Po Rusiji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po Rusiji. Popotne črtice.
G. S.
Izdano: Slovenski narod 20. avgust 1901 (34/189), 1–2; 21. avgust 1901 (34/190), 1–2; 22. avgust 1901 (34/191), 1; 23. avgust 1901 (34/192), 1–2; 12. september 1901 (34/209), 1; 23. spetember 1901 (34/218), 1; 2. maj 1902 (35/100), 1–2; 16. junij 1902 (35/135), 1; 17. junij 1902 (35/136), 1
Viri: dLib dLib dLib dLib dLib dLib dLib dLib dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Slovenca, ki se odloči potovati daleko v svet, ne more menda nobeno potovanje zanimati bolj, kakor ogledati si ruski svet, to velikansko slovansko državo, ta mogočni steber vsega slovanstva. Vsakemu podjetju pa, ako bodi uspešno in ugodno, treba posebne priprave. Kdor hoče v rusko imperije, naj se pouči o dotičnih posebnostih ruske države, drugače pride v velike sitnobe takoj na ruski meji. Brez potnega lista, na katerem je neobhodno potreben še »visum« ruskega konzula na Dunaju, v obče ni mogoče priti v Rusijo; tako zahteva zakon, po katerem se je treba ravnati. Zato pa se mi je zdelo krivično, ko sem videl silno ozlovoljene ljudi, ki so v Granici brezbrižno presedli na ruski vlak, ter jih je ruski častnik opozoril prav uljudno, da njihov potni list ni bil v redu, ter jih nato pozval, naj se vrnejo v Avstrijo in tam urede, kar zahteva zakon. Na ruski meji je res mogočna vojaška organizacija in strogo nadzorovanje popotnikov, v notranji Rusiji pa človek teh naprav ali sitnostij nikakor ne čuti. Na potu v Petrograd prestopil sem mejo pri ruski postaji »Granica«. Sedel sem zvečer na kurirski vlak (kurjerskij poezd). Na prvi pogled me je osupnila njegova eleganca. Vstopivši v kupe drugega razreda, seznanil sem se s tremi poljskimi dijaki, namenjenimi v Moskvo. Povdarjali so, da ne znajo ruski in me gledali pisano, ker sem lomil s sprevodnikom ruščino. Večjidel so se razgovarjali med seboj v jako čisti francoščini. Za vsakega potnika II. razreda je ponoči določeno ležišče, in sicer so na vsaki strani kupeja po dve ležišči, drugo nad drugim. Biljet iz Granice v Petrograd velja v II. razredu nekaj čez 16 rubljev (1 rubelj = 1 gld. 26 (7) kr.), kar je za to velikansko daljavo čudovita cena. Prevozivši vso noč, ustavil sem se zjutraj v Varšavi. Prijazno mesto s svojimi širokimi, čistimi in živimi ulicami je eminentno poljsko, akoravno vidiš povsodi rusko-poljske napise. Na prvi pogled sem zapazil jako mnogo uniform. Moje oko je pogrešalo veliko število kavaren in gostilnic avstrijskih mest. Ruski izvoščik je še redka prikazen v primeri z ruskimi mesti. Na stolpu protestantske cerkve, od koder sem užival krasen razgled na mesto in okolico, pripovedoval mi je vodnik, Poljak, da njegov sin, vstopivši pred letom v rusko ljudsko šolo, ni znal besedice ruske, zdaj pa, na koncu šolskega leta, zna že popolnoma ruski jezik. Sploh nisem srečal Poljaka, ki bi ne znal tudi ruskega jezika. Med prostim ljudstvom pa tudi nisem našel onega sovraštva do Rusov kakor med izobraženci. Zašedši popoldne v gostilnico z napisom »traktir« (nazvanje ruske narodne gostilne), zaukazal sem po ruski. Natakarica je zahtevala, naj govorim poljski. Vsem mojim zatrditvam, da ne znam poljski, ni verjela in me na koncu prosila, da naj ne pridem več, kar sera ji obljubil slovesno. Na tej gostilni gotovo razun napisa ni bilo ničesar ruskega. Osebni vlak odnesel me je zvečer proti Petrogradu. Na kolodvorih se razlega pred odhodom vsakega vlaka trikratni zvonec, potem daje »ober-konduktor« znamenje s trobentico, na kar odgovarja mašinist s kratkim žvižgom; na drugi signal s trobento »ober-konduktora« se vlak odpravlja šele po daljšem žvižgu. Do Petrograda vozil sem se po gozdnatih krajih. Postajo leže v precejšnji daljavi od selišč. Na vsaki postaji je bilo zbranega mnogo radovednega občinstva. Obstajali smo precej dolgo časa. Tako sem imel dovolj prilike, seznanjati se z rusko posebnostjo, t. j. z bufetom, nahajajočim so na vsakem kolodvoru. Umevno, da začetkoma še nisem vedel ceniti pikantne ruske kuhinje. Moji sopotniki so razgrinjali zvečer velikanske svežnje. Opazoval sem začudeno, da vozijo seboj vzglavnike, odeje, rjuhe, da, celo samovare. Pozneje je pritrdil konduktor za vsakega pasažirja svečo v svetilnicah, visečih ob stenah kupeja. Vse je pričelo čitati, pretrgajoč čitanja samo na postajah, kjer so hodili pit »stakan čaja«. Tudi jaz sem storil jednako. V Petrograd pripeljal sem se okoli 7. ura zjutraj. Pred vsakim kolodvorom stoji po več vrst izvoščikov. Kočijaž v dolgem, modrem kaftanu je značilen za ruska mesta. Predno sedeš na voz, treba si je izgovoriti voznino, drugače se plača za polovico predrago. Sicer pa ni nikjer vožnja z izvoščiki tako cena, kakor po Ruskem (40 do 60 kopejek za uro). Mali konjiči jako zahteval boljše ceste in je izrabljal vodne moči za prevažanje blaga. Trgovec je rabil prostost. Privatna zasebna last in prosta konkurenca je bila potrebna, ako je hotel živeti. Ves svet je bil zaplankan, kmet pa zvezan z zemljiščem tako, da je bil kos kmetijskega fundusa. S kmetijo se je tudi kmet prodajal. Trgovec je moral delati na to, da kmet prostejši postane, ker je moral gledati, da pride s kmetije več ljudi v mestno delo in da kmet laglje sam prodaja, ne da bi moral svoje pridelke prej grajščini ponuditi tako, da bi grajščina ne vozila vseh pridelkov sama na trg in s pomočjo kartelov mej fevdalno gospodo delala dobičke.

