Pod Robom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pod Robom. Povest
Ivo Trošt
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (69. zvezek), 1915, 89–143
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI.dno

I.[uredi]

Poletno solnce se je že visoko smehljalo nad Planjavico, neveliko vasjo med notranjskimi hribi. Z vseh rebri so odmevali vriski od dela utrujenih koscev, ki so hoteli s tem dokazati, kako malo jih je še ugnala kosa, najsi jo vihte od ranega jutra. Z ne posebno lepim spremljevanjem so se koscem visoko v zraku družile vrane in krožile svoj zategli slaboglasni: kra, kra, kra, kakor da nočejo zaostati s svojimi dokazi: tudi me smo odtlej in še bolj zarana pokonci, pa celo pojemo. Kaj bo samo vaše vriskanje!

Vroč poletni dan se je obetal, zakaj po dolinah se je sesedla tista modrikasta meglica kakor kovaški dim. Ta oznanja kmetu ob košnji potno čelo in veliko spravljenega dišečega sena do večera. Hribje na sever in vzhod so bili malone še v senci, samo njih robovi so bliščali kakor pozlačeni nad Planjavico. Suhi Vrh nad Robom se je svetil bolj, nego da se skriva za njim neznano morje svetlobe. Tudi vrhovi posameznih dreves so se bliščali v nepopisnem zlatu. Suhi Vrh je namreč porasel z gozdom od treh strani; tudi na jug mu seza gozd košatih bukev in temnih jelk malone do vznožja, kjer se začenja nekoliko večja jasa. Na nji je že od davnih časov gospodaril delavni rod znanih vilarjev, grabljarjev, škafarjev na edinem samujočem posestvu pod Robom. Zemljišča ni veliko, gozda samo za potrebo, a vse je tako lepo zaokroženo, da lahko kočar Podrobar s hišnega praga pokliče z najoddaljenejše meje ženo domov kuhat kosilo, če se vrne lačen s kupčije s suho robo.

Pogled na jug je pa malo manj obširen kakor s samega Suhega Vrha, ki gospoduje nekaj sto metrov nad njim. Skozi okno zre po zimi malone do kapa zasneženi Podrobar na jug in zahod v toplo dolino pod Planjavico, kjer sije gorko solnce vsak dan na talo zemljo; tam doli ni snega, ne mraza. Kako mu srce zadrhti v nepojmljivem čustvu po nadnaravni krasoti, ko se oko ozira za zahajajočim solncem in se koplje vsa daljna dalj visoko nad morjem v zlatem blesku, da odseva te neznane sreče še Suhi Vrh nad njim, sosed Robar poleg njega in njegova jasa, njegova koča v temnordečem — snegu! Kaj šele proti Veliki noči, ko se začne poslavljati solzeči se sneg, da teče voda v potokih izpod Suhega Vrha mimo Podrobarja v dolino, pa pripiska, pripoje in prižvižga vesela pomlad iz krajev, ki jih je Podrobar samo gledal po zimi, gledal zaman z željnim očesom. Pomlad se tedaj ne ustavi niti pri fari na Planjavici, niti po skalovitih klancih in čereh, koder se vije slaba gozdna in poljska pot pod Rob in Suhi Vrh, temveč hiti naravnost na jaso k Podrobarju in počiva šele na robu poleg Suhega Vrha in povsod trosi cvetje, širi toploto in ponuja dobro voljo slehernemu nepokvarjenemu človeku, ki mu je v dolgi zimi zamrlo še veselje v srcu. Tedaj se pomlad zasmeje Podrobarju hkrati z vseh gričev, s polja, iz gozda, z vsakega grma: »Pridi, Šimen, in poglej! Ali si samo za to tukaj na tem krasnem božjem svetu, da se prepiraš z ženo Rezo in jo pretepaš, kadar se zgodi, da ni ona močnejša od tebe? Poglej okoli sebe, zdrami se in čuj, kako drzno te pozivlje vsa okolica: Pridi, zapoveduj, kraljuj nam Podrobar Šimen, zato te je postavil Stvarnik na odgovorno mesto tvojih prednikov.«

Šimen je slep in gluh za vse take pozive, gluh za ptičje petje z loke, gluh celo za kravo sivko, ki se lačna ozira s praznega, kakor obritega pašnika in mu očita toliko in toliko nezapovedanih postov po zimi samo zato, ker je Šimen v prepiru z ženo pustil pokošeno mrvo na senožeti, vrgel vile in grablje vstran in šel na Planjavico k Maseljnu — pit. Kravica muka na spomlad lačna in mršava, da se komaj premika po štirih; glasno očita te poste, to nemarnost: mu-mu-mu-u-u! — Šimen je celo slep za luknje v strehi, za neposejane njivice ob hiši, za zanemarjeno senožet; samo za ženine besede ni gluh. Da mu le reče ona eno, dve navskriž, takoj je ogenj v strehi — ne, ta bi šel lahko skozi, toda: prepir je pod streho, prepir in pretep, ki noče nikamor izpod strehe. In Simen ne pomisli, da kriči streha vsak dan za njim, ko odhaja jezen — včasih tudi tepen — na Planjavico k Maseljnu si jezo hladit: »Gospodar, zlezi ti na moja pleča in me zakrpaj, če ne, se sesedem jaz na tvoja, in to ne bo dobro ne zate, ne zame.«

Šimen Podrobar pa je le gluh in slep za vsa taka svarila. Z ženo se ne more. Zakaj? Ko bi ga kdo prašal, bi dobil odgovor: zato ker se žena z njim ne more. Nič drugače bi ne odgovarjala Reza. Kaj jih je razdvojilo? To vedi Bog sam, zakaj sama ne vesta drugega nego to, da sta sprta — od tistega dne, prvega po poroki, prav gotovo ne od prej. Ko sta bila na oklicih, so ženske iz okolice opravljale Rezo, močno, krepko in pogumno dekle s Suhega Vrha, da raje prime za sekiro nego kuhalnico, raje bič kot šivanko in metlo. Šimen je bil znan tedaj že tudi moškim, da se sicer ne izogiblje toporišča, tudi ne izdelovanja gospodarskega orodja in tudi ne gostilne in v gostilni kozarca, dokler je v žepu kaj veljave, potem gre pa celo veljava na kredo, dokler hoče krčmar donašati na mizo. Več ali manj je podedoval te navade po svojih prednikih, a ti so po daljši pijači tudi pridno delali po cele mesece, da se je poznalo na zemljišču in izdelanem orodju; tega pa Šimen ni podedoval po svojih prednikih. Kdo ve, kje je ostala ta dobra lastnost sicer poštenih Podrobarjev?

Resnica je bila slednjič tudi to, da je mlada Podrobarica prvi dan po končani svatbi šla namesto v kuhinjo napravljat zajutrek, v hlev, kjer je napregla kravico in junico, in šla z njima v gozd po jelove hlode. Šimen je seveda zastavil moško besedo zastran jedi, pa ni obveljala. To ga je ujezilo, da je skuhal zajutrek sam, potem pa šel — ne za mlado ženo v gozd — marveč k Maseljcu na Planjavico.

Takšen je bil začetek svetega zakona.

In zopet se je glasila modra beseda modrih sosed in sosedov: Ona ga užene, saj je močna za dva. Za Šimna ni veljala niti najstarejša rečenica. Ostal je trmast, ostal prejšnji Šimen in še hujše: vedno slabši Podrobar. Oba brata, ki ju je imel, sta bila boljša. Oče je bil spoštovan rokodelec — kolar do smrti, ki ga je doletela še ne priletnega na poti s Planjavice od desete maše — zvečer v mraku. Rekli so, da ga je mrtvoud spravil pod zemljo. V Jerovi griži, kjer je izdihnil, je postavil Šimen velik rdeče pobarvan križ in nanj pribil pozlačeno sv. razpelo. Kmalu nato se je oženil.

Oba brata sta hodila v hrvaške šume sleherno zimo tesat hrastove doge. Nekaj let je bil z njima tudi Šimen, ki pa ni mnogo zaslužil, ker je ob sobotah in nedeljah znosil zaslužek v gostilno. Neko pomlad se je vrnil sam Šimen. Brata sta ostala na Hrvaškem za vselej. Najstarejšega je pobrala bolezen — pljučnica, drugega je strl podirajoči se hrast v šumi.

Za dom je ostal Šimen — najmlajši, najnesposobnejši. Mlad ni bil več, da bi ga žena uganjala. Tudi Reza ni bila v tako cvetočih letih, da bi dejal: moževa trma jo upogne, ko je brez solze in brez posebnih pomislekov zapustila samski stan, najstarejša izmed pol ducata bratov in sestric na Suhem Vrhu.

Zagrozila mu je takoj prvi dan, ko je pripeljala sama hlode iz gozda, Šimen pa groznega ,mačka' s Planjavice, da se vrne na dom, če ne bo drugače pri Podrobarju.

»Ne,« je odgovoril Šimen in vino je smrdelo iz njega, kakor iz slabega soda, »lahko me tudi zapustiš, a moja bo veljala. S Suhega Vrha, odkoder sem te vzel, je pot vedno navzdol; lahko se še vrneš. Ali jaz, če posodim hlače, nimam sam —.«

»Kaj boš tisto,« ugovarja Reza trpko očitajoče, »kar je Bog zavezal v nebesih, človek ne razvezuj na zemlji. Razumeš?« Odločno in nemilo ga je pogledala žena Reza, včeraj še njegova nevesta, voljna kot vosek. Navzlic temu je glasno dvomil Šimen in bil obenem prepričan v globočini srca, da ni Bog zvezal v sv. zakon Reze in njega.

»To so storili tvoji sorodniki in moj zaupnik, tisti širokohlačni Maseljc s Planjavice, veš.«

»Pa si bil vendar danes zopet pri njem. Menda v zahvalo, kaj?« ga vnovič pogleda ona odločno in nemilo. Šimen si ni dal kar tako poceni mešati štrene, pa je godrnjal dovolj glasno sam s seboj: »Tudi drugi so bili poleg, tudi. E, ko bi bil sam Bog, bi me ne bil tako oprtil.«

»Ti grdavž ti nehvaležni! Ali se ne bojiš, da bi te potipal Bog za tako bogokletje?«

»I, saj me je potipal že včeraj, da me ni mogel huje, ko mi je tebe naložil za pokoro do smrti.«

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Tako so se pozneje navadno začenjale vsakdanje molitvice pri Podrobarju, sicer je vladal po vseh prostorih nevelike koče molk, neprodiren kakor v grobu. Niti maček ni kihnil na zapečku in kokoš ni zakokodajsnila, pa da je znesla za groš jajec obenem. Celo petelin je ob takih praznikih prepeval bolj sam zase, kakor da se mu sanja zjutraj in zvečer na gredi ali opoldne na gomili za hišo. Potem je pa molčal in premišljal menda o kraguljih, tičarjih in lisjakih, ki preganjajo kurji rod brez usmiljenja leto za letom pod robom in ga še niso uničili. Na prepir med gospodarjem in gospodinjo skrbni kurji voditelj ni najbrž niti utegnil misliti, tako se je vsaj zdelo, vendar je tu in tam poškilil z enim očesom za Rezo, ko se je obrnila jeznega obraza v stran od svojega moža.

To pa še ni bilo dovolj. Drugod v naravi sledi tišini pred nevihto sicer vihar s ploho in često tudi točo, z bliskom in gromom, konča pa najraje z mirnim blagodejnim dežjem, kakor s solzami, na kar se prikaže izza oblakov jasno nebo, na nebu se pa prismeje zlato solnce sprave in ljubezni — tudi v dolino zakonske sreče za nedogledni čas. Pod Robom se je narava kar sama sebi izneverila, zakaj vremenik je kazal pred nevihto slabo vreme, po slabem vremenu pa zopet nevihto s točo, ki je pobijala v kuhinji lonce, sklede in kozice. Namesto solz in toplega solnca se je naselila k Podrobarju še hujša jeza, še večje sovraštvo. Začela sta si celo kuhati vsak za-se: ona v peči, on na ognjišču; ona je obračala piskre pred pečjo, dočim je Šimen pekel krompir in repo kdo ve kje v dolini daleč sredi Mednikovega gozda. Ob taki priliki ga je noga zanesla še najraje po kosilo ali večerjo — v gostilno na Planjavico, kjer je mladi mož potem pil in prepeval do zadnjega beliča in še črez. Drugi ali celo tretji dan je došla žena izpod Roba pogledat za možem, »če se je že napojil voliček«. Tako ga je namreč zmerjala, ko je ves skesan capljal z njo ali pred njo domov. Dolga, dolga je bila pot in prav nič — brez greha in jeze od Planjavice pod Rob.

To se je ponavljalo mesec za mesecem, leto za letom, da, več let le prerado.

* * *

Tisto poletno dopoldne, ko se je solnce že visoko vspenjalo na vedri nebosklon nad Planjavico in so vsi Podrobarjevi sosedje imeli polne roke dela na senožetih, se je Podrobar šele odpravljal domov s Planjavice po neprespani noči, vračal nerad pred besnečo ženo, ki se ji ni upal postaviti v bran, dasi je čutil po vseh žilah in žilicah silno moč. Že prejšnje dopoldne se je sprl doma z Rezo, naložil v naramni koš nekaj žlic in kuhalnic, več zavojev smole in zdravilnih koreninic, kakor jih je že njegov oče pobiral po gozdu, in krenil slabe volje proti Planjavici. Kupčija je bila slaba, ker ni bilo ljudi doma, da bi kupovali njegovo blago. Zato je kmalu zavil k Maseljcu, kjer je zaporedoma klical na mizo pijače.

Ker danes ni izkupil mnogo za suho robo, je kmalu klical pijače na kredo. Saj ga je imel Maseljc dobro zapisanega za nekaj sto kronic po vseh durih in tudi v dolgih, črnih bukvah. Zato sta si bila ne le kot sorodnika oddaljenih sorodnikov, marveč tudi na kredo — dobra znanca.

Ker ni imel družbe do večera, je kar sam s seboj včasih glasno zakrulil: »Oja, kje bom jemal?« Maseljc se mu je smehljal kakor vedno, ko si je Šimen na tak način preganjal dolg čas. Zvečer so se vaščani vrnili z dela, pa je ta in oni pogledal k Maseljcu, da si priveže žejno dušo s čašo hladilne pijače, vsak se je pa čudil Šimnu Podrobarju, ki tako lahkomiselno trati ob košnji, ko je največ dela, dragi čas in denar.

»Nesrečno se je oženil,« so ga zagovarjali Planjavčani. »Ženo je onesrečil, ker je noče ubogati, ko mu želi dobro,« so glasno nasprotovale Planjavčanke. In kmalu bi bil marsikje hišni mir v resni nevarnosti tudi pod planjavškimi dimniki zaradi tega, ko bi ne bili ljudje zmučeni, potrebni počitka in v skrbeh, kaj in kako bodo ukrenili jutri.

Podrobar je krulil še pozno v noč sam za mizo v gostilni, kjer je slednjič tudi zaspal godrnjaje in zabavljaje Maseljcu, Planjavčanom in vsemu svetu, ki ga noče umeti.

Komaj so vstale prve lastovke in se podile za zajutrekom najmlajšemu zarodu, švigale sem in tja za zaspanimi žuželkami, je bil tudi Šimen že po koncu. Zahteval je za oteščaj žganja, krilil z rokama okolu sebe in poizkušal, kako bi ga kaj noge nosile proti domu. Nič posebno ga niso bile zadovoljne, zakaj majal se je in opletal nerodno in negotovo ter se slednjič zavalil za mizo. Sreča, da je še zadel klop pod seboj, zakaj kmalu bi bil telebnil pod mizo.

Zunaj na cesti so se oglašali vriskajoči kosci zahajaje na delo, njih vrisk so visoko nad vasjo spremljale vrane z glasnimi: kra-kra.

Tedaj se prikaže kot angel maščevalec na pragu gostilniške sobe — sama Podrobarica z debelo gorjačo v rokah in s tako jezo v očeh, da bi pameten človek desetkrat preje premislil: ali bi manj bolelo, če ga ošine z gorjačo ali z jeznim pogledom.

Najbrž da je vso pot izpod Roba izbirala besede in psovke, ki je z njimi sedaj pozdravila in podila domov pijanega moža. Slabo bi se na njih zgledovali Planjavčani in Planjavčanke, ko bi jih le utegnili poslušati. Hiteli so drug pred drugim na delo. Ob Marijinem zvonenju so bili doma razun šolskih in mlajših otrok le še starčki in gospodinje, ki so se podvizale s kuho, da jo čim prej poneso v jerbasih na glavi za kosci na senožet visoko v hribih.

Tedaj je Reza komaj siloma prisuvala moža izza mize na cesto. Šimen bi bil rad še posedel, ker ni hotel, da bi rekli: glejte, pa jo le mora ubogati! Tudi se mu je zdelo zdaj kratkočasneje, ker se je imel vsaj s kom prepirati. In z ženo mu je bila še posebna slast, s sovraženo ženo. Ona ga ni pustila. Pol vlekla, pol nesla ga je po vasi, vmes je pa trdila, da mora z njim tako pometati, kakor zasluži.

S palico ga je priganjala izpred Maseljčeve gostilne proti domu. Gledalcev, ki bi se bili čudili Šimnovi skromnosti, ni bilo skoro nič.

»Tako, tako, Podrobar! Domov pojdi, ženo slušaj! Že včeraj, že sinoči sem ti svetoval, da se vrni. Dovolj ga imaš. Vsak človek ga ima enkrat dovolj, če je le božji ter pozna svojemu želodcu — dno.« Dobrohotne so bile te besede imovitega trgovca in posestnika Mihe Mednika, znanega stiskača, ki mu je bil tudi Podrobar dolžan več stotakov na moki, zabeli, kavi, soli in drobnem blagu. Šimen se ga je bal in se zato spuščal z njim v neprijazen pogovor samo tedaj, ko ga je imel, ali bolje rečeno: ko je vino njega imelo — pod kapo.

Široko je stal Mednik pred prodajalno, golorok in roke v žepih in se skoro prezirljivo smehljal, videč, kako samozavestno izvršuje Podrobarica Reza njegovo trditev: ženo slušaj! Ako ne gre izlepa, poje gorjača po Šimnovih plečih: ženo slušaj!

