Pobratimi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pobratimi: Roman
Josip Vošnjak
Izdano: Ljubljana: SZ, 1889 (Narodna knjižnica, 1)
Viri: dLib (Ljubljana: Prešernova družba, 1992.)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bralca, ki bo bral pričujoči fabulativno razgibani roman, utegne nemara zanimati nekaj dejstev tako o avtorju Josipu Vošnjaku kot o romanu samem. Oboje je namreč za slovensko literaturo zanimiv pojav.

Kot pripovednik je Josip Vošnjak (1834, Šoštanj–1911, Visole pri Slovenski Bistrici) povsem pozabljen; kot dramatik in avtor Spominov ni le večkrat omenjen tudi v novejšem času, marveč so njegovi drami Lepo Vido in Doktorja Dragana tudi uprizarjali, Spomine pa ponatisnili pri Slovenski Matici. Razen omenjenih dramskih besedil je napisal še nekaj veseloiger, kot npr. Pene, Svoji k svojim, Ministrovo pismo, Ženska zvestoba ter dramo Premogar, ki so jo uprizorili leta 1894, pomembna pa je predvsem zato, ker je na stežaj odprla vrata socialni problematiki v slovenski dramatiki.

Največ in najboljša pripovedna in dramska dela je Josip Vošnjak napisal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Med njimi je tudi roman Pobratimi, ki je izšel leta 1889 pri Narodni knjižnici v Ljubljani. Ob izidu je zbudil kar nenavadno pozornost, potem je obležal na knjižnih policah, po njem pa so segali le literarni zgodovinarji. Profesor Slodnjak tako v Matičini Zgodovini slovenskega slovstva (1961) ugotavlja: »Kljub tolikemu kritičnemu zanimanju pa so ostali Pobratimi bralcem precej neznani in tudi med literati niso zbujali zasluženega zanimanja. Zato je najbrž dobilo naše slovstvo šele 1914 s Kraigherjevim romanom Kontrolor Škrobar nekak pendant k njim.«

Z romanom Pobratimi so se ob izidu analitično in kritično ukvarjali kar trije znameniti možje tistega časa: literarni teoretik Fran Celestin v Ljubljanskem Zvonu, idejno izostreno orientiran kritik Anton Mahnič v Rimskem katoliku ter filozof in urednik revije Dom in svet Frančišek Lampe. Najbolj pronicljiva in analitično »objektivna« je Celestinova ocena, tipična za avtorja pa Mahničeva. Celestin najprej priznava, da je »knjigo odprl z nekim strahom za pisateljev uspeh, vedoč, da je večina prejšnjih njegovih povesti in črt(ic) napisana po jednem obliku pouka ...« In potem ugotovi: »Pa v tem romanu je pisatelj jako napredoval: to smelo trdim. Za umetniško popolnost pogrešamo sicer še marsičesa, pogrešamo semtertja polnega organičnega soglasja, ki delo povzdiguje do najvišje umetniške stopnje, ali roman je pisan tako toplo, živo in resnično, da mu uspeh ne more izostati ...« (LZ 1889, str. 187).

Zelo hud pa je bil dr. Anton Mahnič, ki ga je samo dve leti pozneje Ivan Tavčar v utopiji 4000 satirično parafraziral kot blaženega Antona od Kala; zlasti se ni strinjal s politično temo romana, kajti o politiki je sodil, da ni primerna za romanopisje. Za politiko v leposlovju namreč ugotavlja, da je »najjasnejše spričevalo duševne revščine«. Ugovarja tudi Dolnikovemu schopenhauerjanstvu. »No,« dodaja, »to je prišlo v modo tudi pri nas, odkar je je Stritar prekuhoval v svojem Zvonu.« Kritik se je nadalje zgražal tudi nad spritizmom in hipnozo. »Če se ne motim,« je zapisal, »je to prvi resen poskus v slovenskem slovstvu vdomačiti to staro bedarijo v moderni obliki ...« Mahnič je zameril Vošnjaku tudi dvoboj: »Ta barbarski običaj, večna sramota 19. stoletja, je dr. Vošnjaku plemenit, junaški čin. Zato ga mora doprinesti njegov naj blaži junak ‚pošteni‘ Dolnik ... V slovenskem slovstvu ni še dobil dvoboj odločnišega in gorečnišega slovitelja, kakor v dr. Vošnjaku. Ako ga bomo začeli tako priporočati, ne bojmo se, vdomačil se bo v kratkem tudi na Slovenskem.«

Vse to, kar so mu kritiki priznavali »per negationem«, učinkuje danes kot zanimivo, malce nostalgično branje; mimogrede: predvolilni shod v IX. poglavju močno spominja na Jermanov politični shod v Cankarjevih Hlapcih. »Prevod« v sodobno slovenščino bi nemara terjal nekaj pojasnil: roman prihaja na slovenski knjižni trg po dobrih sto letih od nastanka, zakaj mu zaradi plastično orisanih značajev, razgibane zgodbe, impresivnih opisov in zdaj že »zgodovinske« tematike o nacionalnih bojih na Štajerskem v šestdesetih letih 19. stoletja, v dobi intenzivnega slovenskega nacionalnega prebujanja, ne bi omogočili bolj gladkega branja, ne da bi pri tem trpela jezikovna patina ter »... gladek, neprisiljen, pravi izraz jasne podobe in misli,« kakor je zapisal Celestin.

France Vurnik


PRVI DEL[uredi]

1[uredi]

Vlak se je ustavil na slovenskoštajerski postaji P. Iz enega od vagonov je stopil mladenič in poklical nosača, da mu iz vlaka vzame kovček in ga odnese v čakalnico. Mladi gospod pa se je oziral po peronu, kakor da bi ga kdo moral pričakovati, pa ga ni bilo. Zdaj se prikaže na oknu bližnjega vagona ženski obraz in začuje se klic:

»Milan! Milan!«

Mladi gospod se obrne, ostrmi in veselo presenečen vzklikne:

»Ivanka! Odkod in kam?«

Stopil je na desko ob vagonu in stisnil roko, ki mu jo je Ivanka podala.

»Tebe vprašam, pustež! Skupaj sva se vozila v istem vlaku in jaz še vedela nisem, da imam takega sopotnika. Kje pa si se zmuznil v vlak, da te nisem zagledala?«

»V Mariboru. In ti? Odkod?«

»Iz Gradca. Čudno, da te nisem videla v Mariboru.«

»Zares čudno. Tvojim bistrim očem ...«

»Si domišljaš, da so vse oči obrnjene nate?«

»Če ne vse, pa vsaj tvoje.«

»O ti prevzetnik! Nevesta sem.«

»Nevesta? Zakaj pa nisi čakala name?« se šali Devin.

»Nate? Menda do svetega Nikolaja. Moj Dragotin me bo nosil na rokah; saj ga poznaš ...«

»Ti mu boš pa gospodovala.«

»Če boš tako zajedljiv, te ne povabim na svatbo.«

»Potem pa pridem brez povabila kakor kamniti gost ... Kaj pa si iskala v Gradcu?«

»Nakupovala. In kaj ti iščeš tukaj?«

»Z oslovsko kožo v žepu grem s trebuhom za kruhom. Sem doktor medicine in kirurgije.«

»Čestitam, gospod doktor! Že vidim, da te bo treba slovesno povabiti. In da gotovo prideš, ti bom priskrbela družico, da ti bo utripalo srce.«

Šaljiva Ivanka se odmakne od okna, da je Milanu odprla pogled v kupe, in reče predstavljaje:

»Moj bratranec, doktor Milan Devin! Gospodična Pavlina iz Zelenega gradu, moja prijateljica.«

Na drugem končuje sedela mlada deklica, ki se je zdaj radovedno ozrla na Devina, ki je gledal v kupe. Pavlina je zardela in tudi Devin je obmolknil, ko so se njene črne oči za trenutek lesketajoče se obrnile nanj, potem pa so se skrile za gostimi, dolgimi trepalnicami.

»Ali ti je zmrznil jezik?« ga podraži hudomušna Ivanka.

Devinu so navadne fraze obtičale v ustih in lovil je kakšen duhovit izrek, pa ga v tem trenutku ni našel. Na srečo je sprevodnik pristopil k vagonu in potegnil Devina za suknjo, ker se je vlak že začel pomikati naprej. Devin je skočil na tla in Ivanka mu je smehljaje zaklicala:

»Zbogom! Na svidenje!«

Hlapon je puhal goste črne megle iz železnega dimnika, kolesa so ropotala ter se sukala hitreje in hitreje. Ivanka se je nagnila skozi okno in z belim robcem v roki mahala Devinu, ki je stal na peronu in zrl za odhajajočim vlakom. Dim se je krožil nad hlaponom in plaval okoli vlaka kakor snežna megla, dokler ni pri vstopu v predor ovil in zakril vseh vagonov. Le daljni šum je še naznanjal, da vlak drvi naprej in naprej po železni progi. Devin pa je stal zamaknjen in ko se je gosti dim valil in krožil nad vagoni, se je stanjšal in končno razpršil, da ni bilo več njegovega sledu pod čistim nebom, je šepetal: »Dim! Ali je res vse le dim? Ne, ne, ni mogoče,« in obrnil se je proti izhodu s kolodvora.

Tisti hip ga je že od daleč pozdravljal mlad mož blizu iste starosti, vihteč v zraku svoj klobuk.

»Dobrodošel!« mu kliče in ga objame. »Vražji kočijaž je kriv, da te nisem pričakal že pri vlaku. Kje pa imaš svojo prtljago?«

Pri teh besedah je prijel Devina pod pazduho in odšla sta s postaje na cesto, kjer je čakala kočija. Devinov prijatelj, s katerim se je zdaj vsedel v voz, je bil doktor Ivan Dolnik, koncipient pri odvetniku v bližnjem mestu. Bila sta sošolca v gimnaziji, skupaj sta maturirala in skupaj odšla na dunajsko vseučilišče, kjer se je Ivan Dolnik vpisal na pravno fakulteto, Milan Devin pa si je izbral medicino. Kakor v gimnaziji, tako sta si na vseučilišču ostala zvesta prijatelja, četudi se v svojih nazorih nista strinjala. Devin se je navduševal za najbolj vzvišene ideale človeštva in v veri v boljšo prihodnost človeškega rodu nasploh in svojega naroda posebej ga ni motila neugodna temna sedanjost. V času svojega študija je bil v srečnem položaju, da ni čutil, kaj pomeni revnemu dijaku boj za vsakdanji kruh. Preskrbljen je bil od doma z vsemi najpotrebnejšimi sredstvi.

Dolnik pa je okušal vse grenkosti študenta, ki pride brez vsake podpore v veliko mesto, kjer ga tare revščina in se duše polaščata malosrčnost in obup. Razumljivo je, da Dolnik ni videl sveta, katerega dobrine so tako neenako razdeljene, v rožnem svitu, kakor njegov prijatelj Devin, temveč ga je gledal kakor skozi temna, zakajena očala. Njegov pravoslovni študij mu je dopuščal dovolj časa, da ni le z lahkoto opravljal svojih inštrukcij, ampak da si je utegnil izpopolnjevati svojo omiko z branjem klasikov raznih narodov. Ker so ga od nekdaj zanimala modroslovna vprašanja, se je z največjim zanimanjem vtopil v Schopenhauerjeva duhovita razglabljanja o človeški bedi. Pesimistično je sodil o človeštvu, zlasti pa se mu je zdel vsak napor za povzdigo naroda nepotreben, že kar brezuspešen, dasi ni nikdar zatajil svoje narodnosti. Devin je bil ves v plamenu za narodno idejo, optimističen, Dolnik pa hladen kot led, pesimističen, računajoč z realnimi razmerami, skoz in skoz praktičen. Prav to nasprotje v nazorih ju je vezalo toliko bolj tesneje, ker sta oba čutila nekakšno potrebo po opoziciji, da ne bi postala preveč pristranska. Devinu je Dolnik imponiral s svojo lastno odločnostjo, medtem ko se je Dolnik navduševal nad naivno vero in požrtvovalno navdušenostjo svojega prijatelja, ki je ni ohladil noben neuspeh.

Kakor strelovod pa je bil med obema tretji tovariš v prijateljski zvezi, Vinko Rovan. Tudi on si je izbral jus, toda po končanih naukih in srečno opravljenih izpitih je stopil v državno službo.

Vinko je bil tiha, pohlevna duša brez svojega pravega prepričanja. Edina skrb mu je bila, hitro priti do koščka kruha. Na Dunaju se je družil z Devinom in Dolnikom, ki sta ga rada trpela med seboj, ker jima ni zmeril nobene šale, katerih objekt je bil navadno on. Sicer pa se je danes z Devinom navduševal za narodnost, kadar sta bila sama, in jutri spet pritrjeval Dolniku, da praktičen človek ne mara takega sanjarstva, ki se nikdar ne more uresničiti.

Dolnik in Rovan sta tri leta prej zapustila Dunaj kot Devin, ki je ostal tam, dokler ni končal vseh rigorozov. Potem je še v bolnišnici služil kot sekundarij, da se je bolj izuril v svojem poklicu.

Dolnik je nastopil pri odvetniku v mestu P. na južnem Štajerskem kot koncipient, Vinko Rovan pa je bil sprejet za avskultanta pri deželnem sodišču v Ljubljani. V tem času se je izpraznilo zdravniško mesto v P. in Dolnik je brž pisal svojemu prijatelju na Dunaj, naj se naseli v P. Devin ni dolgo premišljal. Naveličal se je že bil na Dunaju in poprijel se je ponujene mu priložnosti, vrniti se v domovino.

Po triletni ločitvi sta se tega dne spet videla stara prijatelja. Spominjala sta se zadnjega večera pred slovesom, ko so vsi trije v neki gostilnici na Dunaju praznovali svojo valeto. Takrat so gledali v prihodnost s tistimi iluzijami, ki so last mladosti, ko stopa v praktično življenje. Le Dolnik si ni dal motiti čistega pogleda in smehljaje je poslušal navdušene tirade Devina, ki mu je ta večer Vinko Rovan pritrjeval na vso dušo. Napredek naroda je bil predmet njihovih pogovorov, kako ga oteti sužnosti tujega življa, ga dovesti do višje omike in ga postaviti na svoje noge v duševnem in gmotnem pogledu.

»Težka naloga nas čaka,« je naglašal Devin. »Toda če bo vsakdo storil na svojem mestu svojo dolžnost, bomo preorali ledino in bujne kali bo pognala narodna zavest in rasla bo narodova blaginja. O, veselim se dneva, ko bom stopil med svoj narod in mu pokazal pot do boljše prihodnosti.«

»In ta narod,« mu seže Dolnik sarkastično v besedo, »zaspana, bedasta tolpa, vajena hlapčevati, se bo smejal tvojim frazam in še ploskal bo, kadar te bodo nasprotniki pribili na križ. Ti, Vinko, vsaj ne boš tako nepraktičen.«

»Jaz?« se je zavzel Vinko. »Storil bom za narod, kar bo v mojih močeh. Pisal bom slovenske zapisnike in slovensko uradoval.«

»In če ti načelnik prepove?«

»Rad bi poznal načelnika, ki bi mi mogel to prepovedati, kar mi veleva srce in zapoveduje zakon. In če bo to storil, se bom zmenil za njegov ukaz kakor kmet za lanski sneg. Okoli prsta se ne dam ovijati.«

»Bomo videli!« je mrmral Dolnik, Devin pa je zaklical:

»Dobro, Vinko! Vse za narod! In tudi ti, Ivan, prisezi, da boš ostal zvest narodu in našemu pobratimstvu.«

»Mar res meniš, da bo narod srečnejši, če mu boš v glavo vbil svoje ideje? Da se bo naš narod odtegnil splošni usodi, ki tepe in tare vse človeštvo?«

»Že spet znana melodija. Vsaj danes naju pusti v miru s svojim svetožaljem in trči z nama za srečo naroda!«

»Za srečo?« se je poglobil Dolnik v svoje misli.

»Beseda, tolikokrat izgovorjena, kolikokrat nedosežena. – Toda prav praviš, Milan, ne grenimo si sedanjosti zaradi nejevolje iz bridke preteklosti ali iz skrbi za prihodnost. Trčimo na naše pobratimstvo.«

»Zvesti do smrti!« je klical Vinko Rovan. »Črna zemlja naj pogrezne tistega, ki odpade.«

»Zvesti svojim idealom!« je še pristavil Devin.

Ločili so se pozno v noč.

Zdaj po treh letih je usoda privedla dva izmed njih v isti kraj. Ko sta se Devin in Dolnik peljala v bližnje mesto, sta se spominjala tistega večera ločitve in Dolnik je smehljajoč se vprašal:

»Še zmerom tako optimističen?«

»Vedno bolj. Povsod napredek, veselo narodovo gibanje. Zdaj boš vendar sprevidel, da si se zmotil s svojim črnogledstvom. Tvoj pesimizem ...«

»Hujši je, kot je bil tedaj, ko še nisem živel med tem ljudstvom in ga spoznal do mozga.«

Voz se je ustavil na trgu pred hišo, kjer je stanoval Dolnik. Oba sta izstopila in Dolnik je spremil svojega prijatelja v prvo nadstropje, kjer je bila zanj pripravljena soba.

»Tu imaš sobo za silo. Če pa se odločiš, da ostaneš tukaj kot medicus, ti poiščemo primernejše stanovanje. Stregel pa ti bo moj famulus, stari Joža.«

Preden je Dolnik odšel v pisarno, je dejal prijatelju:

»Drevi pojdeš z menoj v vilo gospe Dore Salbingove. Tam boš našel zbrano vso hautevolee našega mesteca. Gospa praznuje svoj god in je povabila vso gospodo.«

Devin se je izgovarjal, da ne more koj pasti v hišo nepoznan in nepovabljen.

»Sem te že jaz napovedal in gospa težko pričakuje tvoj prihod. Tu boš imel prvo priložnost, da pokažeš, kaj si se naučil na šolah. Gospa Dora boluje za vsemi mogočimi boleznimi, pa le včasih jo napadajo, potem je spet zdrava kot riba. Menda tista ženska bolezen ...«

»Je pač histerična.«

»Tega ji nikar ne reci, sicer boš izgubil zaupanje. Rahli živci, to rada sliši. Pa zdaj zbogom, na svidenje!«


2[uredi]

Devin je pospravljal svoje reči, ko se je Dolnik spet vrnil.

Prekoračila sta mestni trg, na katerem ni bilo videti nič znamenitega. Kdor ju je srečal, ju je pozdravil in se radovedno oziral za novim doktorjem, o katerem se je že zvedelo, da bo ostal v mestu. Ko sta prišla iz mesta, sta hodila ob potoku v hladni senci, potem pa sta se obrnila po stezi proti vinogradom, ki so segali do vznožja gričev. Zadaj so se vzdigovale gore, zvečine še gosto obrasle s črnim lesom. Prišla sta do zelene ograje, za katero se je na vzvišenem kraju prikazala vila. Tu sta obstala in Devin se je čudil lepoti kraja, ki se je raztezal pred njegovimi očmi.

»Krasen pogled!«

»Da, da, ampak človek se ga naveliča, če ga vidi vsak dan, kakor nos ne čuti vonjave, če mu dalj časa reže v nos. Pojdiva, družba je gotovo že zbrana, kajti za nama vidim le še dva človeka, beležnika, ki vedno pride prepozno, in njegovega koncipienta, ki bi najrajši že sedel pri polni mizi in zlati kaplji.«

»Počakaj še malo,« zadržuje Devin Dolnika. »O različnih ljudeh si mi že pravil, le o gospe, h kateri me pelješ, nisi rekel besedice.«

»A tako! Saj sem ti povedal, da je včasih nervozna in da jo boš moral zdraviti.«

»Kaj bi to! Je mlada ali stara, lepa ali grda, samska ali poročena, nemara vdova? Kaj počne v tem kraju?«

»Kakšna radovednost! Kot da jo misliš snubiti. Mlada je, obraz ima ... kakšen že? Vrag naj ga opisuje, saj jo boš sam videl. Ni ne samska, ne vdova, poročena je ...«

»S kom!«

»Z nekim dvornim svetnikom na Dunaju, vitezom Salbingom.«

»Če je dvorni svetnik, ne more biti več prav mlad.«

»Uganil si.«

»Kako sta se pa našla?«

»Kako? Če imaš zlato mošnjo, so ti odprte vse duri. Pravijo, da je hči uradniške vdove. Starcu je bila pač všeč in ker ima dobro plačo in je povrhu bogat, si lahko privošči potrato lepe mlade žene.«

»Kaj pa ona? Je zadovoljna? In kaj dela tu?«

»Dolgčas prodaja, kadar ne spi. Gospod dvorni svetnik je kupil tole posestvo v našem samotnem kraju, pripeljal sem svojo gospo, da si bo pomirila živce v čistem zraku in potem se je vrnil na Dunaj. Vsak mesec prihaja pogledat, kako njegovi golobici prija tukajšnji zrak. Gotovo je tudi danes tukaj, ker smo povabljeni v njegovem imenu. Ob trgatvi se bo baje več tednov mudil tu in potem bosta oba odšla nazaj na Dunaj.«

»Se razumeta?« sprašuje Milan.

»Razumeta ali ne,« odgovori Ivan nestrpno. »Kaj jaz vem. Saj nisem njun spovednik. Stopiva zdaj noter! Le to ti še povem, da se tu govori samo po nemško.«

»Naj bo za danes. Čez deset let pa se tu ne sme slišati druga beseda kot slovenska.«

»Si pri zdravi pameti? Da se le ne bi zgodilo obratno, kot fantaziraš. Zdi se mi, da vidim gospo Doro pri oknu,« reče hlastno Dolnik, ko se je ozrl prek ograje na vilo.

»Tista bleda dama s črnimi lasmi?«

»Da, da, vstopiva!«

V tem trenutku pa se je približal beležnik Obrat, za njim pa še njegov koncipient Trilek. Beležnik je že od daleč mahal z roko in klical:

»Gospod doktor Dolnik!«

Ivan je nejevoljno zamrmral:

»To imava zaradi tvoje radovednosti.«

Ko je beležnik prišel bliže, ga je Dolnik podražil:

»Kakor po navadi: pol ure zamude.«

»Danes samo četrt, le četrt,« je odvrnil beležnik, ko je pogledal na zlato žepno uro. »Kako pa da ste vi, ki si toliko domišljate zaradi svoje natančnosti, danes tako pozni? Gospa Dora vam bo brala levite.«

Dolnik predstavi Devina, da bi ustavil beležnikovo govoričenje.

»Sem že slišal o vašem prihodu. No, da bi tudi ostali v našem mestu. Mi moški smo še kar zdravi, ampak ženske, oh ženske, to boste imeli prakso, da jo boste komaj zmagovali.«

Beležnik se je smejal in vsi štirje so vstopili v park pred vilo. Na širokih stopnicah, ki vodijo iz vile v park, se je tedaj prikazala hišna gospodinja, ki jo je spremljala družba gospodov. Ko jo je Dolnik zagledal, je zašepetal: »Sama? Čudno!«

Ko je gospa Dora Salbingova zagledala prihajajoče pod stopnicami, se je ustavila.

»Vselej zadnji, gospod beležnik!«

»Oprostite, milostljiva gospa, toliko opravkov sem imel. Toda verjemite, da sem težko čakal na trenutek, da vam poljubim roko in čestitam ...«

»Nobenih poklonov in čestitk. Vam sicer ne zamerim, ampak da so tudi drugi taki zamudniki ...« Pri teh besedah se je ozrla na Dolnika, ki se je sklonil in ji poljubil roko.

»Ne obsojajte me. Kriv je moj prijatelj dr. Milan Devin. Dovolite, gospa, da vam ga predstavim.«

Dora bistro pogleda Devina in mu poda roko.

»Ne bi si upal tako namah vsiljevati se v vašo hišo, če ne bi moj prijatelj Ivan prevzel vse odgovornosti.«

»Veseli me, zelo me veseli, da ste prišli. Ne želim si sicer bolezni, da bi potrebovala vašo pomoč, toda moji živci so včasih hudo razburjeni. Moj mož zmerom trdi, da smo ženske bolne samo v domišljiji. Vi ste gotovo drugega mnenja, gospod doktor.«

»Gotovo,« pritrdi Devin.

»Kje pa je, če smem vprašati,« se oglasi beležnik, »kje je gospod dvorni svetnik?«

»Brzojavil mi je, da ne utegne priti zaradi zelo važnih opravkov in da naj vse gospode lepo pozdravim. Zdaj pa prosim pod šotor, da ostanemo na čistem zraku.«

Pod drevjem je stala miza, obložena z mrzlimi jedili in vino v steklenicah je vabilo goste. Zraven gospe sta sedela okrajni glavar in okrajni sodnik, potem odvetnik, mestni župan, beležnik, sodni pristav, komisar okrajnega glavarstva, dva imovita meščana, nasproti gospe pa Dolnik in Devin. Pogovor se je sukal, kakor po navadi ob takih priložnostih, najprej okoli vremena, potem o prihodnji trgatvi, vmes o mestnih novicah in najnovejših škandalih, ki jih iz zasebnih hiš spravljajo na dan zlobni jeziki. Sodnik je hvalil jedi, župan vino in zabava je postajala vse bolj živahna. Gospa Dora je bila enako prijazna in pozorna do vseh gostov, ponujala je jedi in vino in vmes večkrat šla v hišo. Tudi nekateri gospodje so se vzdignili s stolov, si prižgali cigare in se sprehajali po parku. Isto sta storila Dolnik in Devin, ko se Dora dalj časa ni vrnila na vrt.

»Zdaj si videl naše matadorje. Imenitni zastopniki naše imenitne družbe,« je začel Dolnik govoriti porogljivo, ko sta šla z Devinom po senčnatem parku. »Tem ljudem se boš moral uklanjati, če boš hotel tukaj shajati. Odkimavaš? Prav! Potem pa kar poberi šila in kopita in si postavi svoj šotor v drugem kraju; toda kjerkoli boš to napravil, povsod boš z majhnimi spremembami našel iste ljudi, podobne tem kot jajce jajcu. Kar poglej, kako oholo se okrajni glavar ozira po družbi, kako ponižno ga posluša župan, vesel, ker ga je glavar počastil s svojo besedo. Privatno naš župan prodaja platno na vatle in vaga kavo in sladkor v prodajalnici. On je še mož stare šole, se pravi – nobene. Bere težko in podpiše se za silo.

Stori in misli, kar mu ukaže glavar. Možicelj zraven njega, ki mu jed tako slastno tekne, je naš okrajni sodnik. Na srečo za ljudstvo menda nima para drugod. Na strašno jezo vseh svojih nižjih uradnikov opravlja sam vse komisijske oglede, ki kaj prinesejo; celo take, ki jim je kos vsak birič. Stranke pa morajo plačevati, da jim kosti pokajo. Pa kaj to! Pri dražbah spravlja denar v svoj žep in meseci in leta minejo, ko ga ne vidita ne upnik ne dedič.«

»Se nihče ne pritoži?« vpraša Devin. »Višje sodišče tega gotovo ne bi dopustilo.«

»Pritoži? Kdo? Mar ubogi kmetič, ki se ne ve kam obrniti? Ali pa naj se pritožita odvetnik ali beležnik? Kdo rad sega v sršenovo gnezdo? No, ovadili so ga. V preiskavi je bil že večkrat. Slišati je celo, da bo prestavljen, pa še danes sedi tu ter molze in demoralizira ljudstvo.«

»Kdo pa je tisti debelotrebušnik?«

»O, to je imenitna oseba. Kipfelbaron mu pravijo, ker se ukvarja s pekovsko obrtjo, ampak to je le postransko delo. Poleg tega ima hiše, vinograde, mline in menda še dovolj denarja, ker se za gospodarstvo ne briga dosti.

Tembolj mu je za čenče, ki jih ves ljubi dan prenaša od hiše do hiše in povsod se je prepir in nemir. Ta človek je pravi prototip za tiste bonshomes ali bidermenerje, ki jih tako drastično slika znana francoska igra.«

Dolnik bi še naprej slikal zbrano gospodo po svojem sarkastičnem načinu, toda gospa Dora je povabila družbo v notranje prostore, ker se je že delal mrak in ker je hladna sapa začela pihati z gore v dolino. Šli so v prvo nadstropje, kjer so s prostornega hodnika vstopili v elegantno opremljen salon. Odprti sta bili tudi dve stranski sobi z igralnimi mizami. Z jedili in vinom bogato obložen buffet je stal v kotu salona, na drugi strani pa klavir. Gospa Dora je bila prava umetnica pri klavirju, tako so vsaj sodili njeni občudovalci. Gospod beležnik, ki je veljal za dobrega pevca, je odprl inštrument, postavil sveči na njuno mesto in prosil gospo, da naj družbo razveseli s svojo čarobno igro.

»Prav rada, če boste tudi vi potem zapeli kakšno svojo pesem.«

»Ne silite me, moj glas je že ves hripav. Tu je doktor Dolnik; njegov bariton je še mlad ...«

»Torej oba in brez ugovora,« je zapovedala gospa Dora in se obrnila k Devinu: »Kaj pa vi, gospod doktor, gotovo tudi pojete?«

»Le v zboru, če je sila in kadar smo bili študentje dobre volje.«

Gospa Dora se je usedla h klavirju, Dolnik pa se je postavil zraven nje, da je obračal liste. Igrala je neko Beethovnovo sonato z nemalo spretnosti, toda poslušalcem se je poznalo, da jim ta muzika ni razumljiva in da bi raje poslušali kakšno poskočnico. Samo beležnik je kazal nekakšno navdušenje. Dolnik pa, ki je bil glasbeno izobražen, se je vtopil v fantazije genialnega umetnika. Ko je Dora prenehala, je beležnik zaploskal in ploskali so vsi drugi.

»Zdaj sta pa vidva na vrsti.«

Beležnik se ni branil in je pel neko zastarelo pesem, ki jo je za to priložnost prinesel s seboj, gospa pa ga je spremljala na klavirju. Dolniku so bile najbolj všeč Schubertove pesmi in očitno je bilo, da je že večkrat tukaj vadil, ker je pel več skladb, ne da bi se njemu ali spremljevalki pri klavirju kaj zataknilo. Končal je z znano skladbo »Ich schnitt’, es gern in alle Rinden ein«; in ko je z zvenečim, vendar mehkim, v srce segajočim glasom zapel: »Dein ist mein Herz und wird es ewig bleiben,« se je Devin čudil svojemu prijatelju, ki je bil videti ves spremenjen. On, ki je obsojal vse mehkejše čute in se norčeval zlasti iz ljubezni, je bil videti kakor zaljubljen trubadur. Oči so mu žarele in obrnil se je proti Dori, ki je s svojimi tenkimi prsti kakor v sanjah izvabljala iz klavirja mehke akorde.

»Bravo!« je zaklical beležnik in bravo je klicala vsa družba. Dolnik je pogledal okoli sebe, kakor da bi se bil vzdramil, če ga nemara kdo ni opazoval in spet se je kazala na njegovem obrazu sarkastična poteza. Gospa Dora je tedaj zaigrala neko arijo, vmes pa je povedala, da se je danes popoldne sprehajala po gozdu in slišala kmečko dekle prepevati pesem v slovenskem jeziku, ki ji je bila zelo všeč.

»Napev je nekako takšen.«

Gospa je zaigrala na klavir.

Dolnik je poslušal in spoznal, da je to narodna pesem:


»Pojte, pojte, drobne ptice.
Razgrnite se meglice,
da bi sijalo sončece
na moje drobno srčece.«

»Dovolite, gospa, začetek je prav, konec pa se glasi takole.« In Dolnik je sedel h klavirju.

»Če poznate to pesem, jo zapojte. Rada bi jo slišala.«

»Če želite, moram ubogati! Pomagati pa mi moraš ti, Devin. Na Dunaju smo jo večkrat prepevali skupaj.«

Dolnik je zaigral na klavirju in oba sta zapela, Devin s toliko večjim navdušenjem, ker je s tem potrjeval, da so tu domača tla, na katerih naj odmeva le domača pesem. Vse družbe se je zdaj polastil nekakšen nemir. Okrajni glavar, ki je kvartal z županom in odvetnikom, je položil karte na mizo in ni verjel svojim ušesom, da se v salonu trde Nemke, soproge dvornega svetnika, sme kaj takega zgoditi. Župan pa, ki je bil židane volje, je vzkliknil:

»To še jaz znam zapeti. V moji mladosti ...«

Umolknil je, ko je opazil nejevoljo glavarja, ki je vstal in z drugimi odšel v salon.

»Vaš koncipient,« je zašepetal odvetniku na uho, »mi ni nič všeč. In zdaj še ta novi doktor! Videli boste,« je nadaljeval proti županu, »da bo s tem konec miru v našem mestu.«

»Bog nas obvaruj nemirnežev,« se je prestrašil župan.

Vsa družba je bila zdaj zbrana v salonu. Ko sta Dolnik in Devin odpela, je gospa Dora zaploskala, pomagal pa ji je samo beležnik, vsi drugi pa so se spogledovali in molčali. Naposled je glavar dejal z zaničljivim naglasom:

»Kmečke popevke! Napevu in jeziku se pozna okornost.«

Devin je zardel od jeze in je hotel pikro odgovoriti, toda Dolnik ga je stisnil za roko, gospa Dora, ki je takoj spoznala, da utegne priti do neprijetnega besedovanja, pa je glavarju odgovorila:

»Meni pa je pesem zelo všeč. Vi, doktor Dolnik, mi jo morate napisati in prevesti besedilo. Zdaj pa prosim, da se poslužite črne kave ali čaja. Tu so tudi cigare iz zaloge mojega moža.«

Spili so kavo in se poslovili, razen glavarja vsi dobre volje. Gospa Dora jih je spremila do stopnic.

Zadnja sta odhajala Dolnik in Devin. Pri stopnicah sta se ustavila in se še enkrat poklonila. Dora je s prijaznim nasmehom podala Devinu roko:

»Bojim se, da bom že jutri potrebovala vašo pomoč. Moji živci so že več dni hudo razburjeni. Vi se držite na smeh, Ivan,« – nagovorila ga je brez priimka, – »ko bi jaz imela železne živce, kakor vi, se mi ne bi bilo treba zdraviti tu na kmetih in dolgočasiti. Apropos, kaj pa bo z izletom na planine, o katerem ste že toliko govorili?«

»Prve dni septembra, ko je najugodnejše vreme za to, bomo šli, če vam bodo dopuščali živci.«

»Pojte, pojte s svojim zbadanjem.« Podala je Dolniku roko, ki jo je pritisnil k ustom, in se vrnila v salon. Dolnik in Devin pa sta počasi odhajala za družbo, katere glasno govorjenje se je razlegalo po tihi okolici.


3[uredi]

»Čudno, čudno,« je dejal Dolnik pol na glas, kakor v mislih, ko sta z Devinom stopila iz parka.

»Kaj čudno?«

»Človek je in ostane suženj svoje telesne organizacije. Počenjaj, kar hočeš, utrjuj svoj duh, domišljaj si, da imaš svobodno voljo, zaman ves napor, ne umakneš se vplivu tistih skrivnih dejavnikov, ki vladajo vesoljni svet in vsako bitje v njem.«

»In kakšen je povod za te opomine?« ga vpraša Devin.

»Name vsaka glasba deluje čudovito. Dušo mi napaja s sentimentalnostjo. Otožnost se me poloti in to ne le pri izbrušeni umetni glasbi; naj preprostejši navžarji, kakšna harmonika ali neubrane lajne, mi zbudijo isto, zame zelo neprijetno čustvo. Shakespeare pravi nekje: Čudno, da zasukana ovčja čreva človeško dušo utope v najvišjo zamaknjenost. – Da morejo glasovi tako vplivati! In mi vemo, da niso nič drugega kot zračni valovi. Odpraviti hočem še to slabost.«

»Zakaj? Da bi zadušil v sebi še tisto trohico poezije, ki ti je še ostala? Kam misliš?«

»Izpuliti si hočem iz srca vse strasti, ki vznemirjajo človeškega duha. Poezija? – Nirvana, to ti je najvišja poezija. V filozofskem miru zreti na mrgolečo človeško čredo, ki se gnete pod tabo, se grize in spet liže, zdaj vriska, pa sama ne ve, zakaj, in spet tarna pri najmanjši bolečini. Ti pa si si utrdil duha, tvoja volja je premagala meso in beseda sreča – nesreča zate nima nobenega pomena.«

»Torej le v Indijo, in postavi se kakor fakirji na visoki steber, ali se vpiši med trapiste.«

»Le norčuj se. Prišel bo čas, ko boš tudi ti koprnel po miru in spoznal, da je vse le dim in nične sanje.«

»Mogoče, toda današnji večer se mi ne zdi primeren za takšne pesimistične meditacije. Imeli smo se dobro, in če človek ne zahteva preveč od ljudi in če ne sodi preostro, bo z njimi lahko užival še marsikatero veselje. Kaj bi le rekla gospa Dora, če bi te slišala tako govoriti?«

»Gospa Dora? Nikar ne vpletaj žensk, ko gre za pomenek o najvišjih problemih človeštva. Ženski možgani, saj to ti bolje veš, so predrobni in prelahki, da bi se v njih rodile misli, ki bi bile vzvišene nad skrbjo za otroke, za vsakdanji kruh in oblačila.«

»Stara pesem! Ampak spominjam se, da si prva leta svojega bivanja na Dunaju drugače sodil o ženskah. V tvoji miznici sem nekoč našel celo sonet, v katerem si emfatično proslavljal svojo črnooko in črnolaso deklico in želel večno živeti prilepljen na njena sladka usta.«

»Mladostne budalosti, naivnost nezrelega, neizkušenega mladeniča. Še v pravem času so se mi odprle oči, da sem spoznal vso puhlost tako opevanega čustva ljubezni. Do korenine sem si jo izpulil iz svojega srca, in to je bil prvi korak na poti do zaželenega notranjega miru.«

»Da se le ne bi spotaknil. Ne vem, ne vem, kar sem videl nocoj ...«

»Kaj si videl, kaj?« je vzkipel Dolnik.

»Ta gospa Dora in Ivan, se mi zdi, da sta se včasih pogledala nekako posebno, pesnik bi dejal – ognjevito ...«

»Glej, glej, ognjevito! Zdaj ti ne preostane nič drugega, kot da me primerjaš z zaljubljenim mačkom. Ampak pustiva te burke, saj nismo pred pustom.« S temi besedami je Dolnik prerezal ta očitno zanj neprijeten pogovor in znova je začel slikati družbo, ki se je daleč pred njima že bližala mestu.

»Okrajni komisar Kropeč, menda si opazil, da si plešo na glavi pokriva z lasuljo, je okamnina iz patriarhalnih časov, – pri svojem gospodu graščaku je menda nosil jedila na mizo, kakor prejšnji učitelji v župnijah; je brez izobrazbe, čisto nesposoben, vedno toži, kako je v zadregi, če mora rešiti najmanjšo stvarco. Toda hvalevredno je njegovo samospoznanje. Le zaradi prigovarjanja svojega načelnika se ni odpovedal službi, ko je pri preosnavljanju dobil dekret v roke, da je imenovan za tajnika. Razumljivo je, da je glavarjeva metla.«

Devin se je pozneje prepričal, da komisar Kropeč ni tako črn, kakor ga je naslikal Dolnik. Večkrat mu je v burnem političnem gibanju na skrivaj dajal nasvete in resnične informacije, in sploh je bil pošten, čeprav skromen in tih človek.

»Kaj pa tvoj načelnik?« je vprašal Milan.

»Odira kmete in meščane ne glede na politično ali narodno mišljenje in pri tem človekoljubnem delu mu pomagam jaz, za kar me še kar dobro plačuje, dokler ne bom odprl sam svoje kovačnice.«

»Kaj pa njegovo narodno mišljenje?«

»Tuli z volkovi, kajpada.«

»In duhovščina?«

»Naš dekan in mestni župnik se bolj briga za svoje gospodarstvo kot pa za druge stvari. Mož je star in ni mu mogoče zameriti, če ne želi drugega kot mirno živeti. Vikar se ravna po geslu: Bodite modri kot kače in krotki kot grlice. Saj ga boš spoznal, če se boš hotel ukvarjati s politiko. Njegov tovariš, kaplan Lovro Hrastovič, on ti je pa vrla duša. Na njem še moj zlobni jezik ne odkrije črne pičice. Z njim se brati, pošten in odkrit prijatelj ti bo. Licemerstva ne pozna in srce mu gori za narod, da se mu še jaz čudim. Oaza v puščavi.«

»Žensk mi pa še nisi opisal ...«

»Škoda vsake besede. Dvanajst jih gre na ducat in če jih je skupaj šestdeset, pa je trop.

Za zabavo jim skrbi garnizija. Če so huzarji, vse plamte za madžarščino; če topničarji, so vse Nemke, če so pa dragonci s Kranjskega, se spomnijo, da znajo slovensko. Svoje mnenje spreminjajo večkrat kot modo.«

V tem pogovoru sta prišla v mesto, ki je bilo slabo razsvetljeno s petrolejkami.

»Zdaj pa pojdiva v gostilno,« je predlagal Dolnik, »kjer gotovo spet najdeva naše papenhajmarje. Stavim, da beležnikov koncipient Trilek že meša karte in obira svojega načelnika in tiste, ki mu gredo na limanice.«

Ko sta stopila v sobo, ju je pozdravila znana družba, razen glavarja in župana, ki sta šla naravnost domov. Trilek je že sedel v kotu za okroglo mizo in migal gostilničarki, naj prinese karte. Vabil je gospode k majhni igri za kratek čas. Dolnika je že poznal, da se ne dotakne kart. Drugi pa so sčasoma prisedli in začeli hazardno igro makao.

Dolnik in Devin sta sedela pri sosednji mizi in pridružil se jima je komisar Kropeč, ki je pripovedaval, v kakšnih zadregah da je pri tem ali onem primeru.

Potem se je spustil v pogovor z Devinom in mu zagotavljal, da bo urad strogo ukrepal proti mazačem in konjederskim babam, ki sleparijo ljudstvo.

»Vi ne veste,« mu je razlagal, »v kakšnih zadregah sem včasih, ko mi zagotovo zatrjujejo, da taka mazaška baba da je zdravila ljudem, ne morem pa ji dokazati, da jemlje plačilo. Ampak jaz jih znam naviti, da mi pridejo v mrežo. Vi, doktor Dolnik, ste gotovo že slišali, kako sem ujel tisto žensko, ki zna pomagati pri vsaki bolezni, da zdaj sedi štirinajst dni.«

»Potem pa bodo ljudje še bolj letali k njej, ker jo bodo imeli za mučenico zavistnih zdravnikov,« je odvrnil Dolnik.

»Žal, res,« je pritrdil komisar. »V zadregah sem, v velikih zadregah, kaj naj storim ...«

»Zaradi mene,« se je oglasil Devin, »ni treba nobene preganjati niti zapirati.«

»Ampak zakon to zahteva in korist ljudstva!«

Pri sosednji mizi se je vse bolj vnemala igralska strast. Beležnik je kot ponavadi zgubljal, toda ne da bi nehal in čakal na ugodnejši čas, hotel je prisiliti igralno srečo in stavil je više in više. Bankovci so letali po mizi in se kopičili pri njegovem koncipientu Trilku, ki je bil izurjen v igri. Beležnik je iskal že po vseh žepih in igralci se niso zmenili za nič drugega kot za banko. Dolnik je svetoval Devinu, da bi odšla in odšla sta.

Pospremil ga je do stanovanja. Pri slovesu mu je dejal: »Jutri pa se predstavi našim velmožem, toda vsakega pogovora o politiki se izogibaj.«

»Svojega prepričanja ne bom nikdar zatajil,« se je razvnel Devin.

»Tega ni treba, ampak kar te ne peče, ne pihaj.«

»Dolnik je odšel v svojo sobo, Milan pa je ostal sam ...

Dolgo ni mogel zaspati. Rojilo mu je po glavi, kar je doživel današnjega dne. Nepričakovano srečanje na železniški postaji z Ivanko, šaljivo sorodnico. Pri njenih starših, trgovcih v malem trgu, je bil večkrat o počitnicah. In ko se je ozrl v kupe, je zagledal mili obraz in dvoje žarečih oči, strmečih vanj. V duhu si je predstavljal poteze obraza, toda videl je le svetle, od gostih trepalnic obsenčene oči, ki so ga očarale z neko skrivnostno silo, da še spregovoriti ni mogel. Dim, nesrečni dim je prekril vlak in kar je bilo v njem. Ko se je polagoma razpršel, se je spet zasvetilo dvoje svetlih oči, iz katerih je bliskal čudovit plamen. Devin se je nasilno odtrgal od teh blodenj in začel premišljati, ali bo mogoče lahko izpolnjeval tiste idealne načrte v korist naroda, ki si jih je ustvarjal v tujini, da jih bo uresničil na domačih tleh. Če se je spomnil na večer in ljudi, ki jih je danes imel priložnost spoznati in opazovati, in če si je ponavljal, kako je Dolnik opisoval ljudstvo in razmere, mu je upadlo srce, ker se je počutil osamelega in ni poznal nikogar, da bi se nanj oprl. Z Dolnikom ga je pač vezalo prijateljstvo in nanj se je lahko zanašal glede vsega, samo v boju za narodnost ne. Ali bi potemtakem ne bilo pametneje odriniti in postaviti svoj šotor v drugem bolj prijetnem kraju. Ampak to ne bi bilo le nemožato, če bi se ustrašil ovir, marveč izdajalsko. Trdno je sklenil, da bo ostal tu, ugasnil luč in zaspal. In spal je trdo spanje mladega, zdravega človeka, da se zjutraj še spomnil ni, ali se mu je kaj sanjalo ali ne, s čimer je povzročil veliko žalost staremu Jožetu, ki bi rad stavil v loteriji na sanje v prvi noči v tuji postelji.


4[uredi]

Drugi dan je imel Devin dosti opravkov. Predstaviti se je moral glavarju, županu, sodniku in drugim gospodom, s katerimi se je seznanil že prejšnji večer. Glavar ga ni sprejel posebno prijazno. Dejal je, da se v tem okraju ljudstvo ne meni za politične in narodne prepire in da je to zelo pametno. Dovolj je materialnih vprašanj in skrbi, ne pa da bi si čas tratili s takšnimi prenapetostmi, s katerimi se tu in tam vznemirja posebno preprosto ljudstvo. On strogo pazi, da se ne kalita mir in sloga.

Devin je ugovarjal, da je materialno stanje vsakega naroda tesno združeno z njegovo omiko, ki pa se da doseči le z materinim jezikom.

»Dobro, če je jezik sam že izobražen in razvit v književnosti. Sicer pa je za kmeta, in le o njem lahko govorimo tukaj, kajti izobraženci tega narečja ne uporabljajo – bolje, da ostane pri svojem delu, kot da bere knjige in časnike, ki jih ne more prebaviti.«

Devin je sprevidel, da v birokratizmu zrasli nadzornik javnega reda ne more razumeti novih idej našega stoletja, se poslovil in poiskal župana. Našel ga je v mestni pisarni, kjer je prebiral in podpisoval tisto, kar mu je predložil mestni pisar, ki pa si je zaradi lepšega prevzel naziv tajnika.