Nikomur izmed svojih rojakov pa ne svetujem potovati po Ruskem brez priporočilnih pisem, katera je lahko dobiti; taval bi okoli, ničesar ne videl in spoznaval. Brez znanja ruskega jezika je potovanje po Ruskem mučno. S priporočilnim pismom se lahko obračaš na vsakega, ker sloveča prijaznost in gostoljubnost Rusov do tujcev ni bajka. Življenja po gostilnah in kavarnah v avstrijskem pomenu ni.Restavracije so za tujce; Rus le redko poseda pri časi piva; neoženjenec poobeduje ali povečerja in odide. Življenje je osredotočeno v domačem krogu. Staro in mlado se zbira na rodbinskih »jour - fixih«. Družabne igre, šale in neprisiljeni pomenki teh večerov so se mi tako omilili, da nikakor nisem pogrešal gostilne. Bolj pozno se podaje čaj in sladčice. Ti sestanki trajejo čez polnoč. Prav za prav od majnika naprej v Petrogradu začenjajo »bele noči«. Čital sem pismo z doma ob jednih ali dveh po polnoči brez luči. Hišniku se ponoči za odpiranje vrat ničesar ne plačuje , vežna vrata so odprta. Prišedši v Petrograd, poiskal sem takoj prvi dan jako dragega ruskega znanca, ki me je prav srčno sprejel, poljubivši me po stari ruski navadi. Moral sem ostati pri zavtraku (zajuterk), ki se navadno podaje ob llih , poldvanajstih dopoldne. Na prvi pogled sem zapazil neprisiljenost in ljubeznivost ruskega »kučegazde«. Obljubiti sem mu moral, da bom dotlej prihajal obedovat vsak dan. V mojih premislekih je videl zapadno ozkosrčnost. V tej hiši sem spoznal odličen krog visokih častnikov, pisateljev, glediščnega cenzorja in dramatičnega umetnika. V družbi se vsi razgovarjajo o slovstvu in godbi, manj o politiki in dogodkih, ki napolnjujejo časopise. Akoravno so znali vsi francoski, so vendar govorili splošno le ruski.

V družbi se nihče ne briga za neznanega gosta, dokler mu ga ne predstavi kučegazda .

Obeduje se okoli šeste ure popoldanske, obed začne z »zakusko«. To je ruska posebnost. Izpiješ čašico »vodke« (žganjice) na dušek, k čemer prigrizneš razne pikantnosti: kavijara, slanih ribic, sira, vse v povzdigo teka. Posebne ruske juhe so »šči« iz presnega ali kislega zelja s smetano, in »boršč«, juha s peso. Smodke se na Ruskem v obče ne kadé, zato pa so cigarete dosti boljše kakor pri nas. Na Ruskem ni tobačnega monopola in cigarete se posamezno ne prodajejo. Po dokončanem obedu je ruska šega, poljubljati domači gospodinji roko, pri čemer poljublja ona na glavo. Kučegazdo zahvaljuješ, podavši mu roko. Potem se v salonu nadaljuje zabava prav neprisiljeno. Tu se nikomur ne zameri, ako, vzemši časopis v roke, začne čitati. Otroci, ki se odpravljajo spat, izginjajo na tihem, in tudi ostali gostje se izgube na ta način, da se družba ne moti z večnim poslavljenjem. Nekaj ur po obedu servirajo čaj. Samovar stoji navadno na mizi pred hišno gospodinjo ali domačo hčerjo, ki naliva gostom. Položaj avstrijskih Slovanov je izobraženim Rusom znan; posebno zanima češko vprašanje vse kroge.

Pripovedovanje o slovenskih razmerah, na primer o nesramnih napadih na naše zastopnike v tržaškem mestnem svetu, o brutalnosti vsega celjskega moba o priliki poseta čeških dijakov vzbujalo je samo začudenje, da se morejo dogajati taki škandali v »zapadni« kulturni državi. Posebno se pa je prikupil tisti »akademiško olikani« nemški doktor v Celju, ki je opljuval slovensko damo. Smehljaje so pravili, da žive sicer z Aziji , vendar da takih šeg nimajo pri njih narodi na najnižji stopinji izobraženosti.

Pri profesorju L., znanem slavistu,našel sem jako velik krog drugih učenjakov - slovanskih filologov. Med njimi me je posebno zanimal prof. Korš, ki zna skoraj vsega Prešerna na izust. Korš razume do pičice vse misli v njegovih umotvorih in ga prišteva svetovnim pesnikom. V bogati knjižnici prof. L.- a našel sem med drugimi knjigami tudi »Bleiweisove Novice« in prvo izdajo »Prešernovih poezij«. Jako hvaležen sem tudi znani, za »ljubljanski ruski kružok« jako zasluženi slovanofilki gospej D., ki me je vvedla na zasedanje »Slavljanskago blagotvoritelnago občestva«. Bilo je na pravoslavni praznik svetih bratov Cirila in Metoda in proslavljal se je tedaj spomin največjega slov. vojskovodje slavnega »Suvorova«. Pred otvoritvijo seje se je obrnilo vse občinstvo (med njimi posebno mnogo častnikov) k sv. podobi, nahajajoči se v desnem gornjem kotu vsakega javnega lokala, in pevski zbor zapel je melodijozno cerkveno pesem. Še-le po tem cerkvenem aktu je otvoril neki general sejo. Govorniki, sami častniki, proslavljali so nevenljive zasluge Suvorova za domovino, omenili, da je vžival veliko ljubezen med vojaki in spoštovanje pri inozemcih. V zgodovinah nemških gimnazij pri nas se seveda Suvorov komaj omenja. Pevski zbor završil je slovesnost, zapevši »Kde domov moj« in »Liepa naša domovina«. Občinstvo je burno ploskalo.

Ruska gostoljubnost se ne omejuje samo na hišo. Želeč, da bi inostranec odnesel prave nazore o Rusiji, opozarja te Rus na dobre in slabe strani svojega žitja in bitja. Meni je žrtvovala družabno jako visoko stoječa dama ves popoldan, da mi je pokazala Krepost (trdnjavo) in Ostrova (otoke). Petrograd je moderno mesto v pravem pomenu besede. Osnovano je bilo od Petra Velikega leta 1703. na jednem iz otokov Neve. Kdor gleda z mostov čez Nevo, vidi najznačilnejši del mesta. Na reki se giblje valovje kakor na morju. Največji morski parniki priplavajo v mesto po Nevi. Razun tega križa mesto cela vrsta kanalov, po katerem plovejo ves dan manjši parniki. Začetkom majnika je bilo v Petrogradu še jako hladno; jaz sem prezebaval brez zimskega plašča.

Kot posebnost ruskih mest omeniti je velikanske »sobóre«, t. j . ruske katedralne cerkve, zidane navadno v čistem bizantinskem slogu. Ako se bližaš mestu, se ti že od daleč zablestijo pozlačene kupole teh pravoslavnih hramov božjih. Navadno vidiš veliko kupolo sredi štirih manjših. Zvonik (kolokolona) stoji posebej, tudi njega pokriva navadno pozlačena kupola, in pri odprtih linah vidiš natanko vse zvonove. Posebno veličastna so pročelja teh katedral. Opozarjam n. pr. na »Kazanskij sobor« v Petrogradu . Dve impozantni kolonadi vedeta k širokim stopnicam, držečim h glavnemu portalu. Pred temle se vzdiguje veličasten portik. Vhodivšemu treba preiti celo vrsto menihinj, prosečih milih darov za cerkev, šolske zavode itd. Znotraj deli včasih do stropa segajoči »ikonostás« presbiterij z oltarjem od ladije. Na ikonostasu se nizajo jako dragocene sv. podobe, katere se svetijo od vloženih pravih demantov in biserov. V nekaterih hramih se nahajajo za ikono ­ stasom kapelice z »moščami«, t. j . s čudotvornimi ostanki svetnikov in svetnic, katere si lahko ogleda vsak drugoverec. Svetniki leže v odkriti h krstah in so pogrneni z dragocenimi sukni tako, da so telesne oblike vidne. Vsak pravoslavni vernik poljublja »mošči«.