Šimen Podrobar je tiho prenašal to pokoro. Tudi Medniku je sklenil za danes molčati. Toda nesreča nikoli ne pride sama. Danes se je približal z njo gostilničar Maseljc, ki je počasi došel pred prodajalno. Rdečeličen možiček z nekoliko osivelimi brkami in lasmi, a sicer dobro rejen, je bil vesel, da se je iznebil nadležnega gosta Podrobarja. Takoj za Mednikom je poprijel besedo: »Vsak skrben kristjan je zdaj pri mrvi na senožeti. Ali meniš, Šimen, da bo rasla tvoja trava — na Suhi Vrh in pa da bo tvoja kravica po zimi jedla — žafran?!«

To je bilo Podrobarju vendar preveč. Že doma me je obdeloval na podoben način in sedaj pa še tukaj na cesti vpričo Mednika in vpričo žene. Tako si je mislil Šimen in jeza v njegovi notranjosti je kakor deroča voda jezove, podrla njegove prejšnje sklepe, da bo in kako gotovo bo molčal. Ni si mogel več kaj, da ne bi odgovoril: »Moja kravica — jedla žafran — a? Morda prigrizne vmes še vaš strupeni jezik. Kaj pa vam mari, oče Maseljc? Kar sem dolžan, plačam vse — kmalu. Nikar se ne bojte. Zato se pa tudi jaz vas ne bojim. Saj vam plačam —.« Podrobar se je dokaj sumljivo gugal na vse strani in se večkrat prav za potrebo naslonil na sovraženo ženo, ki ga je samo za ta hip nehala obdelovati z jezikom. Najbrž se je tudi njej zdelo primerno, da Šimen pove par gorkih vsiljivemu Maseljcu. Sedaj mu pomaga še Mednik, ko praša silno prezirljivo: »Odkod boš pa vzel, Šimen, odkod, da plačaš, kar si dolžan? Tudi jaz bi rad, veš, kar je mojega.«

»O, vam diši že od nekdaj moje premoženje, vem dobro. A ne boste ga imeli, dokler bo gibal ta-le.« In Šimen je pokazal Medniku mezinec desne roke, pomigal z njim ter se zapotekel proti ženi, da bi jo kmalu podrl na tla.

»Ti mrha ti, pijana! Klada ničvredna! Goba nikdar sita! Vse je že požrl ta podrobarski ostanek in pravi, da bo plačal, kar je dolžan. Ne zamerita, možaka! Še hlače ne bodo kmalu več njegove. Sam Bog mi ga je naložil za pokoro. Le kaj sem se pregrešila, da me tako tepeš, pravični Bog?«

»Pusti ga, Reza, naj leže v senco in se prespi,« svetuje dobrohotno Maseljc, »potem pojde lažje s teboj.«

»A jaz da bi ga čakala, menite ? Ko se prespi, bo silil zopet k vam za mizo. Jaz imam padomatoliko pokošene trave! Sušiti jo moram in spravljati sama. Ali menite, da bo sivka zares jedla po zimi žafran; še mrve ne bo. Tega seveda pijanec ne praša.«

Moža sta ji molče pritrdila, zakaj tudi sama ji nista mogla več svetovati, kako naj spravi domov moža. Začela sta kar vpričo prepirajočih se obeh podrobarskih zakoncev drugačen, za Šimna velepomemben pogovor. Mednik pomenljivo pomežikne in praša soseda: »Za koliko ga že imaš na bukvah?«

»Tega-le meniš, Podrobarja?« se hitro obrne Maseljc za oddaljujočim se Šimnom in potem pogleda Mednika, ki mu pritrdi glasno: »I, koga pa?«

»No, veliko baš ni, a dovolj, da ne dobim brez tožbe.«

»Sitna stvar, seveda. Meni je več dolžan. Tudi jaz ne dobim svojega brez bobna. Dvakrat sitna stvar za te, ker sta nekaj v rodu. Vendar pa, če si zadovoljen, poravnam jaz Podrobarjev dolg, ako ga odstopiš meni. Lažje in celo brez tožbe dosežeš, kar je tvojega; jaz pa lažje tožim, ker bo večja svota. Saj si slišal, ko mi je očital sam ves krmižljav in pijan, da bi jaz rad dobil njegovo posestvice s hišo vred. Res leži prav tik mojega gozda in tudi v mojem lovskem okolišu. No, saj se vidi! Le poglej naravnost za mojo roko gori pod Suhi Vrh.«

Mednik pokaže in Maseljc se odločno brani gledati za njegovo roko trdeč, da je že hodil tam gori mimo hiše, ko je kupil telico na Suhem Vrhu. Ta nesporazumnost ju vendar ni razdvojila, da ne bi nadaljevala s pogajanjem.

»Niti dobro uro ni od tukaj. V hišo bi lahko nastanil logarja ali rokodelca, ki bi varoval gozd in lov po njem.

S Šimnom ne bo nič, dasi bi jaz videl še najraje, ko bi se oprijel dela in bi se bolje sporazumeval z ženo. Je izgubljen. Vsi so že poizkušali, kako bi ga pripravili na pravi pot — zaman. Ali naj poizkušam še jaz? Pijača ga je uničila — —.«

V tem času je Podrobarica odgnala Šimna kakor neuko živinče iz vasi. Pogovora ni utegnila poslušati. Bolje za njo, da ga ni, zakaj že brez tega je bila dovolj jezna in žalostna. Komaj da je bila z možem za ovinkom zunaj vasi, odkoder ni več videla pred Mednikovo hišo, sta Maseljc in Mednik že udarila za Šimnovo bodočnost. Celo smejala sta se zraven, kakor da jima je Podrobarjeva stiska največja zabava. Ljudi ni bilo blizu, da bi se bili zgledovali in obsojali njuno brezsrčnost, in morda je bilo tudi to prav, da sta s Podrobarjevo usodo odločala sama.

A še pred koncem tedna so govorili vendar po vsi Planjavici in po okolici: »Prodal ga je! Kakor Iškarijot svojega Mojstra je prodal Maseljc svojega najboljšega gosta. Nekateri grošek je zlezel za pijačo iz Šimnovih v Maseljčeve hlače. In zato je grdo in nehvaležno, da ga je prodal Medniku, Mednik ga pa v kratkem požene izpod Roba po svetu. Grdo, neznansko grdo!«

Ljudje so od kraja obsojali to početje, Mednik in Maseljc sta se pa smejala. Kaj bi se tudi ne? Saj sta dosegla, tako so sodili, vse kar sta hotela v škodo in pogin Podrobarju ...

Vsak dan do konca tedna so že zgodaj zjutraj ponavljale vrane visoko nad hribi svojo dolgočasno pesem, vriskali so kosci, da je zateglo odmeval njih glas v gozd in dol, samo pod Robom v koči je gospodoval molk, neprodiren molk, kakor v grobu.

II.[uredi]

Tudi k Podrobarju je dospela nekega dne nevesela vest: Prodal je Šimna! Najboljšega pivca, gosta in sorodnika je prodal Maseljc. Mednik ga je pa kupil — jastreb goloba.

Poslej bo kmalu nehal Podrobar postopati okolu njih oglov in tudi okolu svoje hiše. — Tako resna in obenem žalostna je bila javna sodba.

Kmalu za neveselo vestjo je došel pod Rob sam trgovec in posestnik Mednik. Velik mož, še ne prestar, zagorelega lica in kot naslikan dež povešenih zlatorumenih brk, pa s ponosnim, vedno več ali manj zaničljivo se smehljajočim pogledom. Puška dvocevka mu je visela na rami, lovska torba pa ob boku. Za njim je hropel velik lovski pes, pravo, več tednov staro tele; molel je jezik iz gobca in vohal po tleh pred hlevom, koder hodijo spat kokoši.

Podrobarica, sama doma, se je ustrašila obeh, in ne zaman. O psu je najprej uganila, da gotovo krade in žre kurja jajca, ker mu tako diši sled za kokošmi. O gospodarju je bila njena sodba še slabša. Naprej je vedela, da je prišel napravit konec, žalostni konec Šimnovemu gospodarstvu in nje gospodinjstvu, konec nadi, da kdaj doseže ona mir in srečo v zakonu, kakor si je nje srce tolikokrat želelo v globini vse žalosti na tihem in zaman. Prepričana je bila, da si vse vzame s tožbo, z rubežnijo. Boben zapoje poslednjo uro Podrobarjevemu posestvu in tudi njenemu veselju do življenja. Njej ostane samo grob nedosežene sreče, nepoboljšani Šimen in večni prepir z njim. Žalostna dediščina!

Mednik se je sklonil, da je stopil skozi nizka vrata v zakajeno vežo in od tam v črno kuhinjo, kjer je pričakovala gospodinja usodnega konca. Samo za hipec ji je bilo žal, da je včasih vendar preosorno ugovarjala Šimnu, ki je potem še huje nasprotoval, pohajkoval in pil. Samo v naglici je pomislila, da je s tem njemu in sebi pospešila — današnjo nesrečo. Za neugnano trmo se jima kaže sedaj enako neprijazna usoda.

»Kje je gospodar?« praša Mednik oblastno ter se razkorači po ozki veži malone od zidu do zidu, da pokaže s tem, koliko je že njegovega pod Šimnovo streho.

Gospodar Podrobar je ta dan slučajno kosil otavo ob zeljniku, ne daleč od hiše. Nehote ga je k delu priganjala skrb za sivko, odkar je slišal, da jo bo moral prodati v kratkem sam, ako noče, da mu jo zarubi in proda Mednik s Planjavice.

»Ga grem klicat, če počakate; ni daleč.«

»Že počakam, če veš, kje je. Morda nista niti toliko prijatelja, da bi ti povedal, kam gre!« Ob teh besedah se Medniku lice nakremži ter pokliče psa, ki je res že podil kokoši po vrtu. Reza si je pa mislila, hiteča na plano, odkoder je videla lahko skozi sadno drevje do zeljnika: »Me že ščiplje od kraja ta-le ajdnik. Kaj bi počel, ko bi šele vedel, da nisem govorila prijazne besede s Šimnom že dobre tri tedne? Tega veselja mu pa le ne privoščim, da bi se mu dala v zobe, kako sva z možem v jezi.«

Molče stopi še korak naprej, nastavi roko po robu ob desno stran ust in zavpije, pozabivša vso jezo: »Ši-men, Ši-m-en! Hiti domov! Te čaka oče Mednik.« Glas je odmeval v dolgih presledkih iz gozda pod Suhim Vrhom, za odmevom je priplul po zraku od zeljnika sem tudi odgovor: »Naj le potrpi! Takoj pridem.« Glas je odmeval le v kratkih jekih od hišnih sten. Za jekom se je pa nasmehnil Mednik, stopil nazaj na hišni prag, se ozrl za gospodinjo in opomnil: »Lej no! Tako čudno odmeva glas tu gori pri vas, kakor da se sam ne ve, kam dejati. Ali ne govorita s Šimnom vsak dan, kakor drugi krščeni in tudi nekrščeni ljudje po svetu?« Mednik je še pomenljivo pomežiknil, pogledal Rezo in čakal odgovora — zaman. Ona je zardela, kolikor je bilo to mogoče spoznati na njenem licu, zakajenem z dimom izpred peči, odgovorila je pa povsem mirno, kakor da jo je Mednik pravkar prašal o tem: »Bo kmalu tukaj, bo!«

Mednik se je čudno namuznil, ko je videl njeno zadrego in slišal odgovor, kakršnega ni zahteval; rekel pa ni nič. Zato ga je povabila ona:

»Pa bi stopili v hišo k mizi in sedli! Vem, da vas je utrudila pot, ki je dolga in grda. Saj Šimen že gre.«

»Naj pa bo, no!« se odzove Mednik, povabi psa s seboj, se skloni skozi stranske duri ter stopi v sobo, nazvano »hiša«, kakršnih je po gorskih domovih in kočah v vsaki po ena — stanovalnica, delavnica in obednica obenem. Žličarsko orodje, svedri, rezilniki, obliči in žage vsake vrste in mere so visele ob stenah. V kotu ob durih je kraljevala mogočna peč, po zimi gorka in po leti; v nasprotnem kotu nad belo javorjevo mizo so visele podobe sv. Trojica, sv. Šimen z mogočno žago in sv. Terezija s križem na prsih, zavetnika sedanjih vladalcev pod Robom. Za Mednikom je stopila v hišo Reza in si brisala suhi roki ob predpasnik, zakaj spomnila se je, da je spodobno in potrebno, če si človek umije vsak dan roke, zlasti po delu v hlevu, pa je to pozabila vsled premnogih opravil. Bala se je, da jo Mednik vščipne tudi radi tega, pa je ni. Ni se še namreč dobro ogledal po hiši, ko prisopiha za njim Šimen in seže v zadregi z roko — za uho. Hotel se je odkriti, pa se je stegnivši roko mimo ušesa domislil, da je gologlav in da visi njegov slamnik na steni pri peči. Znano mu je bilo tudi, da Mednik ne mara za tako čast. Prezirljivo sicer gleda, ker je bogat in se mu bogastvo množi vsak dan, ker grabi, kar doseže in kar mu kaže dobiček. Sedajle prime tudi njega, ki ga je omrežil kakor pajek muho. Tudi drugi ljudje so mu dolžni po Planjavici in daleč po okolici. Ali drugih noče še zadaviti, ker mu niso tako na potu kakor Podrobar in njegovo posestvice. Polagoma pa izpije kri tudi drugim. To je pa za Šimna slaba tolažba. Saj on ne bo imel nič več, ko ga prežene Mednik, tudi če so poleg njega vsi ljudje berači. Obenem se je pa zavedal, da je on več ali manj sam kriv, da bo moral po svetu. A kesanje je danes prepozno. Ko bi ga ne bil tako grdo prodal Maseljc, njegov »ljubeznivi« sorodnik, bi se še kako izmotal. Ali ne! Medniku je že od nekdaj dišalo posestvice pod Robom, ki bi ga strnil in ž njim zaokrožil svoj gozd in lov. Vsakega gospodarja bi moral veseliti tako pameten načrt — tudi njega, Šimna, ko bi bil — on Mednik — seveda.

Vse te misli in še mnogo več takih in podobnih je švigalo Podrobarju po glavi kakor bliski ob hudi uri po oblakih, ki jih vetrovi pripode na Suhi Vrh, tukaj stiskajo in stlačijo, da pada iz njih dež, toča in sneg, vse kar iz ene vreče.

Često je opazoval tak boj v naravi po dnevi zroč izpod Roba v dolino in po noči, križajoč se ob vsakem blisku v strahu na postelji. Poslej tega ne bo več, ker bo tukaj gospodar ta-le Velikonja Mednik in njegov lovski čuvaj.

Enako se mu je storilo ob tej misli. Sedaj je videl razločno, da ni bilo drugače, marveč da je moralo njega nesporazumljenje z Rezo pritirati samo na tak konec in ne drug. — Pa bi bil odnehal vsaj včasih, mu je glasno očital notranji opomin.

Mednik ga je pogledal mirno, kakor tedaj, ko je došel v prodajalno »na upanje« po soli, in rekel: »Šimen! Brez daljnih besed! Med nama je tako-le! Ti boš od danes moj lovski in gozdni čuvaj, če le hočeš.« Šimnu se ni zdelo nič umestnejšega na to nepričakovano ponudbo, nego da naglo pritrdi: »Prav rad, oče Mednik, če ni hujšega.« Siloma je prikrival svoje iznenadenje, zakaj pričakoval je povsem drugačnega pozdrava. To je najbrž tudi opazil Mednik in se mu nasmehnil videč, kako težko premaguje svojo razočaranost. Nasmeh Mednikov sicer ni bil nič manj prezirljiv kot oni dan, ko je gledal, kako ga je Reza gnala domov s Planjavice, toda danes se je zdelo Podrobarju, da se slajše in prijaznejše ne more smehljati noben človek na svetu.

»In ti gospodinja boš ob letu izredila in opitala tod okoli hiše in na paši dva para puranov. Za plačilo se domenimo, kakor bo prav s teboj in s Šimnom. Pogoji niso pretežavni: obresti vama ne bo treba plačevati od denarja, ki ga meni dolgujeta.«

Oba bi bila najraje padla na kolena pred Mednika, zakaj iz njegovih besed sta spoznala, da jih ne misli pregnati, vsaj tako brž še ne. To je bila vsekakor velika olajšava. Niti ust nista mogla odpreti. Zato je pa lažje nadaljeval Mednik s pogoji: »Povrhu dobita še posebno nagrado — kakšno, ne povem; samo to rečem, da je bosta bolj vesela, nego si moreta misliti. Toda — jaz si tudi moram izgovoriti še to: vse mora biti narejeno brez moje škode. Še več: poleg dveh parov opitanih puranov hočem dobiti osorej še štiri mladiče, torej: osem parov. Divjačino, kolikor je nastreliš v mojem gozdu, vso; niti dlake ne smejo odnesti lovski tatovi; en sam vrat ne sme ostati v zanjkah. Sta zadovoljna?«

»Zadovoljna! Kaj pa hočeva, gospod?« se prva oglasi Reza, vesela, da sta rešena vsaj za prvo silo dražbe in sramote. Šimen jo pa jezno ošine s pogledom, tako karajočim, da bi mogla Reza že v njem čitati jasno in razločno, kako nerad sliši Mednik, da ga kdo nazivlja gospoda ali se mu odkriva. Tudi je nespodobno prav ta trenotek dražiti naj večjega dobrotnika. Poleg tega je dobro vendar znal vporabiti ugodni hip in si izgovoriti od vseh ujetih in ustreljenih živali primerno streljnino.

»To se ume samo ob sebi«, pritrdi Mednik in reče še Rezi, ki bi rada vedela, kje naj dobi purane: »Te kupim jaz. Ti jih samo priženeš domov.«

Tudi žena je bila s tem zadovoljna. Potem je še očital Mednik Šimnu, da je že marsikateremu zajčku doslej na skrivnem upihnil luč življenja. »Poslej pa vedi, da so vsi zajčki, prav vsi moji, tudi lisjaki, jazbeci, kune in drugi gozdni stanovalci. Ob najmanjšem prestopku izgubiš službo in mi plačaš s kapitalom tudi obresti. In to veš, kaj pomeni!« Pomenljivo ga je pogledal Mednik in Šimen se je domislil časov, ko je bil sam drzen lovski tat. Zato se je hitro pokesal te napake, in pomislil, da bo v bodoče drugače.

Reza je ugibala, kako bo treba streči puranom, da se lepo izrede in da jih bo več, morda še za dom en par ali dva. Mednik je vstal, poklical psa in še poslednjič pogledal oba resno, prav resno in dejal: »Ako sta imela doslej čas za kreg, prepir in pretep, ga bosta imela poslej za važnejši posel, ki bo vajin gotov dobiček. Bolje, da zamudita prepir in jezo nego delo, ki sem ga vama naložil. Vse drugo uredimo ob letu. Nadejam se, da se snidemo srečni, če Bog da! Pa zdrava oba!«

Segel je vsakemu v roko in odšel počasnih korakov, pred njim pa veliki lovski pes, ki so mu še dišale kurje stopinje.

Podrobarja sta strmela za Mednikom in nista vedela, če bi se čudila nenavadnemu vedenju znanega stiskača Mednika, ki živ človek ni pričakoval od njega take besede. Nista vedela, če bi bilo sploh treba ugibati o negotovi bodočnosti, ki se jima je kar ponujala s samimi rožicami postlana.

