Po solnčnem Koloradu
| Po solnčnem Koloradu. Andrej Kobal |
| |||||||||||||
Denver.
[uredi]Vlak poje umerjeno pesem koles in parnega stroja, dolga vožnja se daljša v solnčni Kolorado. Za seboj puščamo neskončna polja nepožete pšenice, zlateče se v jutranjem solncu, in razvrščenih njiv bujno rastoče sladkorne pese, s katere solnce zajema težke rosne kaplje. Njive se vrste mimo nas, prehitevajo in križajo pa jih stebri z brzojavnimi žicami. Vedno nova polja se razgrinjajo, novo bogastvo in up uspešnega posestnika te solnčne dežele. Tam daleč na obzorju pa se rišejo in oblikujejo črte dolgega gorovja. Nepremične se zde, njih višina ne raste, ko brzovlak podi v njihovo vznožje. Uro dolgo jih že vidimo, pa še se zdi njih višina ista, samo obrisi so jasnejši. Sprva se je gorovje zdelo kakor zastrto s finim pajčolanom, razsvetljeno v žarkem solncu pa se sedaj pokazuje v svojih razkošnih oblikah. Tudi naraščati končno začne to razsežno gorovje. Gore tik pred nami se dvigajo, ko smo v njih neposredni bližini, gorovje po severu in jugu pa se daljša, da nas slemeni končno že obdajajo od severne in južne strani.
Redke postaje se množe. Kraji niso več izključno poljedelski. Tupatam se dviga k nebu tovarniški dimnik, ali visoke stene žitne shrambe. Stanovanjska poslopja so bolj mestna, očividno se že vozimo po predmestjih centralnega Denverja, v katerega smer drvi ekspresni vlak. Tam v dalji se je tudi razprostrla oblačna tančica. Izdajajoča velemesto. Lesene hišice malih predmestnih poljedelcev, pridelovalcev zelenjave in kokošjerejcev se množe, iz dalje se je začul hrup električne železnice, ki spaja predmestje z metropolo.
Kakor nenadno vzbujena želja, da prihiti toliko prej do cilja, švigne vlak mimo pritlikavih stanovališč, s hrupom se podi čez železniška križišča in dirja naravnost proti zlati kupoli državnega kapitlja.
Na postaji je vrvež. Zvonenje lokomotiv, piskanje, trobenje oznanjevalca prihodnjih vlakov, ropotanje turistov s prtljago, šunder, vpitje raznašalcev in postreščkov, vekanje otrok v čakalnici in bingljanje z zvončki za prostovoljne prispevke krščanski »Salvation Army«. Velika je denverska postaja, a še večji je njen hrup in promet skoro prevelik zanjo in za koloradske turiste.
Stopimo na cesto. Tik pred postajo se vzpenja nad ulico ogromen železen slavolok. Biti je moral nekdaj prebarvan, ali solnce in dež in še saje so mu dale nepopisno brezbarvnost. Vrhu njega pa se ličijo velike črke čez slavolok. Od ene strani v angleškem, od druge v arabskem jeziku vošči mesto Denver dobrodošlico tujcem. Vsakdo torej mora biti dobrodošel, tudi Arabec, ki je gotovo edini človek na svetu, ki ne zna amerikanske angleščine.
Da človek ne dobi posebno dobrega vtisa na prvi korak po mestu, menda preskrbljeno v vsakem ameriškem velemestu. Prvi bloki so skoro izključno povsod stanovališča za potepuhe in agente, hoteli dvomljivega glasu, zakotna igrišča in nezanesljive agenture. Denver, lepa stolica solnčnega Kolorada ne more tvoriti izjeme. Prve ulice z glavne postaje proti središču mesta sestoje iz nebrojnih zakotnih lokalov in skladišč, takoj za prvimi bloki pa pride na vrsto sloviti »big business«. Kakor da mora ameriški bogataš imeti za soseda berača, tako je ameriški veletrgovini, rezervni banki, zavarovalni družbi ali umetniškemu muzeju za soseda židovski štacunar za gumbe in nit, cunjar, sektarjanski misijonar ali »pool room« z očikano baro in skritim gornjih nadstropjem. Čim večje bogastvo in čim večja kulturna ustanova na eni strani bloka, toliko temnejši kot na drugi strani. je pač tako, da visok nebotičnik napravi veliko senco.
Iz trgovin na drobno se razlega vpitje kupcev? Menda je oglašan tržni dan, zato se je nabralo toliko žensk, da se gnječa kar tare. Da bo hrup še večji, so prodajalci navili gramofone. Kar dve plošči se obračata hkratu. V enem vogalu baš igra »O, Katarina! Uh!«, na drugem koncu se joče iz gramofona »Ramona«, ki je v Denverju malo pozneje prišla v modo kot v Chicagu. Pravzaprav smo se v Chicagu že navadili bolj modernih in pozabili »Ramono«.
Stopimo mimo muzejev, spomenikov in slavolokov. Lepo urejeni parki jih zakrivajo. Izza drevja molijo stebri slavolokov. Stavbni umetnik je hotel zgraditi nekaj boljšega, posnemati je hotel klasičnega Grka v slogu in dekoraciji. Najbolj mu je dopadlo masivno stebrovje priprostega sloga, toda brez okrasa ni šlo, dodal je vsega, kar se je mogel naučiti iz grškega, rimskega in še srednjeveškega. Ljudska čitalnica izgleda kakor tempelj poganskega boga: arhitekt je skušal pustiti nekaj klasičnega, četudi posnetega. Toda vse številno stebrovje, vse fasade ne napravijo vtisa o klasičnosti. Morda jim jemlje dostojanstva vsakdanja »street kara«, mogoče izdelovalec »kitchen klenzerja«, ki v ameriških barvah garantira, da njegovo čistilo ubeli celo zamorca, mogoče pa kvari učinek prenatrpanost. Naj bo karkoli, posetnik pride do zaključka, da bi bilo za ameriško življenje praktično in snažno poslopje bolj umetniško kot pa navlaka grških in rimskih ter srednjeveških posnetkov.