Slovanska služba božja s prekrasnim cerkvenim petjem jako povzdiguje pobožnost. Zame je bilo nenavadno tisto večno prekriževanje in priklanjanje pravoslavnih kristjanov. Nenavadno se mi je zdelo tudi, da se na Ruskem častniki udeležujejo ravno tako vseh cerkvenih obredov kakor drugo ljudstvo, in sploh sem opazoval, da simpatično rusko častništvo ne tvarja posebne kaste. Orgelj, zvončkov in klopij ni po ruskih cerkvah. Pevski zbor stoji na desnem »klirosu«, t. j . na desni strani pred oltarjem.

Jako navadna prikazen po ulicah so odkriti ljudje, navadno kmetskega stanu, ki zbirajo prispevke za gradnjo kake cerkve ali podpore za pogorelce. To so starejši, od sovaščanov v mesto poslani zaupni možje, o katerih poštenosti občinstvo ne dvomi. Po vseh oglih najdeš ruske in tatarske prodajalce, ki v svoji pestri narodni noši z glasnim krikom ponujajo svoje blago in vzbujajo pozornost mimo - gredočih.

Ko sem šel nekega dne preko nevskega mostu, zaslišal sem za seboj besede: »Vidno, čto Nemec«. Obrnivši se, zagledal sem štiri može, po zunanjosti ruske meščane (prebivalstvo Ruskega se namreč deli na tri poglavitne stanove [soslovija], t. j . na : »dvorjan«, »meščan« in »krestjan« [kmet]).

Ustavil sem se in rekel: »Ne, gospoda, motite se, jaz sem slovanski Avstrijanec«. Nato je jeden izmed njih omenil, da je v Avstriji baje polovica prebivalstva slovanska. »Da, in še dosti več jih je kot polovica, in tudi pravoslavnih je med njimi«, sem odgovoril. Povedali so mi, da so me smatrali za Nemca po hoji in kroju obleke. Poslovili smo se kot dobri prijatelji. Mož, ki me je pred tremi minutami »psoval« za »Nemca«, nazval me je pri slovesu »golubčik«, stisnivši mi roko.

Za srednjo in višjo žensko izobrazbo poskrbljeno je na Ruskem dosti bolje, kakor pri nas. Dovršivši žensko gimnazijo, vstopajo Rusinje v visoke šole, to je »v višije ženskije kursi«. Ljubezniva rojakinja mi je pokazala »Ženskij medicinskij institut«, katerega slušateljica je tudi bila. Dame internata žive jako svobodno, prihajajo in odhajajo in sprejemajo, kogar hočejo. Za ženske, dovršivše srednje šole, katere ne pohajajo kursov, so za popolnitev izobrazbe javna predavanja, »publičnije ženskije kursi«. Nikjer v Evropi se ni razvil o toliko znanstveno izobraženega ženstva, kateremu je pot do kruha s tem jako olajšan. Tam se praktično rešuje žensko vprašanje. S tem , da ženska ne zaostaja v naobrazbi za možem, zavzema Rusinja drugo stališče v družbi, kakor pri nas Slovenka. Občevanje obeh spolov v teh krogih je manj prisiljeno, ne tako ozkosrčno kakor pri nas, kar pa nikakor ni morali na škodo. Koketnosti pri ruski ženski iz teh krogov nisem opazil.

Na Nikolajevem kolodvoru sem sedel na vlak, da me odpelje v Moskvo. Železnica iz Petrograda v Moskvo se je zgradila za Nikolaja I., ki je baje na vrašanje, kod naj pelje proga, vzel ravnilo in potegnil na zemljevidu ravno črto iz Petrograda v Moskvo. V kupeju II. razreda sedel sem prijaznemu gospodu nasproti, s katerim sva začela kmalu živahen razgovor. Omenil je, da ne pozna mnogo inostranskih potovalcev, katere je privabilo v deželo zanimanje za ruske razmere. Zaslužek je privlačna sila. Uslužljivost nasproti inozemcu diči posameznega Rusa, posebno pa ruskega uradnika. Nato sem se spomnil besed nekega Rusa na mestnem uradu v Petrogradu, kjer so izročali inozemcem in domačinom »pasporte« (na Ruskem ga mora imeti vsak domačin), da že čaka štiri ure brezuspešno na svoje dokumente, da bi ga pa uradnik že zdavno zadovoljil, ako bi z njim govoril francoski. Reči je hotel, da »činovnik« tujce očitno protežuje pred domačini. Omenil sem svojemu sopotniku, da ima rusko plemstvo še mnogo privilegijev, na kar je dejal: »Le na videz, in to je glavna razlika med Rusijo in Avstrijo, da so pri nas privilegiji na papirju in jih v istini ni, pri vas pa, da niso več zakonito utemeljeni, resnično pa eksistujejo; poglejte le, koliko je pri vas ministrov, generalov in drugih visokih uradnikov neplemitašev.« Zašla sva na socijalno vprašanje in omenil sem velike stavke premogokopov po Češkem, na kar je odgovoril: »Kako dolgo vendar se je vlekel ta spor med delavci in delodajalci, ne da bi vlada posegla vmes; vaša vlada je očividno odvisna od velikih kapitalistov in se ne upa podpirati opravičenih zahtev delavcev. Drugače je pri nas v Rusiji. Ako nastane razprtija, zaukaže naša vlada jedni kakor drugi strani podvreči se njeni, kolikor mogoče za obe strani pravični razsodbi. In ravno tako so zvezane vaši vladi roke proti Židom, ki imajo skoraj ves vaš kapital v rokah, dočim je naša od Židov popolnoma neodvisna in jim precej prikrajšuje jednake pravice z drugimi državljani. V ruska vseučilišča na pr. se sprejema 10% Židov, in na pravniško fakulteto samo 5%. Državna služba je Židu dostopna še le tri leta po prestopu h kakšni kristjanski konfesiji. Zakon med Židi in pravoslavnimi pa je prepovedan.«

Vozili smo se mimo rodovitnih krajev. Pa tudi precej tovarn sem videl na tej progi.

Z nekim pobožnim čustvom vstopil sem v staro stolico mogočnih cesarjev, v slavno Moskvo. Kmalu sem se prepričal o resničnosti besed, da ima Petrograd bolj zapadno lice, in da spoznaš prav o rusko življenje šele v starodavni Moskvi.

Slučaj je hotel, da sem dal opravek zobozdravnici. Priznati moram, da se je s svojo nežno roko vedla spretneje kakor zobozdravniki v Avstriji, katerim sem dajal opraviti.