Mož je molče pogledoval ženo, žena moža. Reza je čutila celo v očeh solzo, ki ji je omehčala jezik, da je prva izpregovorila po dolgih treh tednih: »Šimen, tega nisi zaslužil ti, pa tudi ne jaz; to nama je naklonil Bog. Zato mu bodiva hvaležna.«

Šimen ni hotel naravnost za njo povzeti besede, marveč je pripomnil: »To bo gledal Maseljc, moj sorodnik, kaj je dosegel, ko me je prodal!«

* * *

Nedolgo potem je prignal Podrobar ves hripav neko popoldne pod Rob štiri velike rdečeglave ptiče kričače, kakršnih Reza ni videla še nikoli. S silo jih je prignal in tudi pijan ni bil, ko je došel domov in sedel na klop pod jablano na dvorišču. Izpočetka se je gospodinja celo bala čudnih ptičev in ni vedela, ali naj jih podi kakor ovce ali kakor pse, zakaj za kurji rod in njegov razum so se ji zdeli vendar preveliki in beseda š-š-š preneznatna, da bi jo slišali in na njo tudi slušali. Sodila je, da morajo biti ti čudaki gotovo doma nekje tam doli na Turškem, ker imajo rdeče kape in rdeče glave kakor menda pravi Turki; tako je namreč slišala praviti, zakaj tudi teh ni videla še nikdar. Resno je dvomila, da jim bo mogla streči. Prašala je Šimna, ki je videl v mladosti nekaj sveta tudi že dalj kot nesejo oči izpod Roba; toda on je trdil, da se purani rede prav tako kot ostala perutnina. Toliko je videl na Hrvaškem.

Več ji ni mogel povedati, ker ni vedel niti sam. Na tihem se je tudi on čudil puranom, pa je imel zato dovolj časa in prilike medpotoma s Planjavice pod Rob, ko mu je žival kavdrajoč nagajala, kolikor je mogla.

Reza se je ravnala po njegovem navodilu, pridružila purane kurji vojski in niso se počutili slabo; le za kurji rod niso marali, marveč ostali so sami za-se, češ, kaj boste vi, pritlikavci!

Bolj kot puranov je bil Šimen vesel tisti večer, ko je že pozno prikorakal domov s puško na rami, z lovsko torbo ob strani in z orožnim listom, kjer je bilo pisano, da sme streljati divjačino po Mednikovem lovišču, celo mora. Ne malo se je ponašal s to srečo. Doslej je le skrivoma »pihnil« srno, zajca ali lisico, vjel kuno in jazbeca. Puško je imel iz dveh kosov, ki jih je v sili lahko stlačil po enega za vsako golenico ali potisnil v grm, kamor je prišel po njo ob ugodnejšem času. Sedaj sme vršiti ta čislani obrt javno brez skrbi in prejme zato celo plačilo.

Sedel je — nekoliko vinski — pod hruško pred hišo in začel vnovič ogledovati svoje zaklade, svojo srečo. Ko je preštel patrone, je že vnaprej izračunal, koliko dobi streljnine od pobitih živali s tem orožjem, če bo božja volja. Najraje bi bil kar streljal, da bi le dal duška srčni radosti, ker se mu snuje vse tako povšeči. Ker je bilo v tako samoljuben namen vendar škoda patronov, se je moral zadovoljiti samo s tem, da se je glasno pohvalil vpričo žene, kako zelo ga veseli najnovejša preokrenitev na dobro. Reza pa ni bila takih misli. Odgovorila mu je sicer mirno, vendar ne brez nevolje: »Ako boš dohajal s Planjavice vselej tako okrogel kakor danes, naju prežene Mednik v enem letu od tukaj, naj bo še tako dober, kakor beli kruh, ko se je.«

»Saj bom vendar vselej tudi zaslužil nekoliko.«

»Zato boš pa raje iskal prilike in izgovorov, da se čim večkrat spozabiš. Tako poženeš vse sproti in — najbrž še več.«

»Danes je zadnjič, da sem se res nekaj opil — prvič, ker imam službo, zadnjič, mislim, ker sem sklenil postati drug človek.«

»Kolikokrat si to že sklenil? ali ne veš? Naj ti očitam? Nočem tega. Res je pa bilo vselej, ko nisi imel denarja. Enako res je bilo, da si vselej pozabil vse take dobre sklepe, ko si zopet dobil denar.«

»Sedaj bo zares, boš videla. Ali ni rekel Mednik, da se midva poslej ne bova mogla več prepirati, ker bova imela dovolj dela.«

To očitanje je Rezo opravičeno ujezilo. Zato se je postavila pred Šimna in prašala odločno: »Kaj pa njemu mari najin prepir? Ali sem ga jaz kriva? Sem li jaz zanemarjala delo zaradi prepira? Le s teboj naj se zmeni.«

»Z menoj, he, he? Za prepir morata biti vselej dva pripravna, kakor za sveti zakon. Mednik je tako rekel in jaz vem, da lahko tako reče, he, he.«

»Seveda, ker si šema, ki se ga bojiš. O, ko bi ti slušal mene, bi se ti ne bilo treba bati Mednika in on bi se ne delal iz tebe norca in iz mene in tudi drugi bi se ne. Tako pa — ti, ti ali veš kaj si?«

Šimen je molčal, zakaj vino, ki ga je bilo na Planjavici omamilo, je že izpuhtelo medpotoma. Po vsem životu se mu je sedaj širila tista lena utrujenost, ki jo ponekod na Slovenskem nazivljejo »nemarnost«, ko bi človek vse popustil, naslonil glavo tudi na mrzel kamen in zaspal. Zato mu je bila Rezina sitnost samo dvakrat napoti: zaspati ni mogel in ugovarjati ga je silila, pa se mu ni ljubilo. Naslonil je brado v obe dlani, oprl komolca na koleni in pozorno gledal ženo, kakor da je kdo ve kako radoveden, koliko psovk ima zanj spravljenih za hribom. A tudi Reza je uprla vanj svoje temne oči še bolj ostro nego tedaj, ko je želela izvedeti, kaj žro rdečeglavi purani, da se rede. Nocoj se ji je zdel Šimen s podprto brado v dlani podoben želvi, ki gleda jajca svojega zaroda, ležečega med kamenjem v svetlikajoči se vodi na pomladnem solncu. Tudi molčal je kakor želva. Rezo je pa to huje jezilo kakor da ji nasprotuje z jezikom.

»Le glej me, budalo budalasto! Sama si zastonj razbijam glavo, kako bi rešila tebe in sebe. Pa si se ga že zopet nalezel. Mednik nama proda streho iznad glave, da sam ne boš slutil kdaj, klada pijana!«

»Kaj? Jaz — pijan! Kdo pravi?« ugovarja Šimen prav leno in zaspano.

»Pijan, pijan! Tudi ko si najbolj trezen, — na tešče si pijan, ker ne vidiš, da je to-le Mednikovo sladkanje in služba samo past, ki sva se midva pa tako rada ujela vanjo, da mu ljudje ne bodo mogli očitati: kar naravnost ga je pognal iz bajte Mednik. Komaj je čakal, da mu ga je izročil Maseljc, tvoj sorodnik.«

Šimen je molčal in samo na tihem pritrjal ženi, ki govori najbrž pravo. V neveselih mislih se je zagledal za zahajajočim solncem, ki se je prav kar tako ljubo oziralo v njegovo kočo, v hrib nad njo in vse gori na Suhi Vrh in na Rob, kjer gospodari njegov sosed Robar, mož častitljive starosti, a tudi častitljivega poštenja: Nedavno neko zimo zelo bolan je sporočil za Božič gospodu župniku na Planjavico, da bi se rad izpovedal, kar se je tudi zgodilo. Ker je na Rob dolga in strma pot, je obljubil duhovniku, da za Velikonoč ga ne bo treba priti več previdovat; dotlej bo že mrtev. Toda Velikanoč se je približala, smrti pa le ni bilo po Robarja. Poslal je zopet po mašnika, da prejme za Velikonoč sv. zakramente. Poleg tega je pa živo obžaloval, da ni mogel biti mož-beseda, ker ni umrl in je s tem duhovnemu gospodu povzročil dolgo in težavno pot.

Šimen si ni mogel kaj, da se ne bi še danes nasmehnil čudni Robarjevi modrosti. Tudi sam ni vedel, kako da se je prav nocoj domislil dogodbice o Robarjevi poštenosti. Le to je vedel, da mu je ta-le okolica mila in draga. On bi si želel, da se s pravim, resničnim zlatom, ne le v zarji zahajajočega solnca pozlati njegov rojstni kraj in vsa njegova bodočnost. Vsaj toliko, če ne več naj bi donašala njegova nova služba. In tukaj pred njim nerga, godrnja in reglja njegova žena, da je vse to samo nastavljena past. Ali je mogoče?

Ko se je Šimen nasmehnil dogodbici o sosedu Robarju, je menila Reza prav za gotovo, da se smeje nji, ki je stala tu pred njim nepremakljivo kakor njeno lastno prepričanje, da se jima bliža poguba.

»Le smejaj se, izguba izgubljena! Bomo videli, če se boš smejal nazadnje, ko bo treba izpod strehe po svetu.«

»E, veš, Reza! Nekaj pa nama le še ostane. Več je vredna ta-le domačija kakor je dolga pri Medniku z Maseljčevim vred,« se postavi on mirno in samozavestno.

»Ostane, ostane. Tudi jaz vem, da ostane toliko, kar je za nakup kake nove podobne beračije premalo, a za tvojo požrešnost vendarle preveč.« S tem so bila možu usta zamašena. Molčal je, ker je bil prepričan, da govori žena nepobitno resnico. Še več: Reza se je umaknila izpred njega za korak, ga pogledala očitajoče in rekla: »Nova služba tvoja kaže, da bo prebitka zmerom manj, veš! Še kesal se je boš — prepozno, kakor jaz. Kaj, če ne zredim puranov? Če tebi izpodrsne služba?« — In sama s seboj užaljena je odšla po hišnih opravilih, dočim je Podrobar obsedel pod hruško, dvignil glavo in premišljujoč svojo usodo strmel za solncem, ki se je v vsi svoji krasoti potapljalo v morje za sinjimi gorami.

Mednik je bil res zadnjič preveč omleden. Tudi Šimen ve, da je velik stiskač, ki mu je lastni žep prvo in zadnje veselje. Začel je dvomiti, da bi ga bila resna volja pomagati njemu — Podrobarju, ki ga vendar lahko požene, kadar hoče.

Solnce je zašlo, z njim je zginila tudi zlata zarja, ki je v vedno bolj modrikastem žaru pojemala in trepetala na visokih gorah in potem zginila za širni nebosklon. Enako je ginila in zginila tudi Podrobarjeva nada v boljšo bodočnost. Natihem je zdihnil, vendar ne tako glasno, da bi ga čula Reza; tega bi ne maral tudi ne za ves svet. Samo njej ni hotel pritrditi, da sta oba enih misli.

Vstal je, zadel puško in ponosno odkorakal v hišo, da bi ga videla žena, kako moško kljubuje njeni bojazni za bodočnost. V srcu je bil pa že sklenil, da Rezi ne bo več nasprotoval — vsaj ne zaradi njenih skrbi o Mednikovi iskrenosti. Sklenil je, da tudi sam počaka, kaj prinese negotova prihodnost. Naravnost ji pa tega ne pove, nalašč ne.

III.[uredi]

»Tako, tako! Moja setev gre že imenitno v klasje,« se je krohotal neki večer Miha Mednik, držal obe roki v žepih in se oziral za pijanim Podrobarjem, ki mu je prinesel ustreljenega zajčka, zapil v štacuni na žganju streljnino in še nekaj povrhu na kredo ter potem spotekaje poiskal, kje so vrata na cesto. Na cesti je parkrat topotnil z nogo ob tla, da se prepriča, če je cesta zgrajena dovolj trdno, da bo njega nesla iz vasi, zakaj noge so mu odločno usiljevale misel, da se cesta in ves svet nocoj maje, prav nevarno maje pod njim. S temi mislimi in z majajočo se cesto se je boril Šimen s Planjavice proti domu, dokler ga ni žganje z mislimi vred vrglo na cesto, odkoder se je zvalil v obcestni jarek, kjer je zaspal in obenem zasmrčal, da se ga je ogibala s pašo domov se vračajoča živina na več korakov daleč kot smrdljive mrhovine.

Tedaj je pa stopil Mednik iz štacune na cesto in po cesti pred Maseljčevo hišo, kjer je stal sosed gostilničar in začel ž njim tak le pogovor:

»Pa tak le človek da bo dober lovski čuvaj? On sam bi potreboval čuvaja. Sedaj se najprej pošteno prespi, potem šele odrine domov kregat se z ženo. A doklej se bo to ponavljalo? Hm! Samo do zime. Po zimi obleži na poti enkrat v mrazu za vselej, ko zmrzne.«

Nič posebno dobro se niso zdele Maseljcu te besede. Sam je na tihem občudoval Mednikovo vsevednost, ki mu je še največkrat pomagala do dobička. Rekel je pa ne brez zavisti: »Seveda, dobro si mu zastavil, preveč. Res je to šele prvi začetek. Dolgo je leto. Mnogokaj se premeni lahko v tem času.«

In Mednik se zopet razkorači pred sosedom na cesti, porožlja s srebrnim denarjem v obeh hlačnih žepih in pravi odločno: »Tako, tako! Toliko se pa le ne more premeniti v tem času, da bi se preobrnil ta pijanec.« Hotel je še pristaviti prašanje, kdaj se izpreobrne pijanec, pa ni bilo treba, zakaj Maseljc se je molče oddaljil do praga domače hiše in od tam, kakor da ga kdo nagloma kliče še v hišo. Mednik je ostal na cesti sam in se je na tihem smejal: »Ali sem ga ugnal?« — Maseljc si je pa mislil: Prekleto srečo ima ta-le moj sosed. Škoda, da sem se tako zaletel zaradi Podrobarja. Ko bi mu le smel pomagati! To je res preveč! Šimen je ne bo izgazil.

Soseda se poslej nista nič več prijazno gledala. Mednik je bil preširen, a Maseljc se je kesal.

In pod Robom se je res nadaljevalo prejšnje življenje samo s to razliko, da je sedaj puščalo za seboj še globokejše brazde. Šimen se je hvalil s svojo lovsko srečo in se tudi zanašal vanjo, ker se mu je res smehljala na lovu in na sledu za lovskimi tatovi. Podrobarica ni verjela lovski sreči in se ni zanašala na možev lovski zaslužek. Prepričana je bila, da brez nje strmoglavi navzlic temu Podrobarjevo posestvice v Mednikovo nenasitno žrelo.

Ljudje so gledali, kako prihajata Podrobarja ob nedeljah in praznikih vsak za-se k maši, ona k prvi, on redno k deseti maši ter se prav tako redno in molče srečata v Jezovi griži, strmem klancu ne daleč od Podrobarjevega doma, kjer je stal rdeče pobarvan križ, znamenje, da je tam umrl nagle smrti Šimnov oče. Šimen se je vračal potem skupno z ženo šele ob ponedeljkih in dneh po prazniku proti poldnevu domov v prepiru in besedovanju nadaljevat prepir in besedovanje.

»Tega zakona zares niso sklenili v nebesih. Ali je duhovnik ob poroki kaj izpustil od svetega obreda ali je pa Bog z nebes pozabil priložiti svoj blagoslov. Eno bo res ali drugo — ali oboje.« Tako so sodili ljudje. Sosed Robar je to celo v obraz povedal Rezi, pa ga je zavrnila izgrda. Njena mati s Suhega Vrha se je vselej jokaje vračala domov izpod Roba, kadarkoli je izkušala pomirljivo vplivati na zakonca. Nihče ni več mislil, da bi bilo mogoče spraviti ta razrahljani zakon v pravi tir.

Nehvaležnega posla se je lotil tudi gospod župnik s Planjavice. Mnogoizkušeni mož se je po dolgem pogovoru z Maseljcem napotil k Podrobarju. Samo prvič je bil pod Robom, pa je takoj nehal. Oba zakonca sta ga nagnala z ne lepim očitanjem: kaj njemu ali komu drugemu mari, če se pod Robom prepirajo. Ali ga je kdo najel za to prazno delo? Kadar bosta hotela in če bosta sama hotela, že nehata, če jima bo tako prav, sicer pa —.

Župnik se ni dal takoj ugnati, pa je odvrnil: »Saj menda res trdita resnico. Kaj komu drugemu mari, ako sta vidva zadovoljna s takim ali pa s še slabšim življenjem? Ako hoče kdo imeti pekel namesto tihe sreče, zakaj bi mu mi to hoteli kratiti ali celo braniti?« — Šimen in žena sta debelo gledala duhovnega gospoda. Odgovoriti nista vedela nič več pametnega, pa sta molčala tedaj in še dolgo potem, ko je duhovnik tudi molče odšel. Domislil se je še medpotoma, da je čul v bogoslovnici nasvet: Često je najboljše zdravilo proti prepiru in needinosti med zakonskimi, da pustimo oba sama sebi na miru. — Sklenil je dušni pastir te misli z željo: daj Bog, da bi to ceno zdravilo pomagalo tudi tema dvema! — Zakonska pod Robom pa nista mislila tega, marveč začela sploh popraševati, ali se v druge družinske prepire tudi tako mešajo vsi ljudje, kakor jih skrbi njuna nesloga.

Jesen je stresla vse listje z drevja. Lovci so se plazili za divjačino po vsi okolici male Šimnove domačije, on je pa imel dovolj posla s tem, da je oskrboval skrivno nadzorstvo nad lovskimi tatovi, ki jim je prav v tem času tudi cvetelo njihovo rokovnjaštvo. Pobiral je zanjke, snemal zadrgnjeno divjačino, jemal ustreljene živali nepoznanim lovskim pomočnikom dostikrat kar na mestu izpred nosa in jih donašal dan za dnem Medniku na Planjavico.

»Vedno žre in pije,« so se čudili divji lovci glasno in na tihem, »pa nas ima vendar vse na vrvici ta-le Podrobar.« Mednik pa ni hotel nič slišati o lovski tatvini. Brezobzirno je tiral tatove pred sodnika. Šimna pa ni imel nič raje zato.

Mnogo je nastreljal čuvaj tudi sam. Na to je bil najbolj ponosen, a Mednik ga ni hvalil zaradi tega. Molče mu je odštel streljnino.

»Se vidi, da mi ni resnično naklonjen,« si je na tihem razlagal Šimen to posebnost. »Toda zaslužek je zaslužek. Tega mi ne more vzeti.«

Reza se je navadila krmiti rod rdečeglavih puranov in se čudila, koliko požre ta kavdrajoča kuretina. Tudi sivki in telički je jeseni napravila dovolj stelje in krme. Navlekla je za prvi sneg dovolj drv pred hišo, navalila starih štorov za peč in pričakovala s solznimi očmi zime in nezanesljive bodočnosti.

Zima je bila mrzla in dolga. Reza se je bala, da ji ozebe rdečeglava družina v hlevu. To se pa ni zgodilo, dasi so purani ž njo vred težko čakali toplih pomladnih dni.