Na kapitolinskem griču sredi parka se dviga kupola državne stolice. Vzpenja se visoko nad orjaškimi gabri, ki jo obdajajo od vseh strani. Umetnik je hotel zgraditi nekaj veličastnega, sebe vrednega ter postavil ogromno poslopje v skoro popolni simetriji. Pustil pa ni nič posebnega, koloradski kapitol je kakor kvoder kvodru podoben večini osemštiridesetih kapitolov po Združenih državah. Vsak kapitol mora imeti kupolo po rimskem vzorcu, vsakega mora dičiti korintsko stebrovje.
Vozimo se po širokih cestah Denverja. Trgovina bujno cvete, zdi se, da se vse mesto živi samo od trgovine, kajti industrije ni veliko, kot bi jo pričakovali v tolikšnem velemestu. Priznati je treba, da je več snažnosti v Denverju kot v marsikaterem velemestu, manj dima in prahu ter boljši zrak.
Slovencev le malo živi v Denverju samem in še ti so največ raztreseno naseljeni. Ni jih najti v slabih delih mesta, a tudi v bogatem rezidenčnem okrožju jih ni. Nekateri res žive v krajih, kjer bi posetnik z vhoda ne pričakoval, da ima dostop delavec, ali z umnim gospodarstvom so si opomogli, da imajo vsaj nekateri domove na kakršne je človek lahko ponosen.
Veliko več kot v Denverju samem živi Slovencev v Globevillu, predmestju, ki se drži Denverja. Tam so nastanjeni nekako skupno, blizu tovaren in blizu cerkve. Tudi svoj dom imajo tam slovenska društva, v katerih prevladujejo društva Zapadno slovenske zveze, katera je organizacija z več kot tisoč člani, ki ima svoj sedež v Globevillu. Ostanke nekdaj bolj živahnih društev ima ta organizacija še po Kansasu in Koloradu in par menda v Pennsylvaniji, kjer ne čutijo nasprotovanja proti društvom S. N. P. J., dočim je v centrali te organizacije slišati marsikáko pritožbo našega članstva, da mu je lokalna organizacija ZSZ nasprotna.
Če bi si izbiral dom po slovenskih naselbinah, bi se ne odločil kmalu za Globeville, ali vendar ima tam nekaj naših ljudi lepe domove. Izmed mest bi si najbrž volil Denver, in sicer tako soseščino, kot jo ima na primer tajnik našega društva br. Malovrh ali pa čisto na drugi strani mesta naš predsednik, br. Louis Prašek ter nekateri drugi.
Poleg starega društva št. 218 S. N. P. J., je v Denverju št. 645, katero so organizirali mladi člani. Društvo še ni velike in kakor je nedolžno, ima celo nasprotnike, namreč ravno v Globevillu. Nekateri nasprotujejo, ker ne vidijo radi, da se mladina »izgubi« za ZSZ ter pristopi k S. N. P. J., drugi pa nasprotujejo, ker mislijo, da mora biti tako, kajti gospod župnik je baje tako zapovedal. Ali članstvo se zanima, kolikor ga je, in prepričani smo lahko, da bo pod dobrim vodstvom uspevalo. Zdaj je za predsednika mladi sobrat John Malovrh, za tajnico pa sestra Rose M. Levnik, hči Louisa Proška.
Uljudnost naših ljudi v Denverju je velika. Pokazali so mi zanimivosti, katerih je res veliko. Denver je namreč v neposredni bližini slikovitega gorovja, v katerem se še ni posebno vgnezdil ameriški »business«, ki prav gotovo skvari človeku ves vžitek.
Skozi zgodovinski Golden, prvotno stolico Kolorada, so me uslužni rojaki v nedeljo dopoldan peljali z avtom na goro Outlook, na kateri je pokopan Buffalo Bill. Cesta se vije v obliki podkve, napravljajoč dolge milje serpentin v skoro navpično goro. Precej časa vzame vožnja, avtu je parkrat treba dati hladne vode, toda z vrha so nudi razgled, kakršnih je malo. Tik spodaj je kakor na dlani mestece Golden, za njim so pa poljane, kolikor nese oko daleč. Sive so in rjavkaste, tupatam posejane e štirikotnimi obrisi njiv. Preko poljan pa sekajo ravne črte železnic, ki vežejo mesta in vasi. Na drugi strani so doline, v katerih med rjavim skalovjem in peščencem tečejo reke in potoki. Tam daleč na zapadu se sveti poletni sneg Long's Peaka. Daleč, daleč mora biti, toda v čistem in ostrem gorskem zraku se zdi kakor da je prav blizu.
Pot nas vodi v doline k bistrim jezerom, zatem pa zopet v klance med plavim koloradskim smrečjem in po kanjonih na plano — nazaj proti Denverju. Skoro pol dneva smo zamudili na lepi vožnji z br. Malovrhom, toda kaj zato: dobrodušno je bil sam na razpolago in kdo bi ne ponudil prilike, kakoršna se le redkokdaj nudi. Reči moram, da se bom lepega izleta dolgo spominjal.
Na poti v Pueblo.
[uredi]Kdor išče barv, naj gre ponje v Kolorado. Zlato solnce, rdeča prst, temnozeleni in plavi iglavci, višnjevo nebo — vse to se spaja in tvori barve, ki jih premore samo narava in ki se ne dajo spraviti na nobeno platno, še manj pa opisati.
Iz Denverja nas je odpeljal omnibus pozno popoldne. Solnce je že tonilo za gore, ko smo pustili za seboj zadnja predmestja s cementiranimi strugami hudournikov. V rumeni rečici, skoro bi dejal potoku, katere trepetajoča površina izdaja plitko peščeno dno, je bila tu pa tam napolnjena s kopajočo se deco. Pomešani črni in beli naraščaj je z vikom in krikom pozdravljal mimo drveči omnibus ter pljuskal po umazani grapi.
Novo tlakovana pot nas vodi naravnost proti jugu. Oddaljuje se od rujavih bregov, h katerim vodi struga. Pelje nas dalje med umetno namakana koruzna polja. Lepa in ravna je ta državna cesta. Nekdanji klanci in doline, po katerih so se vile karavane pijonirskih vozov ali pa blago teksaških »renčarjev«, so izginile: ni ga več voza s konjem, samo avti, moderni omnibusi in težki »trucki« se pode tod. Doline so se zvišale, hribi izravnali.
