da mi Žiga vina ne privošči, stoji noč in dan na mizi ta-le veliki vrč, do vrha napolnjen s kraškim teranom ali z rebulo. Hvaležen sem vam, milostivi gospod, da ste se tako zavzeli za ubogega pisarja, sicer bi se utopil v samem črnilu.«

»A zdaj se nikar ne utopi v vinu,« je svaril grof Friderik.

»Nič strahu,« se je ponesel Viljem. »Pil sem že drugačno vino, tisto, ki so ga v sončni Italiji stisnili iz posušenega grozdja. Joj, to sem praznil vrče, pa mi ni šlo ne v noge, ne v glavo. Več sem ga nesel v sebi kakor bi ga na sebi.«

»Z vinom si preganjal skrbi?» ga je vprašal Arnulf.

Vinjeni pisar se je glasno zasmejal.

»Skrbi? Saj vendar nimam nikakšnih skrbi. Nobene toče mi ni mar, ker meni ne bo pobila pridelkov in za strelo se ne menim, mojega doma ne more požgnti. Jaz sem pisar in zaslužim vsako leto triinpedeset srebrnih ogrskih goldinarjev, v gradu imam streho, jedi in vina, tako da srebrnikov še zapraviti ne morem. V mlajših letih mi ni ta denar nič odveč hodil. Še zmanjkalo ga mi je, ker sem ga zakockal, čim sem ga dobil.« 

»In potem?«

»Potem sem se pisal Viljem Suh. Če človek nima denarjev, ga je kar nekam strah in še vino mu ne teče gladko po grlu.« Segel je po mizi in prijel v roke pergament. »Ali milostna gospoda morda želita, da preberem gospodarski zapis? Rad prav nič ne trpi, čeprav večkrat pijem vino. Pisar Viljem ne sprejema nezaslužene plače.«

»Nisva prišla zato,« je odgovoril Friderik.

Arnulf je sedel na stol in vprašal pisarja:

»Povej mi, kdaj bodo srca vseh nehala krvaveti?«

Friderik je čudno gledal bratranca, pisar je pa rekel:

»Kadar bodo vsi ljudje plemeniti, ne po stanu, ampak po duši. Kadar nihče več ne bo svojega gorja prtil drugemu na rame.«

»Ali kdaj pride do tega?«

»Nikoli,« je rekel Viljem. »Vsak človek je podvržen k slabemu in vsak se brani trpljenja. Dokler bo človeški rod bival na zemlji, tudi trpljenje ne bo izginilo izpod nebeškega oboka.«

»Res je to,« je pritrdi] Arnulf. »Če bi ne bilo trpljenja, bi človek tudi sreče ne poznal.«

»Če bi ne bilo trpljenja,« je razlagal pisar, »bi se večne sreče naveličali in bi nam sreča sama postala bolečina. Sonce vsako jutro z veseljem pozdravljamo, ne zato, ker bi brez njega življenje umrlo, temveč zato, ker vsak večer zaide. Grešnik milost božjo šele tedaj prav ceni, ko po letih blodnje v temi začuti njeno blagodat.«

Grof Ortenburžan se je nasmehnil.

»Govoriš, kakor bi poslušal turjaškega dvornega duhovna.«

»In jaz mislim, da slišim svojega grajskega patra,« mu je pritegnil Arnulf grof Nemški.

»Jaz bi postal nekaj več, kakor grajski pater, če bi imel v mladih letih vsaj troho več pameti, kakor sem jo imel. Lovil sem se in lovil, pa je bilo tako, kakor bi hotel prikazen prijeti za roko. Vedno se ti odmika, vidiš jo pa neprestano. In pred menoj je neprenehoma svetila jasna luč sreče. Šel sem za njo, čez prepade in brezna, pa nas je neko zapeljivo bitje zavedlo, odvleklo v temo in prepade noči. Ko se je zdanilo, sem hotel plezati čez ostrorobe pečine, bos sem hrepenel iti po trnju, a v samoti ni bilo več luči sreče. Samo dan me je obdajal, svetloba razočaranja izgubljene mladosti.«

»Kaj je sledilo temu? Ali si klel svet?«

»Ne, jasni vitez nikoli nisem preklinjal bitja, ki me je odvrnilo od poti, ki so mi jo začrtali še pred rojstvom. Upal sem pač, da se Fortuna še ni popolnoma obrnila od mene. A vendar je nisem mogel uzreti nikjer več. In tedaj, pisaril sem v celjskem gradu, sem napisal na pergament: Ob morju se nahajam zapuščen in sam, valov me obdaja šumenje moč, duša trepeče in upam zaman, je moje ranam hrepenenje.«

»Modrost piješ, ne vina,« se mu je čudil Arnulf.

»V vinu je modrost in resnica, če ga ni preveč.«

»Povej naprej, kako se ti je godilo,« je rekel zali grof.

»Potlej sem prišel v službo vašo, mogočni in svetli grof Ortenburžan. Dvanajstkrat sem videl iz te line tam, kako je ob Savi življenje umrlo in vzcvelo znova. Kaj bi rekel danes? Duša se mi ni mnogo izpremenila, srce je ostalo isto. Zdaj zbiram zrna izgubljene žetve, ki jo je toča pobila tako globoko v tla, da le malokatero zrno najdem med raztolčenim biljem.«

Arnulf in Friderik sta molčala, posebno Arnulf se ni mogel prečuditi učenim besedam pisarja, ki so mu lasje siveli in je obraz pričal, da se nagiba iz poletja v jesen. Štirideset let življenja povede človeka do pobiranja sadov, ki jih je ujel v mladosti. Pisar pa je ujel zgodaj in sad mu je uničila toča, vihar življenja.

Pisar je utihnil in položil suho roko na kup pergamentov.

»Kaj piše na njih?« je vprašal Friderik.

»Tu je napisana zgodba mladega oskrbnika, ki mu je dekle znorelo in skočilo v savske valove. Oskrbnika je minilo veselje do dela, do življenja in vina, pa je poskočil čez grajsko obzidje in si razbil na kamnu mlado glavo.«

»Ljubezen ga je tirala v smrt. Razumem ga,« je rekel Arnulf.

»Ne vem, kako bi rekel. Pride hip slabosti in takrat človek stori, česar drugače ne. bi. Poznal sem človeka, ki je umrl gnusne smrti, obesil se je. Pa ne iz ljubezni, iz same naveličanosti si je zadrgnil vrv okrog vratu.«

»Samo tega ne vsebuje tak kup spisov.«

»Ne. Hočete, da vam kaj preberem?« Viljem je razgrnil pergamente, vzel enega v roke in začel brati. »Anno domini 1348. V čudni dobi žŽivimo. Nikoli nisem mislil, da bom dočakal kaj takega. Potres je podrl del mojih gradov, le dva sta ostala nepoškodovana, ker nista stala na skalah. Radovljica je še zdaj kup ruševin, le polagoma mesto vstaja nazaj, ker delo vedno znova rušijo potresni sunki. Le cerkveni stolp se ni podrl, to je pravo čudo. Potres mi je pobil pol služinčadi, mene je udaril padajoči strešni tram in se še zdaj nisem pozdravil. V novem letu obetajo samo zlo. Videli bomo, kaj nam prinese.« 

Na drugem pergamentu je bilo zapisano:

»Anno domini 1349. − Kuga − črna smrt! Strah in trepet po vsej deželi. Oh, žalosti na moje srce. Sam sem ostal, samo sin, ki se mudi v daljnih nemških deželah, mi je po selu sporočil, da je živ, da se ga je okrutna morilka izognila. Hvala Bogu tudi za to grenko tolažbo. Preden se je dvakrat luna pomladila, so zakrinkani možje siloma odnesli črna, gnojna in smrdeča trupla treh sinov, ženino in edine hčere. Vasi so izumrle, le redkokje sameva preplašen tlačan. V gradu sem sam, samo enega starega služabnika imam in še ta je sam sebi nadležen. Z bolnim srcem zrem v leto 1350 in se z grozo vprašujem, kaj mi prinese.«

»Anno domini 1373. Grof Gotfried Ortenburški darujem Bogu na čast in v zveličanje svoje duše radovljiški župniji svobodnjaški dom Srnjak na Lancovem, ki je ostal brez potomcev. Gotfried grof Ortenburžan.«

»To stoji pisano na teh pergamentih, na drugih treh je zgodba mladega valpta, ki sem vam jo že povedal.«

Friderik je vstal od mize.

»Viljem, povelje imam zate!«

»Jasni grof, kar želite, se bo nemudoma zgodilo. Beseda mi je očistilo glavo vinskega duha.«

»Napiši povabila za vso gospodo v soseski, naj se čez tri dni zjutraj zarana zbere na mojem gradu. Prirediti jim hočem velik lov in slavnostno pojedino, preden grem nazaj domov.«

»In preden jaz odpotujem nazaj v Tevtoburški les,« je pridejal Arnulf in tudi vstal od mize.

»Torej nikakor nočeš izpremeniti svojega naklepa?«

»Ne. Arnulf NemŠški ni še nikoli preklical svoje besede, čeprav je bilo treba zato potegniti meč.«

Pisar je uprl roki ob boke in se klanjal.

»Napišem pisma, ki bodo razveselila srca vsej plemeniti gospodi in se vašemu vabilu gotovo odzove.«

»Dobro je. Žiga naj ponese listu Gašperju Landbergarju na Kamen in drugi gospodi naj on sam določi poslance.«

»Vse se bo zgodilo po vašem naročilu,« je rekel pisar in se spet globoko priklonil.

»Pojdiva!« je velel Friderik Arnulfu.

Grofa sta izginila skozi vrata, pisar se je zasmejal za njima.

»Norca! Poslušala bi zgodbe o bolečini drugih, sama se pa ne znata nositi.«

Po hodniku so odmevali koraki odhajajočih vitezov in pisar je spet s posmehom rekel:

»Norca!«

Potem pa je segel s suho, prosojno roko po vrču, nalil si vina v majolko, vzdignil in zapel:

»Kaj bil bi pač ta revni svet
brez žlahtne vinske trte!
Le tebe ljubim, trte cvet,
ki misli oživiš potrte.«

Friderik in Arnulf pa sta šla na dvorišče. Hotela sta videti, če je valpet dobro izvežbal nove lovske pse.

Čez dvorišče jima je prišla nasproti Jelena. Že oddaleč se jima je ljubeznivo smehljala in ju pozdravila:

»Iščem vaju, pa sem vaju le našla. Kje sta se mudila ob tem lepem jutru?«

»Bila sva pri pisarju Viljemu,« je rekel mož.

»O, tam?« se je čudila. »Vama se zdi vredno poslušati čvekanje vedno pijanega čudaka?«

Arnulf se je nasmehnil in je bistro pogledal grajsko gospo.

»Čudak je samo za onega, kdor ga ne razume. On ima v sebi več življenjske modrosti, kakor vsi plemiški dvori.«

»Morala sva mu naročiti, naj napiše vabila za sosednje plemiče. Čez tri dni bo veliki lov, ker pojdeva potem midva odtod in tudi Arnulf odpotuje.«

Jelena je srepo pogledala moža in nato obrnila oči v Arnulfa.

»Vi tega ne mislite zares.«

»Čisto resen sklep imam, gospa,« je pritrdil.

»Kaj smo vam storili napak? Ali vas je kdo žalil? Morda se dolgočasite?«

»Ne, gospa. Prav prijetno življenje je tu pri vas.«

»Zato ne smete odtod!«

»Moram.«

»In kaj vas sili?«

»Hrepenenje.«

Jelena ga je gledala z velikimi, ognjevitimi očmi.

»Z nama pojdete, z nama. Domov ne smete!«

»In ostati ne morem več,« se je otresal Arnulf.

»Morate!« je trdo povdarila Jelena in šla hitro čez dvorišče v grad.

Valpet Žiga kliče hlapce, jim ukazuje, naj sedlajo konje in se oblečejo v pražnja oblučila. Ko so hlapci stali poleg osedlanih konjev, je dal vsakemu zvit pergament in jim naročil naj se spodobno obnašajo pred gospodo. Hlapci so se zavihteli na iskre konje in hiteli čez ravna polja in gozdove s pismi pisarja Viljema, potom katerih vabi Friderik grof Ortenburžan vso jasno gospodo, vse častite viteze na veliki lov in na slavnostno gostijo, s katero bodo proslavili odhod junaka vseh junakov, Arnulfa Nemškega. Potem je pa Žiga tudi sam planil na konja belca in zdirjal čez Savo, skozi Radovljico in po beli cesti do gradu Kamna, ki mu leži pod nogami vsa pokrajina, od Triglava do Košute in od zelene Begunjščice do škofjeloških hribov, od Podgore do Ljubljane.

Drugo jutro so pa jezdili vitezi brez oklepov in šlemov, v lahki lovski opravi, proti Waldenburgu.

»Sprejmite goste, ki prihajajo v imenu božjem!« so klicali došleci stražarjem in zadrževali nemirne konje.

»Kdo ste in odkod?« so po šegi spraševali stražarji.

»Ponižni ljudje smo in zle misli ni v nas, le ustavili bi se radi pod streho vašega gospoda.«

»Dom našega gospoda je tudi vaš dom.«

In vitezi so jezdili na dvorišče in poskakali s konj, ki so jih hlapci odgnali v hleve, kjer jih je že čakal oves in seno v jaslih. Friderik in Arnulf sta pozdravljala goste v imenu božjem, jim podajala roke in jih poljubljala na lica, potem pa vedla v grad na zajtrk. Prišli so gospodje iz vse okolice. Prijezdil je gospod Filip grof Ortenburžan, Friderikov brat iz Stražišča, prišel plemič Andrej Švajger z Brda, prijahal je gospodar Guttenberga pr. Tržiču, ki mu je zvon svetega Jurija tik pred očmi prosil nebes. Niso se branili vabila gospodje s Plavža, prijezdil je junaški Gašper grof Lamberg, zadnja sta prijahala Hartman in Jurij Kraig z Bleda. Gospodje so počasi odhajali v grad, Hartman Kraig je z veščim očesom motril trop lovskih psov, ki so jezno bevskali, priklenjeni v kotu in dognal, da so to čistokrvni nemški lovski psi.

V skrajnem oglu dvorišča je gorel ogenj, ob njem sta stala dva stara hlapca in oprezno obračala na raženj nataknjenega janca, od časa do časa sta ga polivala z mastjo, ki je kapala od juncu v nastavljeni bakreni kotel.

Čez vzdižni most so cepali eden za drugim tlačani, ki jim je bilo ukazano, da morajo priti na lov za gonjače. Vstopili so se v polkrogu okrog ognja in požirali sline ob pogledu na pečenko, ki je postajala lepo rumena in je prijetno dišala. Ob zidu je stal škaf vina in korec v njem, tlačani, hlapci in biriči so zajemali vino s korcem in se zalivali z njim. Malokdaj pridejo do njega, zdaj pa je priložnost, da se ga napijo zastonj. Pečenka je bila že gotova, hlapca sta jo staknila z ražnja in prvi je začel z velikim nožem rezati enake kose in je dal vsakemu enega. Tlačani so jedli pečenko, da jim je mast tekla od brade in mastno pečenko zalivali z vinom.

Valpta ni bilo na spregled. Med gospodo ga niso marali, med tlačane pa ni hotel iti, ker si je bil z njimi preveč v komolec. Zato je sedel v kuhinji in pil vino, zraven pa zmerjal dekle, ki so imele polne roke dela. Podpiral si je glavo in vse ga je jezilo, čeprav je bil lep jesenski dan in se je ves grad odel v praznično opravo. Vesel je bil edino misli, da grof in Arnulf v nekaj dneh zapustita Waldemburg in bo potem zopet neomajen gospodar.

Sonce je stalo že visoko na nebu, ko je na dvorišču zapel veliki lovski rog in klical lovce na odhod. Hlapci so odpenjali pse, vsak tlačan je dobil enega in ga je držal na jermenu. Psi so poznali znak, ki ga je dajal rog, nemirno so grizli jermena in se napejali, da bi se iztrgali gonjačem.

Iz gradu je začela vreti zbrana družba, za grofi in plemiči so šli Arnulfovi vitezi in oprode. Njim so se pridružili domači lovci in daleč zadaj so gnali kmetje in hlapci svoje pse.

V zeleno Jelovico je peljal grof Friderik svoje goste. Tu je bila cela gora eno samo kraljestvo zverjadi. Vsi, od male podlasice do ogromnega medveda kosmatinca, so imeli v teh gozdovih varno zavetišče. Gozdovi so bili grajski, zato ni v njih nikoli zapela sekira in človeška noga je lemalokdaj stopila sem. Le včasih je Aleš z Lancovega ali Jurčukov Janez z Vošč, skrivoma smuknil med stoletnimi debli in nastavil past zajcu ali kuni. Često se je Jurčkov Janez zgubil tudi gori pod vrh v ostrorobo pečevje, tam so živeli tropi gamsov in Janez je napel vrv, preležal noč in dan v mahu, potem pa vlekel domov zadavljeno divjo kozo, lep lovski plen. Valpet Žiga je prišel lovil le tedaj, kadar ni imel prav nobenega drugega posla in se mu je uprlo vino, domače in Bregarjevo. Lok in pšice je nosil na hrbtu, streljal je pa le malokdaj, ker je bil slab strelec. Tudi grof Friderik še vse leto ni šel na lov, on in Arnulf sta po cele dneve pila in kockala, ali pa poslušala modrost, ki se jo je pisar Viljem nasrkal iz vina.

Danes po so nenadoma oživela samotne dobrave, po katerih so se pasle vitke srne in jeleni, dvanajstnikov je bilo mnogo, Aleš pa je videl tudi šestnajstnike in ga je močno jezilo, ker ni mogel do njih. Gozdovi so se dramili iz sna budila jih je pesem in vrisk hlapcev in gonjačev, dramili glasni pogovor in prešerni smeh plemičev, ki kmetom niso znali pokazati prijaznega lica. Arnulf in Friderik sta gospode in viteze zastavila po vsej široki gozdni globini, velela sta spustiti pse, postavila štiri čuvaje z lovskimi rogovi in okrog in okrog nastavila gonjače. Valpeta Žige ni bilo, da bi lov nadzoroval, vse ga je jezilo in je šel raje popivat k Bregarju v Radovljico. Psi so hitro zavohali sled, hiteli po sledi z gobci pri tleh in z naježeno dlako. Podili so zverjad iz skrivališč, besno lajali in drevili vse navskrižem. Za psi so hiteli v hosto gonjači, ploskali so z rokami in z glasnim vpitjem plašili žival, ki ni bila vajena hrupa. Zajci so splašeno tekali sem in tja, vpitje gonjačev in lajež psov jim ni pustil, da bi se mudili v zavetju. Med grmovjem je švigal kožuh lisice-rjavke, medved je jezno brundal in plašno lezel na hrast, ptiči so frfotali med vejevjem, se plašili in v jatah odletavali visoko pod nebo. Srne so plašno tekale ob robu jase, jeleni so popustili pašo, tekli v gozd in se zadevali z rogovjem ob vejevje. Med vpitjem gonjačev in bevskanjem psov, se je večkrat čulo, kako je jasno zabrnela tetiva, čul se je švig pšice in krik zmagoslavja.

Friderik in Arnulf sta ostala na jasi in sta molče poslušala te glasove, ki so tako čudno odmevali v gozdnem svetišču. Friderik je otožno gledal v hosto in brezbrižno rekel:

»Dober lov bo.«

»Dober«, je odgovoril Arnulf in ostro prebadal hosto z očmi.

»Vedel sem, da mora biti tu od sile zverjadi, ker se je nemoteno plodila in zdi se mi, da je tudi kmetje niso preveč zatirali.«

»Aha.«

Friderik je gledal v hosto in čez čas rekel:

»Arnulf, danes mi je duša tako bolna.«

Mladi grof je začudeno uprl pogled v bratranca.

»Že zjutraj sem videl, da te nekaj teži. Tako hladno si sprejemal goste in mračilo se ti je lice. Kaj te teži? Morda vem pomoči.«

Friderik je povesil glavo.

»Ne, ne veš mi pomagati. Vprašal sem že pisarja za svet, a on mi je naprej rekel, da je žalost kakor majhen ljubezenski spor, ki življenje le osladi. Ko pa sem mu to zanikal, mi je ponudil vina, češ, to je edino zdravilo, ki bi ti utegnilo pomagati. Pil sem, bolesti, ki me muči, se pa vendar nisem mogel znebiti.«

Arnulf ni več pazil na zverjad, sočutno je gledal s svojimi jasnimi, odkritimi očmi v meglene, modre oči prijateljeve.

»Kaj ti je? Povej.«

»Še sam ne vem. Nekaj hudega slutim, res, nekaj strašnega. A kaj bi utegnilo to biti?«

»Ne vem. To ti bo prešlo samo od sebe. Glej, lep dan je.«

Friderik je pomišljal, ali bi povedal ali ne, nazadnje je pa le rekel:

»Prijatelj!«

»Kaj hočeš?«

»Ali veš, da te moja žena ljubi?« 

Arnulf se je zdrznil in je osuplo gledal prijatelja.

»Če bi ne bil ves dan pri tebi, bi mislil, da si se opil.« 

»Ne, ne. Jaz se ne šalim. Mislil sem, da si vendar tudi sam opazil, kakšna čustva goji do tebe.« 

»Ona je pač prijazna, več ne.«

»Za to njeno prijaznostjo se skriva vse nekaj drugega,« je trdil Friderik. »Ti to veš, pa vedeti nočeš.«

»Nič za to,« se je otresel Arnulf. »Ona je tvoja žena in jaz bi bil podlež, če bi mislil nanjo. V mojem srcu je druga podoba in greh bi bilo, omadeževati jo. Pojdem odtod, čim prej grem, bolje bo zate. Morda jo je hipno obšla taka misel in bo pozabila, ko me ne bo več imela pred očmi.«

»Motiš se, če misliš da te pozabi! Hotela te bo pridobiti za vsako ceno.«

»Kako? Jaz nočem in glavna ovira si ti. Ona je tvoji žena, njen zakon razveže samo smrt.«

Friderik je hitro prijel za besedo.

»Vidiš, baš tega se bojim.«

»Da bi te usmrtila? » je osupnil Arnulf.

»Vsega je zmožna. Vražja kri je v njej.«

Arnulf je pomislil, potem se je pa zasmejal.

»Zjutraj si vstal z levo nogo. Slabe volje si, pa to te bo že brž minulo. Če ne prej, pa zvečer na gostiji.«

»Morda. Ti me le tolažiš, misliš pa drugače.«

»Ne − A glej! Tam teče lep jelen dvanajstnik, ta mora biti moj!«

Z vajeno roko je naslonil lok na prsi in napel tetivo Friderik ni mogel slediti bliskovitim gibom strastnega lovca. Tetiva je zabrnela, pšica je švignila in zadela jelena v prsa, zadrla se mu globoko v meso. A jelen je plašno vikinil in se pognal v še hujši dir. Arnulfova roka je neznansko hitro jemala pšice iz tula napenjal tetivo in prožila. Druga pšica se je zadrla jelenu v trebuh, tretja mu je prebila nogo nad kolenom, da je začel klecati, četrta mu je obvisela v vratu. Tedaj je od nekod pridrvel lovski pes, pene je tiščal iz gobca in besno se je zagnal jelenu v grlo. Arnulf je pomeril, pšica je ranila jelena baš nad očesom in se mu zarila v možgane. Za hip je žival obstala, potem pa je težko truplo padlo po tleh in obležalo negibno. Arnulf je veselo zavpil in stekel čez jaso k jelenu. Izza pasa je potegnil ostri lovski nož, prerezal jelenu grlo, da je vroča kri lila na zemljo. Žival je še enkrat, dvakrat krčevito zahropla, prevrgla glavo, potem pa je pogled ponosnih oči obsteklel. Arnulf je sam potegnil orjaka iz mlakuže krvi in mu potegnil pšice iz telesa. Friderik je prišel bliže in mu pomagal pri nerodnem opravilu.

»Glej, kako lep jelen. Dvanajstnik!« se mu je divil Arnulf, ko mu je ležal mrtev ob nogah. »Ni prvi. Dosti sem že takih. Gori v mojih gozdovih zverjadi kar mrgoli, ker ne prirejam lovov, na katerih brezčutni lovci pobijajo brez usmiljenja. Navadno lovim le sam. Res, takih sem že dosti.«

»In jih boš še,« mu je pritrdil Friderik.