Proti koncu svečana je mraz stisnil peroti ter se umaknil na sever v ledene gore, svoje poletno bivališče. Reza je vedela, da je za njene gojence s tem minila prva nevarnost; premalo je pa zaupala sreči, da bi mogla reči: sedaj pa nič več straha! Prva nesreča je sicer zginila, a z njo ne tudi zadnja.

Šimen je po zimi ponosno stopal, v toplo kožuhovino zavit, po Mednikovi hosti, strah divjačini in lovskim tatovom, donašal vestno vse nastreljene živali in one, ki so jih nalovili tatovi, pa jih je on prestregel iz pasti in zanjk. Redno se je vračal potem s Planjavice dobre volje, nikoli dovolj trezen. Sklep takih slovesnosti pod Robom je bil gotov prepir z Rezo in vztrajna jeza.

Motili so se vsi prezaupni preroki, meneči, da se prepir in nasprotstvo med njima poležeta v premenjenih razmerah kar sama ob sebi. Nasprotno: kolikor več poti na Planjavico, toliko več je bilo jeze in nevolje.

No, zaradi tega se je vendar umaknila zima boljšim časom. Priplavala je kakor na lahkih perotih neko toplo jutro tudi pod Rob vesela pomlad. Celo bukov brst je že čutil dih novega življenja, a v nižavi pod Robom proti Planjavici in še nižje doli se je že širila pomlad po hribih in dolinah. Solnčni žarki so tod s prav očarajočo močjo klicali vsak dan nove cvetlice na zeleno trato.

Tedaj se je vrnil neko jutro Šimen z lova resnično še tešč in resnično tudi — pijan, pijan samega veselja. Prinesel je domov ustreljeno čudno ptico, kakršne Reza ni videla že davno. Bil je divji petelin — ponos in sreča vseh lovcev. Kdo ga je bil bolj vesel kot Šimen? Kdo bolj žalosten kot Reza? V njenem srcu se je dvignila zopet tiha misel, krotka kot golob in ponosna, zmagujoča kot orel v višavi. Zato reče z neprikritim obžalovanjem: »Divji petelin bo še danes plaval v pijači. To bo edini tvoj dobiček, ljubi moj mož. In ta dobiček bo ob enem tvoja in moja poguba.«

Šimen, vesel nenavadne lovske sreče je imel danes občutno, da celo usmiljeno, dovzetno srce za vse blago, dobro in pravo. Želel je, da bi se celi svet radoval njegove sreče — tudi ona, da, tudi njegova žena. Ali je prav slišal? »Ljubi moj mož«, mu je rekla. Zato je ugovarjal mehko in vdano: »Če ti rečem, da petelin ne bo plaval in naša poguba ne bo to, da sem ga ustrelil.«

»Šimen! Prežalostno izkušnjo imam s teboj, da bi verjela tvoji obljubi. Kdaj si jo pa še držal?«

In Podrobar se danes ni dal ugnati, da bi mu očitala žena, kako malo zna biti mož-beseda. Odločno stopi pred njo in reče: »Danes hočem držati obljubo, veš.«

»Pa samo do Maseljca in Mednika na Planjavici.«

»Ni res. Tudi nazaj pod Rob.«

»Najina največja sreča bi bila, ko bi ostal mož-beseda.«

»Boš videla, Reza.« Ob tej besedi je pogledal Šimen svojo ženo prijazno in ljubeznivo in njegov pogled je govoril bolj glasno in razumljivo kakor še določnejše vprašanje. »Ali me zdaj poznaš? Ali nisem tiček, da ni takih? Čakaj, tudi tebi dokažem, da znam več, kot me sodiš.« Hotel je že povedati, da ne pojde danes k Medniku, marveč odloži pot do jutri, ko ga že mine prvo veselje. Ali Reza ga je prehitela in svetovala prijazno, toda neodločno: »Eno samo zdravilo je, ki te reši očitanja, da si figa-mož.«

»In sicer kakšno?« praša on, sede na klop ob peči in čaka nestrpno z desno roko dvignjeno poleg ušesa. Ona je pa še dvomila o končnem uspehu in rekla: »Zdravilo, da sploh ne greš na Planjavico.« Zastala ji je beseda, zakaj čudila se je na tihem, da ne vzroji Šimen kakor je pričakovala, ker mu je svetovala nekaj, kar je danes zanj popolnoma nemogoče. Šimen je pa molčal, stisnil roke v žep in mislil, mislil — kdo ve kaj. Reza je sedaj nadaljevala pogumno:

»Ostani ti doma, jaz ponesem žival Medniku. V dveh urah se vrnem z denarjem, ki ga lahko obrneva za sto nujnih potreb. Oračev bo treba, telica bo hotela vsaj do poletja več mrve. Lani, veš, koliko sva spravila sena, ko nisi hotel. Dve kokoši sem podsadila. Mladim piškam moram kupiti prosa in druge piče. Kje naj vzamem, ako ni novca pod streho niti za sol?«

Še marsikaj drugega mu je Reza skoraj proseče nanizala pred očmi, a vse brez sile in prošnje: nehaj! — Zdelo se ji je, da je tista velika, krilata misel, vstajajoča v njenem srcu, sedaj obsenčila tudi Šimna ter da objame ves svet.

In Šimen, docela prožet nenadne lovske sreče in ponosen na svojo slavo in svojo puško, je bil tako pijan veselja in ženine miroljubnosti, da je res odnehal.

Sedel je na rezilni stol in si dal opraviti z napol dodelanimi grabljami. Reza je spoznala, da jej na tihem že pritrjuje, pa je ogrnila veliko ruto, položila divjega petelina — ponos in veselje vseh lovcev — v pripravno ročno košaro in odšla, vesela, kakor gotovo še nikoli, na Planjavico.

Šimen je v tem času dovršil grablje, jih odnesel k drugi zalogi pod streho in glej, Reza je bila že doma z denarjem sicer, a nič prav zadovoljna. Šimen se je čudil tej premembi. Z divjim petelinom na rami mora biti vesel, vsak pošten kristjan — tudi Mednik; pa bi ne bila njegova žena, ki ji je vendar danes dokazal, da zna biti mož, če hoče.

Reza je odložila košaro in sedla vsa upehana na klop poleg mize. Z glasnim vzdihom je preštela denar — streljnino — zavezano v voglu žepne rute. Potem je pogledala moža mehko in milo, da se je skoro zganilo nekaj v njegovem srcu. Toplo mu je bila hvaležna, da jo je slušal, zakaj vedela je dobro, da ga je zmagala samo njena velika misel, ki zmaga celo vesoljni svet. Da! Toda!

»Ti, pa Mednik trdi, da je še zasledil na lovišču nastavljene zanjke. Naročil mi je, da jih poberi in zasleduj zlikovce. Ako jih ne dobiš, že veš — je rekel — kakšna je vajina pogodba.«

Sedaj je izdahnil pa Šimen. Najprej je nekaj mencal, da bi bil najraje zarentačil na ves glas, ali hipoma se je premislil in potrdil žalostno: »O, vem, vem! Ko bi tako ne vedel!« Obupno se je popraskal za ušesom, pomaknil polhovko na stran in pristavil: »Torej mu ne služim dovolj zvesto! Koliko vjete divjačine sem mu že znosil, nastrelil? Danes tudi petelina, in še mu ni dovolj! Tudi psa bi ne mogel huje goniti, kakor goni on mene. O, sedaj vidim, kaj namerava: Njegova bo veljala. Ničvreden lovski čuvaj sem, pa če si zanj danes zbrusim noge do ram, ker njemu kaže na to stran dobiček. O, o!«

»Zato ti pa pravim leto za letom: Nehaj Šimen! Ne daj se jim, da te skubejo, koder ni potreba.«

»Je prepozno, ljuba moja, prepozno. Ali ne?« Pogledal jo je toplo in zaupno, namesto »ljuba moja« bi ji rad rekel še stokrat bolj sladko besedo, ko bi se je bil le domislil. Zato mu je tudi Reza vračala milo za drago: »Prepozno je za tistega, ki nima namena ali ne zadosti volje kreniti na pravo pot. A ti nisi tak!«

Šimen je rad verjel Rezi, kar je trdila o njem, da se je poboljšal, a pritrditi ji zopet ni hotel, ker je bil prepričan, da ga Mednik s tako brezobzirnostjo, kakor je zdaj začel pometati z njim, lahko spodi iz koče, kadar si izmisli. Ustreči mu itak ne more.

Edina misel, ki mu je poslej lajšala neveselo življenje, je bila zavest, da z njim čuti in trpi tudi njegova žena, ki se celo trudi, da mu pomaga na trnjevi poti življenja. Zamišljen je hodil po svojih opravilih. Zasledoval divje lovce in jih tudi zasledil. Komaj se je umaknil, da ga ni zadel sovražni strel, zato je pa tudi naznanil zlikovca pravici. Namesto lovskih tatov je zagospodoval po Mednikovem lovišču strah in Šimen Podrobar. Pripravil je njive za oranje, najel orače, posejal in posadil poljske pridelke in začel še le do dobra izpregledovati, koliko je zamudil in zanemaril na svojem premoženju vsa leta doslej, odkar je gospodar. Dan za dnem mu je bilo bolj jasno in očitno, koliko lepše bi bilo lahko njegovo skromno imetje, bolj redno, morda celo vzorno njegovo gospodarstvo, njegova hiša — celo njegovo življenje.

Reza je namreč, kakor tisto dopoldne divjega petelina, odnašala teden za tednom na Planjavico ustreljeno divjačino. Šimen je ostajal doma ali iskal plena po gozdu. Tista velika misel, ki se je bila nenadoma dvignila Rezi v srcu, je sčasoma prevzela tudi njega, da se je trudil, pehal in delal, kakor še nikdar prej in da je često prašal samega sebe: ali veš, zakaj se ubijaš? Toda življenje se mu je zdelo vedno lepše kot ondaj, ko je popival zaradi prepira z ženo, zapravljal denar in premoženje ter se ni nikoli utegnil prašati: Šimen Podrobar, zakaj delaš tako in ne drugače?

Nadlegovala ga je sredi najhujšega dela, kakor sredi tihe noči nevesela zavest: Šele sedaj si spoznal, kako lep je tvoj rojstni kraj, in kakšna sreča bi te obiskala na tej grudi tihe zadovoljnosti, pa jo boš moral skoraj zapustiti, dom in z njim tudi srečo.

Reza je bila vesela, ko ga je videla vsega v skrbeh. To ji je bilo dobro znamenje, da Šimen nekaj premišlja. In odkar premišlja, tudi dela. Prej ko ni premišljal, je samo zapravljal. Prizadevala si je, da mu je z milo besedo lajšala take trenotke. Delala je pa s podvojeno silo in sama rekla materi, da je sedaj bolj zadovoljna, če bi še zraven stradala; a prej bi ne bila, ko bi jo bil nergavi in pijani Šimen posadil na kraljevi prestol. Mati seje vračala domov na Suhi Vrh srčno vesela te izpremembe.

Purici samici sta znesli več parov umazanih in precej debelih jajec. Reza jih je bila vesela, kakor da so znak bodoče sreče. Sedaj je videla, da s purani kaže zares dobiček, in sicer veliko večji, nego je mislil Mednik, večji nego je računala sama.

Podsadila je obe samici in nestrpno čakala mladih purčkov. Samca sta glasno kavdrajoč stopala po dvorišču in se izpraševala, kod se mudita družici. Sama nista mogla prav razviti temeljitega kavdranja. In to jima je bilo navskriž. Iz dolgega časa sta prehodila vrt in njive, travnik in senožet pod gozdom. Zapasla sta se celo v grmovje, kjer sta lovila kuščarje in slepce. Šimen jih je moral poiskati, da jih je prignal domov. Videč, kako hlastata živali za raznimi žužki in mrčesi po mladi travi, se je domislil, da je prišlo kdo ve odkod ob zadnji suši na Kras premnogo kobilic selk. Te so požrle vso skromno zelenjad, kolikor je zmore suhi Kras. Jeseni so zginile, a spomladi so se zopet prikazale. Toda Kraševci so nekje na Ogrskem ali Hrvaškem nakupili puranov, ki so hitro požrli kobilice in se zredili, a Kraševci so pojedli rejene purane in nesreče je bilo konec.

Šimnu se je včasih vrnila uprav mladostna dobra volja, ko je pomislil, koliko je pridobil s tem, da je Rezo pošiljal na Planjavico, namesto da bi hodil sam in tam doli popival. Tudi mesečna plača gozdnega čuvaja mu je s tem zaostajala pri Medniku in večala njegovo dobro voljo. Lotil se je z neutrudno roko domačega dela. Pridno je kopal in sejal, gradil ob mejah in čistil goščo. Ob tem opravilu in pomirjenem družinskem življenju mu je včasih vsplul pogled na Planjavico in še nižje doli v dolino, polno solnca in toplote, cvetja in sadja, veselja in vina. A ta pogled je bil jasen, veder. Tudi srce ni zahotelo več kakor nekoč nestrpno od tod — samo izpod Roba. Spoznal je, da se božje stvarstvo s svojo nedoumljivo krasoto smehlja tudi njemu in vsakemu, kdor ima mirno, občutno srce in um, da ga more opazovati. Samemu sebi se je čudil Šimen, da doslej še ni videl, kako lep je božji svet, ki ga zre vsak dan izpred svoje koče izpod Roba. Obžaloval je, da vsled lahkomiselnih dolgov, ki mu teže dušo in posestvo, ne more vživati tega veselja v vsi obilnosti. Toda to se še lahko premeni, se mora premeniti. Ali ne zna delati? Ali se boji dela? Ali ne zasluži, kjer hoče? Da! In žena njegova, ki podpira zares tri ogle hiši in še njega povrhu, da ne omahne v staro blato! E —!

Neko hladno jutro sredi majnika prijoče Reza na glas k njemu v hišo. Sedel je pri mizi in jedel krompirjeve žgance s kislim zeljem. Prav prijetno je dišalo po ti jedi po hiši, zunaj je pa pozna slana pobelila vso okolico. Podrobar je bil s svojim zemljiščem v senci, ki jo je od vzhoda sem iztezal Suhi Vrh. Zato mu slana na poljščini ni nikdar dosti škodovala. Reza tarna in vpije: »Šimen, čuj no, Šimen! Moji ljubi purčki so skoro vsi pozebli nocoj. Uboge živalice! Pomisli: dvajset jih je bilo in sedaj so še samo štirje mladiči. Če ostanejo do jeseni vsi, jih bo dovolj komaj za Mednika. O saj sem vedela, da je to delo past, kamor sva se ujela!«

Šimen je segal vedno bolj poredkoma v lonec, kjer je imel zelje, žganci v skledi so se mu že docela uprli ob tej novici. Slednjič odloži žlico in lonec, obenem celo pozabi, kaj je hotel odgovoriti žalostni ženi. Tudi njega je obšla neprijetna slutnja, da ne bo dober konec pogodbe z Mednikom, a vendar reče, da bi vsaj z besedo tolažil tarnajočo ženo: »Morda le Bog preokrene, da ne bo tako slabo.« Sam pa ni verjel izgovorjeni besedi.

»Danes tudi Bog ne dela več čudežev,« mu je ugovarjala Reza, sicer mehko, vendar ne brez očitanja. »Saj še ni leto, odkar smo se pogodili, pa kaže tako slabo. Ali je Mednik s teboj zadovoljen?«

»To veš tudi ti, ki govoriš z njim na Planjavici. Ali ne hodim jaz samo k maši, potem pa naravnost domov vsako nedeljo in praznik?«

»Res! Nekaj tednov je že molčal o tebi in ni več grozil, a zadovoljen vendar ni bil, da bi to pokazal z lepo besedo.«

»To je že navada vseh skopuhov in oderuhov,« pristavi Šimen.

»Oh, molči no, lepo te prosim. Ako je s teboj zadovoljen, se bom morala pa jaz truditi samo zanj. Mislila sem, da jih nekaj ostane zame — purčkov.«

»Bom pa jaz pomagal. Saj nekaj zaslužim.«

»A dolg in obresti? — Na zimo si zopet izmisli, da mu slabo varuješ lovišče. Zato naju zapodi oba po svetu.«

»Bova pa delala drugod. Saj znava!« Reza ni ugovarjala več, zakaj njegove besede so jo zelo pomirile, naj si je videla pred seboj negotovo in trnjevo pot.

IV.[uredi]

»Ne bom se več prerekal s teboj, Reza; tudi se ne maram,« de pomirljivo in vdano Šimen videč, da je žena opravičeno v skrbeh za bodočnost.

»Vsaj to bo najino, kar pridelava, ali ne?« Mož ni čakal odgovora, marveč vzel motiko in odšel na njivo, prepričan, da s tem še najbolj ustreže ženi.

Pomlad je razprostirala svoja krila tudi pod Robom. Pozdravljali so jo ptički ob prisojnih rebrih, pisane cvetlice po zeleni trati in božje solnce visoko z jasnega neba. Podrobarjeva sivka s teličko je imela vsak dan več sočnate paše, purani so se moško izprehajali po mehki travi in se glasno čudili, da je svet tako lep tudi v teh oddaljenih krajih — Bogu skoro za hrbtom. Reza jih je kar skupno, mlade in stare, zagnala na trato, kjer naj si žival po svoji volji išče živeža in zabave; sama je pa imela oko vedno pri delu na njivi, na vrtu ali v kuhinji. Nekega popoldne, ko je zopet tekla s koreninami in kožami namesto Šimna na Planjavico, se je vrnila s parom prav mladih pujskov. Vsa zasopla jih je položila zvečer pred moža na tla in hitela po mleka, če se ga bodo lotili. Poleg tega se je srčkano smejala kakor otrok, ko dobi obljubljeno igračo.

»Glej no,« mu je dejala, »ti si se vračal iz doline navadno z groznim — mačkom, jaz pa z drugačno živalico. Vsak po svoje, ni res, možek? No, saj ti nič več ne očitam. Pomagaj samo, da spraviva ta-le mladiča v hlev.«

Ob teh besedah je pomenljivo pogledala Šimna, ki je prašal ne brez začudenja: »V hlev? Saj ga nimamo več.« Zares niso imeli pri Podrobarju prešičje živine, odkar je umrla Šimnova mati. Tega pa ne pomni sedanji gospodar. Tudi ni utegnil misliti, kdaj je bil tisti nesrečni čas, ker ni utegnila čakati Reza: »Če ga nimamo, ga pa narediš, kaj ne, Šimen? Saj izdelaš še žlico in grablje, vile in brano, pa bi ne zbil za silo svinjskega hleva! Ni res?«

»Res, no! Se pa že naredi kaj takega, ko vidim, da je prav in potrebno.«

Drugo dopoldne sta živali že krulili zadovoljno po dvorišču, popoldne pa v hlevu.

Šimnu so bili všeč ti glasovi in Reza se je smehljala na tihem.

