Po viharju svetlo solnce

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po viharju svetlo solnce.
Anonimno
Izdano: Domoljub 5. marec 1891 (4/5), 50—55
Viri: dLib 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Dobro uro od mesta L. leži prijetna, mala vas: imenujemo jo Dobovje. Vas ni velika in tudi posebno lepih hiš ni videti, vendar prebivajo tukaj večinoma zadovoljni in srečni vaščani. Posestniki sicer nimajo veliko zemljišča, a večjidel vsak zná poleg tega še kako rokodelstvo.

Precej pri vhodu v vas stoji posebno lepa hišica; okna se ravno svetijo v zlatem solncu in mladike vinske trte se ovijajo po zidovih, poleg hišice je lepo obdelan vrtič, na katerem je poleg zelenjave tudi mnogo krasno cvetočih rož. V tej hišici je prebival mizar Pavlin vesel in srečen, z blago ženo in dvema otrokoma. − Ko se pričenja naša povest, dela mizar v svoji delavnici, žena je pa na vrtu med gredicami, kjer se igrata tudi oba otroka. Mali Peter jaha ves srečen na svojem lesenem konju, katerega mu je prinesel »Miklavž«, vzdiguje nad njim svojo sabljo ter si gotovo misli, da ga ni bolj vrlega vojaka na svetu, kakor je on, mali Peter. Starejša Ana je pri materi ter ji, igrajoča se, že nekoliko pomaga pri delu. — Iz hiše se pa sliši vesela pesem, katero prepeva mladi mizar.

Kaj ne da, srečna družina! Malo imajo in vendar ničesar ne pogrešajo. Kdo bi jih ne zavidal Pavlinovih? — In vendar: Srečna družina ne sluti, kaki črni viharji se zbirajo nad njeno srečo, ki mogoče v trenutku uničijo vso srečo in upanje za prihodnost. Pač dobro, da človeku ni znana prihodnost m njeni darovi, sicer bi ne mogel biti nikoli brez skrbi; zakaj vedno mu le raji donaša slabega, nego dobrega.

II.[uredi]

Proti večeru istega dné obiskal je Pavlinove nenavaden gost; bil je žitni trgovec Oderač. Vsak otrok poznal ga je v vasi in bal se ga je ter tekel pred njim, če ga je le zagledal od daleč. In to ni bilo čudno. Mož je nosil oguljeno suknjo, na kateri se ni več poznalo, kakšne barve je bila nova; dolgi zmršeni lasje so mu pokrivali glavo in izpod gostih črnih obrvij kukalo je dvoje majhnih sivih očij, ki so vedno plašno begale na okrog. Oderač je bil živa podoba brezsrčnega oderuha. Žitne kupčije, ki jih je imel, so le nekako pokrivale njegove oderuške kupčije in ljudje, ki so se morali v stiskah zateči k njemu za pomoč, bili so večinoma izgubljeni; ni jih izpustil dotlej iz rôk, dokler jih ni pognal iz rodne hiše.

Mizar Pavlin je bil z Oderačem v daljnem sorodu, a bila sta si tuja. Pavlin ga ni mogel trpeti zaradi njegovega oderuštva. Zato se je mizar čudil, ko zvečer ta človek stopi v njegovo hišo.

»Dober večer, oče Oderačev; kaj pa vas je privedlo v našo hišo?« vpraša ga mizar. Oderač se urno ozre po delavnici okrog, gré in zapre odprto okno ter na to reče na tihem Pavlinu:

»Nekaj dela imam za-te; toda pred vsem mi moraš obljubiti, da o tem nikomur ne spregovoriš besedice, tudi ženi ne; zakaj ženske so jezične in nič jim ni upati. Napravi mi po tej le merici močno skrinjico iz trdega lesa, katero moraš do ponedeljka izgotoviti ter jo vložiti v steno v moji hiši. V ponedeljek zvečer ob devetih te pričakujem doma, gotovo pridi z narejenim delom; mislim, da se ne boš kesal zato.

»Precej bom to napravil,« reče Pavlin »vsaj vem, da že nimate kam spravljati svojih denarjev.« — Oderaču se pri teh besedah stemni oko.

»To bo poglavitno le za moje kupčijske bukve; denarja tako ni veliko v sedanjih časih, ko ni že skoro nobene kupčije.«

»No saj nisem nič hudega mislil,« izgovarja se Pavlin, ko vidi nejevoljo Oderačevo. »Nič hudega, le skrbi, da gotovo narediš delo do določenega dné. Lahko noč!«

Ponedeljek večer se je kmalu približal; bilo je nebo oblačno in pričakovati je bilo soditi po bliskanju in grmenju obilega dežja. Pavlin gre ob določeni uri k Oderaču nesoč seboj narejeno skrinjico in svoje rokodelsko orodje. Delal je hitro, a za Oderača še prepočasi, kajti ta ga je vedoo silil, da naj hiti, ker nocoj še nekdo k njemu pride v zelo važnih zadevah. Res nekdo v tem potrka na vežna vrata. Oderač urno plača mizarja ter ga tako rekoč porine skozi stranska vrata iz hiše.

