Po tobaku smrdiš

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po tobaku smrdiš
Josip Jurčič
Izdano: Josip Jurčič: Jurčičevih zbranih spisov X. zvezek. Ljubljana: [Odbor za Jurčičev spomenik], 1891, 255–260
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ravno sedaj predpustom bode tega dvanajst let. »Žêni se, ti si tako dober filister, imaš talent za družinsko življenje, boš videl, kako je človek ves drug, če ima pridno ženko domá.« Drugi pak so mu odgovarjali, če je kaj omenil, ali bi se poskušal ženiti ali ne: »Pústi, ne bodi neumen, ne prodajaj svoje svobode, sedaj prideš zvečer domóv, kadar hočeš, denar zapraviš sam, kadar in kolikor ga hočeš, skrbiš sam za sé, pa je ven; ne nalagaj si bremen, ne veš, kako je vražja časih in trda, in potlej pa: ženiti se je še slabše, kakor v loterijo staviti, saj ne véš, kaj dobiš.«

Tako je bil gospod Mekina res mej samim oma­hovanjem: ali bi, ali ne bi — postal šestintrideset let star in še zmirom neoženjen. Sedaj je pa zadnji čas, rekel je, če se mislim kdaj, moram se précej ali pa nikoli. In začel je resno gledati okolo sebe.

Njegovo oko obvisi na osemnajstletni Nežiki, hčerki meščana trgovca. Nežika je bila lepa déklica, to so priznali vsi, ki so ž njo plesali in tudi óni, ki niso več plesali. Mekina je imel precèj dobro službo, a mislil si je, če se uže ženim, hočem lepo ženo, ali pa nobene. On sam se pač ni mogel mej lepe šteti, ker v životu je bil skoro uže preobilen in razrasla brada ni izvirala iz posebno klasičnega obraza. Ali ker je bil »dobra partija« za Nežiko, katere oče se o kaki doti ni nič zmenil, rekli so ji oče in mati in teta précej, ko je začel Mekina v hišo hoditi: »Pa­metna bodi, dober je za dan denes, vzemi ga!« Dasi bi bila tedaj Nežika tega in tega, pa tega izmej svojih plesalcev rajša vzela, odločila se je v sili vender za gospoda Mekino, in po veliki noči je imela biti svatba.

Prav ljubljanska megla je ležala nad mestom necega predpustnega večera ob šestih, ko je po ulicah k Nežki korakal Mekina in vrat v svojo suknjo po­tiskal pred mrazom. Bil je svoje dnevno delo do­končal in kadil je drugo polovico svoje priljubljene viržinije cigare. Megla se je brade prijemala, cigaren dim potem pa tudi. Pot do svoje neveste je bil précej dolg, lehko je tedaj razmišljal različne stvarí. Denès ni bil nič posebno dobre volje. Vleklo ga je pač k déklici, ker zaljubljen je bil v njo ves. Srce je bilo pri nji. Pamet menj. Pamet mu je časih rekla: Pre­mlada je za té, preuboga tudi, preživa tudi, premalo izkušena, premalo te ima rada, pre..., no, še več napak bi se bilo naštelo. Ali sedaj smo uže notri. Kdor je rekel A mora reči še B. Besedo je treba dr­žati. Ko bi ne bil začel ... da ... Bog vé, morda bi pa sedaj začel. Naredila se bode uže še. Tako je premišljal in gost dim iz viržinije vlekel váse in puhal iz sebe v brado in meglo.

Ko je stopil v Nežkino sobo, stala je ona na sredi in popravljala svoje lepe lase. Ni mu šla na­proti, temveč od daleč mu je zaklicala:

»O, ali si uže prišel?« Rekši se je obrnila v zr­calo in pogledala svojo lepoto.

»Mari prezgodaj?«

»Ali pa prekasno,« odgovorí ona in se k njemu obrne. Krasna je bila, mlada je bila, gospodu Mekini se je srce ogrelo, ko jo je tako pred seboj videl. Na­smehnil se je in pristopil k nji. Segla mu je v roko.

»Imaš kaj novega povedati?« vpraša ona in gre na zofo sést. On prisede k nji. Primakne se bliže, še bliže k nji, vloví njeno ročico, pripoveduje ji, a jo hoče naposled poljubiti, zaročeno svojo nevesto.

»Aj, kako grdo po tobaku smrdiš,« vzklikne déklica ter se odgane z zgoranjim delom telesa od njega, umeknivši se poljubu.

»Tako?«

»Res. Ti preveč kadiš, odvaditi se bodeš moral vsaj nekoliko, ali pa celó, véš!« 

»Mislite?« 

»Mislimo, gospod!«

On obledí, précej zatem se pa zopet zardí. Vstane, vzame klobuk, pokloni se:

»Imam čast, priporočati se Vam, gospodičina!« reče nekako porogljivo, obrne se in odhaja.

Ona molčí. Vé, da ga je razžalila. Uže hoče po­klicati ga nazaj. Ali ne. Saj bode sam rad prišel nazaj. Ta? Še rad! Saj ji vender dvoranijo in lepe stvarí pripovedujejo najlepši gospodje, s katerimi se snide. Še rad pride nazaj! Če pa neče, naj pa pustì, vse edno!

Ali ni prišel. Nikoli več. Ognil se je je še na izprehodu.

In denès je sedaj pred pustom dvanajst let tega. Njega dobim v krčmi pri večerji, in po večerji si pri­vošči viržinijo-cigaro, rajši dve kot edno samo. Pozno hodi spat, pije vinca cel liter na eden sedež, o ženitvi pa ni govoril nikdar več.

Nežika! Ah, mladost je šla, in ž njo lepota. Dva­najst predpustov je zastonj prečakala, in letos v tri­najstem bi ga vzela, ko bi tak tobakov dim kadil, da bi se moral rezati. Če jo pa kdo vpraša, ali smé poleg nje kaditi, reče gotovo vselej, da ji je tobakov dim še celó prijeten.

Toda — prekasno je in prekasno.