V sredini mesta na visokem holmu, previšujočem vso Moskvo, leži Kreml, v katerem so osredotočeni skoraj vsi spomini na preteklost te stolice. Napotil sem se tja gor in vstopil sem skozi »Nikolajevska vrata«. Prvi vtisek je nepopisno prijeten. Najboljši opis, najizbornejša slika ti ne moreta vzbuditi približne predstave o veličastnosti Kremla. Moj občutek je bil: kje začeti z ogledovanjem, toliko znamenitostij nudilo se je mojim očem na prvi pogled. Povspel sem se sprva na »Ivan Velikija t. j. velikanski zvonik, ki je 82 metrov visok, s petimi nadstropji, štiri spodnja so osemvoglata, peto okroglo. Vrh pokriva pozlačena kupola s pozlačenim križem na mestu prejšnjega, katerega so odtrgali Francozi l. 1812., misleči, da je iz zlata. Na prvi pogled z visokega zvonika sem osupnil. Tako nenavaden, čudovito nenavaden je bil zame pogled preko mesta, ležečega mi pod nogami. Kamor se ti ozre oko, same raznobarvne, rudeče, žolte, zelene strehe, med katerimi mole kvišku velikanske pravoslavne cerkve, značilne, pozlačene kupole; zraven pa posebej stoječi zvoniki-velikani. Ta vtisek bil je tako prijeten, da sem dolgo le občudoval ensemble, ne spustivši se v podrobnosti. Pravijo, da ima »belokamennaja« Moskva že nekoliko azijatsko lice. Nazvanje »Rome Tatare« je tudi opravičeno; pozneje so me spominjala mesta ob Volgi s tatarskim prebivalstvom na Moskvo. Izmed podrobnostij zanimal sem so najbolj za »Vrabčeve gore«, odkoder je Napoleon prvikrat pogledal na stolico, predno je vstopil vanjo. Na tem mestu, kjer je nekdaj stal zmagovalec vse Evrope, nahaja se dandanes gostilna z verando; razgled odtod ne zaostaje za tem z Ivana Velikega. Smelo lahko trdim, da predstavlja vsako poslopje Kremla zgodovinsko arhitektonično znamenitost.

Začnimo pri »Velikem dvorcu« (Bolšoj dvorec). V posebnem njegovem traktu se nahaja Terem (Teremij dvorec) s celo vrsto malih, nizkih, starinsko opremljenih sob, večjidel v stanju, kakor so bili ob času smrti carja Teodora (1682). Posebno znamenita v velikem dvoru je Jurijeva dvorana. Stebri in vitki slopovi nosijo strop, nad kapitelji se nahajajo Viktorije s ščiti, na katerih so zaznamovane zmage Rusije in grbi podvrženih pokrajin. Na stenah so vdolbena na mramornih ploščah z zlatimi črkami imena in osnovna leta polkov, odlikovavših se v ruskih vojnah ter imena vseh častnikov, obdarjenih z redom sv. Jurija t. j. z najvišjim ruskim redom za vojaške zasluge.

Najzanimivejši del dvora je zakladnica (Oružejnaja palata). V tej vise viteške oprave starih carjev in bojarov (plemenitašev), poleg mnogovrstnega starinskega in novega orožja, pa tudi zastave, ko so bile vzete premaganim sovražnikom. Tako sem našel v jednem kotu celo kopico zastav s svetimi podobami z napisom: »Венгерскія знаменя взятая въ 1849. году.« (Zastave l. 1849 premaganih ogrskih polkov.) Popolnoma jednake s sv. podobami sem videl pozneje v narodnem muzeju v Budimpešti in tudi povedal svojemu madjarskemu vodniku po muzeju o ogrskih zastavah v »Orožni palači«, kar nanj očividno ni napravilo najprijetnejšega vtiska. V drugem kotu našel sem kopico poljskih zastav. Prevedeni napis se glasi: Aleksander I. dobrotnik Poljske, podaril je te zastave svoji poljski armadi. Velikodušju odgovorila je izdaja. Hrabra, zvesta ruska armada je vrnila te zastave, vzevši Varšavo in prizanesši ji 24. in 26. avgusta leta 1831.

V dvorani orožne palače na Kremlu se nahajajo krone, žezla in prestoli starih carjev, poleg tega pa tudi insignije zdajšnjega carja in carice. V sredini te dvorane stoji steklena omarica s carjevo uniform o in caričino obleko, kateri sta nosila pri kronanju. Razun dvorov, (poleg velikega je na Kremlu še mali dvor, ker je bil rojen car Aleksander II.) okraša Kreml še cela vrsta znamenitih cerkva. V centru Kremla stoji »Uspenskij sobor« (cerkev Marijinega vnebovzetja.) Sredi te v 14. st. zidane cerkve se nahaja nizek podij, na katerem se še dandanes kronajo carji. Ob stenah se vrste rakve starih patrijarhov. Nasproti tej Marijinej cerkvi stoji »Arhangelski sobor« (cerkev nadangelja Mihaela), po zunanjosti in notranjosti jako podoben prej omenjenemu »soboru«; v onem so pokopani carji iz Rurikove rodovine in Romanovci do Petra Velikega. Carji od Petra naprej leže v trdnjavi v Petrogradu. Na zapadni strani se vzdiguje na najvišjem mestu Kremla »Blagoveščenskij sobor« (cerkev Marijinega oznanjenja), osnova od Vasilija Dimitroviča l. 1377. V tej cerkvi vršili so se krsti in sklepale poroke starih carjev. Devet impozantnih kupol z zlatimi križi na vrhu nakupičenih je na pozlačeni strehi. Resnično eleganten in originalen pogled! Poleg cerkva nahajaš na Kremlu moški samostan »Čudov mužskój monastijr« (čudež moški samostan), nekdanji sedež moskovskega metropolita in ženski samostan »Vosnesénskij gevičij monastijr« (devičji samostan vnebovzetja) s katedralo v sredi samostanskega poslopja z 15. st, kjer je pokopanih 38 velikih kneginj in caric. Tik omenjenega »Ivana Velikega« leži »car-kolokol« največji zvon na svetu. Visok je 5.8 m. V njegovi votlini ima prostora 200 ljudij. Ne daleč od njega se dviga veličastni, še neizgotovljeni spomenik carja Aleksandra II. Poleg tega se nahajajo na Kremlu še kremlovska vojašnica, sinodalje poslopje in arzenal, pred katerim leži več kopic l. 1812 Francozom odvzetih topovin sicer francoskih, avstrijskih, pruskih, italijanskih itd. Skozi »Odrešenikova« vrata zapuščamo Kreml. Nad portalom se vzdiguje 62 m visok stolp z ruskim orlom na vrhu. Nad vhodom je vzidan paladi Kremla t. j. Odrešenikova podoba, na povelje carja Alekseja Mihajleviča l. 1685. postavljena na tem mestu. Aleksej je zaukazal, da ne sme nihče pokrit hoditi skozi vrata, in še dandanes se odkriva vsak Rus gredoč skoz nje. Kreml je Rusom svet in tja romajo trumoma kakor na božjo pot.