S solnčnim zatonom se je ohladilo ozračje. S prerije, katera se razprostre za njivami, veje gorak, a prijeten veter, pomešan z vonjem divjih rož. Planjava, čez kojo seče nova cesta, se razgrinja pred nami kot žlahtna preproga. Njene barve se menjajo v odsevu pojemajoče večerne zarje. Drobni raznešeni oblaki na nebu žare kot razbeljeno oglje in njih odsev menja barvo prerije. Osojna stran zapadnih gora pa je že zavita v temne sence. Velel bi šoferju, naj postoji, da bi stopil s omnibusa in se oddaljil s šumne ceste na vrh planjave pod osamljene borovce med divjim pelinom, V tišini večernega somraka bi prisluškoval spevu narave, občudoval bi večerni svod, dokler ne zatemni poslednji zlati obroč najdaljnega oblaka in se prižgo vse zvezde na nebu, poslušal bi večerno ptico do zadnjega speva.
Toda omnibus se podi dalje in dalje proti pustemu in nerodnemu jugu. Mimo nas švigajo drveči avtomobili, kakor da jih podi tajna sila. Radi brzine je čuti samo pritajen puh ob srečanju vozil.
Nad prerijami pred nami je iz planjav začela rasti špica s topim vrhom. Enakomerni, skoro piramidni in s pritličnim hrastjem obraščeni grič je, na njem pa se dviga navpično skalno poslopje v pravilnem krogu. Naravnost k vznožju tega osamljenega griča nas vodi cesta. Kdo neki je postavil ta srednjeveški grad, katerega črno zidovje je kakor samo ena skalna utrdba? — Postavila ga je narava sama, postavila tako dobro, da nikoli ne bo razvalina. Zgodnji naselnik se je čudil nenavadni tvorbi in dal griču ime »Grad«, selu pod gričem pa »Grajsko selo«.
Čudne naravne tvorbe se vrste dalje, njih zagonetnost pa jačijo padajoče nočne sence. Nenavadne oblike vrhu bregov so kot okamenele žive postave. Misli bi se ustavile pri njih in jih oživele v pravljične orjake, toda vozilo z molčečimi popotniki nas vozi dalje ― v temno noč.
Pueblo.
[uredi]Iz Denverja do Puebla je štiri ure vožnje. Več glavnih, železniških zvez veže ta kraja, ki ležita ob vzhodnem vznožju Skalnatega gorovje. Tudi ceste so dobre tod, kajti potrebne so nebrojnemu številu turistov, ki leto in dan posečajo znamenite gorske kraje. Izletnikov sicer ni veliko v zimskih dneh, a dobijo se tudi zimski ljubitelji narave, ki si iščejo tod športa v snegu. Največ izletništva je kajpada poleti, toda o tem pozneje.
Pot v Pueblo nas vodi čez prerije in plodovite, skrbno obdelane pokrajine. PoleT naselišč, ki pa so redka, so lepi kosi obdelane zemlje, umetno namakane farme uspevajo kakor le malokje. Tu je pač solnčna dežela z zdravim suhim zrakom in plodno zemljo, kateri je treba samo priliti, da rodi. Ogromne prerije pa so še neobdelane. Kakorhitro odpelje vlak iz obližja naselišč, prenehajo zeleni pasovi njiv, razprostrejo se sivoplavkaste in rumenkaste poljane kaktusa in puščavskega bodičevja. Obdelano zemljo z zelenimi nasadi zagledamo, šele ko se po daljši vožnji približamo drugemu naselišču, ki je vsako kakor oaza sredi puščave.
Ne vsako! Pueblo tvori izjemo. Ko se bližamo temu mestu, ne vidimo obdelanih njiv, le tu pa tam je zelenjadni vrt za predmestno hišo, hribovite in razrite sipine peska in kaktusa dajejo zopern izraz okolici, ki je pusta in prazna kakor da je pozabljena od živih bitij. Še celo nebo ni več tako modro jasno, ko se približamo Pueblu, moti ga tančica bledorumenega dima, ki leno leži nad solnčno pokrajino. Vlak pa drvi naravnost v osredje sipin, mimo vegastih barak in neprikupnega predmestja. Popotnik se ustraši, ko se pelje mimo, češ, v kakšen pozabljen kraj pa grem sedaj. Čim se gostijo selišča, se zdi, kakor bi se res bližal indijanskemu pueblu (vasi), kajti bajte so gosto posejane po gričih, druga vrh druge, kakor bi nakopičil ilovnata poslopja v pueblu indijanskih kmetov. Dolina se zoži, razdrti peščeni in od neurja sprani bregovi obdajajo železniške proge ter betonsko strugo Colorada, ki se je v poletnih dneh do malega posušil. Tupatam je okajeno poslopje tovarne ali livarne, a na bregovih so enakomerno vrste poslopja delavskih družin.
Dolina se zopet razširi, pripeljal smo se na postajo ob vznožju trgovskega dela mesta, ki je drugo največje mesto v Koloradu. Šest glavnih prog iz različnih strani pripelje sem na to postajo, največ pa iz Denverja, o katerem tabla na postaji piše, da je oddaljen stodvajset milj.
Kakorhitro stopimo s postaje, takoj dobimo boljši vtis o Pueblu kot pa smo ga imeli, ko smo se mu bližali skozi odvratno predmestje. Videti ni sicer nič posebnega v trgovskem delu, kajti Pueblo ni izjema za ameriška mesta: približno taka poslopja ima kakor vsako drugo; tudi Pueblo je »standardizirano«. Reči pa moram, da je opaziti lično snago, ulice so lepše pometene kot večina čikaških. »Businessa« je precej, trgovine so skoraj velikomestne in kažejo, da mora biti Pueblo tudi tržišče za druge kraje.
Mesto samo je bilo pred leti združeno z raznimi predmestji ter tvori poleg centralnega Puebla North Pueblo in South Pueblo ter Slovencem znani Bessemer. Trgovski del in tudi precej stanovališč, ki pa so deloma opuščena po povodnji, je večinoma v dolini, stanovanjski deli, posebno kar je boljših, pa so po bregovih na južni in severni strani doline.