»Tudi jaz upam. Še je močna ta roka in urno zna prožiti pšice. Pa tudi oko imam bistro, ne vara me.« Potem se je spet sklonil nad žival. »Glej, trdovraten je bil. Štiri strelice, razen te v nogi vse smrtonosne, so tičale v njem, pa je še vedno bežal. Povej mi, zakaj se vsako bitje tako oklepa življenja?«

»Bolečine so ga silile, da je še bolj bežal.«

»Čudno. Navadno si vsakdo zaželi smrti, ko prestane dovolj veliko mero bolečin, dušnih ali telesnih.«

»Mi smo ljudje in imamo dušo,« je razlagal Friderik. »Žival pa ima v sebi le nagon samoobrambe, zato beži pred smrtjo. Navsezadnje je pa zakon narave, ki ga je Bog pisal neizbrisno isti pri človeku in živali. Če bi ti kdo povedal, da boš še danes umrl, kaj bi storil in rekel ti? Ali ne bi poskusil bežati iz objema smrti?«

»Ne,« je odločno rekel Arnulf. »Sam ne bi silil v pogubo, a če bi videl, da se smrti ne izognem, bi tudi ne trepetal pred njo. Enkrat moram Bogu plačati ta dolg. Iz prahu v prah te vede pot, tudi to je nespremenljiva postava življenja, dana po Večnem.«

»Seveda. Tebi trpljenje narekuje take besede. A kaj bi rekel človek, živeč v sreči, ki ni nikoli poznal boli, ki tebi grize srce in ti zastruplja mlado dušo?«

»Vsi ljudje pač nismo enaki,« je kratko rekel Arnulf.

Potem sta se obrnila nazaj v hosto. Molče sta stala pod košatim hrastom in poslušala divjo gonjo. Gonjači so od časa do časa prinesli plen in ga pustili sredi jase. Štirje tlačanski mladeniči so delali nosilnice za pobito zverjad in jih prepletali z vejami. Lovci čuvaji so od časa do časa trobili v rog in opozarjali na nevarnost, ker bi se lahko zgodilo, da bi kdo ustrelil po nesreči katerega izmed gonjačev, ki so tekali za psi.

Arnulf in Friderik sta gledala lepo in divjo sliko. Sonce je prepotovalo pol neba in še del druge polovice, onadva pa sta ves čas molčala, misli so jima bile daleč od lova. Arnulfova desnica je mirno počivala na tulu s puščicami, a ni več segel po njih, čeprav je bežala žival skoro tik mimo njega. Tudi Friderik ni streljal. − Kup pobitih živali sredi jase se je večal, nihče ni pričakoval tolikega plena.

»Zadosti je morije,« je rekel nazadnje Arnulf.

Friderik je molče vstal in pozval lovca z največjim rogom, naj skliče ljudi. Lovec je zatrobil v rog, po gozdu je odmevalo.

»Trara! Trarara!«

Trikrat je zatrobil in vpitje gonjačev je ponehalo. Slišalo se je le še lajanje psov. Od vseh strani so prihajali lovci, skoro nejevoljni da jih je rog že klical na zbirališče. Zadnji je prišel Hartman Kraig, jezno je izstrelil pšico v zrak.

»Naj gre pod nebo, ker ni mogla zadeti jelena. Šestnjstnika sem zasledoval in naj nisem Hartman Kraig, če bi ne bil moj. Pa ste me obrnili sredi poti, da bi vas strela z jasnega!«

»Le potolažite se, gospod,« ga je pregovarjal Arnulf. »Plena je zadosti in gonjači bodo veseli, ker jim ne bo treba nositi še vašega jelena. Z mojim bodo imeli trije čez glavo dela.«

»Jezi me, ker sem moral odnehati od svojega sklepa. Tega v življenju nisem vajen,« se je nosil Hartman.

Tovariši so ga tolažili, posebno Filip Ortenburški, ki se je že pošteno naveličal v hosti stati in paziti. Veleli so gonjačem naj nalože zverjad na nosilnice in gredo z njimi domov. Okrvavljeni zajci so ležali poleg pobitih lisic, podlasic in kun, vmes so bili ustreljeni jastrebi in še celo ribji orli. Zadnjega so vzeli Arnulfovega jelena, okrog rogovja se mu je vil venec zelenega bršljana. Za gonjači se je podila tropa psov, hlastno je vonjala svežo kri. Lovski rogovi so igrali vso pot in družba se je v veselem pomenku pomikala nad Lipnico, ki je štela sedemnajst svobodnjakov proti gradu.

Na gradu je bilo že vse pripravljeno za gostijo. Tudi Žiga se je že vrnil od Bregarja in je sitnaril po kuhinji. Ko so kmetje prišli s plenom, jim je pokazal klet, kamor so vse odložili, potem je po grofovem naročilu ukazal najstarejšemu hlapcu, naj dosita napoji in napase tlačane.

Za gospodo je bila pripravljena pojedina v veliki viteški dvorani. Ker se je že mračilo, so prižgali debele lojeve sveče, pri vsaki je stal služabnik in prirezoval odgoreli stenj. Na mizah so stali veliki vrči do roba napolnjeni z vinom, ob vrčih so se bleščale čaše iz benečanskega stekla. V dragocenih posodah so bili veliki kolači, ki so kar bodli v oči, na prednjih je bil narezan kruh z mesom in soljo, v plitvih skledah je vabila lepo rumena pečenka in zraven omaka, ki jo je znal pripraviti samo eden izmed Arnulfovih oprod. V pisanih košarah se je šopirilo vipavsko grozdje, prinesli so ga tovorniki iz sončne Vipave. Lačnim lovcem so se cedile sline po dobrotah in prav nič se niso branili vabila gospe Jelene. V beli obleki, z razpuščenimi lasmi je stala in jih s sladkim glasom nagovarjala:

»Pozdravljeni, jasni vitezi! Sedite k mizi, dragi gostje in vzemite to, kar vam tu moremo nuditi.«

Vitezi so se klanjali milostni gospe in sedali na izrezljane stole. Nazadnje je sedla tudi gospa Jelena, da je na njeni levici sedel mož, na desni pa Arnulf. Iz najlepšega vrča je nalila vino Frideriku v kristalno čašo in mu nazdravila:

»Pij na slavo svojemu gospostvu!« 

Friderik se je čudil hinavščini svoje žene. A ni je hotel osramotiti pred navzočimi, nagnil je čašo in jo izpraznil do dna. Vino je bilo zelo močno in sladko. Frideriku je okus prijal.

Ko so to videli drugi gostje, so vsi natočili vina v čaše, trčili in izpili do zadnje kaplje.

»Na slavo Frideriku Ortenburškemu!« 

Hartman Kraig je iznova natočil vina in vzkliknil:

»Na slavo in srečo Arnulfu Nemškemu!«

Plemstvo je trčilo s čašami in ponovilo:

»Na Arnulfovo slavo in srečo!« 

Ko je vihar polegel so gostje poskrbeli za lačne želodce. Kruh in meso sta ginila s pladnjev, sklede s pečenko so se praznile in kolači so postajali vedno manjši. Služabniki so neprestano tekali ven in notri, odnašali so prazne posode in prinašali vrsto drugih jedi. Vsak je mogel izbrati, kar mu je srce poželelo. Vsi so glasno hvalili gospo Jeleno, ki je poskrbela za tako imenitno gostijo, gospod Švajger z Brda je še celo drznil prositi, naj ga ob prihodnjem gostovanju ne pozabijo vabiti. Friderik je pil močno vino, ki mu ga je natakala žena, hitro sta se ga oprijemali pijanost in dobra volja.

Ko so za silo utešili lačne želodce, je Hartman Kraig snel s stene lutnjo, zabrenkal je in zapel o junaku Arnulfu »soncu zemlje nemške«. Daleč gori ob Renu stoji njegov grad in v njem živi junak, ki ga sam cesar ljubi kakor rodnega sina. In Arnulf ima svetlo, smrtonosno sabljo.

»Po sredi kača ji leži,
na koncu ogenj iz nje gori,
je v kačjem strupu kaljeno,
Turčinom je namenjena.«

Trikrat se je že vitez boril s krutimi Turki za sveto pravico domovine in za vero krščansko. Vselej mu je milostni Maksimilijan podelil svetla odlikovanja. A kaj so njemu odlikovanja! Boj in sablja to mu je najljubše, še za poglede zalih plemkinj se ne meni. A ljudstvo ljubi mladega junaka, od gradu do gradu hodjo pevci in skladajo o njem pesmi, slepi berači širijo glas njegove slave po revnih vaseh. In ves nemški narod poje za temi pevci:

»Junaka lepšega pač ni,
kot 'Arnulf, sonce Nemške' ti!«

»Na mnoga leta, Arnulf! Večna bodi tvoja slava!« vzklika plemstvo in napija, lica jim rde in oči gorijo. Gospa Jelena napije Arnulfu, glas se ji trese, oči gorijo kot oglje. Lepi grof se je spomnil Friderikovih besed, odzdravil je hladno, vina se je komaj dotaknil z usti. A Jeleni oči gorijo bolj in bolj, Arnulf ne more prenesti njih žgočega plamena, obrne se in zaplete v pomenek s prijatelji.

Vsem gostom sije neskaljeno veselje z obraza, samo Gašperju, grofu Lambergu je lice mračno. Arnulf je to opazil in rekel:

»Kaj vam je, gospod, da se ne radujete z nami? Ali vam je bil lov nesrečen, ali vam je žalitev zagrenila nocojšnje slavje? Če sem vas žalil jaz, se vam pri tej priči postavim pod meč, naj dvoboj odloči, kdo izmed naju zasluži čast viteza. Prav gori k Renu je prišel o vas glas, da ste nezmagljiv borec v turnirju in v boju z mečem.«

»Žal, ne več,« je odkimal Lamberg. »Dolgo sem »držal slavo nezmagljivega junaka, zdaj sem jo izgubil. V turnirju me je potolkel nekdo, kateremu nisem prisodil toliko spretnosti − cesar Maksimilijan sam. Ta sramota me peče in boli.«

»Cesar te je premagal? Kdaj?« so se čudili vitezi.

»Pred nekaj dnevi sem prijezdil od tam. Mlajši je po letih in jaz sem izzival boj v turnirju, to je madež na moji časti. Mislil sem, da je mehkužen, pa me je pahnil s konja, kakor muho.«

»Glejte, glejte!« so vzklikali gospodje.

»Jaz se temu ne čudim,« je rekel Arnulf. »V mladih letih sem bil [nejasno], da so Maksimilijana učili sami učitelji italijanskih bojnih šol, mojstri vseh mojstrov. A ne žalujte za to. Sonce ne obledi ob luni. Dajte mi lutnjo, gospod Hartman!«

Plemič je podal grofu gosli, Arnulf je ubral strune ln z jasnim glasom zapel:

»Podpira cesar si glavo,
pri sebi govori tako,
'V vsem cesarstvu junaka ni,
da Pegama mi ukroti'.
Le slednjič spomni Lamberga
in k njemu pošlje brze sle.«

Ko Gašper Lamberg prebere list, v katerem mu toži cesar o Pegamu, ki mu je pobil že vso gospodo in ga prosi pomoči zajezdi mladi vitez brzega belca in oddirja na beli Dunaj. Vsa gospoda je zbrana na pojedini in Pegamu, češkemu vitezu pade žlica iz rok. A to ga ne oplaši, še naprej grozi Lambergu, da mu vzel glavo. − Popoldne sta se podala junaka na odprto polje, da vidita, čigava desnica zna bolje sukati meč. In zlobnega Pegama

»hudiča dva ga varjeta,
ob strani njemu hodita.«

a ga vendar ne rešita pogube. Lambergar odseka češkemu junaku glavo in si s tem pridobi nesmrtno slavo. Vse plemstvo mu vzklika na čast, cesar se mu prisrčno zalivali in podeli tri gradove na Kranjskem v last njemu in vsemu njegovemu rodu.

Gospodje natakajo vino, trkajo s čašami da srebrno zvene, napivajo grofu s Kamna.

»Živel, Gašper Lamberg! Pozni rodovo bodo slavili tvoje imel«

»Gospoda, zavalim se vam za napitnice in vam, grof Nemški za lepo pesem. A kje ste jo čuli?« je vprašal grof Lamberg, ki mu je mračna otožnost izginila z moškega obraza.

Prav gori na mojem gradu sem jo slišal. Pri meni se je ustavil trubadur, konja je imel mršavega in obleka je bila že razcapana. Pel pa je tako lepo, kakor še na cesarskem dvoru nisem čul peti nikogar. Pri njem sem se naučil pesmi o slavnem Lambergu iz Kranjske dežele.«

Gospa Jelena se je sladko nasmehnila nemškemu grofu.

»Prelepo ste peli, mladi vitez. Pojte še, še sem željna vaših pesmi, nikdo ne zna tako peti.«

»A težko, da bi me še kdaj slišali peti. Danes zadnjikrat nočujem na vašem gradu,« je hladno odgovoril Arnulf.

Jeleni so še strastneje zagorele oči.

»A jaz vam rečem, da bom še dni in noči poslušala vaše pesmi.«

»Ne. Tudi če me počastite z obiskom na mojem gradu, boste, le malokdaj čuli pesem mojega grla. Bol zapira popevke vame.«

»Verjemite mojim besedam, tako boste še peli, kot srebrni zvon.«

»Ne!« je hladno odbil Arnulf.

Jelena si je grizla ustnice, a ognjene oči niso nehale objemati vitezove vitke postave in kodrastih las.

Noč je ostajala vedno bolj gluha, zvezde so gorele na nebu. Na dvorišču je vpitje ponehalo. Valpeta Žigo je bolela glava, pa je razgnal polpijane tlačane domov, hlapci so pa morali čakati, da osedljajo odhajajoči gospodi konje. V gradu pa je veselje kipelo vedno bolj. Slednji vitez je vedel povedati nebroj čudnih in strašnih zgodb iz svojega življenja. Vmes so neprestano zvenele čaše. Napivala sta si Filip Ortenburški in gospod z Brda, Jurij Kraig in gospod s Pustega gradu, Hartman in gospodar s Kamna, Arnulf in Friderik pa sta napivala vsem. Friderik ni toliko pil, a njegovo vino je moralo biti zelo močno, ker mu je jemalo jasno zavest in ga žgalo v lice. A v splošnem veselju je pozabljal nato in je prijazno govoril s številnimi gosti.

Umirajoča noč se je začela poslavljati, mrak se je prelivati v jutranjo zarjo, ki je rahlo oblila vrhunce gora in pokazala nedoločno njih meglene obrise. Ko je zor z rdečkasto svetlobo poljubil grajska okna in so gostom glave postajale težke, so vstajali od miz in se začeli poslavljati. Vsi skupaj so še izpraznili čaše v slovo in želeli srečno pot Arnulfu in Frideriku. Poslavljali so se od obeh vitezov, podajali jima vitežke desnice in ju poljubljali na lica. Gospoda sta bila ginjena, posebno Friderik ni vedel kako bi gostom izkazal čim več ljubeznivosti.

»Bog vam daj srečno pot, gospodje! Ob letu ali pa še preje se zopet vidimo!« je klical odhajajočim.

»Bog te ohrani živega in zdravega do tedaj!«

»In vi, grof Arnulf, spomnite se nas tudi prihodnje leto!«

»Pa vi tudi ne pozabite name!« je odgovarjal Arnulf.

»Nikoli junaški vitezi,« so zatrjevali vitezi in meči so brenketali, ko so šli po kamenitem hodniku na dvorišče.

Spodaj so stali služabniki z gorečimi bakljami, hlapci so držali pripravljene konje. Plemiče je hladni zrak treznil, hitro je našel vsak svojega konja in ga zajezdil. Zadnji je prožno poskočil na mladega žrebca Hartman Kraig, ki se je besno vzpel, udaril z zadnjimi nogami ob tla in odnesel plemiča čez vzdižni most.

Friderik, Jelena in Arnulf so se vrnili v viteško dvorano. Jelena je nalila Frideriku vina v čašo.

»Pij!« mu je velela. »Izprazni vrč do dna.«

»Zadosti sem že pil nocoj,« se je branil. Vino je močno.«

»Le pij z gospodom Arnulfom za slovo.«

Arnulf si je natočil vina in trčil s Friderikom. Oba sta izpraznila čaše do dna, a Frideriku je vztrepetala roka, izpustil je čašo, da se je razletela na kamnitih tleh. Stresel je z zlatimi lasmi, z desnico se je krčevito zagrabil za obleko na prsih in pene so mu silile iz ust. Krčevito je zagrčal skozi stisnjene zobe:

»Kaj sem pil? V tem vinu je strup! Jelena ... O Bog ...«

Telo se mu je silovito streslo, luč v očeh je ugasnila, telo je zdrsnilo s stola in udarilo z glavo ob tla.

Služabniki so zavpili, a Jelena jim je ostro ukazala, naj ostanejo mirni v kotu pri svečah.

Arnulf se je zavedel iz odrevenelosti. Pokleknil je na tla, položil levico na grofovo čelo, z desnico ga je prijel za roko.

»Friderik!«

Grof se ni ganil. Arnulf je ponovil klic:

»Friderik! Kaj ti je? Vstani!«

A mrtvo truplo se ni ganilo, iz modrih oči je gledala smrtna groza in strašno razočaranje. Pene na ustnah so se strdile.

Arnulf je spoznal kaj je. Vstal je, visoko vzravnal svojo vitko postavo in govoril trdo z glasom sodnika:

»On je mrtev! Gospa, vi ste ga zatrupili!«

Jelena se je v tem groznem hipu zapeljivo nasmehnila vitezu.

»Jaz. Čemu bi tajila. Videli ste, da mi je bilo življenje pri njem ječa.«

Arnulfa ja izpoved osupnila. Z gnusom je zavpil:

»Morilka!«

»Ne kolnite me, Arnulf! Ostanite pri meni! Ker kdo drugi je kriv, kakor vi, da sem ga zatrupila. Arnulf, jaz vam ljubim!«

Objela ga je in mu naslonila glavo na ramo. Arnulf pa jo je pahnil od sebe, ji pljunil v obraz in ponovil.

»Morilka!«

Potem pa je zbežal iz strašnega kraja smrti in hitel na dvorišče, kjer so bili njegovi vitezi in oprode. Grofov jasni glas, ki je zadonel čez dvorišče, jih je kar vrgel kvišku.

»Sedljajte konje! Takoj odpotujemo!«

Konji so zahrzali, vitezi skočili v sedla in predno je posijalo sonce so zabobnela konjska kopita na vzdižnem mostu.

Nekega popoldneva so se zbrali pri Bregarju voditelji upornikov. Klander jih je povabil po beraču Jakobu, ki je že nemalo prehodil za uspeh v uporu. Prišli so Jurček iz Vošč, Aleš z Lancovega, Hribar z Brd, Mlinar z Ribnega in Zorec iz Bodešč. Prišel je Klander in tudi krofastega krojača, ki je bil radovljiški meščan, ni manjkalo. Bregar je bil vesel njihovega prihoda, ker mu je obetal nekaj lepih denarcev vreči v žep. Pridno je polnil majolke in jih postavljal pred goste.

»Pijte, prijatelji! Najboljše vino sem prinesel iz kleti, zato, ker ste dobri ljudje, ki hočete vsem pomagati.«

»Ti,« je vprašal stari Klander, »ali valpet Žiga kaj poizveduje po upornikih?«

»Poizveduje že, poizveduje,« je potrdil oštir, »samo dognal ne bo ničesar. O, na vse strani voha. Če morda ne smrdi po ognju. On je pravi ptič, težko se je skriti njegovim očem. In morda bi kaj izvedel, pa je s tlačani preveč surov, zato mu nočejo nič povedati.«

»Torej nam je bila njegova surovost v srečo,« je menil Klander. »Dolgo mu tako ne bo ostalo prikrito, ker mu o vseh svetih nihče več ne bo dal desetine.

»Ali bomo davščine še plačali gradu?« je vprašal Zorec.

»Ne. Mi nismo gradu ničesar dolžni. Dotlej, da cesar izda nove bolj človeške postave, bomo davščino za vojsko, turški novčič in životno štibro plačali mestnemu vicedomu.«

»O svetih začnemo? Še enkrat se pomladi luna, pa bomo pokazali grajskim moč,« se je veselil Jurček.

»Ne vriskajmo pred svadbo,« ga je opominjal Klander. »Desetino moramo že sedaj odpovedati in čez zimo bodo morda prišle na dan postave, ki bodo svobodnjakom varovale njihove pravice in bodo tlačanom dale svoboščin, da bodo mogli živeti. Videli bomo, kaj poreče cesar. »Kmetska zveza« je napisala zelo utemeljeno pritožbo in je izbrala pet vodilnih mož, ki pojdejo z njo do samega cesarja na sejem, ki bo v Avsburgu. Morda tam najdemo vsaj malo pravic.«

»Eh, kaj pritožbe,« je jezno zavpil krofasti krojač. »Pot naredijo odposlanci zastonj, drugega uspeha ne bo. Saj vem, ker sem izkusil na lastni koži. Ali mar nisem nesel v Briksen pritožbe, v kateri so bile naštete v nebo vpijoče krivice? In kaj je bilo? Škof je obljubil, da bo pritožbo natančno raziskal. Prišlo je neko človeče na blejski grad in kakor so mi ljudje pravili, se je štirinajst dni podilo s Hartmanom po hostah, potem pa je šlo nazaj v Briksen. In mislite, da je poslanec povedal škofu, kako se nam godi? O ne, tega mu ni bilo mar! Grajske gospode je hvalil, da bi jih najraje v zvezde vkoval, kmete bi pa v jezeru vtopil, če bi jih mogel. Tako je bilo! Če bi bilo drugače, bi vendar prišli od škofa ostre zapovedi, naj se s tlačani drugače postopa.«

»Cesar bo morda bolj pravičen,« je ugovarjal Klander.

»Ah, kaj! Odkar sem pri škofu tako slabo naletel, sem izgubil vso vero v pravičnost gosposke!« je vpil krojač. »Če nam ni hotel pomagati škof, ki je vendar cerkveni dostojanstvenik, nam bodo drugi še bolj stopali na prste.«

»Kaj pa, če bi se obrnili do deželnega kneza? On se na blejske oblastnike jezi, ker so držali njegove ljudi tri dni zaprte po nepotrebnem. On bi jih morda po smrčku.«

»Klander, star si, pa si še tako neumen,« je nagovarjal krojač. »Deželni knez vendar ne sme in tudi noče udariti z bičem po vsej gospodi. Njegova dolžnost je, da brani pravico, a on zna braniti pravico le graščincem, za kmeta se on ne bo brigal. Nikjer ne najdemo pravice, pa če gremo do samega papeža v Rim.«

»Kaj bi torej?« je vprašal Klander.

»S srpom in sekiro dosežemo to, česar nam na pisanje niso hoteli dati,« je rekel divji Aleš in usekal po mizi. »Če si vsi hudiči polomijo rožičke in zbrusijo parklje, ko bodo odnašali grofe v pekel, nam je vseeno. Mi nočemo mirne poravnave!«

»Nočemo je! Po njih!« so vpili krojač, Jurček, Mlinar in Zorec. Hribar je molčal in čakal, kaj poreče Klander.

Stari mož je naslonil glavo v dlani in se globoko zamislil. Same postarne može ima pred seboj, pa so kakor otroci. Z ognjem bi se radi igrali, pa neznajo prijeti bremena in kresila v roke. Svobodo in pravico hočejo priboriti, pa ne mislijo, kakšna žetev bo iz njih setve. Sejati hočejo kri, cela vedra bi jo posejali, ali je ne bodo želi cele potoke? Klander je že blizu osemdeset let gledal od blizu moč gradov in je videl, da je silna skoro nepremagljiva. Silnih udarcev bo treba, da jo bodo zrušili na kup. Neštetokrat se je staremu možu porajalo v duši vprašanje brez odgovora, vprašanje, ki mu je odganjalo spanec z oči. »Kaj bo iz vsega tega? On je vedel, da se sme na svobodnjake zanesti, da sme priseči na vsako besedo Radota Veharja. A tlačani? Res so postali objestni, drzni, na to ne more staviti nade. V njih je strah pred gradovi, ki jim je že prirojen. Otrok ga prinese s seboj na svet in čimbolj raste, tembolj se veča ta strah, ko od blizu vidi moč in okrutnost slednjega grajskega hlapca. Res se često ta strah preobliči v sovraštvo, a vendar! V dnu duše vendar ne morejo zatajiti tlačanske krvi, ki narekuje ponižnost, kakor svobodnjak ne more zatajiti prirojenega ponosa. Klander je to vedel in si vedno znova premišljeval, ali je že prišel pravi čas, ali je žito dovolj zrelo, da se požanje.

