Po jednem letu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po jednem letu ...
Andrej Škulj
Besedilo je bilo objavljeno pod kraticami prve črke imena in priimka; A. Š.
Izdano: Slovenski narod 7. marec 1902 (35/55), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Motimo se, ako gledamo smrt vedno pred seboj, ko je vendar že večinoma za nami.

Seneca.

.... V preteklost zrem in gledam pri oknu svoje sobe, kako se visoko gori nebo pooblačuje in se izza temnih bežečih oblakov prikazujejo množice lučic. Prav daleč tam za gorami pa se sveti horizont še od zatonelega solnca.

Moje misli pa so že dalje — daleč tam v ljubi domovini, kjer se zibljejo nemirni valovi bistre Save.

Pred letom je bilo, ko sem klečal v sobi, v kateri je na belih blazinah ležalo mirno truplo. Popolnoma rumenkasti obraz z nekako senco okoli usten in očij kazal je tiho, a grenko zadovoljnost, katera me je pa pretresovala grozno.

In te oči!

Gledale so me, kakor da bi mi tožile prestano bol in iskale pomoči. Poljubil sem jih ter s strahom bežal na prosto.

Sedaj so bila vrata za manoj zaprta in moje prsi so dihale sveži zrak. A resnica me je preganjala in kričala: tam leži tvoj oče, oče, katerega si ljubil in kateri se ne prebudi nič več! Tihi glas v mojem srcu me je silil zopet notri, da bi še enkrat bral iz njegovih oči, še enkrat poljubil ga. A če sem pogledal vrata, me je stresal mraz, kakor da bi tam notri bila zaprta nesreča; bal sem se odpreti, ker potem bi stopila vun, tiho in grozno ... Zakril sem si obraz in se obrnil od vrat.

Ko sem se malo vzdramil in slišal iz sobe moliti: ... »ob naši smrtni uri«, sem nehote vzdihnil »Amen.«

Zopet sem bil v sobi — pred mrtvaškim odrom. Sedaj pa nisem videl več drazega obličja svojega očeta; rakvo so zaprli. Sveče so gorele ob njej in plapolale tako nemirno, da so se stegovale sence po črnih stenah kakor strahovi, ki so me hoteli zadušiti v težkem zraku.

Ljudje so prihajali in odhajali, mrmrali tiho med seboj ter se vrteli s strašljivimi koraki. Vsi so mi stiskali roko, govorili nekaj nerazumljivega, delali tužne obraze in zopet odhajali.

Vsak trenutek sem hotel skočiti kviško, odbiti pokrov rakve ter poklicati očeta. A če sem pristopil bližje odru, stegnile so se zopet sence plapolajočih sveč in kakor nevidni duhovi stegali svoje suhe roke črez svojo posest. Zbežal sem v kuhinjo, kjer je zdihovala moja mati in sestra. Jokali sta.

Zakaj jaz nisem mogel jokati?

Niti jedna solza mi ni pritekla. Govoril sem sam sebi: najdražje na svetu si izgubil, največja nesreča te je obiskala, nikdar več ne vidiš očeta. — Jokati nisem mogel.

Le neko praznoto sem čutil v srcu, kakor da bi mi kdo vse žile prerezal.

***

Dvorišče se je pričelo polniti. Znanci in tujci, prijatelji in sorodniki so prihajali. Vsi so bili črno oblečeni in bele robce so nosili k očem.

Notri v sobi pa so ropotali in premikovali. Pri vsakem najmanjšem ropotu jokali so v kuhinji močneje, a jaz sem stal okamenel — saj sem vedel, da nimam solz, da je v meni vse mrtvo.

Tudi ko so nas poklicali in smo stali zadnjič pri rakvi, so bile moje oči suhe in slepe. Ko pa je zapel duhovnik žalostno pesem, ter so drugi molili, stresel sem se, kakor da se mora sedaj dogoditi nekaj groznega.

Potem so dvignili rakvo, počasi in zibajoče so se premikali črni možje s težo na rami. Mehanično sem gledal stoječe ljudstvo, pozabil na vse, kar se je godilo okoli mene ...

Prebudil sem se iz te omotice, ko sem videl rakev izginjevati v črno, sovražno zemljo. Vedno globokeje in globokeje je izginjala izpred oči. Kamenje je padalo na deske, grozno so zveneli ti glasovi na moje uho. In ko so vlekli vrvi z jame in so se iste z bobnečim ropotom dvignile ob rakvi, domislil sem se, da je tu notri človek, mož, ki me je ljubil nad vse, za-me trpel in delal ter da ga nikdar več ne bom videl, — tedaj pričel sem jokati.

In potem je bilo končano vse. Odpeljali so nas domov v zapuščeno hišo, kjer je vse strašno prazno, ko v jeseni golo drevo.

***

Danes mislim na ono nesrečo in jokam. Zakaj nisem v dragi domovini, da bi poljubil zemljo, v kateri počiva drago truplo!

Tja v daljavo zrem, daleč, daleč za goré, kjer se od zatonelega solnca rudečí daljni in širni horizont.