Pobijte Nemce
| Pobijte Nemce! Maks Simončič |
| |||||||||||||
Sedeminpetdeset nas je bilo, sedeminpetdeset bednih, izmozganih postav, razžrtih od uši in razpraskanih do krvi v nočeh, prečutih brez spanja; sedeminpetdeset ljudi v najboljših letih – brez svobode, brez prava.
Ob prvi zori že smo stali na cesti, v zasmeh in zabavo mimoidočim, kopali jarke in gazili zdaj prah, zdaj blato, kakor je ravno bilo vreme.
A vse to bi bili še nekako pretrpeli, da ni bilo teh noči, kratkih sicer, a vendar tako dolgih. V mali, nizki sobi smo ležali po deskah, stlačeni drug: poleg drugega, kakor slaniki v sodu. Zrak v njej je bil težak, udušljiv in spanje je bežalo od nas. Skoraj do krvi vnete oči so topo strmele v daljavo in prsi so dihale težko, kakor v silnem naporu ali zadržanem joku. Niti ene jasne misli ni bilo v nas. Vzeli so nam vse, kar je človeku svetega in ljubega, in zato je živelo v nas samo sovraštvo do vsega in do vseh in velika želja po svobodi. Velika je bila ta želja in goreča, tako goreča, da nam je izžgala vso notranjost, kajti ni bila to želja trenutka, temveč dni in noči, tednov in mesecev brez utehe, brez spremembe.
V eni teh noči je bilo, ko sem jo videl prvič. Neznosna sopara je ležala v naravi in vsak kot naše sobe je bil tako prenapolnjen ž njo, da nam je zabranjevala skoraj dihanje. V glavi mi je šumelo in ognjene iskre so mi migotale pred očmi. Čutil sem, da omedlim, ako ne pridem na prosto in le z največjim trudom sem se priplazil do vrat. Vsenaokoli je bilo tiho in razven hropenja stražnika, sedečega pred vrati, ni niti najtanjši glas motil te tišine.
A ni bila to ona blagodejna tišina miru in počitka, temveč ona neznosna tihota pred nevihto in v tej splošni tihoti sem popolnoma razločno slišal utrip srca.
Previdno sem se splazil mimo stražnika in stopil na dvorišče. Noč je bila jasna, da je bilo mogoče razločiti najmanjšo stvar, kakor po dnevu: samo v enem kotu ob ograji je ležala tema, črna in neprodirna. Komaj sem se priplazil do njega, ko mi je že zmanjkalo moči. Zaril sem glavo v zemljo in dolgo pridržane solze so mi lile do licih in se vsesavale v razsušeno zemljo. Težke so bile te solze, solze žalosti in neutešenega hrepenenja in srce ni čutilo olajšave.
Ne vem, kako dolgo sem ležal tako, ko me je naenkrat rahel glas zmotil v premišljevanju. Kakor pridržan jok človeka, prokletega v večno temo, je bilo in še težje mi je postalo srce.
Že sem se hotel vrniti v sobo, ko je v nasproti ležeči hiši nekdo hitro odprl oknice. Še boli sem zlezel na kup, da bi me oni ne zagledal. A moj strah je bil brez vzroka.
Bilo je mlado, komaj šestnajstletno dekle. Gosti, črni lasje, padajoči ji prosto na polrazgaljena ramena, so obrobljali mal, bolehen, skoro brezkrven obrazek. V polutemi one blede severne noči je bila njena postava skoraj pozorna: po nekaj trenotkih že mi je zopet izginila, da nisem niti vedel kdaj.
In zopet sem zaslišal oni glas, a bližje, razločneje. Bila je ona, pojoča eno onih, tako žalostnih ruskih narodnih pesmi, katere dasi monotone ali pa mogoče ravno radi tega, nehote izvabljajo človeku solze iz oči:
»Čemu naj ljuba mi bode
in žena, čemu naj mi bo;
saj iti moram na vojno,
da me ubijejo ...!«
Glas ji je bil slaboten in tresoč, prekinjen skoraj ob vsaki besedi, kakor v pomanjkanju zraka.
Čudna tesnoba mi je stisnila srce in poln žalosti in obupa sem se vlekel nazaj v sobo.
Bilo je nekako dva tedna pozneje. Nekaj dni je že nepretrgoma lilo izpod neba. Zemlja, nezmožna požirati tolike množine vode, se je vedno bolj umikala umazanosivemu močvirju, iz katerega so tu in tam molele hiše, kakor mali beli otoki.