Zgodovine mesto Pueblo nima veliko, vendar pa svoje posebnosti. Prvo utrdbico so na tem kraju postavili belopoltni ljudje leta 1840. Deloma je bila to trdnjava proti Indijancem, a v prvi vrsti pa je služila kot agentura za Astorjevo krznarsko tvrdko, ki je od indijanskih lovcev in nastavljačev prekupčevala kože. Sto ljudi se je stalno naselilo sem in začelo obdelovati zemljo leta 1846. Tudi živinorejci so bili in pastirji, med nje je prišlo nekaj kupcev in nastala je važna tržna postojanka za zapad. Toda zameriti so se morali Indijancem, posebno pa trgovci in prebivalci v utrdbi, kajti leta 1854 so se navalili nanje Indijanci rodu Ute in poklali vse prebivalce postojanke.
Sedanje mesto Pueblo so začeli graditi šele leta 1859, a inkorporirali so ga pred petinpetdesetimi leti. Prvotno je bil kraj izključno poljedelski in nekaka centrala za živinorejce, številne premogovne žile v okolici, oljni vrelci ter bogati zakladi raznih rud so pa kmalu privabili podjetnike, prospektorje in industrijalce. Prvo so ustanovili topilnico srebra in bakra, za tem so sledile topilnice svinca, zlata in cinka. Najbolj pa so se povzpele industrije železa in jekla. Colorado Fuel in Iron družba ima danes v svoji jeklarni do 6500 delavcev in železniške delavnice in popravljalnice jih vposlujejo do 3200, topilnice 2200 in do 6000 je delavcev po drugih industrijah, kakor je opisal Gray, tajnik trgovskega kluba za Colorado.
Umevno je, da tako industrijsko mesto kot je Pueblo, mora imeti tudi razne socialne naprave. Kjer je veliko industrije, posebno težke industrije in kjer podjetniki niso posebno dobri svojim delavcem, je po navadi tako, da je potrebnih veliko umobolnic, zavetišč in sanatorijev za jetične. Pueblo stoji v tem oziru zelo visoko. Tu je državni zavod za umobolne in imajo obsežne zdravstvene zavode. Vzlic dobremu podnebju, ki je malokje tako zdravo kot ravno v Koloradu, se je namreč v Pueblu precejšnje število ljudi nalezlo pljučnih bolezni. Ti bolniki so seveda delavci iz topilnic.
Veliko javnih naprav je v Pueblu, nekaj tudi lepih parkov, a vse drugo nadkriljuje nenavadna »Mineralna palača«, precej staro muzejsko poslopje, ki ga je postavila država Kolorado, da se v njem zberejo številne rude, katere nudi bogata zemlja Kolorada. Poslopje je sredi parka. Orjaška drevesa so se razrastla okoli njega, da mu segajo skoro do vrha. Nenavaden, toda poveljen vtis napravi to poslopje na posetnika; nekaj tako čisto drugačnega je od vseh sličnih poslopij po ameriških mestih, da ne uide kmalu iz spomina. Poslopje je zgrajeno v nekem španskem slogu, kateremu pa se poznajo indijanski vplivi. Mogočne štirivoglate kolone segajo do vrha in držijo nad palačo kupolo. Nič prijaznega ni na zunanjosti, notranjščina pa nudi nenavaden prizor.
Obsežna dvorana je razdeljena v tri dele, osrednjo in stranski dve. Dele ločijo do stropa segajoči, s pozlačenimi palmovimi listi okrašeni stebri, ob vznožju katerih so stekleni predali z vzorci najrazličnejših rud. Vsa notranjščina se lesketa v zlatu in srebru, a bolj kot ta okras so zanimive kupole nad tremi deli dvorane in obdane z manjšimi kupolami. Nebo kupol je v sveži francoskoplavi barvi in vsaka je posejana s cvetjem, kajti vsaka predstavlja drugo skupino planinskih in prerijskih cvetlic, ki rastejo v državi Kolorado.
Pred odrom, predstavljajočim podzemeljsko jamo nekak premogokop ali kaj, sedita na prestolih kralj in kraljica solnčnega Kolorada; to je črni »King Coal« ter srebrna »Queen Silver«. Soha kralja je iz premoga, obličje mu je črno in obleka spletena iz saj; oblastno drži v rokah premogovno žezlo. Kraljičina soha z obrazom vred pa je srebrna, nič kaj posebnega ni, vendar zelo primeren par »Črnemu kralju«.
Notranjščina je brez primere, skoraj bi ne pričakoval, da ima Pueblo kaj takega. Nad vse zanimiv pa je muzej, katerega zbirka rudnin v državi kakor tudi iz drugih dežel je takorekoč popolna.
Pueblo ima druge zanimivosti. Zanimive so brez dvoma ogromne delavnice in topilnice, katerih kolesje se suče noč in dan, toda v tem opisu se moram s takimi zanimivostmi omejiti. Več drugih stvari je važnih.
Vsega prebivalstva v Pueblu je okoli 75.000. Večino tvorijo Amerikanci, toda tudi priseljenikov je precejšnje število in med temi največ Italijanov in Slovencev. Precej je tudi zamorcev. Slovenci živijo večinoma po Bessemerju, ki se vzpenja nad dolino, dobiti pa jih je povsod. Prvotna naselbina je bila v dolini ob reki, toda že pred povodnijo se je razširila višje. Danes še živi v dolini ob reki precej ljudi, ali povodenj jih je več spravila od tam. Na povodenj se še vedno spominjajo in pripovedujejo njene grozote. Kako tudi ne, saj nekateri Slovenci so bili hudo prizadeti in so prišli ob vse.
Povodenj, da opomnim čitatelje na oni strašni dogodek, je prišla v juniju leta 1901. V kanjonih nad mestom so odnehal jezovi in voda je udarila po dolini ter poplavila vse Pueblo, kolikor ga je bilo v dolini, porušile in odnesla hiše in vzela s seboj od 120 do 140 ljudi, škode pa napravila za dvajset milijonov dolarjev. Kanal so zadnja leta povečali in betonirali, tako da se danes menda ni toliko bati katastrofe. Reka Colorado je regulirana vsaj do izliva na planjave, ki se začno takoj, ko priteče izven mesta Pueblo, kjer nehajo bregovi pogorja Greenhorn, katero je odcepek Skalnatega gorovja.
