Po grehu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po grehu
Š. Nad.
Izdano: Slovenski narod 8. maj 1903
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Poluglasno žvižgaje je stopil iz mizarjeve hiše mlad mož , zaokroženih, črnih brk, temne polti in visokega stasa, si norvozno zapel suknjo in se ozrl po trgu gori in doli. Bil je pisar.

Pred hišo se je igralo ob jarku nekaj otrok. Vrišč je bil tolik , da se je nevoljno ozrl nanje.

»Stric, kam? « se je oglasila za njim Malka, sedemletna hčerka mizarjeva. Pisar se je obrnil k njej ter se za hip zagledal v otroško glavico; potem pa se je zganil, kot bi se bil vzdramil iz sanj, odgovoril kratko: »Da, da « ter odhitel proti sodniji.

»Malka, zakaj pa praviš temu črnemu možu stric«?

Sosedova Ančka je z otroškim, radovednim pogledom zrla mizarjevo hčer in nadaljevala: »Naša mama so rekli, da to ni tvoj stric, da je hudoben človek, ki sovraži vašega bolnega ateja.« 

»A meni so mama rekli, da mu moram vedno reči stric, in da mi bo zato kupil lepo punčko; mama so vedno veseli, kadar pride k nam, ata pa ga gledajo tako postrani.« 

Po teh besedah sta se zopet zaverovali v igro, in vnovič je nastal glasen hrup, da se je razlegalo po vsem malomestnem trgu.

Tu zunaj je vladalo nedolžno otročje veselje in rajanje, a notri v sobi je objemala mizarja in njegovo ženo skrb in žalost; vsakojakih zdravil nasičeni in zoperni vzduh je legal strupeno na prsi ter le še povečaval ono neznosno, napeto stanje.

Mizarjevo lice je bilo bledo in upalo; globoko vdrte oči so trudno zrle iz očesnih jamic, kot bi se hotele vsak hip zapreti za vedno. Spoznalo se je na prvi hip, da ga je trla sušica, ona neusmiljena bolezen, pri kateri že samo misel nanjo zadošča, da se človeku napolni srce z neko tajno grozo, kot pred nekaj strašnim, s čemur se človek bori zaman, brez vspeha, da, celo brez nade na vspeh. Žena je zrla nanj nekako kljubovalno; bila je precej mlajša od moža, dasi je bil tudi on še v najboljši moški dobi. Njeno lice je pričalo o nekdanji lepoti, tudi zdaj se ne bi moglo imenovati grdo, toda bilo je vse izjedeno od strasti in skrbi življenja.

»Ti je odleglo?« vprašala je ona.

»Malo, danes je sicer boljše, a jutri bo zopet slabše«.

Vtihnila sta zopet. Njej se ni ljubilo govoriti, mož je pa kot v zadregi odgovarjal.

Žena je primaknila stol k oknu ter zrla na deco, igrajočo se zunaj pred hišo.

»Otroci? « je vprašal.

»Da « odgovorila je kratko.

»Naša tudi med njimi?« 

»No, seveda.« 

S težavo je vstal ter se opotekal k njej. Ona je vstala, misleč, da hoče pogledati skozi okno.

»Neža!« 

Vprašaje ga je pogledala.

»Sedi!« 

»Sedi sam!« 

»Veš, da si ti vsega kriva, moje bolezni in nesreče, ali jaz ti odpu¬ščam; po moji smrti bodeš videla, kaj sem ti bil.« 

Ona ni odgovorila. Strmela je topo predse in v ušesih ji je zvenelo:»Ti si kriva!«

»Ti in on! Mislil sem, da je moj prijatelj, ko sem se seznanil ž njim. Njegove besede so bile sladke a zoprne kot strup, njegovo lice se je smehljalo nedolžno, a iz oči mu je gledala lokavost. Mislil sem, da je moj prijatelj, a bil je tvoj, da, še celo več« . . .

Ona ga ni hotela dalje slušati, temveč je odšla ven.