Bil je še mlad človek prevzetnega vedenja, brez posebnih šol. Končal je osnovno šolo, potem je bil diurnist, dokler ga niso vzeli k vojakom. Priplezal je do narednika in ko je odslužil svoja tri leta, se je vrnil v rodno mesto. Tedaj je bilo izpraznjeno mesto pisarja in dodeljeno njemu. Ker se župan sam ni rad vtikal v javne stvari, je vse prepuščal pisarju in tako je tajnik Kruleč postal imenitna oseba, da se ga je marsikateri meščan bal.

Ko je Devin vstopil, ga je župan pozdravil in mu ponudil stol. Kruleč pa ga je ostro pogledoval in meril od glave do nog ter mu odzdravil le z lahnim kimanjem. Devin je vprašal, kakšne so v splošnem zdravstvene razmere. Župan je odvrnil, da so dobre, toda zdravniki v mestu imajo dovolj opravkov, ker daleč naokoli ni nobenega zdravnika.

»Kdor se drži nas meščanov,« je posegel vmes tajnik, »bo gotovo dobro shajal.«

Devin pogleda moža in vpraša župana, s kom ima čast govoriti. Kruleč zardi, župan pa pove, da je to mestni tajnik.

»Me veseli,« odvrne Devin kratko in se pogovarja naprej z županom, ne oziraje se več na tajnika. Ko se poslovi, gleda tajnik strupeno za njim, župan pa ga pospremi iz pisarne do stopnic. Tam postoji in ker Devin opazi, da ima mož še nekaj na srcu, ga vpraša, ali še kaj želi od njega.

»Da, da,« reče zategnjeno, kot da bi ne upal na dan s pravo besedo. Potem potrka Devinu na ramo: »Kajne, gospod doktor, vi nam ne boste kalili miru v našem mestu?«

»Jaz?« se smehlja Devin. »Kaj pa mislite? Dobro vem, da je mir prva državljanska dolžnost.«

»Prav, prav!« pritrdi župan in se potolažen vrne v pisarno.

Devin se je potem odpravil k sodniku, ki se mu je kazal prijaznega, češ da bosta večkrat pri komisijah imela skupne opravke. Tožil je, da je dela čez glavo. Če bi pa morali uradovati v dveh jezikih, na kar pač ne kaže misliti, potem bi morala vlada nastaviti še dva uradnika več. Devinu se ni ljubilo besedovati z možem, ki mu ga je bil Dolnik tako čudno osvetlil, in je odšel. Na hodniku se je srečal z Dolnikom, ki je bil zaradi svojih opravkov na sodišču.

»Ravno prav! Ura bije poldan, zdaj pa h kosilu. Tu živimo redno, po filistrsko. Ob dvanajstih je miza pogrnjena in kdor pride pozneje, še kosti ne dobi.«

Odšla sta v gostilno, kjer je Dolnik po navadi obedoval, in odslej tudi Devin. Zamišljen je sedel zraven svojega prijatelja, ki se je muzal, ker je vedel, zakaj se Devin drži tako kislo. Po kosilu sta si prižgala cigari in ko sta ostala sama v sobi, se je Dolnik nasmehnil prijatelju:

»Zdaj si se sam prepričal, da tu ni nobenih tal za tvoje osrečevalne ideje.«

»Pri teh ljudeh, ki so zrasli v nasprotnem mišljenju, res ne. Toda večina naroda ima zdravo jedro, treba ga je le izluščiti iz trde lupine. Kmečko ljudstvo je še nepokvarjeno. Prebujati ga iz spanja, mu kazati pot do samozavesti, do kulture in svobode, to naj bo naša naloga.«

»Na kmetih misliš torej poskušati svojo srečo? Narodni tribun hočeš postati? Nemara mučenik? Nehvaležna, pa tudi nespametna naloga!«

»Nehvaležna morda; toda zakaj nespametna?«

»Ker niti kultura niti svoboda ne pospešujeta človeške sreče, kakor je niso vsi naši tako hvaljeni izumi. Z višjo izobrazbo boš tistim milijonom, ki so doslej mirno prenašali svojo usodo, ker niso veliko premišljevali o njej, vcepil tisti nemir in nezadovoljstvo, ki ju čuti izobraženec, ko spozna nepopolnost in praznino tega sveta. Razvnel boš strasti, ki so doslej spale, poslej pa se ne bodo dale nasititi. Iz trpinov, ki se ne zavedajo svojega trpljenja in ga zato temu primerno lahko prenašajo, boš naredil še hujše trpine, ki bodo bridko čutili neznosno pezo svoje usode in jo brez uspeha skušali zvrniti s svojih ramen. Nedavno sem slišal može iz neke bližnje občine, kako so se pričkali zaradi ustanovitve nove šole. Komisar jim je razlagal, kako potreben je pouk in koliko bolje se jim bo potem godilo, ko se bodo v šoli naučili raznih vednosti. Stari mož, ki je bil med njimi, je zmajal z rameni in rekel:

»Kdor malo ve, mirno v svoji koči živi.« Ali ni to izrek, vreden največjega filozofa? – In svoboda? –«

»Malo se oddahni, preden nadaljuješ s svojimi paradoksi,« mu je segel v besedo Devin.»Izobrazba in izumi, da bi onesrečevali človeštvo? Tole te vprašam: Kdo se je bolje počutil, ali graščakov tlačan, ki se je zvijal v mukah in ki ga je gospodar lahko bičal in trpinčil do smrti, mu onečaščal ženo in hčer in ga prodajal kot živino, ali osvobojeni kmet, k čemur je prispevala rast človeške izobrazbe, ki je sam svoj gospodar in podvržen le istim zakonom, ki veljajo za vsakega državljana od vladarja samega do najrevnejšega berača? Ali preprosti kmet naše dobe ne uživa več ugodnosti kot vitezi pred sto ali dvesto leti? Prav tako tudi rokodelec in obrtnik, ki mu stroji lajšajo vsakršno delo.«

»Lajšajo?« se je razvnel Dolnik. »Stroji mu požrejo delo, s katerim je prej lahko in pošteno vzdrževal sebe in celo družino. Vsak novi stroj jemlje zaslužek tisočem človeških rok in napravi več lačnih revežev kot nekdaj najmogočnejši graščak. In da so ugodnosti življenja zdaj veliko večje za kmeta in obrtnika in sploh za vsakega človeka? Kdo pa to čuti? Na te ugodnosti smo navajeni in jih imamo za nekaj navadnega, vsakdanjega. Pri tem pa bridko čutimo, kaj vse še pogrešamo, in to nas prav tako pekli kot v prejšnjih časih bič tepenega sužnja. In toliko hvaljena svoboda? Kaj pa je drugega kot sleparstvo in pesek v oči veliki večini? Volitve, parlamentarizem, vse je humbug, resnična in stalna v začaranem krogu je le splošna revščina. Njej pa se ne da pomagati z malenkostnimi sredstvi; zanjo sploh ni zdravila.«

»Jaz pa,« odgovarja Devin ognjevito, »jaz pa ne le da upam, ampak sem trdno prepričan o boljši prihodnosti človeštva. Že se rumeni zarja, ki bo zasvetila srečnejšim rodovom. Povsod naokoli vidimo velikanski napredek, usmerjen k vzvišenemu cilju, vsaditi ljudem dejansko ljubezen do bližnjega, odpraviti človeško bedo in da bi vsakdo dobil svoj delež pri dobrinah tega sveta.«

»Torej komunizem?«

»Vsekakor bolje kot tvoj nihilizem. Pa stopiva spet na realna tla in prepustiva prihodnost svojim potomcem. Šalil si se, češ da hočem prebujati kmečko ljudstvo. Zakaj se ti to zdi tako smešno? Dovolj priložnosti si imel, da bi spoznal njegove dobre in slabe lastnosti. Kako sodiš o našem kmetu? Ali kmet ne čuti hudih krivic, ki se mu gode?«

Dolnik je pomilovalno pogledal Devina.

»Naš kmet? Ni ne slabši in ne boljši kot pri drugih narodih. Praktičen je in zato sebičen. Obljubi mu vinar manj davka, manjšo desetino in višje cene njegovih pridelkov; dodaj še, da bosta cenejša sol in tobak, pa se mu boš bolj prikupil, kot če mu cele ure razlagaš in ga skušaš vneti za človeške in narodne pravice. Odkar sem tukaj koncipient, še niti eden ni zahteval, naj mu spišem tožbo ali pogodbo v njegovem jeziku. Pardon! Neki original res živi kakšno uro hoda odtod v neki stranski dolini. Mlin ima in kmečko posestvo, pri Zidarjih se pravi, piše pa se Urh Dolinšek, Prišel je k nam v pisarno, mencal z rokami, jaz pa sem ga vprašal, kaj želi in če ima kakšno tožbo. Dejal je: »Seve, seve, zaradi vode.« Pripovedoval je, zakaj da gre in končno nekako plaho pristavil: »Seve, seve, da se piše slovensko.« – »Seve, seve,« sem mu pritrdil, »če želite.« Možu se je lice zasvetilo od veselja, roke si je mel in odšel mrmrajoč: »Seve, seve slovensko.« – Naši pisarji so ga krstili za Urha Seveta.«

»Le norčuj se iz njega. Obiskal ga bom!«

»In našel boš Nikodema na kmetih.«

Dolnik in Devin bi se pogovarjala še naprej, če se ne bi odprla vrata; vstopila je hišna gospe Dore. Dolnik jo je spoznal in vzkliknil:

»Tvoja praksa se začenja. Gospa Dora je spet bolna, kajne Marjeta?«

»Zelo hudo jim je,« je rekla Marjeta, »tako hudo ...«

»Kakor tebi, kadar odide garnizon,« se je pošalil Dolnik.

»Vi se zmerom norčujete. Gospa hudo trpi in težko pričakuje gospoda doktorja. Prosim, da brž pridete,« je rekla Devinu.

»Zdaj pa le na delo in pokaži, kaj znaš. Če boš ostal dalj časa v vili, se mogoče mimogrede oglasim,« je dejal Dolnik in odšel.


5[uredi]

Gospa Dora je slonela na zofi v elegantno opravljenem budoarju. Rdečkasta zavesa je zastirala edino okno, da se je vse kazalo v rožnatem siju. Dora je bila ovita v okusni negliže, razpuščeni kostanjevi gosti lasje so bili ujeti v mrežo. Ko je vstopil Devin, je z obema rokama pritiskala na sence in glasno ihtela.

»Hvala, da ste prišli, gospod doktor,« je stokala. »Zblaznela bom, če mi takoj ne pomagate. Prosim, primaknite si stol, ne morem vstati.«

Devin je sedel in Dora mu je podala roko.

»Ali še bije žila? Vsa kri mi sili v srce, glava pa se mi zdi, kot da je vkovana v razbeljeni železni obroč.«

Devin jo je začel tolažiti z navadnimi frazami, češ da bolezen ni nevarna.

»Torej vi ne verjamete,« se je oglasila Dora nejevoljno, »da sem res prav hudo bolna.«

»Verjamem, da trpite hude bolečine, vem pa tudi, da vam bo kmalu odleglo.«

»Uboga moja glava! Znotraj tolče kakor s kladivom.«

Dora je prijela Devinovo roko in si jo položila na glavo.

»Ali ne čutite, kako tolče in bije pod temenom? Zdi se mi, da kar iskre skačejo iz mojih las.«

In Devin je res čutil neko gomazenje in slišal prasketanje, ko se je s prsti narahlo dotaknil njenih las, kakor če pogladiš črno mačko po hrbtu.

»Oh, vi ste magnetizer,« je Dora vzkliknila veselo. »Zdaj pa tudi jaz verjamem, da me boste hitro rešili najhujših bolečin.«

»Jaz magnetizer? S tem doslej še nisem imel opraviti in da vam odkrito povem: magnetiziranje in podobne reči imam za prazno sleparijo.«

»Vi ne poznate svojih skrivnih moči, jaz pa sem jih takoj začutila. Zelo sem senzitivna in če se mi približa pravi medij, sem takoj popolnoma v njegovi oblasti. In vi ste takšen medij. Če res hočete, da pojenjajo moje bolečine, potegnite z roko po mojem čelu. Tako! Že čutim, da se obroč razteza in da kladivo v glavi udarja redkeje in redkeje.«

Devin je storil po Dorini volji in začelo ga je zanimati, kaj da pomeni magnetiziranje in podobni še nepojasnjeni naravni pojavi. Dora je bila očitno olajšana in je prosila Devina, naj odpre okno, da ji bo zdaj čisti zrak koristil.

»Torej se niste nikdar udeležili kakšne seanse ali seje?« ga je vprašala Dora.

»Slišal sem o takih sejah, pri katerih potujoči spiritisti sleparijo lahkoverne ljudi in pri tem dobro žive.«

»Vi govorite kakor gluhi o glasbi. Ne zamerite, ampak če bi se le enkrat udeležili take seje, bi drugače sodili.«

Dora je potem pripovedovala, da jo je prijateljica na Dunaju uvedla v salon barona H., kjer je videla najčudovitejše spiritistične prikazni.

»Slišali ste trkanje,« je posegel Devin vmes in se na tihem smehljal, »premikanje stolov in miz, zvonjenje zvončkov, igranje na kitaro ali harmoniko, škripanje in pokanje po sobi, videli ste bele roke in čutili njihov smrtnohladni dotik.«

»Kaj to! Take navadne stvari zna vsak medij. Na seansah je to le predigra, da se duh zamakne in da je pripravljen v breztelesni svet. Duhovi se ločijo od medija in se prikazujejo, pa ne le to, tudi otipati jih je mogoče, jejo in pijejo, stiskajo podano roko in vzdigujejo stol s človekom vred. Groza me prešine, če se spomnim na zadnjo sejo. Slavni in znani ameriški medij Monk se je zamaknil v razsvetljenem prostoru, ne kakor sicer ponavadi v temnem salonu. Mi smo sedeli v krogu in se držali za roke, kajti samo če se drži roka roke, duhovi lahko delujejo.

Kot bi trenil, je iz Monkovega telesa nad rameni zrasla bela megla, ki je postala človeška podoba, se ločila od Monka, hodila po sobi in kazala inteligenco in telesno moč. Čez četrt ure se je spet približala k Monku in izginila v njegovem telesu. Tu vendar ni mogoče misliti na prevaro ali na halucinacije, ker se je vse dogajalo v svetlem salonu kot podnevi.«

»Spiritisti, pravijo,« je odvrnil Devin, »so najspretnejši glumači!«

»Pravi, pošteni spiritisti gotovo ne. Priznam pa, da so med njimi tudi sleparji. Ampak poslušajte naprej, Monk se je v zamaknjenosti vzdignil od tal, in kot da bi bil breztelesen je plaval nad nami po zraku do stropa salona. Tedaj je eden izmed navzočih gospodov iz nagajivosti izmaknil roko iz sosedove roke, ker ni verjel v spiritistične prikazni. Groza! Monk je padel na tla. Hudo bi se bil poškodoval ali celo ubil, če ne bi na srečo nekaj gospodov pomagalo z naglo vzdignjenimi rokami, da ni prehudo treščil na pod. In zdaj še trdite, da je spiritizem humbug?«

Gospa Dora je zatisnila oči, kot da bi vse to klicala v spomin. Devin pa je po kratkem molku še enkrat odločno dejal, da ne bi mislil na duhove, tudi če bi sam videl take nenavadne prikazni, ampak bi preiskal, s kakšnimi sredstvi se dogajajo takšni navidezni čudeži.

Dora ga je pogledala in se nasmehnila:

»Vaš prijatelj Dolnik pa ni tak neveren Tomaž.«

»On da verjame?« je vprašal Devin presenečeno.

»V spiritizem,« je potrdila Dora.

»Ni mogoče!«

»Zakaj pa ne, če se je pri sejah sam prepričal.«

»Kje in kdaj?«

»Že na Dunaju.«

»Nikdar mi ni pravil o tem.«

»Torej tudi ne o meni?« je zvedavo vprašala Dora.

»Niti besedice. Mislil sem, da vas je spoznal šele tukaj.«

»O, ne,« je rekla Dora zategnjeno, »stara znanca sva. Na Dunaju je poučeval v hiši mojega svaka in ko sem videla, da se zanima za spiritizem, sem poskrbela, da je dobil vabilo na sejo, pa je iz Savla postal Pavel. Toda on nima nobene spiritistične moči, vi jo pa imate, samo če jo hočete uporabiti.«

Zdaj je bila Dora očitno bolj pri sebi. Pripovedovala je, da se lahko zamakne v somnambulno spanje, če jo magnetizer oziroma hipnotizer s svojimi očmi ostro meri in mislim v njej ukaže, da mora zaspati. V takem spanju, je rekla, ne ve, kaj govori in počenja. Ko se spet zbudi, se ne spominja ničesar.

»Poskusite!« je silila Dora. »Rada bi vedela, ali sem imela prav. Toda vi morate imeti odločno voljo, čeprav tega ne verjamete.«

»V take poskuse se ne spuščam. To mi prepoveduje zdravniška dolžnost. Vaši živci so že tako preveč razburjeni in zakaj bi jih še bolj dražil s fantastičnimi poskusi. Predpisal vam bom zdravila.«

»Pustite me s svojimi zdravili. Meni nobeno ne pomaga, samo magnetizem.«

»Tega pa,« se je pošalil Devin, »nimam ne jaz na recepte, pa tudi ne morem ga naročiti v lekarni.«

Dora je srdito vstala, stopila k oknu in se zazrla na vrt. Tudi Devin se je vzdignil in se hotel posloviti. Sicer mu je bilo neprijetno, da se je zameril tako imenitnemu bolniku, toda sramovati bi se moral samega sebe, če bi se vdal takim muham in bi se proti svojemu prepričanju in kljub študiju ukvarjal z diletantskimi poskusi. Približal se je gospe in se nehote čudil njeni krasni junonski postavi, okoli katere se je vila dolga obleka. Mreža, ki je držala lase, se je odmaknila in v gostih valovih so se krožili kostanjevi lasje ob hrbtu čez pas. Bled, kakor iz alabastra izklesan obraz, je zažarel ob zadnjih sončnih žarkih, ki so se nad drevjem od zahoda vsipali skozi okno. Devin je stopil bliže, Dora se je obrnila proti njemu in zdelo se mu je, da se iskri solza v njenih mokrotnih očeh. Koga bi ne ganile solze lepe mlade ženske? Devin si je začel očitati, ker je tako trdosrčno ravnal in ker se ni vsaj na videz vdal. Dora je s svojim bistrim pogledom spoznala, kaj se dogaja v duši mladega doktorja. Globoko je vzdihnila.

»Kaj mislite oditi?« je rekla z otožnim glasom.

»Oprostite, gospa!« se je začel izgovarjati Devin kakor grešnik, ki se zaveda hude pregrehe. »Odleglo vam je, hvala Bogu, in ne potrebujete več moje pomoči.«

»Odleglo? Tako mislite vi. Jaz pa spet čutim, kako mi bije pod temenom in mi hoče raznesti glavo. Dokler ne mine ta napad, vas ne spustim odtod. Samota me bo umorila. Če ni drugega sredstva, pa zapišite v božjem imenu kakšno zdravilo. Mogoče mi bo res pomagalo.«

Devin je zapisal in dekla je naglo odhitela v mesto. Dora pa je naročila, naj doktorju pripravijo večerjo.

Takoj so se zaslišali koraki v sprednji sobi, nekdo je potrkal in pri na pol odprtih vratih vprašal: »Ali smem vstopiti?« Bil je Dolnik.

»Prosim,« se je oglasila Dora in v hipu ji je rdečica prelila obraz. Dolnik je vstopil.

»Srečal sem deklo, ki je hitela po zdravila, in povedala mi je, da je doktor Devin še tukaj in da se milostljiva že bolje počuti. Dovolil sem si torej ...«

»Stari prijatelj je vedno dobrodošel, danes pa še posebno. Doktorju sem pripovedovala o naših sejah, on pa noče verjeti, da ste tudi vi spiritist.«

Dolnika je ta nagovor očitno presenetil.

»Med pravovernike, to veste, gospa, nisem nikdar spadal. Bil pa sem pri sejah in ne tajim, da sem videl stvari, ki so nemogoče, če res veljajo do zdaj priznani naravni zakoni. Toda z zdravnikom govoriti o spiritizmu bi bilo kakor metati bob ob steno.«

Dolnik bi se rad izognil daljšemu pogovoru o tem predmetu, pa je zasukal pogovor na dnevne novice. Toda Dora ni pristala in je zahtevala, da naj poskusijo vsi trije, če bi se ne dalo izvabiti duhov. Spet je zatrjevala, da bi bil Devin imeniten medij, če bi le hotel. Dolnik je nekako nejeverno pogledal svojega prijatelja. Devin pa se je muzal in da bi potolažil gospo, je obljubil, da se bo prihodnjič udeležil take seje, danes pa da se mu mudi domov, ker mora pospraviti svoje stvari. Po večerji, ki se je Dora ni dotaknila, sta se Dolnik in Devin poslovila; slednji z naročilom, da naj Dora vzame predpisana zdravila, če se ji bo stanje poslabšalo. Obljubil je, da bo naslednjega dne prišel pogledat. Dora, ki je na pol slonela na zofi, je obema podala roko in se opravičila, da si ne upa ganiti se z mesta.

Ko sta odšla, se je Dora počasi vzdignila. Nejevolja in dolgčas, oboje se je bralo z njenega obraza. Odprla je predal v pisalni mizi in začela premetavati pisma v njem. Iz enega je smuknila fotografija. Dora jo je prijela in obraz se ji je razjasnil. Na sliki je bil mlad dragonski častnik. Razgrnila je pismo in ko je brala, ji je zaigral nasmeh okoli ustnic.

»Moje srce hrepeni,« je bilo napisano na koncu pisma, »po Vašem pogledu. Dneve štejem, ure in minute, da bom spet užival neskončno srečo, ko bom lahko gledal Vaš mili obraz in se vtopil v žar Vaših čarobnih oči. Alfonz.«

»Ubogi Alfonz, tudi jaz bi bila raje na Dunaju kot v tej pusti samoti,« je govorila Dora sama s seboj. »Od dolgega časa bom poginila. Poslati me sem v pregnanstvo, ko se druge žene razveseljujejo v toplicah, to je tiranija, ki je ne bom mirno prenašala. Maščevati se hočem. Toda kaj naj počnem do vrnitve na Dunaj?«

Obraz se ji je pomračil in zehati je začela od dolgega časa. Potem je pozvonila in Marjeta je morala ostati pri njej in ji pripovedovati o mestnih novicah. Toda tudi te je niso zanimale. Vzela je v roke francoski roman, ga nekaj časa prebirala, se naveličala in ga odložila. Končno je legla, pa ni mogla zaspati.

Prijatelja pa sta korakala proti mestu. Dolnik je bil izredno malobeseden, Devin pa zatopljen v misli na Doro, ki je, tega si ni mogel tajiti, napravila nanj nenavaden vtis.

»Nikdar mi nisi povedal, da sta se z gospo Doro poznala že na Dunaju,« je naposled spregovoril Devin.

»Saj je tudi vredno, da bi se govoričilo o ženskih znanstvih,« je Dolnik odgovoril pikro. »In kaj ti je povedala?«

»Da te je spoznala pri svojem svaku, kjer si poučeval.«

»Zvita kača!« je zamrmral Dolnik in potem glasno pristavil:

»Tako. In potem me je spravila k spiritističnim sejam.«

»In kaj sodiš o tem?«

»Kaj? Saj poznaš Hamletove besede, da je veliko stvari med zemljo in nebom, o katerih se nam še sanja ne. Naši naravni zakoni veljajo le za telesni svet. Kdo more trditi, da se po njih ravnajo tudi taka breztelesna bitja.«

»Torej duhovi?« se je začudil Devin. »Saj vendar ne verjameš v duhove in kar je takih mističnih fantazij?«

»In če bi verjel? Kdo lahko dokaže, da po zraku naše zemlje in po vesoljnem etru ne plavajo popolnejša bitja iz take snovi, ki je mi s svojimi topimi čutili ne moremo ne videti ne slišati, ne vohati, ne otipati. Le izjemoma se zgodi, da ima kakšno človeško bitje takšno posebno organizacijo, da lahko stopi v stik, recimo z duhovi. Mar misliš, da so vsa zgodovinska poročila, in na tisoče bi jih lahko navedel, o prikaznih, spominih, prerokovanjih, o drugem vidu, o somnambulizmu in magnetizmu, samo izmišljotina?«

»Z metafiziko se jaz ne ukvarjam,« je Devin prekinil besedo prijatelju, ki je očitno hotel na široko razviti svoje misli.

Prišla sta do svojega stanovanja.

»Da se ti ne bo sanjalo o tvoji bolnici,« je Dolnik podražil Devina.

»Tebi pa ne o duhovih,« je odvrnil Devin.

»Žal mi je, da se mi nočejo prikazati. Vsaj to bi zvedel, ali je vredno še naprej stokati pod težo življenja, ali ...« Dolnik je umolknil in odšel v svojo sobo.


6[uredi]

Naslednjega dne je Devin imel že veliko opravkov. Poklicali so ga k različnim bolnikom, ki so trpeli zaradi kroničnih, neozdravljivih bolezni, preskušali različne zdravnike in zdravila, zdaj pa so od novega doktorja pričakovali pomoči. Šele popoldne je utegnil obiskati gospo Doro. Pri njej je našel več gospa iz mesta in to je bil zanj povod, da se ni mudil predolgo. Dora ga je sprejela kot starega znanca, in ko se je poslovil, je moral obljubiti, da se bo oglasil vsak dan, četudi ne bo poslala ponj.

Nekaj dni pozneje se je Devin spet napotil po vsakdanji navadi v vilo gospe Dore. Ko je odprl vrata, mu je prišel naproti mož srednje, suhe postave, bledih obritih lic. Bil je mož gospe Dore, dvorni svetnik vitez Salbing.

»Gospod doktor Devin,« ga je predstavila Dora, ki je stala poleg svetnika. »Težko nalogo je prevzel, zdraviti mene.«

»Moja žena mi je že pravila o vašem prizadevanju. Hvaležen vam bom, če se vam posreči, kar se ni najimenitnejšim dunajskim zdravnikom.«  »Ta bolezen je kot proteus,« je odvrnil Devin. »Vsak čas se kaže v drugi barvi.«

Sedli so in svetnik Salbing je pripovedoval, kako žal mu je bilo, da ni mogel priti na godovni dan svoje drage ženke – poljubil ji je roko –, zdaj pa se je na silo odtrgal od svojih opravil in ostal bo tukaj ves čas svojega tritedenskega dopusta do trgatve. Kdor bi bil v tem hipu natanko pogledal Dori v obraz, bi na njem opazil, da ni bila najbolj vesela te napovedi. Oblaček nejevolje pa je hitro izginil, ko so se odprla vrata in ko je vstopil Dolnik pozdravit gospoda svetnika, o katerem je zvedel, da je bil prišel.

»Gospod svetnik, želeli ste napraviti izlet v hribe. Zdaj je najprimernejši čas.«

»Prav, pa pojdimo. Povabil bi še nekaj prijateljev, ki sem jim to obljubil.«

»Ali bomo tudi ženske lahko prišle do vrha?« je vprašala Dora.

»Zelo lahko,« je pritrdil Dolnik. »Hodili bomo po mahu skozi pragozdove kakor po perzijskih preprogah.«

Pogovorili so se o izletu, potem pa se je svetnik Salbing dvignil in povabil Devina, da ga pospremi v bližnji vinograd, kjer si bosta ogledala, kako kaže grozdje. Dolnik pa naj ta čas zabava gospo. Počasi sta šla skozi park.

»Rad bi se pogovoril z vami zaradi svoje žene,« je začel pogovor Salbing. »Vi jo sicer poznate šele nekaj dni, ampak gotovo ste že spoznali, da nima drugih težav kot nervoznost. Prejšnja leta je po priporočilih zdravnikov odhajala v toplice in kopeli, celo na morje, vedno pa se je vrnila še bolj živčna. Letos pa mi je profesor O., ki ga dobro poznate, je moj osebni prijatelj, svetoval, naj jo pošljem v bolj samoten, miren kraj. Kupil sem to vilo in zdi se mi, da sem dobro zadel. Dora je videti krepkejša in živčni napadi so redkejši. Bojim pa se, da je prihodnje leto ne bom več spravil v ta kraj. Toži o groznem dolgočasju. No, prav to je najboljše zdravilo. Zato vas prosim, da posebej poudarjate izvrsten vpliv tukajšnjega bivanja za takšno bolezen, zaradi katere trpi Dora.«

»Če to trdim, govorim samo resnico,« je odgovoril Devin. »Nič huje ne razburja živcev kot življenje v modernih toplicah in nobeno zdravilo jih bolj ne umiri kot bivanje v tihem kraju, oddaljenem od svetovnega šuma.«

»To je tudi moje mnenje. Po trgatvi se bova vrnila na Dunaj. Za prihodnje leto pa vas že zdaj prosim, da s svojim zdravniškim nasvetom, ko bo treba, pomagate k popolni ozdravitvi teh nesrečnih živcev.«

Vrnila sta se v vilo. Po skupni večerji sta se Dolnik in Devin poslovila.

»Zakaj te je pa stari Salbing vlekel na stran?« je Dolnik vprašal posmehljivo.

»Ženo mi je priporočal za zdravljenje.«

»Modra glava! Mlademu doktorju priporočati mlado ženo!«

»Menda ne misliš, da bi mogel zlorabiti ...« se je hudoval Devin.

»Kaj zlorabiti? Tvoja dolžnost je zdraviti in v ta namen uporabiti vsako sredstvo. Recimo, da se gospa ne da drugače pozdraviti, kot ...«

»Pusti svoje posmehljive šale in mi raje povej, ker ti je vse to znano, kakšno je razmerje med svetnikom in njegovo ženo.«

»Aha! Že misliš nanjo!«

»Ti me boš res užalil!«

»Le zakaj tako vprašanje? Oči imaš in presojati tudi znaš. On je kup pepela, ona žareče oglje, ki vžiga in sežiga. Varuj se ga! Zdaj pa mir besedi.«

Dolnik je govoril z jezo in molče sta šla drug za drugim po stezi, dokler ni Devin, ki se je spomnil na tretjega pobratima, vprašal, kaj je z Vinkom.

»Gospod Vinko Rovan, kaj ne veš? Imenovan je za pristava pri tukajšnjem sodišču.«

»Vesela novica!« se je razveselil Devin. »Tu res potrebujemo zavednega in odločnega narodnjaka.«

»In takšen je Vinko? – O, sancta simplicitas!« Dolnik se je zasmejal na glas.

»Si pozabil na naš zadnji večer na Dunaju?« se je zavzel Devin.

»Nisem.«

»Ločili smo se s prisego pobratimstva.«

»In Vinko je še pristavil navdušeno«, je nadaljeval Dolnik, »črna zemlja naj pogrezne ... Toda pojdiva spat, prijatelj, spat. In raje naj se ti sanja o temnih očeh gospe Dore kot o pustem filistru Vinku.«


7[uredi]

V vili so pohiteli s pripravami na izlet. Po dogovoru z Dolnikom, ki je bil glavni organizator, bi prvi dan šli po najbližji poti do vrha in naprej v dolino na severni strani gorovja, kjer bi prenočili v gostilnici tamkajšnjega trga. Drugega dne pa bi se vrnili ali z vozovi okoli vznožja ali po drugi poti čez sedlo.

Napovedanega dne so se vsi udeleženci zbrali ob šestih zjutraj v vili. Iz mesta so prišli glavar s svojo ženo, komisar Kropeč, Dolnik in Devin. Svetnik Salbing pa je povabil še nekaj gospode iz sosednjega mesta, ki so se pripeljali že prejšnji večer. Sonce je že orumenilo pohorske vrhove, ko sta se Dolnik in Devin zjutraj bližala vili.

»Krasen dan bo!« je vzkliknil Devin. »Nobenega oblačka nikjer.« Dolnik pa je pokazal na tenko meglico, ki se je kadila okoli najvišjega vrha: »Ta nam še utegne delati sitnosti.«

V vili je bilo že vse pripravljeno. Trije nosači so imeli v koših nabasane različne jedi in vina, dve ženski pa sta gospem nosili plašče in plete. Več gospodov je stalo na verandi in čakalo na prihajajoče. Hišni gospodar je predstavil vse križem. Tu je bil predsednik Niker iz C., ki je z očmi ostro meril Dolnika in Devina, potem graščak Menhart iz Zelenega Gradu. Devinu se je zdelo, da je že slišal to ime. Vsi so se veselili lepega dneva in Salbing je na vso moč priganjal k odhodu in nestrpno klical v hišo, da je čas za odhod.

»Gremo, že gremo,« se je oglasila gospa Dora. »Samo še malo potrpljenja.« Toda minilo je vsaj še četrt ure, preden so se prikazale dame, ki jih je vodila Dora. Kakor zmagoslavna kraljica je stala na pragu in s čarobnim nasmehom pozdravljala gospode. Pod pazduho je vodila mlado hčer gospoda Menharta.

»Gospodična Pavlina!« jo je predstavila družbi.

Devin se je ves presenečen spomnil, da je že videl ta mili obraz in ko ga je Pavlina pogledala s svojimi črnimi oči, je tudi ona zardela. In Devin se je spet lovil pri besedah, ko ga je Dora seznanjala s Pavlino, tako da se je Dora čudila njegovi zmedenosti.

»Ali smo dobro opremljene za gorsko pot?« je potem vprašala Dolnika in pokazala svojo majhno nogo, obuto v trdo okovane čevlje. Krilo je bilo kratko, da še gležnja ni doseglo, na glavi pa je bil pripet slamnik s širokim obrobkom in dolgimi svilenimi trakovi. Prav tako je bila oblečena tudi Pavlina. Njene oči so se pod senčnim slamnikom svetile kot dve kresnici v poletni noči.

»Zdaj pa si izberimo kavalirje, ki jim bo naložena skrb za nas po nevarni poti,« je rekla Dora šaljivo. »Prednost imajo seveda samski. Da pa ne bo prepira, naj žrebajo. Tri dame smo. Prav toliko je vas samskih, dva doktorja in gospod komisar.«

Ko je komisar Kropeč zaslišal svoje ime, se je znašel v takšni zadregi, da bi se najraje skril. Toda vsi gospodje so veselo pozdravili šaljivi predlog gospe.

Devin je hitro na šest enakih lističev napisal imena, jih vrgel v klobuk in potegnili so. Naj je bilo naključje ali narejeno – Dolnik je dobil za družico gospo Doro, Devin Pavlino, komisar Kropeč pa glavarjevo gospo. Upravičeno se je ustrašil, kajti bil je majhen in šibak, gospa pa velika in dobro rejena.

»Gremo, gremo!« je spet silil Salbing. »Nosači so šli že naprej. Za njimi, da ne zgrešimo poti.«

»Tega pa že ne,« se je oglasil komisar. »Jaz poznam vsako stezico po našem okraju.«

Oj, veselo potovanje v jasnem jutru, v čistem zraku! Škrjančki žvrgole visoko pod nebom, ščinkavec in penica se zibljeta na zelenem vejevju in z glasnim petjem vabita samice. V dolu ob potoku pa se oglašata kos in voga, ko plešeta nad bistro vodo. Prsi se ti vzdigujejo, ko hitiš više in više v gorati kraj, ko da bi bil na novo rojen. Pod seboj si pustil ves ta šum in ropot vsakdanjega življenja z njegovimi malenkostnimi boji in hudim trpljenjem. Megla zakriva dolino in ti si želiš, da bi ti nikdar več ne bilo treba vrniti se z jasne sončne višine med zatohlo mestno zidovje. S silo si odganjaš vse misli na svoj poklic, poln skrbi, prijeten trenutek hočeš uživati neskaljeno zaradi grenkih spominov ... Ali se ti posreči? Le malokdaj! Vsiljujejo se ti spomini, ki so neposlušni tvojim ukazom in takšni, ki so ti najbolj zoprni.

Naši popotniki pa si niso grenili veselega potovanja s takšnimi premišljevanji. Ob odhodu so si obljubili, da ne bodo govorih o vsakdanjih opravilih in ne o politiki. Dovoljene so le šale in dovtipi, pa če so še tako slabi. Pot je peljala okoli majhne vasi mimo polja in travnikov navzgor do gozda, ki se od tam razširja po vsem gorovju, izkrčen pa je le tam, kjer so kmetije blizu kakšnega studenca posamično ali po več skupaj. Pot je bila le malokje tako široka, da bi se moglo hoditi vštric. Na takih krajih so kavalirji imeli dolžnost za roke voditi svoje dame, posebno pa so jim morali pomagati prek jarkov, drag in čez brvi, ki so visele nad hudourniki. Vsi so se prav dobro počutili in niso bili utrujeni. Najbolj živahna je bila gospa Dora. Pavlina je kazala nekakšno tiho veselje, vendar je najraje ostajala v bližini svojega očeta, ki je bolj zlagoma stopal za drugimi, čeprav ji je oče Menhart sam prigovarjal, da naj hodi s prvimi.

»Slabo zabavate svojo družico, da vam je pobegnila,« se je Dora šalila z Devinom.

»Vidim, da nimam talenta za takšno zabavanje.«

»Ker ne uporabljate svojih skrivnih moči. Zakaj pa ste hipnotizer?«

»Spet se šalite, gospa Dora!«

»Ne, ne, dolžni ste mi še sejo. Ko se vrnemo, poskusimo!«

»Vsi, kar nas je zbranih?« je vprašal Dolnik.

»Vsi.«

»Potem bo treba klicati duhove samih Štempiharjev, če boste hoteli s stolom vred vzdigni ti gospo glavarko.«

Komisar pa je moško rešil naloženo nalogo spraviti glavarjevo gospo prek vseh ovir na grbasti poti, in vselej, kadar se mu je posrečilo na spodrsljivih mestih, je vsa družba zaklicala: »Dobro, dobro, gospod komisar!« Gospa se je že začela na tihem jeziti. Glavar pa se je smejal, ker je bil danes prost in tako brez skrbi.

Že tri ure so hodili po gozdu, ko je zasvetilo sonce skozi gosto hosto in potem so prišli na zeleno jaso, kjer je stala cerkev.

»Prva postaja!« je vzkliknil Dolnik. Sedli so in se okrepčali z izdatno južino mrzlih jedi in z vinom.

»Še dve uri,« se je oglasil komisar, »pa bomo na vrhu.«

Ogledali so si staro cerkev in našli po zidovih pod zvonikom zapisana mnoga imena prejšnjih obiskovalcev. Kar je drugod zapisano v spominskih knjigah, ki jih ponujajo popotnikom, da se vanje podpišejo, je tu na zidu, le da prozaični zidarjev čopič vsakih deset ali dvajset let premaže vsa imena in vse duhovite in neduhovite zapise. Tudi naši potniki so si na zidu izbrali bel prostor ter se podpisali. Očitno je vse prevzela misel, da nikdar več ne bodo vsi skupaj na tem kraju in sploh morda nikdar več skupaj tako veseli in složni.

Potem so prišli na trato, kjer je bil daleč naokoli posekan gozd in se je odprl razgled na nasprotno gorovje in v gorske doline. Tuje bila zadnja kmetija, zelo premožna s svojim lovom, kakor je povedal komisar. Potem so prišli v pragozd orjaških bukev, smrek in borov, pod katerimi je mehko zeleno mahovje vabilo k počitku v gosti senci. Cesta se je vila po rebri navzgor brez posebnih strmin, tako da so popotniki prišli v bližino vrha brez posebnih težav. Tu je izpod skale izviral studenec in ta prostor so si izbrali za kosilo. Nosači so že zakurili velik ogenj in kmalu je v loncih vrelo meso, kar so ga prinesli, v ponvi pa je cvrčala pečenka. Gospa Dora si je privezala bel predpasnik in prevzela glavno poveljstvo pri pripravi kosila, Pavlina ji je morala pomagati, glavarjeva gospa pa je bila tako utrujena, da je sedla na tla, se naslonila na štor, zadremala in se do kosila ni ganila. Gospodje so legli na pogrnjene plede in težko čakali na kosilo. Komur hoja in gorski zrak ne pomagata do dobrega teka, temu sploh ni pomoči. Poobedovali so in Ivan je družbo spodbudil k odhodu, če hočejo še pred nočjo priti do gostilnice v dolini.

»Daleč je še in pot navzdol je strma.«

»O, jaz vem za stezo, ki je za eno uro krajša od navadne ceste,« se je pobahal komisar. Vino mu je razgrelo glavo, da si je vse upal; na generalštabnem zemljevidu, ki ga je Salbing razgrnil, je pokazal, kje pelje ta bližnjica. Izmed nosačev je samo eden vedel za navadno cesto, drugi tu še niso hodili, in ta je opozoril, naj ne iščejo stranskih stezic, ker je težko najti prave. Toda komisar ga je oštel in družba je odšla na pot, na čelu pa je bil komisar. Zdaj so bili na slemenu Pohorja–kjer se je na vse strani raztezala planota v valovitih višavah in nižavah, brez človeških bivališč. Le ogljarji so si ob potokih postavili svoje revne zakajene koče in žgali oglje iz debel posekanih smrek in bukev. Po tratah je razkošno rastel rdeče cvetoči ciproš, da so bile od daleč videti, kot da bi bile pokrite z rdečo preprogo. Vmes so štrleli visoki štori in bori, ki jih je polomil vihar ali raztreščila strela; daleč naokrog so se raztezali veličastni pragozdovi, ki se jih sekira še ni dotaknila.

Z navadne ceste je komisar krenil na stransko stezo, ki je po travnikih in skozi gozdove peljala navzgor in navzdol, dokler se popotniki niso znašli pred dolino, po kateri je tekel gorski potok. Ko so prišli do njega, ni bilo brvi. Namesto brvi so bili kamni, ki so moleli iz vode. Dolnik je pomagal Dori in jo krepko držal za roko. Devin je skočil na drugo stran in prijel Pavlino za nežno roko. Stopila je na kamen, noga je hotela spodrsniti in Devin jo je naglo potegnil k sebi. Padla mu je v naročje. Oblila jo je rdečica, da si ni upala nikamor ozreti. Splošno veselje.

»To je povzročil vaš magnetizem,« je hudomušna Dora dražila Devina.

Zdaj je bila na vrsti glavarjeva gospa. Komisarju je že prihajalo vroče, ko je primerjal primitivnost prehoda prek potoka s težo okrogle gospe. Prešinile so ga najhujše slutnje, vendar se je opogumil, se na nasprotnem bregu trdno postavil in se z nogo oprl v korenine vrbovja. Pomolil je roko gospe, ki je z očitnim strahom stopila na okrogli kamen sredi potoka.

»Močno držite!« je klical svetnik Salbing, toda v tem trenutku se je že zgodila nesreča. Kamen pod nogo se je zasukal, gospa je zakričala, komisar je potegnil z vso močjo, da se je gospa nagnila na njegovo stran, toda pri padanju je prekucnila nesrečnega komisarja. Mehka trata ju je na srečo obvarovala sleherne poškodbe. Gospodje so priskočili in gospe pomagali na noge, potem pa v splošnem smehu čestitali komisarju, da se je tako pogumno vedel.

Ubogega komisarja pa se je zdaj lotila druga, še hujša skrb in spravila ga je v zadrege, v kakršnih še nikdar ni bil v svojem življenju, tako je pozneje zatrjeval. Ko so se hoteli napotiti naprej, ni bilo videti ne ceste ne steze na nobeno stran. Pred njimi se je vzdigoval črn gozd, ki se je raztezal tako daleč, kolikor je videlo oko. Komisar je moral priznati, da so zašli s prave poti. Gledali so na zemljevid, vendar se niso mogli spoznati, ker je bil kraj podoben kraju.

»Naravnost navzgor, da pridemo do kakšne ceste ali steze,« je odločil Dolnik, ker komisar v svoji malodušnosti ni upal ničesar več svetovati. S težavo so plezali skozi gozd in komisar je moral glavarjevo gospo vlačiti, da mu je pot v potokih kapljal s čela. Prišli so do neke planinske ceste, za katero pa nihče ni vedel, kam vodi. Nagnila se je spet navzdol in tu so opazili dim, ki se je kadil iz orjaško nakopičenih ogljenic, zraven pa iz neobtesanih brun napravljeno kočo, pokrito s smrekovim lubjem.

Ko so oglarja, črnega ko žužek, vprašali, če ta pot pelje v trg, se je zasmejal, češ da hodijo prav v nasprotno smer. Zvedeli so, da so se znašli sredi gorovja in da do polnoči ni mogoče priti do gostilnice, kamor so namenjeni. Komisar bi se najrajši pogreznil v zemljo, ko so z vseh strani letele nanj pikre zbadljivke. Naposled so se duhovi pomirili, gospa Dora pa se je veselila, kajti zdelo se ji je romantično stati sredi gozda in ne vedeti za prenočišče.

»Volkovi se menda ne klatijo tod naokoli?« je vprašala glavarjeva gospa v nemajhnih skrbeh.

»Volkovi? Kaj pa mislite?« jo je miril komisar.

»O, vašim trditvam nič več ne verjamemo.« Komisarje ves skesan umolknil.

»Kje bi se dalo prenočiti?« so vprašali oglarja, kajti sonce se je že močno nagibalo proti zahodu. Mož je premišljal.

»Dobro uro odtod stoji kneževa parna žaga, že več let opuščena. Tam so koče, pa tudi v žagi je prostor. Zdaj v njej spravljajo seno.«

»Na senu spati, to sem si že dostikrat želela,« je rekla gospa Dora. »To bo idilično.«

Oglar jim je moral pokazati pot do žage. Že dalj časa so se tudi zbirali oblaki in kmalu je začelo škropiti. Gospodje so razpeli sončnike, vsak je vzel svojo damo pod pazduho in tako so hodili naprej po cesti, ki je bila na srečo peščena, da se je dalo po njej hoditi. Dolnik je šel prvi z gospo Doro, za njim Devin s Pavlino, zadnji je sopihal komisar z glavarjevo gospo. Zdaj se je Devinu prvič ponudila priložnost pogovarjati se brez poslušalcev s svojo spremljevalko, ki je z lahko nogo hodila ob njem; roko je le toliko naslonila nanj, da jo je čutil. Kadar jo je pogledal, se je čudil njenemu lepemu profilu in kadar je Pavlina spregovorila s svojim polno donečim glasom, se mu je zdelo, da še nikdar ni slišal tako milega glasu. Toda na začetku je le težko izvabil daljše besede iz njenih ust kot da in ne. Pa tudi Devin ni bil tako zgovoren kakor sicer. Šele ko je pogovor zasukal na svojo sorodnico Ivanko, je pogovor stekel bolj gladko in Devin je zvedel, da se je Pavlina tedaj, ko sta se prvič videla na železniški postaji, peljala domov iz Gradca, kamor je pospremila svojo prijateljico, ki je šla nakupovat razne reči.

»Kdaj pa bo poroka?« je vprašal Devin.

»Šele po Novem letu.« Pavlina je pri tem obžalovala Ivanko, češ da bo morala tako daleč od doma.

»Daleč,« se je pošalil Devin. »Zdi se mi, da je njeno novo bivališče oddaljeno od očetovega doma le dve uri.«

»In to ni daleč?« je vprašala Pavlina. »Jaz se ne bi mogla nikoli ločiti od očeta in matere. Mi trije smo tako povezani, da si ne morem predstavljati, kako bi mogli živeti drug brez drugega.«

In tedaj ko je Pavlina začela pripovedovati, kako prijetno žive skupaj, se je ogrela, spustila Devinovo roko in odhitela nazaj k svojemu očetu ter ga srčno objela.