Vladni inženirji in strokovnjaki so se takoj po povodnji lotili načrtov ter jih izdelali več v svrho regulacije reke in pa velikega jeza v Boulder kanjonih, kateri bi služil ne samo za slučaj nalivov, temveč bi bil tudi v pomoč farmarjem, ki bi od tam po kanalih dobili vodo za namakanje. Obenem bi se jez izplačal tudi s produciranjem električne sile. Načrti so se le deloma uresničili. Vlada se je sicer potegnila za stvar, da se ljudjem pomore in se odpravijo bodoče nevarnosti (izgleda, da mora nesreča prej priti, potem se oblasti začnejo šele brigati za odpravo), toda popolnoma nevarnost ni odpravljena. Kot sem pred kratkem čital razpravo, bo treba še precej regulacij vode, predno bo Imperial Valley brez nevarnosti.
Slovenci torej živijo na Bessemerju v največjem številu, to je na južni strani mesta, na bregu tik nad kanalom, čez katerega vodi v trgovsko središče Puebla velik most. Umevno je, da so jeklarne in železarne skoro v neposredni bližini, vendar še ni prenapačen prostor. Lahko bi seveda oni imeli drevorede in lepo pometene ceste, toda mestna uprava se menda bolj briga za tiste dele, v katerih žive Američani kot pa za priselniške dele.
Ena zadnjih ameriških štatistik pripoveduje, de je v Pueblu tisoč »Avstrijcev«, s čemur kajpada mislijo naše ljudi, toda kot mi povedo Slovenci in kot je tudi videti na udeležbah naših rojakov pri prireditvah v tej naselbini, ali pa če sodimo po društvih, je ona štatistika veliko prenizka. Rojaki sami povedo, da jih je nad dva tisoč, in mislim, da so njih številke precej resnične.
Dasi je po časopisih včasih kaka opazka čez Pueblo, kot da je ta naselbina zelo nazadnjaška in zaostala, bi ne mogel reči, da so naši ljudje v Pueblu izgubljeni, kakor je pred časom pisal kritik Slovencev in Jugoslovanov v Ameriki. Niti v Pueblu, ki je toliko kritizirano, ne moremo reči, da živi naš »mob«, kajti celo Slovenci v Pueblu so trdno organizirani in mislim, da je prav redka izjema tisti, ki ni pri nobeni slovenski organizaciji. Seveda se dobi tu pa tam kak starček, ki je prišel v Ameriko že pred trideset ali petintrideset leti in je bil prestar, da bi se organiziral, toda celo teh ni več, ker so izumrli.
Organizacij v Pueblu, tako podpornih kakor tudi kulturnih, je veliko število in to je najboljši dokaz, da naši ljudje v tem kraju niso izgubljeni in niso »mob«. Večina je v Pueblu katoliška, saj ta kraj je znan kot nekaka cerkvena trdnjava Slovencev v Ameriki, zato je umevno, da so katoliška društva tod v premoči. Društvo »Orel« št. 21 S. N. P. J. je tudi zelo močno po članstvu in tako se lahko reče tudi po zavesti, kajti naše članstvo v Pueblu drži skupaj. Jednota ima ravno tu nekaj najboljšega članstva.
Zavest članstva S. N. P. J. v Pueblu je tudi umljiva. Ko sem bil med našimi člani tega kraja, so mi kaj radi pri omenjanju povodnji leta 1921, povedali o pomoči, s katero se je S. N. P. J. zavzela za Slovence ter jim v nekaterih slučajih izdatno pomagala. Vzlic nasprotovanju jednoti so si člani kakor tudi nečlani zapomnili in še danes se postavijo za jednoto, rekoč: »S. N. P. J. nam je pomagala, ko smo bili v največji potrebi, čeprav nam pomoči ni bila dolžna. Tako se za Slovence v Pueblu ni potegnila nobena organizacija kakor ravno S. N. P. J. Še ameriški rdeči križ nam ni dal ničesar.« Taki izrazi veljajo in so najboljša garancija, da bo S. N. P. J. v Pueblu uspevala tudi v bodoče.
Dejal sem, da imajo Slovenci v Pueblu tudi kulturna društva. Od teh poznam samó eno, kajti o priliki, ko sem bil med njimi, je zapel moški pevski zbor »Prešeren«. To je še najboljši slovenski moški pevski zbor, kolikor sem jih kdaj slišal v Ameriki. Pozna se jim, da so izvežbani pevci in, kar največ šteje, da imajo nekaj izbornih moči, s kakoršnimi bi se postavil vsak zbor. Ta zbor bi rad še slišal. Ko so nastopili, so mi pevci povedali, da niso vsi skupaj, toda povem, da so bili zame kot veselo presenečenje.
Par dni zadovoljstva, katere sem prebil med veselimi Pueblčani, ne bom pozabil tako kmalu, kakor tudi ne njihove dobrohotne postrežljivosti. Ne samo to, veselila me je tudi njihova prisrčna naklonjenost za našo stvar, njih dobro delo, katerega so pokazali za S. N. P. J. Navajal bi drage Slovence v Pueblu po vrsti in po vrsti našteval vse njih prizadevanje, toda oprostiti mi morajo; čustva se ne dajo napisati. To pa vseeno lahko rečem in sicer starim in mladim Slovencem v Pueblu: Iskrena hvala za naklonjenost in za dobro delo, ki ste ga storili za našo skupno stvar!
Colorado Springs in okolica.