»Gotovo že zopet kedo išče denarja pri Oderaču,« si misli Pavlin in gre svojo pot domov. V tem pa se je ploha vlila in mizar se je plazil ob zidovih vaških hiš, dasi mu tudi to ni mnogo pomagalo. Ves premočen je prišel domov, vesel, da je zopet pod streho med svojimi domačini.

III.[uredi]

Drugi dan je bilo lepo jutro; ploha se je po noči razlila in svetlo solnce je prijetno sijalo na vas Dobovje. Mizar sedi ravno s svojo družino pri kosilu ko prihiti v hišo sosedinja.

»Ali že veste, da so Oderača po noči umorili?«

»Kaj, Oderač umorjen?« vsklikne prestrašen Pavlin.

»Da mrtev je in orožniki so že v hiši, ter preiskujejo, kedo da bi bil to storil.« Hitro je zopet sosedinja odšla. Mizar pa je bil ves iz sebe in žena mu pravi:

»Kaj, ali nisi bil ti sinoči pri njem? Slutim to, ker je bil zadnjič pri tebi in mi nisi hotel povedati, kaj da sta imela.«

»Da, tam sem bil in še kladvo svoje sem tam pozabil, ker me je tako silil s svojega doma.«

»Kladvo si tam pozabil? Ali sta bila sama z Oderačem v hiši?«

»Prav sama, le ko sem imel jaz oditi, je nekdo trkal na vežna vrata, a ko sem šel iz hiše skozi zadnja vrata, ga nisem videl kedo da je bil. − Neprijetno je to zame; vsaj da bi jaz ne bil tam pustil kladva.«

»Res sitno je pač to, toda kaj hočeš, vest imaš mirno ...«

Žena zastane v besedi, ker vstopijo v hišo župan m dva orožnika.

»Nekaj resnega imam govoriti z vami Pavlin,« reče župan.

»Gotovo zaradi Oderača,« pravi Pavlin.

»Kako da že to veste?« vpraša ga urno župan.

»Sosedinja je bila tukaj in je povedala. Gotovo ste zvedeli, da sem bil jaz sinoči pri njem in da sem bil pozabil svoje kladvo; najbrže ste prišli k meni, da bi zvedeli kaj bolj natančnega?«

»Pavlin, Oderač je umorjen z vašim kladvom in vi ste bili včeraj zadnji pri njem,« pravi eden žandarjev z ostrim glasom.

»Ne,« pravi mizar, »za menoj je prišel še nekdo, katerega pa nisem videl, ker sem šel iz hiše pri drugih vratih.«

»Zakaj ste se pa tako skrivali in plazili ob zidovji hiš, ko ste šli od njega domov, mi smo natanko sledili vaše stopinje,« reče drugi žandar.

»Ploha je bila po noči, ko sem se vračal domov in iskal sem strehe, kjer sem jo mogel.«

»Dobro, to se bo vse še pokazalo; spričali bote lahko, da vi niste bili zadnji pri Oderaču, a sum je opravičen, da ste morda celo vi s kladvom usmrtili Oderača, in zato vas moram vkleniti v imenu postave.«

Kakor bi bilo treščilo v Pavlinovo hišo, tako in še huje so se prestrašili vsi domači. Vsa prepadena se oklene žena svojega moža in otroci začnejo ihteti in se oklepati očeta, češ, da očeta ne pustijo vzeti.

Poslednjič vendar spregovori Pavlin: »Žena, draga žena, ali misliš, da sem res kaj tacega storil, da bi mogel kaj tacega storiti?«

Žena ga pogleda v solzno oko. »Ne!« vzdihovala je, »ne, tega ne morem misliti. Prepričana sem, da si nedolžen in trdno upam v Boga, da se tudi spriča tvoja nedolžnost.«

Bil je nepopisljivo žalosten prizor, ko se ljubeči domači niso mogli ločiti od dragega jim očeta in ko so ga jim žandarmi šiloma iztrgali iz rok in odgnali v ječo.

