Pobožna pastirica
| Pobožna pastirica |
| |||||||||||||
Živela je mlada pobožna in revna pastarica. Pasla je jagnjeta cele vasi blizo neke hosle, v kteri je stala stara, že na pol razderta kapelica matere božje. Vse svoje serce je dekle darovalo nebeški kraljici. Če so se jagnjeta mirno pasle, je jelo spletati lepo venčike iz dišečih rožic za Marijo devico in ji je pobožne pesmice popevalo. — V kapelici je bila lepa podoba matere božje, pa obleka se je bila podobi že čisto raztergala, ker je že bila zlo zlo stara. — Vsak dan je hodila deklica v kapelico, je serčno molila pred presveto devico. Večkrat je bila tako ginjena, da so ji rahle solze v oči stopale. In kakó je bila tudi žalostna, da je podoba nebeške kraljice tako slabo obleko nosila! Molila je nekega dne takóle : „O mati mojega Jezusa! revno si živela na ti zemlji, in kakó sem tudi jaz srečna, da sem uboga ! Ali veličastno zdaj kraljuješ v nebesih, in češčeno bodi tvoje ime po vsi zemlji! O da bi to jaz tudi prav častiti mogla, o da bi mogla tvoji podobi lepše obleko priskerbeti! Ali o mati nebeška, ne morem, ne morem, vsaj veš, da sem revna! Žal mi je, ali ne morem! Pa svoje serce ti darujem; moje serce naj bo čedna obleka za té, presveta devica Marija!“
Kaj misliš, ljuba bravka! Ali je kaj takega božji porodici bilo všeč? Al ni rada varovala revnega dekliča, ki se jej je tako popolnoma izročilo? Gotovo! Mnogo bi ti znal še o mladi pastarici povedati; pa le zadnje besede še čuj, ki jih je ravno pred smertjo govorila. Umirala je že, kar sklene roke in jame tiho moliti, in le besede le je djala: „O da bi vsi imeli tako čisto okó, kot je moje, o da bi vidili, kar jaz vidim!“
Glej! kako lahko jo mlada pastarica umerla! Dokler je bila živa, se je priporočevala materi božji in mati božja jo je na smertni postelji tolažila. Ljubi torej tudi ti nebeško kraljico in sveta mati bo tudi tebi mila pomočnica.