Starec je dvignil sivo glavo in rekel:

»Svetujte mi? Star sem in ne zmorem vsega sam.«

Oglasil se je Aleš:

»Tu ni treba nič svetovati, nič premišljati. Vse leto se že zbiramo in se menimo v uporu, zdaj je res zadnji čas, da začnemo vleči voz. Po vseh bregovih smo ga že potegnili, zato ga bomo še v zadnji klanec. Zgoraj je cesta skoro ravna, voz bo tekel domala sam. Res je ta zadnji klanec najstrmejši, a iti mora, če se polomijo vsa kola.«

In rekel je Jurček iz Vošč:

Mlinar iz Ribnega je dejal:

»Klander, ti si nas prvi zbral in nas navduševal za spor zoper gospodo? Zakaj zdaj omahuješ? Pozni rodovi bodo sramotili naš spomin, če popustimo začeto delo malo pred končno zmago!«

»Če se zdaj ustrašimo, nismo vredni, da nosimo meče ob boku in se ponašamo s svobodnjaštvom.«

Tudi Zorn iz Bodešč je pritegnil tovarišem.

»Kaj bi se strašili, kakor otrok, ki se boji vsake sence. Saj smo vendar možje, kakršnih je malo po svetu.«

Klander je pokimal.

»Prav imate. Sram me je, ker sem podvomil nad stvarjo, ki sem jo začel sam. Zdaj moram peljati do konca, pa če me stane svobodo, imetje ali pa življenje. Siva in stara je moja glava, a pogumna in odločnosti je še vedno mnogo v njej. Res bi me morali smatrati za strahopetnega zajca, če bi nenadoma odstopil. Še več! Mislili bi, da sem vas hotel zavesti v nesrečo in bi pljuvali ob mojem imenu, Judeža Iškarjota bi me zvali. In po pravici.«

Krojač ga je veselo potrepal po rami.

»Glej, v tebi je še moč in ta diči moža!l Zakaj si naš vodja ti in ne morda mladi Vehar? Zato, ker ima on močno roko, ti pa imaš preudarnost, ki so ti jo dale skušnje v dolgih letih. Osemdeset let! Le malo jih dočaka to starost, ti pa si še zdrav in čil. Roka res ne bo mogla več vihteti meča, a tvoja odločna, prepričevalna beseda bo tisoče vodila v boj.«

»Res, mnogo nas je,« se je veselil Klander. »Petindvajset tisoč mož, to je petdeset tisoč rok in vsaka roka drži sekiro in okovan kol. Kaj to pomeni? Ne več in ne manj, kakor pogin gradovom. Samo da bi bili vsi zavezniki zvesti, da bi bili vsi zvesti!«

»Mi vsi smo prisegli na »staro pravdo« in čudno bo, če kdo ne bo držal prisege,« je rekel Hribar, ki je doslej molčal.

»Ti boš držal, tisoči bodo držali. A koliko je med kmeti tudi takih, ki so pripravljeni devetkrat priseči za hrušev rep. Ali moreš videti vsakemu v dušo, kakšne naklepe kuje.«

Uporniki so gledali v Klandra in nehote potrdili njegovim besedam. A krofasti krojač ni pustil, da bi se jih lotil nemir negotovosti. Vstal je in stopil pred može.

»Možje uporniki! Res je, da se ne moremo zanesti na vse in na vsakogar. Toda pomislite tole! Če se nam izneveri pet tisoč upornikov in to skoro ni mogoče, jih ostane vendar še dvajset tisoč. In vi veste, da toliko ljudi stre tudi najtrši upor grajskih!«

»Po njih! Udarimo!« sta zavpila Aleš in Jurček, oba hkrati.

»Naj bo po vašem.« se je udal Klander. »Od nekdaj sem čul resnico, da veliko psov še volka uje. A nekaj vam povem: v vseh svetih bomo odpovedali desetino in davščine ponesemo vsi hkrati mestnemu vicedomu. Če denarja ne bo hotel sprejeti, tem bolje za nas. Tudi na tlako po vseh svetih ne sme nihče več! Mi bomo posekali svoje zelje in si nagrebli stelje, za grad nam ni mar. Saj se tudi grajski ne zmenijo, če ima tlačan prazno šupo. Povejte to tlačanom in strogo kaznujte vsakogar, kdor bi kršil zapoved. In še tak jim povejte, da nihče ne sme na svojo roko začeti s pobojem. Če bi vas grajski napadli, potem se smete braniti, a nalašč ne pobijajte! Vas morajo tlačani slušati. Držite jih trdo na vajetih, sicer nam spravijo pravega vraga na glavo. Pazite, da ne bo kri tekla po nepotrebnem, ker bo trpelo naše imetje. Prvo bodo segli po voditeljih, ki imajo trdne domačije, ubogih tlačanov jim ni toliko mar. Predno kdo kaj posebnega ukaže, vprašaj mene za svet, da ne spustiš po nepotrebnem ognja v streho. Če pa bo kdo kaj storil popolnoma brez moje vednosti, bo tudi za posledice odgovarjal sam.«

»Hej, o vseh svetih se bo grad obrisal za tlako!« si je Aleš od veselja mel roke. »Rad bi videl valpeta Žigo, kakšen obraz bo naredil, ko se bodo vrnili hlapci prazni domov.«

»Vse biriče bo nagnal na nas,« je rekel Hribar.

»Ni tako neumen in ve, da jih ima premalo. Če ni bil tisti nemški grof s svojimi vitezi še tukaj, bi pač poskusil zaplesati z nami. Sreča, da je odpotoval,« je menil Jurček.

Po tistem velikem lovu, ki se ga je udeležila vsa gospoda od blizu in daleč, je odšel zjutraj navsezgodaj. Pravijo, stari sluga je povedal, da je grof Friderik umrl in kakšna smrti! Čašo viha je izpil, pa je bilo po njem. Še previden ni bil,« je pravil Aleš.

»Nemara ga je božje udarilo.« je menil Hribar.

»Ah, kaj še. Vino je bilo zastrupljeno, sluga je rekel, da ga je zastrupila žena, ker se nista mogla videti,« je tiho pravil Aleš.

»Glejte, tudi bogatini nimajo sreče, ker ni prave ljubezni med njimi,« je rekel Hribar.

Jurček ga je postrani pogledal, mislil je nekaj časa, pa se je premagal in je le dejal:

»Tu je božja kazen. Mislijo, da jih nihče ne more doseči, ko čepi v svojih gnezdih, kakor planinski orli. A božja roka je dolga tudi na strmi pečine seže in jim pokaže, da niso sami na svetu.«

»Prav je,« je pritegnil tudi Zorec. »Bog že ve, kateri kozi prikrati rep in kateremu ptiču perje polomi.«

»Dobro bi bilo, da bi kaka nesreča tudi blejskim gospodom potolkla grebene. Posebno Hartman je že do neba zrastel,« se je oglasil tudi mlinar iz Ribnega, ki mu je Sava gnala troje koles in zbirala srebrnike, ki so povzdignili moč njegovega svobodnjaštva.

»Zdaj jim bodo grebeni upadli sami od sebe,« se je grohotal Aleš. »Prinesi mi vina, Bregar, majolka je prazna!«

Oštir je zlezel s peči in hitro prinesel vina.

»Glej, malo je manjkalo, da nisem zaspal na peči. Pametno ste govorili, pa sem že dremal. Če pa pride Kamniški Anžon, bi ga poslušal in poslušal, pa bi mi oči nič skupaj nelezle.«

»Hej, Anžonu teče beseda, kakor bi jezik z maslom namazal. Takih tovornikov sem še malo videl in slišal,« ga je hvalil Jurček. »Če pride kaj k tebi, Bregar, ga pošlji v Vošče. Če bo imel meh vina odveč, ga bom kupil od njega.«

»Malokdaj ga pripelje pot skozi Radovljico. A na naročilo ne bom pozabil in mu bom že povedal, naj gre k tebi. Anžon ti bo vino osolil z jezikom.« 

Aleš je dvignil majolko in zapel:

Le pijmo, le pijmo ga vsi,
ke, vince preganja skrbi!

»Pijmo, prijatelji, na srečen izid boja za »staro pravdo«!« 

Uporniki so dvignili majolke kvišku in vzklikali:

»Na pogin gradovom!« 

»Naj nam sije sonce svobode!« 

»Zrušijo naj se preklete skale!«

»Tlačanu pa prostost in nam pravico!« 

Še Bregar je pristopil in napil:

»Smrt vsem, kateri nas hočejo vklepati v spone suženjstva!«

»Bič, ki tepe tlačane, naj se obrne in naj udari po gosposkih srakoperjih!« je zavpil Klander.

Možje so praznili majolke in bojevitost se jih je lotila. Aleš je z desnico tolkel po mizi, da je kar pokala.

»Hej, naj pride zdajle valpet Žiga! Zdrobim mu suhe kosti in jih zmečem psom, da jih oglodajo.«

»Stoj!« ga je miril Klander. »Valpet ti nič noče, a ti bi ubijal, kakor neverni Turek.«

»Nič noče?« se je Aleš repenčil. »Seveda, ko mi nič storiti ne more. A če bi se mu ne branil, bi že kdaj imel marogast hrbet od njegovega pasjega biča. Saj so povedali Lipnik, Aržnar in drugi, kako se jim je godilo v ječi. Vsak dan so dobili suhega kruha in vode, zraven jih je pa še s pasjim bičem pretepal, ko so bili uklenjeni in se mu niso mogli braniti. Ti so mu gorki in če jim pride v roke, bodo plačali, kar jim je posodil.«

»O, Žigi se ne bo dobro godilo, če pride kmetom v roke,« je trdil tudi Jurček. Vsak si bo ohladil jezo nad njim.« 

»Saj pravimo, da bomo na njem mlatili pšenico, ali pa drva sekali,« je rekel Aleš in se je spet zahrohotal. Vino mu je začelo siliti v glavo in ni pazil na besede. »Jermene bi mu rezal s hrbta, iz tistih jermen bi pa spletel bič in bi valpta vsako jutro še pred kosilom namlatil z njim.«

»V pijanosti obljubiš č kakor moreš storiti,« je rekel Klander. »Končno je tudi valpet človek, krščen, kakor ti in jaz.«

»Kaj menite, ali ga kaj vest peče?«

»Molči o vesti, norec!« ga je nahrulil Aleš Zorca. »Če bi imel vest v sebi, bi delal drugače. Meni je hudo, če tlačana po nepotrebnem oštejem. On jih pa pretepa na dolgi klopi, zapira jih v temnice, pa mu ni poznati, da bi mu zato vino manj teknilo.«

»Pije pa res, pije, kakor presušena goba,« je pritegnil Bregar. »In kadar je pijan se smeje, poje, ogovarja dekleta in brije norce iz ubogih tlačanov, da beže pred njim, kakor pred hudo uro. Ugovarjati mu ne upa nihče, ker valpet tudi v pijanosti ne pozablja, kar komu obljubi. Kdor se zameri valptu, mu je slabše, kakor bi dušo in telo zapisal hudiču v kremplje.«

»To se bo obrnilo, to se bo obrnilo,« je godel Aleš in zopet vzdignil pisano majolko visoko pod leseni strop.

»Aja, aja,
majolka moja!
V njej vince je sladko,
ki poživi telo!«

»Opijanil si se, Aleš, pa zdaj ni čas za pitje. Treba nam je resno premišljevati in paziti na vsak korak, da kaj narobe ne ukrenemo. Po toči je prepozno zvoniti,« je opominjal Klander.

»Tedaj je pa tudi neumno jokati ob njivi, ko še ni nobenega oblaka na nebu,« je vrnil Aleš. »Povem ti, Klander, da naj le vsak upornik toliko skrbi za srečen izid in naj bo toliko pogumen, kakor sem jaz, pa bo za kmeta dobro. Daj mi ljudi, Klander, pa bodo jutri na mestu Waldenburga razvaline.«

»Pijan si, Aleš,« je menil Klander, »pa ne veš, kaj govoriš.«

»Pijan pa ne, pijan,« se je branil Aleš. »Pridi jutri, pa ti bom povedal prav tisto, kar zdaj govorim.«

Na cesti so zapela konjska kopita, jezdec je sunil konja z ostrogom pod trebuh, da se je v divjih skokih zapodil po klancu navzdol.

»Grof Lamberg!« za zamrmrali pivci. »Strašno se mu mudi«!

»Ali je kaj izvohal? se je zbal Klander. »Strašno žene konja, kakor bi bežal pred hudičem in smrtjo.«

Bregar je stopil k okencu in dolgo gledal za njim.

»Videti je, da jezdi na Waldenburg.«

»Seveda,« je vpil polpijani Aleš. »Oženjen še ni, coprnica grajska je vdova, nemara jo bo zasnubil.«

»Tega pa nisi prav povedal,« ga je zavrnil Hribar. »Z rajnim grofom sta bila dobra prijatelja, nekajkrat sem ju videl skupaj. Če je grof res mrtev, ga nemara hoče prej videti, predno ga bodo položili v grobnico k počitku.«

»Nak to ni prav,« se je razvnemal Aleš. »Grofa polože v dragoceno krsto iz rezanega kamna in ga denejo v grobnico, svobodnjak in tlačan pa oba segnijeta v zemlji. Še po smrti se siromak loči od gospoda, ne, ni je na svetu pravice!«

»Res, ni je pravice razen one, da morata umreti berač in grof,« je pritegnil tudi Jurček.

»Nividezno je res tako. Pred Bogom je pa to drugače. Bog ne glede ali imaš na sebi srebrni oklep, ali bodnično srajco, po zasluženju te sodi, pa je,« je rekel Hribar.

»Ni res, pa ni res,« se je gnal Aleš. »Ded mi je pravil, do bomo v nebesih kmetje grofom za stole.«

»Jaz sem pa drugo slišal,« je rekel Jurček. »Čul sem, da bodo na onem svetu z gospodo hodnike tlakovali.«

Klander je vstal, plačal zapitek in si zapenjal dolgi, črni plašč.

»Vidim, da zdaj niste več za resen pogovor. Pomislite, kaj sem vam prej naročil in glejte, da kmetje ne bodo uganjali neumnosti. Pojdi, krojač, midva imava še danes dolgo pot.«

»Pozabili pa ne bomo, to pa ne, je zatrjeval Aleš. »Hoj, Bregar prinesi mi še vina!«

Bregar je nalil vina v majolko. Klander in krofasti krojač sta se poslovila in sta šla. Prijatelji so ostali pri Bregarju in pili in peli. Vseh se je prijemala pijanost in Aleš je še nekajkrat poskusil zapeti pribljubljeno pesem:

»Oja, oja,
majolka moja!«

Jurček, Zorec in Mlinar so se znosili nad gradovi in preklinjali grajske, edini Hribar je ostal trezen. Ni mu bila všeč pijana bahavost svobodnjakov – upornikov. A tolažil se je s tem, da so čisto drugačni, kadar so trezni.

Pozno popoldne je že bilo, ko so se začeli odpravljati domov. Bregar jih je spremil do ceste in rekel:

»Bog vam daj srečno pot in kmalu spet pridite!«

»Bog te ohrani!« so želeli uporniki.

Ko so šli po cesti proti mostu, so se živahno pogovarjali. Aleš je stisnil roko v pest in zagrozil proti Waldenburgu:

»Čakaj me, valpet Žiga, drva bomo sekali na tebi!« 

XIV.[uredi]

Štirje puntarji so šli med pomenkom navzdol. Po cesti jim je prijezdil nasproti grof Lamberg, konj se je besno spenjal pod njim. Jezdec ga je krotil, pa ni nič izdalo, žival je čisto pobesnela. Zdelo se je, da je žival v zraku, ko je konja in jezdeca začel ovijati oblak prahu, ki ga je konj vzdignil s kopiti s suhe ceste. Kmetje so obstali in gledali čudno sliko.

»Ali jezdi hudiča, ali kaj?« se je čudil Aleš.

»Vraga, če pride tod mimo, nas bo zbesneli konj pohodil,« je milo vzdihnil Jurček in se je stisnil k ograji.

Tud Zorec se je bal zbesnelega konja.

»Vraga, Lamberg ga ne more ukrotiti, Lamberg!« 

»Če mu pride pod kopita, ga bo zmlel, kakor kamen zrnje v mojem mlinu,« se je bal Mlinar.

Hribar ni rekel nič, obstal je in oči so mu napeto zasledovale potek čudne igre. Konj je skakal, prhal pene iz gobca, spenjal se na zadnji nogi, pa se spet prevrgel na prvi in srdito usekal s kopiti ob tla, da je pesek in kamenje letelo daleč naokoli. Cesta je bila skopana do skal, a konj je še bolj besno udarjal po skalah, da so se roji isker prašili izpod jeklenih podkev. Grof Lamberg je sedel trdno na konju. Če bi padel na tla, bi si razbil glavo ali pa bi ga podivjana žival poteptala s kopiti.

Uporniki so obstali ob Hribarju in se čudili.

»Vraga, ne bo ga zmagal,« je menil Aleš, ki še ni nikoli videl tako podivjane živali.

»Da le ne bi znoreli konj pridirjal sem,« je vzdihnil Jurček.

Hribar je globoko sopel in gledal, kaj bo iz tega. Videl je, da je grof z vso močjo napel vojke in potem sunil konja pod trebuh, da je kri brizgnila izza ostroge. Konj je glasno riknil, silovito udaril, da se je jezdec komaj obdržal na njem, potem pa divje planil in se v dveh, treh skokih znašel sredi mostu, malo od preplašenih upornikov. Tu je konj obstal, kakor bi ga vkoval nato pa se je spet začel prečudni ples. Konj je skakal. Na eni strani je z nogama podrl ograjo, ob kateri je stalo pet puntarjev. Aleš je zaklel, Mlinar in Zorec sta se plašno umaknila.

»Kaj?« je zrastel Aleš. »Zakaj pa kmetje njemu niso ljudje? Lovske pse in konje neguje, tlačan mu je manj od strupene golazni! Kakor gade bi nas pobil, če bi upal in mogel!«

»Sveti križ božji!« je vzdihnil pogumni Jurček in se skril za hrbte onih treh. Bežal bi rad, pa ga je bilo sram.

Edini Hribar je ostal popolnoma miren. Zrl je nepremično v konja in v Lamberga, desnica mu je nemirno drhtela.

Konj je skakal, deske so pokale pod njim. Zdelo se je, da se bo zdaj pa zdaj podrl most in izginil v valovih Save, ki je bila vsled jesenskega deževja zelo velika. Hribar je gledal Lamberga in videl, da so mu od napora modrele ustna in ga je rdečica žgala v lica. Neprestano je suval konja pod vamp. Oškropljene so bile srebrne ostroge, obrizgan vitezov plašč, konju je kri kar curljala od trebuha in škropila mostnice. Lambergu je moči zmanjkovalo, to so pričali vedno večji skoki. Konj je začel plesati od ograje do ograje. Grof Gašper je sprevidel, da hoče žival prhniti v valove, odkoder je rešitev nemogoča. Kadar se je konj približal ograji, ga je silovito potegnil nazaj. A znorelemu konju ni to dosti izdalo, dasi so ga vojke rezale v gobec, da se je začela bela pena mešati s krvjo. Konj je skakal, tolkel s kopiti, da se je ves most stresel od silnih udarcev.

»Bežimo odtod,« je milo vzdihnil Jurček.

»Hudiča, česa se bojiš?« ga je nažgal Aleš. »Delaš se pogumnega, kadar bi ne bilo treba, drugače si pa slabši, kakor vsaka baba.«

Zdaj se je zgodilo nekaj strašnega. Konj se je besno zagnal in vitez je bil preveč izčrpan, da bi ga mogel zadržati. Predno so se puntarji zavedli, kaj je, je planil z jezdecem vred v deročo Savo.

»Jezus, pomagaj!« je kriknil Jurček in od strahu počenil.

Kmetje so osupnili in napeto gledali v vodo. Med valovi se je prikazala konjska glava, nato pa vitezova, ki je takoj izginila. Hribar je tedaj globoko zasopel, zardel in pobledel, desnica se je stresla in odvrgla dolgi plašč, nato pa je planil v narastlo valovje. Bele vodne pene so ga zagrnile popolnoma, potem pa se je prikazala glava iz vode. Tlačan se je boril s smrtjo, ki je dihala iz pobesnelih valov, toda plaval je vztrajno.

»Znorel je, ko tvega življenja za graščinca,« je s strahom vzdihnil Aleš in napeto strmel v plavajočega tlačana.

»Dobro se drži, Hribar! Tam je vrtinec, pazi, da te ne zagrabi!« sta vpila Zorec in mlinar kakor obsedena.

Jurček pa je sklepal roke in milo vzdihoval:

»O Bog, reši ga, usmili se ga ...« 

Nenadoma je tlačan izginil v valovju in ni ga bilo več na površje.

»Po njem je,« si je mislil Jurček, reči pa ni mogel nič in od groze je zamižal.

»Zlodej, ta je pa trden!« je veselo zavpil Aleš.

Ko je Jurček pogledal, je videl sredi valov Hribarja, ki je plaval in vlekel nekaj črnega za seboj. Ko je priplaval do brega, se je tisto črno spremenilo v viteza Krištofa Lambergarja. Izmučeni tlačan se je s poslednjo močjo pognal z grofom iz vode in je omahnil na prod. Nekaj časa sta ležala oba nepremično na produ, potem se je grof Lamberg toliko opomogel od strahu, ki ga je prestal v boju s smrtjo, da je vstal in začel dramiti na tleh ležečega Hribarja. Ko sta si stala oko v oko, je rekel vitez:

»Povej mi, plemeniti, neznanec, ki si mi rešil življenje, kdo si?

Tlačan je trudnim glasom rekel:

»Tlačan Hribar z Brd sem.«

Grof mu je podal desnico in je vprašal:

»Kaj naj ti dam, ker si mi rešil življenje?«

Hribar se je otresel.

»Dolžnost kristjana je, da pomaga bližnjemu, če ga vidi v sili.«

Lamberg se je čudil odgovoru in silil dalje.

»Vendar sem ti dolžan plačila. Ti si tvegal življenje, da si me rešil baš še pravi čas iz valov.«

»Samo svojo dolžnost sem storil« je ugovarjal Hribar.

»Ali to ti plačČam z zlatom. Hočeš? Dobiš ga dve, tri mošnje. Nekaj boš vendar vzel v plačilo?«

Hribarja je ponudba užalila in je odločno rekel:

»Zahvalim se vam, milostni gospod, za ponujeno zlato. Sprejel ga pa ne bom. Ubog tlačan sem, to je res, vendar hranim nekaj srebrnih tolarjev za doto hčeri in za hude čase.«

Lamberg se je nasmehnil ponosnemu možu.

»Življenje Gašperja Lamberga je res vredno več kakor nekaj zlatnikov. Praviš, da si tlačan Hribar z Brd?« 

»Da.«

»Torej spadaš pod Waldenburg?« 

»Da.«

»Dobro je. Gašper Lambergar ne pozablja izkazanih dobrot.«

Hribar se je obrnil proti mostu.

»Bog vas ohrani v svoji milosti, gospod grof!«

»In tebe tudi. Poplačam te, da boš do groba pomnil grofa Lamberga in še vnukom boš pravil o njem.«

Hribar se je grenko nasmehnil in si mislil:

»Da, tako plačujete grofje, da vas res vsakdo pomni do groba. Plačujete z bičem po plečih.«

Grenkost mu je silila v grlo, a požrl jo je. Mirno je pobral na mostu ležeči plašč in ga tesno povil okrog sebe. Premočen je bil do kože in mraz ga je stresal. Pri vsakem koraku mu je brizgnila iz mokrih škornjev voda.

Tovariši so ga še čakali na mostu.

»Kaj si rešil vraga iz vode? Mar bi ga pustil utoniti!« je vpil Aleš in je veselo trepal tlačena po rami.

»Kako bi ga pustil poginiti? Čudim se le, da se vas kdo ni zganil. Posebno ti, Aleš, ki si močan in pogumen.«

Aleš je zaklel in pristavil: »Za grofe še ne bom skakal v vodo, nisem tak tepec.«

»Kakšno plačilo ti je dal?« so silili vanj.