»Pavlina, moja Pavlina!« se je veselil Menhart in jo poljubil na čelo. Milan je počakal in se jima pridružil. Dežje ponehaval. Cesta se je nagnila v gorski kotel, ki ga je pokrivala tenka megla, in tedaj se je zaslišal Dolnikov glas:

»Postaja: parna žaga!«


8[uredi]

Razdrapana brv je držala prek potoka, ki je svojo vodo zbiral iz več studencev. Ob njem se je vzdigovalo na pol zidano na pol leseno poslopje brez oken in z raztrgano streho. Se pred nekaj leti je tu sredi planine sopihala para in ostra žaga je iz debelih brun rezala deske, ki so jih pozimi po drči spravljali v nižje kraje in potem na vozovih do železnice. Toda žaga je rezala tako hitro, da skoraj daleč naokrog ni bilo več videti drevesa. Ogenj v parnem stroju so morali pogasiti, stroj in žago so prenesli v drug kraj, tu pa je v spomin na nekdanje živo delovanje ostalo poslopje, ki so ga dež, veter in sneg glodali in razjedali. Stalo je v samotnem gorskem kotlu, deset in več ur oddaljeno od bližnjih vasi. Pa celo tu se je naselil revni človek. Tri ali štiri nizke, zakajene koče, pokrite z lubjem in deskami, so stale okoli žage in v njih so prebivali drvarji, ogljarji in pastirji s svojimi ženami in otroki, kot prvotna človeška naselbina, kakor jo opisujejo v ameriških pragozdovih. Nekaj umazanih otrok v črnikastih srajcah je z glasnim krikom zbežalo v koče, ko so zagledali tujo gospodo.

Mlada ženska se je prikazala na pragu prve koče in že se je hotela preplašena umakniti, ko jo je Dolnik nagovoril in vprašal, ali bi ne mogli tu prenočiti.

»Prenočiti?« se je začudila ženska. »Kje? Še za nas ni prostora.«

»Kam pa naj gremo zdaj ponoči?«

Ženska je skomignila z rameni. Pristopilo je nekaj moških.

»Kaj pa v žagi?« je Dolnik znova vprašal.

Odgovorili so mu, da so spodaj v tem času hlevi za živino, ki se tu pase, na podu pa je nakopičeno seno in je celo nevarno, ker so deske na več krajih odtrgane. Končno so uvideli, da bi edino na podu lahko za silo prenočili, ker je na njem dovolj sena. Ko so možem obljubili plačilo za delo, so pohiteli in popravili, kar se je dalo. Naša družbica pa si je pod kolarnico razgrnila plede in počivala od dolge poti. Na srečo so se dobro oskrbeli z jedjo in vinom, tako da so za večerjo še imeli za silo prigrizniti, gospe pa so si dale skuhati mleko, edino, kar se je tu dobilo. Dora si je hotela ogledati kočo, toda ko je odprla duri, ji je v obraz udaril dim, da je naglo stopila nazaj.

»Kako morejo živeti v takih zatohlih brlogih ljudje?« se je čudila.

»Prav tako se počutijo v teh kočah,« je menil Dolnik, ki je spremljal Doro, »kakor tisti, ki stanujejo v pozlačenih salonih.«

»To je absurdno!«

»Pa resnično. Srečnega se ne počuti ne prvi ne drugi.«

»Jaz pa sem včasih prav srečna.«

»To je ženska prednost živeti kar tako, ne premišljevati ničesar po pregovoru ...«

»Dolgi lasje, kratka pamet,« mu je segla v besedo Dora. Ta posmehljivi pregovor ste si izmislili vi, vladarji sveta, toda samo za svojo tolažbo. Svet vendarle vladamo me ženske, vi gospodarji pa morate plesati, kakor me godemo. In zdaj še govorite o kratki pameti!«

»Danes se nočem prepirati, ampak dokazal vam bom ...«

»Da ste kakor drugi,« se je smejala Dora in oba sta se vrnila k družbi.

Potem so vsi skupaj zlezli na pod po lestvi.

»O, kako prijetno diši planinsko seno!« je hvalila Dora.

Slabo brleča luč lojeve sveče v hlevski svetilki je razsvetljevala prostor le toliko, da se je videlo seno, nakopičeno na desno in levo. Pod je škripal pod nogami, ob stenah pa so deske zevale ali visele na stran in hladni veter je pihal skozi široke razpoke, da je glavar zastokal:

»O, joj, moja revma! In za vse to se imamo zahvaliti vam,« se je obrnil proti komisarju. Toda komisar se je že zakopal v seno, ker se je zavedal svojega prestopka. Drugi so si pripravljali ležišče in se tolažili s šalami. Ker pač niso imeli rjuh, so razgrnili, kar so imeli s seboj, plede in rute, in legli. Ker so bili od poti utrujeni, so hvalili mehko ležišče v senu, se pogovarjali in šalili, dokler niso drug za drugim utihnili in zadremali.

Le gospa Dora je vzdihnila: »Ko bi zdaj prišli razbojniki, to bi bilo romantično.« Toda razbojnikov v teh krajih ni bilo in nihče ni motil nočnega miru, le komisarjevo smrčanje in proti jutru mukanju krav in volov, kar je prebudilo ne le pastirje, marveč tudi naše popotnike. Hitro so bili vsi pokonci. Seno so si otresali z obleke in se umivali v potoku. Za zajtrk so z najboljšim tekom použili žgance z mlekom. Potem so se odločili, da se bodo vrnili domov po drugi poti.

»Iti moramo na Kogelj,« se je oglasil komisar, »od tam pa pelje cesta naravnost v našo dolino. Dobro jo poznam.«

»Kakor včeraj,« ga je zavrnil glavar z ostrim pogledom. Eden izmed drvarjev se je ponudil, da jih pospremi. V pol ure so prišli do najvišjega vrha, kjer je stalo trikotno znamenje. Potem je šlo po ravnem. Na zelenih travnikih so rasle gorske rože, planinski encijan in arnika, s katerimi so si dame okrasile svoje klobuke. Cesta navzdol je vodila po rebri z globokimi jarki na obeh straneh.

Težko so hodili po kamnitih tleh, dokler se niso začeli gozdovi. Ko so po večurni hoji prišli do prvega studenca, so počivali in si gasili žejo z bistro vodo. V bližnjo kmetijo pa so poslali po kruh, črni ovsenec, ki jim je bolj teknil kot najboljši pšeničnjak pri bogato obloženi mizi.

Šele popoldne so prišli v dolino vsi upehani in utrujeni. Tu so v gostilnici, kamor so že zjutraj vnaprej poslali nosače, postali spet vsi dobre volje ter pozabiti na utrudljivo potovanje, le Dora se je jezila, da ni doživela ene same romantične zgodbe.

»Ko bi se vsaj ponoči bliskalo in treskalo, in da bi debele kaplje dežja padale na streho ...«

»Nam pa na nosove,« se je pošalil Dolnik.

»Kakor sem brala v romanih. Potem bi se zaslišalo nekakšno ihtenje ali klic na pomoč, ali pa bi nekdo udaril po steni in pri svetlobi bliska bi zagledali zunaj dve črni postavi ...«

»Zakaj samo dve? Tri bi bilo bolj skrivnostno in bolj bi zaleglo,« je izzival Dolnik.

»No za tretjega pa bi uvrstila vas.«

»Pa ne za strašilo?«

»Zakaj pa ne?«

Pogovoru so se pridružili še drugi in Menhart je dejal, da sovraži vse romane in da ne dovoli, da bi jih Pavlina brala.

»In vi, gospodična, ubogate?« je vprašal svetnik.

»Seveda,« je pritrdila Pavlina, »berem samo povesti.«

»Katere?«

»Tiste, kijih objavljajo časniki.«

»To je še najslabše blago,« se je zasmejal svetnik.

Pomenek se je razživel toliko bolj, kolikor manj so čutili utrujenost, in ko so se proti večeru spet odpravili na pot do dve uri oddaljenega doma, so vsi hodili tako lahko, kot da bi ne imeli za seboj deset ur naporne hoje. Devin je spet spremljal Pavlino, vendar je le malokje imel priložnost, da bi ji pomagal prek kakšne brvi ali jarka. Ponavadi je odklonila roko, ki ji jo je ponudil. Stemnilo se je že, ko so prišli v vilo. Večerja jih je že čakala in vsi so hvalili previdnost in modrost gospe Dore, da je že prej vedela, kako jim bosta teknila hrana in pijača.

Po večerji so se gospodje iz mesta hoteli posloviti, toda svetnik in Dora tega nista dopustila. Dora je sedla h klavirju, svetnik pa je naročil, naj iz dobro založene kleti prinesejo celo baterijo steklenic odličnih vin.

Dora je potem pomislila na petje. Zaigrala je, Dolnik pa je ob njeni spremljavi zapel več pesmi.

»Zdaj pa še kakšno narodno,« je zahtevala Dora.

Devin je bil takoj pripravljen in z Dolnikom sta zapela. Glavarje nekaj zašepetal predsedniku in svetniku, da sta oba zmajala z glavo, le Pavlina je poslušala z očitnim veseljem. Po petju se je oglasil predsednik in puhnil gost dim iz cigare:

»Kdor se zanima za takšne preproste v narodne poskočnice, bi sijih moral zapisati. Čez petdeset let ne bo mogoče nobene več slišati.«

»Kako to mislite?« je vprašal Devin.

»Ker čez petdeset let tega kmečkega jezika ne bo nihče več govoril. Izobraženci se že zdaj pogovarjajo samo po nemško.«

»Kako neki drugače?« je pritrdil Menhart. »Že dvajset let živim v teh krajih in ni se bilo treba naučiti več kot deset ali dvajset besed po slovensko. Kmetje, s katerimi imam opravke, me razumejo, sami pa tudi toliko znajo, da jih jaz razumem, starejši še bolj kot mlajši. Čez petdeset let se bo le še kakšna starka pogovarjala po slovensko.«

V Devinu je zavrela kri, toda premagoval se je in navidezno hladno odgovoril:

»Nikar ne prodajajte medvedove kože, dokler medved še ni ustreljen.« Gospod Menhart pa se ni pustil premotiti in je rekel: »Veste, da so ti slovenski kmetje meni, Nemcu, tako naklonjeni, da so mi že ponujali poslanstvo, toda jaz se nočem vtikati v politične boje.«

»Ne boste se smeli odtegovati, nikakor ne, če bodo, kakor se sliši, razpisane nove volitve,« se je zavzel glavar.

»To je že zdavnaj tudi moje mnenje,« je pristavil predsednik.

»Zanesljivo boste izvoljeni, samo če boste hoteli. In vaša dolžnost je, da pristanete.«

»Naš okraj vam je zagotovljen,« je trdil glavar.

»Tudi drugod bodo vsi za vas,« je dodal predsednik. »Sodišča imajo vpliv in jaz bom že poskrbel za pravo mišljenje.«

Menhartu je bilo všeč takšno priznanje, dejal pa je, da se ne bi mogel ločiti od doma in svojcev, čeprav je tudi sam prepričan, da bi vsi kmetje glasovali zanj. Devin je pripomnil, da je takšen preskus vedno nevaren in začel se je ogrevati, toda Dora mu je pristrigla besedo in s tem preprečila vsako nadaljnje govorjenje o politiki in volitvah.

Kmalu potem so se razšli. Predsednik in Menhart s Pavlino so ostali v vili, drugi pa so se napotili v mesto. Ko se je Devin poslovil od Pavline, se mu je zdelo, da mu je s svojimi mehkimi prsti lahno stisnila roko. Med potjo se mu je pridružil glavar, začel je govoriti o narodnih prepirih in spet svaril Devina, naj se ne vtika v te homatije in da naj ne moti miru v okraju.

»Dajmo vsakemu svoje pravice in vsi bodo zadovoljni,« je odvrnil Devin.

»Idealno mišljenje neizkušene mladosti!« je modroval glavar. »Tudi jaz sem gorel za človeške pravice, za leto 1789, za francosko prekucijo, in 1848. leta sem se šopiril po Dunaju z garibaldinskim kalabrezarjem na glavi in s sabljo na strani. Svoboda, napredek, enakopravnost! smo kričali po ulicah. Tisti mož pa, ki nas je najbolj navduševal, je prvi spregledal otročjo neumnost teh praznih fraz in postal je minister. Psovali so ga kot reakcionarja. Pameten mož, škoda, da ni več na svojem mestu. Drugi smo se ravnali po njem – iz prepričanja, to se ve, iz prepričanja.«

»Gotovo, iz samega prepričanja,« je pritrdil Devin z lahko ironijo in odšel v svoje stanovanje.


9[uredi]

Dozorelo grozdje je viselo težko na trsovju v vinogradih in se zibalo na visokih brajdah. Klopotci so klopotali, črički so neutrudno čvrčali svoj čir, čir, trdokljuni strnadi, nadležni vrabci, dleskači, kosi in druge ptice so zobale sočno grozdje, ose in čmrlji so srkali sladki sok in pridružila se jim je cela kopa jerebic. Torej ni čudno, da je vinogradnik težko čakal na dan, ko bo svoj pridelek rešil pred številnimi živalskimi grabežljivci in nočnimi tatovi.

Trgatev, kadar se trsje šibi pod obilnim grozdjem, čas prešerne veselosti v vinorodnih krajih, je bila tisto leto – pisalo se je leto 1869 – silno bogata. Imovitejši meščani, in le tistega so imeli za imovitega, ki je imel vsaj en vinograd, so vabili družino in druge znance, in kamor je človek prišel, če je hodil mimo vinogradov, povsod je iz gosposkih hiš slišal hrup veselih ljudi, petje, napitnice in žvenketanje kozarcev. Na ognjišču so cvrli purane in najboljše svinjsko meso; klobase, potice so bile na mizi za použitek. Brentači, ki so nosili polne brente grozdja na krnico, so streljali s samokresi od jutra do večera, zlasti pa tedaj, ko so se bližali gostje. »Potrata narodnega imetja!« je godrnjal Dolnik in zračunal, koliko na dan po nepotrebnem zapravijo, potem po včasih ni niti najpotrebnejših reči.

»Zakaj bi se ljudje vsaj enkrat na leto ne poveselili?« je ugovarjal Devin.

»Kakšno pa je to veselje, da se preobješ in prenapiješ, drugi dan pa še huje čutiš vse slabosti svojega trhlega telesa in omračenega duha. In kar mi je najbolj zoprno: bratovščino ti ponujajo ljudje, ki jih poprej še videl nisi in ne da bi jih pobliže spoznal, ti pa ne smeš odreči zaradi vljudnosti. Bratov imaš potem vse polno, prijatelja pa nobenega.«

Kljub tej ostri kritiki se Dolnik in Devin nista mogla, pa tudi hotela odtegniti mnogim vabilom na trgatvene veselice, ki so se vrstile druga za drugo po celi gori. Najimenitnejša je bila pri peku, ki ga je Ivan tako hudomušno krstil za »Kipfelbarona«. Tu niso bili povabljeni samo civilisti, marveč tudi častniki garnizije, ki so tudi sicer obiskovali to hišo. Gospa je bila zelo prijazna in je znala zabavati goste. Pekovi vinogradi so bili blizu Salbingovih in na osebno vabilo je letos počastil peka gospod dvorni svetnik s svojo ženo na veselični dan, z njima pa je bila tudi gospodična Pavlina, ki je na posebno željo gospe Dore ostala v vili do trgatve. Sešla se je torej cela družba, ki je bila napravila izlet na Pohorje, kajti tudi glavar s svojo gospo in komisar so bili navzoči.

Častniki so se predstavili in se gnetli okoli gospe Dore in Pavline. Prvi je bilo to očitno všeč, Pavlina pa se je počutila v zelo neugodnem položaju in videti je bilo, kakor da njeno oko išče pomoči in se je večkrat obračalo tja, kjer sta sedela Devin in Dolnik. Tedaj se je pred hišo oglasila muzika; družba se je dvignila in Devin je porabil priložnost, se približal Pavlini in sedel zraven nje. Pogovarjala sta se o izletu, o tem in onem, in čas jima je tako naglo minil, da sta se oba začudila, ko je pristopil Salbing in ju opozoril, da družba odhaja. Devina, Dolnika in druge goste, ki jih je poznal, je povabil za prihodnji dan v svojo vilo, ker se bo potem spet vrnil na Dunaj.

Dvorni svetnik je odšel s svojo gospo in Pavlino, druga družba pa je še ostala in se prijetno zabavala. Le Dolnik je sedel v zakotju zatopljen v težke misli in ko je bila veselica najbolj živahna, je vstal in neopazno odšel. Ko se je Devin ob odhodu ozrl po njem, ga ni bilo več videti.


10[uredi]

Gospa Dora je za veselico pripravila vse najokusnejše in najboljše. Svojim gostom je hotela pokazati, kako imenitno in elegantno se živi v njeni hiši. Popoldne je Dolnik obiskal Devina.

»Mislil sem ostati doma, ker so mi že zoprne vse te puhle veselice, toda ker svetnik jutri odide, ne bi bilo lepo, če se ne bi poslovil od njega.« Tako je govoril Dolnik. »Le zaradi slovesa grem, da nas ne bodo imeli za neotesance, samo zaradi slovesa.«

»Zakaj to tako poudarjaš?« se je začudil Devin.

»Kaj poudarjam? Kaj res misliš, da me mika gospa Dora?«

»Tvoja filozofija, to vem, te bo obvarovala pred slabostjo, ki smo ji podvrženi mi nefilozofi.«

»Gotovo. Vsaj morala bi nas obvarovati in nas tudi bo, čeprav je naša organizacija tako nepopolna,« je trdil Dolnik s krepkim, odločnim glasom. »Najbolj se mi zdi zmešan resen mož, ki se vrti okoli ženskega bitja, ki je globoko pod njim, kakor leta metulj okoli luči, dokler si ne osmodi kril in pogine v plamenu.«

»Po tvojih nazorih zaželeni konec vsega, kar živi, in začetek breztelesnosti.«

Dolnik se je nasmehnil. »Ker ti ni za takšen konec, se varuj, da se ne osmodiš, če se že nisi.«

Devin ni odgovoril; oblekel se je in odšla sta. V vili se je zbralo, kar je bilo uglednih ljudi v mestu. Gospa Dora je imela za vsakogar prijazno besedo, da so se vsi počutili kakor doma. Odprte in razsvetljene so bile vse sobe, po katerih so se gostje svobodno gibali in se čudili nad elegantno opravo, ki je bila namenoma poslana z Dunaja, in različnim okrasnim rečem, ki so stale po mizicah in na podstavkih. Čaj in mrzle jedi, mesne in slaščičarske, grozdje in sadje, različna stekleničena vina – vse to je bilo naloženo po mizi. Vsakdo si je izbiral, kar mu je bilo všeč. Svetnik Salbing in gospa Dora sta hodila med gosti in opozarjala na to in ono jed, svetnik še posebej na vino, ki ga je sam natakal. Ko se je zunaj povsem zmračilo, je svetnik povabil družbo na verando, da si ogleda umetni ogenj, ki ga je bil za ta večer naročil z Dunaja. Veranda in park sta bila razsvetljena z lampijoni. Rakete so visoko švigale in sipale lesketajoče se zvezde, bele, modre, zelene, rdeče. Plamteča kolesa so metala iskre daleč naokoli, iz tal je gorelo, streljalo in pokalo, in kar je podobnih izdelkov umetnega ognja.

Noč je bila tiha in topla in ko so ugasnili zadnji žarki bengaličnega ognja, ki je magično razsvetlil vilo, so se na jasnem nebu lesketale številne zvezde, nad drevjem pa je vzhajala luna, mirno plavajoč v neskončnem prostoru. Nikomur ni prišlo na misel, da bi se vrnil v notranje prostore. Ostali so na verandi ali pa se sprehajali po razsvetljenem parku. Svetnik se je pogovarjal z glavarjem in Menhartom na verandi, kamor je dal prinesti stole in mizo, Dolnik pa se je približal Dori, ki se je s Pavlino pod pazduho napotila v park. Ponudil ji je roko, ki jo je sprejela ter Pavlino prepustila družbi Devina.

»Jutri torej odpotujete?« je vprašal Dolnik.

»Čas je, da se vrnem domov. V taki samoti živeti je huje kot smrt. Nikdar še nisem tako močno občutila, kaj je dolgčas. Sploh ne razumem, kako je mogoče leto in dan živeti tu na kmetih.«

»Nekoč ste mislili drugače. Hrup velikega mesta vam je bil zoprn. Želeli ste prebivati kje v samoti, združeni le ...«

»Otročarije!« mu je segla Dora v besedo. »Sadjarstvo, ki se mu vi sami najbolj posmehujete. Minilo je, minilo.«

»Da, da, minilo je, minilo. Pa ste zdaj srečni?« je Dolnik vprašal z zategnjenim glasom. Čutil je, da se je Dorina roka na rahlo stresla. Vendar je naglo odgovorila:

»Vsekakor bolj srečna kot če bi životarila v stiskah in se v tesnih, malenkostnih razmerah borila za vsakdanji kruh. Pa čemu ta pogovor? Sovražim vse spomine,« je poudarila srdito.

»Ker vam zbujajo slabo vest.«

Dora je očitno razburjena in mu hoče odtegniti svojo roko, toda Dolnik jo je zadržal.

»Ne boj se očitanja! Tudi jaz sem potopil vse spomine v morje pozabe. Boril sem se in zmagal; da, da, zmagal. Ženska zvestoba, stanovitnost, – kdor je tako naiven, da verjame, – morali ste se smejati nezrelemu fantastu. Prav ste sodili.«

Dora se je prestrašila, se mu izvila in odhitela nazaj na verando.

Tudi Devin in Pavlina sta se oddaljila od družbe. Stala sta na čistini in opazovala, kako je luna v rdečkastem soju priplavala izza gora in bolj obledela, čim više se je vzdignila. Zdaj se je utrnila zvezda.

»Pravijo, da vselej umrje človek, kadar se utrne zvezda,« je rekla Pavlina.

»Potem bi jih pač malo umrlo,« se je nasmehnil Devin. »Ko bi se vsako sekundo utrnila zvezda, bi še ne bilo dovolj za vse človeštvo.«

»Ni mogoče,« se je čudila Pavlina. »Moja stara mati mi je pravila, ko sem bila še majhna, da ima vsak človek svojo zvezdo na nebu in na njej svojega angela varuha. Zvezde pa se ne smejo šteti.«

»Saj jih tudi ni mogoče prešteti, kakor zatrjujejo zvezdoznanci, ker jih je toliko.«

Devin je prav tedaj mislil duhovito pristaviti, da on pozna le dve zvezdi, ki bi ju vedno rad gledal, in da sta ti dve zvezdi svetli Pavlinini očesi; toda tisti hip je Menhart zaklical: »Pavlina!«  in oba sta se vrnila k družbi, ki je odhajala v notranje prostore. Šele pri odhodu se je Devin spet približal Pavlini in se poslovil z besedami: »Nasvidenje pri Ivankini poroki.«

Drugega dne popoldan je Devin stal v svoji sobi pri oknu, ko sta skozi mesto pridrdrali dve kočiji. V prvi sta sedela svetnik Salbing in Dora, v drugi pa Menhart in Pavlina. Kočiji sta krenili po trgu na cesto do postaje. Devin je naglo odprl okno, pozdravil in vsi so mu odzdravili. Gledal je za vozoma in videl je, da se je Pavlina obrnila nazaj in srce mu je začelo biti hitreje.

Na ramo mu je potrkal Dolnik, ki je vstopil, ne da bi ga Devin slišal, ko je gledal za odhajajočimi znanimi obrazi.

»No, hvala Bogu! Zdaj bo spet mir. Kaj si pa tako zamaknjen? To so storile črne oči ...« je zasmehoval Devina. »Bodi pameten in pozabi vse te neumnosti. Beri tole pismo!« Dolnik je pomolil pismo in Devin je bral ter veselo vzkliknil: »Torej že danes pride Vinko? In kje ga nastanimo?«

»Vse je urejeno. Na pošti sem mu naročil sedež za vožnjo, v gostilnici pa sobo.«

»Dobro, dobro. Zdaj pa na delo. Dovolj je bilo veselic.«

»Na kakšno delo?«

»Na narodno!« je zaklical Devin navdušeno. »Ne vdajmo se!«


11[uredi]

Zvečer se je s poštnim vozom pripeljal pristav Vinko Rovan. Odšel je k Dolniku, ki ga je z Devinom že pričakoval.

»Nocoj ne gremo v krčmo,« je rekel Devin. »Pri meni je pripravljena skromna večerja.«

Odšli so v njegovo stanovanje, stari Jože pa, ki je stregel Dolniku in Devinu, je prinašal jedi in vino. Stari prijatelji so po štiriletni ločitvi spet sedeli skupaj. Spominjali so se skupaj prebitih in preživelih študentskih let, ki so se jim zdaj v spominu še enkrat zdela tako lepa, kakršna so bila zares.

»Kako pa se je tebi godilo ta čas?« je Devin vprašal Rovana.

»Dokler sem bil brez plače, mi je šlo trdo, to vesta. Ampak to ni dolgo trajalo. V pisarni sem potegnil za dva druga, sam predsednik me je pohvalil ...«

»Aha, predsednik,« se je nasmehnil Dolnik. »Zato si tako hitro plezal navzgor!«

»Ne bom se hvalil,« se je ponašal Vinko Rovan. »Le to vama povem, da je moja kvalifikacija res dobra. To sem zvedel z zanesljive strani.«  »Kakšna sreča!«

»Prosim, samo po zaslugi.«

»Kdo pa dvomi? In ko je Vinko Rovan postal pristav, je šel snubit ...«

Rovan je zardel. Devin ga je vprašujoče pogledal.

»Res? Si oženjen?«

»Oženjen, pa saj vesta ...«

»Tega še jaz nisem vedel,« je vzkliknil Dolnik. »O, dani se mi. Da nisi pripeljal z Dunaja tiste šivilje, kako ji je že bilo ime? ...«

Vinko Rovan je molčal in se nemirno zibal na stolu.

»Človek ne uide svoji usodi,« se je krohotal Dolnik.

Devin pa je resno pogledal Rovana.

»A v tvoji družini govorite slovensko?«

»To je pač tako,« je zajecljal Vinko Rovan v čedalje hujši zadregi. »Jaz, to se ve, govorim slovensko ...«

»Z deklo, če imaš tako, ki ne zna nemško,« se je norčeval Dolnik.

»Moja žena pa se uči. Škoda le, da nima take družbe, v kateri bi se bolj vadila. Jaz imam premalo časa.«

»Še manj pa volje!«

»Ti me napak sodiš,« se je branil Vinko Rovan. »Jaz storim vse za svojo narodno dolžnost.«

»Tako je prav,« ga je pohvalil Devin, »in v ta namen izpraznimo kozarce.«

Izpraznili so kozarce in Devin je razkladal, kako bodo morali delati, da bodo prebudili narod iz nezavedanja in da ga obranijo pred potujčevanjem. Ustanavljati je treba bralna in politična društva, snujejo naj se domači denarni zavodi, skrbeti je treba za razširjanje pouka v popularno pisanih časnikih in knjigah. Tudi narodno petje je važen dejavnik pri narodnem prebujanju in se ga ne sme zanemarjati.

»Najprej moramo tukaj ustanoviti čitalnico.«

»Tukaj?« se je začudil Dolnik. »Ali te luna trka?«

»Zakaj pa ne? Če se mi trije poprimemo dela, bomo zmogli.«

»Kaj pa misliš ti, Vinko?« ga je dražil Dolnik.

»To je pač tako,« se je začel izvijati Vinko Rovan. »Ko sem se predstavil gospodu predsedniku ...«

»... ti je zapovedal, kajne, da se moraš izogibati vsakemu narodnemu društvu ...«

»Ni mi ravno zapovedal, le svetoval mi je prav po očetovsko,« je odvrnil Rovan.

»O, preskrbni oče, kako se napenja, da se mu ne bi izgubila nobena ovčica. V ovčji hlev s teboj!« je Dolnik zasmehoval ubogega Vinka.

»Stavim, da te je predsednik še posebej svaril pred Devinom in nemara tudi pred menoj.«

Vinko Rovan ni vedel, kaj bi odgovoril. Okoli sebe je gledal kakor zasačen tat. Tedaj mu je Devin priskočil na pomoč.

»Kaj bi to! Predsednik naj govori, kar hoče, ti pa storiš, kar je prav in pošteno.«

»Tako je, tako!« je pritrdil Vinko Rovan, ki mu je sladka in močna vinska kapljica začela razgrevati kri in prebujati pogum.

»Ali mu morem braniti, da mi to in ono polaga na srce? Jaz pa se ne pustim voditi na vrvici.«

Dolniku je igral zaničljiv nasmeh okoli usten, Devinu pa se je zdelo potrebno, da znova pridobi Rovana in upal je, da mu bo v prsih spet vžgal nekdanje navdušenje.

»Torej, Dolnik, greš v naš odbor?«

»Zakaj ne, če ti je do tega in če že ne iz drugega nagiba, vsaj iz tega, da si preženem dolgčas.«

»In ti Vinko? Ti nas ne boš zapustil?«

»Jaz da bi vas zapustil? Kaj pa misliš? Ampak javno,« je pristavil zategnjeno, »javno me ni treba imenovati, to je pač tako, za uradnika ...«

»Kaj uradnika? Ti si neodvisen sodnik.«

»Da, da, neodvisen, pa ...« Vinko Rovan se je nemirno presedal.

Devin je odmašil novo steklenico. Kakor čisto zlato se je svetilo vino v kozarcih in fini buket se je razpršil po sobi.

»Spominu!« so trčili vsi trije in Devin je zapel slovensko pesem. Dolnik je pomagal, Vinko Rovan pa se je plašno oziral na okna, če so zaprta in le polglasno je pel tudi on. Izpraznili so kozarce in zdaj se je Vinko Rovan razvnel.

»Se še spominjata, s katero pesmijo smo se ločili pred štirimi leti?«

»Hej, Slovani!« je navdušeno zaklical Devin.

»Hej, Slovani!« je zadonelo po sobi, in ko so odpeli, je Vinko Rovan spet dvignil kozarec: »Na večno pobratimstvo! Črna zemlja naj pogrezne njega, kdor odpade!«

Po trgu mimo hiše sta ta čas počasi korakala glavar in župan. Ko je glavar zaslišal petje, se je ustavil in poslušal.

»Čujte! Čujte! Ali poznate ta napev?« je vprašal glavar in čelo se mu je nagubančilo.

»Jaz nimam prav nobenega posluha,« je župan odgovoril pohlevno.

»O, jaz pa dobro poznam to revolucionarno pesem. Kdo pa jo poje? To so trije glasovi.«

»Menda sta oba doktorja. Tretji pa, tretji res ne vem, če ni ...«

»Kdo? Kdo?« je nestrpno spraševal glavar.

»Danes se je pripeljal novi pristav in slišal sem, da je odšel z doktorjem Dolnikom.«

»A tako! Novi pristav? To moram natančneje pozvedeti, da precej javim predsedniku.«

Župan je pospremil glavarja do okrajnega glavarstva in se potem vrnil domov ter spal spanje pravičnega. Glavar pa je še tisti večer pisal predsedniku.


12[uredi]

Pohorje, na severni strani kakor odsekano od visokega vrha do globoke struge deroče Drave, se na južni strani nagiba polagoma proti ravnini in kakor veje se od osrednjega gorovja ločujejo viseče strmine; ob njihovem vznožju se zbirajo studenci v bistre potoke. Voda prodira med pečinami, šumi in žubori; zbira se v tolmunih, v katerih mirno plava rdečepikasta postrv, in se spet zažene prek kamnite ograje ter hiti naprej v dolino. Toda gorjanci jo še prej zajeze in navajajo na svoje travnike, da jih pekoče sonce ne požge in posuši. V podnožju pa se potok ustavlja ob jezu in mora po stranskem žlebu teči mirno in počasi, dokler se ne pogrezne v prepad na mlinsko kolo, ki ga peneč se vrti noč in dan.

Med potokom, ki si je izkopal strugo, poleti je ponavadi suha, in med žlebom stoji mlin kakor na otoku, zidana hiša, pokrita s slamo. Za hišo na dvorišču so hlevi in žitnica s kletjo. Nekoliko više si je mlinar v zadnjem času, ko so se deske lahko prodajale, napravil žago, ki pa je rezala le tedaj, kadar je bilo po dežju ali spomladi po talečem se snegu obilo vode, ali kadar je počivalo mlinsko kolo. Med mlinom in žago je velikanski oreh širil svoje vejevje, ko da bi s svojo zeleno streho hotel obvarovati vsa poslopja pred nesrečami. Na zgornji strani potoka se je raztezal listnat gozd, na spodnji strani pa travniki in njive, ki so sodile k mlinu. Pred hišo na sončni strani je potnika presenečal lepo ograjen vrt s čebelnjakom v kotu, do katerega je vodila s peskom posuta pot, gredice pa so bile obsajene s pušpanom, nasajene pa z zelenjavo in z raznimi rožami. Toda zdaj, v pozni jeseni, so cvetele le še pisane sončnice, rdeči turček, rumeni ognjec in košata regina, dokler tudi njih ne bo posmodila prva slana. Rožmarin, muškat, rezeda in druge cvetlice pa so bile že pospravljene v lončkih na oknih.

To je bil mlin in domovje Urha Dolinška, ki ga je bil Dolnik že omenil. In tu sem, dobro uro hoda od mesta, se je v nedeljo popoldan napotil doktor Devin, da se seznani z možem. Jasno nebo se je razpenjalo nad gorami, da so se bleščale kakor v kristalnem zrcalu. Jesensko sonce je še enkrat ogrelo zemljo in izvabilo ptičji rod, ki se ni preselil v toplejše kraje, kosa, strnada, ščinkovca in druge, da so glasno žvrgoleli. Visoka brv je bila postavljena prek globoke struge do mlinarjevega doma ter se nevarno zibala pod nogami. Pred hišo na klopi je sedela deklica. Nasmehnila se je, ko je videla, kako Devin pazljivo stopa čez brv, držeč se ograje. Ko se je obrnil proti mlinu, je deklica smuknila v hišo. Devin je stopil v vežo in ker tu ni bilo nikogar, je odprl hišna vrata. Pri oknu je stala deklica v čedni nedeljski obleki in se radovedno ozirala po neznanem gospodu, ki je vstopil. Dve debeli kiti kostanjevih las, na koncu zvezanih z rdečim trakom, sta viseli po hrbtu. Okroglo, gladko obličje kot mleko in kri je kazalo zdravje in deviško nedolžnost. Ko je Devin vstopil, ga je zvedavo gledalo dvoje plavih oči, obsenčenih od gostih obrvi.

»Kje pa je gospodar?« je Devin vprašal deklico po kratkem molku.

»Niso še prišli od večernic.«

»In ti si sama doma?«

»Sama.«

»Kako ti je ime?«

»Rezika.«

»Domača hči?«

»Domača, pa ne hči, mlinar so mi le stric.«

Deklica, ki je bila spočetka plaha, je zdaj odgovarjala prav pogumno in dala si je opraviti z rožami na oknu.

»Stric že prihajajo,« je vzkliknila in odhitela pred hišo. Kmalu nato je vstopil mlinar, mož bolj suhe, pa trdne postave, star malone šestdeset let, toda med gostimi lasmi se je videlo le malo osivelih. Devin je stal pri mizi, na katero je bil položil svoj klobuk. Mlinar je čakal na njegov nagovor.

»Ste vi Urh Dolinšek?«

»Seve, seve,« se je nasmehnil mlinar in si mencal roki.

»Moj prijatelj dr. Ivan Dolnik mi je pravil o vas, da ste v pisarni zahtevali slovensko pismo.«

»Seve, seve, kako pa? Saj smo Slovenci.«

»To me veseli. Če bi se vsak potegnil za naše narodne pravice, kakor vi, Dolinšek, bi bili že zdavnaj svoji gospodarji na svoji zemlji.«

Mlinarju so se lesketale oči in ko mu je Devin povedal, kdo da je in da ga je namenoma obiskal, ga je mlinar prosil, naj sede. Poklical je Reziko, ji naročil, naj pobriše klop in mizo, česar pa ni bilo treba, ker ni bilo videti prahu.

Potem je iz zidne omarice vzel ključ in odšel z vrčem v klet po vino, Rezika pa je položila pšeničnjak na mizo. Devin je z očitnim veseljem opazoval gibčno deklico, ki je pospravljala po sobi, in kadar jo je kaj vprašal, ga je s svojimi kot nebo modrimi očmi bistro pogledala, se pošalila in pri lahkem smehu pokazala dve vrsti belih zob.

Ko se je mlinar vrnil, sta se z Devinom začela pogovarjati o narodnih stvareh. Mlinar je pripovedoval, da ni nikdar hodil v šolo, in da se je sam naučil brati in pisati, zadnje po tiskanih črkah, zato mu pisava okorno teče. Potem je iz omarice privlekel cel kup knjig, »Drobtinic« in drugih. Dejal je, da bi jih rad imel še več, ker jih posoja ljudem, ki jih zelo radi berejo. Mislil je že napraviti bralno društvo, pa ne ve, kako. Devin mu je obljubil, da bo sestavil pravila in pomagal s knjigami in časniki. V hišo je prišla že bolj priletna, sključena ženica in se spravila k peči.

»Zdaj, Neža, vprašaj gospoda doktorja, da ti pomorejo pri tvoji naduhi,« je rekel mlinar in pristavil: »Moja sestra je, Rezika pa je njena hči. Mož je umrl in zdaj sta obe pri nas.«

Neža je zakašljala: »Ni mi še tako slabo, da bi jemala zdravila od doktorjev. Mi bo že odleglo.«

»Seve, seve, le potaji se. Pa to vam povem, da Neža pozna vsako zelišče in zakaj je dobro. Vsakemu pomaga, le sebi ne more,« se je smejal mlinar, starka pa je nejevoljno godrnjala, potegnila molek iz žepa in je začela moliti, vmes pa je kašljala.

Vstopilo je več mož, sosedov, nekateri s knjigami, ki so jih vračali mlinarju. Posedli so po klopeh in ugibali med sabo, kaj naj pomeni ta gosposki obisk. Devin jih je pohvalil, ker radi berejo slovenske knjige in mlinar je pritrdil: »Seve, seve.« Zdaj se je Devinu zdel pravi trenutek za narodno agitacijo med preprostim ljudstvom.

»Poslušajte me, možje!« je dejal s krepkim glasom, da so vsi umolknili in napeli svoja ušesa.

Devin je začel govoriti o srečnih starodavnih časih, ko je bil Slovenec sam svoj gospod na svoji zemlji, ko je bil vse Slovence združil in vladal mogočni kralj Samo. Potem je slikal grozne čase suženjstva pod tujim nasiljem. Toda tudi Slovencem je zasijalo sonce svobode in spone stoletne sužnosti leže raztrgane na tleh. Z navdušenimi besedami je poudarjal, da bomo le tedaj vredni sinovi svojega naroda, če bomo branili njegove pravice in z vsemi svojimi močmi skrbeli za blaginjo in srečo naroda. »Nobena žrtev,« tako je Devin končal s povzdignjenim glasom, »nam ne sme biti prevelika, noben boj prehud, kadar nas kliče narodna dolžnost. Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti!« Devin je končal, oči so mu žarele, v hiši pa je vse molčalo, le mlinar je polglasno mrmral: »Seve, seve.« Kmetje pa so se gledali in poznalo se jim je na obrazih, da jim je vse to, kar so slišali, neznana stvar. Devin je pričakoval, da mu bodo možje glasno in navdušeno pritrjevali, toda vztrajali so drug za drugim in se zmuznili iz hiše. Devin je ostal sam z mlinarjem in starka v kotu je kašljala in molila, Rezika pa je strmeče gledala doktorja, ki je znal tako lepo in gladko govoriti.

»Seve, seve,« se je oglasil mlinar. »Naši ljudje še nikdar niso česa takega slišali, pa se bodo že zavedeli.«

Devin je spoznal, da se ne da na mah iztrebiti stare predsodke in vcepiti nove ideje. Že zdavnaj je nastala noč in čas je bil, da se odpravi. Naj bi ga kdo pospremil in mu svetil vsaj skozi gozd. Mlinar je hotel iti sam, toda ponudila se je Rezika in mlinarju je bilo to všeč, ker ga je v mlinu še čakalo delo. Potožil je, da so sina vzeli k vojakom in da mora opraviti vse sam. Rezika je prižgala svetilko, ovila si je ruto okoli glave in svetila po poti. Devin je hodil za brhko deklico in zdelo se mu je, da ga spremlja gorska vila skozi temen gozd, on pa da je junak, ki bo z »uma svetlim mečem« budil svoj narod iz spanja in ga z izobrazbo in svobodo vodil do sreče in blagostanja.

Ko sta prišla iz gozda na cesto, se je Rezika ustavila:

»Zdaj pa ne boste več zgrešili poti,« je rekla in se obrnila.

»In ti se ne bojiš sama skozi gozd?«

»Česa bi se bala? Kdo neki bi mi kaj storil?«

Pogumno ga je pogledala, da je bila videti kot razjarjena gorska vila.

»Bog s teboj!« Devin ji je stisnil roko in Rezika je že tekla po stezi nazaj s svetilko v roki. Vedla se je sicer, kot da se ne boji, toda srce ji je le hitreje utripalo v nočni samoti, in da bi si dala poguma, je začela prepevati. Jasno in čisto so se razlegali njeni glasovi, kakor slavčevi v tihem gozdu:

»Pojte, pojte, drobne ptice, razgrnite se meglice ...«

Čudno je bilo Devinu pri srcu. »Razgrnite se meglice,« je odmevalo v njegovih prsih; razgrnite se, da bo sijalo sonce na srečni, svobodni narod!


13[uredi]

»Čitalnica!« je šumelo po mestu. Ljudje so stikali glave, nekateri so se jezili, drugi posmehovali. Kdo bo pristopil, nihče ni vedel, vsakdo pa je trdil, da to ni za meščane, marveč za kmete. Najhuje se je razburil glavar, ko so mu predložili pravila, da bi jih potrdil; poklical je župana in mu srdito rekel:

»Ali vam nisem pravil, kaj se bo zgodilo? Zdaj je tudi pri nas konec miru. Le hitro nastavite še enega redarja. Ljudje se bodo še pretepali.«

Župan, ki je bil ves prestrašen zaradi različnih govoric, je prosil glavarja, da naj ne dopušča ustanovitve tako nepotrebnega in hujskajočega društva.

»Kaj za vraga naj storim? Po zakonu ni nobene ovire, pravila so izdelana, kakor zahtevajo zakonska določila ...«

»Kdo pa je podpisan?«

»Kdo? Še vprašate. Tista dva doktorja in kaplan Lovro Hrastovič.«

»Pristava torej ni med njimi? Večkrat sem jih videl skupaj vse tri.«

»Pristava?« Glavar se je zaničljivo nasmehnil. »Mislite, da bi predsednik dopuščal podrejenemu uradniku, da bi se družil s tako revolucionarnimi elementi? Žal, da do drugih nimamo take oblasti.«

»Vsaj zavlecite dovolitev.«

»To se razume, ampak to bo malo pomagalo in se ne more dolgo ovirati.«

»Bojim se izgredov,« je jadikoval župan. Glavar je skomignil z rameni.

»To je vaša skrb. Kakšna majhna rabuka pa ne bi škodovala,« je pristavil glavar, »da te ljudi malo prestrašimo.«

Glavar je povedal svoje misli in kako ravnati, župan pa je ponižno poslušal in obljubil, da bo storil vse, kar je glavar sprejel za dobro.

Pod pravili so bili res podpisani le Devin, Dolnik in župni kaplan Lovro Hrastovič. Ko je Devin zahteval podpis Vinka Rovana, se je izmikal in zvijal kakor kača, če ji stopiš na rep. On da bo že zahajal v čitalnico, toda na čelu stati, tega naj za Boga nihče ne zahteva od njega! Škodoval bi svoji karieri, pa tudi stvari ne bi koristil, ker bi bil gotovo takoj prestavljen. Devinu se je revež bolj smilil kot zameril, Dolnik pa ga je zasmehoval, da si Rovan ni upal več blizu.

Kaplan Hrastovič je bilo zelo vesel, ko se je Devin oglasil pri njem. Res je zaslužil pohvalo, s katero ga je odlikoval Dolnik. Srce mu je gorelo za narod, bridko je občutil krivice, ki se mu gode in s svojimi skromnimi dohodki je podpiral vsako narodno podjetje. Rad se je pridružil in veliko je storil, da so ustanovili čitalnico.

»Kaj pa vaš tovariš?« je vprašal Devin.

»Mislim, da bo tudi pristopil.«

Nasproti stanovanja župnega kaplana je imel svoji sobi mestni vikar gospod Srečko, doktor svetega pisma. Ko je Devin vstopil, ga je mladi gospod vljudno pozdravil in se mu prijazno nasmehnil.

»Slišal sem, da snujete čitalnico. Toda bolj potrebna so politična društva na strogo katoliški podlagi, da se liberalizem ne bi še bolj širil med ljudstvom. Storil sem že, kar je v ta namen potrebno: sklical bom več shodov v sosednjih vaseh. Če želite, se lahko udeležujete.«

Devin je pritrdil, da takšna društva nimajo manjše koristi, toda zdaj se mu zde bolj važne čitalnice in bralna društva.

»Nikakor ne,« je zanikal vikar. »Ali poznate tale podpis?« – Vikar je potegnil iz miznice pismo in Devinu pokazal podpis.

»Ne poznam ga.«

»No, vidite,« je dejal vikar pomembno. »To mi piše sam celsissimus, knezoškof in tudi on je tega mnenja. Pa kaj pravim, tudi na višjem mestu sodijo tako. Poglejte!« In spet je pokazal drugo pismo z italijansko poštno znamko in pečatom Rima. Odprl ga je nekako slovesno.

»Pa ne od svetega očeta?« je vprašal Devin z blago ironijo.

Vikar ga je pikro pogledal, vendar se je naglo pritajil:

»Četudi ne od svetega očeta, vendar iz Vatikana.«

Medtem je vstopil gospod Lovro Hrastovič in ko je sprevidel, da utegne nastati mržnja v škodo narodne stvari, je posredoval:

»Oboje je dobro, oboje slabi nasprotnika. Zato se ne pričkajmo. Vsak naj dela po svoje; smoter in konec imamo isti: blagor naroda.«

Kaplan se je podpisal za čitalnico, vikar pa je hotel počakati do otvoritve.

Prostori v gostilnici so bili najeti, pravila po večmesečnem zavlačevanju končno potrjena in priredili so prvo besedo. Z velikim številom članov se čitalnica ni mogla ponašati. Iz meščanstva jih je pristopilo le malo, nekateri Devinovi in Dolnikovi osebni znanci, bolj iz radovednosti kot iz narodnega prepričanja. Najiskrenejši podporniki so bili duhovniki iz okolice. V istem času je vikar snoval politična društva v sosednjih vaseh, Devin pa z mlinarjem Dolinškom tudi kmečko bralno društvo.