[uredi]Malo je držav v Uniji, ki se po slikovitosti lahko primerjajo solnčnemu Koloradu. Zato pa posetnik enoličnih vzhodnih držav težko pozabi naravne krasote te gorske države. Ne gredo mu koj iz spomina s temnozelenim grmičjem in kaktusom poraščene planote, kaj šele smeli gorski grebeni in slikoviti prizori iz globokih dolin z rekami, potoki in jezeri. Vsakdo se rad vrne v Kolorado, zato je država postala zatočišče izletnikom. Ko se spomnim na prijetne kraje, ter na dobre ljudi, kot sem jih omenil v poglavju o Pueblu, me miče tudi mene, da bi se o prvi priliki vrnil. Priporočil bi se uslužnemu slovenskemu avtomobilistu, da bi »zapregel« in za par dni ― kaj! za par tednov ― bi se podala v osamljene doline pod snežni Long's Peak, kjer bi za zabavo in za potrebo nalovila pikčastih postrvi. Toda opustiti mi je misli na povratek, samo opišem naj še par krajev, ki so mi ostali v prijetnem spominu.
Colorado Springs je nekako v sredi med Denverjem in Pueblom. Mesto ni posebno veliko, bliža se po prebivalstvu kakšnih 40.000. Vprašanje je kajpada, kdaj štejemo prebivalstvo: poleti bo bržkone še enkrat toliko, kajti malo je mest te velikosti, ki bi imela toliko posetnikov kot Colorado Springs. Springsa se drži Colorado City, zdaj nekako predmestje, v dobi, ko se je začela ameriška državljanska vojna pa glavno mesto Kolorada in eno najstarejših koloradskih naselišč.
Lega Colorado Springsa je naravnost čudovita. Prav v vznožju Skalnatega gorovja (pogorja Rampart) se nahaja. Tik za njim se dvigajo veličastne gore, na obeh straneh je gričevje, proti vzhodu pa se razvije neskončna prerijska planota. Nad vsem pa kakor oblastnež gospodari visoki Pike's Peak (14.108) ter kakšnega pol ducata manjših gora v višini po 9000 do 12.000 čevljev.
Prebivalci mesta so znali dobro izrabiti imenitnost lege in neposredno bližino s širokimi ulicami in drevoredi ter parki.
Najlepše pa je v tej okolici podnebje. Solnce menda preneha sijati samo tedaj, ko se ga človek že naveliča, drugače je prijazno vse letne čase. Blagodejno je celo poleti, ko pripeka kot za stavo, in v tem zdravem kraju se ni treba nikomur bati solnčarice.
O Slovencih v Colorado Springsu ne morem govoriti, skoprav ni mesto čisto brez njih. V tem mestu je res ― kakor je naš kritik pred časom pisal ― slovenski naselnik šel daleč ven iz središča. Kolikor jih je, so se nastanili v predmestju, namreč v West Colorado Springsu, ki je še bližje v vznožju gora ter še na lepšem prostoru, tako da rojakom ni treba prav nič žalovati, če niso v četrtih za Američane ali bogate hotelirje in izkoriščevalce izletnikov.
Naša naselbina v West Colorado Springsu je čisto majhna, mogoče šteje vsega skupaj kakšnih petnajst družin, vendar pa imajo kar tri društva in svojo dvorano. Kako je naselbinica mogla priti do lastnih prostorov, ni težko uganiti, če pomislimo, da se ti ljudje precej vzamejo skupaj. Imajo pa najmanj tri društva, eno od katoliške, drugo od zapadne, tretje pa je že precej staro društvo Slovenske narodne podporne jednote, št. 94.
Ne bom hvalil našega članstva v West Colorado Springsu, samo to jim priznam, da so si izbrali imeniten kraj, čeprav mogoče ni v njem zaslužka, ki bi se lahko meril s plačo v kakšnem zakajenem mestu. Zdravje je še največ vredno in to je menda doma pod svežim gorskim letoviščem Manitou (kraj je dobil ime po indijanskem bogu). Le škodam da je precej naših ljudi prepozno izvedelo za kraj in so prišli tja, ko so bili že vsi bolehni. To je tudi vzrok, da kateri naših bratov, zlasti tajnik društva, potožim da društvo trpi, ker dosledno dobi s prestopnim listom kakega bolnika, ki se zateče v njih kraj po zdravje, ter je društvo tako oškodovano.
Toda pustiti moram društvene zadeve in opisati, kakor sem obljubil, samo kraj in okolico.
Okolica Colorado Springsa je kakor nenavaden park čudovitih naravnih tvorb, katerim središče je gorska, več ali manj poletna naselbina Manitou, šest milj severno zapadno od Colorado Springsa, v soteski Ute, ki se zarije tik pod Pike's Peak. V tej soteski, nad katero se skoro navpično dvigajo skale visokih gora, so v preteklosti živeli Indijanci rodu Ute, od katerih so tudi prišla imena krajev.
Da je privlačnost za izletnike še večja, je v soteski Ute mineralno kopališče. Mineralna voda sode in železa izvira tu ter nudi bajno zdraviliško kopelj.
Najimenitnejša pot iz Manitouja vodi skozi prelaz Ute in skozi kanjone ter divje kraje proti Leadvillu. To je že stara pot ter je služila za transportacijo rude v časih, ko še ni bilo železnice v Leadville. Tedaj je bil tod velikanski promet. Po 12.000 konjev in mul so imeli na delu za prevažanje in prenašanje srebra ter druge kovine.
Zanimivejša pot v današnjih dneh je tista, ki vodi v sotesko Cripple Creeka. Mislim, da je to eden najbolj divjih krajev ne samo v okolici Colorado Springsa, temveč daleč naokoli. Iz doline, ki je pa skoro nevidna, ker jo zapirajo navpične tisoččeveljske stene rdečkastega granita, priteče bister potoček. Sledimo mu! Ko se preneha ravan, se struga čisto zoži, pred nami sta »Herkulova stebra«, to sta skoro navpični tisoččeveljski skali, med katerima zavije struga z žuborečim potokom. Prizori se menjavajo kakor bi gledal živo sliko na platnu. Vozilo nas vodi ob masivnih skalah z odprtino samo tik nad nami. Pripeljemo se do vodnih slapov. Niso veliki, toda malo je tako lepih. Drug iz drugega se prelivajo, dokler ― prav na koncu soteske ― stene ne zapro globeli. Sem notri pa pada voda čez sedem slapov, katerih dno je par sto čevljev globoko.