»Ničesar nisem hotel.«

»Tepec!« sta zavpila Mlinar in Zorec. »Lahko bi si zaslužil nekaj zlatih tolarjev.«

»Ljubezen do bližnjega ne sme biti naprodaj za denar.«

Oni trije so zmajevali z glavami, Jurček pa ga je prijateljsko objel.

»Tako sem se pa bal zate, da sem bil ves trd od groze. Včasih sem te sramotil, ker si zapravil neodvisnost svojega rodu, zdaj se pa lahko primeri, da ti vrnejo svobodnjaški meč.«

»Ortenburški podložnik sem,« je rekel Hribar in je tako črno pogledal Jurčka in tovariše, da je vsem ostala beseda na jeziku.

Samo en hip je zablestela pred očmi želja po svobodnjaštvu, a je takoj ugasnila. Res je storil plemenito dejanje, a svobode si tudi s to smrtno nevarnostjo ni mogel prislužiti, ker je bil podložen drugemu gospodu. Naj bo, kakor pač bo. Plačilo je odklonil, a plačevala ga bo zavest, da je storil delo krščanske ljubezni.

Molče so šli možje uporniki proti domu. Kjer se je pot zavila vstran, sta se Mlinar in Zorec poslovila. Jurček, Aleš in Hribar so šli molče dalje. Na razpotju, kjer je visel na hrastu lesen križ s preperelim Kristusovim truplom se je Aleš poslovil. Glasno se je zasmejal.

»Ha, ha! Danes si otel smrti svojega zakletega sovraga, čez nekaj tednov pa boš šel nadenj z orožjem.

»Drugo je krščansko usmiljenje, kakor pa boj za naše svete pravice,« ga je resno zavrnil Hribar.

»Ha, ha! No, srečno hodita!« jima je želel Aleš.

»Tudi tebi daj Bog srečno pot,« sta mu odzdravila.

Potem sta molče stopala skozi hrastov gozd. Ko sta prišla na vrh, kjer se je odprlo polje, sta videla mežikajoče lučke po hišah. Čez polje je peljala steza, nekje je lajal pes, drugje je za vriskal fant, ki je šel vasovat. Jurček je obstal pred prijateljem in ga resno vprašal:

»Ali misliš, da ti res ne bodo vrnili svobodnjaštva?«

»Ne.«

»Je pač Bog pomagaj s takimi,« je vzdihnil in se obrnil po polju. »No, srečno hodi, Hribar.«

»Bog te ohrani,« je odzdravil tlačan in počasnih korakov, s težkim srcem šel čez polje, ki ga je pokrivala noč.

Doma so ga že nestrpno pričakovali in so se čudili, da ga ni tako dolgo domov. Ko je vstopil, ni pozdravil, kakor navadno. Molče je vrgel plašč s sebe in domači so zastrmeli v premočenega gospodarja.

»Za božjo voljo, kje si pa hodil, da si tak?« se je čudila žena.

»V vodi sem bil,« je kratko odgovoril in šel v kamro, kjer se je preoblekel. Ko se je vrnil v hišo, je žena postavila predenj večerjo.

»Dolgo smo te čakali, pa te ni bilo. Hitro jej, da se preveč ne shladi.«

Hribar je počasi zajemal in nič mu ni šlo v slast. Hitro je popustil in Jerca je odnesla posodo ven.

Vsi v hiši so molčali, kakor navadno, kadar je gospodarja kaj posebnega grizlo in je mrko strmel predse. Čez dolgo je šele rekla žena počasi in boječe:

»Birič jo že danes prišel povedat, da morajo od naše hiše po Vseh svetih trije napravljat steljo za grad.«

»Prekleta tlaka! Kaj nam je tega treba,« je jezno zagodel sin Miha in grdo pogledal očeta in mater.

Mati je čutila očitanje v sinovih besedah, obrnila se je, da je skrila solzo, ki se ji je prikazala v oko.

Tudi Hribar sam je vedel, kam meri sin in videl je ženino siloma zatajeno bol. Resno in mirno je rekel sinu:

»Miha, ti ne pojdeš grabit listja.«

»Ne pojdem ne,« je rekel sin. »Noben hudič me ne spravi več na tlako. Kaj je treba naši hiši take sramote. Mladi nosimo prekletstvo, ki so ga nam naprtili stari po svoji neumnosti!«

»Sin!« je dahnila mati in požrla solze, ki so ji kar same od sebe zalivale oči.

Očeta je strašno zabolelo in zapeklo v prsih. A vedel je, da posluša zaslužene očitke in je odgovoril s smrtnim mirom:

»Ne ti in nihče drugi ne pojde več na tlako. O vseh svetih začnemo z uporom.«

»Še slabše bo potem, kakor je sedaj,« je godel Miha.

»Ne. Miha, ne zbadaj z besedo. Upor mi morda vrne svobodnjaški meč, drugi mi ga ne bo.«

»Upor pobere meče svobodnjakom, nikar da bi ga vam vrnil. Hribarjev meč je razbit na kosec, ni človeka, ki bi ga mogel narediti nazaj. Le zakaj? Le zakaj?«

»Sin ti ne razumeš!« je rekel oče, ponižen, kakor se ni spodobilo pred svojim otrokom.

»Kaj bi ne razumel. Vse vem in vse razumem, najbolj pa to da je Hribarjev rod za vedno pokopan v trpljenju.«

Miha je vstal od mize in šel ven. Vsi v hiši so molčali, besede predrznega mladeniča so jim zavezale jezike. Hribar se je zagledal v resni a še vedno mladostno lepi ženin obraz. Z očmi je objel njeni težki kiti in vitko postavo. Naslonil je glavo v dlani in potrdil v duši to, kar je rekel že tisočkrat:

»Ne, ni mi žal, da sem zaradi nje izgubil svobodo!«

*

Tri dni po tistem dogodku na mostu, se je oglasil pri Hribarju na Brdih Lambergov birič.

»Gospod Gašper grof Lamberg mi je velel, naj vam nemudoma sporočim, da se morate še danes oglasiti na gradu Kamnu,« je povedal.

»Kaj bi tam?« je vprašal tlačan in je pazno motril biriča, kakor bi mu hotel z obraza brati, kaj pripravlja Lamberg zanj.

»Nič ne vem. Gospod mi je naročil samo to, več ne. A mislim, da ne bo hudega, ker je bil zelo prijazen in mi je zabičal, da se moram proti vam vljudno obnašati.«

Hribar je pomišljal, potem je postavil pred biriča vrč mošta in hleb kruha.

»Tlačani ne pijemo vina, a vzemi to, kar ti dati moremo.«

Birič je pokusil kruh in mošt, potem se je odpravljal.

»Zbogom gospodar. Ne pozabite, da morate priti popoldne na Kamen.«

»Bog te ohrani,« je zamrmral Hribar za odhajajočim biričem.

»Kaj ti je hotel?« ga je v skrbeh vprašala žena.

»Popoldne mi je velel iti na grad Kamen v Begunje.« 

»Kaj boš tam?« 

»Še sam ne vem.«

»Ali ti je treba, da se vlači ta biriška sodrga okrog naše hiše,« je usekal Miha in šel na dvorišče.

Jerci je bilo hudo, ker brat neprestano ponižuje starše. Poskusila je že z njim govoriti o tej stvari, a je jezno zabrusil:

»Tiho bodi, ko nič ne veš!«

Potem je molčala. Saj je vedela, da bi tudi z njo Vehar z Gorjuš govoril drugače, če bi bil Hribarjev stan prost, nikomur podložen. A ona je bila ponižna in tiha, še v mislih ni nikoli očitala očetu.

Ko je birič odšel, je Hribar obmolknil in začel premišljevati. Zlatnikov mu bo ponujal grof, to je gotovo. A on jih ne bo sprejel, to je trdno odločil v sebi. Sedel je v veži za javorjevo mizo in si podprl glavo. Kadar je tako premišljeval, ga ni upal ogovoriti ne hlapec, ne dekla, še žena se je umaknila iz veže. Kadar se je zamislil, ni dal nikomur odgovora, le strupeno ga je pogledal in globoko, da je oni kar zbežal.

Opoldne se južine ni pritaknil, potem pa se je oblekel v praznično obleko in se je napotil proti Begunjam, peš, kakor je moral iti tlačan, kadar je imel opravka na gradu. Prav na grajsko dvorišče je smel jezditi le svobodnjak, praznik je moral pustiti konja pod obzidjem, a tlačanu je veljalo vso dolgo pot prehoditi peš. Hribar je pogledal proti Waldenburgu in se je spomnil, kako je v mladih letih tod jezdil, ponosen, drzen, svobodnjaški meč mu je visel ob boku. Potem so mu vstali v spominu dogodki tistih dni, ko se je ženil. Tlačanko je snubil, ki je uskočila iz blejske gospoščine. Vsa žlahta mu je branila, tovariši-svobodnjaki so se mu posmehovali, tlačani so kazali s prstom za njim in se trkali na čelo. A vse to ga ni odvrnilo od sklepa, oženil se je in ostal sam, preklinjan od žlahte, zaničevan od svobodnjakov in praznikov, zasmehovan od tlačanov, sam tlačan med njimi. A v svoji trmoglavosti se ni menil za to, vsak dan znova je zatrjeval, da mu ni žal. Pri srcu ga je zabolelo, ko se je spomnil na dan, ko si je na Waldenburgu odpasal meč in ga je grof Gabriel treščil na kamenita tla. Zazvenčalo je, iskre so se razpršile in na tleh so obležali kosci meča, ki je stoletja branil svobodo Hribarjevega doma. Grof Gabriel je brcnil v tiste kosce, prijel škarje in mu odstrigel goste, dolge lase. Ko se je vrnil iz gradu, je bil tlačan, vsem svobodnjakom za svarilen vzgled, vsem tlačanom izpostavljen v posmeh.

A to bi se še moglo prenesti. Toda drugo je, kar odganja spanec z njegovih oči, kar mu uničuje mir srca. Odkar je dorastel sin Miha, ga dan za dnem zbada z besedami od strani in naravnost. V obraz ga zbada, za hrbtom ga preklinja, se mu posmehuje, nima spoštovanja do njega. V Hribarju pogosto vzkipi jeza, pretepel bi sina, kakor smrkavega pastirja in mu povedal, da njemu to ne gre mar. Pa se premaga. Čuti namreč svojo veliko krivdo. Sin ga kolne, da zaradi očetove nepremišljenosti trpi že zdaj in bo trpel še bolj, ko bo sam gospodar in ga bodo biriči preganjali, kakor lovski psi zajca. Srce ga boli, kadar mu pride pred oči, da je res za vedno uničil svobodo Hribarjevega doma.

Navsezadnje mu je pa tudi za ženo hudo. Ona čuti, da so njeni lastni otroci daleč od nje, da jo gledajo po strani, čeprav jim je dala življenje in jih vzgajala z vso ljubeznijo. Premnogokrat je že videl, kako se ji oči nehote orose, kadar izreče sin trdo besedo. Tedaj bi planil na sina, v togoti bi ga tepel do krvi, a ženine oči ga prosijo, naj umiri togoto v sebi. Dokler niso dorasli otroci, je živel v miru in ljubezni, zdaj se mu zdi, da vidi v vseh očeh posmeh. Še celo Jerčin molk in njena ponižnost sta mu dostikrat odveč, v njima vidi tih očitek zaradi nepremišljenega dejanja v mladih letih.

A Bog često obrača bolečino v naše dobro. Morda bo tudi sedaj tako storil. Minca se je omožila na Matijev svobodnjaški dom gori na Jamnik. Zemlja tam gori res ne rodi brez trpljenja, a svoboda je vredna trpljenja. Ali ne bi mogel tudi Jerce vzeti svobodnjak? Saj je prav taka kakor je bila mati v dekliških letih. Kdor bi vzel Jerco, bi mu ne bilo treba odpasati meča in ostriči las. A Miha? Nobena misel mu ne prinese rešitve za sina. Res, on ne preklinja zastonj, ker bo v večne čase moral on in njegov rod nositi prekletstvo tlačanstva. Za vedno, za vedno bo gospodar na Hribarjevemu − ostriženec. In Hribar nehote ponovi besede, ki jih je oni večer izrekel Miha:

»Ni je sile, ki bi mogla iz razbitih koscev zopet narediti meč.«

V takih mislih Hribar sam ni vedel, kdaj je pravzaprav prišel do Kamna. Stopil je po strmi poti na dvorišče in prosil starega hlapca, naj ga odvede pred gospoda Lamberga. Hlapec ga je dolgo motril. Hribar je postal nestrpen.

»Pred gospoda me odvedi, ti rečem! Danes je poslal biriča pome, zdaj me pelji k njemu!«

»Aha,« je rekel nejevoljno hlapec in ga počasi vedel v grad. »Kar tja do prvih vrat pojdi, notri je gospod.«

Hlapec je odšel, Hribar pa je šel do pokazanih vrat. Vstopil je in se poklonil, kakor je veljalo tlačanu.

»Pomagaj vam Bog, milostni gospod grof!«

»Bog ti pomagaj!«

»Poslali ste biriča po me in mu veleli, naj se nenadoma oglasim pri vas. Zdaj sem tu.«

»Prav.« Grof je odmaknil izrezljani stol in povabil tlačana: »Sedi, gotovo si truden.«

Hribar je sedel na ponujeni stol in vprašaje upiral pogled v grofa, ta pa je poklical služabnika in mu velel:

»Vina prinesi!«

Ko je sluga prinesel vina, ga je grof nalil v obe čaši in nazdravil:

»Pij na mojo slavo in svojo srečo!«

Hribar je molče pil in pomišljal, kaj naj to pomeni.

Grof je spet poklical slugo.

»Stopi doli v vas po Gorjana in naj takoj pride sem.« 

»Kakor želite, milostni gospod,« se je poklonil sluga in odhitel.

Potem se je Lamberg naslonil nazaj in motril tlačana. Čez dolgo je spregovoril resno in dostojanstveno:

»Ti si rešil grofu Lambergu življenje.«

»Samo dolžnost sem izpolnil.«

»Plemenito delo si storil. To ni dolžnost.«

»Po božjih in človeških postavah je,« se je branil Hribar.

»Ponujal sem ti zlato in ga nisi hotel.« 

»Kaj bi z zlatniki. V grob jih ne ponesem.« 

»Prav imaš. Včeraj sem bil na Waldenburgu in sem te odkupil od gospe Jelene Ortenburške. Dal sem za tvoje posestvo dvoje tlačanskih posestev na Lancovem in trideset srebrnikov.«

»Zahvalim se vam,« je rekel Hribar, zraven je pa z grenkobo v srcu pomislil: »Za trideset srebrnikov sem bil kupljen, zato da sem prišel iz rok enih rabljev v kremplje drugim.«

Grof je pazno motril tlačanov obraz.

»Čul sem, da si ti sam zavrgel svobodnjaštvo.« 

»Da.«

»In zakaj si to storil?«

»Ljubezen mi je narekovala tako dejanje.« 

»Taka žrtev je vredna plačila.« 

»Valptov bič me plačuje zato.« 

Grof je vstal in stopil k okencu.

»Kako dolgo že ni Gorjana!«

Tlačan mu ni vedel kaj odgovoriti. Ugibal je, kaj grof namerava, a nobena domneva se mu ni zdela prav. Grof je sedel nazaj na stol in je vprašal Hribarja:

»Ali ti je bilo kdaj žal, ker si se odpovedal svobodnjaštvu?« 

»Ne,« je zatrdil tlačan.

Lamberg se je čudil.

»Kdor prostosti ne pogreša, je ni vreden.«

»To ne, vi se motite, milostni gospod,« je zardel Hribar. »Hotel sem le povedati, da bi se zavoljo ljubezni odpovedal svobodnjaštvu še enkrat, pa če bi potem še več trpel.«

»Pogumen si, malo sem še srečal takih,« se je čudil grof. »Jaz bi se za vse na svetu ne odpovedal plemstvu. Res si pogumen. Kar govore tvoje besede, to si tudi z dejanji dokazal. Ti si drugačen, kakor drugi kmetje, ki so z jezikom že zdavnaj pobili vse tiste grofe, ki so še zdaj živi.«

»Med ptiči se najbolj dere gavran, ko prileti jastreb, pa prvi pobegne,« je modro odgovoril Hribar.

»Pametno govoriš, še vsak vitez ne zna tako.«

»Moj rajni oče so me vedno učili, naj ne obetam tega, česar storiti ne morem.«

Grof se je zasmejal.

»Modrost je toliko vredna, kakor junaštvo.«

»Modrijan in junak, oba izgubita glave z ramen, če prideta vragu v roke,« je velel Hribar.

»Glej, nekatero pametno bom še danes slišal od tebe in si jo tudi zapomnil. Pij, prijatelj, da boš še kaj povedal.«

Grof in tlačan sta trčila z vrči.

»Pij na srečo svojega rodu!« je velel grof.

»Pijem, da bi rod Lambergov ne izumrl še tako kmalu.« 

»Prav tudi tako,« se je smejal grof in pil.

Potem je odložil vrč in vprašal: »Ali imaš sina?« 

»Imam.«

»Glej, ta te bo vesel.«

Hribar na take besede ni vedel kaj odgovoriti. Grof je položil roko na pergament z grbom in pečatom Lambergov.

»To je darilna listina. Nesel je boš domov, pa dobro jo ohrani, še pozni rodovi bodo veseli tega pergamenta.«

Hribar je gledal grofa in pergament, pisanja ni mogel razbrati. Grof pa je spet vstal in nemirno gledal na dvorišče.

»Še zdaj jih ni.«

A prav tedaj so se odprla vrata in vstopil je Gorjan.

»Pomagaj vam Bog, gospod grof. Zakaj ste me zvali na grad?«

Grof je stopil predenj in velel Hribarju, naj vstane.

»Gorjan, ti si najbližji svobodnjak, zato sem poslal baš po te. Ali imaš pri sebi zlatnik?« 

»Srebrnike imam, zlatniki so redki.«

Grof je položil na dlan zlatnik.

»Gorjan, odločil sem se, da podarim temu tlačanu svobodo, ker mi je vkljub lastni nevarnosti rešil življenje. Kdaj in kako se je zgodilo, je natančno popisano na tej listini.«

Hribar je zazijal od začudenja, z eno roko se je oprl ob mizo, drugo si je položil na razburjeno srce. Ves prevzet od nenadne sreče, je stal ponižno pred grofom in ponavljal:

»Jaz tega nisem vreden, nisem vreden!«

Gorjan je tedaj iztegnil desnico in rekel:

»Gospod, za koliko bomo odkupili tega tlačana? Tu imate zlatnik, svoboda je vredna zlatih denarjev.«

Lamberg je prijel zlatnik, pa ga je takoj vrgel po tleh in vzkliknil:

»Ne denar, hrabrost je osvobodila za vedno njega in ves njegov rod tlačanstva. Svoboden bodi ti in tvoji sinovi in vnuki, dokler boš pošten in junaški, kakor si se izkazal zdaj.«

»Če je tako, potem je to potrdilo vaše poštenosti in dobrote,« je rekel po šegi Gorjan.

Grof Lamberg je stopil k Hribarju in ga je poljubil na čelo.

»Moj tlačan si bil!«

Potem je snel s stene lep meč in mu je velel:

»Poklekni!«

Od sreče zmedeni Hribar je pokleknil na desno koleno. Grof je pa vzel meč, položil ga mu na glavo in govoril:

»Nosi ta meč, ki si ga zaslužil s svojo hrabrostjo, ti, tvoji sinovi in vnuki. Dokler bo živel tvoj in moj rod, se tvoje junaško dejanje ne bo pozabilo. Vstani!«

Hribar je vstal in grof sam mu je pripasal meč.

»Nosi ga, rabi ga v boju za pravico, nedolžne krvi ne prelivaj z njimi«

Nato je potegnil svoj meč in velel:

»Pri tem meču svojega gospoda, ki ti je podaril svobodo, prisezi, da boš vedno branil pravico, pomagal ubogim in zatiranim, da boš znal braniti svojo svobodo in sveto vero krščansko!«

S tresočim glasom je rekel Hribar:

»Prisegam!«

Svobodnjak Gorjan je vzel škarje, pristopil k Hribarju in mu odstrigel šop las. A grof mu je potegnil škarje iz rok in jih zagnal v drugi kot dvorane.

»Nikoli več naj se ne dotaknejo škarje tvojih las. Rastejo naj ti po šegi svobodnjakov, tebi, sinovom in vnukom.«

Potem je dal Gorjanu pest cekinov.

»Pojdi Gorjan in to ti je v plačilo.«

Gorjan je vzel cekine, se zahvalil in šel. Hribar je spravljal darilno listino in bil ves zmeden od sreče.

»Kako naj se vam zahvalim, milostni gospod?« je jecljal.

»Saj sem ti dal zasluženo plačilo. Pojdi in pomni današnji dan.«

»Do groba,« je potrdil Hribar in se obrnil, da bi šel.

Grof je stopil za njim.

»Svobodnjaku ne pristoja, da bi hodil peš. Velel bom, naj ti dajo konja in obdrži ga za spomin na Gašperja grofa Lamberga.«

Kmalu potem je Hribar jezdil skozi Begunje na iskrem konjiču, ob bedru mu je žvenketal meč in srce mu je nemirno utripalo v prsih. Po dolgih letih brezupnega trpljenja, je bila poplačena njegova težka žrtev, ki jo je doprinesel na oltar ljubezni. Komaj je sam sebi verjel, da je res dobil svobodo, zdelo se mu je, kakor bi sanjal prelep sen, ki se nikoli uresničiti ne more. Vse se mu je videlo lepše, kakor prej, ko je šel peš proti Kamnu, poln otožnih misli. Duša je prekipevala od radosti in v pozno jesensko popoldne so na beli cesti pela konjska kopita:

»Tlačan si bil! Tlačan si bili«

XV.[uredi]

Stara gostilna v »Emavsu« je imela na stežaj odprti vrata. Pred vrati so bili privezani trije konji, Podgorčev z Bleda, Ožbaltov iz Nomnja, vranec Veharjevega Radota z Gorjuš.

V hiši so sedeli ti trije možakarji, drugoval jim je Poklukar iz Krnice, ki je vsak dan prišel pit v Zgornje Gorje. Pred vsakim je stal putrh vina, vino je gladilo jezike, da je besede bolje tekla. Poklukarju, ki je že od ranega jutra pil, se je začel jezik zapletati.

»To sem ti že povedal, Rado, in ti tudi danes zatrdim: jaz ne bom krvi prelival. Moji tlačani naj store, kar hočejo, meni nič mar. A ne bom se potegnil zanje, čeprav jih gospoda pobesi za pete nad mravljišče. Jaz pa ne bom krvi prelival, nisem tako neumen, da bi trpel zaradi neumnosti drugih. Z vami naj gospoda govori, kakor hoče, mene pa ne bo nihče klical na odgovor. Zapomni si, Vehar!«

Rado se ni maral pričkati s pijancem in je resno ukazal:

»Poklukar, molči in ne pij več!«

»A kaj?« se je vzdignil Poklukar in takoj zopet sedel. »Komu naj molčim? Tebi? No, tebi bom tiho, ker sem že dosti slišal o tebi, komu drugemu bi pa ne bil. A pil bom pa še, pil, nekaj barigel bom izpraznil, preden me bo konec. Kaj komu mar, če pijem, saj pijem za svoj denar. Poklukarjev sin ne bo stradal, čeprav oče sedi v »Emavsu«. Pil bom še, pil, akrvi ne bom prelival, tisto pa ne!«

»Šleva!« ga je nahrulil Ožbalt. »Ti nisi vreden, da sediš med uporniki! Šleva si, ne pa upornik!«

»To pa, to! Upornik sem, presneto malo je takih! Jaz bom vzdignil vso Krnico, povedal jim bom, da bo dobro, če jim upor uspe in da jih bodo grajski na meh odrli, če se ponesreči. Potem naj izbirajo in naj sami odločijo, kaj jim je ljubše: doma ostati, ali pa kožo nesti Hartmanu na prodaj. Ne bila bi slaba kupčija, Hartman plača tako dobro, da se ti o svetem Jakobu zanohta v roke in noge.«

»Nehaj že čvekati!« je zavpil Podgorec. »Še drugi se ne moremo pametno pogovarjati, ko ti neprestano siliš vmes s svojim neumnim govorjenjem. Strezni se, ali ne vidiš, da je že zadnji čas!«

»Zadnji čas?« je ponovil pijani Poklukar. »Saj se še ne bliža sodni dan. Zadnji čas je za vas, da uvidete, v kakšno neumnost ste zabredli. Ojej, ojej, glave stavite v nevarnost in Hartman vam jih vzame, kakor gotovo sem svobodnjak Poklukar.«

»Svobodnjak pa si,« ga je zbadal Ožbalt iz Nomnja. »Tako ti povem, da je še mene sram, ker te poznam. Tvoj praded si je zaslužil svobodnjaški meč in če bi ga ne bil, bi tebe dal Hartman zaradi zanikrnosti preseliti na najbolj zanikrno kmetijo, kar jih je v njegovi gospoščini.«

»Kaj se boš nasajal ti, Ožbalt! Jezik znaš obračati, za drugo pa nisi. Če bodo vsi puntarji taki, ne bodo Hartmanu še tako brž začeli siveti lasje in punt propade, kakor gotovo sem svobodnjak Poklukar iz Krnice in imam ženo, ki ji v vsej okolici ni para.«

»Žena je pametna, res,« mu Ožbalt nalašč ni hotel dati miru. »In če bi ona sama ne peljala gospodarstva, bi se ti že zdavnaj zapil in bi te v »Emavsu« v šupi snedle uši.«

»Tiho bodi, ko nič ne veš. Nikamor še nisi prišel iz Nomnja, Poklukar pa je bil v mladosti na Koroškem pri stricu svobodnjaku.«

»Pa je videti, da si gori izgubil še tisto malo razuma, kar si ga prej imel.«

»Kaj boš zbadal, Ožbalt, ko te je sam jezik. Hoj, vinček, vinček moj, jaz sem do groba tvoj!« je vpil Poklukar, prijel glinasti vrč, ga nagnil in pil, da se mu je vino cedilo po bradi.