Po širokih ulicah Moskve vlada jako živahen promet. Pestra množica se giblje po njih. Seveda srečavaš navadno ljudi v noši naših mest. Zraven vidiš bradatega mužika (kmeta) v laptah (pletena obutev) in zakrpanem kaftanu, včasih se prikaže ruski svaščénnik (duhovnik) v dolgi rjavi suknji z dolgimi lasmi in dolgo brado. Posebno često zapazuješ ruskega trgovca, ki ima slično nošo kakor polski žid v Galiciji. Vendar vidiš na prvi pogled, da nimaš pred seboj Abrahamovega pravnuka. Moskovski »kupčiha« je jako popularen in v obče priljubljen. Če pa slučajno kdo izmed njih (izvanredni slučaji) koga okane žrtvuje debelo svečo kakemu svetniku za pokoro. Idoč po ulicah jako često srečavaš »traktire« (nar. gostilne) in sicer v Moskvi od najprimitivnejših do najelegantnejših. Vstopivši v navadni traktir, zapazil sem v prvi vrsti bufet, na katerem so razstavljene razne ribice, redkev, sir, surov o maslo, gnjat, itd. Na sprednjem koncu mize je nekoliko okrožnikov razstavljenih z narezanimi kosci rib, mesa, itd.; poleg teh leži par vilic. Gostje zahtevajo navadno »rjumku vodki« (čašico žganjice), k kateremu »zakiisivajut« (prigriznejo) zajemavši iz omenjenih okrožnikov. Plača se samo za vodko. Po gostilnici stoje z belimi prti pokrite okrogle mize. Pred »mužiki« z vzadi ravno ostriženimi lasmi stoji samovar s kropom. Čaj in sladkor nosi seboj. Tako pijejo čaj večje družbe jako po ceni. Za 10–15 kop. mu po večkrat zakurijo samovar. Gotovo napravljajo mužiki, mirno čaj srebajoči in med seboj razgovarjajoči boljši vtisek kakor naše ljudstvo razgrajajoče in razbijajoče po gostilnicah. Sicer pa srečaš tu in tam od vodke pijanih ljudij. To pijačo pa prodajajo posebno po kramarijah (lavočzah). Traktir za elegantna Moskviče je n. pr. »Bolšaja moskovskaja gostilnica«. Cela vrsta visokih in prostranih dvoran se nahaja v prvem nadstropju. Nenavadna prikazen bila je zame množica belo oblečenih strežajev »čeloveki« ki obkolijo prišlega gosta. Obed iz pet jedil stal je 1 rubelj 25 kopejk. Obed à la carte je dosti dražji. Kruh se ne plača, to se ne vjema s »široko naturo« Rusov. V elegantnih restavracijah je pivo dobro, Prodaje se navadno v buteljkah. Drugo za nas zaradi mlačnosti sploh ni pitno. Sploh Rus navadno k obedu ne pije ne vina ne piva. K obedu izpraznuje malo stekleničico vodke. »Stakán čaju« ali »kofe« konča navadno vsak obed.

Moskovska znamenitost je »Historičeskij muzej«, po katerem me je vodil neki »hranitelj« (kustos). V teh dvoranah zaporedoma ogledala sva si kameneni, bronsovi in železni vek. Imenitne so bile izkopine od bregov Volge in Dnjepra. Odtod so bili zanimivi kopije in odlomki »kurgonov« (mogil). G. kustos je omenil, da se pozna ruski vojni opravi, posebno na ščitih in mečih, vpliv finskih in švedskih plemen, s katerimi so se Rusi pogostoma stikali v vojnah. Vsaka dvorana tega velezanimivega muzeja slikana in dekorirana (tudi dveri, okna) je jako okusno v duhu onega časa, katerega proizvodi se v njem nahajajo. Ruski slog pre je osnovan na bizantinskem in kaže posebnosti samo v malenkostih, vidnih na oknih in vratih. Gosp. N. opozoril me je na kopije različnih imenitnih slik in stenskih slikarij, po originalih iz ruskih in carigrajskih cerkva. Posebno zapamtil sem si podobo Marije in stenske mozaike v oddelku »Kijev«, katerih originale sem videl pozneje v »sofijskem soboru« v Kijevu. V muzeju sem imel čast seznaniti se z grofico Priskovijo Sergejevno Uvarovo, predsednico moskovskega arheološkega društva. V naših razmerah je nemogoče, da bi stala ženska na čelu znanstvenega delovanja. Na Ruskem je drugače. G. N. zagotovljal me je, da je grofica učenjakinja v arheologiji ter da vspodbuja vse ostale člene po svoji neumorni delavnosti in požrtvovalnosti.

V nedeljo sem izletel v šetalisče: »Scokolni českaja rošča«, t. j. najpriljubljenejše sprehajališče Moskvičev. V prejš¬njih časih so lovili carji po pralesu, ki se je izpremenil v velikanski park z jelovjem in s širnimi tratami. Po mnogoštevilnih »dačah« živi po leti premožnejše moskovsko prebivalstvo. Na velikanskem prostoru okoli paviljona se je kar trlo ljudstva, večinoma meščanskega; pa tudi po drevoredih so šetali trumoma. Zanimiv je tudi bazar. V lesenih bajtah so prodajali pijačo, sladoled (moró-ženoe), igrače i. dr. Zvoki raznih lajn, nikdar ne prestajočih, so vabili ljudstvo v različne cirkuse, zverinjake, panorame itd. Pravi »Wurstelprater«, vendar še živahnejši!

Po pešpoti mimo ograjenih, senčnatih prostorčkov, kjer so sedele rodbine za samovarom, zašel sem na travnik. Tam sem videl pravega mužika in babo (tako se nazivlje kmečka žena). Sedeli so v gručah. Opazoval sem množico zbranega ljudstva na obširnem prostoru. Živahno je bilo kakor na mravljišču. Poleg mene je zaigral duet, jeden je neusmiljeno piskal na piščalko, drugi je hrabro spremljal na harmoniko. Okoli te gruče se je nabiralo vedno več in več poslušalcev, tako da so mi končno zastaviti razgled. V drugi gruči vstala je ženska in začela solo-ples, ki obstoji v jako brzem odskakovanju in metavanju nog in se vrši navadno vedno na istem mestu. Kretnje stasite ženske so se mi zdele jako graciozne. Fant je spremljal na balolajko, t. j. naroden instrument s tremi strunami. Jednolična melodija me je spominjala godbe zadnje figure plesa »Kolo«. Seveda je brhka plesalka privabila mnogo gledalcev, ki so ji ploskali oduševljeno.