Prišla je zima, sneg je le malo pobelil senčnate robove ob gozdovih in Devin je večkrat obiskal mlinarja. Reziki je prinesel pesmarico in jo z njo zelo razveselil. Napeve si je hitro zapomnila in ob nedeljah so se zbirala dekleta v mlinu ter se vadila v petju za prvo besedo v čitalnici.

Kdor se še spominja tistih let, ko so neustrašni rodoljubi ustanavljali čitalnice po vseh slovenskih pokrajinah, temu ni treba opisovati ovir in težav, s katerimi se je bilo treba boriti zlasti v mestih na Štajerskem. Toda delo in zapreke niso nikogar preplašile. Rodoljube je ogrevalo neko sveto navdušenje in vsak, kogar je prešinilo narodnostno prepričanje, je bil voljan prinašati največje žrtve in vsakdo je otresel s sebe človeku prirojeno sebičnost in je plamtel le za vzvišene ideje. Goreče rodoljubje je vezalo trdneje vse člane narodnih društev kot vsaka družinska vez; prava bratovska ljubezen in neskaljena zvestoba sta bila trdna stebra, na katera se je opiral mladi, prebujeni narod. Preprost kmet, reven rokodelec, skromen obrtnik, gibčen trgovec, učeni razumniki in duhovniki, vsi so se čutili kot ena družina, v kateri se je treba toliko trdneje oklepati drug drugega, čim manj jih je po številu in čim večja je nasprotnikova sila. Kdor je živel v tej dobi narodnega prebujenja, kdor je sam v svojem srcu čutil tisto nepopisno veselje ob uspehih, kdor je prenašal tisto bridkost, ko se je navzlic največjim naporom narodni prapor moral umakniti pred tujim nasiljem, nikdar ne bo pozabil tega prekrasnega časa kipeče narodne navdušenosti, in še v sivi starosti bo ta minula doba vsakomur vedrila spomin na pošteno opravljeno delo.

V čitalniških prostorih so priredili preprost oder za kratko gledališko igro, za katero se je Devinu posrečilo pridobiti diletante. Rodoljubi iz vseh sosednjih krajev pa so obljubili, da se bodo udeležili predstave. Na večer pred prireditvijo je Devin pomagal v čitalnici pri pripravah. Obiskal ga je Dolnik in v bralni sobi sta sedla za mizo.

In Devin je govoril o gostih, ki so se priglasili na besedo in se je že naprej veselil lepega uspeha. Toda v tem hipu se začuje močan udarec na okno in skozi zdrobljeno šipo je priletel debel kamen v sobo in Devinu sfrčal mimo glave. Za prvim kamnom so prileteli še drugi, dokler niso bile vse šipe zdrobljene.

»Lopovi!« se je razjezil Dolnik in skočil po hodniku na cesto. Toda v temi se ni dalo nič razločiti in čuli so se le nagli koraki bežečih ljudi.

»Si ranjen?« je skrbno vprašal Devina, ko se je vrnil.

»Nisem. Pa mi je kar žal, da nisem. Vsak narod mora imeti svoje mučenike, potem se šele prav zave svoje individualnosti in veljave.«

»Pojdi, pojdi in ne pretiravaj.«

Drugega dne so prišli ali se pripeljali pričakovani gostje v velikem številu. Ob večeru pa se je pred čitalnico tudi zbirala tolpa najetih, napol pijanih ljudi, ki so razsajali, psovali in metali kamenje proti hiši. Komisar Kropeč, ki ga je poslal glavar kot varuha javnega reda, je bil spet v velikih zadregah, dokler niso na njegovo povelje prišli žandarji. Beseda je potekala sijajno, vsaj tako so poročali narodni časniki. Rezika je s kmečkimi pevkami zbujala splošno pozornost. Po besedi so se, in tudi o tem so poročali časniki, vrstile navdušene napitnice, ubrano petje je vsem segalo v srce in gromoviti živio klici so se orili po dvorani. Najsrečnejšega se je počutil naš mlinar Urh Dolinšek. S seboj je pripeljal člane bralnega društva, ki mu je bil on vse v eni osebi: predsednik, tajnik, – toda pisanja ni bilo veliko; blagajnik, – tudi prispevke je lahko spravljal; in knjižničar, – pri tem delu pa se je večkrat jezil, ker so bralci premalo pazili na knjige. Ves večer se mu je lice svetilo od veselja, pogosto si je mencal roki in na vsako vprašanje je smehljaje odgovarjal, kakor bi bil zamaknjen v lepe sanje: »Seve, seve, kakor v raju.«


DRUGI DEL[uredi]

1[uredi]

Ivanka je poslala Devinu listič:

»Vabim te na svojo poroko. Pridi gotovo. Moj Dragotin pravi, da ne bo šel v cerkev, če mu ti ne boš vodil neveste. Družica ti je že znana in zdi se mi že prav dobro. Tudi moji starši bi te radi videli. Našel boš mnogo starih znancev. Pridi!«

Devin je prejel to vabilo v pravem času. Po besedi, ki je tako imenitno potekala, so ga v mestu začeli preganjati. On da je kalil mir, kakor da bi meščani od nekdaj ne živeli med seboj v prepiru in neslogi; on da draži kmete proti meščanom, toda kmetje so zdaj kot nekdaj nosili svoje krajcarje v mesto, ne da bi spraševali ali se brigali za narodno mišljenje trgovcev in obrtnikov. Glavar je prepovedal svojim uradnikom zahajati v čitalnico; sodnik si tega ni upal storiti, toda Vinko Rovan je bil tako preplašen, da ni upal več govoriti z Devinom, toliko bolj, ker mu je to strogo prepovedala njegova žena. Bila je preprostega stanu, tu pa je hotela veljati za imenitno gospo in črtila je vsako slovensko besedo. Dolnik se je spočetka ogreval za čitalnico, toda kakor je sam rekel, ne iz prepričanja, marveč le Devinu na ljubo. Edi, no Lovro Hrastovič mu je bil v tej težki dobi zvest zaveznik in prvi podpornik. Povsod drugod je videl le apatijo ali mržnjo. Zato ga je razveselilo Ivankino pismo.

Želel si je videti druge kraje in druge ljudi, da bi vsaj za nekaj časa pozabil na neprijetnosti in sitnosti, s katerimi se je moral boriti vsak dan.

Ivankini starši so živeli v trgu ob Savinji; bili so preprosti tržani, marljivi pri svoji obrti, s katero so se pošteno preživljali. Svojemu narodu pa se niso izneverili, kakor se je to prepogosto dogajalo po mestih in trgih, in čeprav so dobro znali nemščino, so doma govorili samo slovensko. Ko se je narodno gibanje živahneje razvilo in ko so v trgu ustanovili čitalnico, je bil trgovec Rotnik med prvimi ustanovitelji. Prevzel je delo blagajnika in ga vestno opravljal. Kadar dohodkov ni bilo dovolj, je primanjkljaj poravnal s svojim. Pri volitvah je stal kakor trdna skala, v katero so se nasprotniki brezuspešno zaletavali. V agitacijskem odboru je bil vselej na svojem mestu, in volilci, ki so jih izročili njemu, da jih vodi na volišče, se mu na dan volitev niso mogli odtegniti. Z Devinovim očetom sta bila bratranca in Rotnik bi bil hudo zameril Devinu, če bi ga kot dijak v počitnicah ne obiskal.

V to prijazno, narodno hišo se je Devin pripeljal na večer pred poroko. To vam je bilo pozdravljanja, objemanja, spraševanja brez konca in kraja! Rotnikova mati, drobna, okrogla ženica se je polna skrbi sukala po hiši, da bi vse uredila za naslednji dan. Ivanka, sicer živahna in vesela, je bila zamišljena in se je oklepala matere, ki ji je misel, da se bo ljubljena hčerka ločila od doma, že zdaj izvabljala solze iz oči. Rotnik pa je bil dobre volje in se je ponašal z dobrim napredkom narodne stvari.

Pohvalil je Devina in zelo žal mu je bilo, da Devinov oče, ki je že pred več leti zaspal v Bogu, ni videl tega napredka. K večerji so se zbrali še drugi sorodniki in prijatelji, pod oknom pa je čitalniški pevski zbor zapel nevesti na čast mile pesmice, da so se materi in Ivanki solze iskrile v očeh.

Drugo jutro ob desetih so se svatje zbirali v Rotnikovi hiši. Ko je Devin stopil v sobo, je pred njim stala Pavlina v beli, s čipkami obšiti obleki. V črnih laseh je imela rdečo rožo, na prsih pa šopek dehtečih cvetlic. Gospod Menhart je pozdravil Devina in ga predstavil svoji ženi.

Gospa Lenka Menhartova je bila sestrična gospe Rotnikove. Ko je Menhart kupil večje posestvo v tem kraju, nekdanji Zeleni grad, se je zaljubil v lepo Lenko in se poročil z njo. Lenka ni bila le čedna, marveč tudi dobra gospodinja, tako da bi Menhart lahko shajal s svojim imetjem, ko ne bi z igranjem in nepremišljenimi podjetji zapravljal denarja. Mudil se je v bližnjem mestu in marsikatero noč tam prebedel, ne da bi se brigal doma za gospodarstvo. Pogosto se je dogajalo, da sta se gospa Menhartova in Pavlina sredi noči odpeljali v mesto iskat gospoda Menharta, da bi ga spravili domov. Toda navadno sta morali počakati še marsikatero uro, preden se je ločil od mize in igre. Da bi si opomogel, je iskal rudo in premog in na tisoče goldinarjev je zakopal v zemljo. Njegova družina mu je večkrat pomagala, toda naposled se je naveličala polniti vrečo brez dna.

Zdaj je gospoda še imela Menharta v javnosti za imovitega moža, toda začeli so že šepetati, da se mu kopičijo dolgovi. No, sorodniki mu bodo že spet pomagali iz zadreg.

Gospa Menhartova se je Devina še spominjala kot študenta in vprašala ga je, zakaj jih še ni prišel obiskat na Zeleni grad. Gospod Menhart je pristavil:

»Upam, da vas bomo kmalu videli. Svoji soprogi sem govoril o tisti pesmi, ki ste jo zapeli pri našem izletu in ona bi jo rada slišala. Pavlina, ti si si jo menda zapomnila?«

»Ne prav dobro.«

»Torej jo boste morali naučiti vi, gospod doktor,« se je šalil Menhart.

Med temi pogovori so se zbrali vsi svatje in z godbo na čelu se je pripeljal ženin s svojim spremstvom. Čas je bil za odhod v cerkev. Vrata so se odprla in vstopila je Ivanka v nevestini obleki in z mirtovim vencem na glavi, naslanjajoč se na svojo mater. Obema so polzele solze po licu. Oče Rotnik pa se je držal trdno, čeprav se mu je poznalo, kako težko sprejema ločitev od hčerke. Ivanka se je sklonila pred očetom. On ji je položil roko na glavo in jo blagoslovil: »Bodi srečna, tako srečna kot jaz in tvoja mati. Bog s teboj.« Glas se mu je strgal in z roko si je obrisal rosne oči. Ivanka se je oklenila očeta z glasnim jokom, mati jo je tolažila in sama ihtela, Rotnik pa je hčerko poljubil na čelo, jo prijel za roko in jo izročil Devinu, da jo spremi do cerkve. Ženin pa se je pridružil Pavlini.

Po poroki so se vsi vrnili k Rotnikovim, kjer je medtem skrbna mati pripravila obed. Pri kosilu je Devin sedel zraven Pavline in oba sta se počutila srečna, čeprav je pomenek med njima pogosto umolknil. Vmes so zagodli godci in obe starešini sta opravila svojo dolžnost z bolj ali manj izbranimi, navdušenimi napitnicami. Posebno se je odlikoval nevestin starešina, stari hišni prijatelj in tačas župan gospod Brenkač. »Ljubezen, zvestoba in vzajemno potrpljenje, to je trojna podlaga za zakonsko srečo,« je poudarjal v svojem nagovoru nevesti ter ji polagal na srce, naj bo tako pridna, pokorna in varčna gospodinja ter tako skrbna do otrok, kakor je njena mati. Znal je tako ganljivo govoriti, da so se žene razjokale, mladi svet pa je komaj čakal na konec teh napitnic, ker so godci že vabili na ples. Prižgali so luči in sobo, ki je bila pripravljena za ples, je razsvetljeval lestenec. Gospa Rotnikova pa le še ni hotela dovoliti, da bi že vstali, kajti šele polovica njenega kuhinjskega programa je prišla na mizo, v peči so se še cvrli purani in kopuni in cela vrsta močnikov je čakala, da jih servirajo. Vendar se mladi pari niso več pustili brzdati in ples se je začel, starejši gosti pa so obsedeli za mizo.

Kitajcu ali Turku se menda ne zdi nič bolj smešnega kot naš evropski ples. In zares, kdor hladnokrvno in s kritičnim očesom opazuje vrteče se pare, kako se nenehno sučejo, zdaj drvijo, zdaj pa spet na enem mestu kolobarijo, kakor otroška igra sršen, mora misliti, da so vsi ti ljudje, če že ne natrkani, pa vsaj v takšni zamaknjenosti, da pozabijo na ves svet okoli sebe. Kdor pa se je sam gibal po glasovih vabečega se valčka ali poskočne polke ter mu je slonelo drago bitje na prsih, si je gotovo želel, da bi vse življenje k sebi pritiskal vitki stas izvoljene device, stiskal njeno mehko ročico, ji gledal v svetle oči in poslušal njen mili glas pri kratkih, pretrganih odgovorih. Kaj mu je mar, če se v svoji zamaknjenosti zaleti v drugi par, sicer rahločutna plesalka še opazi ne, če ji neokretnež stopi na drobno nožico. Še najbolj se prestraši, če bo beli atlas ličnih čevljev kazal črne pege. Devin si je prizadeval kratkočasiti svojo ljubeznivo družico. Da ne brez uspeha, je potrdil kotiljon, pri katerem je Pavlina izbrala njega in mu na prsi pripela šopek dehtečih vijolic. Devin je po plesu shranil šopek v svojo listnico kot drag spomin na le prehitro minule srečne ure, ki so tako redke v življenju. Medtem so še vedno sedeli okoli mize, kar je bilo pravih korenjakov, in napitnice so se vrstile s pesmimi.

Svatba se je drugega dne nadaljevala v Dragotinovi hiši po istem redu kakor pri Rotnikovih, toda Devin se je moral že popoldne odpeljati, ker so ga opravki klicali domov. Pri slovesu sta ga gospod Menhart in gospa še enkrat povabila na Zeleni grad, in Devin je obljubil, da bo prišel, ko mu bodo opravki dopuščali.


2[uredi]

Na okroglem griču, ki je zrasel iz tal na zgornjem koncu široke doline, se je vzdigovalo staro poslopje z visokim stolpom nad vrati, gradič Zeleni grad, ki ga je bil sezidal neki knez, ko so še gozdovi pokrivali velik del doline in sosednje hribovje, da je tu prebival in hodil na lov na srne, jelene, merjasce in nemara tudi na volkove in medvede, o katerih že zdavnaj ni več nobenega sledu v teh krajih. Ko so Turki začeli s svojimi grozovitostmi razsajati po vzhodni Evropi, so lastniki utrdili gradič z zidovjem in postavili visok stolp za stražo. Zdaj ni treba paziti in gledati, da se ne priplazi krvoločni sovražnik. Na vrhu stolpa so klopi in miza in krasen pogled se ti odpira po celi rodovitni dolini do orjaških, z večnim snegom pokritih velikanov, ki se še svetijo v rumenozlatem svitu, ko že zdavnaj leže mrak na mesto, trge in vasi, na številne cerkve, na gradove in bele hiše, posejane po dolini, po holmih in gričih.

Pomladansko sonce je ogrevalo zemljo. Beli zvončki in rumene trobentice so prerile belo odejo, oglašala sta se kos in ščinkavec, na trti so poganjale kosmate mačice, po polju je oral pridni oratar; povsod je bilo veselo pomladansko gibanje, ko se je Devin pripeljal na Zeleni grad. Prijazno so ga sprejeli in moral je ostati pri kosilu. Menhart mu je razkazal znamenitosti gradiča, klet, vsekano v skalo globoko pod zemljo, kjer so ob turških napadih skrivali svoje imetje in odkoder je menda vodila podzemeljska pot v gozd. Druga znamenitost pa je bila že opisani stolp. Po kosilu so se posedli v salonu in Pavlina je na očetovo željo, čeprav nerada, zaigrala nekaj skladb na klavirju. Menhart je kmalu odšel, gospa se je s pletenjem v roki zamislila v naslanjaču, Devin pa je primaknil svoj stol h klavirju. Pavlina je nehala igrati. Kaj in o čem sta govorila? O rečeh, ki jima prav nič niso bile mar, o tem in onem, le o tem ne, kar jima je bila pri srcu, kar jima je plamtelo iz oči. Devin se je počutil presrečnega, da se je smel dotakniti njene roke in da mu je ona ni odtegnila. Bogve, kako dolgo bi še sedela tako zamaknjena, če se ne bi zaslišalo glasno govorjenje po stopnicah. Pavlina je znova začela igrati. Vstopil je Menhart s predsednikom, ki je prišel na obisk. Sploh so se prijatelji in znanci malone vsak dan shajali na Zelenem gradu, kjer so jih postregli s splošno znano gostoljubnostjo.

Predsedniku še je zgubančilo čelo, ko je zagledal Devina, ki je sedel zraven Pavline. Ko ga je Devin pozdravil, je komaj prikimal z glavo. Gospa Menhartova se je odpravila, da bi poskrbela za malo južino, Pavlina pa jo je pospremila. Devin je čutil, da je z njo izginila iz sobe svetla poezija, ostala pa je pusta proza v podobi birokratskega predsednika. Z njegovega gladko obritega, suhega obraza je lokavo gledalo dvoje sivih oči, tenke, stisnjene ustnice so izražale trdosrčnost in niso poznale pravega smeha. Mož je bil strah za svoje podložnike, ki so ga morali slepo ubogati ali biti pripravljeni na vsakršno sekaturo brez upanja na višjo ali boljšo službo.

Predsednik je začel govoriti o obilici svojega dela in koliko da mora sam postoriti. Zdaj pa še ta nesmisel – zahteva po dvojezičnem uradovanju. To da je prismuknjenost, ki se lahko izcimi le v glavah zarobljenih, nezrelih fanatikov. Predsednik je govoril z jezo, ko da bi hotel izzvati Devina, toda Devin je ohranil dovolj hladne krvi, da je spoznal za povsem nepotrebno pravdati se o takih stvareh z zagrizenim, okostenelim birokratom. Oglasil se je le s kakšno ironično pripombo, kar je moža še bolj razdražilo. Devin je že hotel oditi, ko je prišla gospa in jih povabila v jedilnico, kar je ugodno in pomirljivo vplivalo na slabe živce gospoda predsednika in mu na ustnice privabilo nekaj zategnjenih potez, ki naj bi pomenile smehljanje. Devin se je izgovoril, da bi si rad ogledal vrt in okolico in se je tako izognil neprijetni predsednikovi družbi.

Na vrtu je srečal Pavlino. Vrtnar ji je razkazoval, kako bo uredil gredice in s kakšnimi rožami jih bo nasadil. Devin je bil očitno vesel in je rekel:

»Na tejle osrednji gredici bi bilo najlepše, če bi jo zasejali z belimi, modrimi in rdečimi rožami.«

»Barve se lepo ujemajo,« je menil vrtnar.

»Pa zakaj belo, modro in rdeče?« je vprašala Pavlina.

»Zaradi simboličnega pomena.«

Pavlina je zardela, vrtnar pa se je na tihem muzal.

V tem hipu se je zaslišal topot konjskih kopit in na dvorišče je prijezdil mlad gospod v žametni obleki. Ustavil je konja in ga prepustil hlapcu, potem pa krenil naravnost na vrt, kjer je zagledal gospodično Pavlino.

»Artur, sin našega soseda, graščaka Solingerja,« je Pavlina zašepetala Devinu.

Artur se je naglo približal z bičem v roki. Priklonil se je Pavlini in od strani pogledal Devina. Ko je slišal njegovo ime, ga je radovedno premeril, potem pa se je izključno menil samo s Pavlino.

Povedal ji je, da se bo danes pripeljal tudi njegov oče in spraševal, zakaj da iz Zelenega gradu tako poredkoma vračajo obiske. Šli so v jedilnico, kjer so zraven predsednika našli še nekega odvetnika iz mesta, Menhartovega zastopnika. Ko se je pripeljal še stari gospod Solinger, se je Devin počutil prav osamelega v tej družbi in se je poslovil.

Gospe je bilo žal, da že odhaja. Spremila ga je po stopnicah na dvorišče, kjer je že čakal vprežen voz. Pridružila se je Pavlina in Devin je moral gospe obljubiti, da jih v kratkem spet obišče. Ko se je voz obrnil z dvorišča na cesto, je Pavlina še stala na pragu in zamišljeno zrla za njim.

V hiši pa se je po Devinovem odhodu razvnel živahen pogovor. Predsednik je iz zanesljivega vira zvedel, da bo deželni zbor razpuščen in da bodo razpisane nove volitve.

»Tedaj bo treba napet vse sile,« tako je poudarjal, »da bodo zmagali naši kandidati, se pravi nemški in vladni. Mislim, da nam ne bo spodletelo, ker bo vlada sama pritiskala z vso močjo.«

»Ne bo šlo tako gladko,« je ugovarjal odvetnik. »Jaz opazujem ljudstvo in čedalje več prihaja k meni takih, ki blebetajo o slovenskem uradovanju. In dalje, poglejte naraščaj, ki prihaja z vseučilišč. Skoraj že ni kraja, kjer ne bi zraven duhovnikov rogovilil še kakšen drug prenapetež.«

»Samo pene po viharju,« je tolažil predsednik. »Prejšnje vlade so bile premehke in preveč popustljive. Samo prave kandidate potrebujemo. Vi, gospod Menhart, ste kakor ustvarjeni za poslanca in ne smete se več braniti.«

Vsem je bila všeč ta misel in trčili so na zdravje bodočega poslanca. Toda predsedniku se je stemnilo čelo.

»Kako pa se je ta mladi doktor zaletel v vašo pošteno nemško hišo?«

»Tudi jaz sem se začudil,« je pristavil Artur.

»To vam je rogovilež prve vrste, ampak glavar ga bo že ukrotil, kakor sem jaz tistega pristava,« – predsednik se je skušal smejati. »To smešnico vam še povem. Kaj išče ta doktor tukaj?«

»V daljnem sorodstvu je z mojo ženo,« se je izgovarjal Menhart.

»Vrata mu pokažite, kadar spet pride,« se je hudoval predsednik. »Ali ne veste, kako hujska preprosto ljudstvo proti Nemcem? Naj jih spode iz dežele, zlasti vse te nemške graščake, ki so oropali kmetom zemljo in jih vpregli v jarem sužnosti.«

»Ni mogoče,« se je prestrašil Menhart.

»Toda, ne prenaglimo se,« je nadaljeval predsednik in zloba je zažarela iz njegovih drobnih, sivih oči. »Na kmetih ima že veliko vpliva, kakor mi poroča glavar. Če se on izreče za vašo kandidaturo, potem lahko zmagate. Take ribe se love na trnek. Naj le cepeta.«

Pogovarjali so se in kovali razne naklepe, čeprav se Menhart nikakor ni hotel odločiti, da bi prevzel kandidaturo.


3[uredi]

Sneg je že zdavnaj skopnel, le na oddaljenih snežnikih se je še svetil.

Majsko sonce je iz matere zemlje izvabilo številne cvetlice po travnikih in tudi v človeku je prebujalo tisto nepopisno čustvovanje, ki ga skuša izraziti vsak pesnik, najlepše pa ga je vlil v verze naš Boris Miran v pesmi »V zlatem majniku.«

»Ko življenje iz življenja klije, vse veselo giblje se povsod,« se je Devin spet napotil na Zeleni grad. Odkar je tam naletel na zanj tako nevšečno družbo, se je dolgo boril sam s seboj, ali bi ne bilo pametneje opustiti vsak obisk. Toda kadar mu je razum jasno dokazoval, da utegnejo nastati zanj velike neprilike zaradi tega poznanstva in ga nemara odtegniti celo od narodnega dela, se mu je v duhu prikazala mila Pavlinina podoba in skrivna sila ga je vlekla čez hribe in doline do Zelenega gradu kakor magnet železo. Srce mu je nemirno bilo v prsih, ko se je bližal gradiču. S plamtečo strastjo zaljubljenega mladeniča je hrepenel po pogledu bitja, ki se mu je zdelo vzvišeno, angelsko. Če bi z njo živel, bi bil zanj raj na zemlji, tako si je domišljal, brez nje črna noč. Danes naj se odloči, je trdno sklenil; danes naj zve, ali mu bo pot življenja posuta z rožami ali s trnjem. Samo bal se je, da ne bi spet naletel na veliko družbo in da ne bi bilo mogoče govoriti s Pavlino ter ji odkriti svoja srčna čustva. Toda sreča mu je bila naklonjena. Gospod Menhart se je tega dne mudil v svojih rudnikih, gospa in Pavlina pa sta bili sami doma. Obe sta se iz srca razveselili Devina. Gospa je kmalu odšla pripravljat kosilo in Devin je ostal sam s Pavlino.

Na mizi je ležal album s fotografijami. Devin ga je pregledoval. Našel je mnogo znancev, še več pa neznanih obrazov, ki mu jih je Pavlina pojasnila.

»Vaše fotografije pa še nimamo,« je omenila Pavlina.

»Bi jo vi želeli?«

»Za album,« je odgovorila z nasmehom.

»Kje pa je vaša fotografija, če smem vprašati?«

»Zadnja, pa ni dobro zadeta.«

Devin je obrnil list in zadnja fotografija je prikazovala Pavlino z vso postavo, resno strmečo v daljavo. Primerjal je sliko z živo podobo, ki je stala zraven njega in zrla v album. Res iste poteze, toda kje je lesk črnih oči? Kje miloba rožnato navdahnjenega obraza? Njena mehka roka se je dotikala njegove roke. Stisnil jo je in Pavlina mu je ni odtegnila. Čutila je žareč pogled njegovih oči in hotela je zbežati. Toda Devin jo je prižel k sebi in šepetal s tresočim glasom:

»Pavlina, ali me moreš ljubiti, kakor te ljubim jaz, neizmerno, neskončno?«

Odgovora ni slišal, toda v njenih očeh je bral, česar usta niso povedala. Molče je slonela na njegovih prsih in ni se branila njegovega prvega vročega poljuba.

Bližala se je gospa Menhartova in njeni koraki so prebudili Devina in Pavlino v stvarno življenje. Klicala ju je k obedu.

S svojim bistrim pogledom je gospa spoznala, da se je nekaj zgodilo, pa tudi, kaj. Ker ji je bil Devin zelo simpatičen in ker je slišala, da ga hvalijo, pa ker je videla, da tudi Pavlina ne prikriva svojega nagnjenja do njega, se je na tihem veselila sreče svoje ljubljene hčerke.

Po kosilu sta Devin in Pavlina odšla na vrt. Sprehajala sta se po stezah, posutih z belim peskom. Rože so že poganjale debele popke in tu in tam se je katera že razcvetela in trosila sladko vonjavo po zraku. Pavlina je odtrgala temnordečo rožo, katere cvetno listje se je svetilo kot žamet. Dala jo je Devinu, ki je zadržal tudi roko in je ni več spustil. Zdaj sta prišla do osrednje grede in glej belo–modro–rdeče rože so jo pokrivale. Pavlina se je nasmehnila, Devin pa ji je stisnil roko in vzdihnil:

»Oh, da bi bila vedno tako srečna!«

»In zakaj bi ne bila?« se je začudila Pavlina.

»Zares, zakaj bi ne bila? Stanovitna ljubezen bo premagala vse ovire.«

Sedla sta na posekano drevo, okoli katerega je divja trta začela razpenjati svoje zeleno gladko perje. Pridružila se jima je gospa in vsi trije so se počutili srečne in zadovoljne.

Sonce se je nagnilo k zahodu. Devin se je moral odpeljati. Spet je Pavlina stala na pragu in z belim robcem mahala k slovesu. Devin pa je slonel v vozu in se zibal v sladkih sanjah. Ali je mogoče, da se mu uresničijo najbolj vroče srčne želje, da ga ljubi bitje, ki se mu je zdelo prevzvišeno, nedosegljivo? To bo sreča, ko jo bo pripeljal na svoj dom, ko bosta po narodni pesmi: »tvoje srce, moje srce skupaj zastavila.« Ce so se mu oglasili dvomi, je k srcu pritisnil rdečo rožo. Njena vonjava ga je spominjala na nežno roko, ki mu jo je podarila in mu predstavljala milo podobo ljubeznivega obraza, čar temnih oči ter mu klicala v spomin zveneči glas njenih besed: »Zakaj bi ne bila srečna?«

Vprašal naj bi svojega prijatelja Dolnika in zvedel bi odgovor: »Zato ne, ker si človek, rojen v mukah, vzgojen v težavah, obsojen na delo, skrbi in trpljenje; zato ne boš in ne moreš biti srečen, niti ti, niti nobeden, kar nas je rodila človeška mati.«


4[uredi]

V istem času, ko se je Devin peljal domov, zatopljen v takšno sanjarjenje, se je gospod Menhart pripeljal iz mesta, spremljal pa ga je predsednik. Po kratkem pozdravu gospe in Pavline sta odšla v sobo in nadaljevala svoj jako važen pogovor, kakor sta kazala resna obraza.

»Upam,« se je oglasil predsednik, ko sta sedla, »da se ne boste upirali splošni želji in da boste prevzeli kandidaturo. Kakor sem vam že pravil, sem danes dobil brzojavko, da so deželni zbori razpuščeni in da so že razpisane nove volitve. Čez štirinajst dni se bodo na kmetih začeli izbirati volilni možje, in če hočemo zmagati, moramo takoj začeti agitacijo. Vi ste pri ljudstvu priljubljeni in gotovo bomo zmagali, če boste vi stopili v politično areno.«

»Nikar me ne silite!« se je Menhart branil skoraj proseče. »Jaz ne morem in ne morem prevzeti poslanstva. Vi poznate obilico mojega dela, ki mi nikakor ne dopušča, da bi za dalj časa odhajal od doma. Še teže, celo nemogoče bi bilo zame, če bi se za več tednov ali celo mesecev ločil od svoje družine. Saj veste, kako tesno smo povezani žena, Pavlina in jaz. Ne bi mogel prenašati ločitve le za nekaj dni; nikdar, nikdar!«

»Če dovolite, ločiti se vam pač ne bo treba. Vaša spoštovana gospa in Pavlina bosta lahko šli z vami v Gradec, če pa vas, recimo, izvolijo v državni zbor, kar se bo gotovo zgodilo, tudi na Dunaj. Delo da vas zadržuje? Prav delo bi vas moralo pripraviti, da sprejmete poslanstvo. Ne zamerite, da se bom vtikal v vaše imovinske razmere.

Vendar veste, da so pri nas zemljiške knjige in te kažejo, da so bremena na Zelenem gradu že tako visoko narasla ...«

Menhart je zamrmral in povesil glavo.

»Vem,« je nadaljeval predsednik, »da je prišlo do tega, ker so vam vaša rudarska podjetja naložila velikanske stroške.«

»Ti stroški se mi bodo dvakrat ali trikrat povrnili, če ne še več; moje svinčeve rude in premogove jame so vredne milijon goldinarjev, če bi zgradili železnico, o kateri se je že tolikokrat govorilo.«

»Da, da, v tem grmu tiči zajec. Če pa je ne bodo gradili, potem boste, oprostite mi za trdo besedo, na bobnu in berač.«

»Ne, ne!« je vzkipel Menhart in se vzravnal. »Kdo more trditi kaj takega?«

»Pomirite se. Samo pomagati vam hočem do zaželenega cilja. Če boste poslanec, boste lahko dosegli državno podporo za graditev železnice in potem boste milijonar, kakor sami pravite.«

»Ali mislite resno?«

»Ne samo, da mislim, ampak sem popolnoma prepričan.«

Menhart je nekaj časa premišljeval, potem pa odločno dejal:

»Pa naj bo! Vda m se vaš i želji.«

»Tako je prav in pametno,« ga je pohvalil predsednik. »Zdaj pa bo treba ukrepati pravočasno, kar se da, da prehitimo nasprotnike. V našem okolju, kjer vas osebno poznajo, bo šlo lahko, drugod pa bodo delali naši prijatelji. Naj slabše nam kaže, kakor poroča glavar, v njegovem okraju. Tisti doktor, ki včasih prihaja tudi k vam, in še nekaj drugih prenapetežev, so tako razvneli kmete, da nočejo več poslušati nobene pametne besede.«

»Doktor Devin?« se je nasmehnil Menhart. »On pač ne bo proti meni. Moja Pavlina ...«

Predsednik mu je segel v besedo: »Menda ne mislite svoje hčerke dati takemu človeku, ki na smrt sovraži Nemce in bi nas vse najraje na mah pokončal.«

»Kaj še? Njemu mojo Pavlino?« se je zasmejal Menhart.

»Toliko vas poznam, da takšne neumnosti ne bi dopustili. Če pa vam odkrito povem, bi dejal, da se gospodična Pavlina preveč prijazno vede do njega.«

»Do vsakega gosta je vljudna in prijazna.«

»Dobro. Zdaj pa nam bo prav prišlo, da se je ta doktor zagledal v vašo hčer. Povabite ga, naj vas obišče zaradi neke važne zadeve in zahtevajte od njega, da podpre vašo kandidaturo. Jaz pa bom že jutri napisal okrožnico vsem sodnikom.«

»In če propademo,« se je zamislil Menhart. »Jaz take sramote ne bi mogel preživeti.«

»Na polom še misliti ni. Gre nam le za to, da dobimo veliko večino.«

Pri večerji je gospa Menhartova govorila o Devinovem pohodu. Pavlino je večkrat oblila rdečica in kmalu je odšla v svojo sobo. Ko je predsednik začel pripovedovati, da je gospod Menhart pristal na poslansko kandidaturo, se je gospa prestrašila. Kadarkoli so bile volitve, vedno je toliko slišala o njih in videla toliko razburjenosti in jeze, da se je upravičeno bala nemira, ki utegne zaradi tega nastati v njeni hiši. Predsednik je spodbijal njene pomisleke in gospa se je vdala.

Po predsednikovem odhodu, ko je ostala sama z Menhartom, je znova začela ugovarjati in prosila je moža, naj se nikar ne sili v takšne homatije. Kaj bosta počeli s Pavlino, če bo Menhart moral za dalj časa od doma in kaj bo z vsemi njegovimi opravki? Najbolj pa jo je skrbelo, kdo bo moža vsaj nekoliko zadrževal, da se ne bi še strastneje vdal pogubni igri, česar pa ni upala izreči. Menhart jo je tolažil, toda poglavitnega vzroka, da si misli kot poslanec popraviti svoje razdejano imetje, ni hotel povedati. Le to je omenil, da utegne pridobiti železnico do svojih rudnikov, »in potem bomo na konju in naša Pavlina bo prva partija v deželi. Kam pa je že odšla?« je vprašal Menhart.

»Utrujena je bila,« jo je opravičila gospa.

»Torej je bil doktor Devin danes tukaj? Kaj pa je hotel?«

Gospa je bila v zadregi in ni vedela, ali naj pove, kar je opazila, ali naj molči. Končno je rekla:

»Zdi se mi, da prihaja zaradi naše Pavline.«

»Menda pa zaradi tebe ali mene?« se je zasmejal Menhart.

»Verjamem, da bi mu bila všeč taka ptičica. No, pa naj si kar zida gradove. Potrebujemo ga, da zmagamo. Potem pa ...«

»Kaj potem?« se je zavzela gospa.

»Bomo izbrali ženina, ki bo po naši volji.«

»Kaj pa Pavlina? Siliti je ne bova mogla, če si je že izbrala,« je ugovarjala gospa.

»Kaj še, kaj še! Pavlina nima druge volje kot mojo.«

S temi besedami je Menhart prerezal vsak nadaljnji pogovor in odšel v spalnico.


5[uredi]

Ko se je Devin pozno ponoči pripeljal domov, so ga navdajali sladki spomini in spet in spet si je obujal vsa doživetja današnjega zanj tako srečnega dne. Iz listnice je vzel fotografijo, ki si jo je zadržal in poglobil se je v podobo milega obraza. Na mizi je ležal časopis. Pogledal ga je in v oči ga je zbodel debelo tiskan naslov: »Deželni zbori so razpuščeni, volitve razpisane.« To so že dalj časa pričakovali, da pa se je moralo zgoditi prav zdaj, to je Devina hudo zaskrbelo. Ni se bal dela, napora in sitnosti, ki so ga čakale, le neka slutnja mu je pravila, da se zaradi tega utegne ne le zavleči uresničenje njegovih srčnih želja, marveč da se utegne zgoditi še kaj hujšega.

Zraven časnika je ležalo pismo in Devin ga je z nekim strahom vzel v roke. Pisavo je poznal. Predsednik osrednjega volilnega odbora, čigar pisma so ga vselej razveseljevala, spodbujala in utrjevala za narodno delo, mu je pisal, da bo še v tem tednu shod rodoljubov, ki bodo določili kandidate. Pisal je, da kujejo zelo nevarno kandidaturo za Devinov okraj in navedel – Menharta. Devinu je padlo pismo iz roke. Namesto lepih upanj, ki so mu še pravkar napolnjevali dušo, ga je prešinil črn obup. Tako je postal malodušen, da pisma ni upal brati naprej. Še enkrat je pogledal Pavlinino sliko in jo pritisnil k ustom kot da se za vedno poslavlja od nje. Še enkrat je poduhal omamno vonjavo vrtnice, potem pa je ugasnil luč in v spanju iskal miru in pozabe. Toda še dolgo so se slišali težki vzdihi, dokler mu duševna utrujenost ni privabila spanca na oči.

Srečna mladost! O, tebi veljajo Goethejeve besede: »Himmel aufjauchzend, zu Tode betrübt.« Danes ti je duša potopljena v neskončno žalost, temna se ti kaže sedanjost, črna tudi prihodnost. Jutri spet gledaš svet v rožnati luči; ideali, po katerih vzdihuješ, se ti zde lahko dosegljivi, vse ovire le otročja igra. Ko se je Devin zjutraj zbudil, je že zasijalo majsko sonce v sobo. Kakor megla in dež napravita človeka čemernega in malodušnega, tako sončna svetloba vlije v človekovo srce jasnost, pogum, podjetnost in veselje do dela. To je čutil Devin.

Sentimentalna malodušnost prejšnjega večera je popustila v njem in hladneje ter mirneje je mislil o svojem položaju. Menhartova kandidatura bi bila res velika neprilika, ker bi se ji moral z vso silo postaviti po robu ne glede na to, da bi si s tem nakopal njegovo hudo jezo. Tako so pač zahtevale narodne koristi. Da bi pa zaradi osebnih ozirov le za pikico odnehal pri narodnem programu, česa takega Devinu ne bi nikdar prišlo na misel. Tolažil se je, da se po volitvah jeza utegne razpršiti. Najbolj pa se je zanašal na Pavlino, na njeno ljubezen in stanovitnost. –

Osrednji volilni odbor je od Devina zahteval, da za svoj okraj sestavi lokalni odbor, ki mora poskrbeti za pravočasno agitacijo že pri prvih volitvah na kmetih. Za zvečer so sklicali Dolnika, kaplana Hrastoviča in še nekaj pristašev iz mesta. Dolnik se ni hotel zavzeti za volitve niti stopiti v odbor. Zaradi tega so omahovali še drugi in razšli bi se bili brez primernega sklepa, če jih ne bi Devin in kaplan vnemala z ognjevito besedo, naj se srečno oprimejo dela v prid narodu in domovini. Potem so sklenili, da bodo v različnih krajih sklicali shode in k vsem prvotnim volitvam poslali zanesljive može, da bodo organizirali in skupaj držali narodne volilce ter preprečili nakane nasprotnikov.

Kdor se spominja silne vznemirjenosti, ki je zavladala ob volitvah ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih našega stoletja, – večina naše starejše generacije, ki je bila sama sredi volilnih bojev, se gotovo še živo spominja tistega blaženega časa vzvišenega narodnega navdušenja; kdor si še enkrat v duhu predstavi strast in brezobzirnost nasprotnikov, surovost mnogih javnih organov, nasilje, s katerim so pritiskali, zvitost in lažnivost, s katerima so begali preprosto ljudstvo, ta se bo čudil pogumu, požrtvovalnosti, vztrajnosti in neustrašenosti majhnega števila navdušenih oznanjevalcev narodne ideje, ki so prišli med neozaveščeno in nepoučeno ljudstvo kakor prvi blagovestniki ter s svojim ognjem vžigali plamen narodne ljubezni v prsih preprostih kmečkih poslušalcev.

Prva Devinova pot je vodila v mlin Urha Dolinška, s katerim se že nekaj časa nista videla. Ko mu je povedal, da bodo volitve in da bo treba sklicati može na pogovor, je mlinar po svoji navadi rekel: »Seve, seve,« zmajal z glavo in dodal:

»Težave bodo, velike težave. Ljudje nič kaj ne razumejo, zakaj da gre.«

»Pa jim bomo pojasnili.«

»Seve, seve, drugi jih pa motijo.«

In mlinarje začel pripovedovati, kakšne čenče prinašajo ljudje iz mesta, ko pridejo domov, češ da bosta na novo uvedeni tlaka in desetina, če bodo izvoljeni slovenski poslanci, da se bodo zvišali davki in še več podobnega natolcevanja.

»Pameten človek vendarle ne verjame česa takega,« ga je tolažil Devin.

»Seve, seve, ampak ljudje so grozno nevedni in bojazljivi.«

»Kar sklicujte jih in razgnali jim bomo megle, ki jim zastirajo oči.«

Dogovorila sta se, da se bodo možje še v tem tednu zbrali v mlinu, Devin pa jim bo tedaj razložil pomen volitev in jih prepričeval za narodnega kandidata.

6[uredi]

Volilna agitacija se je začela v vsem okraju od mesta do najbolj oddaljene občine, od vasi do vasi. Nobena vas ni bila tako skrita v zakotju, da bi vanjo ne prihajali oklici, brošurice in se vmes ne prikazali agitatorji, ki sta jih pošiljali obe stranki. Na čelu narodne stranke je bil Devin, na nasprotni strani je bil načelnik po imenu mestni župan, v resnici pa okrajni glavar, ki je v svojih rokah držal vse niti. Povsod je imel nastavljene vohune, ki so izsledili vsak korak v narodnem taboru. Ko so se narodnjaki zbrali pri Devinu, da bi ustanovili volilni odbor, je bilo še isti večer sporočeno glavarju o tem shodu in o udeležencih. Premišljal je, na katerega bi se dalo vplivati ali pritisniti. Močno se je bal dr. Ivana Dolnika in šel je k njegovemu načelniku, da bi ga nemara on pregovoril ali posvaril. Odvetnik se ni rad vdal glavarjevi želji, kajti Dolnik je bil izvrsten koncipient in žal bi mu bilo, če bi se z njim sprl. Ker pa je glavar celo pretil, češ da bo odvetniška pisarna že čutila, če bodo iz nje agitirali proti vladnemu kandidatu, se je odvetnik odločil in popoldne po uradnih urah prosil Dolnika za pogovor.

Dolnik je mislil, da gre za posvet o kakšni pravdi. Odvetnik pa je govoril o različnih nepomembnih rečeh in končno omenil:

»Torej spet imamo volitve. Jaz se vedno bojim tega nemira. Kaj pa vi menite?«

»Mislim, da me poznate,« je Dolnik odgovoril hladno. »Nikdar nisem maral politične agitacije.«

»No, vidite,« se je razveselil odvetnik, »prav to sem povedal okrajnemu glavarju.«

»Komu?« je Dolnik vzkipel in oči so se mu zabliskale.

»Okrajni glavar,« je zadovoljno nadaljeval odvetnik, »me je danes nadlegoval, češ da naj bi jaz vplival na vas, da bi se vi ne vtikali v volitve.«

»Okrajni glavar? On da si upa?« je zagrmelo iz Dolnikovih ust. »Mar misli, da sem jaz njegov pisar, njegov suženj, da bo pometal z mano kakor s to oslovsko drhaljo, ki se mu klanja, kakor Židje zlatemu teletu? On da bo meni kaj prepovedoval?«

V Dolniku je zavrelo od silne jeze, vzdignil se je in pograbil klobuk. Odvetnik se je hudo prestrašil.

»Nič ni prepovedoval, le prosil me je in kazal na škodo, ki bi jo utrpela moja pisarna.«

»Škodo? Vaša pisarna?« Dolnik je še huje vzplamtel. »Če pa je tako, potem vzemite na znanje mojo odpoved.«

Odvetniku je bilo to zelo neprijetno, kajti z Dolnikom bi izgubil najboljšo moč svoje pisarne. Zato je govoril pomirljivo, toda Dolnik je bil tako razdražen, da ga ni hotel več poslušati in je odšel naravnost k Devinu. Našel ga je v sobi med pismi in tiskovinami, ki jih je pregledoval.

»Le vpiši me v volilni odbor. »Pristopam, ampak ne le na papirju, storil bom tudi svojo dolžnost!«

»Živio!« je Devin zaklical veselo in prijatelju stisnil roko. »To je pošteno. Če ti povem po resnici, sem malone že zgubil vse upanje. Zdaj pa vem, da bo zmaga naša.«

»Toda ne misli, da so se moji nazori kaj spremenili. Vem, da je po Hamletovih besedah vse prazno in neplodno, kar počenjamo. Hočem le dokazati, da meni ne bo nihče ukazoval, razen jaz sam. Ti ne veš, kaj vse si že upa ta plesnivi krokar, naš glavar, ker gleda same šalobarde okoli sebe. O meni pa se je zmotil. Dolgo ga že imam na rovašu. Zdaj mu jo hočem zasoliti. Naj zve, da nas je še nekaj z glavo pokonci!«

Tako se je Dolnik hudoval in takoj začel razvijati svoj načrt, pri čemer se je videlo, da razmere dobro pozna, ker je skoraj za vsako občino vedel navesti može, s katerimi se bo dalo kaj napraviti in ki so bolj ali manj zanesljivi.

»Kako pa je s kandidati?« je naposled vprašal Dolnik.

»Naši še niso predlagani.«

»In nasprotni?«

»Tudi še nič gotovega.«

Dolnik je resno pogledal Devina.

»Res? Jaz pa sem slišal, da za ta okraj kandidira gospod Menhart.«

Devin je molčal in oko se mu je potemnilo.

»Ampak ti bi moral bolje vedeti,« se je smehljal Dolnik. »To bi bilo pa sitno zate; menda si se zaljubil v njegovo hčerko.«

Devin je zardel, toda takoj se je opogumil in odločno dejal:

»Kjer gre za srečo naroda, ne poznam nobenih posebnih razlogov. Jutri zvečer bo shod v M., da predlagamo naše kandidate.«

»Spremil te bom!«

Dolnik je odšel. Devin pa si je zamišljen podprl glavo in globoko zajel sapo. Iz žepa je potegnil pismo, ki ga je danes prejel od Menharta, da bi ga še enkrat prebral. Gospod Menhart ga je vabil s prijaznimi besedami, naj ga čim prej obišče, ker bi se rad pogovoril o zelo važni stvari. Naposled je pristavil prisrčne pozdrave od žene in Pavline. Tudi od Pavline! Kako mu je to ime ogrevalo srce! Iz listnice je vzel njeno fotografijo, si jo ogledoval in duh se mu je razvedril, ko se je spomnil njenih besed: »Zakaj bi ne bila srečna?«

Drugega dne popoldan se je Devin peljal z Dolnikom v M., na drugem vozu pa mlinar Dolinšek in z njim več mož.