»Pusti vrč! Pijan si kot mavra, ne moreš ga več držati,« ga je Ožbalt zbadal.

»Pustita ga! Čemu se ukvarjata s pijano šemo,« je rekel Rado.

»Kdo je šema? Ali jaz?«

»Ti, ti in nihče drugi,« se je hitro oglasil Ožbalt.

»Ne bom se prepiral z vami,« je rekel Poklukar in si podprl glavo z dlanmi. »Pameten mož se ne prepira z norci. Le ljudje se mi smilijo, ker bodo reveži potonili v krvi. Ne, jaz ne bom prelival krvi.«

»Pustimo ga!« je velel Rado. Možje so se vsedli tesno skupaj in se niso več brigali za pijanega Poklukarja. Rado jim je resno govoril:

»Po vseh svetih mi nima nobeden delati tlake, pa tudi desetine tlačani ne smejo dati. Odpoved desetine, to je prvi korak do končne zmage. Povejte to tlačanom.«

»Torej na vernih duš dan grajski ne dobe nič več desetine?« je vprašal Ožbalt.

»Da. In na tlako mi nima iti nihče več. Kdor bo hotel iti, ga neusmiljeno kaznujte.«

»Od mojih kmetov ne pojde nihče, to vem,« je rekel Podgorec.

»Tudi moji me bodo poslušali,« je pritegnil Ožbalt.

»Prav. Jaz sem v teh malo dneh obletel vse svobodnjake, govoril s toliki tlačani in vse sem zaprisegel na »staro pravdo«. Trdno moramo stati, če hočemo zmagati. Tudi gospoda bo opustila vse homatije in se bo složno spravila nad nas.«

»Ne bo ji uspelo. Ogenj upora je preveč razširjen,« jo menil Ožbalt.

»Tlačani so res omahljivi, v uporu bodo zvesti. Saj vedo, da jim mora prinesti le korist. Tlačan je vprežna živina, tako ubog, da ne more izgubiti prav ničesar razen življenje. A življenje jim ne bodo vzeli, ker bi morali napraviti morijo po vsej deželi in pobiti vse, kar nosi hlače,« je razlagal Podgorec.

»Zmagamo, ker nas vodiš ti, Rado,« je poudaril Podgorec.

»Zmagamo, ker ima Klander sokolje oči, jaz znam zasukati meč in ker je z nami Bog«, je resno rekel Rado. Potem se je otožno ozrl na pijanega Poklukarja. »Njegovi ljudje so za nas izgubljeni in to je v sedanjih razmerah velika škoda.« 

»Niso izgubljeni,« se je oglasil Podgorec. »Gorjanski svobodnjaki bodo šli na mojo besedo, a oni z Krnice bodo poslušali Dolinarja iz Radovne, saj se za tega pijanca tak malo menijo.«

»Škoda zanj,« je vzdihnil Rado.

»Zaradi enega človeka punt ne propade.« je menil Podgorec. »Kaj pa Ambrož della Grotta? Ali je že kaj drugih misli?«

»Ambrož? O, on noče uvideti, kaj je prav in kaj ni. Prav k meni na Gorjuše je prišel in me prosil, naj mu ne zavajam delavcev in tovarišev podjetnikov. Govoril sem mu in govoril, pa me ni pustil do sebe. Nazadnje me je pošteno ujezil in če bi ne imel spoštovanja pred njegovimi sivimi lasmi, bi ga bil vrgel skozi vrata.«

»Drugi podjetniki so vsi z nami?«

»Seveda, Corassini, Millano in Panizole, posebno pa Buccellini, vedo, da gre njim ob največ.«

»Zmagamo!« je vzkliknil Ožbalt.

»Zmagamo! Tudi jaz verujem v zmago!« je rekel Rado.

Zunaj je zapel pastirski rog. Kmalu so v veži zaropotale okovane coklje in v hišo je vstopil mlad fant v cokljah, kratkih hlačah, s širokokrajnim klobukom in dolgo zakrivljeno palico v roki. Pastirski rog mu je visel na vrvici okrog vratu.

»Bog vam daj dobro srečo, prijatelji!« je veselo pozdravil pivce.

»Bog te sprejmi, planšar Peter,« so mu odzdravili in Rado je brž vprašal:

»Ali si že dolgo v dolini, Peter?«

»Ne še dolgo. Pred tednom sem prišel, baš pravi čas. Zdaj je Krma že pod snegom. Volkovi bodo pritisnili od vseh strani in gorje meni in čredi, če bi me zalotili gori.«

»Volkov je v Krmi dosti?« je vprašal Ožbalt.

»Hej, pravo stanovališče imajo gori. Ko sem gnal na planino, sem vzel s seboj pet psov, nazaj sem pa prignal samo enega. Moj dobri, črni Gad se ni dal ugnati, one štiri so raztrgali volkovi.«

»Črede ti niso napadli?«

»O, pač,, oče Podgorčev, le počakajte, da vam povem dalje. Neko noč je bilo, grmelo je in se bliskalo, pa toča je sipala, da sem mislil: zdaj, zdaj mi podere bajto. Za žival nisem bil v skrbeh, zvečer sem jo zaprl v tamar. Tedaj pa se nenadoma med grom raztegne volčje tuljenje! Sveti križ božji, kaj bo pa to! Sem mislil. Tuljenje je postajalo vedno močnejše, vedel sem, da so volkovi napadli staje. Vstanem, vzamem nož in grem tiho iz koče k tamarju. Blisk je razsvetlil temo, videl, sem trop volkov, ki so napadli tamar. Psi so žalostno cvilili in se borili z sivimi roparji, a so morali poginiti. Zlezem v tamar odtam sem skozi lino neprestano suval z nožem, mislim, da sem precej zverin ranil. Tista noč, ko so vrata pokala pod težo volkov, je bila najstrašnejša in najdaljša, kar sem jih kdaj prestal. Dan je šele pregnal napadalce. Ko sem prišel zjutraj iz tamarja, so bila tla oškropljena s krvjo, štirje psi so bili raztrgani in skoro do kosti snedeni, črni Gad se je zvijal po tleh, poln ran. Izlečil sem mu rane in bo ostal do smrti pri meni in mi čuval čredo, ker se edini ni pustil ugnali gozdnim razbojnikom.«

»To si doživel, pa se še upaš biti na planini?« se je čudil Ožbalt.

»Na planini sem rastel, tam živim sedaj in samo smrt me more pregnati iz mojih gozdov, zelenic in pečevja.« 

»Pa ti je gori dolgočasno?« ga je pobaral Podgorec.

»Še malo ne. ReĂs je, da vse leto ne vidim druge žive duše, kakor staro vražarico iz Radovne, ki prihaja pogosto nabirati v Krmo zdravilnih zeli. Z njo se pogovarjam, drugače bi že pozabil človeško govorico. Ona mi tudi pove, kdaj je kak večji praznik, da takrat zjutraj zarana molim k nebeškemu Očetu, ki čuva mene in čredo. Drugače mi pa nikoli ni dolgčas na planini. Vriskam in pojem, da je vsa Krma polna mojega glasu, trobim na rog, kuham si polento in delam sir, opazujem ponosne orle in gibčne divje koze, ki se pode po strmih robovih skalnih ploščadi. Dolgčas? Še na misel mi ne pride! Ves žalosten sem, ko začne listje rumeneti in vrh Triglava pobeli sneg, ker takrat moram pobrati svoje stvari in gnati čredo v dolino.«

»Saj je vendar v dolini prijetneje!«

»Nikoli!« je trdo pribil Peter. »Gori sem vesel, prost, v dolini me kar nekaj duši, jezik se mi ne obrača prav, ljudi me je sram, sam nase in na ves svet sem jezen. Še materi težko odgovarjam na vprašanja in kar vse me boli, ko pada jesenski dež in moram vse dni prečepeti v temačni bajti. Pozimi sem spet vesel, ko pade sneg in grem v gmajno drvarit, ali pa vozim kmetom seno s sanmi iz rovtov, kjer si sami ne upajo.«

V hišo je prišla stara oštirka in je postavila pred mladega planšarja majolko vina.

»Na pij, Peter, tebi ga dam zastonj.«

»Zahvalim se, mati, pil pa ne bom. Na planini pijem studenčnico ali pa mleko, te brozge pa ne maram vlivati vase.«

»Ne zaničuj vina, božji dar je,« ga je opominjal Ožbalt.

»Le pijte ga, če vam prija,« se je smejal mladi planšar in kazal dvoje vrst belih zob. »Jaz pa vina ne maram, ker nočem, biti bolan od te kisle pijače. Pred leti sem se enkrat napil pa me je tri dni strašno bolela glava in po trebuhu me je ščipalo. Takrat sem sklenil, da ne bom pil nikoli več.«

»Če piješ po pameti, je koristno.«

»Eh, naj bo kakor hoče. Sem nisem prišel zato, da bi pil, ampak da malo povasujem pri dobrih in poštenih možeh. Marsikatero modro slišim med ljudmi, še več pa neumnosti. Neumnosti gredo pri enem ušesu v glavo pri drugem pa ven, pametne besede si pa zapišem v spomin za vse večne čase.«

»Prav je tako.«

Peter je vstal in se odpravljal.

»Zdaj pa moram iti, dosti smo se že pomenili.« 

»Hej, počakaj, planšar!« je zavpil Rado. »Oglasi se na Gorjušah pri Veharju, boš ostal nekaj dni pri meni.« 

»Ali je v vasi?«

»O, pa ne! Kamor ti oči nesejo, nikjer ne vidiš hiše.« 

»Potem pa že pridem.«

Komaj je Peter odšel, so že zunaj zarezgetali konji in pozdravili novega tovariša, ki ga je nekdo privezal k ograji. Ne dolgo potem so se vrata odprla na stežaj, došlec jih je z nogo zaloputnil, da so se skoro razklala in zavpil nad oštirko:

»Baba vina!«

»Na dobro srečo, Bobnar!« sta pozdravila Rado in Podgorec.

»Bog vam jo daj,« jo odzdravil plečati možakar in sedel tako trdo za mizo, da je klop žalostno zaječala. Svobodnjak je molčal in čakal, potem pa udaril po mizi, da so majolko poskočile.

»Hej baba, kod hodiš z vinom!«

»Nikar ne razbijaj, saj sem že tu,« se je oglasila gostilničarka in postavila predenj putrih vina

»Eh, stare kosti, tebe bi poslal po smrt, ne pa po vino. Na, tu imaš denar, da ti ne pozabim plačat.«

Svobodnjak je zatoČčil tolar po mizi, da je zletel daleč po tleh. Oštirka ga je pobrala in odštela drobiž. Svobodnjak pa je treščil drobiž po mizi in ukazal:

»Kaj mi vračaš te fenige! Obdrži jih in prinesi še drugim vina za ta denar. A goljufati mi nimaš, imam bistre oči.«

Oštirka je prišla z vrčem in je dolila gostom vina v majolke.

Rado se je branil pijače.

»Ne bom pil vina za tuj denar! Nisem brez srebrnikov.«

»Pil boš!« je vpil Dolinar. »Jaz ti pokažem, smrkavec! Ali meniš, da je moj denar hudičev? In če tudi bi bil, saj vino je stisnjeno iz grozdja. Pij na srečen izid punta.«

»Naj bo! Na srečen konec našega pravičnega boja bom pil, drugače pa ne bi.«

Svobodnjaki so trčili in pili.

»Dolinar! O vseh svetih ne sme nobeden več vaših kmetov dati desetine, nobeden več iti na tlako. In še Krničanom dopovejte, Poklukar ni za to,« je ukazal Vehar.

»Hej, vendar sem to dočakal!« je veselo zavpil Dolinar in poskočil, da se je lesena hiša stresla. »Hej, Hartman, enkrat si ti poslal biriče nadme, zdaj pojdem pa jaz nadte!«

»Pokažemo jim, ha,« se je smejal Ožbalt.

»Kaj boš ti!« je vpil Dolinar. »Ti poleno suho! Kdo se te boji? Glej, da bodo Tlačani boljši od tebe, drugače ne bo nič.«

Ožbalt je hotel ugovarjati, a Podgorec ga je hitro brcnil pod mizo in mu pomežiknil, naj molči.

Pijani Poklukar se je dramil iz vinjenosti.

»Kaj vam povem? Tako vam povem, da ne boste nič opravili. Graščinci imajo Moč, eh, kmetje jih ne uženejo nikoli!«

»Koga?« se je zadrl Dolinar. »Kaj čvekaš, pijano budalo?«

»Nič ni, oh nič! Saj pravim, da naj moji tlačani store po svoji volji, povedal jim bom, da naj le Veharja poslušajo. A krvi pa ne bom prelival, nak, tisto pa ne.«

»Kaj ne boš?« je vpil Dolinar.

»Pustite ga pri miru,« je pregovarjal Rado.

»Tiho bodi. Poklukar, česa ne boš?«

Poklukar je komaj vedel s kom govori in je trdil:

»Krvi ne bom prelival, drugo naj bo kakor hoče.«

»Kakšen puntar pa si?« je vpil svobodnjak.

»Puntar sem, vi mi še podobni niste. Samo ljudi ne bom moril, krvi ne maram videti.«

Dolinar je škrtnil z zobmi in pograbil pijanega Poklukarja čez pas, kakor otroka. Svobodnjak jo vpil v pijanosti:

»Kaj mi hočete? Pustite me!«

Dolinar se pa ni menil za vpitje, odprl je vrata, stopil ob prag, vzdignil pijanega Poklukarja visoko pod strešni napušč in ga zagnal čez cesto po bregu. Potem se je vrnil v hišo in se široko smejal.

»Za danes ima plašar pijani zadosti. Hej, dočakali bomo, da se bo boril če prav v prvi vrsti.«

»Vi nam pobijate vse ljudi,« ga je med smehom opominjal mladi Vehar.

»Kaj? Nobenega še nisem ubil, čeprav sem biričem polomil kosti in tudi teh norcev vam ne pobijem. In če bi jih, bi ne bilo pravzaprav nobene škode.«

Rado je pogledal skozi okence.

»Mrači se že in jaz bom moral iti.«

»Če moraš iti, pojdi!« je rekel Dolinar. »Kar si se nameril to izvrši, drugače se ti krave lahko smejejo.«

»Ostanite torej z Bogom, prijatelji in ne pozabite, kar sem vam naročil. Enkrat bom že še prišel do vas, da se pomenimo, kako se nam je treba držati.«

»Kaj tisto!« je vpil Dolinar. »Če pride graščinec in hoče od tebe desetino, ali če te kliče na tlako, mu pokaži s pestjo. Zdaj smo prišli do tega, da so vse pravice graščincev zapisane v dimu.«

Rado je vstal in hotel plačati pijačo, a Dolinar mu je ubranil.

»Spravi denar, baba je dobila že dovolj za vino. Ne pustimo, da bi »v Emavsu« obogateli od vaših tolarjev.« 

»Ohrani vas Bog v svoji milosti,« se je Rado poslovil.

»Bog te obvaruj!« so mu želeli.

Rado je zunaj odvezal konja in popravljal sedlo. Tedaj je začul nedaleč od sebe znan glas, zateglo pojoč pobožno pesem.

»Vse rožce po polju
bom v šopek nabral,
en venček bom spletel,
Mariji v čast ga bom dal.«

Pred Radotom je obstal berač Jakob in ga pozdravil.

»Imaš kaj sporočil od Klandra?« je vprašal Rado.

»Nimam. Edino nekaj vem in ta novica je vredna zlatega denarja in še več.« 

»Kaj takega?«

Berač je stopil tik pred Radota in mu na dolgo in široko razložil, kako si je Hribar zaslužil svobodnjaški meč. Rado se je naslonil na konja, prevzet od veselja. Nato je segal v žep in dal beraču srebrni tolar.

»Na tu imaš, zaslužil si ga.«

Berač se mu je glasno zahvaljeval, a Rado ga še poslušal ni. Ves onemogel je slonel ob konju samo srce mu je klicalo:

»O Bog, bodi zahvaljen za to milost.«

Duša mu je bila polna najčestejšega veselja, ko je v diru gnal vranca proti domu.

XVI.[uredi]

Drugi dan je bila nedelja. Veharjev Rado je vstal, ko je pozno jesensko sonce še postrani osvetljevalo Gorjuše. Prvo se je spomnil novice, ki mu jo je povedal berač Jakob, drugo je vse odrinil. Komaj da se je dobro oblekel, že je hitel naročat hlapcu, naj mu osnaži vranca in ga uredi za pot. Potem je brez premisleka in odločno stopil pred mater.

»Dobro jutro, mati!«

»Bog ti daj srečo, sin,« mu je veselo odzdravila in oči so se ji zasvetile, ko je gledala ljubega edinca.

Rado je sedel na izrezljan stol, materi nasproti. V zadregi je gledali v tla, ni mogel prav povedati, kaj namerava, ker ji bo morda težko pri srcu. Mati je videla, da ga nekaj teži. Pobožala ga je z velo desnico po licu, kakor otroka.

»Žalosten se mi zdiš, Rado.«

Fant se je zdrznil in odgovoril:

»Žalost in veselje mi trgata dušo, mati. In tema dvema se pridružujejo še dvomi.«

»O čem dvomiš, sin? Vendar ne stopaš na pot svojega očeta? Ko nama Bog sedem let ni dal otrok, je očitno dvomil v njegovo pravičnost in dobroto. A Gospod mu je dvome razpršil, ko nam je poslal tebe, sin moj.«

»Ne, jaz ne dvomim v Boga in Njegovo vsemogočnost.« 

»Samo da tega ne.«

Rado je pomišljal, nato je zbral vso odločnost. Vstal je in hitro vprašal mater:

»Kaj bi vi rekli, če bi se jaz oženil?«

Mati se je sladko nasmehnila, kakor bi jo vprašanje prav nič ne iznenadilo.

»Oženi se, sin, predolgo že odlašaš.«

Veselo je vzdrhtel ponosni svobodnjak ob materinih besedah. Skala se mu je odvalila s srca. Proti materini volji bi se ne hotel nikdar ženiti, ker je mater skrivaj globoko ljubil, čeprav ji te ljubezni očitno ni kazal. Vesel je bil materinega dovoljenja in jo vprašal dalje:

»Ali vam je po volji, če grem še danes snubit?«

»Bog ti daj srečo, moj ljubi edinec. Kar pojdi.«

»Pa grem.«

»In kje boš snubil?«

»Vprašal bom svobodnjaka Hribarja z Brd, če mi da hčerko Jerco.«

»Koga vzameš s seboj?«

»Nikogar. Brez starešine pojdem in brez druga, še šopka si ne zataknem za klobuk. Nisem na jasnem, kaj mi bodo odgovorili. Samo svobodnjaški meč pojde z menoj, če se mi izneverijo lepi upi, meč se mi ne bo.«

»Bog ti daj srečo, sin. Vedela sem, da se v tvojem srcu nekaj godi, pa te nisem hotela izpraševati. Meni bi se sramoval lagati in to resnico govoriti ti je bilo težko.«

Rado je gledal mater, ki je vedno samevala v hiši in se čudil, kako globoko je poznala njegovo dušo. Mehkoba ga je obšla in nehote je zdrsnil na kolena.

»Mati, dajte mi svoj blagoslov na pot!«

Mati se je sklonila in ga s tresočo roko pokrižala.

»V imenu Očeta, v imenu Sina, v imenu svetega Duha. Koder te bo vedla pot življenja, skozi veselje in žalost naj te spremlja blagoslov matere, ki te je od Boga sprosila in ji bo težko umreti samo zato, ker njene oči ne bodo več videle sina. A ne boj se! Moj duh bo spremljal vsak tvoj korak, vodil te v dobro, svaril pred nevarnostjo in nastavljenimi zankami. Bog te blagoslovi, sin in blagoslovim te mati, da boš srečen na tem svetu.«

Rado je bil ginjen, solza mu je stopila v oči. Od otroških let ni jokal in zdaj so mu oči rosne. Skoro sram ga je bilo, a pomagati si ni mogel. Ginjenost mu je zalila srce, ni se mogel ubraniti mehkobi, ki ga je prevzemala. Vstal je in prijel mater za roko.

»Zahvalim se vam jaz in plača naj vam Bog ta materini blagoslov, ki ste mi ga danes podelili. A mati, nekaj me je peklo in mi še zdaj ne da prav miru. Ko se oženim, vas bo morda srce bolelo, ker bom ljubezen delil med vami in ženo, ne bom mogel živeti samo vam, kakor doslej.«

Mati je dolgo gledala sina in ljubezen ji je sijala iz oči.

»Sin, povej mi po pravici, ali si res mislil samo name, ali ni bila morda tvoja duša daleč proč od tu?« 

Rado ni hotel lagati.

»Res. Skušal sem umiriti klic srca, pa ga nisem mogel.« 

»Vem. Od ranega poletja si hrepenel proč od tod.« 

»Kako veste?« se je čudil sin.

»Lahko. Prej si prišel malokdaj v hišo, od poletja pa si vsak dan dolgo sedel v hiši in pogled ti je hrepenel v tisto smer, doli, kjer je tvoje srce.«

»Dobro ste mi videli misli,« se je fant veselo nasmehnil.

»Poznam tvojo dušo. Mlad si in tudi jaz sem bila mlada. Tedaj so mi često oči hrepenele iz Bistrice proti obronkom hribov, za katerimi sem slutila Veharjevo hišo. Morda bi bilo bolje, če ne bi nikoli prestopila tega praga, a jaz sem srečo žrtvovala ljubezni. Prvih sedem let, sin! Toliko solza ja izteklo iz teh oči, da se čudim, kako da ni ugasnil njih žar. Pozneje šele sem dočakala, da je sonce sreče tudi do mene našlo pot.«

»Torej niste nasprotni moji ženitvi?«

»Čemu? Saj bo prišla k nam ženska, ki jo imaš ti rad. In kogar ljubiš ti, sin, tega ljubim tudi jaz.«

»Mati, tisočkrat se vam zahvalim za to besedo. Vedno mi bo spomin na vas sladil težave, ki jih je življenje polno.«

Veharica si je utrujeno pogladila čelo.

»Pojdi snubit, sin, pogovor me je izmučil. In kmalu mi privedi nevesto na dom. Kadar boš srečen, ti bo sreča večja, ker jo bodo uživali tudi tvoji otroci in žena, če ti bo duša bolna, boš lažje prenesel, saj je tudi trpljenje v dveh sladko.«

»Pa grem mati.«

Zrla je za odhajajočim sinom in usta so ji neprestano šepetala:

»Bog te blagoslovi, moj sin, Bog te blagoslovi ...« 

Rado je zunaj zasedel konja in ga v diru gnal naprej. Mudilo se mu je z Gorjuš, oči so iskale v sivi, megleni dalji Brda, srce je vriskalo in plakalo od veselja. Samo za kratek hip ga je obšla misel, da ga morda Jerca odkloni, pa jo je takoj zavrgel. Jerca ga ljubi, duša ji je hrepenela po njem, kakor njemu po njej. Ej, kmalu bo svadba in vse bo veselo, tako lepo, kakor je zasanjal takrat, ko je šel vabit zaveznike na boj in ugibal, kako bi vrnil Hribarju izgubljeno svobodo, tedaj ko mu je ubogo srce medlelo v strašnih dvomih.