Imela je poslej še več opravila in se je vsaj navidezno hudovala, da ne more bolje postreči ti mnogoglavi družini, zakaj prerazlična je bila in prerazlična so bila njena opravila, da bi mogla vsem ugoditi, kakor bi rada. Sedaj so uhajale kokoši na vrtne gredice, kamor je nasejala solate in redkvice, ki jo je tako rad prigrizoval Šimen s črnim kruhom; pozabila ni majarona, drobnjaka in raznovrstnih cvetlic, ki tako ljubo vabijo oko. In zdaj bi tu brskala neugnana perotnina? Komaj jo je odgnala in ji ugradila, ko so se purani zakavdrali v goščo, da jih je morala iskati in tako muditi dragi čas. Prej nego se je od tega posla zasopla vrnila v kuhinjo, je pribezljala domov neumna telica, zamukala na hišnem pragu, pa zbežala v hlev, za njo pa vsa v skrbeh nič manj pametna sivka.

Šimna je podila v gozd, da zadovolji Mednikovi sitnosti. Mož jo je slušal in se vračal domov ob nedoločenem času, da bi lovski in gozdni tatovi ne uganili, kdaj je doma, pa bi potem gospodarili po gozdu po svoji volji. Doma je pa Podrobar občudoval svojo pridno ženko, da more uganjati v pravi red domačo živino, vršiti delo na polju in zraven še skrbeti, da dobi on, ko pride iz gozda, vselej dober prigrizek. Najraje bi bil ves dan poleg nje in ji pomagal pri raznovrstnem delu, ko bi ne bilo lovskih uzmovičev in pa Mednika. Zato je pa toliko pridneje delal v ostalem prostem času. Skupno sta se potila na njivi in na travniku, pozabila na skrbi in težave, trud in bridkost, samo ne na delo. Tako se je često zgodilo, da sta začela zjutraj zarana in je Reza odložila orodje, ko jo je že solnce visoko z neba opozarjalo, da jo čaka doma veliko lačnih nezadovoljnežev. Neko dopoldne je delala sama in zamišljena v delo pozabila ves svet. Tedaj zavrišče kure ob koči in zlete proti hlevu, za njimi purani. Reza se ozre in vidi, da odnaša lisica v nasprotni hrib najlepšega purana. Skočila je že z njim črez plot in se podvizala proti gošči. »Šimen, Šimen!« zavpije žena vsa obupana. Šimen se je mudil kdo ve kje v gozdu. Njen krik je samo opozoril tatico, da so jo opazili, in je zato še bolj hitela v grmovje, kjer je imela podzemeljsko stanovanje z neznanimi luknjami, koder je lahko odhajala in donašala mladičem hrane.

Na glas je zajokala marljiva gospodinja, videča, kako izginja z lisico v goščo neznano kam tudi njena nada v boljše čase. Tekla je domov in zaprla kuretino v hlev. Tedaj se vrne Šimen. Truden in upehan odloži puško in lovsko torbo, da bi se odpočil in kaj založil. Ko mu pa Reza s solzami v očeh razloži nesrečo, zadene naglo zopet puško in hiti v smeri, kakor mu jo je povedala ženka, za lisico. Nič niso zalegle njene besede, naj ne hodi tako brž, marveč naj počaka, da se vsaj okrepča. Šimen je tiščal za tatico. Znano mu je bilo njeno skrivališče, znano tudi, da ima v tem času mladiče, ki jim daje za prigrizek mehkega kurjega mesa. V tem času je tako predrzna, da odnese pišče gospodinji izpred oči, goloba o belem dnevu iz golobnjaka, valečo kokljo izpod ognjišča.

Do skrajnosti obupani Rezi sicer tega ni povedal, da bi ne bila še v večjih skrbeh. Opomnil jo je le, da treba poslej bolje paziti na perotnino. Pa tudi s tem ni ugodil Rezi, ki je tožila, da ob tolikem delu ne more biti sama povsod z rokami in z očmi. Šimen ji je pritrdil, da se ne bi še bolj žalostila.

Še prej nego v pol uri se je vrnil — prazen, toda s trdnim namenom, da vjame tatico ob vhodu ali izhodu jame, če je ne ustreli doma pri hiši, ko se bo plazila za plenom.

Popoldne je lisica odrinila od družine zopet po novo pečenko, seveda k Podrobarju in brez denarja. Nič preveč se ni začudila, ko je opazila ob izhodu iz stanovanja zijajočo, nastavljeno — past. — Puran je bil pa le dober, si misli zvita tatica. — Zato pa še ni treba, da bi se jaz vjela. Hm! Imam družino, Šimen je nima. Ali bo morda on skrbel za lisičke in lisjačke mustačke po moji smrti? Seveda — po svoje: pomagal bi jim, revežem — h krznarju! — Lisica se je vrnila od zapaženega izhoda po podzemeljskem hodniku v drugo stran, našla kmalu prost izhod, kakršnih ima več, da se reši iz nevarnosti, in se splazila po namenjenem opravilu. Prišla je v bližino Podrobarjeve koče in oprezovala toliko časa, da je izvohala, kje je perotnina in kje lovec. Purani so bili še zaprti v hlevu, kokoši so se pa že pasle po dvorišču in vrtu. Lisica si izbere primerno oddaljenost, skoči po najbližje pišče, mu zavije vrat, da ni niti čivknilo, ter odbeži z njim, kakor dopoldne s puranom, a ne v hrib in goščo, kamor je ubral pot Podrobar, ko so se kokoši zopet s krikom zgrinjale k hiši in je Reza opazila, da manjka najlepše pišče; krenila je z njim navzdol preko poti v skalovje, kjer je izginila, kakor da jo je požrla zemlja.

Šimen je preklinjal njeno zvijačo in predrznost, ko se je vrnil in pripovedoval ženi, da se lisica ni niti dotaknila nastavljene pasti, ko je šla drugič na rop. Žena je vnovič ugnala kokoši na varno in prijokala iz hleva, da je v tem času odnesel nekdo — drugega purana.

Šimen, star lovec, ugane: »To ti je lisičja prekanjenost! Niti cigan ni bolj premeten. Glej, danes sta šla popoldne oba na lov, lisica in lisjak. Lisica si je mislila: za menoj se bo zapodil Podrobar, ko odnesem pišče, dočim zleze lisjak skozi okno v hlev in brez skrbi odnese — po drugem potu — purana. — Tako se je zgodilo in nič drugače. Čakaj! Še obema pokažem, kaj znam.«

To reče Podrobar in hiti s puško ob licu od hiše, oziraje se na vse vetrove, da bi kje ugledal zvitorepko tatico. Vrnil se je za nekaj časa slabe volje in praznih rok. Reza je jokala. Roke so ji omahnile, kakor je omagal v njenem srcu pogum. »Kaj bi delala, ko ne pomaga nič!« Navzlic tožbam je šla po opravilih.

Po vročem tednu se je slednjič približala nedelja — brez nove nesreče. Podrobarja že davno nista hodila več tako k maši, da bi se molče ali pa zmerjaje srečevala v Jarovi griži; srečala sta se ob domači hiši, zakaj eden je moral skrbno paziti, da prepreči zlobne nakane sosede lisice. Ko je odšel v cerkev Šimen, je vzela puško v roko Reza. Saj je v svoji mladosti še doma na Suhem Vrhu tudi očetu pomagala preganjati lisice, kune in jazbece.

Boj tatinski zverini se je nadaljeval brezobzirno v petek in svetek.

Mehka in mila pomlad se je začela umikati vročemu poletju. Zgodaj sta morala Podrobarja loviti dan za glavo, kakor je trdila Reza, navajena od očeta — da sta dovršila delo za tisti dan pred nočjo. Za rep boš dan zastonj lovil — po noči. Tako je učil svoje otroke rajni Suhovršnik.

Opoldanje ure so bile vrhu tega ob jasnem vremenu prevroče, celo pozno popoldne je še tiščala vročina v tihem zavetju pod Robom.

Neko jutro na vse zgodaj najde Šimen vjeto lisico pred vhodom v luknjo. Grdo se mu je režala in kazala zobe, toda cev njegove puške ji je kmalu pregnala jezo in upihnila luč škodljivega življenja. Zmagovito jo je vrgel črez ramo in stopal z njo proti domu. Računal je namreč, in tudi žena je bila njegovih misli, da bo poslej mir med perotnino in manj skrbi za ostale purane. Z lahkim srcem se odpravita na delo.

Šimen je obesil mrtvo lisico koncem hleva v senco, da jo v opoldnevnem počitku izvleče iz kože. Prav zelo se je veselil tega dela. In glej nesreče! Ko se je Reza opoldne vrnila domov pripravljat obed, je opazila s strahom in bridkostjo, da je lisjak odnesel zopet enega purana, namenjenega Medniku na Planjavico.

»Ob vse bomo, že vidim, da je bilo vse samo najina poguba.« Tako je jadikovala in jokala gospodinja in videla pred seboj vedno bolj črno bodočnost. Tudi Šimna je jezilo to presenečenje, ko je menil, da bo poslej mir okoli hiše. Zato je z veliko nevoljo in naglico »slačil« vjeto tatico. Potem je pa takoj odhitel nastavljat še lisjaku, ki se mora vjeti ob vhodu, kakor se je končno vendar tudi lisica.

Obljubil mu je sovraštvo do pasti, kjer ga čaka smrt. Tako je sodil Šimen in menil, da je s pastjo zaprl lisjaku edini dohod in izhod. Pomislil je celo toliko naprej, da se mu je srce radovalo ob nenavadnem uspehu njegovega lova, zakaj lisičji rod mora brez starih dveh žalostno poginiti pod zemljo. Skoro da se je nasmehnil lepemu uspehu, ko se mu je prav v globini srca pojavilo nekaj, kakor da mu je utripnila doslej neznana žilica — sočutja ob vprašanju: ali ni prekruta, ni neusmiljena taka-le kazen? Doma tega seveda ni omenil ženi, ker je lisjak odnesel s purani tudi poslednjo nado v rešitev iz Mednikovih krempljev njemu in njej. Vendar se ni mogel toliko premagati, da se ne bi čudil na glas, da samec skrbi za družino, če obnemore samica, češ: kako se imata rada!

Reza ga je zato pogledala toplo in ljubo, kakor da je uganila tudi ostale njegove misli. Ozrla se je vstran, zakaj tudi ona ni marala, da bi Šimen uganil nje skrivno željo, dvigajočo se iz dna srca vedno bolj gorečo, vedno bolj živo, odkar jo mož tako lepo sluša, ostaja doma in skrbi za bodočnost. Za koga pa? S tem ga ni hotela dražiti ob tako neprimernem času. Odpoditi je morala sladko misel z grenko zavestjo o puranih, ki so izginili. In takoj se ji je utrnila solza zaradi tajne želje in ukradenih puranov.

Šimen se je pa jezil, da mora prav v tem času loviti lisice, ko je njih kožuh skoro za nič. Imel je namreč lisjaka že tako zagotovo vjetega in obešenega koncem hleva, kakor resnično se je tam sušila lisičja koža. Veliko ne utrži za nje, a nekaj bo le mogel odriniti h kupu za dolg Medniku.

Naslednje jutro je solnce vzhajalo v veličastnem svitu. V dolini do Planjavice je ležala sivkasta megla in še nižje doli na solnčni planjavi je bil zrak komaj prosojen, kakor nasičen s srebrnim prahom. Velika rosa se je lesketala zunaj, rosa kakor po velikem dežju, ko se solnce prismeje skopano izza Suhega Vrha. »Rosa — kakor morje,« je trdil Šimen, ki se je vrnil zgodaj zjutraj iz gozda — brez lisjaka. Ni mu bilo posebno všeč, da je žena hotela vedeti, zakaj je prišel prazen on — iskušeni lovec, ki se je že izkazal z divjim petelinom. Najraje bi se bil še skregal, ko ne bi poslednji čas ta napaka nekam izostajala iz navade. Po nekaterih besedah, ki jih je nalašč zastavljal bolj po robu, je tudi spoznal, da bi bila Reza za to kmalu pripravna. Pa je pomislil nazaj, pomislil, da se reva trudi in on se trudi, ko bi se mu ne bilo treba. Kriva pa ni ona, marveč on. Nagajivost in upornost ga je takoj minila ob misli na čakajoče delo, ki nujno zahteva dveh delavcev, pa nič prepiravcev. Zasukal je pogovor: »Vreme se nam izprevrže. Škoda!«

»Da bi le še danes previselo!« želi Reza, ki ji je bilo všeč, da se je Šimen na ta način izognil prepiru, in se ozre skozi okno v pisano naravo, ožarjeno s krvavordečim jutranjim svitom. On pristavi kot samo ob sebi umljivo nadaljevanje Rezine želje: »Tiste senene kopice pod gozdom bi posušila in spravila.« Potem vzame molče vsak svoje orodje in gresta kosit. Daleč tam na zahodu je bilo nebo temno in jezno prepreženo z oblaki. Kmalu se vspne preko teme velika mavrica, lepa kot sam mir božji, ki kraljuje nad vesoljstvom. Reza ni opazovala njene krasote, marveč je samo uganila staro rečenico: »Jutranja mavrica — večerni dež.« Šimnu se je oko še mudilo ob velikanskem žarečem loku. Domislil se je pravljice ranjkega očeta, da dobi vrečo cekinov oni, ki pride po golih kolenih na mesto, kjer ima en konec mavrice svoje podnožje. Neki reven pastirček je verjel tej trditvi in zavihal hlače nad kolena ter lezel za mavrico, da bi objel njeno podnožje, toda mavrica se mu je umikala. Hitel je za njo — za vrečo cekinov črez hrib in plan, a ona pred njim. Niti opazil ni, da ima kolena krvava, da noge bole, da že ves onemogel ne more dalje. Plazil se je naprej po štirih za njo — za srečo, ki se mu je umikala prav tako hitro, kakor se ji je on bližal. Ko je menil, da jo objame še malo živ, je pa solnce zakrilo oblak in mavrica je izginila. Pastirček je žalostno končal napoti za srečo svoje mlado življenje.

»No, ali misliš, da ni res?« ga predrami žena iz daljnih misli o sreči. Šimen se zdrzne, kakor da ga je zalotila na prepovedani poti, zakaj njeno prejšnjo govorico je bil že docela pozabil. Zato odgovori, samo da nekaj reče:

»Res, klepati moram.«

Reza ga pogleda sočutno. Toliko, da se mu ni zasmejala in ga podražila, da tudi nanj neugodno vpliva vremenska prememba, vendar ga ni hotela dražiti, ker je prej tudi on krenil v pogovoru od prepira na mirnejšo pot. Zavila je v stran in se lotila trave, da je kosa kar žvižgala v jutranji rosi. Šimen je pa spoznal, da mu ne kaže nič drugega, nego sesti na klepišče, najsi kosa ni bila potrebna novega klepa: v to se je neprevidno obsodil sam.

V nekaj urah se je solnce res skrilo za oblake, soparica vendar ni hotela ponehati. Proti poldnevu je potegnil gori od juga topel, vroč veter, kakor dih iz goreče apnenice. Ta je zrak šele razpalil, da so ljudje in živali kar zevali od vročine, nebo se je pa skoro zjasnilo.

Podrobarja sta odložila kosi in začela raztepati pol suho mrvo iz kopic.

Žejni in hladila željni so se ozirali kosci proti nebu po vseh bližnjih holmih, gospodarji so pa priganjali: »Podvizajte se! Sedaj-le je ura!«

Pot je polzel po čelu, a mrva je prijetno šelestela pod vilami in grabljami.

Podrobar je spravil kmalu popoldne včeraj pokošeno seno suho domov. Potem sta se oba vrnila obračat že danes podrto travo v redovju. Žena mu je pomagala, toda mučila jo je neka skrb: kako je sperotnino? V taki-le soparici se rad prikrade jastreb in odnese pišče ali celo kokoš. Vedno in vedno je pogledovala visoko gori v senožeti izpod gozda k hiši, kakor da se boji nesreče. Slednjič je skrb ni več vzdržala na senožeti. »Grem,« je rekla, »in pogledam, če so še vse kokoši in purani. Potem zmečem pripeljano mrvo na pod. Če bo prav, se vrnem zopet obračat. Nekaj me skrbi.« Izpustila je grablje in zbežala navzdol proti domu.

Dolgo je ni bilo, zelo dolgo. Kakor prej Reza, tako je zdaj pogledaval Šimen k rodni koči. Po njegovem mnenju bi bila sedemkrat že preštela vso kurjo živino in najmanj dvakrat zmetala seno na pod, in še je ni bilo. Opazil je vendar slednjič, da nekaj iztika okoli hišnih oglov. Pa ne da bi bil lisjak zopet odnesel purana! Zakliče dvakrat ali trikrat, kaj išče, pa mu ni odgovorila. On si je mislil, ker se ne oglasi, že ni hudega; gotovo ve, da najde sama, kar išče. Šimen, ti pa le obračaj! Sedaj-le je še ura. A kmalu ne bo več. Nebo se temni. Ko pride dež, mora biti na pol suha mrva v kopicah; potem naj gre dež v božjem imenu. Prav gotovo ve to Reza in prihiti pomagat, da zmečeta v kopice. — Tako je sklepal Šimen. Reza je pa iskala — svojo skrb in nesrečo — ostalih pet puranov, ki je menila o njih, da se je žival, boljšega mesa kot pameti, zopet kam zakavdrala v goščo, kakor se je zgodilo prej že večkrat, ali danes morda celo požrešnemu lisjaku v zobe.

Šimen je delal, da mu je polzel pot po licih, po vratu in za široko razpeto srajco po razgaljenih rujavih prsih. Mrva je prijetno dišala, kobilice so skakale po nji in kupi pred Šimnom so se vedno večali. Kar zakrije solnce velikanski oblak, kakor da se je gora dvignila sem od morja. Tedaj je Šimnu odleglo. Ko se ozre za solncem, vidi, kako se kopičijo od juga gori sive glave mogočnih velikanov, groznih in jezno mrmrajočih. Soparica je tiščala k tlom, da bi človek obnemogel, ko bi se mu ne zdelo škoda tako dragocenega časa. Kmalu čuje Podrobar, da eden sivih velikanov, valečih se gori od juga, polglasno bobni, kakor da od njegovega hrbta odmeva daljni grom; pa si misli gospodar: daleč je še! Hitimo! Zamolklo bučanje je bilo vedno močneje. Priklicalo je celo vedno več sivih glav iz neznane globine tam za morjem. Tovarišem so se pridružili kakor na važen posvet o bližajočem se nevarnem plesu v naravi sivotemni oblaki še od vzhoda in zahoda, radovedni, kako se sprimeta sovražnika sever in jug. Sever je bil še skrit za gorami, samo daljno bučanje je svedočilo, da se tudi on napravlja na boj. In res je pognal naprej prve straže, ki so popolnoma zakrile jasno nebo. Tedaj se Šimen zaman ozre za solncem. Z rokavom si otre pot z obraza in reče: »Dež bo!« Potem zavpije: »Reza, oj, Reza! Pridi pomagat, da zdevava to-le v kopice! Škoda, če se zmoči, že na pol suho.«

Reza ni slišala prvič, ne drugič; tretjič je pa zavpil na vse grlo, kakor samo še tiste čase, ko sta se prepirala in pretepala ter zapretil Rezi z vilami proti domu. Ta migljaj — s kolom — je pomagal, da se je Reza takorekoč izluščila iz grmovja na nasprotni strani hiše, koder se je vila steza na Suhi Vrh, nje rodni dom. Tudi tam je zaman iskala purane. Za njimi je bil sicer sled, a v suhi zemlji ni mogla razločiti, če drži gori ali doli. Še le na Šimnov klic je opazila bližajočo se nevihto in okoli Šimna vse polno mrve, potrebne, da jo znosita v kopice. Pustila je sled za purani s krvavečim srcem in se spustila v tek pomagat možu.