Med potjo je Devin zaklical:

»Zdaj se začenja resno narodno delo.«

»Ki bi prav tako potekalo brez tebe in mene,« je godrnjal Dolnik.

»Mogoče, ali pa tudi ne.«

»Kar se mora zgoditi, se bo, in ne ti ne jaz ne bova premaknila zgodovine našega naroda na drugo pot, ker mu je določena od pamtiveka.«

»S tvojim fatalizmom in pesimizmom res ne bi ničesar opravili.«

»Prav toliko, kolikor s tvojo svobodno voljo, – kdo se ne bi smejal, – in s tvojim otročjim optimizmom.«

V takih pogovorih so se pripeljali v M., kjer so našli pri shodu bolj ali manj znane rodoljube. Posvetovali so se o kandidatih in ko je bil na vrsti okraj, v katerem je živel Devin, so po Devinovem nasvetu predlagali za kandidata splošno znanega in priljubljenega rodoljuba. Ugotavljali so, da bo težko šlo proti graščaku Menhartu, toda Devin in Dolnik sta zagotavljala zmago in zagotovil jo je tudi mlinar Dolinšek:

»Seve, seve, naši ljudje se še malo zavedajo, pa jih bomo že poučili.«

Ko so se peljali proti domu, je bil Devin tih in zamišljen, dokler ga ni Dolnik, ki je čutil, kaj mu vznemirja dušo, zdramil z vprašanjem:

»In kaj misliš storiti, če bo Menhart zahteval od tebe, da bi podprl njegovo kandidaturo? Če pošlje v boj tiste črne oči? Če ti pokaže veselo podobo zaželene sreče, da bi se vdal, in grdo spako ločitve in odpovedi, če bi mu nasprotoval? Kaj potem?«

»Raje ločitev na veke kot izdati svoj narod in svoje ideale,« je Devin odgovoril z odločnim glasom, kot da bi hotel utrjevati samega sebe pri sprejeti odločitvi.


7[uredi]

Zdaj, ko je bila kandidatura določena in je bil Devin zavezan z vso svojo častjo brezobzirno nasprotovati nasprotnemu kandidatu, pa naj bo to njegov najbližji sorodnik, je z zaskrbljenim srcem premišljeval, kaj naj stori v zvezi z Menhartovim povabilom. Iti ali ne iti in le pisno odgovoriti in razložiti vso stvar? Sedel je in začel pisati, toda po prvih stavkih je papir raztrgal. Nemirno je hodil po sobi, dokler se ni odločil, da bo sam šel na Zeleni grad. Potihem se je tolažil z upanjem, da se mu bo posrečilo pregovoriti Menharta, da ne bi prevzel kandidature, ki mu je bila vsiljena. Pri tem ga podpirata gospa, pa tudi Pavlina, o tem je bil prepričan.

Na Zelenem gradu so že težko čakali nanj. Ko se je pripeljal, ga je gospod Menhart že od daleč pozdravljal in z nenavadno prijaznostjo ga je prijel pod pazduho ter spremil v hišo. Gospa je hitro pripravila malo južino, Pavlina pa je s pletenjem v rokah sedela pri oknu in njene oči so se večkrat bliskoma obrnile proti Devinu, s katerim se je Menhart pogovarjal.

Povedal mu je, kar je že vedel, ter pristavil, da mu je izvolitev zagotovljena, kakor zatrjujejo njegovi prijatelji.

»Nisem se silil, kakor sami veste, končno pa se nisem mogel ubraniti, ko sem spoznal splošno zaupanje ljudstva vame. V vašem okraju me sicer manj poznajo, toda okrajni glavar mi je pisal, da se bodo tudi tamkajšnji volivci pridružili tukajšnjim, če jih ne bodo motili z druge strani. Omenil je še, ampak to je preveč smešno, da bi vam pripovedoval. Videti je, da vidva z glavarjem nista najboljša prijatelja.« Menhart je umolknil. Ker pa Devin ni odgovoril, je nadaljeval:

»Mar ni to več kot smešno, kar mi hoče natvesti glavar, da menda vi tam šuntate ljudstvo proti meni. Ha, ha,« Menhart se je silil k smehu. »Vi pa proti meni ...?«

»Jaz, in da bi šuntal?« se je Devin začudil. »To je zgolj natolcevanje.«

»Dobro!« je vzkliknil Menhart veselo. »Na vas sem se zanašal. Pavlina, poglej v kuhinjo, če je že pripravljen kakšen prigrizek.«

Pavlina je odšla in ko je Menhart zdaj sam ostal z Devinom, mu je začel zaupno pripovedovati, da se bo potegoval zlasti za železnice, ki jih potrebujejo v teh zapuščenih krajih, v politična vprašanja pa da se ne bo posebno vtikal. Devin ga je poslušal vse bolj nemirno. V hudi zadregi je iskal besede, da bi odkril svoje pravo mnenje, toda vrata so se odprla in prišli sta gospa in Pavlina. Miza je bila pogrnjena. Penasto pivo je ugašalo žejo; zlata vinska kapljica v kristalnih kozarcih je razširila svojo vonjavo po sobi. Menhart je vzdignil čašo in trčil z Devinom: »Na zdravje! In da se izpolnijo naše želje!« Pomenljivo je pogledal Devina in Pavlino. »V Gradec bomo šli vsi trije in potem nas boste vsekakor obiskali.«

Devin ni vedel, kaj naj odgovori in težko je čakal na konec južine.

»Kavo bomo pa spili na vrtu,« je dejal Menhart in gospa in Pavlina sta odšli.

Zdaj sta bila spet sama in Devin je govoril po ovinkih, koliko sitnosti si nakoplje človek, ko stopi v javnost. Menhartu se je čudil, da je pripravljen opustiti tiho, srečno družinsko življenje in strmoglaviti v kalne valove politične vznemirjenosti. Volilni boj ne pozna nobenih obzirnosti in časnikarji udrihajo s cepci po nasprotnikih.

Biti poslanec je častno, vendar odgovorno, in volivci pričakujejo od svojega poslanca toliko več, kolikor bolj je bil hvaljen pred volitvami. Sicer pa nobene volitve niso zanesljive, dokler niso oddani vsi glasovi. Že marsikdo se je hudo prevaral, ko se je zanašal na poročila uradnikov ali dobrohotnih osebnih prijateljev.

Menhart je sprva le napol poslušal, toda vse bolj se mu je gubalo čelo. Ostro je pogledal Devina in osorno vprašal:

»Vi torej mislite, da ne bom izvoljen?«

»Zagotovila vam nihče ne more dati. Gotovo ste slišali, da je predlagan tudi nasprotni kandidat.«

»Bral sem v časnikih o nekem odvetniku.

Kdo ga pa tukaj pozna? In kdo ga je postavil? Peščica ljudi, za katere se nihče ne zmeni; ki sejejo nemir in hočejo ljudstvo obdržati v nevednosti.« Menhart je v svoji jezi izbruhnil še več zabavljivk, s katerimi v političnih bojih napadajo nasprotnike. V Devinu je zavrela kri, vendar se je brzdal, ker bi rad Menharta pripravil z mirnim pogovorom do tega, da bi se odpovedal svojemu namenu. Toda vsaka beseda ga je le še bolj razburila.

»Nemara pa vi mene res spodkopavate,« je vzkliknil Menhart v jezi, »in me je glavar upravičeno svaril pred vami.«

»Ne hudujte se, jaz sem namreč v težkem položaju. Še preden sem zvedel za vašo kandidaturo, sem se zavezal, da bom podpiral vam nasprotnega, od nas postavljenega kandidata.«

Menhart je jezno vstal, grizel cigaro med zobmi in hotel jedko odgovoriti, toda vstopila je Pavlina in gospoda povabila na vrt. Ko je pogledala očeta, je takoj sprevidela, da se je nekaj zgodilo, kar ga je stogotilo. Menhart se je težko premagoval in s prisiljenim nasmehom rekel:

»Poslušaj, Pavlina! Gospod doktor mi je pravkar povedal, da me noče za poslanca in da bo vse volilce nahujskal proti meni. Zakaj, ne vem. Mogoče bo povedal tebi in nemara mu boš ti pregnala te smešne muhe iz glave. Le pojdita, jaz pridem takoj za vama.«

Menhart je naglo odšel v drugo sobo, Pavlina pa je vsa osupla obstala in čakala, da ji Devin pojasni. Približal se ji je in jo prijel za roko: »Pojdiva na vrt, da ti razložim.«

In šla sta po stopnicah, prek dvorišča na vrt, ki je dehtel in se bleščal v vsej majniški lepoti. Oba sta se spomnila na blažene trenutke, ko sta se pred nekaj dnevi našli njuni srci. Tudi danes je sonce sipalo svoje zlate žarke na cvetoče gredice, toda na obzorju so se kopičili temni oblaki in neka skrivna bojazen je legla obema na dušo. Vstopila sta v uto in Devin je sedel zraven Pavline. Zdaj bi moral govoriti, toda zatopljen v pogled ljubljenega dekleta je pozabil na zoprno politiko in na volitve, pritisnil je njeno mehko roko k ustom in oba sta se počutila srečna. Toda iz sanj ju je prebudil glas gospoda Menharta, ki je hlapcem na dvorišču naročal dela, in Pavlina je vprašala:

»Kaj pa sta imela z očetom, da je postal tako slabe volje?«

»O, ja,« je vzdihnil. »Te nesrečne volitve! Ko bi se le oče ne pustil pregovoriti in se ne bi vtikal.«

»Zakaj pa ne?«

»Bojim se, da ne bo izvoljen, zato sem ga tudi svaril.«

»On pa se tako veseli, da bo poslanec in pravi, da bo zagotovo izvoljen, ker se boš tudi ti zavzel zanj.«

»Srčno rad, moja draga Pavlina, ko bi mogel, ko bi smel.«

»Ne razumem teh besed,« je odvrnila Pavlina vsa presenečena. »Mojega očeta, ki ga ima ves svet rad, vem, da ne boš zapustil. In da bi bil prav ti proti njemu? To je nemogoče ...«

»Že prej sem dal častno besedo,« je Devin pojasnjeval.

»Proti mojemu očetu?« je vzkliknila Pavlina in mu odtegnila roko ter se obrnila stran.

Devin ji je začel pojasnjevati, da zelo spoštuje gospoda Menharta, da pa mora vsak poštenjak nad vse postaviti čast in srečo svojega naroda. Samega sebe bi moral zaničevati in se sramovati pred ljudmi, če bi izdal svoj narod, ki ga kliče na pomoč.

»Pavlina, ti ne razumeš tega boja; toda naj pride, kar hoče in če ti bodo v tvojo čisto dušo vlivali strup obrekovanja proti meni, nikar ne podvomi o moji ljubezni. Zaupaj mi, kakor zaupam jaz tebi.«

Pavlina je le malo razumela, kar je razkladal Devin; sprva se je boječe, potem pa vse bolj zagreto obrnila k njemu in mu s prosečim glasom zašepetala:

»Kajne, da se boš zavzemal za mojega očeta. Ti ga ne poznaš, kako blag in dober je. Saj mu privoščiš to veselje in meni ne boš odrekel te majhne prošnje, prve in morda zadnje?«

Povesila je glavo in globoko vzdihnila. Devin je molčal. Bil je napet in bridkost mu je kot mora legla na srce. Tedaj sta prišla Menhart in gospa. Menhart je bil videti spet dobre volje. Začel je govoriti o svojem gospodarstvu in o podjetjih, ki bodo zacvetela, ko bo zgrajena obljubljena železnica. Pravkar je namreč dobil pismo, da v ministrstvu že pripravljajo načrte. Ko bo on poslanec, bo lahko še bolj priganjal in tako odprl celemu okraju nov vir blaginje. Ne razume torej, da bi kdo mogel nasprotovati njegovi kandidaturi. Kaj naj bi Devin odgovoril? Naj mu skali njegova upanja? Naj bi mu oporekal in ga znova razjezil? K sreči je bil blizu čas, ko je moral oditi. Spremili so ga do voza.

»Zanašam se na vas,« je klical Menhart za njim, ko je kočija že oddrdrala. Devin pa se je ozrl na Pavlino, ki je stala zraven očeta in prešinila ga je trpka misel, da morda vidi zadnjič njeno milo podobo. Ko je voz zavil okoli ovinka, ga je srečala druga kočija, v kateri je sedelo več gospodov. Devin je v naglici spoznal le suhoparni, posmehljivi predsednikov obraz in na sprednjem sedežu gizdalinskega Arturja Solingerja z vajeti v rokah. Oba sta se mu nasmehnila, kakor se mu je zdelo – škodoželjno.

Kako neizmerno srečnega se je počutil še pred nekaj dnevi, ko se mu je izpolnila najbolj vroča želja, ko je njegovo po ljubezni hrepeneče srce našlo bitje, s katerim ga je vezala skrivnostna simpatija; bitje, kakršno si je predstavljal samo v sanjah. In danes! Jasno nebo, ki se je razpenjalo nad njim, svetlo sonce, cvetoča narava, lahkokrili pevci, ki so veselo žvrgoleli in se zibali po zraku, ves ta majniški dan s svojo nepopisno lepoto se mu je zdel teman, kakor njegova usoda. Hudi dvomi so se polastili njegove duše. Ali je res potrebno, da se prav on razkazuje v prvih vrstah in s tem uničuje ne le svojo prihodnost, marveč tudi s kruto roko trga vezi nežnih čustev, ki jih je sam prebudil v nedolžnem srcu ljubljenega bitja? Gotovo mu nihče ne bi zameril, če v taki priložnosti ne bi ravnal s tisto brezobzirnostjo, ki jo od njega pričakujejo. Samo v tem primeru ne. Tem laže bo v prihodnje storil vse, kar bosta zahtevali narodna čast in korist. Take misli so mu rojile po glavi. Toda kako naj bi upravičil svojo popustljivost ne le pred narodom, ampak tudi pred samim seboj? Ali ne bi bila to zgolj izdaja? Torej so bili vsi njegovi navdušeni govori o požrtvovalnosti za narod le prazne tirade in puhle fraze? In vzvišeni ideali, ki so mu doslej razsvetljevali težko pot življenja, naj se sesujejo v prah surovega materializma?

»Nikdar! Nikdar!« se je Devinu izvilo iz potrtih prsi. »Naj se zgodi, kar se hoče. Zvest ostanem svojim idealom in svojemu narodu!«


8[uredi]

Mestece, ki je bilo ob navadnih časih tiho in mirno, če ga nista kakšna veselica ali kakšen škandalček spravila iz ravnotežja, se je spremenilo v bojni tabor. Dve četi sta si stali nasproti: narodna, ki je imela svoj glavni stan pri Devinu, in nemškovladna, ki jo je vodil okrajni glavar, ob njem pa mestni župan in mestni tajnik, ki je bil glavni agitator. Že so se začele prve volitve na kmetih. Glavar si je izbral nekaj najbolj dvomljivih občin sam, da bo tam vodil volitve in s svojim ugledom vplival na manj zavedne volilce. Druge dele okraja pa je porazdelil med svoje uradnike; komisarju Kropcu je pri tem odkazal prav tiste občine, za katere je vedel, da v njih najmočneje agitirajo.

Komisar Kropeč je spet trdil, da še nikdar ni bil v takih zadregah. Glavar mu je zabičal, da morajo biti povsod izvoljeni njegovi pristaši. Ubogi komisar si je toliko bolj belil glavo, ker še vedel ni, kdo v občinah pripada tej ali oni stranki. Glavarje pogosto klical k sebi župane, se jim sladkal ali jih strahoval, kakor mu je bolje kazalo, da bi dosegel svoj namen. Debeli Kipfelbaron je te dni opuščal svoje vsakdanje čenče; vsakega kmeta, ki ga je srečal v mestu, je prijazno nagovoril, kar sicer ni bila njegova navada. Hodil je po krčmah, kamor so zahajali kmetje, z njimi popival in jih imel za brate. To je bil zanj šport, ki se ga je že od nekdaj veselil kot prijetne epizode v navadni enoličnosti.

Narodni volilni odbor, se pravi Devin, Dolnik in kaplan Lovro Hrastovič, je imel dela čez glavo in toliko bolj težaven položaj, ker je najhujša agitacija potekala pod plaščem uradne tajnosti in uradnega ugleda. Narodni odbor še ni vedel, kdaj bodo volitve; o dnevih volitev bi mogel zvedeti le po ovinkih iz občin. Toda nekega večera je Devin na stezi skozi gozd zunaj mesta srečal komisarja Kropca. Čeprav si nista bila navzkriž, se je komisar nekako plaho ogledoval naokoli, ko ga je Devin nagovoril, da ga ne bi kdo videl v tej družbi in ga ovadil glavarju.

»V takih zadregah sem,« je vzdihnil komisar, »da ne morem več zdržati.«

»Verjamem, volitve ...«

»Da bi le nikdar ne bilo nobenih volitev. Kako prijetno smo živeli v patrimonialnih časih!«

»Grajska gospoda gotovo. Podložnik, tlačeni kmet pa je mirno trpel.«

Komisar je hotel ugovarjati, češ da ni bilo take sile, toda Devin je uporabil priložnost in ga vprašal, če so že določeni volitveni dnevi.

»O, seveda so,« je pritrdil komisar in potegnil iz žepa svojo listnico. »Tu jih imam zapisane. V teh občinah jih moram namreč voditi jaz. To bodo sitnosti. V takih zadregah sem ...«

»Dajte, da prepišem dneve.«

»Zakaj ne, saj to ni uradna skrivnost.« Devin je začel prepisovati, tedaj pa je komisarju šinilo v glavo, da bi to vendarle utegnilo biti v nasprotju z uradno tajnostjo; ves preplašen se je ogledoval na vse strani, če se kdo bliža.

»Prosim, pohitite, in upam, da me ne boste nikomur izdali.«

»Brez skrbi. Veseli me, da vam je izročenih toliko občin.«

»Preveč, preveč,« je tožil komisar. »Raje bi še enkrat šel prek Pohorja kot vodil ene volitve. No, ko bodo končane, bomo pozabili na te neumnosti in spet pripravili izlet. Ali že veste, da vilo že pripravljajo na prihod dvornega svetnika in njegove soproge?«

»Tega pa ne vem.«

»Čez štirinajst dni menda že prideta.«

»Torej po volitvah.«

»Da, po volitvah in tedaj se bomo spet dobro imeli. Zdaj pa zbogom in ne delajte nam preveč zmešnjav.«

»Vam gotovo ne, ker vemo, da se vedete nepristransko.«

Komisarja je razveselila ta pohvala in dobrohotno je pristavil:

»Jaz se ravnam samo po zakonu. Sicer pa je vseeno, če je poslanec Peter ali Pavel; ne morem razumeti, zakaj se stranke tako potegujejo za tega ali onega poslanca.«

»Tu gre za načela, za naj višje narodne svetinje,«  se je zavzel Devin, »za narodne pravice ...«

Komisar je skomignil z rameni in šel svojo pot.

Narodni odbor je tistega večera razporedil svoje agitatorje po vseh občinah. Dolnik se je bil v tem času povsem spremenil. Medtem ko je bil prej miren, vsaj na videz miren in za narodna vprašanja hladen, je zdaj gorel za zmago narodnega kandidata, in kadar so njegovi tovariši obupavali zaradi neugodnih poročil, ki so prihajala z vseh strani, jih je Dolnik ohrabril s svojim pogumom ter s čudovito iznajdljivostjo odkrival nova sredstva in poti za razdiranje nasprotnikovih nakan. Ko so se začele volitve po občinah, so se vsak večer zbirali pri Devinu, da so evidentirali izvoljene može in dopolnjevali organizacijo za volitve.

Tudi volilni komisarji so morali vsak dan poročati glavarju o uspehih. Prvega dne je komisar Kropeč sporočil, da so izvoljeni možje, kakor se mu dozdeva, za narodnega kandidata. Glavar se je hudo razjezil in mu poslal pismo, v katerem ga je hudo oštel in mu zagrozil z grajo z višjega mesta, če se ne bo bolj potrudil za vladno stranko. Ko je Kropeč prebral to nič kaj laskavo pismo, se je najprej prestrašil, potem pa se ga je lotila pravična jeza.

»Mar naj silim ljudi?« je mrmral. Namah se mu je razvedril obraz in še tistega večera, ko so bile volitve v več občinah končane, je sporočil glavarju, da so po njegovi sodbi vsi izvoljeni za vladnega kandidata. In tako je potem poročal dan za dnem in to je delal z mirno vestjo, kajti nikogar ni spraševal, kako bo volil.

Kdo bi bil bolj vesel kot glavar? Kakor zmagovalec je hodil po mestu in če je po naključju srečal Devina ali Dolnika, jima je odzdravljal z grandeco španskega dona. Vsako ugodno novico je sporočil županu in brzojavno gospodu Menhartu. Le to mu je za en dan skalilo veselje, da sta bila v neki občini Devin in Dolnik izvoljena za volilna moža. Na srečo volitev v tej občini ni vodil Kropeč, temveč drugi komisar in tako je vsaj tega dne šla glavarjeva jeza mimo Kropca. Kljub tej majhni nezgodi je bil glavar prepričan, da bo njegov kandidat gospod Menhart sijajno zmagal. Prav tako so se vsak dan bahali nasprotni časniki, da je naposled narodni odbor že sam začel dvomiti o resničnosti svojih poročil, po katerih je bila večina zagotovljena narodnemu kandidatu.

Bolj ko se je bližal dan volitev, tem huje so nadlegovali volilne može in mestni tajnik jih je obletaval kakor osa strd, ko se je kdo izmed njih prikazal v mestu. Vino je teklo, kolikor ga je kdo hotel zliti vase; preprostejšim ljudem so dajali žganje. Govorilo se je samo o volitvah, pa ne mirno, ampak strastno, s preklinjanjem in pridušanjem, kakor da bi bila usoda ljudstva za vselej odvisna od njihovega uspeha. Le komisar Kropeč je ostal miren in se na tihem smejal, češ, saj je vseeno, če bo poslanec Peter ali Pavel.


9[uredi]

Narodni kandidat se je hotel osebno predstaviti volilcem in je sklical volilni shod v Devinovem okraju, na kmetih, pol ure hoda od mesta. Dolnik je nasprotoval takemu, po njegovi sodbi nepotrebnemu shodu, ker so bile volitve volilnih mož večinoma že končane, in kdor je bil izvoljen, se je tudi že odločil za to ali drugo stran. V splošnem razburjenju pa bi lahko prišlo do izgredov. Devin je bil nasprotnih misli, da živa beseda najbolj sega do srca in da se bo po takem zborovanju bolj utrdila narodna zavest kot zgolj z branjem časnikov. On sam bo razložil možem pomen volitev in narodni program. Shod je bil napovedan za nedeljo popoldan. Ko se je po mestu zvedelo, kaj namerava narodna stranka, so nasprotniki stikali glave in se posvetovali, kako bi se dalo motiti zborovanje. Sklenili so, da bodo na shod poslali celo krdelo proletariata, delavce iz neke bližnje tovarne, hlapce, težake, napojene z vinom in žganjem. Mestni pisar je obljubil, da bo vse uredil tako, da povzročitelji ne bodo imeli nobene škode, če bi prišlo do tožbe. Dolnik je zvedel za te naklepe in šel si je ogledat hišo, v kateri je bilo napovedano zborovanje, če ima dovolj trdna vrata in okna, da bi vzdržala prvi napad, če bi nenadoma prihrumela pijana drhal.

Tudi Devin, ki je pri glavarju prijavil shod, je opozoril na priprave na izgrede. Toda glavarje kazal veliko nejevoljo, češ da bi se moglo kaj takega pripetiti v njegovem okraju.

»Res,« je dejal, »nezaslišane agitacije vaše stranke so hudo razburile ljudstvo in le s svojim ugledom zmorem brzdati duhove. Toda bodite brez skrbi, oko postave je budno.«

Tako in podobno licemersko je govoričil glavar, medtem ko je dobro vedel, kaj se kuje. Zato za ta shod tudi ni odredil nobenega komisarja, češ da je ob volitvah mogoče zborovati tudi brez njega, žandarji pa so bili tistega dne razposlani na vse strani, tako da je en sam ostal v vojašnici.

Ob določeni uri sta se Dolnik in Devin odpravila z narodnim kandidatom na shod in z njimi še nekaj volilnih mož. Ko so šli skozi mesto, je Dolnik opazil, da so tu in tam stali nasprotniki in se porogljivo smejali.

»Jaz sem se oskrbel za vsak primer,« je rekel Dolnik in pokazal na notranji žep v suknji, iz katerega je molel revolver. »Te sodrge se pa še ne bojim.«

»Tako hudo menda ne bo,« je ugovarjal Devin.

»Hudo, prav hudo.«

V vasi je bilo vse na nogah in skupine moških in žensk so stale pred hišo, kjer bo potekalo zborovanje. Iz krčme na drugi strani ceste se je slišalo kričanje napol pijanih ljudi. Ko so prišli iz mesta kandidat, Devin in Dolnik, so jih zasmehovali skozi gostilniška okna, narodni možje pa sojih pozdravljali z živio klici. Hiša se je hitro napolnila in po kratkem Devinovem nagovoru je začel govoriti kandidat.

Dolnik je ves čas stal pri oknu in opazoval, kaj se dogaja zunaj hiše. Videl je, da na koncu vasi stoji skupina meščanov ter med njimi spoznal Kipfelbarona. Potem je naglo šel skozi vas mestni pisar in krenil v krčmo. Takoj potem se je iz krčme vsula vsa sodrga tam zbranih fabriških delavcev, hlapcev, težakov in nekaterih kmetov, najslabših gospodarjev. V rokah so vihteli late, palice in polena, drugi pa so pobirali kamenje na cesti. Zagnali so divji krik, ko so šli prek ceste. V hiši zbrani so se plaho ozirali, češ kaj naj to pomeni. V tem hipu je priteklo nekaj žena, katerih možje so bili v hiši. »Bežite! Bežite!« so vpile. »Potolkli vas bodo!«

Strah se je polastil mnogih in vsi so tiščali skozi vrata na prosto. Ker je na sprednji strani že stala grozno preteča drhal, so bežali skozi kuhinjo in zadnja vrata na dvorišče. Napadalci so metali kamenje na hišo in skozi okna in najbolj predrzni so že mislili prodreti v vežo, ko je Dolnik še o pravem času zaloputnil vrata in hitro počez potegnil leseni zapah. Prav tako je tudi Devin zaprl vrata na dvorišče. V hiši so ostali le še Devin, Dolnik, narodni kandidat, ki se je čudil surovosti in izprijenosti ljudstva v teh krajih, ter pet do šest mladih mož, ki niso hoteli bežati.

Zdaj se je začelo pravo obleganje hiše, Dolnik je kakor poveljnik razporedil svojo majhno četo za obrambo sprednjih in zadnjih vrat, kajti ni se bilo treba bati, da bi napadalci prodrli skozi okno, ker so bila trdo premrežena. Vsakdo je pograbil orodje, kar ga je bilo v hiši. Dolnik je stal z napetim revolverjem pri sprednjih vratih, Devin z ostro sekiro v rokah pri zadnjih, drugi zraven njiju. Pred hišo in okoli nje pa so krulili napadalci kakor divje zveri, ki hlepe po krvi. Tolkli so s poleni na vrata in ker s tem niso nič opravili, so privlekli bruno ter treščili proti njim, da se je stresel podboj. Vedno huje so divjali, dokler se dveri pod silo niso začele šibiti in pokati. Dolnik je tedaj dvignil revolver in ga sprožil nad glavami napadalcev, da bi jih prestrašil. Nekaj se jih je res odmaknilo, drugi pa so tiščali še huje in kričali: »Potolcite jih! Pobijte jih!«

Dolnik je s čudovito hladnokrvnostjo ukazoval, kako naj še utrdijo vrata. Če pa bi se prelomila, potem naj se vsi umaknejo na podstrešje in se branijo s tega višjega mesta. Svoje orodje naj vsakdo uporabi le v skrajnem primeru. Ko je Dolnik sprevidel, da vrat ni mogoče več ubraniti, je ukazal, naj vsi odhite navzgor po stopnicah. On je ostal zadnji. Vrata so se podrla in napadalci so se vsuli v vežo. Prvi, neki tovarniški delavec, je nameril s sekiro na Dolnika, Dolnik je ustrelil, delavec je zakričal in sekira mu je padla iz prestreljene roke. V tem hipu so se pred hišo zaslišali glasni kriki: »Mir! Stojte!« in skozi gnečo se je preril komisar Kropeč z dvema žandarjema. Najhujši rogovileži so še hoteli razbijati, toda pred nasajenimi bajoneti so se odmikali iz hiše na cesto.

Komisar Kropeč je prišel o pravem času, da je preprečil veliko nesrečo. Glavar se je tistega dne nalašč odpeljal, da bi od sebe odvrnil odgovornost. Pa tudi nobenemu uradniku ni naročil, da bi ga nadomeščal. Kropeč je slišal za shod in da ga nameravajo razgnati. Iz radovednosti je tudi on šel pogledat proti vasi, ko pa je videl, kaj se kuje, se mu je prebudila vest kot političnemu uradniku in ker je vedel, da glavarja ni doma, je imel za svojo dolžnost, da on poskrbi za javni red, s čimer se bo tudi, vsaj tako je upal, prikupil glavarju. Pohitel je torej v mesto po žandarje, ki jih je dobil, ker sta se na srečo dva vrnila iz drugega kraja. In tako je v trenutku sile prišel na bojišče.

»Ko bi vas ne bilo,« je dejal Dolnik mirno, »bi se morali sami braniti na življenje in smrt. Pet ali šest bi jih jaz prav gotovo položil na tla. Drugi bi potem že zbežali. Častno ni klati se s takšno drhaljo in raje bi pobijal glave tistim, ki so nahujskali in zavajali te neumneže. Morda jih bomo izsledili. To bo vsaj zanimiva pravda.«

Devin je bil presenečen in potrt, ko je spoznal, da se preprosto ljudstvo pusti tako grdo zavajati, da divja proti svoji krvi. Tudi Urh Dolinšek si ni mencal rok, zmajeval je z glavo in naposled tolažil:

»Seve, seve! Ni jim zameriti. Nevedni so in pa to nesrečno žganje!«

Dolnik je tožil zločince in sodnik je preiskoval. Hudodelstvo se ni dalo utajiti, pa čeprav je vsakdo vedel za prave pobudnike, obsojeni so bili le tisti, ki so napadli hišo: puška namesto strelca.


10[uredi]

Napočil je težko pričakovani dan volitev. Naša trojica, Devin, Dolnik in kaplan Hrastovič so se že na večen pred volitvami pripeljali v mesto, kjer so bile določene volitve za deželnega poslanca. Pa tudi glavar z županom, mestni tajnik in še drugi meščani, ki so bili najeti ali prostovoljni agitatorji, so prišli že na večer pred volitvami. Vsaka stranka si je najela dvorano, kamor so prihajali volilci iz oddaljenih okrajev in se navduševali z govori in pesmimi. Vsakega prišleka so pozdravljali z živio klici. Osrednji volilni odbor, pomnožen z zunanjimi člani, je še enkrat prerešetal imenik volilcev in čeprav je bil uspeh videti ugoden, so bili vendar v skrbeh, da ne bi nekateri odpadli, drugi pa ustrahovani ne bi prišli. Razšli so se pozno v noč.

Že zgodaj zjutraj so bili pokonci agitatorji obeh strank in se razpostavili po cestah pri vhodih v mesto, da so pričakali volilce in jih spravljali na določeno zbirališče. Tu se je večkrat primerilo, da sta nasprotna agitatorja popadla kmečkega volilca in ga sukala in sukala vsak na svojo stran, dokler ni osupli mož povedal svojega mišljenja. Če pa še ni bil odločen, sta se trgala zanj kakor psa za kost ter ga vlekla za roke in mu šepetala v uho, da se mu je začelo mešati v možganih. Agitator pa, ki je privlekel na zbirališče kakšnega sumljivega volilca ali ga celo izvabil iz tabora nasprotnikov, je stopal zraven svoje žrtve kakor zmagoviti vojskovodja in na licu se je dalo brati ponosno zavest, da prav on dela poslance. Pohvalni živio klici ga niso zadrževali, kakor blisk je spet izginil in prežal na drugo žrtev.

Dvorana se je vedno bolj polnila. Devin in Dolnik sta se v svoje zadoščenje prepričala, da se nista motila pri računu za svoj okraj. Mlinar Dolinšek, ki je pripeljal može iz svoje okolice, si je neprestano mencal roke in mrmral: »Seve, seve; Slovenci smo!« Obrnil se je k svojim sosedom, pokazal na množico in važno rekel: »Ali vam nisem pravil, da nas je ko listja in trave? Seve, seve!«

Ob istem času so se zbirali tudi nasprotniki. Gospod Menhart je prišel že prejšnji večer, da bi se seznanil z volilci, ki so prihajali iz oddaljenih krajev. Družba je bila velika, ker se je mnogo meščanov udeležilo shoda, volilcev pa le malo. Toda glavarje bil tako prepričan v zmago, da ga to ni motilo. Menhart je spregovoril nekaj fraz in ploskanja ni bilo ne konca ne kraja. Nazdravljali so prihodnjemu poslancu in proti polnoči je celo pokal šampanjec. Zjutraj pa, ko se je do devete ure zbralo razmeroma malo volilcev, je glavarja vendarle začelo skrbeti in agitatorji so morali letati na vse strani. Proti deseti uri, ko naj bi odrinili na volišče, jih je bilo videti precejšen trop, toda gledalci, ki so iz radovednosti prihajali gledat na volišče, so precej trdili, da jih je manj kot narodnih, ki so ob istem času prihajali z zastavami iz nasprotne strani.

Na dvorišču pred voliščem so stali glavar, gospod Menhart in kar je bilo njegovih imenitnejših pristašev. Mimo njih so šli narodni volivci. Med prvimi sta bila Devin in Dolnik. Ko je Devin od daleč zagledal Menharta, bi se bil najraje umaknil med zadnje vrste. Toda to se ni dalo storiti in moral je prav blizu mimo njega. Videl je še, kako je glavar opozarjal Menharta nanj; potem je brž stopil v dvorano, kjer so se takoj začele volitve. Glavar še ni obupal, čeprav se je že pri volitvah volilne komisije pokazalo, da imajo narodnjaki večino. Komisija je izvolila Devina za predsednika. Ko je prvi oddal svoj glas za narodnega kandidata, je slišal, kako je glavar zašepetal Menhartu: »Slišite, slišite!« Spočetka so bili na vrsti Menhartovi pristaši in glavarje zadovoljno kimal ter prijazno pogledal vsakega volilca, ki je glasoval za Menharta. Menhart, ki je bil prej preplašen in potlačen, je vzdignil glavo pokonci in zavedajoč se zmage je hvaležno stisnil roko glavarju. Toda sčasoma se je položaj spremenil. Narodni volilci so že dohiteli nasprotnike, potem so jih prehiteli in ko je bil poklican zadnji volilec, se je izkazalo, da ima narodni kandidat dvajset glasov večine.

Ko je Devin kot predsednik razglasil izid volitev, so po dvorani zagrmeli živio klici, nasprotniki pa so se osupli začeli razhajati. Glavarju so se od jeze napele žile na sencih, Menhart pa je stal zraven njega bled kakor stena in kot bi okamnel in njegove izbuljene oči so nezavedno zrle v prazno. Zdaj so se mu začela tresti kolena in šibiti, da se je krčevito oprijel glavarja. »Pojdimo, pojdimo!« Devin mu je mislil priskočiti v oporo, toda Menhart ga je pogledal divje, kakor da bi ga hotel z očmi prebosti, zaškripal je z zobmi ter se s psovko: »Prekleti!« obrnil in odšel.

Po volitvah so se narodni volilci pri skupnem obedu veselili težko pridobljene zmage. V navdušenih govorih so se slavili med seboj in napovedovali boljšo prihodnost tlačenemu narodu. Dolnik ni bil še nikdar tako dobre volje in pogosto je poudarjal, da so se možje res čudežno držali pogumno. Ne bi pričakoval take stanovitnosti. »Glavo pokonci in ne upogniti se,« to naj bi bilo vselej naše geslo, pa bi se že zdavnaj izkopali iz suženjstva. Znani rodoljub, ki je sedel poleg njega, si je s tenkimi prsti gladil redke brčice pod nosom, ki je krepko molel v svet ter dokazoval, da se z agitacijo in organizacijo da vse doseči. »Le agitacija je potrebna in organizirati se moramo,« je bil konec njegovih govorov.

V šumeči, od radosti kipeči družbi je bil edino Devin tih in zamišljen. Še vedno je videl pred sabo Menhartov divji, od najhujšega sovraštva goreči pogled; slišal je, kako ga je preklinjal in srce mu je krvavelo v žalostnih mislih, da je za vselej pretrgana zveza med njim in Pavlino. Čutil je, da tega razdora ne bo več mogoče poravnati. Smilil se je samemu sebi, ker se bo moral odreči naj slajšemu upanju svojega življenja, še bolj pa se mu je smilila Pavlina, ki bo kot nedolžna žrtev morala prenašati vse gorje prevaranega zaupanja. Zaman je mislil na imenitno narodno zmago, za katero je bil on največ pripomogel. Veseli obrazi zraven njega so ga spominjali le na to, da morda v tem trenutku, nedaleč odtod, tečejo solze po najmilejšem obrazu iz najsvetlejših oči.


11[uredi]

Gospod Menhart je razjarjen odšel z volišča; dalje vpreči svoje konje in se odpeljal na Zeleni grad. Tam je gospa pripravljala kosilo za večjo družbo, kajti Menhart je mislil svojo zmago praznovati s svojimi prijatelji. Kako se je začudila gospa, ko je pred dogovorjeno uro videla, da je pridrdrala kočija, v njej pa je sedel samo njen mož. Mislila je, da se je verjetno odpeljal pred drugimi, da bi ji sporočil, koliko jih pride. Pavlina je pohitela k vozu in se prestrašila, ko je zagledala očetov, od jeze in notranje strasti ves spremenjen obraz. Takšnega je videvala samo takrat, ko je izgubljal pri igri in ni vedel, na koga bi stresel svojo jezo.

»Dragi oče,« je vzkliknila in ga hotela objeti. Toda on jo je neprijazno potisnil od sebe, kar ni bila njegova navada. Pri vhodu mu je prišla naproti gospa in ga vprašala, za koliko gostov naj pripravi kosilo.

»Za nikogar,« je zarenčal Menhart in odšel v sobo, gospa in Pavlina pa za njim. Tu je vrgel klobuk na mizo in začel razsajati ves penast od jeze.

»Kaj se je zgodilo?« ga je plaho vprašala gospa.

»Kaj? Kaj? Propadel sem, osmešen sem, uničen! In kdo mi je to napravil? Tisti vajin doktor. Na drobne kosce bi ga zdrobil. Takšen je tvoj rod,« je očital ženi, »naj se mi še kdo prikaže pri hiši, s psi ga spodim. O, zdaj spoznavam ta zarod; gadja zalega je s teboj vred, vsi, kar vas je. In ti, Pavlina, sram te bodi, da si s tem človekom kdaj spregovorila prijazno besedo. Ampak jaz se bom maščeval, še se bova srečala.« Menhart je udaril s pestjo po mizi, da sta gospa in Pavlina preplašeni odšli iz sobe.

Popoldne Menhart ni vzdržal doma. Dal si je vpreči in se odpeljal.

Pavlina je vsa potrta in obupana sedela v uti na vrtu. V rokah je držala pletenje, toda prsti so mirovali in solze so ji kapljale na delo. Tiho je prišla mati. Objela je žalujočo hčer in ji z mehko roko gladila kostanjeve lase. Ko je mati zagledala solze v njenih očeh, je tudi ona začela jokati. Pavlina je naslonila svojo trudno glavo v materino naročje in skušala je zakriti svojo srčno bolečino, da bi še huje ne vznemirjala svoje ljubljene matere, toda solza ni mogla ustaviti. Obe sta molčali, potem pa je mati vzdihnila:

»Ubogi moj otrok!«

Potem ji je začela govoriti mehke, prijazne, tolažilne besede, kakršne izvirajo le iz ust ljubeče matere. »Pomiri se, pomiri!« je končala, »vse se lahko še uredi.«

»Nikdar,« se je izvilo iz prs nesrečne deklice. »Prevaral me je. Prvo in edino prošnjo, ki bi jo tako lahko izpolnil, je zavrgel in s tem je zavrgel mene.«

»Ni te vreden,« se je zavzela mati. »Pozabi ga!«

»Pozabila ga bom,« je hitela Pavlina in solzni tok se je še huje vlil po milem obrazu.

Pozabila! – Kakor da bi se spomini, vtisnjeni v srce, dali tako lahko in hitro zbrisati kakor pisanje s kredo na tablo. Usoda riše s svojim jeklenim črtalom globoko in neizbrisno v duha in srce, da je šele z zadnjim vzdihom konec spominom. In usoda je tudi v tvoje mehko, nezavarovano srce vtisnila spomine, ki se bodo po tednih in mescih, ko premagaš prvo burno bolečino, odmikali dalje in dalje kakor ladja na morju; pozabila pa, pozabila jih ne boš nikdar.

Mračilo se je in gospe Menhartove se je polotila druga skrb. Kočija se je vrnila prazna in kočijaž je povedal, da je gospoda peljal do premogovih jam, potem pa v mesto do kavarne, kjer večkrat ostaja in da ponj ni treba hoditi. Gospa se je prestrašila. Vedela je, da se v tej kavarni zbirajo igralci in da je Menhart tu že večkrat izgubil do tisoč in več goldinarjev. Kadar je zvedela, da je zašel v ta brlog strastnih igralcev, je šla sama ponj, da bi ga spravila domov. Nocoj, ko je bil Menhart tako hudo razburjen, je bilo v družbi lokavih, mirno in hladno računajočih igralcev toliko bolj nevarno zanj. Čakala je do devetih, do desetih in ko le ni bilo moža, je dala vpreči kočijo in se odpeljala v mesto. Pavlina jo je spremljala toliko raje, da ne bi ostala doma sama s svojimi bridkimi mislimi.

Menhart je sedel v kavarni in igral. Hotel je pokazati, da ga prav nič ne briga neugoden izid volitev. Samo nemški stranki da je hotel pomagati iz zadreg in se je le žrtvoval. Ko so igralci spoznali njegovo razdraženost, so bili veseli in začeli so z navadno, pohlevno igro, sčasoma pa so prešli v hazardno. Mislili so oskubsti Menharta, toda on je imel tako srečo, da so se kljub njihovi lokavosti pri njem kopičili bankovci.

V tem hipu je pred kavarno pridrdrala kočija. Gospa Menhartova je izstopila, odšla skozi vežo in pri stranskih vratih vstopila v igralnico. Pavlina pa je čakala v vozu. Menhart je sicer čelo malo nagubančil, ko je zagledal svojo soprogo, ker pa je imel dobiček, je bil dobre volje, se pošalil s soprogo, da pač ne more biti brez njega še nekaj ur ne in ji naročil čaj. Gospa mu je zašepetala, da čaka voz in ga prosila, naj gre z njo. Toda on se je izgovarjal, da zdaj, ko dobiva, ne more kar takoj oditi. Vsaj še trikrat naj gre naokoli, potem bo končal. Gospa se je morala vdati in čakati.

Pred kavarno je stala kočija. Hlapec je dremal na svojem sedežu, Pavlina pa je slonela v kotu in gledala v nebo, na katerem so migljale številne zvezde. In spominjala se je tistega večera lanske jeseni, ko je stala zraven Devina na vrtu Salbingove vile in ko so se zvezde lesketale prav tako svetlo kot nocoj. Kako je bila tedaj še brezskrbna in vesela, danes pa tako žalostna. Zvezda se je utrnila, z dolgim plamtečim repom je švignila po nebu in se razpršila kakor raketa: »Človek umrje, ko se zvezda utrne.« In goreča želja po smrti, po večnem miru se je prebudila v mladem srcu.

Po cesti iz mesta so se zaslišali koraki in glasno govorjenje. Družba narodnih volilcev je odhajala na železniško postajo, med njimi Devin in Dolnik. Cesta je vodila mimo kavarne. Ko je Pavlina zaslišala, da se bliža glasna družba, se je zavila v svojo belo ruto in se še bolj stisnila v kot. Devin je spoznal kočijo in čeprav v nočni temi ni razločil, kdo da sedi v njej, je vedel, da ne more biti nihče drug kot Pavlina. Vedel je, da sta gospa in Pavlina že večkrat prav pred to kavarno čakali na Menharta. Burno mu je tolklo srce v prsih, in če bi bil sam, bi ga nobena sila ne zadržala, da bi je ne nagovoril in jo tolažil. Toda moral je dalje, kakor vojak na bojnem polju. Ko se je pri vhodu na postajo še enkrat ozrl, je še videl belo podobo sloneti v kočiji in neskončna žalost mu je trgala dušo, žalost, ki je v istem trenutku z enako močjo trgala tudi srce ubogi deklici. Tudi ona je spoznala Devina, sprva se je jezila, da more tako trdosrčno ravnati, potem pa so se ji v bridki žalosti spet ulile solze.

Vlak je odpeljal Devina in njegove tovariše, ki so bili veseli zmage. Dolnik je že dalj časa opazoval svojega prijatelja in slutil je, kaj mu teži srce. Medtem ko so se drugi hrupno pogovarjali med sabo, je Dolnik sedel zraven Devina in z nenavadno mehkim glasom dejal:

»Nesrečen si, vem, zakaj. Ampak čemu? Vedeti je treba, da se ni mogoče ustavljati usodi. Naša volja – prazna domišljavost; naše želje – nezrele in otročje. Ti hrepeniš po dekletu, ki se, recimo, odlikuje po svoji telesni in duševni milini ...«

»Če bi jo poznal, bi moral priznati ...«

»Dobro, priznam, da je cvet vseh deklet, lepa kakor Venera, zvesta kot Hera, pohlevna kot Desdemona ...«

»Veš kaj, nič se ne šali.«

»Prav resno govorim. Ti goriš za svoj narod, toda kje si iščeš družico za življenje? V tujem taboru in v narodu, s katerim Slovani bojujemo tisočletni boj na življenje in smrt. Tujko hočeš pripeljati v svoj slovenski dom, da bi tvojim otrokom z materinim mlekom vlivala v žile ljubezen do tistega naroda, proti kateremu se bojuje oče!«

»Njena mati je Slovenka,« se je opravičeval Devin.