Če hočemo en dopoldan vsaj površno videti lepoto in čudesa okolice Colorado Springsa, se ne smemo muditi nikjer dolgo. Dopoldan je namreč ves odmerjen čas. Kmalu je torej zapustiti hladno kotanjo med slapovi. Voznik nas pelje v čisto nasprotno stran, kakih par milj oddaljeni »Nebeški vrt« (»Garden of Gods«). Mogoče nas je veličina granitnih orjakov zaslepila, da ne vidimo posebne imenitnosti v tem znanem prostoru, ki je glavni predmet oglašanja ameriških trgovcev v izletništvu.
»Garden of Gods« se nahaja v sredi visoke gorske planote. Sam je planota pritlikovih borovcev in prerijske trave, iz katere mole proti nebu skalnate stene, špice in oble v najrazličnejših oblikah. Iznajdljivi oglaševalec, ki vidi v skalovju marsikaj, česar oko priprostega človeka ne more opaziti, je dal čudnim tvorbam še bolj čudna imena. Tako nas na primer voznik pri vhodu v »vrt« opozori na ozko in ogromno skalo, prevrtano pri vrhu, češ, da se imenuje »Poljubljajoči kameli«. O narodni, kakih 200 čevljev visoki skalni špici nam pravi, da je »Žalujoča Venera«. Nekoliko nižje je »Mačka«. Tvorbe so res nenavadne, toda o vsaki je treba pred povedati, kako se imenuje, da človek začne šele misliti, če oblika odgovarja imenu. Vendar je to kraj, katerega izletniki najčešče posečajo. Lepši kot »vrt« sam pa je ― vsaj po mojem mnenju ― razgled, ki se odtod nudi na sneženi Pike's Peak.
Po serpentinah in skozi soteske, tako ozke, da se komaj prerine vozilo skozi, se odpeljemo na vrh skalnate gore. Pokrajina tod je čisto drugačna, skalovje je belo, kraško. Peljemo se na vrh, odkoder je vhod v podzemeljsko jamo. Tudi to ima okolica Colorado Springsa in dali so ji ime »Cave of the Winds«. To je še najimenitnejše, vendar pa se niti po lepoti ne po velikosti ne more kosati s Postojnsko jamo. Vstopnina je dolar. Vodnik nam opiše vsak mali kapnik (največji so po par komolcev dolgi). Vsaka luknja je razsvetljena, hodnikov pa je nekaj sto čevljev. V enem kotu ― imenujejo ga »kristalna soba« ― so zadnje čase pričeli uvajati poroke. Pravijo, da ni treba posebno veliko dodati, pa gre pastor v jamo ter notri zveže »romantični« zakonski par. Imenitnosti je torej vseh sort dovolj.
Vožnja na Pike's Peak in druge izkušnje.
[uredi]Preostajal mi je dan časa in tega sem hotel porabiti ― kakor so mi priporočili dobri rojaki v Pueblu in West Colorado Springsu — za »plezanje« na Pike's Peak. Če povem, da je ta gora vsaj za tretjino tako visoka kakor slovenski Triglav, mi morajo čitatelji priznati, da ni kar tako, ako sem se več kot enkrat premislil, ali bi »plezal« ali ne. Radovednost pa je sila, ki kola lomi, zato sem se odločil, da »splezam«, namreč z avtomobilom, ki je za šest dolarjev na razpolago vsakemu »hribolazcu«.
Pike's Peak je od Colorado Springsa celih šest milj oddaljen, cesta nanj pa je dolga nič manj kot trideset milj. Ce hočemo vzeti krajšo pot, se lahko odpeljemo na vrh tudi z železnico, katere pot je deset milj. Kot nepraktičen človek torej nisem vzel niti zračne, niti železnižke, temveč najdaljšo, avtomobilsko cesto.
Turistovski avtomobil nas odpelje skozi Manitou in prelaz Ute. Ozka dolina kmalu čisto preneha, za nami so poslednja letoviščarska bivališča in v višini 9000 čevljev se prične pot zvijati kakor kača okoli strmih bregov. Šofer nam pokaže cesto, ki seče skozi preraščeno skalovje tik nad nami: »Ali gremo tja gori: Se kaj bojite?« Mi pa korajžno: »Nič!« In kakor blisk švigne avto okoli gore. Globoko pod nami se že rišejo ceste, vozilo pa drvi navkreber. Ko smo na vrhu, se nam zdi neverjetno. Kako je bilo mogoče priti gori z velikim avtom. Toda ceste so še nad nami, dalje in dalje v oblačne višine se vijejo.
V višini 10.000 čevljev smo vrhu gore, ki se je prej zdela skoro višja kot Pike's Peak, ali Pike's Peak je še vedno pred nami v skoro isti veličini, le snežne krpe na njem se vidijo razločnejše. Odtod se avto spusti po visoki gorski planoti, ki pa je bolj skupina gorskih slemen. Jasen dan je in sredi poletja, a že veje hladen piš, ki se še ostri ob brzini vozila. Pljuča dihajo globoko, ne še radi redkosti zraka, temveč radi njega svežosti, ki je naravnost blagodejna.
Gorska slemena so obraščena s koloradskim smrečjem, vežejo pa jih goličave z zeleno rumeno travo. Goličava je kakor preproga posuta z gorskimi cvetlicami. Najnižje so zlate potočnice med ločkom; skupine koloradskih orlic, ki so kakor nežno gojene grede čisto same zase, so veliko pestrejše kot cvetje iste družine v umetnih čikaških vrtovih; tu pa tam se kakor vresje gosti krvavordeči sleč. Gorskega cvetja je v tolikem razkošju kot ga ne premore nobeden vrt. Postali bi. Vsakdo si želi tega, četudi ni dovoljeno trgati; samo da bi si pobližje ogledali nenavadno nežnost, želimo postati. Toda avto drvi naprej. Mejnik na višini 11.000 čevljev je za nami, ob mejniku višine 12.000 čevljev postojimo. Ob cesti je reševalna postaja in nekaka krčma za okrepčenje. Ko gremo na skodelico kave, šofer preišče avto, če je vse v redu in mu že v tretjič nalije mrzle vode. Čim sedemo nazaj in se zavijamo, da bi nikjer ne mogla prepihati sapa, nam priporoča, naj se na vrhu ne razburjamo in naj ne tekamo, ker radi redkosti zraka, ni zdravo. Še par nasvetov in stroj zabrni v goro.