Šel sem pogledat k tretji večji tolpi, kjer so fantje in fantiči metali denarje kakor pri nas. Blizu je plesalo kakih 70 do 80 mladeničev in mladenk narodni ples. Neprestano pojoč hodili so polagoma v krogu in spreminjali svoja mesta. Neki fant z dobrim glasom je pel otožno melodijo, na kar je vpadal zbor. Ples s petjem trajal je jako dolgo in postajal za me jednoličen, posebno ker besed s brezkončnimi kiticami nisem razumel. Končno zavrtel in zasukal se je vsak fant tako, da je obstal poleg dekleta. Na mah so se fantje odkrili, priklonili in poljubili dekleta. Tako se je zabavala kmečka mladina na Ruskem. Nobenih surovostij nisem opazil, ne slišal kletve, o pretepu pa ni bilo niti govora. Gotovo ruska narodna pijača, čaj, ne razburja tako duhov, kakor naša slaba vina po krčmah in konsumih!

Zjutraj sem sedel na jaroslavskem kolodvoru na vlak, dospel v Sergijevo okoli pol jedenajste ure in se takoj odtod odpravil z droško v Trojice-Sergijevsko-Lavro. Ta samostan je poleg staroslavne lavre v Kijev u najimenitnejši, najbogatejši in zgodovinsko najznamenitejši vse Rusije. Visok zobkast zid z deveterimi stolpi obdaja 13 cerkva in kapelic v raznih slogih z brezštevilnimi zvoniki in kupolami, bleščečimi v zlatu in raznih barvah, teologično akademijo in z mnogimi drugimi poslopji. Vhod samostanskega dvorišča oblegalo je mnogo prodajalcev sveč, svetih podob itd., med njimi sem zapazil tudi menihe v črnih haljah z baržunastimi, zgoraj ploščastimi čepicami. V sredi dvorišča v kapelici izvira »sveti studenec«, iz katerega so neprestano zajemali in pili pobožni romarji. Poleg njega se vzdiguje obelisk, na katerem so zaznamovani glavni zgodovinski dogodki tega samostana

Obstali smo v »Mletu«, v jedni najživahnejših postaj vse proge. Sploh je promet na cesti velik. Koliko ekvipaž nas je prehitelo! Od daleč smo zagledali kartone in kartončke na kozlih približajočih se vozov. Tedaj je Angličan v čudnem navdušenju zaklical: Kartoni, kartoni! Gotovo sede dame v vozu. In ko so se nam res prikazale sedeče dame v vozovih, gledal jih je z zadovoljnim nasmehom in se še dolgo oziral za njimi.

Zaradi zadržka zjutraj vozili smo se pozno v noč. V mesečini dvigali smo se po soteski med skalnimi vrhovi. Čudno romantični sta bili dve na pol razpadli gruzinjski trdnjavici. Poleg ceste je bil v irslatine. Voda je imela okus po žveplu.

Pozno smo prispeli v Pasanaur, kjer smo legli vsi štirje v jedni sobici k po­čitku.

Drugo jutro smo se odpravili dalje na pot. Gore so postajale nižje, vegetacija bujnejša. Na desni in levi so se svetile v jutranjem solncu gruzinjske vasi, ki so napravljale ves drug vtis kakor ubožna osetinska sela na severni strani prelaza.

Ustavili smo se v Anamru, slikovito ležečem v vznožju hriba z razvalinami trdnjave.

Naš pogovor se je sukal samo okoli Tiflisa. Vsi smo želeli, da bi bilo vožnji kmalu konec. Učitelj je pripovedoval: »Potovanje po Kavkazu ni skoz tako lahko kakor ravno »Bojenno Gruzinjskc j daroge«. Treba se je preskrbeti z živežem za več dnij, s konjem in z dobrim vodnikom-domačinom. Ta ravna s teboj po­šteno, dokler mu ne ugovarjaš. Ako ga pa razžališ, tedaj se pa varuj njegove maščevalnosti.

Na Kavkazu živi 40 raznih narodov in plemen, tako, da se kavkaško gorovje s popolno pravico imenuja »gorovje jezikov«. Žive od poljedelstva in živino ­ reje, drugi izgotavljajo orožje, tretji tkejo preproge itd. Kavkaski narodi se dele po pasmah na Arijce, Turke, Tatare in Semite. K Arijcem pripadajo trije milijoni Rusov, Gruzinci, Mingrelci in Armenci; Čerkesi, Kurdi in Oseti; dalje Perzijanci. Turško-tatarskega plemena so Turki in Tatari; semitskega pa Čecenci in Lesgijci in nekoliko židov.

Kavkazi so krasnega stasa in obličja in se smatrajo za najlepše ljudi na zemlji.

Prihodnja znamenitejša postaja je bila Mchet, dandanes ubožna vas pri iztoku Aragve v Kuro, če z katero vede kamenit most. Z rimske dobe so vidni ostanki mosta. Mchet je iz najstarejših mest Gruzije in je bil pred Tiilisom stolica države. Mestu protipoloženi hrib kaže ostanke grada Armo-Triche, najstarejšega vladarskega sedeža tega kraja. Najznamenitejše poslopje je Sveti Zhoveli sobor, postavljen baje v 4. stoletju na mestu, kjer se je našla Kristusova obleka, prenesena od zidov v Mchet. Mnogo gruzinjskih kraljev iz roda Bagratidov je pokopanih v cerkvi, izmed katerih tudi poslednji Jurij XIII. (+ 1801). Videli smo nekoliko Gruzinjk krasotic. V mraku smo se bližali mestu. Dvadnevna vožnja utrudila nas je vse.

Z veseljem smo pozdravili predmestje Tiflisa . Vozili smo se mimo »kabakov« (gostiln), iz katerih se je slišala čudna azijatska godba. Pripeljali smo se mimo železnega križa na porfirnem podstavu, postavljenem v spomin srečne rešitve carja Nikolaja I. iz smrtne nevarnosti za njegovega potovanja po Kavkazu 1. 1837.

Pred nami je bilo razprostrto mesto. Vozili smo se mimo cele vrste malih mesnih in ribnih prodajalnic. P o ulicah je begalo živahno ljudstvo, govoreč in smejoč se. Vse me je spominjalo na jug. Na postaji nas je sprejelo nekoliko grozno sitnih komisionarjev.

Tiflis, stolica generalne gubernije Kavkaza in gubernije Tiflisa, (159.000 prebivalcev) leži na bregovih Hure v dolini, obdani s kamenitimi gorami. Te branijo mesto od vseh stranij vetrov, kar je vzrok neznosne vročine, vladajoče v Tiflisu. Že ime (Tbilikalek) pomenja vroče mesto. Takoj prvo noč sem občutil neznosno soparico. Drugo jutro sem zašel v kavarno, kjer so vsi jedli kislo mleko iz precej velikih loncev. Denar je prejemala stara Gruzinjka.

Puškin pravi o njih: »Ne poznam nič gnusnejšega od gruzinskih bab, to so »copernice«.

Dopoldne sem si ogledal »Kavkaski muzej«. Videl sem izvrstno urejene zoološke, botanične in etnografske zbirke. Stenske slike so predstavljale bajke, nanašajoče se na Kavkaz. V jednem oddelku so bile starožitnosti.