Nista še prav končala dela, so že začele padati debele kaplje. Tedaj sta zdrčala naravnost navzdol proti domu. Bliski so švigali, da jima je jemalo vid, tema je pritisnila na zemljo, grom je bučal, kakor da se bliža sodnji dan. Nato pa se vlije ploha kakor bi se odprle nebeške deževne zatvornice, hoteče potopiti in zaliti grešno zemljo in njene prebivalce. Reza in Šimen sta bila mokra do niti, ko sta pribežala pod streho. Žena steče v hlev in prešteje kokoši. Res se vrne vsa prepadena: »Ti, puranov tudi sedaj ni. Še nevihta jih ni spravila domov. Ta žival je naša živa nesreča. Že izpred poldneva jih ni. O, da bi jih ne bilo nikoli pod streho!«

Šimen je gledal, da najprej najde suho obleko in se preobleče, ker ga je stresalo po vsem životu.

Dež je lil, kakor da so se utrgali trije oblaki drug vrh drugega gori nekje pod Robom in nad Suhim Vrhom. Voda je drla od strehe, da bi gnala mlin in tri žage. Privalila se je s hriba in se nekaj časa zbirala pred Podrobarjevo hišo, ugibajoča, kod bo najbliže navzdol. Na pomoč ji je prihitela še z nasprotnega hriba, ki je varoval Podrobarja proti jugovzhodniku. Tedaj je pa že našla pot po kolovozih, kolesnicah in kotanjah, po jarkih in žlebovih navzdol, le navzdol v dolino. Reza in Šimen sta se po stari navadi prekriževala ob slehernem blisku. Žena je obžalovala, da je pogasnil ogenj, ko je ona iskala purane. Lahko bi sedaj-le potolažila z oljkinimi vejicami, kadečimi se na žrjavici, besnečo jezo božjo.

Pogled v dolino proti Planjavici je bil zastrt z deževnimi oblaki, ki je padal dež iz njih kakor v dolgih, debelih štrenah na skalovito zemljo. Vmes je treskalo zaporedoma in tako na gosto, da se je Šimen trikrat zmotil v štetju in slednjič nehal z brezuspešnim delom. Za trenotek je prestal dež, kakor da se je premislil, nato se je pa vsula toča, debela kot orehi.

»Bog nas varuj! Bog nas varuj hudega!« sta vsklikala mož in žena vneto, iskreno drug za drugim, zakaj na njivah se je zibala dozorevajoča pšenica, še bolj zrela pa rž. Stopila sta v hiši k peči, zakaj hladno je bilo obema. Peč, dasi poleti tudi mrzla, ima proti mrazu vedno svojo moč. Rezo je to zaupanje ukanilo. Mraz jo je tresel in domislil, naj se preobleče.

Potem sta drug za drugim stopila k oknu, da bi gledala lastno nesrečo, kako uničuje ledeno zrnje trud njunih rok. No, toča je prenehala; za njo je po malem škropil še rahel dež, ki se je pa tudi izpreletel, da je prej jezno nebo samo rosilo, kakor hoteč izprati in lajšati prizadete rane. Začelo se je svetliti, grom se je vedno bolj umikal za sive glave še vedno nezadovoljnih starcev. Mogočni sever je dahnil po širnem obzorju in velel: Mir vam bodi! In pobrali so nasprotniki vsak svojo jezo ter se neradi udali mogočni sili ledenega samodržca. Obljubili so z veliko zavistjo in škodoželjnostjo, da se ob najbližji priložnosti zopet spoprimejo z njim, ker vendar ni prav, da bi samo eden vladal na vseh štirih koncih sveta.

Grom je zginil z nasprotniki nekam tja, odkoder so ga bili pripeljali.

Pogled do Planjavice je bil zopet veder, čist, umit. Svež zrak je oživljal povsod. Narava se je zdahnila strahu in trepeta. Podrobarica je šla iz hiše na prag pogledat, koliko škode je napravila toča. Kar zavpije skozi odprte duri v hišo Šimnu, ki je še vedno zamišljen stal pri oknu: »O ti moj Bog! Šimen, Šimen, pridi in poglej!« Šimen prihiti in pogleda za Rezino roko, ki je kazala visoko gori pod Suhi Vrh. Tam se je pomikala po stezi navzdol Rezina najmlajša sestrica pod velikim, rdečim dežnikom, kakršnega je nosil še Pavliha, ko so bili v navadi na Kranjskem. Dva purana je vlekla za noge mrtva za seboj, tretji se je pa še s poslednjo močjo zaganjal deklici v rdeči dežnik. Žival se je namreč v vročini zapasla po stezi v bližino Suhega Vrha. Ko je začelo deževati, je pa bežala tja, kjer je videla človeško bivališče — k Rezini materi. Tam so purane dobro poznali in jih zato, da bi Podrobarica ne bila v skrbeh, tudi poslali domov še prej nego je dež do dobra pehal. Niso pa vedeli, da puran ne sme videti rdeče barve, ki ga tako raztogoti, da mu poči žolč in pogine. Dva je deklica pustila mrtva na poti. Šimen in Reza sta videla razločno, kako se je poslednji puran do smrti razljučen zvalil na zemljo. Tedaj je deklica zaprla dežnik, prijela še tretjega purana za noge in ga vlekla za seboj.

Reza je malone omedlela. Šimen ni vedel, kako bi jo tolažil. Stopical je z leve noge na desno, z desne na levo in ugibal, če bi molil ali klel.

Domislil se je očetove pravljice o pastirčku, ki je po golih kolenih hitel za podnožjem mavrice, da bi dobil vrečo cekinov. Bridko mu je bilo v srcu, ko je videl, da sta tudi on in žena njegova prav tako nespametna, kakor preprosti pastirček. Ali jima ne gre vse navskriž?

V.[uredi]

Približala se je rumena jesen in z njo obletnica Podrobarjeve pogodbe z Mednikom in s pogodbo tudi obračun — zguba ali dobiček: biti ali ne biti več pod Robom gospodar in gospodinja.

In res sta se pomikala neko krmižljavo jesensko jutro izpod Roba Reza in Šimen po hrapavi poti navzdol proti Planjavici k Medniku k računu. Nič posebno se jima ni mudilo, zakaj noga bi vedno raje stopila nazaj kot naprej. Žalostno jesenska so bila tudi čustva, ki so jima prevevala srce. Skalnata okolica, kjer se je vila obema dobro znana pot, se jima je zdela danes še bolj pusta in dolgočasna. Komu naj budi dobro voljo ali prijetne misli med pustim skalovjem rumeneč leskov grm ali samoten pritlikav trn, med kupi kamenja skromna njivica, zavarovana s trdnjavi podobnim zidom. Tod mimo sta hodila oba Podrobarja za mladih let v šolo, potem v cerkev, tod sta šla k poroki, tod spremljala na zadnji poti svoje ranjke; tod sta se tudi prepirala in zmerjala domov ali pa k maši in od maše gredoča — v tistih še nespametnih časih. Da, toda tako težko kot danes nista hodila po tej poti še nikoli, kot to jutro k Medniku k obračunu.

Minilo je leto in še nekaj črez, kar so se bili pogodili. Težko nalogo sta prevzela, s težko vestjo se bližala danes obsodbi. Vse, vse je krenilo na napačno pot, v zgubo, v pogubo. Puranov ni, lovska služba Mednika ni zadovoljila, dolg je ostal in obresti in zavest, da je bilo vse zaman.

Reza nosi s seboj cekarček. Naložila je nekaj jajec in lonček rumenega masla, da bi se lažje in prej polegla jeza brezsrčnega gospodarja in upnika na Planjavici. Šimen je vzel s seboj kožo poslednje lisice, ki mu je kradla piščeta — lisjaka ni vjel — rogovje dveh srnjakov in račun o neizplačanem zaslužku lovskega in gozdnega čuvaja za dobrih deset mesecev, pa je le stopal poleg žene kakor skesan grešnik molčeč in boječ. Oba je vznemirjalo vprašanje, kako se povrneta popoldne na stari dom, poslednjič kot pregnanca, ali ju Mednik velikodušno pusti še životariti v njem, dokler ga bo volja. Slednjič jima pa vendar trdo določi dan in uro javne dražbe, dan in uro odhoda z rodne grude. Še-le sedaj vesta, koliko dni, mesecev in let sta si zagrenila po nepotrebnem pod Robom s prepirom in sovraštvom; še-le sedaj vesta, kako bi se jima snovalo življenje lahko tu zanaprej ljubo in veselo. Prepozno!

»Tako težko grem kakor k izpovedi,« pretrga Reza neprijetni molk, ko so dalj časa odmevale samo njune stopinje od trde skale in sta tako prehodila že več klancev.

»Jaz pa tako, kakor da grem od izpovedi ,s ta suho‘, ker nisem dobil odveze,« odgovori Šimen in pogleda ženo sočutno, da bi se prepričal, če se morda že joka. No, ona je najbrž njegov pogled umela napačno, pa je menila, da vidi v njem očitanje, kolikokrat nista tako mirno in složno kot danes hodila po tej-le poti, marveč sta vpila v dolgih presledkih drug za drugim kakor dva jesiharja, da sta le mogla nadaljevati prepir in drug drugemu ponujati najgrših priimkov in kletvic. Zato ni Reza odgovorila nič na Šimnovo primero. Še le ko je rekel: »Zdi se mi, kakor da grem plačat davek, pa nimam denarja,« se je odzvala: »Ali pa dolg z obrestmi — praznih rok.« In misli so ji hitele dalje po prejšnjem tiru: Tega zares ni bilo treba. Tedaj ni hotel odnehati nobeden, danes bi rada oba. Tega vendar ni marala danes očitati možu, saj je minilo in premeniti ali popraviti se ne da več. Zakaj bi ga žalila? Ali se ni izpremenil on? Zares se je poboljšal. — In misli so se ji vračale nazaj v tisti čas pred letom dni in pozneje. V duhu je videla izgubljeni čas, izgubljeni trud, zastonj delo, pot, žulje — vse samo zato, da se je poboljšal Šimen, morda tudi ona. Ne! Ta čas ni bil in ni izgubljen. Bil je le dolga, predolga doba preizkušnje, a ne zaman. Ob tej misli se ji je srce napolnilo z veseljem, da bi se najraje nasmehnila, ko bi trenotek in pot ne bila tako neznansko žalostna. Prevzela jo je neka sladka samozadovoljnost, za njo pa vnovič prejšnja skrb in resnoba. Mikalo jo je, da bi uganila, če je Šimen z njo tudi v tem enakih misli. Zato praša: »Ali ni res, Šimen: Zastonj sva se trudila vse leto in več?«

»Še manj kot zastonj; za izgubo!« potrdi Podrobar in pogleda svojo Rezo prepričevalno. »Kje pa imaš danes obetane purane? Plačati boš morala in bova morala Mednikove in zraven še one, ki bi mu jih morala prirediti. Plačaj vse, če imaš kaj cvenka!«

»I, nekaj pa le poravnava,« se čudi Reza.

»Vse plačilo, ki mi je zastalo pri njem, bo komaj za obresti, če bo le dovolj. Potem pojdi in prosi, da te Mednik po milosti in dokler hoče pusti pod streho, ki je bila nekdaj naša.«

»Jaz sem pa pravkar preudarila, da tako hudo vendar ne bo, če se zgodi tudi vse, kar trdiš ti.«

»Dobra si, ljuba moja, če ti je ostalo v tem žalostnem času še toliko preudarka. Radoveden sem, odkod!«

Ona ga pogleda zaupno proseče in vzdahne:

»O, ko bi mogla začeti še enkrat prav od kraja, kakor tedaj po poroki! Vse drugače bi se nama sukale strune sedaj-le! Kaj, Šimen?«

»Tudi jaz menim, da bi bilo danes marsikaj prav, kar je naopak,« potrdi mož zelo potrt.

»Sva enih misli, Šimen,« hiti ona skoro vesela ter pristavi: »In prav zato slutim, da za naju ni še vse izgubljeno.«

»Dobra si, Reza, da imaš še nado v tej nesrečni uri.«

Ona ga pogleda veselo in reče prepričevalno: »Kaj bi ne bila? Ali nisva sedaj povsod dva za delo, za podporo in zaslužek?«

»Res, pa naju pred leti, ko sva šla tod mimo od poroke, tudi ni bilo nič manj.«

»Nič manj — po številu, toda po dejanju — vsaj polovico manj, zakaj — oprosti mi, Šimen — eden je prav gotovo podiral, kar je drugi sezidal.«

»In tisti eden sem bil jaz — kaj, Reza?« Čudno je zvenelo to vprašanje, tako čudno, da sta se ga ustrašila oba. Reza pa popravi mirno, skesano: »Ne le ti, Šimen, tudi jaz, jaz —.« In nekaj kakor solza se je zasvetilo v očesu, ki ga je krenila od Šimnovega pogleda. Dolgo sta se gledala, a ne več očitajoče, zakaj in kako, marveč oba razočarana:

»Ali je bilo treba šele teh žlobudravih puranov, da sva izpregledala?« Rezi se je zdelo, da govori sama s seboj te besede in vendar si jih ni upala ponoviti Šimnu, ki jih najbrž že čita v njenih očeh. Obrnila je torej zopet pogled drugam, da ga ne bi več žalila s spomini iz nevesele preteklosti. On je pa mislil bolj na svoje napake kot na njeno svojeglavost in modroval sam s seboj: »Pamet pride, sreča pa — odide.«

Ona je umela te besede ter vzdihnila na tihem namesto odgovora, ki bi ne bil nič drugačen kot žalostno resnično zatrdilo: »Ko bi le ne bilo tako, kakor praviš!« Potem je še nadaljevala prejšnje razkritje: »Glej, sedaj sva dva, pravim. Vsak izmed naju lahko zasluži toliko, da pomaga drugemu v nesreči, pa naj si ti ali jaz. Vidiš, to ni slabo. Taka pomoč pa šele veliko izda, če slabejša polovica ne podira, kar sezida močnejša. To je med nama sedaj dobro uravnano in utrjeno. Zato se ne bojim poleg tebe še tako črne bodočnosti. Zato pravim, da prošli čas za naju ni bil izgubljen, brez koristi. Strojil naju je in učil, pa tudi izučil. Kaj, Šimen?«

Šimen je mislil, da bi mogel tako-le govoriti on sam, ker je krepkejši, ker je moški; pa govori Reza, njegova žena; to je pa še bolje. Ali ji res mirno življenje z njim daje tudi pametne, zrele misli. Zato reče skoro vedrega lica: »Da, da, izučil.«

Med takimi pomenki sta se bližala Planjavici. Kamenita streha nevelikega zvonika župne cerkve ju je že vabila v posete k sv. Lenartu, kamor pa vsaj danes nista bila namenjena. Obema je nemirno utripalo srce, ko sta stopala po vasi in krenila naravnost k Medniku v prodajalno, kjer je navadno občeval s strankami, s posli in odjemalci.

Široko je stal dobro rejeni mož sredi prodajalne, golorok, roke v žepih in ne brez prezirljivega nasmeška okoli usten in oči. Na ponižni pozdrav obeh Podrobarjev se mu ni zdelo niti vredno, da bi odzdravil. Malomarno ju je prašal s tistim vsakdanjim naglasom in zaspanim zategljajem, kakor praša otroka, došlega po dva vinarja cukra, ali deklo, zahtevajočo 20 kil moke po 48 vinarjev: »Kaj pa vidva, no?« To prašanje je veljalo splošno vsakemu novodošlecu in seveda ni pomenilo nič posebnega.

»Nič posebnega,« odgovori tudi Reza, ki je čutila v prsih mnogo več poguma kot Šimen, stopi k podolgasti prodajalni mizi, odgrne cekar, da se pokaže pod belim prtičem zaloga snežnobelih jajček in lonček dišečega, kot cekin rumenega masla. To je odrinila štacunskemu fantu z opombo, da je za »Mednikovo mamico«. Njeno namero je natančno opazoval Mednik in se zakrohotal: »Oho, o-ho-ho! To pa ne bo tako! Ali menite, da bo namesto puranov — prosim, mojih osmih puranov to-le?«

Reza se zdrzne osramočena, stopi k fantu, mu vzame cekar, ga zopet pokrije z belim prtičem, pogleda Mednika odkrito, celo osorno, in reče brez bojazni:

»Nesreča jih je pobrala. Kaj hočete? Nisem jaz kriva.«

»Kako si jih pa pasla? Ali ni kriv pastir, če se živina izgubi, če zaide v škodo ali če se ponesreči?«

»Jaz nisem mogla, nisem —. Dosti drugega dela je bilo: mrva, krompir, žetev, pletev, pa —.«

»Pa si pustila moje uboge purane, kar jih ni pobral mraz, lisici, potem lisjaku in na vse zadnje so jim pomagali na drugi svet z rdečim dežnikom. Lepe komedije, kaj?«

Reza je ihtela, ne iz žalosti, marveč od jeze in sramote. Zato se potegne namesto nje Šimen: »Prosim, Mednik, ne bodite hudi! Ona je zares imela veliko opravila v hiši, na njivi, na senožeti in drugod, jaz pa na vašem lovišču.« In Šimnu se je zdelo, da je prav moško zarobil svojemu službodajalcu Mihi Medniku. Pričakoval je, da mu ne bo mogel kmalu pošteno odgovoriti in da ga v soplačilo za uslugo prav gotovo vsaj Reza ljubo pogleda, toda Mednik mu zareži prav pod nos: »Ho, ho! Ti si bil na lovišču, ti, Šimen! In divjačino si lovil? Katero? Tisto, ki je ostala drugim, kar je niso podavili in postrelili drugi in prodali kdo ve kam.«

To pa Šimna razkači. Neresnice ni prenesel.