Navpično nad nami so zopet skozi skalovje presekane ceste: »Ali gremo tja gori? Se kaj bojite?« vpraša šofer. Ženske se spogledujejo, zavijejo še skrbneje in prikimajo.
Kakih petsto čevljev nad krčmo smo pustili za seboj poslednje zveženo grmičevje arktičnih borovcev. Nobenega drevesa ni več, samo kamenje in prst, katere ni sprala burja, je poraščena z gorskim mahom, ki se je baš razcvel v rumene prašnike. Tu in tam iz rumeno cvetočega mahu kuka plavi zaspanček. Drugega rastlinstva ni več. V višini 13.000 čevljev smo zopet vrh gore. Po slemenih in planoti, ki se zdaj dviga dokaj zmerno, dospemo na Little Pike's Peak. Tu je že čisto zimsko podnebje. Hlad se je spremenil v mraz in v čereh je že opaziti neskopnele plazove.
V višini nad 13.500 nas avto preko planjave pripelje nad brezdanji prepad. Tako so namreč imenovali več tisoč čevljev globoko brezdno, ki pada pod severno stranjo Little Pike's Peaka. Dasi prepad ni ravno brez dna, vendar so mu upravičeno rekli tako. Človek kar gledati ne sme s te vrtoglave višine.
Vzpenjamo se v poslednjo goro. Strma ni tako kakor prejšnje, vendar v avtu voda skoro neprestano zavreva, tako težak je klanec. Nič več ne raste tu gori. Prveč je na odprtem in za prst tu ni mesta. Veliko skalovje je vse razorano, razstreljeno na skoraj enake kose. Razbile so ga strele neurja skozi tisoče vekov. Na višini 14.000 čevljev nas iz gorske tišine predrami nenavadno skovikanje. Tik nad nami plava črna ujeda, čudna gorska ptica širokih kril. Nad avtom plava, slednjič pa se spusti v doline. Oko izgubi njene obrise, ko zaplava proti temno zeleni ploskvi jezera tik pod nami.
Morda je nenavadna ptica povzročila, da smo dobili nenavadne, skoro neprijetne občutke. Neverjetno sem si potipal žilo, ki je bila krepko in močno. Par žensk si je brisalo nosove: krvavele so. Vendar ni nihče hotel niti na glas opomniti na nenavaden dogodek. Težko smo sopli, zmanjkovalo nam je sape. Previsoko smo se pripeljali. Toda naprej moramo. Še dobrih sto čevljev, pa smo na vrhu.
Solnce jasno sije, vendar ni tiste jasnosti kakor je v dolini. Zdi se, da nižine globoko pod nami izgledajo celo iz dalje veliko svetlejše kakor vrh, ki se vidi is doline gori tako svetal. Manemo si oči, ker mogoče ne služijo dobro, ali z očmi je vse v redu, le zraka primanjkuje. Ta je veliko preredek za nas. Udi so nam težki, kakor bi naši ne bili. Šofer nam je bil prej napovedal, naj ne tekamo po vrhu, pa kako bi tekali, ko je še počasna hoja naporna. Najtežje pa sopemo.
Vzlic vsem neugodnostim pa se je izplačalo »splezati« sem gori. Razgled, dasi v bližini nekako mračen, je v daljine jasen in prozoren. Proti vzhodu, katerega je tja do Kansasa razsvetlilo popoldansko solnce, so neskončne ravnine rumeno sivih prerij. Posejane so z belimi in črnimi pegami: te so megle in njih sence, ki plavajo globoko pod nami. Dolge, kakor niti tanke črte sekajo planjave: to so železnice, ki vežejo mesta. Redka so mesta po solnčnem Koloradu, toda od tu doli se vidijo dokaj gosta. Izgledajo ne kot mesta: črni madeži so in ponekod komaj pike. Vse pa je pred nami kakor na dlani.
Na zapadu je razgled čisto drugačen. Daleč, daleč tam se oblikujejo najvišji vrhovi Skalnatega gorovja, brati Pike's Peaka. Solnce je nekako zmotilo njih jasne obrise, a dobro se razločijo bele pege, ki so na najvišjih gostejše. Globoko pod nami so jezera in zeleni gozdovi.
Iz jasnega so začele naletavati snežinke. Mrzla sapa je zapihala in stopili smo v kolibo spit skodelico kave. Odločen čas za postoj na vrhu je kmalu potekel. Pol ure po prihodu smo se vračali na avto. Trudni smo že bili. Toda usoda je hotela drugače: določeno je menda bilo, da ostanemo na vrhu še uro. Ravno smo se vsedli in je šofer pognal, ko je počilo pod nami. Šofer je zaklel. Prej je pa sam prepovedoval razburjenje! Kolikor se je dalo oprezno, se je lotil dela in nadomestil kolo, in šele čez poldrugo uro smo se utrujeni od bivanja na vrhu spustili z gore.
Zdaj je bilo šele razburjenje! Avto je drvel kakor na krilih. Niti na podkevskih ovinkih ni vozil počasneje. Mogoče je tudi ta bliskovita vožnja vplivala, da par ženicam ni prenehala teči kri iz nosa, dokler nismo bili zopet v višini 12.000 čevljev. Drveli pa smo dalje in dalje, včasih se je zdelo, da naravnost navzdol. Vžitek se je marsikomu spremenil v trepet, ki ni odjenjal, dokler ni bilo konca vrtoglave vožnje.
Vsi nenavadni dogodki z izleta na Pike's Peak so sedaj kakor lep spomin. Na to goro bi ne šel več, vendar sem hvaležen tistim, ki so mi svetovali, naj ne zamudim prilike. Rad bi pa še prišel v njega bližino, sploh v slikovita pogorja, ki segajo iz Skalnatega gorovja daleč v puste prerije. Mogočni Pike's Peak bi rad videl vsaki dan, še rajši pa dihal tisti sveži zrak, katerega mogotec pošilja v doline, kjer ga toplo solnce blagodejno ogreje.