IV.[uredi]

Nastopili so za Pavlinovo hišo žalostni časi. Žena mizarjeva sicer ni dvomila, da je mož nedolžen, a vendar jo je s strahom napolnjevala misel, da ga morda vendarle obsodijo. Zakaj isti večer je bil pri Oderaču, kladvo njegovo so našli v hiši, in smrtna rana na Oderačevi glavi je pričala, da je bila prizadeta ravno z istim kladvom. Poleg tega ni nobenega sledu za pravim morilcem in tembolj je letel sum na Pavlina. Mizarjevi so imeli bridke ure; ljudje so se jih večinoma ogibali, le kruljevi Andrej ali Kruljač, kakor so mu rekali vaščani, ki so ga rabili za poštnega sela, ne. Kamor je bilo treba, povsod so poslali Kruljača, ki je bil popolno zanesljiv za svoj posel. Ta je tolažil Pavlinove, a gospodinja ga skoro ni poslušala.

»Le zapomnite me,« zatrjeval je Kruljač, »mož bo gotovo oproščen in ne more mi spodleteti, kakor imam napeljano.« Kruljač je namreč vedel natanko, kaj se godi v vsaki hiši in tudi v bližnji okolici in zato je tudi o dogodkih onega večera bil bolje podučen, nego so drugi mislili.

Približal se je med tem dan, ko so postavili Pavlina pred sodnika. Skoro cela vas je bila navzoča pri obravnavi; radovednost in sočutje gnali ste vaščane pred sodišče. Proti Pavlinu imeli so jedino pričo, nekega Pleskarja. To je bil človek dvomljive vrednosti. Stariše je imel sicer bogate, ki so ga dali v šolo, a ni nič dovršil; zapustili so mu precej premoženja, a ker so ga poznali kot zapravljivca, smel je le obresti vživati od imetja. Pognal je vse po grlu, kar je dobil in na svoje imetje delal dolgove, dokler so mu ljudje kaj zaupali. Vkljub temu mu skoro nikoli ni manjkalo denarja. Ljudje so govorili raznovrstno, a dokazati mu vendar niso mogli ničesar. Ta Pleskar je torej pričal pred sodbo, da se je isti osodepolni večer vtrujen vlegel v Oderačevo listje ter je videl, da ge je tikoma njega prikazal iz hiše Pavlin ter se plazil ob zidu proti svojemu domu. Vprašan ali je bila potem še luč videti v hiši in ali je še kdo pozneje došel v hišo ali se vrnil iz nje, izrekel je, da ni videl nikogar.

V tem naznani sodnik, da se je v zadnjem hipu pred obravnavo oglasila še druga priča, katera govori za nedolžnost Pavlinovo; ker se mu zdi stvar, ki jo je izpovedal, velike važnosti, zato zasliši tudi to pričo. — Bil je to nam znani Andrej Kruljač.

»Posrečilo se mi je ,« pričel je Andrej, »p o pridnem raziskovanju in povpraševanju zvedeti to-le: Priča Pleskar se je pogosto shajal z umorjenim Oderačem, bil je njegov pomagač, ki mu je gnal ljudi skupaj, da jih je ožemal Oderač, Bog mu daj dobro. Isti večer je prišel k Oderaču iz mesta neki trgovec po imenu Strelnik ter je hotel imeti tisoč goldinarjev na posodbo; napotil ga je k Oderaču ravno Pleskar. Oderač se je branil dati mu toliko denarja, pričela sta se prepirati in konec je bil.«

»Kako moreš ti vse to vedeti?« seže m u v besedo Pleskar.

»Tiho,« pravi sodnik, »priča naj pové vse, kar ji je znano.«

»Vse to mi je pripovedoval Strelnikov hlapec, ki sem ga včeraj dobil nekoliko vinjenega; pristavil je pa tudi, da isto noč ni bilo trgovca Strelnika domov.

Tedaj se je začel tresti Pleskar in kar se je celo sodnikom zdelo nepričakovano: po kratkem izpraševanju se je vdal Pleskar, da mu je Strelnik povedal, da je Oderač mrtev ter mu stisnil sto goldinarjev v roko, da bo molčal o tem.

Pol ure pozneje so že prignali Strelnika in njegovega hlapca. Strelnik je hotel začetkoma tajiti, a ko je videl, da se je že vdal Pleskar, tedaj je tudi on priznal svoje hudodelstvo in nato je bil seveda oproščen nedolžni Pavlin. Tako so se zopet razgnali nesrečonosni oblaki iznad hiše poštenega mizarja. Ker ni imel Oderač mnogo sorodnikov in ker je umrl brez oporoke, dobil je Pavlin precejšnji del Oderačevega premoženja, ter ž njim vzlasti rad pomagal potrebnim revežem. Skušal je vsaj po nekoliko popraviti storjene krivice Oderačeve.