V Tillisu splošno pijejo vino. Za večjo buteljko boljšega sem plačal 20 kopejk. Voda v Tiflisu je zaradi žveplene primesi tujcu škodljiva. Tifliška vina se dolgo ne ohranjajo, vendar nekatera, kakor kahetinska in karabahska, niso slabša od burgundskih. Vspel sem se na polovico gore, ležeče nad mestom. Pod menoj se je bolj in bolj prikazoval Tiflis, bliščeč v čudni mešanici barv. V bližini so štrlele kvišku razvaline porušene trdnjave. Od severnega dela ruskega mesta z modernimi poslopji razlikoval se je znatno južni azijatski s svojimi nizkimi ploskvokritimi hišami.

Vstopil sem na armensko pokopališče brez ograje. Videl sem mnogo rakev s čudnimi hieroglifi. Na grobeh so sedeli fantje in dekleta, šaleč se in prepevajoč pesmi.

Spustil sem se po drugem potu navzdol in prišel mimo opekarne, kjer so delali — bilo je v nedeljo — perzijanski delavci. Zašel sem tudi med bujne vrtove Tifliškega predmestja. Ob cesti se je vrstila gostilna za gostilno; za njimi pa so se razprostirale grede z vinsko trto in sadnim drevjem. Po potu vrta sem srečal krdelo veselih Gruzinjcev. Dva sta piskala na piščali, dva pa z vso močjo bila ob velikanska bobna. Neki debeluh je skušal dajati takt s svojo palico. O d blizu in daleč slišal si enake in podobne glasove. Tu pa tam je počil strel, švignila raketa pri belem dnevu.

Prišel sem na breg Kure, kjer se je kopalo na prostem mnogo Gruzinjcev. Zna o je, da je Gruzija pribegnila pod pokroviteljstvo Rusije že 1. 1783., popolnoma iz lastne volje ter se podvrgla ruskemu carju Aleksandru I. leta 1802.

Gruzin i so jako bojevit narod, ki je pokazal svojo hrabrost že pod ruskimi praporji. Poleg Gruzinjcev tvorijo večino prebivalstva Rusi in Armenci. Sploh se pa baje govori v Tiflisu v 70 jezikih. Znamenito je tudi to, da je dvatkrat toliko moškega, kakor ženskega prebivalstva.

Večer sem prebil v gledališču, kjer se je predstavilo »Prestupljenje in Nakazanije«, »Zločin in kazen«. Ne morem pa reči, da sem zapustil Talijin hram z zadovoljstvom. Krivi niso bili igralci, temveč igra, ki je posneta po romanu Dostojevskega, ki vživa svetovno slavo in priznanje, toda predelan v dramo da lekon nima več prvotne vrednosti.

Drugi dan me je poslal sopotnik učitelj k zdravniku — Armencu, ki me je obsodil na osem dni v posteljo, — konstatiral je namreč dizenterijo, ki je v Tiflisu poleti vedno epidemična. Omenim to radi tega, ker velja tam pri tej bolezni druga dijeta kakor pri nas. Osem dni nisem smel zavživati ničesar razun nekislih tekočin. Pri nas pa zaukazuje zdravnik vina itd. V hotelu stregli so mi Gruzinjaki, prav postrežljivi, razumni in pošteni ljudje, kojih samo jeden ni znal ruski. V tej sili mi je bil jedina tolažba — Puškin.

Ozdravivši sem poiskal ravnatelja »vzaimnago kreditnago obščestva«, rodom Armenca, (na njega sem imel priporočilno pismo znanega armenskega kneza v Petrogradu). Armenci se ponašajo s tisočletno kulturo; že pred Kristusom je dosegla njihova država največje slave. Dandanes bodo podložniki perzijanski, turški in ruski. Seveda so razmere ruskih Perzijcev najprijaznejše. Oni razpolagajo z velikim kapitalom in so lastniki velikih tovaren. Neko tovarno za sukno bogate armenske knežnje ogledal sem si tudi jaz. Omenjeni ravnatelj zameril se je kot urednik nekega armenskega lista s preostrim pisanjem generalnemu guvernerju knezu Golicinu, ki je vsled tega prepovedal izdajo onega lista.

Generalni guverner Golicin ni identičen z jugoslovanskim protektorjem, knezom Golicinom v Petrogradu, ki je, prepotovavši Črnogoro, Dalmacijo, videl Ljubljano, Celje in Gradec in nato spisal kakih šest člankov v »Peterburških Vedo: mostih«, seznanjajoč v njih rusko občinstvo z žitjem in bitjem slovenskega naroda. Iz vsake vrste odseva vodilna misel, da so Slovenci krepak narod, imajoči vse pogoje za obstanek. Letos je potoval v Bolgariji. Na pisateljskem polji je delaven pod imenom »Muravlin«. Kot uradnik zavzema v Petrogradu mesto: »Pomosčik stats sekretarja gosudarstvenago soveta«.

»Gosudarstvenij sovet« vstvaril je Aleksander I. 1. 1810. po vzoru Napoleonovega: Conseil d'etat. Njegov delokrog obstoja v tem, da podpira carja v izvršitvi zakonodajne moči. Članovi državnoga sveta so veliki knezi, najvišji državni in dvorni dostojanstveniki, aktivni in bivši ministri. Vsi se imenujejo doživotno. Poleg tega šteje Rusija 10 ministrstev in to ministrtvo 1) dvora in carske hiše, 2) inostranskih del, 3) notranjih del, 4) finančno, 5) pravosodno, 6) za narodno izobrazbo in javni pouk, 7) za promet, 8) za domene, 9) za vojsko in 10) za mornarico. Rusija nima ministrskega predsednika, med posameznimi ministrstvi ni one vezi in vzajemnosti kakor na zapadu.

Pa vrnimo se zopet k armenskemu ravnatelju v omenjeni denarni zavod. Ta prijazni gospod mi je dal iz lastnega nagiba podložnega uradnika za spremljevalca po Tiflisu. Po ozkih in krivih ulicah popeljala sva se v del mesta, kjer se nahajajo ulice samih kopeli. Vstopili smo v znamenite perzijanske »narodnije bani«. Odkažejo ti kajuto in te ostavijo samega z »banščikom«. Vroči železo-žvepleni vir se izliva v globoko banjo, izsekano v skali. Raztegnem se po toplih kamenitih tleh. Banščik se spravi name in mi začne lomiti člene, iztegovati prste, silno biti s pestjo, vendar ne čutiš najmanjše bolečine, temveč čudno olajšanje. Potem te tere z volneno rokavico, močno obrizga s toplo vodo in začne drgniti z namiljenim platnenim mehurjem. Neizrečeno prijetno čuvstvo. »Gorko milo te obliva kakor zrak«.

Vozili smo se po ozkih in umazanih ulicah armenskega in perzijanskega dela mesta. Štacune so polne turškega in perzijanskega blaga. Posebno je v čislih tifliško orožje. Nenavadno je to, da so delavnice kakor prodajalnice na cesto in da delajo rokodelci pred tvojimi očmi.