»Ni res! Samo takih zajcev, lisic, kun, srn, ki so jim drugi nastavljali in so se prav za prav vjele njim, sem vam prinesel — veste koliko? Če ne vi, vem jaz, ki sem za nje prejel od vas obljubljeno streljnino. O, jaz vem in moja žena tudi ve. Pa drugih sem tudi nastreljal. Glejte, tukaj-le lisičjo kožo in dva para rogov — tudi te sem prinesel v dokaz, da nisem miroval niti v prepovedanem lovskem času, marveč sem preganjal škodljivo divjačino in lovskim tatovom prestrezal plen.«

»No, no! To že obračunava še danes,« odgovori Mednik navidezno v zadregi. To je videla tudi Reza ter brzo zastavila svoj jeziček: »Pa še rada sem jih štela, saj ne zastonj. Pa bi ne vedela, koliko jih je bilo in kakšnih. Mislim, da sem vam jih nekaj nanesla letos in lani izpod Roba. Delala sva kot črna živina, tega ne morete tajiti, toda — nesreča ne počiva. Kdor dela, včasih tudi pogreši.«

»In kdor ne dela, ne more ničesar pogrešiti, kaj? Ho-ho-ho!« se zasmeje široko Mednik, ki mu je vidno ugajala Rezina trditev, kako sta delala in trpela Potem vzame počasi Rezi cekar iz roke, ga da štacunskemu pomočniku in mu naroči, naj ga nese v kuhinjo ter pokliče gospodinjo. Mogočno stopi z rokama v žepu pred oba Podrobarja in reče ne brez tistega prezira na licu: »Račun bo lahek.«

Rezi se je pogum zopet umaknil joku in Šimen je mislil, da čaka svoje smrtne obsodbe. Mednik se obrne k njemu, pogleda lisičjo kožo na tleh in rogovje v Šimnovih rokah in zmaje z glavo: »Hm, rogovje je še nekaj vredno, koža pa malo — nič.« Potem se zdrzne, kakor da se je še le sedaj domislil nekaj prav lepega, seže z desnico do ušesa in še nekoliko dalje in izpregovori važno: »Jaz bi bil vsekakor stavo dobil.« Mož in žena ga gledata osuplo, nič manj štacunski fant, ki se je vrnil iz kuhinje brez gospodinje, pa s tremi svetlimi kronicami v roki — za maslo in jajčka in z naročilom, da gospodinja ne more priti, ima preveč posla s peko kruha. Mednik nadaljuje v važnem trenotku važne besede: »Z Maseljcem sva napravila pred letom še zadnji poizkus, če je mogoče vaju dva pomiriti ali raje zapravita premoženje. Dogovorila sva stavo za Šimnov dolg pri Maseljcu. Če se poboljšata, dobim stavo jaz« — laže Mednik in poudarja besedo za besedo, ker resnica je bila, da je on stavil: ne bosta se! — »Če se ne, dobi stavo Maseljc. Če dobim stavo jaz, odpusti Maseljc Šimnu ves dolg na gostilni. Če dobi stavo on, ostane dolg Šimnov meni. Stavila sva poleg tega še vsak par desetakov. Pred tremi meseci sem povedal Maseljcu vajino nesrečo s purani. Videl sem namreč, da vaju nesreča ni preveč potrla in da še izgazita na bolje. To je nagnilo Maseljca, da se je že tedaj udal za izgubljeno stavo ter me prosil, naj odneham od stavljene svote za polovico, enako tudi od priloženih desetakov. Saj bo Šimen hvaležen tudi za polovico odpuščenega dolga. Razdrla sva stavo, ho-ho! A jaz bi jo bil lahko dobil vso, ko bi hotel, pa me je le prosil, da sem odnehal. Sedaj se kesam, da nisem vstrajal do konca. E, ta Maseljc se je tresel za denar.«

Mednik je pozorno opazoval oba, da bi videl, če se mu je laž posrečila ali ne. Podrobana sta ga pa gledala, kakor da stoji pred njima egipčanska sfinga — pol lev, pol človek z nerazrešeno uganko o življenju v obrazu. Sama sebi nista mogla verjeti, da slišita prav. Ali ni bil povsod doslej Mednik znan kot stiskač in oderuh, Maseljc pa dobre volje gostilničar, ki se je rad pošalil s pivci in bil spoštovan soseščan? Resnica je bila pa vendar, da je bil prav Maseljc, ki je zabarantal — če že ne naravnost prodal sorodnika Šimna Medniku in se slednjič, tako sta sodila po njegovih lažeh oba Podrobarja, še tako grdo skesal zaradi stave. Resnica je bila vendar tudi, da je prav Mednik vzel Šimna v službo in ga pustil v dosedanji koči. Mednik je bil tisti, ki si je prizadeval spraviti oba na pravo pot in celo stavil na to, da se mu posreči delo miru in sprave.

To negotovost in zadrego je opazil tudi Mednik ter takoj vedel, da je zadel. Zato jima pojasni z resnim licem, skoro na kes in jok nakremženim: »Če ne verjameta, pojdita prašat k Maseljcu, pa vama bo povedal, da ni Šimen dolžan več Maseljčevega računa kot polovico; lahko bi pa ne bil nič, ko bi hotel Maseljc. Le pojdita in se prepričajta, saj ni daleč!« Po teh besedah se okrene Mednik vstran, Šimen pa pogleda Rezo, da bi čital vsaj v njenih očeh namen, če bi šla ali ne — se zahvalit ali očitat — nemoštvo. Ona mu ne svetuje ničesar. Šimen se pa odloči naglo:

»Danes pa res ne grem, naj bo že kakor koli. Pregrdo je napravil z menoj, da me je prodal.«

Tedaj se zopet oglasi Mednik: »In prav to je bila vajina rešitev. Pomagal vama je k pravi zavednosti, kar je več vredno za vaju in zanj, kot žrtvovana svota. Ti Šimen mi pustiš na dolg neizplačano svoto za čuvajsko službo. Streljnino si prejel ali jo je tvoja žena. Kože ti izplačam danes ali pa vzamem na dolg, pa sva bot.«

»Torej me ne boste tožili?« praša Podrobar ves srečen.

»Ne. Zakaj pa?«

»In me ne boste pregnali izpod Roba?«

»Kako? Če ostaneš še nekaj let moj čuvaj, kar upam, bom jaz tebi dolžan, pa ne ti meni, zakaj dobro si se držal. To ti lahko povem.«

Šimen je zopet čutil toploto v drgetajočem srcu in po vsem životu ga je obšla prijetna zavest, kakor da ga je zopet obsijalo gorko solnce zlate mladosti. Prestopal je z ene noge na drugo in same sreče ni vedel, kaj bi govoril. Reza je bolje in hitreje umevala, kar se je zgodilo z njima. Zato se je hitro ponudila ne brez samozavesti: »Oče Mednik, kaj pa s purani?« Mednik zopet dvigne desnico iz žepa do ušesa, se umišlja in ne reče ničesar. Reza je bila prepričana, da pomeni to, kako drago jih zaračuna. Pa je sklenila sama naprej začeti s pogajanjem: »Lahko vam jih plačam, oče Mednik, ali pa dam druge — povrnem. S Šimnom bova pisala na Hrvaško. On je delal tam v šumah, pa pozna take gospodarje, ki redijo to rdečeglavo nesrečo.«

»Hm! Nesrečo — pravite! Za vaju je bila sreča. Sicer bi —?« Stavka ni končal, ker se je preje domislil nekaj bolj važnega in prašal: »Kakor kaže, imate denar poleg nesreče.«

»Nekaj sem prihranila, hvala Bogu! Seveda, ker sva se vas bala. Piščeta sem prodala, jajca, par kokoši in maslo naše sivke in utržila nekaj novcev. Za silo ali bolje: za vas imava v sili še sivko v hlevu naprodaj, saj je že velika telička, da ne bova brez krave, brez mleka. Pusto je ...«

Začudeno je gledal Mednik samozavestno Podrobarico in jo prašal smehljaje: »Ali nista prav nobenega novčiča zapravila ta čas, kar Šimen več ne iztika po gostilnah?«

»O, sva, pa še precej.«

»Odkod sta pa vzela?« Ob tem vprašanju pogleda Mednik Šimna pomenljivo postrani. Hotel mu je menda reči: »Pa ne da bi bil ti služil dvema gospodarjema: sebi in meni?« Reza ga reši te neprijetne sumnje, ko potrdi: »To je bil ves denar, ki ga je dobil Šimen od ustreljenih in vjetih živali pri vas, potem za nabrane zdravilne koreninice po gozdu, za izdelane grablje, vile, kosišča, žlice, kuhalnice in podobno suho robo. Denar, ki sem ga prejela jaz, a ga je Šimen res zaslužil in ne zapil. Tako je.«

»Tako-o-o!« se začudi Mednik in nadaljuje na glas: »To je pa celo dvojna vajina sreča. Po poti, kakor sta začela, bom lahko v par letih ponosen, da imam poleg svojega lovišča tako mirnega, treznega in marljivega soseda.« Reza je pogledala Mednika, kakor da je danes zares sam med. Poznala je, da je sedaj le pravi čas, ko se zmenita za purane. Zato je silila še z večjim pogumom: »Pa naredimo račun še za tiste štiri turške žlobudravce, oče Mednik, prosim.«

»Za štiri, praviš! Ali se nisva zmenila za osem?« praša odločno gospodar in komaj zadržuje dobro voljo, da mu ne zasije prezgodaj z lica.

»Seveda — za osem, kar je res, je le res. Toda —« hiti Podrobarica zopet v skrbeh, Mednik ji pa seže v besedo: »Toda s teboj se danes ne menim zaradi puranov; narediva že s Šimnom. Ni res, Podrobar?« Šimen samo prikima, Mednik pa govori razsodbo: »Narediva pa kar po staroslovanskem načinu, ko so ljudje namesto denarja dajali še dragocene kože divjih živali. Ti mi prineseš prihodnje leto na ta račun kožo tistega lisjaka, ki ga letos nisi mogel ne vjeti in ne sestradati, in pa kožo tiste kune, ki je tvoji ženi letos odnesla največ piščet. Drugo naj poravna tista polovica od Maseljca dobljene stave.«

»Prav, prav!« pritrdi Šimen, kakor skesan grešnik, ko prejme odvezo. Reza pa praša vsa radostna: »Samo to še želim vedeti, oče Mednik, če bi bila koža drugega lisjaka in druge kune tudi dobra?«

»Tudi, tudi!« potrdi Mednik, gre za prodajno mizo, potegne iz predala ozko, pa dolgo knjigo — vseh dolžnikov planjaviške fare. Črna, oguljena je bila in vsa preveč popisana od znotraj — pravo narobe — pribežališče grešnikov. V nekaj trenotkih je vedel Šimen, za koliko je lažji pri Medniku od lani in za koliko težji sam zase kot gospodar pod Robom.

Žena je še nekaj nakupila, potem sta se odpravila domov. Mednik ju še opozori ob slovesu: »No, k Maseljcu pa danes vendar še ni treba stopiti, da se mu zahvalita, ne, za to bo že še čas.«

Šimen pogleda ženo, Reza pa pravi: »Spodobilo bi se, ne rečem. Mislim pa, da bo v bodoče še priložnost za to.«

»Hm! kakor hočeta!« se čudi za njima Mednik. Šimen izpregovori, kakor da se opravičuje: »Pa me je le prodal. Kar je res, je res.«

Odšla sta.

Nebo se je v tem času razvedrilo. Na jesensko osivele in rjave griče je sijalo zlato solnce. Podrobarja sta stopala hitro, dasi se jima ni preveč mudilo, zakaj doma je opravljala posle hišne gospodinje Rezina mati. Pot se jima je odlegala, kakor da imata peroti. Stopala sta pa molče, polna najslajših, najblažjih čustev, še stokrat lepših in prijetnejših kot tisti dan, ko sta prav po tem potu stopala med vriskajočimi svati od poroke.

VI.[uredi]

Tista velika misel, združena s tiho željo, ki jo je gojila Podrobarica še izza časa, ko se je prepirala s Šimnom, je uveljavljala svojo moč ne le pod Robom, marveč tudi drugod. Sosed Robar, ki ni bil še nikdar zelo sporazumljen s Podrobarjem in ki navzlic večkratnemu zatrdilu domačemu župniku še ni umrl, se je izjavil glasno in razločno pred pričami, da ga tako zelo veseli mir pri Podrobarju, da mu gre rad za botra, če bi bilo treba.

Tisto zimo potem je planjavski župnik pri velikonočnem izpraševanju vpričo zbranih žena obširne župnije pohvalil Podrobarico, da se je tako lepo pomirila z možem. Namenil se je, da pohvali pozneje tudi Šimna, pa se je raje gospod premislil. Imel je že z Rezo preveč žalostno izkušnjo. Reza se namreč zaradi pohvale ni le nekoliko sramovala preburne prošlosti z možem in morda le malo zardela ali komaj slišno zanergala. Kaj še! Dvignila se je kakor je zrastla visoko in rekla: »Gospod župnik! Ne zamerite! Kar je bilo, je bilo — je tudi minilo. Vi mi pa še zmirom očitate stare bolečine. Mislim, da bo dovolj tega, če je božja volja.« Sedla je in ni pogledala nikogar. Župnik ji tudi ni rekel nobene več. Ko ji je izročil listek, jo je samo rahlo posvaril, kar je umela komaj sama: »No, Reza! Le pridna, le pridna! Vse bo prav.« Reza je poljubila gospodu roko, sprejela listek in se obrnila vstran. Hotela je reči: »Še tega je bilo treba po vrhu! Kaj pa da!« — Župnik je bil pa živo prepričan, da je tu pomagalo njegovo in sicer najcenejše zdravilo: Prepirajoča se zakonca pusti na miru!

Pozneje je bil z njima prav tako zadovoljen kakor z resničnostjo tako uspešnega nasveta.

Toda Mednik in Maseljc sta hotela imeti tudi svoj delež in z deležem še po vrhu primerno zahvalo na premembi pod Robom.

Ko sta se pogajala za stavo, ali se poboljšata Podrobarja ali ne, je Mednik nalašč usilil trde pogoje s purani, da bi lažje ujel Šimna in dobil stavo. Maseljcu v lice je pa trdil, da bodo tudi pogoji imeli zanesljivejši uspeh. Stava je bila namreč taka, da dobi Podrobarjev dolg Mednik, ki mu ga ne bo treba Maseljcu in nikomur odplačati, ako se Šimen ne poboljša; ako se pa Podrobar in Reza umirita ter začneta v enem letu poizkušnje drugačno življenje, pusti Maseljc Šimnu ves dolg in obresti. Povrhu tega dobi Maseljc v tem slučaju še tistih par desetakov, ki bi jih dobil kot postransko stavo Mednik, ko bi po enem letu ostal Podrobar — prejšnji Šimen.

Maseljc, mehkejšega srca, je takoj mislil, kako hudo bo Šimnu, če ga Mednik po izgubljeni stavi prežene z rodne zemlje. Sklenil je na tihem, da mu poslednji trenotek prihiti na pomoč, da se mu ne bo treba umakniti — vsaj takoj ne izpod Roba. — Še posebno zaradi tega ne, da ne bodo ljudje kazali za njim: »Glejte! Maseljc ga je pognal — pa še sorodnika!« O dogovorjeni stavi sta se zavezala molčati oba — do konca ne le sosedom, marveč tudi Šimnu in Rezi. Še le ob koncu naj izvesta, kaj sta dobila ali zamudila.

Vse je kazalo, da bo brezuspešna tudi ta stava.

Od tistega dne, ko je padel Podrobar v jarek zunaj Planjavice, da se ga je od daleč izogibala celo neumna živina, pa tje do onega jutra po poletni nevihti s točo se nista Maseljc in Mednik pogledala z lepim očesom. Tisto jutro je pa prijokala Reza na Planjavico tožit o svoji nesreči. Mednik jo je sprejel hladno, trdo in se obrnil v stran skoro molče. Iz njenih besed je spoznal, da nje ne upogne niti ta — poslednja nesreča.

Poizkus se je obnesel, stava je izgubljena! S to novico se je zibal po malem in smehljaje takoj potem k Maseljcu, ko je odšla Reza. Začel mu je pripovedovati o poslednji nesreči pod Robom in mu naravnost dokazovati, da je stava izgubljena. Šimen res ne hodi več popivat na Planjavico, a le zato, ker ga ne pusti žena. Kadar se ji zopet sname iz klešč, že pokaže prejšnje rožičke. S prezirljivim nasmehom je še opomnil, da se je prav za prav Šimen le potuhnil. Pridno hodi na lov, a Reza verjame njegovi trditvi, da je bolan.

»Bolan, ha, ha!« pristavi porogljivo, »Šimen — bolan, ker ne more do pijače.« Maseljc si je pa zopet mislil na tihem: »Presneto srečo ima ta-le moj sosed. Stava je torej izgubljena. Škoda Šimna, posebno še Reze.« Kakor bi Mednik uganil njegovo misel, je vnovič povedal sinočnjo nesrečo in opomnil, kako izpolni Reza potrjene in sprejete pogoje. — Prezaupljivi Maseljc se je vdal, naj si je sklenil že ob začetku stave, da ga ne ujame medeni Mednik nikdar več. Pustil mu je polovico Podrobarjevega dolga.

Ob računu se je pa delal Podrobarju zopet Mednik lepega in dobrega še bolj nego tedaj, ko sta se pogajala za službo in purane, da ne bi prekmalu zasledil njegove zvijače.

Šimen je bil res tudi pozneje mož-beseda. Hodil je s Planjavice trezen, celo brez pijače, kakor izpod Roba, če se ni napil sveže vode. Pri Maseljcu se sploh ni oglasil in pri Medniku samo po opravilu; in rožičkov, kakor je prorokoval Mednik, ni pokazal več — celo njemu ne, dasi jih je bil zaslužil.

Medniku seveda to ni bilo všeč, ker je menil, da se Šimen poboljša samo do konca stave. Tudi Maseljcu se je čudno zdelo, da ga po obračunu ni bilo še nič k njemu, če že ne v gostilno, vsaj z lepo besedo v zahvalo. Ali ni bil on edini pravi začetnik njegove sedanje sreče?

Naravnost ga ni hotel prijeti za to, toda sporočil mu je po ljudeh, po znancih: Tako in tako — jaz sem stavil z ,da‘, Mednik z ,ne‘. Potem je Mednik mene nalagal zaradi neuspeha, da sem mu verjel in tudi odnehal v stavi. Nalagal me je resnično. Pustil sem mu polovico. Ali ni bila moja? Pa ne rad. — Šimen in Reza sta se ob tej vesti spogledala in se umela. On je dejal: »Oh ta zviti Mednik! Tako je mešetil z menoj kot z živino. Čakaj! Mu jo že še zasolim, da bo pomnil! Ni res? Obema sicer sem se izmotal, ha, ha! Ali vidiš sedaj?«

»O, hvala Bogu!« potrdi ona, pogleda Šimna prav živo v oči in se skloni k njemu, kakor da se hoče prepričati, če je to še tisti kljubovalni, nagajivi Šimen. On jo pa prime za ramo in rahlo potisne od sebe ter pokaže bele zobe: »Ha, ha! Sedaj pa, sedaj — kako je pa sedaj?«

Tudi ona se mu nasmeje in odgovori:

»Sedaj? Bog vedi, kako še bo?«

»Mislim, da nič hudega, če nas obvaruje Bog nesreče na duši in na telesu.« Reza je šla zadovoljna po domačem opravilu. Šimnu je zaupala popolnoma. Namesto prejšnjih burnih vsakdanjih prizorov sta si v sporazumstvu, ljubezni in prizanesljivosti spletala pod domačo streho toplo gnezdece. Skupno sta hodila ob nedeljah in praznikih k maši, skupno od maše. Stara mati s Suhega Vrha je rada prišla in jima je za tisti čas oskrbovala hišo. Šimen je navadno trdil, da žene ne more več pustiti kar tako same po slabi, dolgi poti. In obema — materi in Rezi se je dobro zdelo, da je Šimen tako skrben za ženo in hišo — nekdaj neugnani pijanec in nespravljivi zakonski mož.

