Poboljšani črevljar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Poboljšani črevljar. Moravska pripovedka.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1878; Slovenske večernice, 34
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil je nekdaj črevljar. Delal je navadno v saboto čez polnoč, mogokrat celo še zjutraj, ko so prihajali ljudje že od svete maše domu. V pondeljek je pa praznoval kakor marsikak nereden delavec, da, še v torek sedel je mnogokrat v gostivni.

Pozno zvečer pride neke sabote dimnikar k njemu v hišo in ga prosti prenočišča. Črevljar dela, kakor bi ga ne slišal in šiva dalje. „Prosim vas, mojster, prosi dimnikar, dovolite, da prenočim pri vas. Prepozno je že, da bi mogel še domu.“ „Ne morem, soba je premala!“ odverne črevljar. „Saj mi ne treba mnogo prostora,“ prosi dimnikar dalje. „Ne morem!“ zarenči črevljar zopet.

Dimnikar odide, ali ne gre iz hiše, ampak v kuhinjo; zleze v peč in zaspi kmalu.

Že je sijalo solnce v nedeljo zjutraj, črevljar šival je pa še vedno. Žena vstane in ga začne opominjati; „Peter, Peter! ali se ne bojiš Boga? Ljudje gredó že v cerkev, ti pa še delaš, kakor da bi bil delavnik.“ „Jezik za zobmi, pamet nedeljska!“ zarenči črevljar nevoljen, „dosti imam še dela, zato moram še šivati.“ Žena gre v cerkev. Po maši pride domu in najde moža še na stolu pri delu. Med vratmi se ustavi in reče: „Za božjo voljo, Peter, pusti vendar delo.“ Črevljar pa začne preklnjati in šiva dalje.

Žena odide v kuhinjo, da zaneti ogenj v peči. Ko se verne v sobo, vidi moža še pri delu. Razjezi se in reče: „Kaj še delaš? Nezbožni človek, gotovo pride še vrag po te, ker nečeš ubogati!“ Med tem začelo je goreti v peči, ogenj začne peči dimnikarja, ta se zbudi, skoči po konci, ko je končala žela komaj svoj govor, ker je pa bila peč prenizka, jo podere, ko plane kviško in skoči v sobo. Črevljar se ustraši, misli, da pride res hudoba sama ponj, ubije okno in skoči na ulico. Dimnikar ni imel časa, da bi premišljeval, skoči za njim. Žena sama misli prestrašena, da se je spolnilo njeno prerokovanje, teče za dimnikarjem in vpije na vse gerlo: „Hudoba, prosim te, ne vzemi mi moža! Mož, teci, teci, prekrižaj se!“

Tako so tekli vsi trije do srede vasi, kjer je stalo še mnogo ljudi. Tu se ustavi črevljar ves spehan, dimnikar ostane tudi in spoznata se. Od tega dne naprej pa črevljar ni šival več v nedeljo, tudi ni praznoval več ponedeljka in dobro mu je bilo.