Na delo nas niso gonili v tistih dneh in tako smo sedeli v sredini sobe stlačeni na kup, kajti v enem kotu je mokrota odkrušila del stropa in veter je zanašal dež skozi odprtino v notranjost.
Kmalu popoldne že zaslišimo naenkrat nekje v daljavi nerazločno kričanje. Šumenje dežja, udarjajočega ob streho in okna, se je mešalo med te nerazločne glasove; a kričanje je naraščalo vedno silneje in v nekaj trenotkih je bila vsa cesta prenapolnjena z ljudmi. V oblekah premočenih od dežja in obrizganih od blata, so bili s svojimi divjimi obrazi, kričeči in se prerivajoči, podobni najbolj iz zaporov pobeglim zločincem.
Pred njimi sta dva kmeta v dolgih, razcapanih suknjah nosila ikono Matere Božje. V mnenju, da je vse to samo cerkven obhod, sem že hotel iti od okna, ko zagledam naenkrat visokega, mršavega starca, v dolgi halji ruskega svečenika, prerivajočega se skozi množico in mahajočega z rokama. Visok, rezek glas je nekje sredi množice kričal: »Stoj, eja – stooooj!«
Oni starec je končno stopil pred množico in začel nekaj govoriti, a spričo mrmranja in kričanja množice ni bilo razumeti njegovega glasu. Hipoma pa, kakor na povelje je vse utihnilo in samo starčev tanki, od starosti trhli glas je sikal skozi vzduh: »... in že skoraj eno leto, bratje moji, traja vojna: kri tisočev in tisočev naših bratov napaja sveto rusko zemljo: beda in lakota sta se naselili v naše koče, in kdo je kriv vsega? ...«
»Oj, prokleti! Pobijte Nemce! Pobijte pasje sinove!«
Množica je kričala in besnela, suvala in vrvela kakor umazano valovje razburkanega morja.
»Zaničujejo sveto pravoslavno vero,« je povzel zopet starec, »psujejo Bogorodnico, oskrunjajo naše žene in deve, mučijo naše otroke ...«
»Mojemu Miši, mojemu edincu, so že ranjenemu iztaknili zlodeji oči, ojoj joj; oči so mu iztaknili zlodeji,« je tožil hripav ženski glas.
»In ali niso oni gospodarji naše svete zemlje, a mi jim tlačanimo in z našim znojem pojimo sadove za njih nenasitna žrela?«
Starec že ni mogel več govoriti. Ves obraz mu je bil višnjev in v pomanjkanju sape je mahal z rokami okoli sebe podoben ropni ptici.
Mrmranje množice je postalo vedno temneje, grozneje.
V nasproti ležeči hiši je med tem nekdo počasi odprl oknice in zaspan dekliški obrazek je pogledal na cesto. Bila je moja mala znanka. Ob pogledu na divjajočo množico je že hotela zapreti oknice, ko je naenkrat zopet oni starec, kazaje s prstom nanjo, začel kričati:
»Vidite nemško zalego? Pobijte jo, deca moja, pobijte jo, bratje, moji, da bode pokoj vašim dušam!«
In zakričala je množica in zavalovala. Pritisk množice je podrl ograjo in blato je zabrizgalo na vse strani. Mlad, debel kmet, zabuhlega, izpitega obraza je začel lesti skozi okno v hišo. Njemu je sledilo par drugih. V naslednjem trenotku že so odleteli zapahi od vrat in nekaj časa ni bilo razločiti drugega kakor prerivanje množice.
Vse naokoli je kričala in tulilo.
Hipoma se je razdelila množica in sredi nje sem zagledal ležečega v blatu nekega starca in malo dalje, naslonjeno ob zid njo, razmršenih las in okrvavljenega obraza. Obleka ji je bila strgana z života in skoro naga je stala med zdivjano množico. Kakor v nezavesti je gledala okoli sebe, iskaje pomoči, a že se je stegnilo nekaj rok, nekdo jo je zgrabil za lase in jo potegnil na tla. In množica se je zgrnila nad njo, gazila po njenem truplu in med blato in cestno nesnago se je mešala kri dveh človeških bitij ...
Proti večeru komaj, ko je število žrtev naraslo že preko 30, je bilo razposlano nekaj kozaških oddelkov, da razženejo moreče tolpe.
Bilo je v malem mestecu Kašinu tverske gubernije, 1915. leta po rojstvu onega Nazarenca, ki je iz ljubezni do ljudi umrl sramotne smrti na križu.
V Poltavi, meseca sept. 1915.