Ostal je sam v sobi. Vsedel se je na stol, zamižal ter slonel nekoliko časa kot mrtev. Hipoma se je stresnil, kot da se je spomnil nekaj neprijetnega, uprl oči v strop in sklenil roki. Ustnice so se mu pregibale, in čul se je šepet iz suhih ust.

Pred hišo so se otroci igrali še vedno in baš šteli vnovič: »Oj noj, trtanoj, šija, vija — — —« , ko je mizarjeva prestopila, zavita v velik robec, hišni prag. Pod oknom se je za hip ustavila ter zrla v sobo. Videvši sesušeno postavo moževo, je odstopila za korak od okna, se ozrla za hipec čez cesto, in potem vprla še enkrat plašno svoj begajoči pogled na postavo, katero je imenovala svojega moža. Grgrajoči glasovi so prihajali iz njegovih prs. Prestrašila se jih je sprva, potem pa pazno gledala v sobo. Vedno bližje se je primikala oknu. Robec se ji je odpel, zdrsnil iz desne rame ter pokrival le še levo. Krepko se je zopet ogrnila. Mož je menda zaspal. Roke so mu umahnile, le prsi se dvigale počasi.

Lahno je stopila od okna ter sedla na klopico pod njim. Glava ji je padla na prsi, roki pa sta grabili krčevito za klop, kakor bi jo hotela streti.

Iz zvonika je zadonel večerni zvon. Vzdramila se je za hip, poslušala, odkod prihajajo glasovi, se mehanično ozrla proti cerkvi, in zopet sedla na klop. Roki sta ji omahnili ter viseli mrtvo ob telesu. Pogledala je na deco, ki je stala v krogu ter molila, in povesila še nižje glavo; vrat ji je zadrhtel, in iz prs se je izvil pritajen vzdih.

Zakrila si je obraz z rokami, naslanjaje se na desni na skladalnico drv.

Po zemlji se je razgrinjal mrak, težko se je zibal s cvetličnim vonjem nasičeni vzduh, in po nebu so se podili raztrgani oblaki. Posijal je mesec ter razsvetlil star, na koncu hiše stoječi jagnjed . Vedno višje se je dvigal, in njegovi plameni so prisvetili naposled tudi na osamelo klopico in mizarjevo ženo.

Mož je sedel v sobi še vedno nepremično na stolu. Luna je prisvetila tudi k njemu ter ga vzbudila. Stresel se je nočnega mraza ter se zavijal v oguljeno delavsko suknjo.

»Neža«, je zaklical poluglasno.

Vse tiho; bleda svetloba je obsevala kaj čudno upalo lice, mokre oči, in vele roke, s katerimi je podpiral šilasto brado.

Dvignil se je raz stol ter se zleknil oblečen po ležišču.

Iz stolpa je udarilo kladivo deseto uro; svečano so pluli glasovi po zraku, trepetajoč in stresajoč se. Stara ura je odbila v sobi hitro v visokem tonu, kot bi udarec podil udarec. Mizar se je preobrnil po ležišču, snel molek s stene, zvil ž njim sklenjeni roki, uprl oči v sliko Marije in zrl dolgo, dolgo v njo . . .

Po cesti so zadoneli počasi koraki, glasno se razlegajoč, če so zadeli v kup kamenja, mehko hlastajo zopet po blatu. Za oglom se je pojavila moška postava ter se približevala hiši. Bil je pisar. Opazivši nekoga na klopici, je stopil tje; ona je privzdignila glavo in mu gledala nekaj časa plašno v obraz, potem je povesila pogled.

»Spet sem prišel, da te vidim, a kje je on?« vprašal je poluglasno ter sedel na klado, ker se mu ni umaknila na klopici.

»Čemu si prišel, saj sem ti že povedala,« je pričela ona.