Vranec dirja, podkev krese iskre. A Rado vedno znova vzpodbuja konja, ker mu gre vse prepočasi. Rad bi postal hudourni oblak, da bi ga vihar čimprej prinesel na Brda. In planinski orel bi želel postati, da bi ga mogočne peruti bliskovito prinesle pred Hribarjev dom. Tako pa gre počasi, zelo počasi se približuje Brdom, kjer domuje Jerca s črnimi očmi. Ej, te sladke črne oči bodo svetile le njemu, Veharju z Gorjuš.

Megla sili od vsepovsod, da fanta stresa mraz. Tako pust dan je, da bi ne našel izgubljenega veselja nihče, pa če bi ga šel iskat sam Kamniški Anžon s pesmijo in vriskom. Vrane poletavajo nad praznim strniščem, ob vsamelih travnikih se pode jate lačnih vrabcev in zoprno kriče. Megla sili do zemlje, življenja in sonca ni več, kakor bi se poslovilo za vedno. Še Triglav mrko molči. Sivi skladi kamenja so prepojeni z mokro meglo, ki jih skriva očem. Z drevja pada zadnje rdeče listje, tako da je povsod sama otožnost, bol in smrt. − V Radovi duši pa je vse drugače. Notri odmeva pesem pomladi, ki se mu je porodila v duši prejšnji večer, ko mu je berač Jakob povedal nebeško novico. V njem živi tisti lepi poletni večer, ko je prvič videl njo, vabeč očeta na boj in je pozabil nase in na ves svet. V njem se obnavlja kresna noč, ko je ona skočila čez grmado in ji je Corn obetal, da se bo še v tem letu omožila. Glej, in zdaj se bo to uresničilo in še bolj potrdilo ljudem vražo v čare kresne noči. Nič več pa ni v duši mladega svobodnjaka spomina na dni bolestne negotovosti in če mu le potrka na srce ga fant siloma odžene.

Danes Rado jaha mimo Podgorčeve domačije ob Blejskem jezeru, pa se ne spomni, da bi obiskal zvestega zaveznika. Danes so mu misli vse svatovske, še punt ne najde prostora v njih. Jerca, snubitev, poroka, svadba z vsemi podrobnostmi in spet Jerca. Nazadnje se mu misli vračajo le k njej. Kako jo bo pozdravil? Radotu je jezik trd in okoren, kadar bi moral izreči nežno besedo.

Vase jo zapre in mu živi v duši. Ali bi jo objel? Te močne roke so vajene brzdati konja, sukati meč, ženska bi se jih bala. Ali naj jo poljubi, kakor je v navadi pri gospodi? Ne more, ne zna. Rdeče ustne so vajene vina in moškega smeha, ljubezni in poljubov pa ne. Saj jo ima rad, brez nje živeti ne more. In to naj zadostuje. Njegove oči bodo povedale le to kar beseda ne bo znala.

Rado žene vranca skozi Ribno. Mlinarju, ki stoji na pragu prijazno odzdravi, ustaviti se pa ne utegne pri njem. V hribu vidi Bodešče, ob cerkvi domuje svobodnjak Zorc. A Veharju je danes snubitev važnejša od punta, od vsega. Kmalu se hiše skrijejo, prijezdil je v zaraščeni Vamnek, o katerem so se pletle pripovedi dedov. Stotine skrivnostnih vzdihov je bilo tu čuti ob temnih nočeh in premnog vaščan je polmrtev zbežal od tu, ker se ni mogel boriti z duhovi, čarovnicami, veščami in prikaznimi mrtvih. A Radotu ni bilo mar strahov. On se je spominjal le sladke ljubezni, ki mu je živela v duši, kadar je tod jezdil z Brd. Spomnil pa se je tudi pekoče boli, ki mu je kljuvala v srcu vsakokrat, kadar je želel z njo govoriti prosto od srca, pa mu je ponos zabranil, pokazal mu nepremostljivi prepad, ki je zijal med njima. Zdaj pa je Previdnost ta prepad vzravnala tako hitro, kakor bi človek nikoli ne upal pričakovati. − Rado vzpodbada vranca. Še malo je klanca potem se pokažejo Brda, posajena po nizkih gričkih. A konj je že silno upehan, sapa mu vre iz nozdrvi, trudna noga že kleca in se spodtika ob kamenju. Rado potreplja konjiča po vratu in mu sladko govori:

»Nesi me, nesi me moj zvesti prijatelj, kmalu prideva gori, kjer si bil že nekajkrat. Ko bo ona tvoja gospodarica, ti bo na dlani podajala kruha, ponujala ovsa. Potrudi se, hitro me prinesi do nje!«

Kakor bi konj razumel gospodarjeve besede, je zahrzal in se pognal po bregu navzgor. Na vrhu je veselo zarezgetal in zdirjal proti Brdom.

»Če konj rezgeta, to pomnja dobro srečo,« je pomislil Rudo.

Vranec je dirjal mimo tlačanskih koč, ni obstal pred Cornom, pognal se je naprej pred Hribarjev svobodnjaški dom in obstal. Rado je prožno skočil z njega. Izza ogla sta prišla Hribar in Miha. Hribarju je visel meč ob boku, lasje so zrastli že skoro do ramen. Rado je bil vesel, ko ga je videl takega.

»Pozdravljeni v imenu Gospodovem!« mu je zaklical.

Hribar je prišel bliže in podala sta si roki.

»Bog te sprejmi, Vehar. Drag gost si mi. − Miha, odženi vranca v hlev in ga nakrmi.«

Miha, ki se je ves spremenil, odkar je postal oče svobodnjak, je pripravno prijel konja in ga gnal v hlev.

»Hitro si jezdil se mi zdi. Zelo se ti je mudilo.«

»Zelo, oča Hribar.«

»So važne novice? Jih pošilja »zveza«?«

»O ne. So še druge stvari, ki so zame danes važnejše.«

»Kaj takega?«

»Počasi vam vse povem, oče Hribarjev.«

»Na, pa stopiva v hišo. Ob tem dolgočasnem vremenu se vendar ne bova pogovarjala zunaj.«

Rado je šel molče za gospodarjem skozi mračno vežo v hišo. Z očmi je iskal Jerco, pa je ni bilo, hiša je bila prazna. Hribar je postavil na mizo vina in kruha in mu oboje ponudil. Rado je gledal v mizo, pa spet v Hribarja.

»Zdaj ste torej svobodnjak.«

»Ahm. Nisem mislil, da bom.«

»Verjamem,« se je zasmejal Rado. »Čul sem zgodbo o tem. Mnogo vas je stal svobodnjaški meč, predrag pa le ni bil. Zdaj sva torej tovariša.«

»Kakor brata.«

»Ne, Hribar. Bolje bi bilo, da ste mi kakor oče. Mislim, da bi bila z mojim rajnim očetom enake starosti.«

»Aha.« Hribar je na tihem ugibal, kaj je prineslo svobodnjaka na njegov dom. Pravi, da ne prinaša sporočil o puntu. A nekaj takega le mora biti, ker kaj bi ga drugega vedlo na Brda?

Rado se je poigraval z mečevim ročajem, pa nič prav ni mogel vprašati za nevesto. Da bi jo vsaj videl. Njene oči bi mu povedale marsikaj, da bi vedel, kako mu je ravnati.

In glej, želja se mu je spolnila. V hišo je pritekla Jerca. Oddaleč je spoznala Veharjevega vranca in je hitela v hišo, ker je upala vsaj videti ponosnega mladca, okrog katerega so se pletle vse njene misli. Obstala je pri vratih, zardela in tiho pozdravila:

»Bog te sprejme, dragi gost, pod streho mojega očeta.«

»Bog ti daj srečo, dekle,« je odzdravil Rado, se ujel z njenimi temnimi očmi in se zasmejal, ko mu je umaknila pogled. V njem je pogum zrastel in sramoval se je prejšnje neodločnosti. Stopil je na sredo hiše, stresel s kodrastmi lasmi in položil desnico na ročaj meča.

»Svobodnjak Hribar, ali mi hočeš na nekaj resno odgovoriti?«

»Je važna stvar?«

»Je. Moja sreča temelji na vašem odgovoru.« 

»Govori.«

Rado je povedal hlastno, kakor bi se bal, da ne pozabi:

»Odgovorite mi tako po vesti in srcu, kakor jaz vprašam, ali dobim vašo Jerco za ženo?«

Hribar je od začudenja vstal in pazno premotril Radota in Jerco, ki se je bleda naslonila na steno. Neverjetno čudno se mu je rdelo, kar je pravkar čul.

Toda Rado mu ni dal časa premišljevati.

»Odgovorite, Hribar! Svojo svobodnjaško čast vam zastavljam, da mislim resno in pošteno. Vi veste, kako znam držati besedo.«

»Moj Bog, saj si bil komaj parkrat v moji hiši in zdaj snubiš Jerco,« se je čudil Hribar.

»Ali si dekle že vprašal?«

Rado je stopil za korak bližje k Jerci in jo hitro pogledal.

»Dekle, ne zameri mi, ker pridem sam, brez druga, brez starešine, še šopka nimam na klobuku. Odgovori mi brez hinavščine in laži, ali mi hočeš biti žena? Če nočeš, težko mi bo, vendar bom pozabil.«

»Kakor oče hočejo,« je rekla Jerca in svetle solze so se ji zableščale v očeh. »Njihovi volji se ne upam zoperstavljati.«

Hribar si je pomel roki in veselo premeril oba.

»Če je tako, da sta drug drugemu po volji, se pa vzemita v božjem imenu. Mlada je še Jerca, skoro premlada, a Radota Veharjevega se ne bom branil za zeta.«

Rado se je prešerno zasmejal in je podal Jerci desnico. Vsemu se je smejal, še solzam, ki so polzele po njenem licu. Ko se mu je zdelo joka že dovolj, jo je malo tolažil.

»Kaj boš jokala, Jerca. Danes tri nedelje bo poroka in svadba. Vse Gorjuše bodo na svadbi, kakor so bile tedaj, ko se je moj oče ženil.«

V hišo sta prišla mati in Miha. Tudi materi so se od veselja orosile oči in Miha je bil ponosen na bogatega in slavnega zeta. Stopil je k njemu in mu stisnil roko.

»Zdaj se smeva že bolj domače pogovoriti, saj sva že malo manj kakor žlahta.«

Rado se je smejal tudi bodočemu svaku in ga povabil na svadbo za druga.

»To pa, to,« je pritrdil Miha. »Tebi tega ne odrečem, ker si slaven, da te poznajo gradovi in zadnji tlačan. Ko se bom ženil jaz, mi boš vrnil.«

»Za druga ti ne bom mogel biti, pa ti pojdem za starešino.«

»Hej, Jerca!« je velel Miha, ki ga je bila zadnje čase sama prijaznost in zgovornost. »Sedi, sedi za kolovrat in pokaži ženinu, kako ti kaj delo stoji pri rokah.«

Jerca je storila po starem običaju in je z mehkim, tihim glasom zapela staro pesem:

»Le urno, le urno se suči kolo,
da spredem, nevesta, si nitko tenko.
Mlad tkalec 'z nje stkal mi rjuho bo ročno,
da z njo si pogrnem posteljo poročno.«

»Kolovrat se ti dobro vrti, peti pa ne znaš, kakor je znala Minca,« jo je ljubeznivo dražil Miha.

Rado je fanta po strani grdo pogledal, hud pa na bodočega svaka vendar ni mogel biti. Zato je raje Jerco povabil:

»Pojdi sem, dekle, boš pila z nami vino.«

Jerca je sedla k mizi in srknila komaj toliko vina, da si je zmočila ustnice.

»Za nič boš, vina ne znaš piti,« jo je še dražil Miha.

»Boš pa ti boljšo izbral, če jo boš dobil,« je odgovoril Rado namesto Jerce, ki je bila zelo, zelo zamišljena.

Dan se je hitro nagibal k večeru in oni so se domenili, da mora biti v kratkem pripravljena bala in vse, ker je Rado hotel oženiti še pred sv. adventnim časom. Zvezde so že svetile na nebu, ki ga je mrzli veter očistil zoprne megle, ko se je Rado odpravljal in sta sama stala z Jerco na pragu.

»Komaj morem verjeti, da se je danes res zgodilo, o čemer prej še misliti nisem upala, ker, no, ker je bil moj oče tlačan,« je rekla Jerca in gledala naravnost v Radotove črne oči.

»Le tiho bodi zdaj, ko se je vse dobro obrnilo. Bal sem se že, da me boš zavrnila.«

»Zaslužil si, saj me prej še poznati nisi hotel.«

»Sebi in meni lažeš, Jerca. Ko sem prvič odhajal od vas, sem te imel prav tako rad, kakor te imam zdaj.«

Jerca mu ni odgovorila. Rado bi jo bil rad objel, a ponos mu je branil ponižati se pred žensko, čeprav bo v kratkem njegova žena. Bil je pač iz rodu Veharjev, kri zal mehkobo. Stisnil je Jerično roko in se poslovil.

»Lahko noč, Jerca.«

»Bog ti daj srečno pot,« mu je želela.

Pogledal je v njene oči in je videl v njih samo srečo bil pa je tudi on srečen in vesel, ko je zajahal vranca.

XVII.[uredi]

»Leži, leži ravno polje,
po polju bela cesta gre,
po cesti jezdi grofov sin
oh s srcem, polnim bolečin.«

Konjem klecajo od otrujenosti noge, sedla in jermena pokajo, na živalih so naloženi težki tovori. Peter, Andrej in Miklavž jezno stopajo zraven konj. Anžon pa poje in ko odpoje se obrne po polju.

»Juhuhu! Juhuhuhu!«

Njemu ni mar, da gre s konji že od Ljubljane brez počitka, ne briga ga jesen, ki se bolj in bolj spreminja v zimo. Saj vendar sije sonce in če je tisto sonce zadnji pozdrav življenja, nič ne de. Polja so res pusta in prazna, na njih ni plevic, da bi vzdigovale glave izmed zelenega rastlinja in prisluhnile pesmi mladega tovornika. In na travnikih ni veselih koscev, ki tako radi odgovarjajo njegovemu vrisku. Skušajo se z njim v vriskanju, a Anžona ne prekosi nihče, kakor tudi ne zapoje nihče lepše od njega. Anžon je stopil na cesto pred leti, mlad fant z veselo dušo, ki mu je mati težko dajala kruha. In fant si je kmalu prislužil tolarjev, lepih, sivkastih, srebrnih. Polne žepe jih je imel, in še materi jih je dajal proč. Ljudje so ga vzljubili in Anžon se jih je navadil, cesta ga je vabila za seboj in Anžon se je odzival njenemu klicu. Želel je videti tuje kraje in ljudi. Gledal jih je, pil njih lepoto, a niso ga zvabili, da bi za vedno ostal v tujini. Anžon se je z dobro voljo in s srebrniki vračal nazaj na Kranjsko in se ustavljal v Stražišču, v leseni hiši, kjer so materi lasje siveli in se je sestra Cilka razvijala, kakor rdeča roža. Zdaj je Cilka omožena in mati vabi Anžona, naj se še on oženi na borno kajžo in naj obdeluje tiste uboge njivice, ki se raztezajo za bajto v rebar. Anžon pa noče. On se boji trpljenja v dveh in roke so mu vajene držati povodec, pokati z bičem, ne zna pa obračati grude. Tovornika vabi cesta, ki vsa bela hiti naprej in naprej, brez konca. Njega zvablja rožmarin na okencu in rdeči nageljni. On živi vrisku in pesmi in jima hoče ostati zvest do groba.

Zato Anžon poje, čeprav je poznojesenski dan in se zdi, da so vrane zakrakale veselju pogrebno pesem. Anžon ve, da bo zdaj res nastopil mraz, a puščobe ne bo. Sneg bo, bleščal v soncu. Anžon bo pa vriskal svojo mero naprej, saj oštirji tudi pozimi točijo vino in ker ima priti za zimo zelena pomlad. Zato poje in vriska tovornik, ker je cesta bela, prav tako bela, kakor v poletju, čeprav se je trava ob njej posušila in se glas pesmi izgublja v pusto otožnost osamljenih polj.

Počasi gredo konji, klecajo že od utrujenosti, ker so tovori res težki. Peter kolne skozi zobe in postrani gleda Anžona.

»Konji so trudni, treba jim bo dati počitka. Če dopoldne ne bomo počivali, ne pridemo danes k gospodom na Plavž.«

»Vidiš, tamle je Radovljica in ob robu čepi Bregarjeva hiša. Predno pridemo do tja, nam menda vendar kleke ne bodo popadale in če bodo jih pustimo na cesti, da se spočijejo.«

Tovorniki so slajšano vzdihnili, ko so čuli, da se pri Bregarju odpočijejo in si pri vežejo duše. Pognali so utrune konje, da bi čimprej prišli v prijazno gostilno. Peter je nehal kleti in je rekel prijatelju:

»Anžon, zapoj, da bodo Radovljičani vedeli, kdo gre.«

»A katero bi zapel? O županovi hčerki na Koroškem?«

»Ne. Tisto daj o lovcu vrh planine.«

»Pa bom,« je pritrdil Anžon. Ko so se bližali Radovljici, je res zapel iz polnih prs, da so ljudje stezali vratove skozi ozke line.

»Stoji vrh gore lovcec mlad,
v dolino se ozira.
Še hiše krije mrak in hlad,
pogled očem zapira.«

Pel je in pel Anžon, ni mu zmanjkalo sape. Ljudje so pa poslušali in še predno so prav razločili med tovorniki brdkega Anžona z modrimi očmi in kodranimi, zlatimi lasmi so vedeli:

»Kamniški Anžon gre! Samo on tako poje.« 

Tudi Bregar je že oddaleč spoznal po pesmi mladega tovornika.

»Hej, Kamniški Anžon gre,« je rekel, pustil valpeta Žigo samega v hiši in je stekel ven na prag gledat, če se tovorniki že bližajo. Res, kmalu se je prikazal Anžonov konj, za njim še oni trije in obstali so pred Bregarjem.

»Bog vas sprejmi, Bog vas sprejmi,« jih je pozdravljal oštir in si mel roki v mislih pa že prešteval tolarje, ki mu jih bodo pustili.

»Vidim, da si še živ, Bregar in to je prav,« ga je fant potrepal po upognjeni rami.

»Živ sem živ, no, komaj da sem še.«

»Kako to? Te je kdo po grbi?«

»To pa ne! Starost me dajte, no, pa nekaj časa, upam, bomo še tovornikom točili vino.«

»Nikari še ne umri, nikari. Za v peklo je še vedno dosti časa, drugam pa tako ne boš prišel.«

Oštir je hotel ugovarjati, a Anžon se je obrnil in ukazal:

»Zdaj bomo raztovorili živali.«

Odpenjali so jermena in pobirali tovore, da so konji olajšano hrzali. Potem so jim nasuli ovsa in privezovali konje.

»Tovore bomo pustili na tleh,« je odločil Anžon .

»Brez skrbi,« je pritrdil Bregar, »nihče vam ne ukrade blaga.«

»Na tvojo besedo verjamem, čeprav oštirjem in ciganom ni verjeti. Sicer so nekateri ljudje tatinski kot srake, vse ti premaknejo, kar ni pribito in s trto privezano. A teh tovorov menda ne bo nihče odnesel, saj jih še mi vsi komaj premaknemo.«

»Kam jih nesete?«

»Na Plavž. Hiteti moramo, mudi se bolj, kakor grešniku ob smrtni uri za izpovednika. In kdo bo drugi prestal jezo puščob graščinskih, kakor jaz? Ti trije tepci lepo na dvorišču, jaz grem pa k gospodi po denar in moram preslišali vse, kar jim ravno pride na misel. Ne molčim jim ravno ne, toda v gradu tudi preveč ne kaže otresati z jezikom. A zdaj pojdimo v hišo, veter je mrzel, le jezik mi je postal trd od strupene sape.«

»Pojdimo, le pojdimo,« je vabil Bregar.

Tovorniki so šli v hišo. Notri je sedel valpet Žiga, precej okajen je že bil in putrih vina je stal pred njim.

»Na dobro srečo, prijatelj!« je pozdravil Anžon.

»Bog vam jo daj, ali če jo iščete tu, jo boste presneto malo našli,« je odzdravil Žiga.

»Pa vendar ,« je rekel zali tovornik in je sedel k valptu, potem ko je naročil sebi in tovarišem pijače. »Če vi nimate veselja v srcu, se ga boste nalezli od nas. Mi ga imamo zadosti za vso deželo.«

»Saj pravijo, da je žalosten tovornik najčudnejša stvar pod božjim soncem.«

»In druga čudnu stvar je valpet, ki ne pije vina. A ti, prijatelj, ga piješ in kakor vidim, ga imaš že toliko, da sta ti veselje in razum utonila v njem.«

»Le ne zabavljaj, mladi tovornik.«

»O, saj ne. Čemu bi zabavljal tebi, ko sem ti že večkrat prodal vina iz Furlanije, tistega ognjevitega, ki kakor olje teče. Nekoč, če se spomniš, si kupil od mene tudi lepo ovratnico, triindvajset srebrnikov si mi dal za ponarejene benešanske bisere. Kam si dal tisto? Zdi se mi, da katera izmed tlačank hrani tisto ovratnico.«

»Hudiča, nisi pozabil,« je zaklel Žiga in pogledal v tla, ker ga je bilo sram. »Takrat si me pošteno opeharil.«

»Stoj, prijatelj, ne sodi tako hitro. Sam si se ogoljufal in še kako grdo. Žal mi je, da ti nisem biserov cenil petdeset srebrnikov. Ti si bil takrat nor in bi mi dal zanje tudi sto.«

»Bil sem slep, pa sem spregledal,« se je tiho jezil valpet.

Anžon ga je gledal po strani in se hudomušno smejal.

»Večna hvala sveti Luciji, ki ti je odprla oči. Oslepila te je pa mlada kuharica, v vasi pod gradom je bila doma.«

»Kako za vraga veš?« se je čudil vinjeni valpet.

»Eh, slep bi moral biti, da bi ne videl. Tvoji zaljubljeni pogledi so me kar bodli v oči. Ne boj se, prijatelj! Kamniški Anžon ima v glavi par zrn več, kakor Gregor Stržan in še marsikdo drugi.«

»Gregor Stržan,« se je dramil valpet. »Kaj je z njim?«

»Vino pije in za ženskami se lovi, norec,« se je tovornik smejal na glas. »Zdi se mi pa, da mu bo kmalu odklenkalo. Mera njegovih hudobij je polna do vrhu in še čez. Kmetje mu groze, kmalu ne bo več varno nosil glave na ramah.«

»Tako? Varen ne bo več? Saj najbrže tudi jaz nisem, mi vsi ne. Kmetje se upirajo, kajne? Ej, nalagal si me, berač Jakob, pa jaz ti jih zato ukažem naložiti petindvajset po hrbtu.«

»Kam?« je pazno prisluhnil tovornik.

»I, Jakobu, beraču, saj ga poznaš. Vsa kranjska ga pozna. Natvezal mi je, da se kmetje za nas, to se pravi za gospodo, prav nič ne brigajo. Grdo je lagal in jaz mu plačam.«

Tovornik je poslušal pijano blebetanje in se je prešerno zasmejal:

»Kmetje se za graščince res nič ne brigajo. Oni se vlačijo za stare pravice, vi in vaše vino jim ni mar, še manj pa se menijo za plesnive pergamente.«

»Praviš, da se za nas, gospodo, ne menijo? Da mi ne lažeš, mladi tovornik, sicer ti bo joj, kadar mi prideš v roke.«

Anžona pogovor s polpijanim valptom ni zanimal in ne veselil. Pil je vino iz majolke in ogovoril krčmarja.