»Slovenka? Ponemčena meščanka, ki še lomi nekaj slovenskih besed. Hvali usodo, da je vse tako dobro uredila. In če že tako močno hrepeniš po svojem ognjišču, si izberi hčer svojega naroda. Mar naše Slovenke niso znane po svojih telesnih in duševnih čednostih še bolj kot tujke? Saj bi se smešil pred svetom, če bi poudarjal: Svoji k svojim! sam pa bi se zaletaval k tujcu prosjačit za tujko. O, jaz poznam narodnjake, pri katerih v družini ne slišiš slovenske besede. Bi rad tudi ti dal takšen zgled?«

Devin je globoko vzdihnil. Kar je zdaj odkrito povedal Dolnik, je Devin že mnogokrat čutil sam, toda kdo se more ustavljati skrivnim silam, ki ga vlečejo in priklepajo k drugemu človeku proti sodbi razuma, pa naj bo še tako bister?

»Ti lahko govoriš,« je dejal Devin.

»Jaz, da, jaz govorim iz izkušnje, iz bridke izkušnje.«

Dolniku se je tresel glas, odprl je okno in se zagledal v temno noč. In tako sta obnemela oba, zatopljena vsak v svoje misli, v nevesele, neizbrisne spomine.

Tri dni pozneje so volili svoje poslance v trgih in mestih. Ker so nasprotniki na kmetih propadli, so s tem večjo silo ukrepali v mestih, čeprav se jim ni bilo treba bati poraza. Mestni tajnik je letal od hiše do hiše in vsakemu volilcu zapisal ime kandidata na volilni listič. Glavar je ukazal vsem uradnikom, da morajo voliti. Tudi predsednik deželnega sodišča je v prezidialnem pismu zapisal svoje prepričanje, s katerim so seznanili vse sodne uradnike, da bodo vsi kakor en mož za vladnega, se pravi nemškega kandidata.

Narodni volilni odbor je sicer tudi za mesta in trge določil kandidata, vendar le z namenom, da bi ugotovili količino in se s tem pripravljali na prihodnje volitve.

Devin in Dolnik sta šla na volišče ob enajstih. Stala sta pred mestno hišo, kjer je bilo volišče, ko je prišel okoli vogala pristav Vinko Rovan. Zelo se mu je mudilo. Pa tudi prestrašil se je, ko je zagledal svoja nekdanja pobratima in najraje bi se bil obrnil, toda bilo je že prepozno.

»Tebi se pa hudo mudi,« ga je zadržal Devin.

»Mar bo zanemarjal svojo narodno dolžnost?« se je pošalil Dolnik. »Le hitro gor po stopnicah. Samo še tvoj glas potrebujemo.«

Vinko je zardel in rad bi se umaknil pred neprijetnim pogovorom, toda Devin je stopil predenj.

»Saj nas ne boš izdal, ne, ne, to ni mogoče.«

»Jaz?« je zajecljal Vinko. »To je pač tako ...«

»Kakor ukaže predsednik,« se mu je posmehoval Dolnik.

Vinko se je zmuznil v hišo, Devin pa je bolj žalostno kot jezno gledal za njim.

»Vidiš, to pa naredi kruhoborstvo.«

»To naredi tujka,« ga je zavrnil Dolnik, »tujka, ki ji je zapisal svoje prepričanje. Zapomni si to!«

Ko se je Vinko Rovan vračal, sta še vedno stala pred hišo. Moral je mimo njiju, čeprav bi se jima rad izognil. Dolnik ga je zaničljivo pogledal, potem pa se je nasmehnil, ko se je spomnil na nekdanje Rovanovo navdušenje, in mu zašepetal na uho:

»Zvečer pa le prepevaj: Črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpade.«


TRETJI DEL[uredi]

1[uredi]

Gostoljubna Salbingova vila se je spet odprla. Gospod dvorni svetnik Salbing se je letos dlje mudil na Dunaju kot mu je bilo ljubo prav zaradi volitev, žene same pa ni hotel poslati na kmete, toliko manj, ker ona sama tega ni želela. V nasprotju s svojo navado si tokrat ni želela oditi z Dunaja, ni je mikalo oditi v kakšne toplice, ali pa ji je bila všeč družba, ki se je večkrat zbirala v njeni hiši in v kateri nikoli ni manjkal dragonski poročnik Alfonz Marberg. Hudobni jeziki so trdili, da gospa Dora Salbingova posveča nenavadno pozornost mlademu poročniku; govorili so celo, da je njen ljubimec in se čudili Salbingovi potrpežljivosti. Gospod svetnik je bil posebno zadnje čase tako zakopan v delo, da ni ničesar opazil in se je nasploh zanesel na svojo ženo, da ne bo prekoračila mej dostojnosti. Gospa Dora je bila popolnoma zadovoljna, da se bosta odpeljala v vilo takoj po volitvah in ni nič nasprotovala. Pri slovesu ji je poročnik Marberg spet zatrdil, da bo letos gotovo premeščen v eskadron, ki je namenjen v mesto v bližini Salbingove vile. »Torej na skorajšnje svidenje,« je rekla gospa Dora z milim glasom in lesk njenih črnih oči je v mladeničevem srcu še huje razvnel strasti hrepeneče ljubezni. Pritisnil je njeno roko k ustom in česar v svoji razburjenosti ni mogel izraziti v besedah, so govorile njegove oči in tresoča se roka.

Ko se je raznesel po mestu glas o prihodu gospoda dvornega svetnike in njegove žene, so se vsi gospodje razveselili, da bodo spet povabljeni; ženski spol pa je težko čakal, da bi videl gospo Doro, ki jim je bila vzor najnovejše dunajske mode. Glavar je prvi pohitel pozdravit dvornega svetnika. Začel mu je pripovedovati o volitvah in koliko opravkov da je imel, toda svetnik mu je segel v besedo in ga prosil, naj ne govori o volitvah, kajti noče si še tu na kmetih, kamor je prišel počivat, motiti miru z neprijetnimi spomini na pravkar končano burno obdobje političnega nemira.

Kmalu po prihodu je Salbing povabil doktorja Devina k sebi, da bi se z njim pogovoril o zdravstvenem stanju svoje žene. Devin je izrazil svoje veselje, da se je gospa zelo popravila in da je zdaj videti prav zdrava. Gospe je bila sicer všeč pohvala, češ da ji spet rože cvetijo na licu, toda zdihovala je, da to še ni znamenje trdnega zdravja in da je nervoznost pač ne bo zapustila, dokler bo živa. Devin je omenil, da se ne kaže čuditi nervoznosti v mestih zlasti v omikanih krogih, ki morajo že od nežne mladosti preveč napenjati duha t telesnih moči pa ne razvijajo enakomerno. »Ženski spol je po naravi rahločutnejši ...«

»Kar pa,« mu je segla v besedo Dora, »vaš moški spol le prerad prezira in nas tako še bolj draži.«

»Če ne izpolnimo vseh vaših namišljenih potreb in fantastičnih želja!« se je nasmehnil Salbing.

»Škodo imate potem le vi, ker smo bolne ...«

»Ali se vsaj delamo bolne,« je pristavil Salbing sarkastično. Dora ga je pikro pogledala in Salbing je umolknil. Izgovoril se je, da mora v mesto obiskat glavarja, priporočil svojo ženo doktorjevi pozornosti in odšel.

»Kaj pa vaš prijatelj Dolnik?« je vprašala Dora. »Si še ni izbral neveste?«

»Ne da bi vedel.«

»Pa vi?«

Devin je zardel kakor deklica. Ko je Dora opazila njegovo zadrego, ga je hotela še dražiti, toda prišel je nov gost, doktor Dolnik. In zdaj je Devin imel priložnost opazovati oba. Dora ni kazala posebnega presenečenja, čeprav je Dolnik prišel nepričakovano.

Lahna rdečica pa je oblila njeno lice, ko mu je ponudila roko v pozdrav. Dolnikov pogled pa je bil teman in poznalo se mu je, da se bojuje s samim seboj.

»Letos mi ne uidete, gospod doktor,« je začela Dora, ko so sedli, »preden ne preskusimo vaše magnetične moči. Ne bom mirovala, ne, dokler ne bomo imeli skupne seje. Toda moj soprog mora prej odpotovati; on je nevernik in nasprotnik vseh spiritističnih poskusov. Jaz pa sem se to zimo še bolj prepričala o obstoju duhov.«

Devin se je smehljal in nejeverno zmajeval z glavo.

»O, prepričali se boste tudi vi. Veste, jaz sem vse bolj senzitivna in vsak magnetizer me prav lahko in hitro spravi v somnambulno spanje.«

»In tedaj,« se je pošalil Devin, »vidite v preteklost in prihodnost in nič vam ni skrito. Vse spoznate z notranjim vidom, svoje bolezni in bolezni drugih, zdravila, ki jih potrebujete, berete zapečatena pisma, govorite v jezikih, ki jih ne znate, celo pesnikujete. Ko pa se prebudite, o vsem tem ne veste ničesar.«

Dora se ni pustila motiti.

»Vi se mislite šaliti, ampak ste povedali samo tisto, kar se resnično dogaja.«

»Kaj pa vi mislite?« S temi besedami se je Dora obrnila k Dolniku. »Nekoč ste verjeli!«

»Še preveč,« je odgovoril Dolnik z ostrim pogledom, da je Dora povesila oči. Toda hitro se je zbrala in izzivalno odgovorila: »In zakaj preveč?«

»Ker sem verjel po otročje.«

»Ali pa, ker ste nemara po otročje le hoteli imeti igračo, dokler ne bi našli druge.«

»Igrati se je res imenitno, tako izbrano ...«

To besedovanje je postalo Dori neprijetno. Naglo je vstala, pozvonila ter naročila pogrniti mizo na verandi, kamor je potem povabila gospoda. Tu so se spominjali lanskega izleta, prijetnih jesenskih večerov in veselic ob trgatvi. Dora in Dolnik sta opisovala malomeščansko družbo z veliko humorja in z nič manjšo hudomušnostjo, od oblastnega glavarja in njegove gospe do debelega Kipfelbarona in majhnega komisarja.

Tedaj se je gospod dvorni svetnik vrnil iz mesta; bil je vesel družbe, da je Devina in Dolnika zadrževal do noči.

Ko sta se prijatelja vračala iz vile v mesto, je že ležala na zemlji topla poletna noč, mirna in tiha, le slavčevo petje se je razlegalo po gozdu.

»Zdi se mi,« se je oglasil Devin, »da zdaj kar srečno živita skupaj. In zakaj tudi ne bi? Vsega imata dovolj, kar si človek ponavadi želi. Ni se jima treba boriti za kruh. On je izobražen, dobrodušen, fin v vedenju; ona duhovita, vesele narave in zdaj še dovolj zdrava. Vsi pogoji za zakonsko srečo.«

»Torej moderni Filemon in Baucis,« je ironiziral Dolnik.

»Za zakonsko srečo, če se jo sploh da doseči v življenju, pa jima manjka poglavitna stvar.«

»In ta bi bila?«

»Medsebojna ljubezen.«

»Zdi se mi, da se imata kar rada, ali da vsaj drug drugega spoštujeta, kar nekako nadomešča tisto mladostno ljubezen, za katero je vsaj on že prerastel leta.«

»Da se imata rada?« se je zakrohotal Dolnik. »Tako rada se imata, da bi se ga ona precej znebila, ko bi se ga mogla in to kot glavni dedič, razumeš. On pa bi si utegnil poiskati še enkrat mlajšo, neizkušeno dekle.«

»Preostro ju sodiš.«

»Nič ostreje, kot sta v resnici. Ona da je duhovita? O, da! Trohico svojega znanja zna dobro uporabljati; kaj temeljitega iskati pri ženskah pa bi bilo smešno. Svojega poglavitnega talenta – biti všeč moškim, seveda ne skriva in le v ta namen se dela zdaj veselo, zdaj melanholično, kakor bolje kaže. Gladka je kot mačka, ampak ima tudi kremplje kot mačka. Sirena in sfinga hkrati.«

»Kdor bi te slišal tako črno govoriti o gospe Dori, bi moral res pomisliti, da jo sovražiš.«

»Saj jo, sovražim jo,« se je razjezil Dolnik, »ali vsaj moral bi jo sovražiti.«

Stopil je hitreje. Devin pa, ki ga je videl tako razjarjenega, ni hotel več govoriti o tem, dokler se Dolnik sam ni ustavil. »Nemara se ti zde moje besede čudne. Sicer pa bo še čas, da ti vse povem. Samo nocoj ne. Je prelepa noč, da bi si jo pokvarila z grenkimi spomini.«

»Torej tudi ti nisi za tisti fantastični poskus s somnambulizmom, ki ga želi gospa Dora?«

»Jaz? Zakaj ne? Bo vsaj sprememba v enoličnem životarjenju. Tebe pa bi kot naravoslovca moralo to še posebej zanimati.«

»Z mistiko se nisem nikdar ukvarjal in hipnotizerji od Mesmerja do najnovejšega Hansna so skrbeli samo za to, da so si polnili svoje mošnje iz žepov lahkovernega ljudstva, ne pa da bi koristili spoznavanju.«

»Justinu Kernerju, čigar objave o somnambulnem dekletu iz Prevorsta so povzročile toliko hrupa, ni mogoče očitati sleparstva ali samopašnosti.«

»Tega gotovo ne, pač pa preveliko lahkovernost, kakor se mi zdi.«

»Ti govoriš brez vsake svoje izkušnje.«

»Res, ampak se sklicujem na naravne zakone, ki veljajo za ves materialni svet in prek katerih človek pač ne more.«

»Vi ste s svojimi naravnimi zakoni, kar smo mi pravniki s pisanimi. Paragrafi veljajo, naj bodo še tako neumni. In če se vam prikažejo in še tako resnično dokažejo novi pojavi, jih vi tajite, če se ne ujemajo z vašimi zakoni, tajite jih na ljubo svoji teoriji. Na primer, zakaj bi človek ne mogel uzreti s svojim, recimo duševnim očesom, stvari, ki jih ne vidi s telesnim očesom? Zakaj ne v prihodnost, ko je vendar prostor in čas eno in isto? In breztelesna bitja, kdo jih lahko taji zaradi tega, ker je naše oko pretopo, da bi jih moglo dojeti? Poznam kmečkega fanta, ki gotovo ni vzgojen za nervoznost, je krepke in zdrave narave, pa vidi duhove. Ti se smehljaš. Ob prvi priložnosti ti ga bom poslal, da ga preiščeš. Ljudi, ki so umrli, vidi še nekaj časa po smrti pri hišah ali na polju, kako opravljajo dela, s katerimi so se ukvarjali, ko so živeli. Take prikazni ga grozno pretresejo. Ko sva s fantom nekega večera stala pred hišo, katere gospodar je bil umrl pred tednom, je nenadoma prebledel in s široko odprtimi očmi zeval na klop pred hišo. Ali ga ne vidite?« je vprašal ves prestrašen in s tresočim glasom. Tam sedi in si baše pipo. Tisti gospodar je imel navado, da je v mraku posedal na klopi pred hišo in kadil.«

Devin je ugovarjal: »Na kmetih vzgajajo otroke s strahovi, kar je zelo bedasto. Torej ni čudno, da se tudi odrasli ljudje ne morejo otresti teh predsodkov, ki so bili vcepljeni v mlada srca. Mene ne bo nihče prepričal, da obstajajo take prikazni, dokler jih sam ne potipam. Hipnoza, to pa priznam, vpliva na rahločutne osebe.«

Prišla sta do glavnega trga in se ločila.


2[uredi]

Na Zelenem gradu so nastopili mračni dnevi. Menhart ni mogel pozabiti poraza pri volitvah, toliko manj, ker je bil na poslanstvo zidal zlate gradove, ki so se razblinili kakor jutranja megla pred soncem. Bilje čemeren in njegova soproga je le prepogosto čutila njegovo jezo, pa celo s Pavlino ni bil več tako prijazen kot prej. Kadar se je spomnil na Devina, se je jezil, kajti samo njemu je pripisoval svoj poraz. Ko je nekoč naletel na njegovo fotografijo v albumu, jo je raztrgal na drobne kosce.

Od tistega dne, ko je Pavlina obljubila, da ga bo pozabila, mati in hči nista več govorih o Devinu. Pavlini se je sicer poznalo, da jo muči neka notranja bolečina, toda premagovala se je materi na ljubo, da bi je ne žalostila in ker je sama sprevidela, da je vez z Devinom za vselej pretrgana.

Prijatelji in znanci so se vse bolj poredko oglašali na Zelenem gradu, kar je bilo zlasti gospe po godu, Menhart pa je to zanemarjanje bridko čutil. Edini, ki je odslej prihajal pogosteje, je bil mladi Artur Solinger. Vselej je prinesel Pavlini kak šopek rož, in ona je morala, čeprav nerada, ostati v njegovi družbi in poslušati njegovo pogosto se ponavljajoče pripovedovanje o konjih, psih, lovu in podobnih rečeh, za katere se zanimajo brezskrbni, lahkoživi sinovi imovitih staršev. Opazila je, da se ji hoče približati in to jo je navdajalo s strahom. In ni se motila.

Nekega popoldneva sta sama sedela na vrtu, na istem kraju, kjer je še pred nedavnim Pavlina z Devinom sanjarila o srečnih prihodnjih dneh. Zdaj se je Arturju zdel pravi trenutek, da bi Pavlini razkril svoja prava čustva. Prijel jo je za roko, pa mu jo je preplašena odtegnila in ko je Artur padel prednjo na kolena in ji z ognjevitimi besedami začel govoriti o svoji ljubezni, je Pavlina vstala in zbežala v hišo. Artur je bil sicer osupel, vendar je ta beg pripisoval njeni otroški neizkušenosti in preveliki sramežljivosti in si jo je še bolj zaželel. Še tisti večer je vprašal gospoda Menharta, če sme priti s svojim očetom snubit njegovo hčer. Kdo bi bil bolj vesel kot lastnik Zelenega gradu?

Menhart je sicer rekel, da ne bo silil hčerke, vendar je bil prepričan, da tam pač ni treba sile, kjer spregovori srce, zanj pa da bo v posebno čast družinska zveza z imenitno Solingerjevo družino.

Pri večerji je bila Pavlina redkobesedna, Menhart pa izredno dobre volje, kakor ni bil ves čas od nesrečnih volitev. Tudi Arturju se je svetil obraz od veselja. Pri slovesu je Pavlini stisnil roko, česar mu ni mogla braniti in v prepričanju v uspeh je odšel. Po njegovem odhodu se Menhart ni mogel vzdržati, da ne bi povedal ženi, kakšna sreča da čaka Pavlino. Tudi gospe je bil po volji ta snubač, čeprav jo je skrbelo, kaj bo rekla Pavlina in če se ne bo upirala.

»Upirala?« je vzrojil Menhart. »Mar se ti blede? Menda ji ne roji več po glavi tista neumnost ...« Menhart je zaškripal z zobmi, »takoj jo pokliči, da se pogovorimo.«

Gospa tega ni storila, češ da je Pavlina že odšla spat in da jo bo ona sama vprašala. In šla je v njeno sobo. Pavlina je takoj zaslutila, kaj je mater privedlo k njej v tej pozni uri. Se preden jo je mati nagovorila, jo je Pavlina objela in jo prosila s solznimi očmi, naj jo brani pred zvezo, ki je ne more sprejeti.

»Raje me dajte v samostan. Tam bom vse pozabila in našla svoj mir!«

Mati jo je mirno pustila tarnati, potem pa jo je začela tolažiti in ji prigovarjati z besedami, kakršne prihajajo samo iz blagega materinega srca. Prijela jo je pri najbolj občutljivi strani. Oče da to želi in njemu da ne bo grenila skrbi polnih dni, njemu, ki se trudi, da bi svoji ljubljeni hčerki zagotovil prijetno in brezskrbno življenje. Kolikokrat so si zatrjevali, da se ne bodo ločili drug od drugega! Ko bi se zgodilo, kar je bilo v zametku poprej, bi se morala povsem raztrgati ta vsem do srca prirasla skupnost. Če pa se izpolni, kar se razvija sedaj, bodo ostali vsi skupaj, tako rekoč ena družina, ker sta graščini tako blizu, da se vsak dan lahko tu ali tam dobijo.

Pavlina je poslušala molče. Kaj je hotela odgovoriti? Ali ni bila vsaka materina beseda ne le dobrohotna, marveč tudi resnična in pametna? Mati pa tudi ni želela ali zahtevala odločne besede. Le umiriti in pripraviti jo je hotela na to, čemur se ne more izogniti. Silila jo je, naj gre spat, in ko je Pavlina legla, je sedla k njej na posteljo, jo prijela za roko in ji govorila o tem in onem, da bi njene misli odvrnila od žalostnih spominov. Pavlini se je zdelo, da je spet majhno dekletce, srečno, ker jo mati ziblje v spanje. Kolikokrat so pri njej čule te ljube oči, jasne kot zvezde na nebu in sipale nebeški mir v otroško srce. In tudi nocoj so zrle tako milo in očarljivo, da se je Pavlini odvalil kamen žalosti s srca in da je po otroški navadi, smehljaje se materi zapirala trudne oči in zadremala. Ko je mati videla, da hčerka spi, ji je na čelu napravila znamenje križa in tiho odšla.

Nekaj dni pozneje se je pripeljal gospod Solinger s svojim sinom Arturjem. Solingerju je bilo všeč, da se je Artur odločil za Pavlino, kajti upal je, da ga z zakonom spravi v redno življenje in ga priveže na hišo, da ne bo brez opravkov pohajkoval, tratil čas, denar in zdravje. Vedel je sicer, da Menhart ne gospodari zgledno, toda Pavlina je edinka, ki ji bo vse pripadlo. In da se takoj zdaj izgovori primerna dota in vknjiži na Zeleni grad, za to bo že poskrbljeno.

Pavlina je vedela, kaj jo čaka in srce ji je trepetalo od neskončne žalosti. Zaman je premišljevala, kako bi se otresla jarma, s katerim jo hočejo prikleniti k neljubljenemu človeku. Le ko je videla očetov obraz, ki je sijal od sreče, se je čutila mirnejšo ter se vdajala v usodo. Staršem, dragim in skrbnim, hoče prispevati največjo žrtev, pa če ji tudi poči srce.

Tolaži se, ubogo dekle! Nisi prva in ne zadnja, kiji bo trda usoda umorila nežni cvet prve ljubezni. Naj tečejo solze, da ti ohlade dušne bolečine. Iz dneva v dan se ti bo bolj poredkoma rosilo oko in po tednih in mesecih se ti bo, kakor iz meglene daljave, prikazal v sanjah izgubljeni raj. On pa, ki je vse to zakrivil s svojo trdosrčnostjo, kakor je sodila Pavlina, ni vedel, kaj se godi na Zelenem gradu. Kadar se je spomnil na mučni prizor po volitvah, ko ga je Menhart v divji jezi preklinjal, je izgubil vse upanje, da bi bilo kdaj mogoče poravnati spor. Če pa je mislil na tiste blažene ure, ko sta si s Pavlino gledala iz oči v oči in sta si prisegala večno zvestobo, je začel spet upati in samega sebe varati s sanjami, praznimi kot pene. Strasti da se bodo polegle, prva jeza da se bo ohladila in da se bo obnovilo prejšnje stanje. Samo da bi Pavlina ostala neomahljiva. O njej pa nikar dvomiti! Največja tolažba je bila Devinu Pavlinina podoba, ki si jo je pogosto ogledoval in iz nje srkal pogum in upanje.

Poguma je res potreboval po zmešnjavah in sitnostih, ki si jih je nakopal zaradi volitev. Nakopal si je glavarjevo in županovo sovraštvo, uradniki so se mu izogibali, večina meščanov pa je postrani gledala nanj kot na človeka, ki dela razdor med ljudstvom. Glavar je poskušal vse, da bi ga odstranil iz tega kraja. Sodišče Devina ni smelo klicati kot izvedenca. Nasprotniki so mu spodkopavali zaupanje pri bolnikih na različne načine in nezgode, ki se primerijo vsakemu zdravniku, so razvpili kot dokaze za njegovo nepazljivost ali nevednost. Edino Dolnik mu je ostal zvest in le prepričanje, da koristi narodu, ga je držalo pokonci. Pa tudi Dolnik se je zadnje čase, odkar je gospa Dora spet vladala kakor kraljica v Salbingovi vili, zelo spremenil. Le poredkoma je zahajal v čitalnico in na sploh mu ni bilo za nobeno družbo.

Zato se je Devin toliko bolj začudil, ko ga je Dolnik nekega popoldneva obiskal in vprašal, če je zvečer prost. Gospa Dora da ju vabi v vilo.

»In gospod Salbing?«

»Za nekaj dni se je odpeljal. Dora želi, da ji izpolniš svojo obljubo.«

»Katero?«

»No, saj veš, tisto magnetiziranje ...«

»Da se ti ljubi ukvarjati se s takšnimi neumnostmi,« je godrnjal Devin.

»Kaj hočeš?« je skomignil Dolnik, »ženske muhe!«

»Torej zvečer.«

»Da, zvečer.«

»Počakal te bom.«


3[uredi]

Gospa Dora je sedela na verandi pred vilo in uživala aromatski večerni zrak, ki je dehtel iz rožnatih, s cvetjem obsutih grmov. Sonce je že stalo blizu roba Konjiške gore in vsa narava se je začela oddihavati od dnevne toplote. Po poti sta prihajala Devin in Dolnik. Dorino bistro oko ju je opazilo že od daleč, zažarelo je, čeprav je bilo napol dremavo.

Po običajnih pozdravnih frazah so do mraka posedeli na verandi. Potem je Dora povabila gospoda v salon, ki ga je razsvetljevala velika svetilka, ki je visela s stropa. Okna so bila zaprta in zagrnjena, hišni pa je Dora naročila, da ne sme nikogar pustiti v salon, preden ne pozvoni. Dora je sedla v naslanjač, Devin njej nasproti, Dolnik pa zraven njega. Na mizi je stala majhna trinožna mizica s svinčnikom v eni nogi. Pod njo je bila razgrnjena pola belega papirja.

»Premikati mize,« je rekla Dora, »to bo prvi poskus. Mizica bo začela plesati in s svinčnikom pisati na papir nepravilno ali pa tudi v razvidnih črkah in besedah.«

Vsi trije so položili roke na rob mizice, tako da so se končni prsti dotikali med seboj. Dalj časa so čakali molče, toda mizica se še ni premaknila. Končno se je nagnila na stran, kjer je držala Dora, začela se je po malem sukati in svinčnik je škripal po papirju. Ko so po poskusu pogledali pisanje, so videli samo neurejene črte brez pomena. Devin je razlagal, da se miza premika, ker noben človek ne more dalj časa mirno držati svojih rok, da se začne tresti, ne da bi to hotel.

»Ne trudite se s svojo učenostjo,« ga je zavrnila Dora, »in čakajte do konca. Z vami tako ni mogoče privabiti duhov, ker ste preveč nejeverni.«

Sedeli so spet v krogu in se dotikali z rokami. Nekaj časa je minilo, ko se je zaslišalo rahlo trkanje, kakor da bi prihajalo iz stene ali stropa, toda kmalu je ponehalo in se ni slišalo nič, pa tudi nič se ni prikazalo.

»Seja z vami je brez uspeha,« je Dora rekla nekoliko nejevoljna. »Ne ostaja torej nič drugega kot zadnji poskus, somnambulno spanje. Ali niste še nikogar hipnotizirali?«

»Nikogar,« je rekel hladno Devin.

»Slišali pa ste, da v hipnotičnem spanju človek ničesar ne ve o tem, kar dela; da napravi vse, kar mu ukaže hipnotizer z besedami ali tudi z znamenji; da z zavezanimi očmi bere zaprta pisma in da v najgloblji zamaknjenosti celo vidi dogodke, ki se dogajajo v daljavi, ali pa se bodo zgodili v prihodnosti.«

»Slišal sem in tudi bral o takih pojavih, toda zdeli so se mi neverjetni.«

»Danes pa se boste prepričali, da so resnični.«

»In jaz da bi vas vtapljal v tako spanje? Kako?«

»Tako lahko, da sploh ni treba vaše volje ali napetosti. Vzemite tale prstan!« Dora je potegnila bleščeči se briljant s prsta. »Držite ga pred mojimi očmi, da bom morala gledati njegovo svetlobo. Ne bo minila minuta in lotilo se me bo tako težko spanje, da se mu ne bom mogla ubraniti z vso voljo. In potem bom brez zavesti, pa tudi brez občutka. Lahko me boste prebadali z iglo, mi rezali kožo, ničesar ne bom čutila, storila pa vse, kar boste ukazali. Če mi boste dali krompir in rekli, da je jabolko, ga bom jedla. Stala bom kot okamnela, hodila, vse po vašem ukazu. In če mi boste ukazali, da naj se vležem na dva stola, na enem z glavo, na drugem z nogami, bom ostala v tem položaju, dokler ne boste odločili drugače.«

Devin je poslušal z nasmehom, Dolnik pa je rekel resno:

»Do pičice resnično, ne da se tajiti.«

»Kako pa naj vas zbudim iz tega čudnega spanja?«

»Prav lahko. V obraz mi pihnete ali me poškropite z vodo in zbudila se bom, ne da bi vedela, kaj sem počenjala v spanju. Le glavo imam potem težko, vse telo trudno in počutim se še bolj nervozno.«

»Verjamem. Zato se le nerad ukvarjam s takim poskusom.«

Dora ni odnehala. Izročila mu je prstan in Devin je moral stopiti prednjo. Prstan ji je držal pred očmi in Dora je zrla v bleščeči demant.

»Zaspala je,« je zašepetal Dolnik.

Dora je slonela v naslanjaču z mirnim obrazom, dihala je mirno, kot človek, ki spi. Očije imela odprte in gledale so v daljavo.

»Zdaj ničesar ne čuti,« je zatrdil Dolnik. Vzel je iglo in jo na več krajih zabodel v roko. Dora se ni zganila. Devin ji je zabadal iglo v kožo, potem ji je mahal z roko pred očmi, toda veke se niso zaprle.

»Zares je brezčutna., zdaj moram to priznati.«

»Ukazuj,« ga je vzpodbujal Dolnik, »in storila bo, kar boš hotel.«

»Vstanite! je ukazal Devin, »stopite pred ogledalo,« kazal pa je na goli zid, – »in si počešite svoje lase. Tu imate glavnik.« Pomolil ji je črtalo, ki je ležalo na pisalni mizi in Dora si je stoječ pred zidom drgnila svoje lase s črtalom.

»Dobro, lepo ste počesani.« Dora se je nasmehnila, kakor da bi bila vesela te pohvale in odložila črtalo.

»Izvolite poskusiti tole breskev.« Devin ji je dal limono. Dora je ugriznila vanjo in bi jo pojedla kot sladko breskev, če bi ji Devin ne vzel limone iz roke.

»Zdaj pa,« je spet zašepetal Dolnik, »ji stopi za hrbet, da te ne bo videla in kakor boš ti premikal roko ali nogo, tako bo tudi ona. Le gledati jo moraš in ji to ukazovati v duhu.«

Devin je napravil tako in bilje začuden, ko je Dora ponovila vsak njegov gib, ne da bi mogla videti ali vedeti, kaj je on počenjal.

»Zapiši zdaj na papir, kar hočeš,« se je spet oglasil Dolnik. »Zloži ga in ga pritisni na njeno čelo in ona bo brala, kar si napisal.«

Devin je hitro napisal stavek, zložil list papirja v ovojnico in ga pritisnil Dori na čelo ter ukazal, naj ga glasno prebere. Na njenem obrazu in na očeh je bilo videti nekakšno napetost kakor pri človeku, ki se trudi, da bo rešil težko nalogo.

Potem je počasi izgovorila, kakor učenec, ki se uči brati: »Resnica je večna, njeni žarki razprše zmote, kakor strel jato ptičev.«

Devin je bil ves osupel. Tedaj ko je potekala ta prigoda, še niso bili znani učinki hipnoze. S hipnotiziranjem, spiritizmom, somnambulizmom so se ukvarjali le diletanti in sleparji, učeni svet pa je vse te pojave razglašal kot slepilo, ne da bi se trudil raziskovati, kaj je v njih, kaj je resnica in kje se začenja prevara. Danes si mnogi učenjaki pobliže ogledujejo tako imenovano hipnozno spanje in priznati morajo, da so res nekatere osebe posebno organizirane in da jih je mogoče spravljati v takšno spanje, da na telesu ničesar ne čutijo, duševno pa so kakor sužnji podvrženi volji hipnotizerja. Danes tudi že vemo, da ima hipnotizirani človek vsako stvar za to, za kar mu jo označi hipnotizer, poje surov krompir ali repo za jabolko, pije kis za vino ali pivo itd. Če hipnotizer pravi: Pojdi spat, sleci se, to stori. Lahko ga pripravi do smeha ali joka; celo to naredi, da se polovica obraza smeje, druga polovica pa joče. Hipnotizerju še glasno ni treba ukazovati, že samo s svojo mislijo vpliva na hipnotiziranega človeka. Najbolj čudno pa je, da je hipnotiziranemu človeku mogoče ukazati neko dejanje, ki ga mora opraviti pozneje. Na primer, neki francoski zdravnik je ukazal mlademu moškemu v hipnotiziranem stanju, da mora čez leto dni ob isti uri priti k njemu in se mu zahvaliti za dobro zdravljenje. Prebujeni mladenič o tem ukazu ni vedel ničesar, toda čez leto dni je res prišel k doktorju in napravil, kar mu je doktor ukazal pred letom.

Toda tedaj, ko je Devin opazoval na Dori zanj nerazumljive pojave, še ni bila znana beseda hipnoza, še manj pa so bili raziskani pojavi, ki jih hipnoza povzroča. Ni vedel, kako bi si razlagate pojave, ki so bili na videz v nasprotju s priznanimi naravnimi zakoni.

Dora je stala mirno kot marmornata podoba.

»Reci ji, naj sede,« je Dolnik opomnil zamišljenega Devina, »in poskusi, kaj bo povedala na vprašanja o dogodkih iz prihodnosti.«

»Usedite se,« je ukazal Devin in Dora se je spustila v naslanjač še vedno trdo speča.

»Vprašaj jo,« je silil Dolnik, »kje bomo čez leto dni.«

Devin je odkimal z glavo. Neki skrivni strah ga je zadrževal, da bi z odločno roko raztrgal zagrinjalo, za katerim se kakor v temni noči skriva prihodnost. Po tem, kar je pravkar poskusil, se mu ne bi zdelo čudno, da bi Dora po njegovem ukazu res odkrivala prihodnja dejanja, ki se še začela niso. Toda Dolnik ni odjenjal.

»Vprašaj vsaj to, ali bomo čez leto dni tudi tukaj zbrani.«

Devin se je nerad vdal.

»Povejte mi, kje bomo čez leto dni vi, jaz in Dolnik!«

Dora se je globoko zamislila, njene oči so še bolj srepo zrle v daljavo, na čelu so se nabirale gubice kakor pri človeku, ki veliko misli.

»Ne vem,« je zavzdihnila Dora.

»Vi morate to vedeti,« je odločno rekel Devin. »Premislite in povejte.«

»Jaz vidim,« je Dora začela počasi govoriti v pretrganih stavkih, »sebe vidim; gore visoko štrle, od daleč po prašni cesti jezdi častnik ...«

Dora se je nasmehnila in umolknila, Devinu pa se ni zdelo prav, da bi zlorabil nezavest mlade gospe samo za to, da bi zvedel njene skrivnosti; Zato je vprašal:

»Kje pa vidite mene?«

»Vas? – Vi sedite v sobi in pišete. – Vrata se odpro – vstopi mlada ženska – zakrije vam oči z rokami ...« Doro sili glasen smeh.

»Pa vi poznate mlado žensko?« vpraša Devin radovedno.

»Ne poznam je. Nisem je še videla.«

»Vprašaj jo zdaj po meni,« je Dolnik dregnil Devina, ki je že težko čakal, da pride vrsta nanj.

»Kje pa vidite doktorja Dolnika?«

Dora se je napenjala, oči so ji izstopile iz široko odprtih vek, končno pa je zamrmrala: »Nikjer, nikjer!«

Devin je presenečen ukazal:

»Poglejte v njegovo stanovanje!«

Dora pa je odgovorila:

»Drugi ljudje so v njem.«

»Kaj pa v pisarni?«

»Na njegovem mestu sedi mladi gospod, ki pa ga jaz ne poznam.«

»Iščite po svetu!«

»Nikjer ga ne najdem, nikjer,« je ponavljala Dora in pristavila proseče: »Ne mučite me več.«

Devin ji je pihnil v obraz in Dora se je počasi predramila. Potrebno pa je bilo več časa, preden se je povsem zavedala. Segla si je z roko na čelo in potožila, da jo boli glava in da je vsa zmedena. Potem ji je moral Devin obrazložiti, kakšne poskuse je delal z njo. Povedal je vse, le o zadnjih vprašanjih ni omenil ničesar.

»Ali zdaj verjamete v somnambulizem?«

»Ne morem tajiti, kar sem sam videl in slišal. Kako pojasniti te čudne pojave, za zdaj še ne vem.«

Dora je pozvonila in ukazala hišni, naj prinese večerjo, ki pa nikomur ni teknila; Dori zato, ker se je počutila prehudo izčrpano. Devinu je rojilo po glavi, kar je danes nepričakovano doživel, Dolnik pa je premišljeval, kako da Dora prav njega ni mogla videti nikjer po svetu. Prešinila ga je misel: gotovo me ni mogla najti na zemlji, ker bom tedaj že – pod zemljo! Groza ga je obšla, pa le za trenutek, potem pa si je rekel:

»Če res, naj bo!«


4[uredi]

Dolnik je bil kot rezervni častnik poklican na šesttedenske vojaške vaje. Pred odhodom se je šel poslovit od gospe Dore. Našel jo je samo na vrtu. Sedela je v gosti senci s knjigo, najnovejšim francoskim romanom v roki. Ponudila mu je sedež zraven sebe.

»Prišel sem se poslovit.«

»Pa ne za večnost,« se je Dora pošalila.

Dolnik jo je resno pogledal in dejal: »In če bi bilo za večnost?«

»Vi govorite tako tragično, da bi se človek kar ustrašil.«

»Tega ste krivi vi.«

»Jaz? Zakaj?«

»Zaradi svojega prerokovanja.«

»Jaz da bi ...?« se je čudila Dora.

»... prerokovali, da, da, kakor preroki v starem veku.«

Dolnik je povedal, česar Dora po njegovi sodbi doslej še ni vedela, dajo je Devin v hipnotičnem stanju vprašal, kaj bo z njimi tremi čez leto dni.

»In kaj sem odgovorila?«

»Čudno, zelo čudno. O sebi ste pravili, da vidite visoke gore, od daleč po prašni cesti pa prijezdi častnik, slišite, častnik.« Ko je to rekel, se je ostro zazrl vanjo.

»In dalje?« je Dora vprašala nestrpno.

»Kaj naj bo dalje? Mlada dama in častnik, med visokimi gorami ...«

»To da sem rekla?«

»Da, to!« je pribil Dolnik. »Vaša sreča, da moj prijatelj ni hotel spraševati natančneje.«

»Ker je bolj molčeč kot vi. Sicer pa nimam nobene skrivnosti.«

»A tako?« je dejal Dolnik zategnjeno.

»Zakaj niste vprašali, kdo je bil tisti častnik. Nemara ste bili vi! Bliže sicer poznam še enega častnika, svojega nečaka Marberga.«

»Nečaka? Nisem še slišal za tega sorodnika. No, sicer pa mu to veselje, čez leto dni jezditi z vami med gorami, rad prepuščam.«

»Vi ste danes pikri. Ob slovesu take besede niso v navadi. Nekoč ste govorili drugače. Spominjam se ...« Dora je umolknila, ko je opazila Dolnikov temni pogled.

»In vi ... ti Dora!« mu je privrelo iz ust. »Ti si upaš klicati spomine? In jezik se ti ne ustavi in rdečica ti ne oblije lic?«

Dora se je prestrašila in je hotela vstati, toda Dolnik jo je potisnil nazaj na stol.

»Nikar ne beži! In nič se ne boj! Sladko bom govoril kot ti nekdaj, ko si mi obljubljala večno zvestobo, ko so mi tvoje oči vnele možgane, da sem bil slep in gluh in da sem plaval v zaupanju. Ali se nisi smejala naivnemu, neizkušenemu mladeniču, ki je klečal pred teboj na kolenih in te častil kot svetnico? Zastrupila si mi mlado življenje, zastrupila dušo in zdaj se čudiš moji pikri besedi?«

»Ivan!« je dahnila Dora in solza se je prikazala v očeh. »Strl mi boš srce! Mar nisem tudi jaz trpela, neskončno, nepopisno, ko sem se morala ločiti od najlepših sanj svojega življenja? Sem bila mar jaz kriva? Očitaj najini nesrečni usodi, ne pa meni, da sem se ti izneverila. Ali nisem bila prisiljena? In: ali sem se kdaj čutila srečno, zadovoljno od tistega časa? Tudi jaz sem trpela in – še trpim ...« je pristavila z globokim vzdihom.

Pritisnila si je robec k očem in težko dihala. Dolnik je mirno poslušal. To je bil tisti mili glas, ki ga je bil tolikokrat očaral. In solze? – Ko bi bile resnične! Usta in oči so že zdavnaj pozabile na resnico! Vse samo dim in prazne pene. Dolnik je molčal. Dora ga je izza robca pogledala od strani in jezilo jo je, da je ostal tako hladen. Njeni nečimrnosti in samoljubju bi bilo všeč, če bi Dolnik spet vzplamtel.

»Poznaš ta prstan?« je potem vprašala šepetaje. Na prstancu desne roke se je svetil droben, neznaten prstan z rdečim rubinom, Dolnikovo darilo iz minulih let. »Nosim ga od tistega dne in nosila ga bom do smrti. Pa ti?« Prijela ga je za roko.

Tudi Dolnik je imel enak prstan na roki. Živo se je spominjal dneva, ko sta zamenjala svoja prstana, v prepričanju, da bosta v življenju ostala združena. Toda nekaj tednov potem ... Jeza je hotela vzkipeti v njem, vendar se je premagal. Odtegnil je svojo roko Dori in dejal hladno:

»Ne trudite se! Kar je bilo, se ne vrne in pozabljeno je.«

»Pozabljeno? S smrtjo, nič prej.«

»Torej s smrtjo,« je ponovil Dolnik.

»Zakaj to tako čudno naglašate?«

»Tega je krivo vaše prerokovanje.«

»In kaj sem pravila?«

»Da čez leto dni mene ne bo več na svetu.«

Dora je zmajala z glavo.

»Vse to ste si izmislili. Nemara sem videla tudi v prihodnost vašega prijatelja?«

»Videli ste ga v sobi, zraven njega pa mlado žensko.«

Dora se je naglas zasmejala.

»Za takšno prerokbo mlademu doktorju pač ni treba posebne bistroumnosti. No, da bi vas ne bilo več na svetu? Ne spominjam se, da bi bila rekla kaj takega.«

Nagajivo je pogledala Dolnika, ki se mu je njeno govorjenje zdelo vse bolj čudno.

»Ne razumem vas.«

»Ste res prepričani, da sem kakor Pitija odkrivala prihodnost, ker mi je to ukazal vaš prijatelj? Veseli me, da sem tako dobro igrala in preslepila dva tako učena moža.«

»Da je bila vse to le šala? Vsaj meni tega ne boste natvezli.«

»Kar je bilo prej, ne vem. Toda ko me je doktor Devin začel spraševati o prihodnosti, sem se prebudila in sklenila, da se bom poigrala z vajino radovednostjo.«

Dolnik je bil močno presenečen, toda če si je v duhu predstavljal dogodke tistega večera, se mu je zdelo neverjetno, da bi se Dora lahko tako pretvarjala.

»Potemtakem,« je nadaljevala Dora, »ne boste več sanjarili o smrti. Jaz te besede še slišati ne morem. Strese me, če samo pomislim, da bom morala umreti. Se ne verjamete, da sem se samo šalila?«

»Ne verjamem. Pritajevati se znate, to vem, toda takšnemu sprenevedanju pa niste kos. Imam svoje slutnje in te mi pravijo, da ste govorili resnico.«

Dolnik je vstal in tudi Dora se je vzdignila.

»Odhajate? Torej na svidenje čez tri tedne.«

»Na svidenje?« Dolnik je hotel še nekaj reči, toda stisnil je ustnice in naglo odšel.

Dora je gledala za njim in z viharno močjo so se prebujali v njej spomini na minule, srečne dni. Hotela ga je poklicati nazaj, ga prositi odpuščanja, toda glas ji je zastal v grlu. Zgrudila se je na svoj sedež, si zakrila obraz z rokami in po dolgem času se ji je prvič vsilila v dušo mučna misel, da je zapravila srečo svojega življenja, da je pogazila edino, njej zvesto vdano srce.


5[uredi]

Poslej so prišli za Devina še bolj pusti dnevi. Čitalnica, ki so jo že pozimi slabo obiskovali, je bila poleti zapuščena, samo Devin in kaplan Lovro Hrastovič sta se včasih shajala tam in si pripovedovala, kakšne sitnosti imata. Mestni župan je na glavarjevo prigovarjanje pisal v več krajev in objavil po časnikih, da mesto potrebuje še tretjega zdravnika, ki so mu obljubljali stalno plačo. Devin je bil pod strogim nadzorstvom glavarjeve javne in tajne policije, ki je glavarju poročala o vsaki njegovi stopinji. Nasprotni časniki so ga z znano časnikarsko nesramnostjo napadali, da bi mu zagrenili življenje v tem okraju. Dobival je anonimna pisma, polna surovih psovk, v katerih so mu grozili z napadi in umorom. Komisar Kropeč ga je sam svaril, da naj ne hodi v poznih večerih ali ponoči sam po stranskih ulicah ali blizu mesta. Utegnilo bi se zgoditi, da bi ga napadla podkupljena pijana drhal. Devin se sicer ni bal nobene grožnje in hodil je brez strahu, kadar in kamor se mu je zljubilo in če so ga klicala opravila, toda v srce sta ga žalili podlost in lokavost, proti katerima se je moral boriti vsak dan. Pokonci ga je držalo samo trdno prepričanje, da se zavzema za naj svetejše narodove pravice in hrabrilo ga je upanje, da ta boj ne bo brez uspeha in da bo sonce resnice in pravice razgnalo črne oblake laži in krivice.

V tem času je Devin iz zapuščine svojega očeta prevzel posestvo, katerega glavni del so bili vinogradi in sadovnjaki. Ker je bilo oddaljeno od njegovega bivališča, bi se ga bil najraje znebil, toda iz pietete do rajnega očeta, ki je vedno želel, da posestvo ostane v družini, ga je obdržal in oskrboval z najetimi ljudmi.

Da bi se Devin posvetoval glede tega gospodarstva, ki je bilo zanj zelo nadležno, se je nekega dne odpeljal na obisk k svojemu stricu, trgovcu Rotniku, ki je bil v teh zadevah zelo spreten. Toda na to potovanje ga je spravil še drugi skrivni nagib, močna želja, da bi zvedel, kaj se godi na Zelenem gradu. V samotnih urah, in teh je bilo dovolj, se mu je prikazovala Pavlinina mila podoba in očital si je, da je on s svojim brezobzirnim ravnanjem globoko užalil njemu vdano srce. Se je upal, da se bo naposled vendarle polegla Menhartova upravičena jeza in da bo spet lahko obnovil prejšnje prijateljstvo.

Rotnik se je zelo razveselil Devina; srčno ga je objel.