»Čemu? Zato! Čemu sem neki prvič prestopil ta prag?« 

»Vem, zakaj si ga; a ne hodi sedaj več, Rudolf!« 

»Kdo mi brani? Ti menda ne — — —.« 

»Rudolf, ne hodi več« prekinila mu je govor ter mu zrla nekako boječe v obraz.

»A—a, Nežica je postala čislanega mizarja zvesta žena!« 

»Molči, ti mi očitaš to, v kar si me pahnil sam ko si se prvič pritihotapil k Tonetu. Rudolf, prosim te, pusti me pri miru, morda še popravim, kar sem zagrešila, Rudolf!« — Primaknila se je k njemu, ga prijela za roko, pa ga zopet rahlo odvrnila od sebe. — »Rudolf, ne hodi več k meni, pusti me v miru!« 

»Ne boj se me več, prišel sem nocoj zadnjič. Ako moreš, pozabi name, pozabi tudi to, kolikokrat si mi zatrjevala, da ne maraš za onega, da si vsa moja in da se ne brigaš za ljudi!« 

Vstal je, se zazibal na prstih ter hotel oditi. Tudi ona se je dvignila raz klopico in obrnila solzne oči proti njemu. Mesec je obsvetil dvojico s svojo misterijozno svetlobo, in njene solze so se lesketale v luninem svitu. Pisar je gledal mrko v tla.

»Torej ostani zdrava, jaz grem.« 

»Rudolf!« je kriknila ona.

Odrevenela je sedla na klop, medtem ko je pisar odhajal. Črez nekaj časa je vstala ter stopila k hišnim vratom. Tiho jih je odpirala, da ne bi vzbudila moža. Pri odprtini ji je režala nasproti tema, zunaj pa se je prelivala srebrno čista svetloba. Vztrepetala je, videč svojo temno senco ob strani.

Stopila je zopet od vrat ter se z negotovim korakom bližala oknu. Mesečni traki niso več svetili v izbo, tako da se je le malo opažala bela postelja bolnikova. Pogledala je v sobo, a takoj nato skočila proti vratom.

V izbi se je zasvetila luč.

Mizar je ležal vznak na postelji z zaprtimi očmi, roki, oviti z molkom, sta mu počivali na prsih, — ki se niso več dvigale.

Iskra življenja v njem se je vtrnila.

Žena je bila bleda kot smrt, gledala je plaho okrog sebe, kot bi ne verovala tega, kar se je pripetilo ravnokar. Potem pa je zaplakala pretresljivo, pokleknila k postelji in poljubljala kot blazna mrtvo roko moževo.

Pekoča vest se ji je oglasila v srcu in glodala in jo vznemirjala brez prestanka. Pozno v noč je klečala še vedno ob postelji, in po sobi so trepetali vzdihi, prošnje in molitve.

Mrliča so položili na oder, mu stisnili v suhi, z modrimi žilami na vse strani prepreženi roki otemnelo razpelce in ga ogrnili z belim, na vlažnost in plesnjivost zaudarjajočim prtom.

Prišli so znanci in prijatelj umrlega, zgrnile se stare ženice od vseh stranij, molile, rožljale z molki in motrile z ostrimi, sivimi očmi na odru ležečega. Potem pa so strnile glave in začel se je dolg pogovor o rajniku, njegovi smrti in njegovi ženi.

»Glejte, kako dobrega moža je imela, pa je tako ravnala ž njim« 

»Še kesala se bode.« 

»Pisarja zdaj ni več blizu; a prej je bil vedno poleg nje. Jej, jej, koliko se greši na svetu!« In obrnila je skesani pogled proti nebu in vzdihnila iz dna svoje deviške duše.

Sveče so plapolale okolo odra in obsevale bledi obraz mrličev.

Črez dva dni so ga pokopali. Zvonovi so zvonili, in grmela je gruda na krsto pokojnega mizarja; s pogledom, kot bi zavidala svojemu možu to mirno posteljo, je zrla ona v grob, saj pred njo je režala temna bodočnost, polna skrbi, polna razjedajočega kesa, polna morečih spominov.