Mnogo blaga se prodaje na tržnih dneh, ki sledijo v Tiflisu jako hitro jeden za drugim. Sploh pa trgovina tega mesta velikansko procvita zaradi svoje ugodne lege na mestu, kjer se križajo trgovske ceste od Kaspijskega in Črnega morja in od armenske visoke planote čez Kavka z v Rusijo. Glavni predmeti trgovine so preproge, volnena, bombaževa in polosvilnata sukna.

Odtod sva šla v »botaničeskij sad«. Na severni strani trdnjave se razprostira v okolici polno naravnih krasot. Flora je južna. Nekatere rastline, katerim je tifliško podnebje hladno, nahajajo se v cvetličnjakih. Prosto rastejo limone, pomeranče, fige, palme itd. V sredi šviga naraven vodopad v globok in kamenit kotel. Na griču sredi vrta, odkoder imaš razgled na perzijanski del Tillisa, leži restavracija, ki dopolnjuje prijetnosti botaniškega sada.

Vozeč se v predmestje pokazal mi je moj spremljevalec lečebnico od steklosti. Vozili smo se po krasnih drevoredih mimo letovišč in »sadov« z letnimi gledališči, seveda, žalibog, v neznosni vročini. Izvoščik iz Saratovske gubernije je bil jako zgovoren mož in nam je vedel povedati o vsakem poslopju. Oddahnila sva se prvikrat v restavraciji pod javorjem velikanom, kojega deblo trije možje z raztegnjenimi rokami ne bi mogli objeti.

Nekaj me je razjezilo, namreč to, da moj spremljevalec izmed tifliških rastlin še jedne ni poznal. Zato pa je spisal nekoliko armenskih igrokazov kot bivši re­žiser narodnega gledališča. Z nekakim navdušenjem se je zavzel za pravice Čehov, s katerimi imajo Armenci jednako usodo. Pričakujejo »zjedinjeno Armenijo«.

Po obedu sva se povspela k cerkvici na gori severno od Tifilisa. Stopila sva v kapelico pokopališča, ležečega okoli cerkve. Tu me opozori moj spremljevalec na spomenik slavnega ruskega pesnika Aleksandra Gribojedova , umorjenega leta 1829. v Teherani v Perziji, kjer je zavzemal mesto ruskega poslanika.

Dospevša vrh gore, uživala sva popolen razgled na mesto in dolino Kurć. Prišla sva mimo malega medveda, priklenjenega z verigo k drevesu, ki je pulil mimogredoče za krila in hlače. V gostilni je sedel perzijanski plemenitaš, ki je večkrat privzdigaval okoli vratu visečo torbo, napolnjeno z denarjem in se oziral s ponosom.

Večer sva prebila v prav prijetno hladnem »sadu«, kjer je igrala turška godba. Največ odobravanja sta žela italijanski pevec in njegova žena, prepevajoča ruske pesmi s svojim akcentom. K najini mizi je prisedel podpolkovnik, policijski častnik, rodom Armenec. V ostalem se je pletel razgovor o raznih stvareh, dokler se nismo razšli spat.

Drugi dan pa sem pred odhodom ogledal »Vojenno-istoričeskij-muzej« s slikami, kiti predočujejo glavne dogodke iz dobe zavojitve Kavkaza in portrete mož, odlikovavših se v tej vojni.

Ob 11. uri dopoldne sedel sem na vlak »Zakavkazkoj želftznoj darogi«. V kupeju tretjega razreda sedelo je nekoliko oboroženih Gruzinjcev, ki so med seboj kramljali. Vozili smo se mimo jednoličnoga hribovja Gruzije, v globoko vrezani dolini je šumela Kura. Poleg mene je jedel neki Gruzinjec svoj priprost obed. Olupivši zeleno kumaro in nasolivši jo, snedel jo je s kruhom. Tovarišijo mi je delal učenec duhovnega učilišča. Bil je Gruzinjec, ne govoreč posebno dobro ruski. Opazovala sva, da so kraji rodovitnejši, videla mnogo polj, posejanih s koruzo, vmes pa tudi kako tobačno plantažo.

L . 1878. priklopil se je Batum, cilj najinega potovanja po železnici, ruski državi. Tedaj je imelo mesto 1000 prebivalcev, dandanes jih ima 35 000. V Batumu žive Rusi, Gruzinjci, Armenci, Grki, Turki, Židje in drugi. Batum ne raste po dneh, temveč po urah. Zaliv njegov se smatra za jednega izmed najboljših po sevastopolskem v Črnem morju. Odlikuje se s prirodnimi prednostmi. Trgovina cvete, zlasti se mnogo odvaža nefte in čaja. V bližini Batuma je mnogo letovišč, ki so razpoložena v nekoliki višini nad morjem, oddaljena od močvirja in prosta mrzlice. Dvanajst verst od mesta leži dolina »Čakva«, slovita zaradi svojih čajnih plantaž. Uprava carskih posestev goji tudi čaj, oranže, limone, mandarine, bombaž in različne obrtne rastline tropične zone. V okolici batumski je neftina zemlja. Sadjereja izvrstno procveta.

Obžaloval sem jako, da sem videl Batum samo ponoči. Prispeli smo tja namreč okoli desetih zvečer.

Odpravil sem se na pristanišče, kjer sem vzel biljet v Odeso. Vstopil sem na veliki parnik »Veliki j knjazi. Konstantin«. Odkazali so mi kajuto prvega razreda s šestimi ležišči na tretjem krovu. Bila je visoka, svetla, obstavljena z dragimi posteljami, mramornimi umivalniki, zrcali in pokrita s preprogami. Kurjava kajute kakor tudi vsega parnika je parna, ventilacija umetna, razsvetljava povsod električna. V prvem razredu bilo je prostora za 97, v drugem za 82, v tretjem za 500 pasažirov. Parnik lahko prevaža 30.000 pudov tovora (l pud = -10 funtov = 1638 kilogramov). Odloživši prtljago, šel sem v salon I. razreda, ki s svojim razkošjem in svojo udobnostjo spominja salonov najboljših evropejskih gostilnic. Stene visokega salona so bile mramorne, z zrcali obvešene, med katerimi so bila okna. Okrog sten so stali divani, obiti z dragim suknom, bufet, pijanino in pisalna miza s precej veliko knjižnico. Sredino salona zavzemalo je osem miz s fotelji za sto oseb. Elegantna gospoda je sedela pri večerji. Tla so bila parketna z drobnimi risbami, pokrita z bogatimi preprogami.

Damske kajute I. razreda so bile na drugem krovu na desni strani; na levi kajute za visoko gospodo, bufet, kopel. Uradnikov in poslov je bilo 65.

Skoraj do 30. leta minolega stoletja na Črnem morju še ni bilo ne jednega ruskega parnika za trgovske namene in vodo Črnega in Azovskega morja so »brazdili« le parniki pod praporji inostranskih držav. Plavale so ondi samo vojn e ladije, pripadajoče crnomorskomu admiralstvu. Prvi trgovski parnik je bil postavljen na prošnjo kneza Voroncova na račun dohodkov Odese na nikolajevski verfi leta 1828.Po Rusiji