»Zdaj moram brž poslati po Ivanko. Že dolgo te pričakuje.«

Rotnik je odprl vrata in zaklical: »Ljudmila! Kje si?« Obrnil se je k Devinu in pristavil:

»Matije tudi pri Ivanki. Ljudmila!«

V sobo je pritekla deklica, ki je strme obstala, ko je zagledala neznanega gospoda. Tudi Devin se je začudil. Videl je obraz, ki je bil tako podoben onemu, ki ga ne more pozabiti; le namesto črnih oči so zrle vanj temnomodre.

»A, vidva se še ne poznata?« je pripomnil Rotnik. »Moja varovanka Ljudmila. Njeni starši so umrli, bili smo dobri prijatelji in izročili so jo meni, da bo pri nas odrasla. In ta mladi gospod ...« Rotnik se je obrnil k Ljudmili, »je doktor Devin, o katerem smo že večkrat govorili. Zdaj pa hitro pošlji po Ivanko, nama pa kaj pripravi na mizo.«

Ljudmila je pogrnila mizo in večkrat radovedno pogledala Devina. Potem je odšla.

»Pridno dekle!« jo je pohvalil Rotnik, »in vzgojena je tako, kot se spodobi za narodno hišo.«

Proti večeru so se pripeljali Dragotin z Ivanko in gospa Rotnikova. V prijazni družbi teh poštenih, odkritosrčnih ljudi je Devin pozabil na svoje nezgode in rad poslušal, ko je Rotnik živahno opisoval narodni napredek v zadnjih letih. Posebno ponosen je bil na zadnje volitve, pri katerih so se narodnjaki tudi v tem trgu prvič povzpeli do večine. Potem je pohvalil Devina, tu pa mu je Ivanka segla v besedo:

»To pa je bilo le prehudo, kako si ti pritiskal proti Menhartu. Tega ti ne bo pozabil. Uboga Pavlina! Takšni ste moški, trdi kot kremen, iskre pa lete na nas, uboge ženske in nas sežigajo.«

»Ni tako hudo,« se je zasmejal Rotnik. »Sicer pa vsa čast,« podal je Devinu roko, »častno si se vedel, pošteno.«

»O, seveda, prav častno, – brezsrčno, neusmiljeno,« se je hudovala Ivanka. »To imaš od svoje prenapetosti, da je vse pri kraju.«

»No, pa kaj potem,« je tolažil Rotnik. »Pravijo, da se bo tisti Solingerjev mladenič, ki ne zna drugega kot tratiti čas in denar, priženil na Zeleni grad. Ena vrsta ljudi rada skupaj leti.«

»Meni se Pavlina smili in ti, Milan, nisi lepo ravnal, to ti povem.«

Devin je molče poslušal. Pretreslo ga je, ko je slišal, da je Pavlina zanj izgubljena, toda premagal se je in odgovoril: »Storil sem le to, kar sem moral storiti. Ali naj bi izdal svoj narod in zatajil njegove pravice? Samega sebe bi moral zaničevati.«

»Dobro! Tako je prav,« je Rotnik pritrdil. »Zdaj pa,« bilo je po večerji, »v našo čitalnico. Pevci že čakajo.«

Vsi so se odpravili v čitalnico. Tam so našli mnogo prijateljev in pevski zbor se je rad kazal s svojo izurjenostjo pred svojimi gosti. Ljudmila pa, ki je že večkrat deklamirala, je morala stopiti na oder, čeprav se je branila in deklamirala je več pesmi.

Ivanka, ki je sedela zraven Devina, mu je zašepetala na uho:

»Ali nisi opazil?«

»Kaj?«

»Čudno podobnost! Skoraj isti obraz, le da ima Pavlina črne oči.«

»Črne oči!« je ponavljal Devin kakor v sanjah.

»Če bi bila jaz moški, bi mi bile bolj všeč modre kot črne.«

»Meni pa ... nobene več.«

»Beži, beži! Kdo bi takoj obupaval?«

»Mir! mir!« je bilo slišati in po deklamaciji so se začeli oglašati govorniki, ki so z iskrenimi besedami nazdravljali gostu, narodu, domovini in narodnim damam, kakor je navada ob takih priložnostih.

Navdušene napitnice so tudi Devina odtegnile od mučnega premišljevanja in ga navdale z novim pogumom. Posebej so mu segle v srce besede o narodnem delu osivelega rodoljuba. »Le to, kar je človek storil za svoj narod, mu vedri dneve starosti. Vse drugo je brez vrednosti in pomena.«

Ko se je Devin drugega dne vračal na svoj dom, je še čutil nekakšno otožnost, ker so se mu razblinila sladka upanja, ki jih je gojil, toda zapustila ga je tista malodušnost, ki ga je morila zadnje čase.

Pomagati trpečemu človeštvu, pomagati svojemu teptanemu, zanemarjenemu narodu, žrtvovati za ta vzvišeni namen vse svoje moči, to je delo, ki je vredno, da se ga loti mož; sveto delo, ki ga dviga nad malenkostne osebne želje in hotenja ter ga vodi do zadovoljstva s samim seboj. Ni stanu, ki bi bil težji kot je zdravniški; z njim je mogoče primerjati le duhovniškega. Najhujšo človeško bedo vidi vsak dan. Nago siromaštvo, lakoto in njene posledice, hiranje, bolezen in smrt mora gledati njegovo oko. Stok in jok nesrečnega in v bolečinah se zvijajočega bolnika pretresata njegovo uho in srce. Pomagaj! Ko bi se vsaj dalo! Toda kolikokrat je zdravniška vednost brez moči, ker se vira bolezni in hiranja ne da odpraviti: revščine. Kolikokrat je tolažilna beseda edina pomoč, ki jo zdravnik lahko nudi, ampak celo s to besedo lajša bolečine, vliva v obupaj oče prsi nesrečneža blagodejno olje potrpljenja in vdanosti in prižiga iskrico upanja. Ko se je bil Devin odločil za zdravniški poklic, je videl bolj svetle kot temne strani. Ko pa je spoznal težave, ki ga čakajo, ni omahoval, marveč se je predal svojemu poklicu z vso svojo dušo. Nobena pot ga ni prestrašila, nobena pot ni bila zanj prepozna ali prezgodnja, če ga je želel bolnik. In zdaj, ko je trpel sam, čeprav samo duševno, je bil še mehkejši in bolj usmiljen.

Največje razumevanje pa je čutil do svojega naroda. Ali ni podoben bolniku, ki zori za smrt? Duševno bogato nadarjen, telesno krepko razvitje hiral v tisočletnem tujem nasilju, ni si mogel razvijati duha niti nabirati posvetnih zakladov. Razbit je na razne deželice, brat ne mara brata, životari brez samozavesti, izgubljal je svoja starodavna tla, in v suženjstvu, ko ga je tlačilo ošabno tujstvo, so ugasnili vsi njegovi ideali, postal je janičar. Svoje moči uporablja za koristi drugih narodov. V potu svojega obraza se napenja od zore do mraka, sadove pa uživajo njegovi tlačitelji, in kar ustvarja njegov duh, ostaja vkovano v tujo besedo in nasičeno s tujim mišljenjem brez koristi za svoj narod. Kadar preti bolniku naj večja nevarnost, se hvali, da mu je lažje in bolje, ker je omamljen in ne čuti bolečin. Prav tako narod. Omotica mu je že tako zatemnila duha, da ne vidi propada, kamor se bo pogreznil z neslavno smrtjo.

V tem, za narod odločilnem času, ko ga lahko reši le skrajna delavnost za njegov blagor zavzetih rodoljubov, bi bila grda samopašnost, če bi iskali osebne ugodnosti in osebno srečo ter zanemarjali narodne dolžnosti.

Te in podobne misli so navdajale in hrabrile Devina, da se ni vdal obupaj oči sentimentalnosti, temveč da se je s podvojeno močjo posvetil svojemu poklicu. Ljubezen, doslej osredotočeno na eno osebo, je prenašal na ves narod. V delu je iskal tolažbe in dušnega miru. Ali ga je našel? Razum in srce si nenehno nasprotujeta. Razum je sprevidel, da po tem, kar se je bilo zgodilo, ni več mogoče misliti na to, da bi obnovil prejšnje prijateljstvo z Menhartom, torej bo treba pozabiti, čimprej, tem bolje. Srce pa je v svojem najlepšem kotu varovalo in negovalo Pavlinino podobo in se tolažilo s praznimi upi.

Toda skrivna srčna upanja, ki jih je Devin samemu sebi tajil, je pregnalo pismo, ki je prispelo iz Zelenega gradu, napisano z Menhartovo roko. Devin ga je odprl, razgrnil in prebral tiskane besede: »Pavlina Menhart – Artur Solinger, zaročenca.«

Čeprav za Devina to sporočilo ni bilo nepričakovano, ga je hudo ganilo in ni mogel verjeti svojim očem. Da bi Pavlina, ki mu je še pred nekaj tedni, ko je slonela na njegovih prsih, zatrjevala svojo ljubezen in zvestobo, v tako kratkem času pozabila njega in se vdala človeku, ki ga nikoli ni marala, se je Devinu zdelo nemogoče. Toda tiskani list je pričal o resnici. Iz svoje listnice je vzel Pavlinino podobo. V spominu si je še enkrat predstavljal kratko obdobje na skrivnem razvijajoče se in plamteče ljubezni od prvega trenutka, ko so se srečale njune oči, do tistega čudovitega majskega dne, ki ga ne bo pozabil do smrti in ko so njena usta šepetala: »Zakaj bi ne bila srečna?« Da so ga te čarobne oči, ki so znale tako zvesto gledati, in ta sladka usta, na katerih je gorel njegov poljub, varala? Ne, ne, je zavzdihnil, njena čista duša ne pozna licemerstva. Zbegana se je vdala očetovi volji. Toda zakaj tako hitro? Če me je res ljubila, bi je nobena sila ne smela premagati. Le nekaj časa bi še potrpela in vse bi se spet poravnalo. Zdaj spoznavam, da me ni nikdar ljubila z vsem svojim srcem, nikdar!

V Devinovih prsih je vrelo. Zdvomil je o Pavlini, zdvomil o vsem človeštvu. Če v njej ni bilo resnice, pri kom naj jo išče? Povsod samo licemerstvo, prevara, laž, egoizem. Bedak je, kdor plava proti tej široki, kalni reki, v kateri se ljudje počutijo tako dobro kot žaba v mlaki. Devin se je spomnil na svojega prijatelja Dolnika in njegovo pesimistično mišljenje se mu je zdelo utemeljeno. Toda le za nekaj časa. Valovi močnega razburjenja so se polegli in potem se je le še z otožnostjo spominjal deklice, ki gotovo ni nič manj trpela kakor on, preden se je odpovedala svojim naj lepšim čustvom.

Devin bi se še bolj potopil v svoje žalostne misli, če mu vsakdanje dolžnosti in opravki ne bi nalagali toliko dela, da ni utegnil misliti na takšne sentimentalnosti. Poleg tega je bila skoraj vsa skrb za čitalnico prepuščena njemu, pokazala se je potreba, da je treba ustanoviti še več bralnih društev, zlasti pa narodni denarni zavod, za katerega je Devin moral izdelati načrt. Delaje bilo torej dovolj in Devin se ga je zavzeto lotil.


6[uredi]

Prepričan sem, da prijazna bralka pričakuje, prav gotovo pa želi, da bi se spet združili srci, ki sta se našli, kakor da bi Bog ustvaril drugo za drugo. Na svetu se dogajajo čudne reči, zakaj se torej ne bi moglo zgoditi v romanu, recimo, da bi ona hudo, nevarno zbolela, rešil pa bi jo, no, to se ve, slavni zdravnik doktor Milan Devin. Skratka, zmešnjav bi bilo konec, on in ona pa bi bila srečno združena, ker to zaslužita zaradi svojih plemenitih lastnosti. In če se že ne da pomagati drugače, naj se dekle opogumi in ko stoji pred oltarjem s človekom, ki ga ne ljubi, naj odgovori: »Ne in še enkrat ne!« Potem naj ali odide iz cerkve in zapusti osuple svate ali pa naj zaradi prehudega duševnega napora omedli, zboli in tako naprej. Devin pa naj se dvobojuje s tekmecem.

Povest je povzeta po resničnih prigodah in v življenju potekajo dejanja drugače kot v romanih. Res pa je, da ne vedno. Obrabljena kolesa tudi v življenju včasih skočijo iz izvoženih kolesnic vsakdanjega gibanja in voz se z ropotom prekucne in potare, ubiti voznik pa obleži na tleh. In kaj potem? Podrtijo zmečejo na stran in drugi vozovi hite mimo razbitih naprej v naglem diru do cilja, ki se jim prikazuje iz mračne daljave. In ta cilj je – bogastvo, slava, srečna ljubezen, mogočnost, – se blešči od daleč in čarobno vabi kakor sirena zamaknjenega mornarja. Ko pa prisopiha do njega ves utrujen, zbegan in onemogel, se ustavi pred kupom pepela, na črnem križu pa bere: memento mori!

Tako bi modroval tudi Ivan Dolnik s svojim nepoboljšljivem pesimizmu, ko bi vedel, kaj se dogaja v vili lepe gospe Dore.

V P. je prišla nova posadka z mnogimi mladimi častniki, med katerimi je bil tudi Alfonz Marberg, menda nečak gospe Dore; vsaj ona ga je tako predstavljala in sprejemala. Nič čudnega ni bilo torej, da je poročnik Marberg vsak večer in sploh kadar je utegnil jezdil proti Salbingovi vili in se tam mudil v prijetni družbi gospe Dore, toliko bolj, ker je moral gospod svetnik spet na svoj položaj na Dunaju, gospa pa bi se v samoti preveč dolgočasila.

Veselo so živeli tudi na Zelenem gradu. Pripravljali so še na možitev in spet so prihajali znanci in prijatelji v gostoljubno Menhartovo hišo čestitat gospodični in hvalit Menharta in njegovo gospo. Povsod svetli obrazi, samo ona, ki bi morala biti najsrečnejša, je bila najraje sama. Pozorna mati je sicer opazila, da se Pavlina še bojuje s preteklostjo, vendar je upala, da se bo njena rana zacelila. In ko bo sklenjena neizogibna zveza, bodo izginili še zadnji spomini. Pavlina ni imela nikogar, komur bi se mogla potožiti; molče je trpela in edino tolažbo je odkrivala v sreči svojega očeta, ko sta se mu spet Vrnili zadovoljstvo in prejšnja brezskrbnost. Prišel je dan poroke. Zeleni grad se je napolnil s svati. Pavlina je v krasni poročni obleki, ovenčana z mirto stopila med goste bleda in objokana. Pa to je že navada, kadar hči odhaja z očetovega doma in od dragih staršev. Torej se nihče ni čudil njenim solzam. Marsikatera vrstnica je Pavlini zavidala njenega ženina, nevesta sama pa bi se rada odpovedala tej sreči, o kateri so ji toliko govorili. Godba je igrala in možnarji so pokali na bližnjem griču, ko so se ob določeni uri usedli v vozove in odpeljali v cerkev, čez pol ure pa nazaj veseli ženin z žalostno nevesto ...

Vrnimo se od blišča in hrupnega razveseljevanja na Zelenem gradu v dolinico, katere dobrotni mir je motilo le ropotanje mlinskih koles. Naš stari znanec Urh Dolinšek je sedel na kamniti klopi pred mlinom in kadil. Njegov sin, postaven fant, se je vrnil od vojakov in Dolinška ni več tako trlo delo. Lahko se je večkrat oddahnil, da pa bi čas ne bil zgubljen, je vzel v roke kakšno knjigo in bral. Devin je večkrat zahajal tu sem ter se vselej oglašal pri tem poštenem možu, če je imel opravke v bližini. V tej oddaljenosti od mestnega hrupa v čistem gozdnem zraku in v pogovorih s preprostimi ljudmi je vsaj za nekaj časa pozabil na neplodne in duhamorne prepire v mestu in si potolažil notranji nemir. Tudi danes ga vidimo sedeti zraven mlinarja na klopi. Kakor ponavadi sta se pogovarjala o narodnih hotenjih in mukah ter se posvetovala, kako bi se dalo ustanoviti hranilno in posojilno društvo.

Pri zadnjih volitvah se je pokazalo, da bi se še marsikateri volilec pridružil narodni strani, če bi ga ne držala v kleščah tuja glavnica. Devinove ideje so bile mlinarju zelo všeč, mencal je roki in ponavljal:

»Seve, seve! To bi pač bilo, to!«


7[uredi]

Šest tednov vojaških vaj je minilo. Dolnik se je vrnil, odložil vojaško uniformo in se spet oblekel v civilno obleko. Devin je bil tega dne odsoten zaradi svojih opravkov. Zato se je Dolnik proti večeru šel sprehajat. Zamišljeno je hodil po mestu in neka skrivna moč ga je gnala proti Salbingovi vili.

»Dobro,« si je mrmral sam pri sebi, »pa se oglasim.«

Prišel je na vrt in ker tu ni bilo nikogar, se je po stopnicah povzpel v vilo. Znana hišna mu je iz predsobja prišla naproti.

»Ali so gospa doma?« jo je vprašal Dolnik.

»Doma,« mu je odgovorila hišna, ki pa se ji je videlo, da je v zadregi.

»Napovejte me, prosim! – No, kaj pa čakate?«

»Oprostite, gospa je bolna in naročila mi je, naj nikogar ne puščam k njej.«

»Spet bolna? Ne bo take sile. Le povejte ji, dajo želi pozdraviti doktor Dolnik.«

Hišna se ni ganila. Dolniku se je stvar zazdela čudna in zato je resnobno vprašal:

»Kaj pa je? Ali me ne poznate?«

»Dobro, gospod doktor!«

»Torej govorite!« Ker je poznal slabo stran hišne, ji je v roke stisnil srebrnik. Na videz se ga je branila, potem pa je, bodisi da jo je omehčalo darilo, bodisi da ni mogla skrivnosti zadržati zase in bi se je rada znebila, izpovedala, da je gospo nekdo obiskal.

»Kdo?« je naglo vprašal Dolnik.

»Dragonski poročnik, menda njen nečak, obiskuje nas pogosto.«

»Kako se piše?« jo je vprašal Dolnik z glasom, ko da bi imel grlo zadrgnjeno.

»Alfonz Marberg mu je menda ime.«

»Njen nečak?«

»Tako pravijo.«

»In gospod svetnik?«

»Spet je na Dunaju. Jutri ali pojutrišnjem ga pričakujemo.«

»Torej poročnik?« je ponavljal Dolnik.

»Pri tukajšnji posadki.«

»Zbogom. Povejte gospe, da sem bil tukaj in da mi je hudo žal, da je spet bolna.«

Dolnik se je zasukal in odšel. Naglo je odšel skozi vrt in krenil v bližnji gozd. V senci visokih hrastov se je vrgel na mahovnata tla. Tu sem je rad zahajal, da se je proč od mesta in človeškega hrupa pogrezal v svoje misli. Tu, v tihi naravi je skušal pridobiti mir svojemu srcu, ko se je zaziral v gosto vejevje stoletnih velikanov.

»Vražja kača!« je zaškrtal z zobmi, »ali te res ne morem pozabiti? Ali sem res z železnimi verigami prikovan na to žensko? Smešno, grozno smešno! Spoznati vso njeno malopridnost in vzkipeti, zakaj bi varal samega sebe, od ljubosumnosti! Naj jo zaničujem, ko pa sem sam vreden največjega zaničevanja! Torej so bili zaman vsi napori, da bi se povzpel nad malenkostne človeške boje in strasti do vzvišenega miru, do miru, ki izvira iz očiščenih nazorov o ničevosti in nečimernosti vsega, za kar se ženemo in kar počenjamo. Ali se ne da zbrisati iz možgan vtisov, ki so vtisnili vanje? Ali vplivajo na nas in nas mučijo do smrti? Smrt! Da, to je prava beseda, tolažilna, pomirjujoča. Smrt! Ti pokoplješ vse te budalosti, trud in trpljenje, ti nam odpiraš vrata k večnemu pokoju. Ali pa naj potrpežljivo čakamo, kdaj se ji zljubi, da nas pobere iz te solzne doline? Ali naj se ji vržemo v naročje, kadar se nam zdi pravi čas? In kdaj je pravi čas? Kdo ga more določiti, ali je danes ali jutri? In če vemo, da nam je smrt neizogibna, ali je pač vredno, da zaradi nekaj dni, pa tudi če so leta – v večnosti samo trenutki, – da sami posegamo vmes in uničujemo to, česar nismo ustvarjali?«

»Pa kaj se je zgodilo tako tragičnega? Svet bi se po pravici krohotal, ko bi zvedel, da se je Dolnik, ki si toliko domišlja zaradi svoje ravnodušnosti, recimo, ustrelil zaradi nesrečne ljubezni in jeze, ali bogvedi zakaj da je obupal.«

Mračilo se je že, ko se je Dolnik pobral in vrnil v mesto. Devina še zdaj ni bilo doma. Šel je torej sam v gostilno, v katero so zahajali tudi častniki. Med njimi je opazil dobrega znanca Antona Mraza iz Brežic. Ta je Dolnika srčno pozdravil in ga seznanil s svojimi tovariši. Živahno so se pogovarjali med seboj in večkrat so omenili ime Marberg, zato je Dolnik vprašal Mraza, kdo da je ta Marberg.

»Dragonski poročnik pri naši posadki,« je polglasno odgovoril Mraz. »Fant ima srečo. Tu ti je neka gospa z Dunaja, ki pa jo ti gotovo poznaš. Njen sorodnik je in njen gost skoraj vsak dan.«

Potem je še pripovedoval, da mu tovariši zavidajo to poznanstvo, Marberg pa jim je obljubil, da bodo vsi povabljeni v vilo.

»No, tedaj bomo videli to črnooko lepotico.«

»Črnooko?«

»Tako jo opisuje Marberg,« je dejal Mraz.

Med temi pomenki se je bližala deseta ura in Dolnik je že mislil oditi, ko so se odprla vrata in vstopil je – Marberg. Častniki so ga živahno pozdravili. Marberg si je odpasal sabljo in jo obesil na klin, sam pa je sedel k mizi prav nasproti Dolnika. Bil je mlad človek pravilne rasti, zdravega rdečega obličja, ki ni kazalo posebne duhovitosti, z brčicami pod nosom. Naročil si je pivo, večerje nič, ker je že večerjal.

Tovariši so ga začeli dražiti. Pasjo srečo da ima, ker se je vanj zagledala tako fina dama, kakor jo sicer opisuje. Naj bi jim vsaj pokazal portret tega ženskega bisera. Gizdavemu mladeniču so bile všeč te nagajivosti, nasmihal se je in zagotavljal, da tako fine dame, kakršna je Dora, ni na svetu. Iz svoje listnice je potegnil fotografijo, Dorin portret, ki je potem šel iz roke v roko. Vsakdo je povedal svoje mišljenje. Ta je hvalil njene oči, drugi klasični nos, tretji kodraste lase.

Čimbolj so hvalili Doro, toliko bolj se je Marberg šopiril kakor pav, kadar se našopiri s svojim pisanim perjem. Le dva sta bila v hrupni družbi, ki jima ta prizor ni bil všeč.

Ritmojster, že bolj postaran mož je zmajeval z glavo in nejevoljno mrmral. Končno se ni mogel več zadržati, resno je pogledal Marberga in ga opozoril, naj ne žali poštene dame s takim govorjenjem. Pristavil je, da ne verjame, da bi mu bila dama sama dala svojo fotografijo, najbrž si jo je bil prisvojil kar brez njene privolitve. Marberg je bil že tako razvnet, da so ga besede, s katerimi je ritmojster označil podlost njegovega početja, še bolj razgrele in podkurile k nepremišljenim izrazom.

Če so nepremišljene besede užalile stotnika, kaj je šele čutil Dolnik, ko je videl, kako je slika tiste ženske, ki mu je bila nekoč vzor ženske miline in čistosti, romala iz roke v roko in da je o tej ženski slišal dvoumne pripombe! Da bi se Dora kar tako vrgla okoli vratu temu nezrelemu mladeniču, se mu je zdelo neverjetno, kajti poznal je njen ponos, in čeprav je bila koketna, je vendarle vedela, kaj je dolžna svojemu stanu in varovala je čast svojega imena. Morda je Dolnik predobro sodil o njej, toda pred seboj je videl Doro svoje prve ljubezni in se odločil, da mora njeno čast braniti do zadnje kaplje svoje srčne krvi.

Ko je tedaj Marberg na ritmojstrovo svarilo ošabno odgovoril: »Vi dvomite? Kajpada! Sama mi jo je dala in ne samo to, še več!« In ko je Dolnik slišal te besede, mu je zavrela kri. Razjarjen je skočil kvišku in zavpil Marbergu v obraz:

»Nesramni lažnivec!«

Vsi častniki so skočili pokonci in se postavili med besna nasprotnika, da se ne bi spopadla.

»Kdo je lažnivec? Kdo?« je zavpil Marberg ves divji.

»Podli bahač! Jaz sem rezervni poročnik doktor Ivan Dolnik.«

Dolnik je vzel iz listnice svojo vizitko in jo vrgel na mizo pred Marberga. Potem je pograbil klobuk, se poklonil in odšel. Ko je bil že zunaj, je za njim prihitel stotnik in ga ustavil:

»Če potrebujete sekundanta, jaz sem tu! Vi ste se viteško vedli, ko ste branili čast dame, ki ni bila navzoča. Rad bi vam bil sekundant.«

»Hvala, gospod ritmojster. To uslugo mi bo napravil moj sošolec poročnik Mraz.«

»Dobro, dobro! Želim vam sreče in zmage. Ugledno damo tako užaliti, to je podlo in zasluži najhujšo kazen; zares podlo!«

Ritmojster je prijateljsko stisnil roko Dolniku in se vrnil v gostilno, Dolnik pa je počasi odšel po mestnem trgu proti svojemu stanovanju. Burni valovi v prsih so se mu polegli. Samemu sebi se je začudil, kako da je mogel tako hudo vzkipeti kakor vročekrven, nezrel mladenič. In zakaj? Ker se je lahkoživi Marberg vedel pobalinsko do ženske, ki je nemara res dala povod za njegovo nepremišljeno bahanje. Potegovati se za čast ženske, ki si jo sama tako slabo varuje, je res bedastoča. Dolnik je bil nezadovoljen sam s seboj toliko bolj, ker mu je današnji dan pokazal, da se je zaman trudil zadušiti čustvo do svojega nekdanjega ideala. Končno se je tolažil, da se vse, kar se zgodi, mora zgoditi in da svoji usodi nihče ne ubeži.

V Devinovi sobi je še videl brleti luč, pa je stopil k svojemu prijatelju. Devin ga je bil srčno vesel, toda prestrašil se je, ko je Dolnik stal pred njim ves bled.

»Ali si bolan?« ga je vprašal v skrbeh.

Dolnik se je grenko nasmehnil.

»Bolan? Zakaj?«

Dolnik je sedel na zofo, si prižgal cigareto in dejal: »Natančno me poglej in mi povej, ali ne vidiš pred sabo nenormalnega človeka.«

»Ne razumem te!«

»Potipaj mi žilo!«

Devin je to ljubeznivo naredil.

»Normalno bije.«

»Poglej mi v obraz, v oči.«

»Prej si se mi zdel nekoliko upadel, zdaj pa si videti kot ponavadi. Najbrž me je motila luč.«

»Torej je na meni vse kot ponavadi.«

»Vse,« je potrdil Devin, ki ni mogel razumeti, kam to meri.

»No, to me veseli. Sem že zdvomil o svoji normalnosti in če bi me videl samo pred četrt ure v gostilni, bi tudi ti mislil, da se mi je v možganih zavrtelo. Poslušaj in glej! Sprl sem se z nekim poročnikom in jutri ali pojutrišnjem se bova dvobojevala. Ali ni to znamenje blaznosti?«

»Pa kaj te je tako razburilo?«

»Kaj? Prav to kaže bolezen v mojih možganih. Ugani, kaj se je zgodilo?!«

»Ali je žalil našo narodnost?« je ugibal Devin.

»Beži no! Tebi ne roji po glavi nič drugega kot narodnost. O, mi Slovenci imamo trdo kožo in požiramo najbolj debele psovke, ne da bi se maščevali.«

»Menda ne zaradi ženske?«

»In zakaj ne? Da, da, zaradi ženske in če se ti zdi še tako smešno.«

»Potem pa ne vem za drugo kot za gospo Doro.«

»Uganil si!«

»Saj ne morem verjeti. Šališ se.«

»Verjel boš, ko bosta pokala samokresa.«

»Pa kako se je to zgodilo?«

Dolnik je pogledal na uro in vstal.

»Pozno je, moram se naspati. Boš jutri doma? Vidiva se zvečer, če ne prej, in tedaj ti vse povem. Zbogom!«

Dolnik je odšel v svojo sobo, v kateri je še dolgo hodil sem in tja, kakor ga je slišal Devin. Tudi on ni mogel zaspati zaradi skrbi in misli na prijatelja ter na posledice tega prepira.


8[uredi]

Drugo jutro je Dolnik vstal ob navadni uri. Nekdo je potrkal na vrata in vstopila sta dva častnika. Prvi je bil Mraz, drugi, nadporočnik, se je Dolniku predstavil, zato si je lahko mislil, zakaj sta prišla. Mraz je pristavil, da je on tovarišu pokazal stanovanje in ga spremljal, če bi nemara Dolnik pomislil nanj kot na sekundanta. Nadporočnik je v imenu razžaljenega Marberga vprašal, če se mu Dolnik želi javno pred isto družbo opravičiti, če pa ne, naj po dogovoru s sekundantoma določi kraj, uro in orožje dvoboja.

Dolnik je mirno odgovoril, da kar je storil včeraj, bi storil tudi danes, če bi se Marberg vedel tako nedostojno za moža in častnika. Opravičiti bi se moral samo Marberg. Potem je prosil Mraza, naj bo njegov sekundant, kar je ta rad obljubil. Najpripravnejša ura bi bila jutranja, nemara prihodnjega dne ob šestih, za kraj je izbral hrastov log, kjer jih tako zgodaj zanesljivo nihče ne bo motil, orožje pa naj bodo samokresi. Ker pa bi on, ki je bil izzvan, imel pravico do prvega strela, je naročil, naj se dvoboj uredi tako, da bosta oba streljala naenkrat. Marbergov sekundant je vse to vzel na znanje in dejal, da bo Marberg s temi pogoji gotovo zadovoljen. O podrobnostih pa da se bosta sekundanta sama dogovorila. Sekundanta sta odšla, Dolnik pa se je odpravil v pisarno. Tam je ves dan pridno delal, kakor da bi ne imel druge skrbi, kot da za svojega načelnika dobi še kakšno prav zamotano pravdo. Devinu je poslal listek ter ga za zvečer povabil v svoje stanovanje.

Devin je prišel še pred določeno uro. Slišal je, da so po mestu govorili o včerajšnji rabuki in o dvoboju. Dolnika še ni bilo domov, le njegov strežnik, stari Joža je pripravljal mizo. Videti je bil ves prestrašen. Ko je Devin vstopil, je ravno brisal kozarce in pokašljeval, kakor da bi rad kaj povedal, pa mu beseda noče iz grla.

»Kaj pa je, Joža?«

»Sam bog ve, kaj se je zgodilo. Pa vi tudi.«

»Nič zanesljivega.«

»Da bi le ne bilo nič hudega za mojega gospoda. Tako dobri so, da ni boljših na svetu,« je rekel starec z zaskrbljenim obrazom.

Dolnik se je vrnil s sprehoda in Joži ukazal, naj prinese večerjo, potem pa je ta večer prost. Zjutraj pa naj ga zbudi ob petih. Dolnik in Devin sta bila zdaj sama. Prvi je segal po večerji in jo použil z dobrim tekom. Devinu pa ni bilo za hrano.

»Kaj pa ti je?« se je oglasil Dolnik. »Jej in pij in bodi dobre volje.«

»Torej se je vse poravnalo?« je Devin vprašal veselo.

»Jutri se bo, jutri. Upam, da me boš pospremil.«

»Kam?«

»V hrastov log, kjer bomo streljali v živo tarčo. Ne pozabi na obveze, če bi se krogla tako zmotila in bi zadela mene.«

»Ti se šališ, ampak človek nikoli ne ve ...«

»... kaj ga čaka. Nič drugega, kot kar mu je usojeno.«

»Pa kako si zagazil v ta neprijetni položaj?« Nikdar se nisi prepiral v gostilni.«

»Usoda, prijatelj, usoda.« Dolnik je natočil kozarec in dejal:

»Trčiva in ne beliva si las glede prihodnosti. Ali nisi tudi ti že občutil trde pesti usode? No, pri tebi je modro posegla vmes. Lahko siji hvaležen.« Devin je zmajal z glavo.

»Ne?« je nadaljeval Dolnik. »Prva ljubezen, ki se je razkadila v dveh mesecih! Te dni se je menda poročila tako naglo kakor Hamletova mati. Slabost, ime ti je ženska. In ti se nisi še ohladil!«

»Prosim te, ne spominjaj me ...«

»Ne bodi nejevoljen. Pozabi! To je edino zdravilo, in srečen je lahko tisti, ki mu koristi. Toda možgani nočejo ubogati in to zdravilo se jih ne prime. Poglej mene, trudil in mučil sem se leta in leta, da bi pozabil, pa je bilo vse zaman.«

Dolnik je umolknil in oba kozarca napolnil z zlato vinsko kapljico. Devinu je bilo tesno pri srcu. Bal se je, da zaradi nesrečnega naključja ne bi izgubil edinega pravega, poštenega prijatelja. Mislil je na gospo Doro in v kakšnem razmerju sta bila Dolnik in ona. Da bi ga vpraševal v tem resnem trenutku, pač ne bi bilo umestno. Toda Dolnik je začel sam:

»Čas je, da ti razkrijem edino skrivnost, ki sem jo skrival pred tabo. Bila sva si, hvala Bogu, vedno odkritosrčna prijatelja, toda svojih srčnih zmot, to veš, nihče prav rad ne razodeva, tudi svojemu najboljšemu prijatelju ne. In to je naravno. Vsakdo instinktivno čuti, da tisto, kar ima za ideal vse popolnosti, tuje oko vidi v pravi, prozaični podobi z vsemi napakami in slabostmi. Bojimo se kritike, ki bi trgala mrežo, spleteno okoli naših oči, in zato molčimo. Tudi jaz sem molčal, ko sem se v drugem letniku svojega študija na Dunaju seznanil z mlado deklico. Dora je bila hči revne uradniške vdove. S to besedo je označena vsa beda, ki je trla mater in hčer. Takrat sem poučeval porednega dečka nekega uradnika iz notranjega ministrstva. Vdova in njena hči sta večkrat prihajali v to hišo, k prijatelju pokojnega moža. Kaj bi ti opisoval, kako se vnameta dva mlada človeka, najprej z očmi, z vzdihi in tako naprej, da se končno izvije iz kipečih prsi prva izpoved: Ljubim te! Tudi Dori in menije minilo več mesecev, preden sva si iz oči v oči prisegla večno zvestobo. »Večno zvestobo!« je ponavljal Dolnik z grenkim nasmehom. »Večnost, ki traja dotlej, dokler se ne oglasi boljši snubec. Zvestoba? Pasja lastnost, ne pa ženska. Toda naj nadaljujem. Mati je opazila, kaj se plete in ni nasprotovala. Najbrž je računala takole: v nekaj letih postane iz pravnika uradnik ali koncipient. Dotlej hči lahko še čaka, potem pa bi bila preskrbljena. Kot si lahko opazil sam, na Dunaju in v Gradcu preže matere mladih deklet na visokošolce, dokler jih ne ujamejo v mreže, iz katerih se potem ne morejo več izmotati. Tako mrežo je meni nastavila praktična mati in ne Dora, ki je v tedanji naivnosti plavala z menoj vred po zraku. Jaz sem sicer sprevidel, kakšne namene ima njena mati, in mi je bilo kar ljubo. Kajti čim dlje sem gledal v črne oči svoje Dore, tem bolj sem bil vanjo zaljubljen in čisto nemogoče se mi je zdelo, da bi mogel živeti brez nje.«

»Prišle so počitnice. S težkim srcem sem odšel z Dunaja. Toda vrnil sem se še pred začetkom novega šolskega leta. Prva pot me je peljala k Dori. Bil sem sicer prijazno sprejet, vendar ne tako prisrčno, kakor sem pričakoval. Tudi prejšnje revščine nisem več opazil. Takoj sem začutil, da se nekaj plete. Starka me ni več pustila samega z Doro, da bi se lahko z njo odkrito pogovoril. Pri Dori pa sem večkrat opazil solzne oči in pritajeni vzdihi so pričali, dajo muči neka skrivna bolečina. Končno sem jo le srečal samo na ulici, ko je prišla iz neke trgovine in sem se ji pridružil. Trepetala je, ko sem jo prijel za roko in jo odpeljal v Volksgarten, mimo katerega sva šla. Sedla sva na prazno klop.

Tu mi je pripovedovala, kaj se je pripetilo. Ker je revščina hudo pritiskala, je mati prosila za nasvet tistega uradnika, kjer sem jaz poučeval; po njegovem nasvetu se je mati obrnila na dvornega svetnika Salbinga, bivšega načelnika njenega pokojnega moža, da bi ji oskrbel kakšno podporo.

K Salbingu je šla s svojo hčerko in možu se je vnela kri, ko je zagledal v prvem cvetu dehtečo deklico. Postal je velikodušen podpornik nesrečne vdove svojega najboljšega uradnika, kakor je zatrjeval. Vse je tako uredil, da je Dora morala sama prihajati k njemu po podporo. Začel jo je nadlegovati in pridobivati s sladkimi besedami. Dora se je branila, toda pri materi ni dobila nobene zaščite in vsa obupana je stokala: »Izgubljena sem, izgubljena!«

»Kaj storiti? Naj pustim Doro? Odločil sem se, da bom govoril z materjo, krepko in odločno, da ji bom prebudil vest in ji razkril vso podlost njenega početja. Ko sem se pri hiši poslovil od Dore, sva si znova prisegla večno zvestobo. Ha, ha!« se je Dolnik spet zasmejal grenko.

»Res sem obiskal njeno mater, ji razložil svoje poštene namene in jo končno posvaril. Da namreč Salbing hoče ujeti nedolžno dekle, ki pa jo bo pozneje zavrgel, in ona bo pred svetom za vselej osramočena in uničena. Matije mirno odgovorila, da me sicer zelo spoštuje, da pa hči ne more čakati dotlej, ko bom jaz prišel do svojega kruha. Salbing pa da ni tak in tako hudoben, vsaj ona si tega ne more misliti. Pogovorila pa se bo s svojo hčerko in jo posvarila. Nemara so moje besede starki res odprle oči, ali pa je že prej imela pripravljen svoj načrt. Delala je tako, da se je starcu še bolj vnela ljubezen, in je odločno zahtevala, da ga lahko le zakonska zveza združi z Doro. Mož se je obotavljal, toda ko je spoznal, da res ni druge poti, je ugriznil v sicer kislo jabolko in Doro zasnubil. Ni treba pripovedovati, da z največjim uspehom ne le pri materi, marveč tudi pri hčerki. Meni je poslala odpoved in roman je bil končan. Ni čudno, da se je moj pesimizem po teh bridkih izkušnjah še podvojil.«

»In nisi govoril z Doro, preden se je vdala možu, za katerega gotovo ni čutila nobene ljubezni!«

»Kaj naj bi govoril?« je nadaljeval Dolnik. »Ponujala se ji je sreča, o kateri se ji prej še sanjalo ni, in obljubljeni blesk je zadušil še zadnje iskre prve ljubezni.«

»Pa ti? Si jo ti tudi lahko pozabil?«

»Saj to je tisto, da imamo moški menda trše možgane in da so vsi vtisi zato bolj stalni kot pri ženskah. Veliko truda me je stalo, da sem dušil spomine, in čeprav nisem popolnoma pozabil, sem vse bolj poredkoma mislil na to epizodo svojega življenja. Gotovo bi se pomirilo tudi moje srce, če ne bi usoda posegla vmes, kakor da bi se hotela igrati s človekom, ki si je domišljal, da zmore vse, če ima le trdno voljo.«

Dolnik se je oddahnil, si prižgal cigareto, ki mu je ugasnila med pripovedovanjem, in izpraznil kozarec vina. Potem je nadaljeval:

»Sam Bog ve, kaj je napotilo Salbinga, da je kupil to vilo, ki je bila lani naprodaj. Dora se je vsako leto šla kratkočasit v kakšne toplice zaradi svojih slabih živcev. Gospodu svetniku to ni bilo nič kaj pogodu, ker so mladi gospodje kakor metulji frfotali okoli mlade, zanimive gospe. Poslal jo je v ta kraj pod nadzorstvo glavarja, njegovega starega znanca. In tu sva se po štirih letih spet srečala.«

Dolnik je globoko vzdihnil.

»Kaj bi tajil? Ko sem spet videl njene črne oči, se je v meni prebudila prejšnja ljubezen. Skušal sem jo zatreti, se izogibati čarobnemu vplivu, toda magnetne sile so me vlekle k vili. Zaničeval sem samega sebe.«

»Pa ona?«

»Kaj ona! Triumfirala je, da ji je mož, ki ga je grdo prevarala, cepetal pred nogami. No, toliko sem se premagoval, da nisem niti z besedo razodel, kar sem čutil. Delal sem se hladnega, kakor da se nikoli ni nič zgodilo; toda prikrivaj to ženski. Oči ima kot jastreb, instinkt boljši kot vsaka žival, opazi vsak tvoj gib in z obraza ti bere, kar misliš, da je skrito v tvojem srcu.«

»Ko sem pred šestimi tedni odšel od nje, se je hlinila, kakor da bi ji bilo res Bog vedi kako žal, da se mi je izneverila. Včeraj pa se je zabavala z nekim častnikom. Zgrabila me je strašna jeza, ki je še gorela v meni, ko sem prišel v gostilno. Kaj se je zgodilo tam, veš. Jutri pa bo te komedije konec. Zdaj sem ti razkril edino skrivnost, ki sem jo skrival pred tabo. In zdaj vidiš, da sem tudi jaz kljub vsej filozofiji slaboten človek, igrača v pesteh usode, črv, ki ga potepta trenutek, trpin v družbi trpinov.«

Dolnik je mračno gledal predse in med prsti sukal cigareto. Devin pa je ves zaskrbljen mislil na jutrišnji dan. Oba sta molčala. Tedaj je nekdo potrkal na vrata.

»Kdo naju moti ob tej uri? Morda iščejo tebe? Naprej!« je zaklical Dolnik. Vrata so se odprla in prikazal se je Vinko Rovan. Dolnik ga je pozdravil z glasnim smehom.

»Kaj pa je tebe prineslo k meni? Se ne bojiš, da bi se okužil v narodnem društvu? Sedi, tu je kozarec vina, z drugim ti ne morem postreči.«

Rovan je odložil palico in klobuk, si primaknil stol in sedel. Ne da bi se odzval na Dolnikovo zbadanje, je poskusil vino: »Na zdravje!« potem pa je resno pogledal Dolnika in začel brez ovinkov:

»Po vsem mestu govorijo, da se boš jutri dvobojeval z nekim častnikom.«

»In kaj potem?«

»Menda nisi tako nespameten.«

»Koga pa to briga?«

»Javna oblast mora poseči vmes. Ti veš, da je dvoboj zločin. Torej že jutri?«

»A tako? Veš kaj, Vinko, na limanice se love tiči, jaz pa ne bom sedel nanje. Kdo za vraga pa te je poslal pozvedovat?«

»Nihče. Kaj pa misliš? Naše staro prijateljstvo mi ni dalo miru.«

»Hvala za tvojo skrb. Trčimo torej na naše staro prijateljstvo!«

»Čutim, da se oba nekako čudno vedeta do mene od zadnjih volitev. Žal mi je, da smo se takrat razšli, toda če bi bila vidva v mojem položaju, bi tudi vidva ne mogla ravnati drugače.«

»Svojega naroda ne bi nikdar izdal,« je odločno rekel Devin.

»Moj glas ne bi ničesar odločil. Ampak počakajta, ko postanem sodnik. Potem bom neodvisen in pokazal bom ...«

»... kako se s klečeplazenjem še više pripleza,« se je pošalil Dolnik. »Toda povej po resnici, kdo te je poslal?«

»Nikar ne sodi o meni tako nizkotno.«

»Prikrivati nimam sicer ničesar. Na dvoboj sem res pozvan, toda sekala se bova šele čez tri dni.«

»Dotlej,« je menil Rovan, »se lahko še vse poravna.«

»Mogoče, ampak da me ne izdaš!«

»Gotovo da ne.«

Rovan je nekaj časa še posedel, potem pa se je poslovil.

»Stavil bi,« se je smejal Dolnik, »da bo zdaj tekel naravnost h glavarju poročat, kar sem mu natvezel.«

»Da se je tako spremenil!« se je čudil Devin.

»Kruhoborstvo in tujka! Če bo zapihal drugi veter, bo spet prepeval: »Črna zemlja naj pogrezne ...« in narod mu bo ploskal, vas pa, ki zdaj s svojim idealnim navdušenjem prinašate prenapete žrtve, bodo odložili med staro šaro.«

»Mogoče,« je menil Devin, »to se pač dogaja pri vsakem narodu, ne le pri našem. Da le žrtve niso bile uporabljene za kakšne ničeve namene in da je težko delo prinašalo sadove. Ali ti ni srce zaigralo od veselja, ko so po slavni zmagi pri volitvah zagrmeli klici živio in so se solze veselja zalesketale v očeh sivih mož? O, takrat si tudi ti oživel, žal da le za kratko dobo. Koliko bi ti lahko koristil svojemu narodu!«

Dolnik se je zamislil in obraz mu je potemnel.

»Morebiti. In nemara bi se počutil bolj zadovoljno, toda zdaj je prepozno.«

»Zakaj? Saj si šele na pragu moške dobe.«

»Na pragu, ki ga ne bom prestopil. Prepozno!«

»Ne utapljaj se v take črne slutnje,« ga je tolažil Devin. »Prepričan sem, da se ti ne more nič zgoditi.«

»Jaz pa vem ... toda zakaj si greniva zadnji večer z mračnimi mislimi? Jutri bo vse končano. Zdaj pa k počitku!«

Prijatelja sta si prisrčno stisnila roki in Devin je odšel.


9[uredi]

Tenka megla se je dvigala nad potokom in zakrivala bližnje polje. Gore so že rumenele od vzhajajočega sonca, ko so poročnik Marberg s svojim sekundantom in vojaškim zdravnikom ter Dolnik, njegov sekundant, poročnik Mraz in Devin prihajali k hrastovemu logu. Na določenem mestu so se ustavili in se pozdravili. Sekundanta sta molče opravila svoji nalogi, nabasala samokresa in odmerila daljavo ter zaznamovala prostor. Tiho je bilo v logu, le sraka je rezgetaje skakljala po vejevju in šoje so se drle.

»Vse v redu!« sta zaklicala sekundanta. Dolnik in Marberg sta poprijela samokresa in se postavila drug od drugega, oddaljena petnajst korakov. Dogovorjeno je bilo, da bo Dolnikov sekundant štel do tri; tedaj pa ustrelita oba.