»Bregar, ali se z Žigo vedno tako pametno pogovarjata?« 

»O vedno, vedno.«

»Hej, meni teče beseda, vsakdo se ne more kosati z menoj,« se je v pijanosti hvalil valpet. »Edino naš pisar Viljem zna lepše govoriti. Tudi tebi se jezik dobro obrača, mladi tovornik, a besed ne znaš umno postaviti. Vidi se ti, da se ločiš od nas, od gospode. Seveda, moja mati je bila plemiškega rodu.«

»In moj ded je bil svobodnjak, pa je svobodnjaštvo prodal za zlatnike in jih je izmenjal v sladko vince, tako kakor delaš ti valpet Žiga. Da bi te videl rajni gospod, bi ti drugo pokazal. A je mrtev, pa se mu godi kakor tistemu Korošcu, ki je v mlin nesel, pa meh vrgel na tla, misleč da je mrtev. Svinje so mu trgale meh, Korošec pa je rekel: »Če bi jaz dro živ bil, bi vam dro drugo pokazal.«

»Fant, glej, jezen sem, ker se norčuješ iz pokojnega grofa. Kadar se oglasiš na gradu, dobiš plačilo.«

»Vse mogoče! je rekel tisti hlapec, ki je dobil grofovo hčer za ženo. Jaz pa po plačilo ne bom hodil, ker ga zaslužil nisem. Darov pa Kamniški Anžon ne sprejema, še raje sam komu kaj podari, če vidi, da je v potrebi. Samo pameti ne morem dati nikomur, čeprav so jo nekateri ljudje potrebni, kakor zemlja o svetem Jakobu moče.«

»Misliš da bi je ti ne potreboval?« 

»O ne, še ta mi je včasih odveč, posebno, kadar se klanjam milostljivi gospodi po gradovih. Kadar govorim z gospodom Hartmanom Kraigom, si bolj želim priti od njega, kakor duša iz vic v raj. In naj me Bog očitno kaznuje, če bom to besedo kdaj snedel.«

Valpet je vstal in plačal izpitek.

»Anžon samo zabavlja, zato grem raje domov.« 

»Anžon se šali, ne poslušaj ga,« je pogovarjal Bregar.

»A, se bom drugič dalje pomudil, danes ne utegnem.« 

»Le pojdi, valpet Žiga!« je klical za njim veseli tovornik. »Pa po cesti nikar ne hodi, utegnili bi te kdo spotoma ukrasti.« Stopil je k oknu in gledal valpta, ki se je s težavo vzpel na konja. »Ta bo pa še danes padal in vstajal s konja, da mu bo iz nosa steklo vedro krvi.«

Dopoldne je minevalo kar prehitro. Anžonu beseda ni potekla, znal jo je zasukati tako ali tako. Ko pa je v farni cerkvi zazvonilo poldne je Anžon plačal zapitek in velel tovarišem:

»Pojdimo! Če nas ne bo do večera na Plavžu, nam bo gospod preklel vse koščice.«

Tovorniki so nakladali tovor nazaj na konje in zapenjali jermena.

»Bog in sveti Križ božji!« je rekel Rado, ko se je poslovil od oštirja in pognali so. Konji so bili vsaj za silo spočiti, hitro je šlo po beli cesti. Kamniški Anžon pa je počil z bičem in glasno zapel:

»Doli na Furlanskem ravnem
nizka kočica stoji,
pred njo sedi zalo dekle
in svetle solze toči.«

Bregar je gledal za odhajajočimi tovorniki. Želel je, da bi ostala vsaj pesem pri njem in mu drugovala. A pesem in vrisk sta šla z zalim Anžonom, sama pesem, bolečina nič.

XVIII.[uredi]

Veharjev Rado se je ženil. Navsezgodaj zjutraj je prijezdila dolga vrsta svatov na čilih konjih, v pražnjih oblačilih in z zelenimi šopki na prsih in za klobuki. Prvi je jezdil starešina, stari Smrekar z Gorjuš, za njim pa drug, Hribarjev Miha in za drugom ženin. Vranec, ki ga je vedno nosil okrog, je bil tudi danes opušeljcan, ženin pa je imel za klobukom težak šop rozenkravta, rožmarina in nageljnov, čeprav je bila že pozna jesen. Za njimi so jahali svatje drug za drugim. Konji so hrzali v zgodnje jutro in vriski svatov so trgali meglo. Nihče ni bil mračnega lica, a najbolj razigran je bil drug Miha. Ženin sam je bil resen, visokozravnan je sedel na konju, vrsta srebrnih tolarjev se mu je svetila izpod temnega plašča. Postrani je imel pokrit klobuk in kodrasti lasje so se mu vsipali na ramena. Levica je krepko držala povodec, desnica mu je počivala na mečevem ročaju. Počasi so se bližali vrhu Kamneka; pred njimi so se prikazale tlačanske koče, vse ponižne, brez znaka nemira. Nad vasjo je pa sedela Hribarjeva domačija, ponosna na ta praznični dan. Kako bi ne bila? Skozi ogenj težke preizkušnje je šel Hribarjev rod, že stoletja svoboden. Za objestnost dedov je trpela domačija toliko ponižanja, da bi se od sramu najraje vdrla v zemljo, iz katere je izšla njena slava in moč. Svatje so uzrli vas in praznični Hribarjev dom, pa so glasno zavriskali. Oni s Hribarjevine so jim odgovorili in jezdeci so vrnili pozdrav spet nazaj. Tedaj jim je nekdo prijezdil nasproti, vsi so poznali praznika Corna.

»Po kaj prihajate v našo vas?« jih je nagovoril.

»Za tega mladega Veharja, svobodnjaka z Gorjuš, gremo iskat Jerco, hčerko svobodnjaka Hribarja,« je odgovoril starešina.

»A jaz vam povem, da je ne dobite in tudi v vas ne pojdete. Jaz sem poslanec vaščanov in vam pravim: pojdite mirno nazaj, da se vam kaj ne zgodi.«

»Drug in ženin imata meča, znala nas bosta braniti in vzeti dekle,« je ugovarjal starešina.

»Mi bomo nevesto hranili, kajti to dekle nam je najdražje izmed vseh kar jih cvete v okolici. Tudi Hribar ima meč, znal bo braniti svojo hčer prod vašo nasilnostjo.«

»Kaj pa, če pojde dekle zadovoljno z nami?« je ugovarjal starešina.

»In če jo ima naš ženin res rad?« je menil drug Miha.

»Če jo ima zares rad, mu ne bo preveč dati zanjo tisoč zlatih cekinov.«

»To je preveč, camar, preveč,« so mu ugovarjali vsevprek.

Camar Corn je malo odnehal.

»Pet sto zlatnikov ne bo preveč. Toliko odkupnine mi boste plačali za nevesto, drugače ne pridete v vas.«

»Plačamo odkupnino z meči!« je zavpil Miha.

»Poravnajmo se z lepim,« je pogovarjal starešina. »Camar, znižaj odkupnio in govori pametno.«

»Sto srebrnikov, ne beliča manj.«

»Preveč! Govori resno besedo.«

»Petdeset in meh vina.«

»Preveč!«

»Nič ne odneham.«

Rado se je naveličal dolgega prerekanja in je segel v besedo.

»Meh vina dobiš in deset srebrnikov povrhu.«

»Ker si rekel ti pravo besedo, naj bo« se je udal Corn.

Ženin mu je naštel na dlan deset tolarjev, nakar ga je Corn poljubil po starodavni šegi. Tedaj je podal roko še drugu in starešini. Pogajanja je bilo konec, jezdeci so zdirjali v vas. Vaščani so vsi stali pred Hribarjem in so glasno pozdravili prihajajoče.

»Pomagaj vam Bog!«

»Tudi vam,« so odzdravljali svatje.

Corn je skočil s konju in ukazal:

»Dajte mi obljubljeni meh vina.«

Vaščani so zavpili od veselju, ko je eden izmed svatov potegnil s konju meh vina. Corn je začel točiti vino vsakomur, kdor ga je piti hotel. Starešina pa je medtem potrkal na zaprta vrata.

»Prihajamo v imenu božjem in prosimo prijaznega sprejema.«

Nekdo se je oglasil izza vrat:

»Kakšni razbojniki pa ste in odkod?«

»Ženin svobodnjak Vehar z Gorjuš išče zaročeno nevesto, hčerko svobodnjaka Hribarja z Brd.«

»Pri nas je ni,« se je oglasil oni za vrati. »Niste prišli v pravo hišo, pojdite jo iskat drugam.«

»Pojdi jo iskat!« je velel starešina Mihi.

Drug Miha je spodbodel konja in jezdil od hiše do hiše »iskat nevesto«. Nalašč je v vsaki hiši prevrgel vse kote. Potem je zdirjal nazaj pred Hribarja.

»Nikjer je ni. Tu mora biti,« je povedal Miha.

Starešina je znova udaril po vratih.

»Odprite in nam izročite nevesto!«

Vrata so se odprla in na pragu so se pokazalo tri stare ženske. Vse so silile proti ženinu, a svatje so ga obkrožili in tako ubranili, da se ga nobena ni mogla dotakniti. Oni, ki je bil skrit za vrati je vprašal:

»Ali je katera izmed teh prava?«

»Nobena,« je rekel starešina. »Pokažite še druge.«

Zdaj je prišla na prag družica, Belinova Marinka.

»Ali je ta prava?« je vprašal skriti svat.

»Ta bi nam bila po godu, vendar prava še ni.«

Družica je izginila nazaj v hišo in na prag je prišla Jerca sama.

»Ta pa je, ta,« se je smejal starešina. »V imenu Očeta in Sina in svetega Duha, vstopimo v to hišo in bodimo gostje, kakor je bil Jezus in Njegova mati Marija na ohceti v Kani Galileji.«

Vstopil je prvi starešina, za njim drug in ženin, potem pa vsi svatje po vrsti. V hiši so posedli za obložene mize, pili so in se gostili. A kmalu je starešina ukazal pažkom, naj pripravijo konje, ker je dan kratek, pot pa dolga.

Svatje so se začeli pripravljati na pot. Zajezdili so konjiče in jih gnali proti Bodeščam, kjer je bila poroka. Jerci so drsele svetle solze po licih, ko je stopila z ženinom pred oltar. Rado pa je bil moder, resen, kakor vedno. Ko so prišli iz cerkve je Rado glasno zavriskal pa so zavriskali še drugi svatje. Potem pa so spodbodli konje in jih v diru gnali proti daljnim Gorjušam.

Veharjev dom jih je čakal z odprtimi vrati. Ob podboju je slonela stara Veharica. Na ta veseli dan ji je lice malce zardelo, saj se je živo spominjala, kako je ona prvič prišla k Veharju. Ko je mlada žena stopila z Radotom na prag, jo je pozdravila:

»Pozdravljena v imenu božjem in mojem, Jerca! Moj dom bodi odslej tudi tvoj dom, sreča in veselje naj ti drugujeta v njem.«

»Bog vas sliši in usliši,« je dahnila Jerca in poljubila taščo na čelo. Mati se je umaknila s praga, potem so se pa svatje vsuli v prostorno hišo, kjer jih je čakalo vsega v izobilju. Godci so piskali in trobili. Prva sta šla plezat teta in starešina, za njima pa drug in družica. Potem sta plesala Corn in Minca, ki je prišla z Jamnika na sestrino svadbo in je prinesla ženitovanjsko pogačo. Ženin in nevesta sta mirno sedela za mizo, po stari šegi nista smela iti plesati.

Starešina sosed Smrekar, se je že precej upijanil. Venomer je hvalil ženina in njegovo junaštvo, zraven je pa praznil majolke, da ga je teta skrivaj dregnila v rebra in ga posvarila:

»Ne pij toliko! Starešinu ne sme biti pijan.« 

A Smrekar se za opomin ni zmenil. Pil je svojo mero dalje, majal z glavo na levo in desno in pel:

»Marija prosila je svojega Sina,
ko je gostom primanjkalo vina.«

A svatje niso poslušali njegove pesmi, ki je tudi ni bilo moči slišati iz glasnega pogovora, glasov piščalk in trobent, iz petja in smeha. Vsi svatje so bili zelo dobre volje in stari Gorjušči so se še dobro spominjali, kako so oženili Radotovega očeta. Turki so drli od vsepovsod, ko se je ženil, oj, čudni časi so bili. Pa so Bohinjci zaprli sotesko v »Štengah« in Turki niso mogli vdreti v dolino. Ko pa so pesjani ajdovski odšli, se je podal Vehar po nevesto v Bistrico in vse Gorjuše so bile na svadbi, kakor danes. Vsega so se spominjali starci, še berača, ki je prišel na ohcet in je prerokoval Veharju samo enega sina. Glejte, kako so se izpolnile beračeve besede? Danes ni na svadbi mladega Veharja in obžalujejo samo to, da ni več njegovega očeta in njihovega mladostnega prijatelja med živimi. O, on bi se veselil na svadbi svojega sina. Eh, vražje coprnije in uroki, ki so ga spravili pod zemljo.

Pozna noč je ž bila, ko se je odnekod vzel berač Makrinij, kakor bi padel z neba. »Učeni Makrinij« je nosil meh pod pazduho in je stopil naravnost pred ženina in nevesto.

»Pozdravljen, Rado je vzkliknil. »Bog je dal učakati moji sivi glavi tvojo svadbo. Pa mi nisi prej nič pravil o tem. V Nomnju sem zvedel in sem prihitel sem, da sam ves uspehan. No, slava Bogu, da si se oženil, slava Bogu.«

Rado je potisnil predenj majolko vina.

»Pij, Makrinij! Sam Bog te je prinesel na mojo svadbo. Pij, Makrinij, da se ti jezik odmoči, potem boš pa stisnil meh in nam zapel pesem, katera ti bo na um prišla.«

»Hvala za dar. Pil sem z oskrbnikom Žigo na Waldenburgu vino, pa je bilo presneto kislo. Prilegla se mi bo tvoja pijača,« je rekel Makrinij in polagoma praznil majolko, zraven pa zalagal jedačo. Potem je stisnil meh in vprašal:

»Pa kaj naj zapojem, da ti bo duša vesela?« 

»Poj, poj no, o vojni z Benečani poj.« 

»O miru z Benečani,« je popravil Makrinij in stisnil meh pod pazduho, da je otoŽžno zaječal. Godci so utihnili in svatje so prisluhnili učenemu beraču, ki je z bolnim glasom prepeval:

»Dovolj krvi je že prelite, zemlja je zdaj ne pije več,
na tleh gnijejo mrtva trupla, ob vsakem trupu skrhan meč.
Skrhal se je v boju svetem za pravico domovine,
za rešitev naše krone, slavo matere edine.
Mir grozotni na poljanah, mir ob morju je penečem,
v srcu viteza miru ni, le po slavi hrepenečem.«

»Molči, Makrinij, taka pesem ni za svadbo,« je presekal starešina Smrekar pesem.

»Molči, molči!« so ponovili svatje.

»Resnico povem,« je ugovarjal Makrinij. »Zakaj mašite pred njo ušesa? Na smrt obsojeni ne mara ničesar slišati o rablju in sekiri. Zakaj vam ni po volji moja pesem?«

»Prežalostna je,« so ugovarjali svatje. »Na svadbi je treba veselega smeha, pesmi, ki te razigra, da se smejeta usta in duša.«

»Življenje ni pesem,« je ugovarjal Makrinij.

»O, pač, je,« so trdili svatje vsepovprek. »Vsak dan slišimo vesele in žalostne stvari. Vesele si zapomnimo, žalostne zbeže mimo nas. Kaj bi, saj ne živimo dolgo!«

»Gorje vam!« je vzdihnil Makrinij in oklenil roki »Kakor otroci ste, ki brezskrbno žive iz dneva v dan. Še moliti se niste naučili in vendar so blizu vas velike stvari.«

»Makrinij, te besede niso za svadbo. Zapoj nam veselo pesem, saj jih dokaj znaš,« so ga prosili.

»Pa daj, Makrinij! Naj bo na moji svadbi vse veselo, da mi ne bo mogel kdo česa očitati,« je rekel tudi Rado.

»Pa naj bo po vašem.« 

Makrinij je stisnil meh in začel popevati:

»Poglejmo na Goriško, kako je tam lepo,
kjer zlati vinski griči v nedogled gredo.
Stoji ob gričkih vinskih utrjeni gradič,
iz stolpa v polje gleda en zavbar gospodič.
Iz stolpa v polje gleda v lepi beli grad,
kjer biva zalo dekle, on bi nad vse jo rad.«

Makrinij poje in poje, svatom je pesem po volji. Kakor vse Makrinijeve popevke, prav taka je. Mladi grof se je srečno oženil in bival v svetlem gradu z zalo gospo tedne tri, potem se od življenja poslovi. Grof pa je za njo močno žaloval, dni in noči je v grajskem stolpu prejokal in ko je minilo sedem let, je šel za njo na drugi svet.

Zdaj so tudi svatje hvalili beračevo pesem in mu napivali. »Učeni Makrinij« pa se je nagnil k ženinu in mu šepnil.

»Rado, ne bodi zdaj preveč vesel, da ti ne bo počilo srce, ko boš pelin pil: Vedi, da velike, morda strašne reči niso daleč od tebe, od vseh, čul sem po gradovih. Ne pozabi, Rado, ne pozabi na tisto strašno noč.«

Rado je stresel z glavo, da bi odpodil zle slutnje. Pogledal je Jerco in odleglo mu je: iz njenih oči je sijala sama ljubezen in zvestoba.

XIX.[uredi]

Vsi sveti so se bližali zelo hitro. Kmetje so obiskovali drug drugega in se pogovarjali o odpovedi tlake in desetine. Najbolj pa so se zbirali okrog svobodnjakov. Vsak večer je jih je bilo polno, verno so poslušali naročila, jim pritrjevali in dvomili, zraven jim je pa le živela v srcih trdna vera v končno zmago. Podgorec, Vehar, Klander, Dolinar in drugi vplivni svobodnjaki so jim pregnali zadnje dvome iz duše.

»Samo še ta, najvažnejši korak, potem nismo več daleč od naših pravic in od vaše svobode,« so govorili svobodnjaki.

Zadnji korak je najvažnejši prav zato, ker je zadnji. Če ta spodleti, potem bodo vsi drugi zaman in kmetje se bodo znašli še v večjem blatu, kakor so zdaj.

Nihče več ni skrival, da je upornik. Zdaj je prepozno, da bi gradovi mislili na obrambo. Samo še par dni!

Rado je dirjal z vrancem od svobodnjaka do svobodnjaka, preletel v nekaj dneh vse kraje, od Kranja do Kranjske gore. In možje so mu podajali roke, obljubovali pri svobodnjaškem meču in svoji časti, da noben njihovih tlačanov ne bo dal desetine. In Rado jim je verjel, srce mu je v ponosu poskakovalo. Kadar je obiskoval zaveznike, je pozabil na vse. Pozabil je na mater in na dom, še zala mlada žena, ki je v duhu vedno hodila z njim, mu ni prišla več tolikokrat na misel. In kadar se je spomnil nanjo, mu je zalila srce mehkoba in ljubezen. Tiste bolečine, ki je kovala v duši v dneh negotovosti, ni bilo več in Rado se je šele zdaj prav zavedal, da je bila tista bol sladka. Vehar je jezdil od Ožbalta k Podgorcu, od Podgorca k Dolinarju in odtam spet do Klandra pod gore. Dveh svobodnjakov se je izogibal. Nikoli se ni oglasil pri Poklukarju v Gorjah, ker ta ni bil nikoli trezen in so ljudje pravili o njem, da se opijani le enkrat na teden in ostane potem ves teden pijan. Sicer pa je njegove posle prevzel Dolinar in tlačani so slušali vsako njegovo besedo, ker so ne silnega svobodnjaka bali bolj kakor Hartmana in vseh biričev. Izogibal pa se je Rado tudi Martin s Koprivnika, ker je izvedel, da ta ni več puntar, odkar se je on oženil. Drugače pa je hodil okrog vseh in ljudje so verjeli njegovi moški besedi, verjeli mnogo bolj, kakor staremu Klandru samemu.

O nameravani odpovedi desetine pa je izvedel tudi Hartman Kraig in se je zaveril, da kmetom izbije uporne misli iz glave. Že to ga je peklo kakor udarec v obraz, ker so vsi svobodnjaki in prazniki plačali dolžno davščino mestnemu vicedomu, njemu pa še fige ni nihče pomolil. Jezil se je tudi Jurij Pucheim, ker je od plačane davščine dobršen del pridržal sebi in je komaj pol poslal briksenškemu škofu, odkoder je romal denar na cesarski dvor. Edini Jurij Kraig je ostal miren. Brigal se je za kocke in vino, zdelo se je, da mu punta še mar ni. Zato je Hartman tembolj gorel v želji, da bi se mogel znositi nad upornimi kmeti. Kakšni časi so prišli? Živina se je uprla svojim gospodarjem. A Hartman ne bo rabil meča, to bi bila sramota za plemiča. Z bičem bom pregnal prokletim bikom objestne misli iz glav.

Na vernih duš dan je poslal hlapce po desetino, kakor je bil običaj od nekdaj. S seboj jim je dal skoro vse biriče, ker je vedel, da utegnejo naleteti na trd odpor. A nobeden birič ni imel meča in sulice kakor navadno. Za pasom so nosili pasje biče, da z njimi neusmiljeno pretolčejo tlačane. Biriči so se čudili pasjemu biču, a ugovarjati ni upal nihče. Na blejskem gradu je bila vsaka beseda Hartmanova prva in nespremenljiva zapoved.

Ko so hlapci prišli v Bistrico, kjer so navadno začeli pobirati desetino, so naleteli na gručo ljudi: svobodnjaki, prazniki, podjetniki in tlačani so bili pomešani med seboj. Hlapci so videli, da jih ljudje merijo s sovražnimi pogledi in ni jim bilo prijetno. Najraje bi se obrnili, a Hartmanove zapovedi so bile neprekršljive. Prvi hlapec, ki je jahal zraven voz, se je obrnil k zbrani množici in za vpil:

»Hoj, podjetniki, pripravite pogače!«

Med ljudmi se je začul pritajen smeh in Julij Buccellini je zavpil začudenemu hlapcu:

»Davščino sem plačal vicedomu, mojega železa pa ne bo Hartman več koval in tudi prodajal ne.«

»Tako je!« so pritrdili tovariši Italijani, in pritegnili so jim domači podjetniki. Pogledali so si v oči in videli, da so polnoštevilno zbrani, samo Ambroža della Grote ni bilo med njimi.

Hlapci so se osupnjeno spogledali in prvi hlapec se je zarežal.

»Ha, tepci! Če nočete dati sami, vam vzamemo s silo!« 

»Ti, kaj pa čenča?« je vprašal domači podjetnik Štefan Kralj tovariša Primoža.

»Pravi, da nam bo desetino vzel s silo.« 

»O, hudiča!« je zaklel Štefan.

»Poglejte no, kaj klobasa!« se je drl svobodnjak Ožbald iz Nomnja. »Počimo ga po čeljustih, da se mu bodo razklale!«

»Koga?« je vpil hlapec in tovariši so mu pomagali. »Pri tej priči pripravite desetino, drugače vam gorje!«

Biriči so potegnili izza pasu pasje biče in so grozili tlačanom. Vendar so vedeli, da se bodo morali premoči udati. Vsem je bilo v mislih, da bi danes utegnila še kri teči.

Ljudem se je ošabno hlapčevo govorjenje pokadilo pod nos in glasno so začeli groziti:

»Pri tej priči se poberite nazaj na Bled! Nikar predolgo ne čakajte, sicer vam gorje!«

»Kdo nam bo grozil?« so se čudili hlapci. »Molčite, psi!« se je drl prvi hlapec.

»Mi psi?« je vpil Ožbald in vsi vaščani so mu pritegnili. »Takoj izginite! Če boste kaj izzivali, vam povem, da je pri Bogu milost, pri nas je ne bo!«

Na trdi cesti so zapela konjska kopita in vsi hkrati so se obrnili v tisto smer. Sto ust je glasno vzkliknilo:

»Rado! Veharjev Rado! Ravno pravi čas prideš!«

Rado je pri tlačanih umiril vranca in hlastno vprašal:

»Pravijo, da si desetino vzamejo s silo,« so mu tožili uporniki in se zgrinjali okrog njega.

»Kako je? Kaj vam hočejo?«

»S pasjimi biči nam groze!« je zavpil Ožbalt.

Te besede so Radotu pognale vso kri v glavo. S stisnjenimi listnicami je ponovil; »S pasjimi biči«.« V naslednjem hipu je že pognal konja prav do biričev in jim prevzetno ukazal:

»Takoj spravite biče!«

Biriči so se zagrohotali in grozili. Eden je prišel tik pred Radota in z zasmehom rekel:

»Naši biči se primejo tudi svobodnjakov!«

Rado je škrtnil z zobmi, v hipu je potegnil nogo iz stremena in s težkim škornjem sunil biriča v brado, da se je prevalil vznak po tleh. Iz brade in nosu mu je lila kri.