Sosedje po bližnjih hribih in dolinah, kakor tudi vaščani na Planjavici so bili sedaj zares prepričani, da je bil tudi ta zakon sklenjen v nebesih. Neki šaljivec je včasih pristavil: Sklenjen seveda v nebesih, pa je Bog nekaj let pozabil rositi nanj svoj blagoslov.

Ženske so se hihetale tej opombi in si pripovedovale na uho — kdo ve kakšne skrivnosti izpod Roba in tudi od drugod. Saj se snuje povsod po župniji dvojno življenje: navidezno in ono, ki ga ljudje vedo skrivaje in samo od ušesa do ušesa. Zato se lahko pove že tukaj, da je bila javna tajnost razširjena že po vsi planjavški župniji, da ostane Podrobarjev rod tudi v bodoče trden in krepak ter čislan po svetu kakor doslej, najbrž pa še bolj.

Zgodilo se je namreč že celo, da je po zimi in še večkrat na pomlad prinesel Šimen ustreljeno divjačino sam Medniku, prejel plačilo in se napil vode; prodal je zdravilna zelišča in koreninice, vile in grablje ter se vrnil domov ob tem, kar je vžil doma zjutraj, ko je odhajal. In koliko brže se je vrnil kot nekdaj! Vesel je bil poslej edino doma pri skrbni ženki, ki je med tem imela dovolj dela s kravico in teličko, v hlevu in na dvorišču. Imela je že iz glave izračunano, koliko dobita za teličko na sejmu o sv. Juriju. Ves izkupiček odrineta potem Medniku na dolg, zraven pa seveda tudi očitanje, kako neodkritosrčno, kako grdo bi bil lani Šimna kmalu zabarantal navzlic Maseljčevi poštenosti.

Tako sta večer za večerom izbirala besede, ki bi bile dovolj ostre, da se mu z njimi očita tisto neiskrenost. Pred nedavnim časom bi si Šimen ne bil drznil kaj takega za ves svet. Ali sedaj je drugače. Telička je namreč kazala že več časa, da kmalu neha biti telička ter bo stala v hlevu poleg krave mlada kravica. Dveh kravic pa pod Robom ne prerede. Je premalo mrve, in Šimen ne pomni, da bi se kaj takega zgodilo niti v tistih dobrih, zlatih časih, ki jih pomnijo in hvalijo vsi stari ljudje.

Ob tej misli je čutila veliko, toplo zadovoljnost v svojem srcu zlasti gospodinja Reza. Menila je, da je velik, blag angel razprostrl peroti, bele in široke, ter zakril z njimi jasno nebo, zakril celo pekoče solnce ter da se v njegovi prijetni senci sedaj veseli z njo vesoljni svet. Tak angel se ji je zdela tista velika misel, tista topla želja, ki se ji je uresničevala, ki je napolnjevala njo in Šimna in vse ljudi.

Šimen je sam gnal teličko na sejem v bližnji trg na sv. Jurija dan. Tam jo je tudi prodal prav za tisto ceno, kakor sta jo doma dognala z Rezo, ne vinarja več, ne manj. Potem se je vrnil naravnost na Planjavico in odštel ves denar Medniku v štacuni. Z nobeno stvarjo se ni bil še otešil od jutra, in vendar se mu ni roka prav nič tresla, ko je štel denar in je stal pred njim Miha Mednik, mogočno in široko ter rožljal v žepih z obema rokama po srebrnih goldinarjih in kronah. Tudi njegovega prezirljivega pogleda danes ni opazil, ko je govoril zraven naštetega denarja zbrane besede, kakor jih je ponovil doma z ženo že gotovo stokrat. Mednik se je čudil Šimnovi odločnosti ter se mu smehljal, kakor da ve, koliko truda ga je stalo prej, nego si je vsega tega nabral in tudi zapomnil tako lepo po vrsti: »Še to-le sem se bil namenil vam povedati, oče Mednik, pa brez zamere, veste! Bom govoril samo čisto resnično, veste! Veliko dobroto ste mi storili, da me niste zapodili iz hiše po svetu, ko sem vam bil dolžan več kot danes, veste! Tudi potem me niste pognali izpod strehe, ko ste pregovorili Maseljca, da je vam odstopil dolg, ki sem mu ga bil dolžan povrniti jaz, veste. Velika dobrota je bila to za me, veste, in sreča. Dobrota in sreča. Sreča pa ne le za me in za mojo ženo, veste, tudi za vas, oče Mednik. Zakaj vi, veste, ste pregovorili Maseljca, da vam je odstopil moj dolg, veste, ne v svojo, marveč vašo veliko korist. To bi pa imeli še le potem, ko bi mene pognali izpod Roba. Ker ste menili, da je to več kot .gotovo, ste naredili z menoj in mojo ženo pogodbo, že veste, s tistimi purani, veste, ki bi bili moja poguba, pa ni bila tako božja volja, veste, oče Mednik. Vi znate dobro računati, veste, pa res in brez zamere. Podrobarjevo posestvice dobim, ste si mislili, veste. Morda ni res? Zraven dobim pa še stavo z Maseljcem, veste. Zakaj ko bi se ne bilo zgodilo, kakor se je, veste, to je res: Vi bi dobili za dobljeno stavo tudi ves dolg, ki vam ga je prodal Maseljc. Ni res, oče Mednik? Tako-le ste računali. Račun ni bil slab, veste, zares da ne! Toda goljufal vas je, veste. — Ko ste videli, da se vam vaša nakana z menoj in mojo ženo ni posrečila, veste, tudi to je resnica — jaz govorim danes čisto resnico; pa ste si mislili: bolje nekaj stave dobljene kot cela izgubljena, veste. In pregovorili ste Maseljca, veste, kakor ste ga prvič, veste, prav zares. In naredila sta tako, da je vam odstopil polovico stave, ker je vam verjel, veste. Pa ste tedaj lagali, oče Mednik, grdo ste lagali, veste. In zato vam nisem prav nič hvaležen, veste, pa brez zamere! Lahko me zapodite iz službe, veste, še danes, če hočete; s posestva me ne morete. Samo to sem vam hotel povedati — brez zamere.«

Miha Mednik se postavi pred Šimna in ga gleda od zgoraj doli, kakor da ga hoče pohoditi, potem praša porogljivo: »Ali znaš še kaj več?«

»Nič več. Samo to,« odgovori ta pogumno in upira pogled v Mednikove nevoljno pomežikujoče oči.

»Presneta reč, Šimen! To si se pa dobro naučil. Ni prazna tvoja glava.«

In še globlje zarine Mednik obe roki v hlačna žepa in še bolj glasno zarožlja z denarjem v njih. Šimen si je pa mislil: Vsak zna po svoje. Tudi jaz sem mu jo dobro zagodel! In rahel smešek se mu prikaže na ogorelem, razoranem licu, kakor tedaj, ko se je v prepiru z Rezo domislil soseda Robarja in njegove poštenosti. Ondaj je menila Reza, da se smeji nji, pa se je motila; danes je mislil Mednik, da zasmehuje njega, pa se je tudi motil. Šimen se je smejal srečnemu slučaju, da je brez izpotike in nerodnega pokašljevanja pripravil svoj govor do konca in ga tudi dovršil brez napake. Zato se tudi ni bal niti Mednika, ki mu je zabrusil prašanje: »Pa ti očitaš, meni očitaš laž, ti Šimen! Koliko sem storil za te? Ne veš?«

»Vem pa že, vem; saj sem vam povedal: veliko, a še več — za svoj dobiček.«

Mednika je to skoro ujezilo. »Ali je to moj dobiček, da ti živiš zdaj človeško s svojo ženo?«

»Vaša izguba že ni. Po vašem računu bi bil šel seveda jaz kdo ve kam po svetu — po vašem računu bi bil zdaj-le vaš moj — grunt, veste! Pa —.«

Mednik bi ga bil najraje zagnal iz štacune na cesto, pa sta bila skoro sama, zato si je mislil: nečedne udeležbe ob premembi stave ne morem utajiti. Denar sem prejel, Šimen mi tudi vračuje dolg: dvojen dobiček. Najboljše, če obdržim še Šimna. Ali kar tako-le ob nič se tudi ne vdam. Štacunski pomočnik je tukaj. Ta je slišal vse: naj pa še to-le. In zopet je oblastno pogledal Šimna ter se zakrohotal: »Laž imenuješ to, kar sem storil za te in kar je bilo tebi rešitev ip Rezi. Morda ni res?«

»Res,« potrdi Šimen, »kakor je tudi res, da ste vi pobasali po krivici polovico Maseljčevega denarja, ki bi bil ves moj.«

Mednik se je zopet čudil, odkod ima Šimen danes toliko poguma. Skoro da se je kesal, ker je nadaljeval pogovor in ga ni raje postavil na cesto. Sedaj se je moral opravičiti:

»Ali nisem tvoji ženi odpustil povrnitev denarja za purane — na račun polovice stave?«

»To je tudi resnica. Tiste purane sprejmem tudi jaz namesto tistega denarja. Saj zastonj bi ga še ne maral od vas, veste.«

»Presneto, smo moški danes, kaj, Šimen? Pa naj bo, no! Lisjakove kože nisi še prinesel, kunine ne — na račun, kaj?«

Kaj naj reče Šimen na to? Nasmehnil se je vnovič, ko je spoznal, da hoče vsekakor tudi Mednik imeti del zasluge na njegovi sreči, da ga ni mogel zabarantati, ker se mu ni dal. Mednik je menil, da z nasmehom pritrjuje njegovi velikodušnosti za purane. Ločila sta se — vsak zase zadovoljna.

Šimen se je vesel vračal domov, ker je vedel, da ustreže ženi, če ji pove vse, kako in kaj je opravil po svetu. Zato se ni utegnil niti danes nič oglasiti pri Maseljcu, kar bi bilo spodobno. Tudi je menil, da je bolje, če odnese spravo s sorodnikom na nekoliko poznejši čas, ker je bila to tudi Rezina misel.

Tisti čas je pa bil že prav blizu.

Neko pomladno jutro kmalu potem je hitel Šimen skoro brez sape izpod Roba na Planjavico. Mudilo se mu je tako, da se je pozabil celo odkriti, prekrižati in med potoma zmoliti Očenaš za pokoj pokojnemu očetu, ko jo je pomikal mimo rdeče pobarvanega križa ob poti, kjer je izdihnil pred davnimi leti rajni Podrobar v Jerovi griži. Danes je hitel, kakor da mu je posodil peroti tisti vseobsežni angel, ki je menila Reza, da podoben tisti veliki srečni misli, že objema v svoji oblasti vesoljstvo. Pomikal se je naglo, kakor da ga nosi veter. Kamenje mu je odletalo izpod okovanih črevljev na vse strani. A kaj se je menil danes Podrobar za kamenje? On se je danes pomikal proti Planjavici, kakor da nima nog, kakor da ga nosi sama neznana sreča na svojih nevidnih krilih.

Bil je zanj dan, ki ga je ustvaril sam Bog že v začetku. Tudi ko so ga le noge prinesle na Planjavico, je dirjal brez prestanka, dirjal po vasi naravnost mimo Mednika — še ozrl se ni tja — naravnost k Maseljcu. Nagloma je odprl vrata, planil v hišo, pa kar v eni sapi v gostilniško sobo, kakor da so ga pravkar vrgli z nebes in zavpil: »Oče Maseljc, oče Maseljc!«

Maseljc, nevajen tako burno prihajajočih gostov, se prikaže kmalu na pragu duri, ki so držale v kuhinjo in se začudi:

»Oho, moj stari sovražnik Podrobar! Srečne oči! Ali te je vendar minila jeza?«

»Kaj, jeza? Nobene jeze, oče Maseljc! Danes govorimo drugače, oče Maseljc, veste?«

Gostilničar se ni mogel načuditi, da je Podrobar danes takšen. Izvedel je bil že med tem časom, kako se je obnesel Šimen zadnjič zanj pri Medniku, pa je ugibal, če nista zopet danes imela podobne praske. Zato ga podraži: »I, kaj pa da si danes vendar tako židane volje? Ho-ho! In tudi pražnje oblečen! Ali sta se zopet dajala z Mednikom.«

»A, kaj Mednik? Danes ga pustim, naj plava ali tone v svojem bogastvu. Danes —.«

»Potem ni drugega,« meni Maseljc, »nego da ti je umrla žena. Pa ne da bi ti bila res umrla!«

»He-he-he! Kaj še? Bog varuj! Umrla! Kaj pa da! Ni umrla, oče Maseljc! Pustite me, no, naj povem: h krstu sem vas prišel prosit za botra, oče Maseljc, veste! Mladega Podrobarja smo dobili nocoj po noči, he-he! Staramo se, staramo! Imamo že naslednika. Vse je po sreči in lepo, samo fantek je še — jud, he-he!«

Komaj si je oddahnil Šimen in nemirno sukal klobuk v rokah, zakaj spodobi se, da vabi oče odkrit botra svojemu otroku.

»No, no! To pa se že zgodi, Šimen, če nisi nič več hud name,« ga potolaži gostilničar.

»Bog varuj, oče Maseljc! Tega pa ne, tega pa ne, da bi bil hud. Saj nisem bil še nikoli — na vas že ne, prav zares.«

Maseljc je zadovoljno potrepljal po rami svojega nekdanjega gosta, ki ga je bil pozneje prodal, kakor so mislili, tako grdo prodal Medniku. Potem ga je povabil za mizo, poklical ženo in otroke ter vsem povedal, kako srečno se je končala njegova stava, ker je bil vedno prepričan, da Podrobarjev rod ni takšen, da bi zavrgel samega sebe ali pa se spozabil tako zelo, da bi več ne mogel nazaj, ako je zabredel.

»Seveda, seveda!« je ongavil Šimen, ki ga je le še skrbela neka stvar, če je ali ni prav dognana. Prvotni namen današnjega pohoda ga je zanesel tako v stran in tako daleč naprej, da se mu je zdelo potrebno, poprijeti prejšnji pogovor: kako je zares z Mednikom?

Maseljc se ne umišlja preveč in odgovori mirno: »I, kaj bi bilo neki? Stiskač je bil in ostane.«

Podrobar rad potrdi to nelaskavo izjavo svojega dobrotnika in omeni, kako si je Mednik ob zadnjem računu razlagal krivično pridobitev polovice stave. Zaračunal jo je kar vso na neuspele purane.

»No, mislim, da so tudi dobro plačani,« se zasmeje dobrohotno Maseljc na račun Mednikove skoposti.

»Ako je vam tako prav, je tudi meni, seveda. Zato sem mu pa zadnjič pošteno bral levite in me ni tožil za ostali dolg, službe mi tudi ni odpovedal, ha-ha. Le naj jo, če hoče.«

»Saj ti je tudi ne bo, verjemi!«

»Prav nič se ne bojim sedaj več. Ves drugačen sem, verjemite, ves drug kot lani.«

»Verjamem, Šimen, in zelo me veseli ta prememba. Ti in Reza sta se v stiskah in nadlogah, ki sta jih prestala, tudi navadila delati. To ie od vse stave najlepši konec, ki se ga Mednik ni nikoli nadejal. To bodi njegova zasluga, ha-ha-ha!«

Zelo dobro se je zdela Šimnu taka pohvala. Kadarkoli prej bi jo bil poslušal noč in dan, toda danes se mu je zares mudilo, da se je kar nemirno premikal na sedežu ter prestavljal koleno na koleno.

»In vaša zasluga e pa še največja, oče Maseljc. Bog vam povrni, jaz vam ne bom mogel nikoli. Saj Bog ima vsega dosti. Glejte, s čim je obdaril mene! Kdo bi si mislil, he-he! Samo to prosim, še enkrat prosim —.« In zopet je snel klobuk z glave in ga nerodno vrtel v rokah. »— Za botra vas prosim, oče Maseljc!»

Gostilničar zopet potreplja nekdan,ega gosta po rami in reče dobrovoljno: »Tisto pa že, tisto, Šimen. Kakor sem rekel: le prinesite!«

Podrobar vstane, poda vsem roko in se poslovi počasi iz posebne sobe v gostilniško sobo in medpotoma prosi skoro s solznimi očmi odpuščanja očeta Maseljca, ki ga je spremljal do praga in še po veži na cesto, naj mu ne zameri, če je prevečkrat tožil v svoji veliki nevednosti, kako grdo ga je prodal Medniku, pa ni bilo res.

»No, no, Šimen! Malo neroden si bil res. Pa naj bo. Danes je za te velik praznik in zame vesel dan. Pozabiva bridkosti, ko se nama smehlja sreča! Pa zdrav, Šimen!«

Podrobar je menil, da sijejo danes nanj vsaj tri solnca. Malone še bolj naglo kakor na Plan avuo je stopal tudi s Planjavice pod Rob. Vroče mu je bilo, pa je komaj čutil potno čelo. Hitel je k Rezi, mladi mamici, ki se je danes vsa srečna topila v doslej neznani sladkosti. Tista velika misel, ki je doslej še ni mogla prav pojmiti, se ji je zdela danes sam Bog v neskončnem veličastvu, vsemodri Stvarnik, ki pošilja pokoro, pa mir in veselje zemljanom — celo nevrednim. To je čutil danes tudi Šimen, ko je vse povedal ženi, kako je opravil na Planjavici.

Reza je jokala samega veselja: »Da sem le dočakala kaj takega, le dočakala! Hvala večnemu Bogu!«

»Še več si zaslužila, še več!« jo je hvalil Šimen in pogledal v vznožje, kjer se je kremžil njegov lačni naslednik.

Žensk je bilo ta dan v hiši toliko, kolikor jih je potreba za tako izredno slovesnost, morda še več. Komaj se jim je umikal Šimen, vendar ni rekel nič. Saj sta bila s sinom med tolikimi ljudmi — tudi dva moška pri hiši. Začeli so pripravljati vesele botrinje. Podrobarje menil, da se vnovič bliža svatba, vesela, resnična svatba, ko iskreno, odkrito lahko objame svojo ženo in se po tolikem času prvič moško ozre izpod Roba po svetu.

V takih mislih ga je prijetno vznemirjal otročji jok v hiši.