Dolnik in Marberg vzdigneta samokrese in pomerita. Mraz šteje glasno in počasi: »Ena, dva ...« in preden izreče tri, Marbergov samokres poči in Dolnik se zgane. Toda v tem hipu mirno pomeri in ustreli. Marbergu pade samokres iz roke in na desnem rokavu se prikaže krvava pega. Njegov sekundant in zdravnik prihitita.

Toda tudi Dolniku je po strelu zdrknil samokres iz roke, kolena so se mu zašibila, pobledel je in sedel na tla. Devin je skočil k njemu in mu podprl glavo, priskočil je tudi stari Joža z glasnim vpitjem in pokleknil zraven svojega ljubljenega gospodarja.

»Je ranjen?« je vprašal Devin s tresočim glasom.

»Smrtno!« se je izvilo Dolniku iz ust in Devin je zagledal na levi strani prsi prestreljeno obleko. Naglo jo je razgrnil. Okrogla, črno obrobljena rana je zevala, iz nje je curljala rdeča kri. Prestrašeno je gledal Dolniku v obraz in potipal žilo, kajti bal se je, da je zadeto srce. Žila je utripala trdo in hitro in na obrazu ni bilo videti znamenja bližajoče se smrti.

»Hudo si ranjen, ampak upam ...«

»Ne upaj,« je odvrnil Dolnik s slabotnim glasom: »Spravite me domov, mraz me spreletava, mraz!«

Pristopil je Marberg, ki je imel prestreljeno desnico in sekundanta sta izjavila, da je dvoboj končan častno za oba. Vojaški zdravnik se je hotel približati Dolniku, toda Dolnik je zašepetal Devinu: »Odpravi vse, le ti ostani pri meni, ti in Joža.«

Devin je poprosil gospode, da naj brž pošljejo iz mesta vojaška nosila za ranjence. Dotlej bo ostal on tukaj. Vsi so hitro odšli v vojašnico. Devin je zavezal rano in Joža je naredil vzglavje iz listja in mahovja ter pokril Dolnika s svojo suknjo. Potem sta položila ranjenca na to primitivno ležišče in težko čakala, da pridejo z nosili.

Dolnik je ležal bledih lic, s trudnimi, na pol priprtimi očmi, kakor da bi dremal, in težko je dihal. Skušal je spregovoriti, toda Devin mu je rekel, naj se ne napreza. Tedaj, ko ni še minilo dvajset minut, so po stezi pritekli vojaški nosači z nosili. Ranjenca so varno položili na blazino in ga odnesli v njegovo stanovanje.

Ko je Dolnik ležal v svoji postelji, se je počutil bolje. Devin je ostal pri njem. Joža pa je tekel, kar so ga nesle noge, h kaplanu Hrastoviču sporočit nesrečo. Hrastovič prihiti. Dolnik se nasmehne, ko ga zagleda, mu stisne roko in Hrastovič sede k postelji.

»Nič več ne bomo skupaj agitirali,« se oglasi Dolnik. »Z mano je konec, a ne, Milan?«

»Ni tako hudo,« ga tolaži Devin. »Da le ni zadeto srce.«

»Srce? – Čutim, da mi je vse slabše.« Kaplan Hrastovič se ozira na Devina in spet na Dolnika in s svojim prijetnim, mehkim glasom pravi:

»Upam v Boga, da boste ozdraveli. Zdaj ste res slabi. Poznam vas, da se ne bojite smrti. Prej ali slej je neizogibna za vsakogar.«

»Da bi se bal smrti? Zakaj? Čutim, kam merijo vaše besede. Kakor se nikdar nisem izneveril svojemu narodu, se tudi nikdar nisem odpovedal svoji veri in pripravljen sem izpolniti dolžnosti, ki mi jih nalaga cerkev.«

Lovro vstane in iz oči mu kane solza žalosti, pa tudi veselja, kajti bal se je, da bi Dolnik ne zavrnil njegove ponudbe.

»Komur se smili človeška stiska,« nadaljuje Dolnik, »jo povečuje, če nesrečniku jemlje iz srca edino tolažbo, ki jo zajema iz verskega prepričanja.«

Kaplan Hrastovič pohiti v cerkev in se takoj spet vrne.

Devin in Joža se odstranita in ko se Dolnik pomiri z Bogom, se spet vrneta v sobo.

Devin je potem sedel ves zaskrbljen pri nesrečnem prijatelju. Večkrat mu je potipal žilo in zmajal z glavo. Na svojo veliko žalost je spoznal, da je pretrgana žila v pljučih, od koder se počasi odteka kri. Če se ta odtok ne ustavi, prijatelju ni pomoči. Toda kako ga ustaviti, če narava sama ne pomaga? Naročil je močno vino, ga ponudil ranjencu, ki ga po malem srka.

»Odpri okno,« je vzdihnil Dolnik, »duši me.«

Devin je odprl okno in sončni žarki so se razlili po sobi. Ko zdaj oba, Devin in Hrastovič, sedita zraven postelje, jima Dolnik ponudi roko in veselje mu prešine bledi obraz.

»Srečne oči, da v zadnji uri vidim zraven sebe prijatelja,« pri tem stisne roko Devinu, »ki sem ga najbolj ljubil, in moža,« pri tem pogleda Hrastoviča, »ki sem ga vselej nadvse spoštoval.«

Devin in Hrastovič sta komaj zadrževala solze, Dolnik pa je nadaljeval z rahlim glasom, počasi v pretrganih stavkih:

»Ne obupaj, prijatelj! Kdor tako trdno veruje v svoje ideale kakor ti, nosi v svojem srcu zaklad, ki ga dviga nad vsakdanje zmote in težave. – Meni ta vera ni bila dana, meni in mnogim, in to je najhujše zlo za nesrečni narod. Pesimizem gloda liste, ki bi lahko pomagali; pesimizem razjeda zdravo narodovo jedro ... Duši me ... Težko govorim ... Bog s teboj, Milan! ... Bog! ...«

Dolnik je široko odprl oči, toda že ga je zapustila zavest in smrtne srage so mu stopile na čelo. Njegovo telo se je močno streslo v hudem boju življenja s smrtjo, prsi so se vzdignile, dih je zastal in Dolnik je obležal mirno in tiho.

Devin je izkazal prijatelju zadnjo ljubezen ter mu zatisnil oči. Potem se je zgrudil v naslonjač in neskončna žalost mu je napolnila dušo.

Kaplan Hrastovič je pokleknil k postelji in tiho molil. Stari Joža pa se je z glasnim jokom vrgel na svojega gospodarja in njegove grenke solze so kapljale na hladen mrličev obraz.


10[uredi]

Pred Salbingovo vilo je stala vprežena kočija. V hiši je pospravljala hišna in tlačila obleko gospe Dore v odprte kovčke.

Gospa Dora je slonela v budoaru, pripravljena na odhod; bila je vsa bleda in včasih se je stresla, kakor da bi jo zazeblo. Pred njo pa je stal svetnik Salbing, ki se je bil pripeljal prejšnji dan. Obraz mu je od jeze zardel in oči so švigale kakor dva žareča oglja.

»Škandal, grozen škandal!« je ponavljal besno, kakor da bi hotel s temi besedami prebosti srce svoji soprogi. »Taka je tvoja zahvala, da sem te potegnil iz revščine!«

Dora se je nekoliko vzravnala, obraz ji nalahno zardi in iz črnih oči letijo iskre, da se je Salbing nehote nekoliko odmaknil:

»Zahvala? Tebi? Mar zato, da sem ti žrtvovala najlepša leta svoje mladosti? Vedel si, da te ne ljubim, da te nikdar ne bom mogla ljubiti. Zlorabil si svojo moč in imetje. Vkoval si me v verige, ki se ne dajo zdrobiti. Zahvala? Kaj mi pomagata blišč in ime, če pa je moje srce prazno? Če ti je žal, da si me priklenil k sebi, tu imaš nesrečni prstan! Kot žareči ogenj me žge na prstu.«

Dora si je snela poročni prstan in ga vrgla proč od sebe, da je žvenketaje odskakoval po tleh. Salbing pa je kakor okamnel zrl svojo ženo. Nikdar je še ni videl tako razburjene, nikdar ni slišal takih besed iz njenih ust. Kri mu je zavrela v glavi, žile na sencih so se napele, v divji strasti je dvignil skrčeno pest in zarohnel iz hripavega grla:

»Spaka ti! Molči, da te ne zadavim!«

V tem trenutku je prihitela v sobo hišna s krikom: »O, moj Bog! Doktor Dolnik je že mrtev.«

Dora je zakričala in se zgrudila brez zavesti. Hišna jo je prijela in položila na zofo, Salbing pa ji je ukazal, naj pohiti po mrzlo vodo. Ko je odšla, je Salbing pobral prstan, ki je še ležal na tleh ter ga nataknil ženi na prst. Potem je stal pred njo in na jasnem licu je bilo videti hudobno željo, da bi se ta ženska nikdar več ne prebudila v življenje.

Hišna je prinesla vodo, poškropila Dori obraz in njene sence zmočila s kisavcem. Dora je globoko zavzdihnila. Tedaj je Salbing vprašal hišno: »Je kočija vprežena?«

»Že zdavnaj.«

»Vse pripravljeno?«

»Vse, kakor ste ukazali.«

»Torej midva z gospo odideva. Ti pa ostaneš tukaj, dokler se ne vrnem.«

»Saj uboga gospa ne more potovati,« je hišna ugovarjala.

»Stori, kar ti ukazujem. Za drugo se ne brigaj,« je Salbing osorno zapovedal.

Dora se je predramila in počasi dvignila glavo. Ni se še povsem zavedala. Salbing jo je prijel za roko: »Voz čaka. Čas je, da odideva. Ti pa,« obrnil se je k hišni, »odnesi blazino v kočijo.«

Ko je hišna odšla, je Salbing prijel ženo za roko, jo zdramil in dejal: »Pojdiva!«

»Kam?« je vprašala Dora, ko je malo prišla k sebi.

»Kam? Kam? Nazaj na Dunaj.«

»Na Dunaj?« je Dora ponovila mehanično: »Ah, da, na Dunaj.«

Dora se je počasi vzdignila, Salbing jo je prijel pod pazduho in jo peljal iz vile do kočije. Tam jo je spravil v voz, Salbing je sedel zraven nje in ukazal kočijažu, naj naglo vozi skozi mesto do železniške postaje in zapre okno kočije. Dora, naslonjena na blazino, ni vedela, kaj se z njo godi. Konja sta potegnila in voz je oddrdral proti mestu.

Po Dolnikovi smrti je bila Devinova prva pot na sodišče, da naznani, kaj se je pripetilo. Potem je v Dolnikovem stanovanju ukrenil vse, kar je bilo potrebno. Služabnik Joža je sedel pri postelji in ni mogel verjeti, da njegov dobri gospod res spi smrtno spanje. V tem hipu se je po mestnem trgu naglo pripeljala kočija. Devin je stopil k oknu in za šipo okna na vozu videl bled obraz gospe Dore. Dora se je nagnila naprej, vrata kočije so se odprla. Dora je kričala kočijažu, naj ustavi in hotela je skočiti iz voza. Toda Salbing jo je trdo prijel in jo pritisnil nazaj na blazine ter zaloputnil vrata in kočija je naglo oddrdrala naprej.

Devin je stopil k mrliču, ga prijel za mrzlo roko in mu gledal v obraz, ki je bil tako miren, kakor da bi ga nikoli ne bile razorale človeške strasti. Le okoli usten je ostala tista posmehljiva poteza, ki je bila zanj značilna v življenju.

»Zakaj si nas zapustil?« je vzdihnil Devin. »Grozna usoda, ki tare naš narod, ki nam predčasno pogreza v grob naše najboljše može! Tvoj bistri razum, tvoja pokončnost in pogum bi kazali pot premehkemu narodu do samozavesti in samostojnosti, premehkemu narodu, za katerega ti je bilo tvoje pošteno srce. Hrepenel si po miru in našel si ga. Nas pa si zapustil sredi boja, ko bi najbolj potrebovali tvojo pomoč. In jaz, ki sem se opiral nate kot brat na zvestega brata, sem ostal sam, sam!«

Tako je Devin žaloval ih ko je dva dneva pozneje stal pri odprtem grobu in prvi usipal grudo zemlje na rakev svojega pobratima, so se mu znova vdrle solze in zaihtel je: »Sam ... sam!«


11[uredi]

Sonce vzhaja in zahaja; dnevi tečejo, pa drug ni podoben drugemu. Danes jasni, jutri temni, oblačni; danes svatba, jutri smrt. Kolikokrat so primerjali človeško življenje z ladjo, ki zjutraj odjadra z razpetimi jadri in visokimi jambori, veselo petje se razlega po morju, ko pa se zvečer vrne, so jadra raztrgana, jambori polomljeni in zavlada smrtna tišina.

Kolikokrat se je človek primerjal s popotnikom, ki v ranem jutru čilih nog in čvrstega duha radostno odide od doma v daljni svet. Zlate gradove vidi pred seboj, ko pa se jim približa, izginejo kakor zračni pojavi v puščavi. Novi fantomi ga vabijo in spet se napreza. Zaman, vse zaman! Zvečer se vrne upehan in hrom: stegoval je roki po soncu in zvezdah, zdaj pa mu zadošča majhen prostorček – za grob. Ostanejo le spomini, ki živo slikajo redke ure veselja, na srečo pa naglo hite mimo trpljenja in razbitih nad. Najlepše med njimi pa se svetijo med njimi spomini na tista dejanja, ki smo jih storili, ko smo zatajevali samega sebe za olajšanje človeške bede, za pomoč svojemu bližnjemu in ker nam je naš narod najbližji, za blagor in srečo svojega naroda.

Ko se je Devin vrnil s pokopališča, je čutil nepopisno notranjo bolečino. Ni se mogel sprijazniti z mislijo, da ga je resnično zapustil edini prijatelj, s katerim je bil tesno povezan. Kaj naj počne zdaj sam, brez pomoči, brez tovariša? Nikdar še ni tako bridko občutil kot danes, da človek ni rojen za srečo, temveč le za to, da se trudi in muči in neprestano trpi. Minila je kratka doba enega leta in kaj je vse doživel od onega dne, ko ga je Dolnik privabil v ta kraj in ga počakal na postaji, do današnje žalostne ure, ko je on njega spremil k večnemu počitku!

Srce blagega dekleta se mu je odprlo in sanjal je o sreči domačega ognjišča, ki mu bo sveti ogenj netila nežna roka ljubljene žene. Prelomila mu je prisego in se vdala drugemu možu. Komu naj še verjame, komu zaupa, če ni zvestobe v tako čistem srcu? Trudil se je za trpeče človeštvo, našel pa je le nehvaležnost in opravljanje. Napenjal je vse svoje moči, da bi prebudil narod, da bi mu gladil pot do boljše prihodnosti, zadel pa je ob ledena srca, ne pri vseh, to so pokazale volitve, toda pri večini; in celo tisti, ki so se takrat v navdušenju držali moško, so spet omahovali in se mu izogibali. Oklenil se je prijatelja, pa mu ga je vzela kruta smrt. Ostal je sam s potrto vero v človeštvo, uničenim zaupanjem v narod, s praznim srcem, malodušen, brez poguma za sedanjost, brez upanja v prihodnost.

Opravljal je svoje vsakdanje dolžnosti, obiskoval je bolnike, vse je storil ob določeni uri kakor stroj, ki mehanično opravlja svoje delo, brez veselja do njega. Težko je čakal, da mu mine dan. Ko je zvečer sam sedel v sobi, so ga spomini še huje mučili. V spanju je iskal pozabe in v spanju jo je našel le malo časa. Ko pa se je zjutraj prebudil, je toliko huje občutil svojo nesrečo in osamljenost.

Vse bolj se je pogrezal v temne misli in zdelo se mu je, da Dolnik še ni zadosti pesimistično sodil sveta in človeštva in vsega, kar počenjamo. Bolehal ni le na duši, tudi telesno se je počutil vse bolj slabo; glavo je imel pusto, brez teka je sedal h kosilu in brez veselja je izpolnjeval svoje dolžnosti.

Ko je bil tako potrt, je prejel pismo strica Rotnika, ki mu je pisal, da Ivanka že dalj časa boleha. Če bi Devin utegnil, naj bi jo prišel obiskat in pomagat s svojim nasvetom. Devin se je nemudoma odpeljal k Rotnikovim. Ivanko je našel bolno, vse druge pa v skrbeh. Zdravnik ji je že svetoval, naj gre za nekaj časa v kakšen drug, bolj zdrav kraj, Ivanka pa se ni mogla ločiti od svojih in ni je mikalo, da bi šla k tujim ljudem. Kam tedaj?! To važno vprašanje je rešil Devin. Pri njegovem vinogradu je namreč prostorna hiša in tu bo Ivanka gotovo okrevala. Vsi so pritrdili in obljubili, dajo bodo pogosto obiskovali. Rotnik in Dragotin sta Devinu hvaležno stiskala roko. Najbolj pa je bila vesela Ljudmila, kajti ona bo odšla z Ivanko in ji stregla.

Priprave na pot so bile hitro končane in naslednjega dne so se odpeljali Ivanka z Ljudmilo ter Dragotin in Devin proti vinogradu. Zvečer so že prispeli v raj slovenskoštajerske dežele, kjer se med Dravo in Muro širijo rodovitno polje, zeleni travniki, senčnati sadovnjaki in vmes holmi, posajeni z vinsko trto. Med vinogradi se blešče beli hrami, tu skromni in majhni, vendar čedni, njihovi lastniki so kmečki vinogradniki, tam veliki v nadstropje visoki gosposkih lastnikov.

Na griču, nekoliko stran od velike ceste, se je vzdigovala zidanica z leseno verando, od koder je segal pogled daleč naokoli malega Štajarja v sosednjo bratsko deželo Hrvaško. Pod bregom so stopili z voza in počasi odšli navzgor po stezi, ki je med brajdami vodila do hrama Devinovega posestva. Jasno nebo se je razpenjalo nad zemljo in sončni žarki so prijetno greli, kolikor so prodirali skozi široko, tu in tam že uvelo trsno listje.

Devin je večkrat postal ter si zadovoljno ogledoval z obilnim grozdjem obtežene brajde. Že ko je zjutraj sedel na voz in za seboj pustil mestno zidovje, je laže zadihal in čim dlje se je vozil, tem bolje se je počutil. In ko se je zdaj bližal hiši po dobro znani stezi, so mu stopile pred oči jasne slike iz otroških in mladeniških let, ko je užil toliko veselja.

Tu so se zdaj utaborili. Ivanki je čisti zrak tako koristil, da se je počutila krepko in ozdravljeno. Ljudmila je hitela k ognjišču pripravljat kosilo kot mlada gospodinja, ki hoče pokazati svojo kuhinjsko umetnost. V večernem hladu so pozno v noč posedali na verandi in naglo jim je tekel čas. Še Ivanka ni prej odšla v spalnico, dokler Devin ni odločno ukazal, naj gre počivat.

»Kako si strog!« se je šalila Ivanka. »Ljudmila, greva!«

»A jaz tudi?« je ugovarjala Ljudmila.

»Vi ste zdravi, gospodična, vam ni treba!«

»Glej, glej,« se je smejala Ivanka. »Da le mene odpravi! Ti pa lahko ostaneš!«

Ljudmila je pri tej priči zginila v hišo in tudi Ivanka se je poslovila in odšla v spalnico.

Devin pa je nekaj časa še posedel z Dragotinom pri kapljici starine.

Naslednjega dne se je Devin odpeljal v svoj kraj, toda obljubil je, da pride, če ne prej, pa vsaj za trgatev.

Dnevi so tekli naprej. Jesenska sapa je z drevja stresala uvelo listje. Rumeno grozdje je vabilo k trgatvi. Devin se je poslovil za več dni in se, ne da bi napovedal svoj prihod, odpeljal k vinogradu, kamor je povabil tudi gospoda Rotnika. Voz sta pustila pod bregom in se skrita med brajdami bližala hiši.

Na verandi je stala deklica plavih oči in kostanjevih las ter radovedno opazovala, kdo se med brajdami skrito bliža hramu. Ni ju precej spoznala; šele ko ju je prepoznala po govorjenju, se ji je zasvetil obraz od veselja, obrnila se je in odhitela v hišo povedat Ivanki, da prihajata oče in gospod doktor.

Potem si je na hitro ogledala obleko, in – kdo bo to zameril mlademu dekletu – pogledala se je še v ogledalu in se sama sebi nasmehnila. Devin in Rotnik sta že stala na verandi, toda Ljudmila je prišla šele na Rotnikov klic in mu podala roko. Devina je malone plaho gledala od strani ter poročala, da je Ivanka pravkar malo počivala, da pa že vstaja.

»No, Ljudmila,« jo je nagovoril Devin, »kako kaj gospodinjite? Se še niste naveličali teh krajev?«

»Zakaj? Saj je zmerom dovolj dela, da nam je dan kar prekratek.«

»In opravki vam dobro denejo, kakor vidim.«

»Ja, še ogorela sem od sonca.«

Zdajci se je prikazala na pragu Ivanka.

»Končno!« je veselo vzkliknila. »Če bi ne prišla, bi se kar sama vrnila domov. Zdrava sem kot riba. Hvala ti, ki zdraviš brez zdravil. Ljudmila, zdaj pa le brž kaj pripravi potnikoma. Kaj pa je tebi, Devin?« ga je vprašala zaskrbljeno. »Da nisi bolan?«

Ko je Ljudmila slišala te besede, se je plaho in sočutno ozrla na Devina.

»Tudi meni se je zdelo, da nekaj ni v redu s tabo,« je pritrdil Rotnik.

Devin se je zgovarjal, da mu res nobena jed več ne diši, da pa se bo to že popravilo. Ivana ga je zvedavo pogledala, da se je obrnil stran in umolknil.

Ivanka in Ljudmila sta odšli v kuhinjo pripravljat kosilo, Rotnik pa si je šel ogledat vinograd. Devin je ostal sam na verandi. Navduševal se je nad lepoto kraja, ki se je razprostiral pred njegovimi očmi. Od sosednjih hramov mu je zvenelo na uho govorjenje in petje, tu in tam je počil strel. Povsod veselje kakor na praznik. Po hudih duševnih mukah je Devin danes prvič spet čutil nekakšen mir v svojem srcu in kozarec zlate kapljice, ki jo je pridelal še njegov pokojni oče, ga je prijetno ogrel. Ljudmila se je sukala po hiši in kuhinji, da ji je lice še bolj žarelo. Na ognjišču se je cvrlo in vrelo. In ko je potem Ljudmila pogrnila mizo in nosila jedi nanjo, je Devin segal z dobrim tekom po njih. Tudi Rotnik se ni pustil prositi.

Po kosilu so si vsi odšli ogledovat vinograde. Šli so mimo sosedov in povsod so jih vabili z znano slovensko gostoljubnostjo na čašico vina v klet ali hram.

Sonce je bilo že nizko, ko so se po ovinkih bližali domu. Devin je bil utrujen in to noč je spal tako trdno in sladko kot že dolgo ne. Zjutraj se je počutil, ko da bi se na novo rodil. Trgači so šli na svoje delo, brentači so streljali, on pa je obiskal župnika v bližnji župniji. Popoldne so pri Devinu praznovali trgatev po stari slovenski šegi in napitnic ni bilo ne konca ne kraja.

Naslednjega dne je prišla deputacija kmečkih mož iz sosednjih občin pozdravit Devina, o čigar rodoljubnem delovanju so že slišali, in srce se mu je širilo, ko je videl, kako krepke korenine je narodna ideja že pognala med preprostim ljudstvom. In če so tukaj taki vrli možje, zakaj bi se drugod ne dali prebuditi iz zaspanosti in nevednosti, zakaj ne povsod? Spet mu je začela svetiti zvezda upanja, in prihodnost se ni več ovijala v tako žalostno temo kakor še pred nekaj dnevi. Vsak dan se je bolj razvedril in njegov duh se je osvobajal od črne melanholije, v kateri je taval do zdaj. Videl je le vesele obraze okoli sebe, slišal šale in narodno petje; kako bi mogel on sam čmerikati?

Naglo je minil teden dni, sladki mošt je že šumel v sodih in Devin je moral misliti na odhod. Rad bi še ostal v tem tihem kraju, toda opravki so ga klicali nazaj v mesto. Počitnic se je tudi dovolj naužil in spet si je želel delovanja, čeprav nemirnega. Ko sta zjutraj z Rotnikom odhajala, sta ju do ceste pospremili Ivanka in Ljudmila. Pri cesti sta se poslovili in se po stezi vrnili. Devin je zrl za njima. Zdaj se je tudi Ljudmila obrnila in ko so se njene oči srečale z Devinovimi, jo je oblila rdečica. Brž se je obrnila, odhitela in izginila za brajdami.

Nekaj dni pozneje sta se vrnili domov tudi Ivanka in Ljudmila.


12[uredi]

Kakor bolnik po težki bolezni le počasi okreva in še nekaj časa pri vsakem naporu čuti onemoglost, tako je bilo tudi pri Devinu. Njegov duh je prehudo trpel, da bi se mogel mahoma razvedriti. Dušil je sentimentalnost, ki se nas tako rada loti, kadar spoznavamo, da bodo ideali vedno ostali samo ideali, v praktičnem življenju nedosegljivi. Kdor vidi samo temne strani človeštva, temu se bo duša napolnila s srdom in gnusom, in ves napor, pomagati temu ničvrednemu rodu, se mu bo zdel aboten in povsem brezuspešen. Kdor pa opazuje in spoznava človeka, kakršen jev resnici, kako vzdihuje revež pod bremenom vsakdanjih skrbi, podvržen vsem revam in težavam tega sveta, kako tava v zmotah ter zaman hrepeni po sreči, bo čutil usmiljenje zanj in prizanašal bo njegovim slabostim.

Na stežaj je odprto srce za usmiljenje, kadar je samo potrebno pomilovanja in tolažbe. Le kdor sam ječi v nadlogah, kdor sam trpi, čuti tudi bridko usodo svojega bližnjega in mu jo skuša olajšati. Na tej poti najdeš marsikatero skrito cvetlico plemenitih čustev.

Življenje v mestu je potekalo naprej po navadnem tiru. Razdraženost, ki je vzplamtela med volitvami, se je polegla in duhovi so se pomirili. Devin je bil dovolj obložen z opravili v svojem poklicu; kar mu je preostajalo prostega časa, ga je uporabljal za to, da je dopolnjeval svoje znanje ter prebujal in poučeval narod. In tako so mu minevali dnevi in v srce se mu je vračalo tisto zadovoljstvo, ki ga čutimo po pošteno opravljenem delu.

Vinko Rovan se mu je spet približal in kadar mu je žena dovoljevala, je ostajal v Devinovi družbi. O narodnih stvareh je najraje molčal, samo če sta bila sama, je zatrjeval, da gori za narodnost kakor nekoč na vseučilišču in pristavljal s težkim vzdihom, da je stvar pač taka, da se uradnik ne sme niti ganiti, če hoče shajati. Zdaj da vlada hudo pritiska in on bi vsekakor zgubil službo, če bi delal proti predsednikovi volji. Zato mu Devin ne bo zameril, da je pri zadnjih volitvah glasoval za nasprotnega kandidata. Spomnil se je na Dolnika in pogovarjala sta se o pokojnem pobratimu.

V zimskem času so se Devinovi opravki množili, kadar pa je utegnil, se je odpeljal k Rotnikovim, da je nekaj mirnih in brezskrbnih ur preživel v hiši, ki mu je bila kot domača. Ivanka je bila zdaj zdrava, pa je že govorila, da bo spomladi ali poleti spet odšla za nekaj tednov v Devinov vinograd. Devin sam je tako zahteval, kajti njena bolezen bi se utegnila ponoviti. Večkrat so obiskali čitalnico in tu je Ljudmila morala peti ali deklamirati kakšno pesem, toda prav rada je to storila. Devin se je težko ločil, kadar se je moral vrniti na svoje mesto. »Na svidenje!« je donelo iz vseh ust in obljubiti je moral, da kmalu spet pride.

Prišla je zima in ko je Devin sam ob zimskih večerih v svoji sobi premišljeval o pomenkih, ki sta jih imela z Dolnikom, se je čudil Dolnikovi bistrosti, s katero je opazoval človeške razmere, čeprav mu ni mogel pritrjevati. Spomnil se je tudi na Pavlino in začel je spoznavati, da se sreča, o kateri je sanjaril, ne bi mogla uresničiti. Sam je sprevidel, da je Dolnik imel prav, ko mu je tisti večer po volitvah rekel: »Ti si vnet za svoj narod, življenjsko družico pa si iščeš pri narodu, s katerim bijemo tisočletni boj. Tujko hočeš privesti v svoj slovenski dom, da bi ti potujčevala otroke. Ali ni smešno poudarjati pred svetom: »Svoji k svojim! sam pa pri Nemcih prosjačiti za ženo?« Zares, zagazil bi bil v zelo težavne razmere in naj večja sirota bi bila Pavlina, ki bi morala izbirati med ljubljenim možem in nič manj ljubljenim očetom; čutila bi se toliko bolj nesrečno, ker po svoji vzgoji ne bi mogla imeti tistih simpatij do narodnosti svojega moža, kakršne gore v njegovem srcu.

In kaj je še rekel Dolnik? »Če že tako močno hrepeniš po svojem ognjišču, si izberi hčer svojega naroda. Mar naše Slovenke ne slove po svojih telesnih in duševnih čednostih še bolj kot vse tujke?«

»Izberi si hčer svojega naroda!« Ko se je Devin zatopil v to misel, mu je nehote stopila pred oči podoba deklice, preproste, toda mile in prijazne. Iz njenih modrih oči sicer ni plamtela uničujoča strast, kakršna je sijala iz Dorinih črnih oči; svetile so se mirno kakor modro nebo. Zrle so v svet z jasno nedolžnostjo, naznanjale pa stanovitnost in zvestobo. Devinu je hitreje bilo srce, ko se je spomnil njenih lepih čednosti. Kako je zagorela v obraz, kadar jo je nagovoril; kako ji je trepetala roka, ko jo je stisnil pri odhodu. In prijetna mu je bila misel, da je bitje na svetu, ki se oklepa njega in ki je veselo le takrat, kadar se zjasni njegov obraz, žalostno in potrto, pa kadar vidi otožnost na njegovem obrazu. Na očeh mu vidi, kaj mu je drago in kaj ne. Kolikokrat mu je že razvedrila duha s svojim zvonkim smehom in s svojo naravno šaljivostjo. Kolikokrat ga je presenetila s svojimi pametnimi odgovori.

Da v Ljudmilinem srcu klije ljubezen, je Devin lahko sklepal iz vsega njenega vedenja in ni se motil. Kaj pa on? Kadar se je spomnil na Pavlino, se mu je zdelo nemogoče, da bi kdaj mogel tako srčno ljubiti drugo žensko, pa naj bo še tako popolna in vredna ljubezni. Ljudmila se mu je prikupila s svojo milino in vdanostjo, tega si ni tajil. Pa tudi tega ne, da jo ima tudi on rad, toda samo kot brat sestro.

Ali se torej sme tako igrati z njenim srcem? Ali njegovo poštenje ne zahteva, da zaduši v njenih prsih tleče iskre, preden vzplamte? ...


13[uredi]

Minila je zima, minila pomlad. Rožnik je razsipal dehteče rože po vrtovih. Ivanka se je tedaj po Devinovem nasvetu spet za nekaj tednov preselila v njegov vinograd v družbi z Ljudmilo. Devin je prav poredkoma zahajal k Rotnikovim, kakor je bil sklenil, in kadar je prišel, je očitno preziral Ljudmilo, kakor da bi zanj ne bila na svetu. Včasih jo je celo pokaral z ostro besedo, da se je dekle zaradi tega v samoti pogosto zjokala. Začela se je izogibati Devinu, ker se je bala njegove pikrosti. Zato je prav nič ni veselilo, da bi spremljala Ivanko; le iz ljubezni do nje, ki ji je ona znala najbolje streči, se je odpeljala z njo v Devinov vinograd.

Tu sta bili že več tednov, Devina pa ni bilo blizu. Nekega popoldneva, ko sta se sprehajali po vinogradu, sta zaslišali voz na cesti in ko se je voz ustavil, se je prikazal Devin.

»Si še živ? Mislila sem, da si na naju pozabil. Malo se meniš za svoje bolnike,« ga je pokarala Ivanka. Ljudmila pa je molče stala ob strani in si ni upala pogledati Devina niti mu podati roko.

Ko so prišli v hišo, je Ivanka spregovorila: »Prav težko sem te pričakovala.«

»Zakaj? Mar te spet bolezen nadleguje?«

»Mene ne, hvala Bogu, pa poglej našo Ljudmilo. Ali ne pojema kakor usihajoče cvetje?«

»Ljudmila?« se je začudil Devin in se ozrl na dekle, ki je zardelo.

»Zdaj je sicer rdeča, toda včasih je bleda kot stena. Nikar se ne sprenevedaj! Ti pa, Devin, jo temeljito izprašaj in povej, če so potrebna zdravila! Jaz pa bom poskrbela za kosilo.«

Ivanka je odšla in pustila Devina samega z Ljudmilo, ki je stala pred njim in povesila oči.

»Torej bolna?«

»Jaz? Prav zdrava sem. Ivanka se samo šali.«

»Ne, ne!« Devin jo je predirno pogledal. »Sedite tu pred mano in mi dajte svojo roko.«

Ljudmila bi najraje zbežala iz sobe, toda Devino v resni ukaz jo je pritisnil na stol. Nalahno in sočutno jo je prijel za roko in začutil, kako se ji trese.

»Vznemirjeni ste, gospodična. Bolni niste, toda vaše duševno razpoloženje ni normalno. V tistih letih ste, ko se človeku v srcu porajajo čustva, skrivna in nejasna, recimo fantastična, ko se ziblje v sanjah, ki se nikdar ne uresničijo. Vi sami tega ne veste, toda v neki osebi vidite svoj ideal in ga nosite v svojem srcu. Je tako?«

Ljudmila je sicer slišala besede, toda v ušesih so ji zvenele kakor nerazločno šumenje.

»Razumete?« jo je vprašal Devin in pristavil s trdim odločnim glasom: »Otrok ste še in smešite se s takšnim praznim sanjarstvom.«

Ljudmila se je naglo vzravnala, odtegnila roko Devinu in pohitela iz sobe. Tako jo sramotiti! Otrok in smešna in kaj še vse! Kdo mu daje pravico, da jo s takimi besedami žali in ponižuje? Zakaj mu ni takoj odgovorila? Zakaj mu ni pokazala, da ...? Nit misli se ji je tu pretrgala. Kaj pa naj bi mu pokazala? Da se moti? V čem? In sploh, kaj je hotel s svojo grajo? Vrtelo se ji je v glavi, ko je stopila na verando. Sedla je na stol v kotu, kjer je ob večerih pogosto posedala in poslušala ubrano slavčevo petje.

Bridka žalost je legla Ljudmili na srce, stopila ji je v oči, in solze so se kot biseri zasvetile in se razlile po razvnetem licu. Zaman se je borila s hudo žalostjo. Zakrila si je obraz in žalostno zaihtela.

Devin je še nekaj časa ostal v sobi zamišljen in nemiren, potem pa je stopil na hodnik in ker tu ni bilo nikogar, je odšel k hišnim vratom. Zdelo se mu je, da sliši ihtenje. Pogledal je na verando in zagledal na klopi Ljudmilo z zakritim obrazom. Bila je zatopljena v svoje bridke misli in ni slišala Devina, ko je stopil na verando. Šele ko se ji je približal, se je ozrla in se ga prestrašila. Otrla si je solze in obrnila glavo stran, da bi zatajila svoje vznemirjenje. Devina je to ganilo; dekle, ki ga je s svojim nedolžnim smehom tolikokrat razveselilo, je videl objokano in zatopljeno v žalost.

Stopil je k njej in jo prijel za roko.

»Ljudmila,« jo je nagovoril z mehkim glasom, »kaj vam je?«

Ljudmila ni odgovorila.

»Kaj vas je tako hudo prizadelo?«

»Nič, nič,« je odgovorila Ljudmila na pol glasno, neodločno.

»Nič? Zakaj se pa solzite?«

»Jaz? Saj se ne. Zakaj neki?« Ljudmila je skušala odgovoriti trdneje, toda njen glas se je tresel.

»Ne?« je vprašal Devin, prijel njeno glavo in jo obrnil k sebi. Modre oči, ki so plavale v solzah, so ga gledale tako milo in proseče, da se je tudi njemu začelo mehčati srce.

Devin je sedel zraven nje in jo prijel za roko. V srce se mu je zasmilila.

»Užaljeni ste!«

»Sploh ne!« se je branila Ljudmila.

»O, da! Pa zakaj? Ker sem vam povedal resnico. Mar ne?«

»Prosim, da me zapustite.«

»Ne, dokler se ne pomirite.«

»Saj sem mirna.«

»O, ne!« je dejal Devin in jo znova prijel za tresoče se roke. »Odkrito mi povejte, zakaj ste žalostni.«

Ljudmila je bila v zadregi. Kakor ujeta ptica brez uspeha skuša zleteti iz kletke, tako tudi ona ni imela moči, da bi se umaknila od tega pogovora.

»Zaljubljeni ste,« je nadaljeval Devin z mehkim glasom.

Kakšne so te besede? Kaj mu naj odgovori?

Devin ni odnehal in jo spet vprašal: »Sem se motil? Zaljubljeni ste!«

Ljudmila je nagnila glavo in tako hudo ji je bilo pri srcu kot še nikoli. Devin je pogledal v njene modre, še mokre oči, globoko kot bi hotel prodreti do dna njene duše. Ljudmila se je skušala obrniti stran, toda magnetna sila ji tega ni dovolila in zreti je morala Devinu v obraz, v oči, iz katerih sta odsevala usmiljenje in ljubezen.

Tedaj se je Devin nagnil k njej, jo poljubil na čelo in ji zašepetal z nežnim glasom:

»Ljudmila! Hočeš biti moja družica v življenju, družica do smrti?«

Ali hoče biti? ...

Ljudmila se ni branila njegovega poljuba in solze so seji zasvetile na očeh, toda bile so solze neskončne radosti. Devinu pa se je zazdelo, kakor da sliši krepki Dolnikov glas: »Izberi si hčer svojega naroda!« in zadovoljenje bil sam s seboj.

Razgrnile so se meglice in sonce je sijalo na dvoje srečnih src ...


14[uredi]

In zdaj preskočimo deset, let, kratek čas v zgodovini, trenutek v vesolju, za človeka v moški dobi čas plodovitega dela in bojevanja, nepozaben čas, ki se ga vsakdo rad spominja v sivi starosti. Tudi Devin je hodil trnovo pot, kakršna je določena zemljanom. V svojem težkem poklicu je našel le malo prave srčne hvaležnosti, ponajveč nekakšno hladno priznanje. Zadovoljiti ga je morala zavest, da je zvesto izpolnjeval svoje dolžnosti, da je pri nekom ohranil nevarno bolnega rednika, drugje mater jokajočim otrokom, ljubljenega otroka obupajočim staršem. Nič manjše skrbi mu ni nalagalo in še večjo notranjo stisko je čutil, ko je moral gledati hud pritisk, pod katerim je prav v tej dobi vzdihoval njegov ljubljeni slovenski narod.

Dela za narodno stvar se ni prestrašil, čeprav so letele nanj strupene puščice hudobnih nasprotnikov, tudi v najtemnejših časih ni obupaval in dočakal je sad svojega truda. Megle so se začele razprševati in jutranja zarja je naznanjala jasnejše dneve. Ves ta čas pa, kadar se je vrnil na svoj dom truden in upehan od vsakdanjega napora, je našel ljubo zavetje pri domačem ognjišču v krogu skrbne žene in dveh zdravih otrok; tu je pozabljal na vsakdanje homatije in neprijetnosti.

Čitalnica, ki se je nekaj časa majala, je stala na trdnih nogah. Ustanovili so tudi posojilnico in dobro je uspevala. Na raznih krajih so skrbela bralna društva, da se je pouk širil med preprosto ljudstvo, politična društva in shodi pa so prebujali narod k zavesti in narodnemu ponosu.

Ko je okrajni glavar videl, da nič ne more proti naraščajočemu navalu narodnega prebujenja, je postajal vse bolj čemeren, in ko je leta 1879 v njegovem kraju spet sijajno zmagal narodni kandidat, proti kateremu se še javno ni smel izreči, je čakal še leto dni v prepričanju, da se bodo vrnili prejšnji časi. Ker pa se niso vrnili in ker se zanj neugodna vlada ni hotela umakniti, se je umaknil on in odšel v zasluženi pokoj z naslovom vladnega svetnika.

Komisar Kropeč še nikdar ni bil v takih zadregah, vsaj trdil je tako, kot tistega dne, ko je odstopil njegov načelnik in ko je prišel novi glavar, ki se mu je zdel pravi nepridiprav. Ker je že doslužil svojih štirideset let, se je dal upokojiti in odslej je mirno živel v mestu. Z Devinom sta si bila prav dobra in Kropeč se je celo vpisal v čitalnico, kjer je prebiral vse časnike od prve do zadnje strani. Pri volitvah pa je tudi Kropeč odslej volil narodnega kandidata. Ko je vse to zvedel bivši glavar, se je udaril po čelu:

»In jaz, neumnež, sem temu človeku zaupal. Zdaj se ne čudim, da smo pri tistih volitvah propadli.« Toda glavar je sodil napačno. Komisar Kropeč je bil prav toliko kriv za tak izid volitev kot žaba za dež.

V mestu se je v tem času prav malo spremenilo, le za deset let so bili starejši vsi, kar jih v tem času niso odnesli na pokopališče. Med zadnjimi je bil tudi župan in na njegovem mestu je sedel drugi mož istega mišljenja ter z istim mestnim pisačem. Debelotrebušni »Kipfelbaron« ni vedel, kaj da bi počel z zlatim časom. Hodil je po mestu in s svojim zlobnim jezikom sejal prepir po hišah, dokler mu nekega dne, ko je krohotajoč se pripovedoval o najnovejšem škandalu, ni počila žila v glavi in mu je tako smrt za vselej zavezala jezik.

Tudi sodnik se je moral umakniti mlajšemu možu, vestnemu v službi, pravičnemu do strank; ta si je takoj naročil slovenske tiskovine, ne meneč se za to, ali bo to po volji predsedniku ali ne. Predsedniku to res ni bilo všeč, toda nova doba je tudi njega odnesla na Dunaj in njegov naslednik vsaj javno ni nasprotoval narodnim zahtevam. Vinko Rovan je bil pohlevna duša in ta pohlevnost mu je pomagala do stola c. kr. okrajnega sodnika nekje, kjer imajo tudi čitalnico, v katero se je takoj vpisal, in pevski zbor. In kadar pevci zapojejo »Hej, Slovani!« se jim pridruži tudi Vinko Rovan z mogočnim glasom: »Črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpade.« Hvalijo ga, da je narodnjak z dušo in telesom, čeprav mu slovensko uradovanje noče izpod peresa. Rad pripoveduje, kako hudo se mu je godilo na Štajerskem, ker ni hotel zatajiti svoje narodnosti in ker se nikdar ni vdal pritisku. »Jaz da bi se vdal? Rad bi ga poznal, ki bi me prisilil,« se je pobahal in s pestjo udaril po mizi. Pa, oj nesreča, vrata se odpro, prikaže se ženska kislega obraza in mu ukaže: »Nach Hause, Vincenz, sogleich!« In Vinko Rovan se brez ugovora naglo vzdigne in odide. Njegovi otroci govorijo samo po nemško in sin je v gimnaziji vpisan kot Nemec po materinem jeziku in materini volji. Vinko sicer zatrjuje, pa le kadar ni žene zraven, da se je to vpisovanje zgodilo brez njegove vednosti, in kadar pojde v Ljubljano, bo vsekakor zbrisal ta madež. Večkrat je šel v Ljubljano, sin pa je ostal v nemškem oddelku.

Krasna Salbingova vila je bila po Dolnikovi smrti zaprta. Gospa Dora se je odpeljala na Dunaj in baje hudo zbolela. Pol leta pozneje je neki dunajski časnik poročal, da je gospa S., soproga višjega uradnika v ministrstvu, izginila z Dunaja v družbi nekega mladega častnika in da je gospod S. zahteval ločitev zakona.

Mlinar Urh Dolinšek je tudi šel v pokoj, toda pokojnino si je sam določil pri sinu, ki mu je izročil svoje posestvo. Pridržal si je le majhno hišico z vinogradom, in tu, kadar nima dela, bere knjige in časnike ter se veseli, kako napreduje narodna stvar. Kadar ga obišče Devin s svojim sinom Ivanom in hčerko Pavlino, starček oživi in menca z uvelimi rokami: »Seve, seve! Hudo se nam je godilo, toda z božjo pomočjo smo preživeli vse in še bomo. Seve, seve, kdor bo živel. Mene pa bo Bog prav kmalu poklical k sebi.« Vsako zimo pričakuje smrt, spomladi pa se začne popravljati, poleti se v toploti ogreva in okreva in jeseni mu zlata vinska kaplja razliva novo moč po žilah.

Z brhko pevko Reziko se je poročil sosedov sin. Pridno mu je gospodinjila in čeprav je bila obložena z delom, ni pozabila lepih narodnih pesmi; svoje otroke jih je učila peti.

Zadnja beseda je posvečena tebi, mila Pavlina, svetla prikazen, ustvarjena za svetove, kjer ne poznajo prevar in trpljenja, ne pa za našo revno zemljo, po kateri se trudi, napenja in muči revni človek, vzdihujoč po resnici, ki mu na veke ostane zakrita, hrepeneč po sreči, ki je nikoli ne more doseči.

Prvič sem te videl kot majhno deklico, ko me je pot peljala mimo Zelenega gradu. Letala si z obročem v roki po belem pesku pred gradom. Ko si me nenadoma zagledala, si obstala in zrla name, neznanca, s svojimi velikimi, črnimi očmi. Takrat, ko si živela v brezbrižnosti, nisi slutila bridke usode, ki te je čakala. In tudi tedaj ne, ko sem te spet videl. Prišla si na prvi ples v belem krilu z rdečo kamelijo v črnih laseh in s šopkom rož v roki. Skoraj plaho si se ozirala po dvorani in poznalo se ti je, da ti ples ni zbujal v prsih pravega veselja. In videl sem te tudi tistega dne, ko so te peljali k poroki. Bleda kot marmornat kip si slonela v vozu, le oči so se čudno svetile in na velikem šopu, ki si ga držala v rokah, so se lesketale kapljice kakor zmrzle solze. In potem – minila so leta – sem te spet videl, zadnjikrat. Ležala si na mrtvaškem odru, bela kot mladi sneg. Tihi mir je seval s tvojih upadlih lic. Tvoje sanjarske črne oči so bile zaprte na veke. Vedel sem, koliko si trpela, nedolžno trpela v življenju. In kadar se zdaj spomnim nate in na tvojo usodo, se mi porosi oko in iz žalostnih prsi se mi izvije vprašanje:

»Zakaj si ti, ki si bila vredna vsake zemeljske sreče, morala do dna izprazniti čašo človeškega trpljenja. Zakaj ti? ...«