»To nam plačate!« so vpili hlapci in biriči in vlekli pasje biče, da udarijo po upornikih. Rado pa je prestrigel njihovo namero. Vzdignil je desnico in kriknil:

»Po njih!«

»Po njih! Udarimo! Udari Rado!« so zavpili puntarji. Vsak je pograbil kar je imel bolj pri roki. Ta kamen, oni bol, tretji je pograbil krepelec iz plota. V graščince je začelo leteti kamenje, biriči in hlapci so se krili za vozovi, konji so se začeli vzpenjati in plesati. Na pasji bič ni utegnil pomisliti nihče več.

»Po njih! Na pogin graščincem!« je rjula zbesnela množica. Nihče več ni imel strahu pred biriči, ki se jih je še včeraj spoštljivo ognil. Graščinci so se umikali in jezno pretili s Hartmanom in ječo. Tlačani so pritiskali na grajske, hlapcem so leteli pljunki v obraz, nekateri so bili preplašene biriče po glavah s pestmi, jemali jim biče in jih pretepali po plečih z njimi. Sredi direndaja je sedel na konju Rado in pazno motril vse, kar se je dogajalo ob vozeh. Videl je, da utegne nastati pravi boj, v katerem bi utegnile padati človeške žrtve. Njegov jasni glas je tedaj ztrezal v hrup in šum.

»Ne pobijajte! Obrnite konje in vozove, da bodo šli nazaj!«

Dvesto rok hkrati je seglo po konjskih uzdah, vozovi so bili na mah obrnjeni. Tlačani so udarili po konjih in splašene živali so hitele v diru po cesti, da so kolesa kar pokala in odskakovala. Za njimi so pognali konje hlapci in biriči. V divjem diru so se podili iz vasi.

Bistričani pa so si veselo pomeli roke in od veselja cepetali.

»Zdaj smo jim pokazali! Presneto si bodi zapomnili!«

»Le škoda, da jim nismo smeli razbiti butic!«

»Slava ti, Vehar! Mi smo s teboj do konca!«

Rado pa je bil tam ob gruči podjetnikov čisto miren. Lavrenčič, Hukel, Kralj in Klanc so ga navdušeno hvalili in samo njemu pripisovali zmago. Bucellini, Panizzol, Carossini in Milano so mu stiskali desnico.

»Le tako naprej, Vehar! Morejo nam vrniti stare pravice.«

»Vrnili jih bodo,« je mirno potrdil mladi puntar.

Pri gruči puntarjev se je ustavil mlad jezdec in vprašal:

»Kje imam odtod najkrajšo pot k Veharju na Gorjuše«

»Vehar je tu. Odkod prihajaš?«

»Iz Radolne.«

Rado je prijezdil bliže.

»Imaš morda zame važna sporočila?«

»Imam.«

»Govori!«

»Svobodnjak Dolinar me je poslal, da vam sporočim, kako je bilo danes zjutraj ob pobiranju desetine. V Radolni ni dal desetine nihče, tudi v Krnici in Gorjah nihče. Poklukar jim je menda prigovarjal, naj se ne bodejo z bikom ...

»Izdajica!« je ušlo Radotu.

»... pa ljudje so mu v odgovoru na take besede pljuvali v obraz. Biriči so dobili nekaj gorkih, Dolinar je enega pobil, če se ne motim, bo težko še kdaj hodil. En naš tlačan jo je dobil z bičem čez obraz, a birič, ki ga je udaril, je dobil za plačilo točo polen in kamenja. Tudi na tlako ni šel sedaj še nihče in Dolinar preti, da ga ubije, kdor bi drznil kršiti njegovo zapoved.«

»Prav tako,« je dejal Rado. »Ostanite zbogom, prijatelji, danes imam še doma nujnega posla.«

»Bog te ohrani! Zmagaš!« so klicali puntarji za njim.

Rado je jezdil proti Gorjušam. Samozavest mu je polnila srce in neomajena vera v zmago je živela v njem.

XX.[uredi]

V naslednjih dneh so bili uporniki pijani od zmagoslavja, ker so tako lahko upognili grajske. Vse krčme so bile polne puntarjev, ki so peli in pili se čezmerno hvalili in obetali pogin gradovom. Vse je bilo prešerno in prvič so čutili dih svobode. Gradovi so se pod pritiskom upornikov potuhnili, niti birič ali grajski hlapec se ni upal prikazati v dolini. Bregarjeva, Jezerškova gostilna in »Emavs« so kar odmevale od petja polpijanih upornikov. Poklukar zdaj ni popival v «Emavsu«, sram ga je bilo, ker je prišel puntarjem v zamero in se je raje držal doma.

Na Gorjuše so jezdili drug za drugim poslanci. Rado jih je sprejemal, jih veselo pozdravljal in jim nalival vina. Prišel je poslanec Klandrov, krofasti krojač iz Radovljice. Na ves glas se je norčeval iz grajskih in jim obetal vse hudo. Od Jurčka iz Vošč in od Aleša z Lancovega je prišel stari berač Jakob. Zorn iz Bodešč je poslal soseda tlačana. Mlinar iz Ribnega soseda praznika. Hribarjev Miha je prijezdil s svobodnjaškim mečem. Oče mu je izročil oblast in gospodarstvo, pred pustom se bo Miha oženil pri Jurčku v Voščah, Ivanko bo vzel. Jurčkov Janez se je te dni oženil z Belinovo Marinko. Miha pa si ne bo izbirni žene med tlačankami, vzel bo svobodnjakovo hčer. Rado je bil vesel korajžnega svaka, obljubil mu je, da prideta na svadbo oba z Jerco in mu bo Rado za starešino. − Pogorec je prijahal sam, vesel, nobena skrb mu ni orala jasnega lica. Edino Martin s Koprivnika ni poslal nikogar, a Rado je zvedel od Ožbalta iz Nomnja, da se je prav dobro držal. Puntarjem ni nobena megla kalila pogleda v bodočnost.

Hartman pa si je drugo mislil. Ko so prišli domov biriči in hlapci prazni, tepeni, pobiti, s polomljenimi vozmi, je od togote kar skakal in pihal kakor gad. Brez milosti je ukazal vse hlapce in biriče vreči v ječo. Jurij Pucheim in brat sta ga pogovarjala, a on ni pustil do sebe. Tri dni je mrko pil vino in sto drugih misli se mu je podilo po glavi. Ali naj pošlje nad tlačane oboroženo silo? Tlačani bi mu pobili biriče do zadnjega. Naj pošlje poslance v Briksen in do cesarja prosit pomoči. Do tedaj mu kmetje zažgo grad nad glavo. Zdi se pa tudi, da sta škof in cesar naklonjena puntu. O, prekleti oblastniki, ki puste plemstvo povsod na cedilu! Mislil je Hartman in čez tri dni je nehal piti vino. Sklep v njem je dozorel. Ukazal je odpreti ječo in je poklical vse služabnike predse.

Biriči in hlapci so se trepetaje drenjali okrog vrat, Hartman pa se je glasno smejal.

»Ali ste se spokorili, kozli?«

Noben mu ni upal odgovoriti. Hartman pa je nadaljeval:

»Ker ste bili tri dni v ječi, zato dobite vsak srebrni tolar, še danes vam jih bo izplačal moj zakladnik.« Smejal se je in se ni zmenil za Jurija Pucheima, ki je od jeze kar pobliskoval z očmi. Hartman jih je meril od nog do glave in jim dal zapoved:

»Pazite zdaj na svobodnjake! Ti so v glavnem zakrivili upor, treba nam je seči po njih. Če pridite kateremu za hrbet, ga ugrabite in siloma privedite na grad!«

Biriči so pokimali, Jurij Kraig pa je opomnil brata:

»Svobodnjaki so po stari postavi nedotakljivi.«

»Kaj so meni mar postave!« je zavpil Hartman. »Moja edina postava je moj meč, druge ne poznam več. Kam bom prišel, če bom mirno trpel tak očiten upor, da se mi bodo kmetje v obraz rogali. Po svobodnjakih udarim, pa bo vsem drugim zmanjkalo sape!«

»Ne prenagli se!« ga je opominjal brat. »Prekršiš postavo, nakoplješ si srd briksenškega škofa.«

»Tudi tlačani ne ravnajo po zapovedih. Sicer pa se v moje ukrepe nimaš vmešavati ti in nihče drugi!«

Jurij Kraig je utihnil in si mislil svoje. Hartman pa je ostro gledal biriče in rekel:

»Kdor mi spravi na grad Veharja z Gorjuš, dobi trideset srebrnih ogrskih goldinarjev.«

Biriči so se spogledali, ponudba je bila vabljiva. A kako dobiti v roke strašnega svobodnjaka?

Hartman je videl, da jih obljuba mami, nasmehnil se je in velel:

»Pojdite zdaj.«

Biriči so se molče zdrenjali ven. Na hodniku so obstali in se začeli tiho pomenkovati.

»Trideset ogrskih goldinarjev, vraga, to ni denar, ki bi se ga človek branil,« je menil prvi hlapec.

»A zlodej naj me pocitra pri tej priči, če pojdem jaz lovit Veharja,« se je pritoževal birič, ki ga je Rado brcnil v brado.

»Po nedolžnem sem tri dni sedel v ječi, zdaj pa še kožo nesem na semenj,« se je obrnil drugi in šel.

Drugi pa so se strnili skupaj in pomenkovali Hartmanovo ponudbo.

»Dovolj hudega nam je prizadejal Vehar, potrudimo se, da ga ujamemo. Gospod mu dobro plača vse. Če prav pomislimo, je on kriv vseh udarcev in vsega, kar smo staknili zadnje čase. Ta drzni svobodnjak je napravil prekucijo po vsej deželi.«

»Ujemi ga, ali kako?« je odvrnil birič. »Riba se ujame v mrežo, divja koza v past, ptič na limanico. Kako boš ujel tega zlodeja? Tak je, kakor bi mu bil hudič oče ...«

»A pomisli: trideset srebrnih ogrskih goldinarjev. Hej, to bi se izpilo vina za ta denar!«

»Ljubša mi je koža, kakor vse vino na svetu.«

Biriči so se spogledali. Vsem je šlo po glavi trideset srebrnih goldinarjev. A vedeli so, da se z Veharjem ni dobro igrati. Kdor je prišel z njim v dotiko, je bilo zanj hujše, kakor bi se zapisal živemu vragu. Z Veharjem in z Dolinarjem se še na soncu ni dobro pogreti, so vedeli biriči. A Hartmanova ponudba je bila tako vabljiva, da se je zanjo izplačalo tvegati zdrave ude.

»Hej, posvetilo se mi je v glavi, kako ujamemo Veharja!« je zavpil prvi hlapec. Hlapci in biriči so se zgrnili okrog njega in on jim je tiho razložil nakano, ki je pretila ugonobiti Veharja, vzeti mu zlato prostost.

*

Rado se je odpravljal pod gore h Klandru, da tam poizve, kaj jim je storiti zdaj, ko grad za vse dobro ve. Stara Veharica in mlada žena sta ga zadrževali.

»Ne spuščaj se v nevarnosti, sin moj! Ah, ti si tako divji, da spraviš moje sive lase pod zemljo,« ga je rotila mati.

Rado se je prešerno zasmejal.

»Vi tega ne razumete! Mi moramo dobiti večje svoboščine, sicer tlačani poginejo od zlega.«

»Saj vendar nisi tlačan,« je rekla Jerca.«

Radotu je izginil smeh iz obraza, resno je pogledal ženo.

»Spomni se kako je bilo tvojemu očetu, ko še ni imel svobodnjaštva. In pomisli, da se tako in slabše godi tisočem kmetov. Kdo jih bo rešil jarma, če svobodnjaki ne potegnemo mečev? Mar naj žive in ginejo kakor živina?«

»Vem. Le zate se bojim ...« je zajecljala Jerca.

»Bojiš se? Česa neki? Moje žene ne sme nič oplašiti. Oh, kakšne ste vendar ženske,« je zmajal z glavo.

Jerca mu ni nič ugovarjala. Vedela je, da njena beseda ne bi imela uspeha. V kar se je Rado zagrizel, tega ne izpusti nikoli. Kakor stara Veharica, tako je imela tudi ona v srcu poleg ljubezni tudi spoštovanje, skoro strah pred ponosnim, često ošabnim Radotom.

Rado vendar ni maral iti kar tako.

»Bog vaju ohrani. Zvečer se še vrnem.«

»Bog ti daj srečno pot«, sta mu želeli.

Rado je kmalu z zvestim vrancem zapustil dom in ga gnal v galopu proti Visokemu. Starega Klandra je našel v skrbeh.

»Nič prav mi ne ugaja tak mir,« je tožil. »Za tem se skriva nekaj čudnega. Pričakoval sem, da bodo takoj udarili z orožjem po nas. Zdaj je pa vse mirno, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Jaz slutim, da skoraj zagotovo vem, da nameravajo nekaj posebnega.«

»Kaj neki?« se je Rado malce plašil.

»Bog ve,« je zmajeval starec. »Nemara so prosili za pomoč cesarja. Če pošljejo nad nas oborožene cesarske čete, bo ljudstvo od strahu ponorelo. Saj poznaš tlačane.«

»Potem udarimo mi po njih!« se je razvnel Rado »Ali nam je treba čakati, da oni dobijo pomoč? Udarimo po njih, dokler so slabi, nepripravljeni.«

»Tudi jaz bi rad,« je rekel Klander. »Pa to ni tako, kakor bi rekel: oreh stri med zobmi. Mi tvegamo imetje, svobodo, glave.«

»Kaj pa »Kmetska zveza«?«

»Beži k vragu s »Kmetsko zvezo«! Nikoli nisem imel zaupanji vanjo, zdaj ga imam še manj. Tam ni ljudi, ki bi bili pripravljeni kaj tvegati za zmago. Skrivajo se drug drugemu za hrbtom.«

»Plašarji!« je Rado škrtnil z zobmi.

»Mi ne moremo nič pomagati. Če bi imeli oblast v rokah, o, tako bi plesali graščinci, kakor bi jim mi godli.«

»Kaj sedaj?« je prašal Rado.

»Kaj sedaj?« je ponovil Klander. »Neštetokrat sem si le v teh par dnevih zastavil to vprašanje. Pravega odgovora pa le ne najdem. Sam ne vem, kako bomo zdaj izvozili. Pomni: vedno moramo biti pripravljeni na boj. Ponoči in podnevi, ker da grajski kujejo nekaj zahrbtnega, o tem ne dvomim. Sicer mirujmo! Drži ljudi na vajetih, da ti kateri ne skoči čez ojnice. Bodi oprezen!«

Rado je bil jezen nase in na ves svet, ko je odhajal od Klandra. Da se noče obrniti v nobeno smer! Mar je bilo vse zaman, vse dolge poti, ki jih je naredil? Ne more biti! Grad vendar brez tlake in desetine ne more živeti. Morda se bodo potuhnili čez zimo, a spomladi gotovo začnejo iznova.

Glavar puntarjev jezdi skozi nočno temo in misli, misli. Že se bliža Bledu, v gradu se svetlika luč. Tedaj mu nenadoma konj klecne in obstane na mestu.

»Hi!« zavpije Rado in ga sune pod vamp.

A konj se ne gane, pač pa osem čvrstih rok pograbi mladega svobodnjaka in ga vrže po tleh.

»Hudič!« zakolne Rado, a nekdo mu zamaši usta s cunjo. Potem čuti, kako se mu vrv zajeda okrog rok. Čisto brez moči je. Kakor jagnje ga vedejo v neznano temo.

*

V gradu je gorela na mizi lojeva sveča. Oblastniki so pili vino in se pogovarjali.

»Podgorec je v ječi,« je rekel Hartman. »Zlodej, leto dni temnice in posta mu ne bo preveč. Ubil bi ga pa ...« »... pa se vendar prav ne upaš, kajne?« ga je dregnil brat.

»No, da,« se je izmikal Hartman. »Svobodnjak je res in to bi utegnilo človeku opraviti kakšne sitnosti na glavo.«

Takrat je nastal v veži hrup, vrata so se hrupno odprla, štirje biriči so zmagoslavno privedli v sobo zvezanega Radota.

Hartmana je kar vrglo pod strop.

»Ti tu, Vehar? Kaj pa iščeš ob tej pozni nočni uri? Ali bi rad prenočil na gradu? No, pri nas se vse najde.«

Rado ga je strupeno prebodel z očmi, Hartman pa se je norčeval:

»Kaj me tako grdo gledaš, prijatelj? Pred kratkim si mi nekaj posodil, zdaj gotovo hočeš nazaj. Ne boj se, ljubi moj, Hartman Kraig plača dolgove natančno, kakor malokdo.«

Svobodnjak je molčal. Hartman je stopil bliže, si ga ogledal in mu potegnil cunjo iz ust.

»Ha, ha, si imel zavezan gobček? Čemu to! Jaz imam rad zgovorne ljudi. Rešil sem te obveze, v zahvalo mi kaj povej.«

Ponosni Rudo je škrtnil z zobmi, da se je Jurij Kraig kar stresel in poiskusil izreči besedo v njegov prilog.

»Zakaj vodijo svobodnjaka zvezanega na grad? To ne pristoja. Ali ne veš, da ima njega še za uboj pravico soditi le mestni vicedom, ti sam ne?«

»Molči!« ga je brat osorno zavrnil. »Kakšna kazen pristoja tistemu, ki se upre svojemu postavnemu gospodu?«

»Tlačan plača deset, praznik petdeset in svobodnjak sto srebrnikov,« se je hitro oglasil Jurij Puchheim.

»V peklo s tvojim srebrom!« je zavpil Hartman. »Odgovori ti, Jurij, kar sem vprašal!«

»Izpusti ga in naj mestni vicedom razsodi.«

»Nikoli! Enkrat, že veš kdaj, si me osramotil pred tem vražjim kmetom, danes me pa ne boš.«

»Takrat sem te obvaroval gnusnega greha in velike zamere pri duhovski gospodi, saj veš, kaj je rop ženske. Tudi danes ti svetujem in ne bo ti žal, izpusti ga!«

»Nočem!« je kljuboval Hartman.

»Izpusti ga na mojo besedo. Brata sva in prav toliko oblasti imam v rokah, kakor ti!«

»Norec! Zakletega sovražnika bom izpuščal?«

»Naj se odkupi z denarjem,« je brž rekel Puchheim.

»Ti in tvoj denar!« je zavpil Hartman. »Ko pogineš, ti ga bom zamašil polno mošnjo v usta!«

Kraig in Puchheim sta kljubovalno umolknila, Hartman pa je pogledal s satansko zlobo Radota, zelene oči so mu peklensko žarele.

»Vehar, veš kaj ti rečem? Povej, kateri so bili glavni voditelji upora, poleg tebe, seveda, pa ti bom močno znižal kazen.«

Radotu je kri vrela spričo take nesramnosti, a pomagati si ni mogel. Uprl je pogled v tla in ni odgovoril.

»Prijatelj, povej njihova imena,« je silil Hartman.

Rado ga je pogledal, da ga je z očmi drobil v prah in siknil skozi stisnjene ustne:

»Jaz nisem Judež! ...«

»Ha, ha!« se je grohotal zlobni Hartman. »Lepih mi poveš! Mar sem jaz farizej in ti izdajaš Kristusa? Preden te zaprem v temnico, jih boš dobil petindvajset s palico.«

Rado je prebledel kot smrt in srdito rekel:

»Ne dobim jih!«

»Ne dobiš jih,« je pritrdil tudi Jurij Kraig.

»Kaj misliš? Ti se boš meni upiral? Pomisli, da si v mojih rokah in te dam lahko ubiti.«

Svobodnjaku sta srd in bol trla dušo.

»Lahko me ubijete, a preden boste izprali madeže od moje krvi, vam bo grad zgorel nad glavo.«

»Kaj!« je zarjul Hartman, zelene oči so mu gorele v blaznem ognju. »Ti groziš s požigom? Kdo požge tlačanske tolpe?«

»Dotakni se me, pa boš videl, kdo ti stopi na prste!« je siknil Rado, roka je trgala vrv in dotipala mečev ročaj.

Hartman je siloma umiril jezo v sebi in je ukazal:

»Odvedite ga v ječo!«

Ujetnik se je umaknil za dva koraka in zagrozil:

»Dotakni se me kdo!«

»Vlecite ga v ječo!« je vpil Hartman.

A svobodnjakova desnica je že potegnila meč. Prerezal vrv in se z mečem v roki naslonil na steno.

»Če poginem, bodo tudi oni!« mu je šlo skozi možgane.

Biriči so kriknili, Hartman je osupnil.

»Izbijte mu meč in odvedite ga v ječo!«

»Poskusite!« se je rogal oborožen Rado.

Jurij Kraig je vstal od mize in stopil k svobodnjaku.

»Pojdi Vehar, svobodna ti je pot! Tvoj pogum mi dopade. Obdrži me v dobrem spominu.«

»Bog vam vrni dobro besedo, za drugo vam nisem dolžan zahvale,« je rekel ponosni Vehar.

Hartman pa je jezno zavpil:

»Nikamor!«

Jurij Kraig je odprl vrata in rekel:

»Tu bo odločevala moja beseda, če treba pa tudi moj meč! Pojdi, Vehar in Bog te obvaruj.«

Hartman je bliskal z zelenimi očmi, a drznemu bratu se vendar in upal zoperstaviti. Jezno je sedel za mizo in tiho klel predse.

Rado je našel na dvorišču vranca, ki je z veselim rezgetom pozdravil gospodarja in ga odnesel v temno noč.

*

Hartman ni kršil obljube, da bo plačal vsem svobodnjakom, kar jim je dolžan. Rado se je izmuznil ječi, v kateri sta sedela Podgorec z Bleda in Mlinar iz Ribnega, v kratkem se jima je pridružil še Zorec z Bodešč. Po Hartmanovem vzoru so delali tudi drugi gospodje na blizu in daleč. V ječi se je znašel Jurček iz Vošč, med vlažnimi stenami je v peklo preklinjal valpta Žigo. Po vsej deželi se je mešala kletev z molitvijo in solzami, ker so skoro vsi gospodarji sedeli v ječah in niso vedeli, kdaj jim zopet napoči dan zlate svobode.

Tedaj so govorili ljudje o strašnih grozovitostih, ki jih uganjajo z ujetimi puntarji. Žive žgo z ognjem, da jim izdajajo imena tovarišev upornikov in bo grad segel tudi po teh. Tedaj so uporniki v strahu pred kaznimi bežali daleč doli v daljno Benečijo, da tam počakajo mirnejše dobe. Zbežal je krofasti krojač iz Radovljice in stari Klander, pridružil se jima je Ožbalt iz Nomnja. Dolinar je ostal v Radovni in Aleš na Lancovem, graščinci so se ju bali.

Toda za Veharja na Gorjušah se ni zmenil nihče. Grajski so se ga izogibali, kakor bi ga na svetu ne bilo. Njemu pa je bilo težko, ko je videl, kako trpijo zvesti zavezniki. Jerca je vedela za boje v njegovi duši in ga je prosila:

»Pusti zdaj punt!«

On pa ji je odgovarjal:

»Jerca, ti tega ne razumeš.«

In ona je utihnila, Rado pa je strmel čez sivo kamenito obzidje, ob katerem so besno trgali verige psi. Doli v megleno morje nad Bohinjem je strmel in težko mu je bilo v duši. Vsi njegovi zvesti zavezniki ginejo po ječah ali trpe v daljni Benečiji, on je pa ostal sam, tako sam in brez moči. V nič gredo vse lepe misli, v nič ponosni upi in hrepenenje. Nikoli ne dobijo kmetje nazaj »stare pravde!« Vse se zlomi pod železno Hartmanovo roko. Od boli mu je prišla v oči solza in blede ustne so šepetale:

»O Bog, zakaj si obrnil pogled od nas!«

*

Šumi, šumi zelena Sava, stoji na sivi skali blejski grad. Po dolini gleda, kjer je bival in biva narod Slovencev, ponosen v sreči, ponosen in neupogljiv, zaupajoč v boljšo bodočnost, kadar mu je zastrto sonce svobode. Nad narodom bdi Triglav, sivi očak, nad Slovenci drži Bog roke razpete v blagoslov ...