Po Hrvaški Švici in okolici s kolesom
| Po Hrvaški Švici in okolici na kolesu Juraj Lubič |
| |||||||||||||
1[uredi]
Potovanje samo na sebi ni nič posebnega. Potovali so že v prastarem veku, ko je Bog pri gradbi babilonskega stolpa predrznim graditeljem zmešal jezike, da so morali iskati po prostranem svetu najpripravnejših prostorov za svoje naselbine; potovalo se je pozneje in potuje se še dandanes. Razlika med potovanjem v starem veku in med dandanašnjim potovanjem je ta, da je človeški um v novem veku iznašel razna umetna občila, katerih se poslužuje sedanji potovanja željni svet, dočim so morale prej večinoma le človeške noge služiti v to, da se je prišlo od enega kraja do drugega, Vrhutega pa je danes svet častihlepen in si izmišljuje prav neverjetne, da ne rečem neumne načine potovanja.
Potujejo peš, v vozeh, na konjih, po železnici, po parobrodih, v čolničkih, zrakoplovih, zabojih, sodih i. t. d. i. t. d., in že o vsakem potovanju čitamo po raznih listih opise, ki naznanjajo, kak rekord je ta ali oni dosegel, kako nevarnost je ta in ta srečno prebil, kako je potovalec v sodu po Niagarskih slapovih se premetaval, kako je sapo lovil, se onesvestil in potem vendar „čil in krepak" stopil pred svoje občudovalce i. t, d.
Opisovanje raznih izletov je postalo že nekaka manija, in ravno dandanes se zelo veliko potuje in zelo veliko piše, tako da bi lahko govoril o posebni literaturi. Jaz tega ne grajam, ker je to lepo in moramo biti dotičnikom hvaležni, da so nam pokazali pota, na katera nam ni hoditi.
Veliko jih je pač, ki se takemu trudu iz gole lenobe nočejo podvreči. Prva dama pa — ali kaj je bilo — ki je napravila izlet na Niagarske vodopade v sodu, svojega izleta gotovo zaradi tega ni opisala, ker je svojo moderno predrznost plačala z življenjem.
Tudi jaz sem se pripravil, da opišem svoj zadnji izlet, toda ne toliko zaradi tega, ker me je morebiti moderna manija okužila, marveč da služim dobri stvari, in da dobe čitatelji, ki ljubijo moj šport, potrebna navodila.
Za svoje potovanje si nisem izvolil železnice, ker je bolj kazen nego zabava, premetavati in pariti se v ozkem zaboju ob groznem ropotu, piskanju in vpitju ter v vedni smrtni nevarnosti; nisem se pustil metati po razburkanih morskih valovih; nisem šel v oblake gledat, kako strele švigajo, in nisem ob vodopadih lovil sape ter iskal zavesti. Potoval sem na danes že čisto navaden način — poslužil sem se kolesa. To občilo je najpametnejše in najcenejše ter ima najpostrežljivejšega strojevodjo: ustavi se, kjer se hoče in kadar se hoče.
Kar sem na svojem potovanju videl in doživel, to naj podam v nastopnih vrsticah. Moj spis veljaj zlasti kolesarjem, in ne dvomim, da se kateri izmed njih spusti za menoj v Hrvaško Zagorje, odkoder se bo vračal, kakor sem se jaz, sam s seboj popolnoma zadovoljen.
* * *
Napočil je poletni dan, kakor si lepšega ne moreš misliti. Par dni prej je bilo deževalo, potem pa je potegnil lahen vetrič, ki je državno cesto popolnoma posušil. Niti blata, niti prahu — taka cesta je za kolo idealna.
Hotel sem prvi dan dospeti v Konjščino pri Zlataru (128'5 km), kjer so me pričakovali; zato sem moral zarana odpotovati, ker ni dobro v najhujši vročini voziti. Ob peti uri v jutro sem zajahal svojega jeklenega konja, kateremu sem bil pritrdil okvirno torbico s prtljago, neobhodno potrebno za štiritedensko potovanje, ter sem odjadral z lahnim vriskom kakor mladenič, ostavivši na mestu vso skrb, jezo in nadloge minolega leta, saj to je bil prvi dan sladke svobode po dolgotrajnem, duhomornem poslovanju.
Jutro je bilo prijetno hladno, cesta gladka, in šlo je, kakor bi plaval.
Prvikrat po dolgem času sem "zopet užival toli priljubljeno mi prirodo, divil se ob že znanih mi hribih, gozdih, planjavah ter ob gosto posejanih prijaznih vasicah, trgih, mestih. Ustavljal se nisem nič, dasi mi je tuintam držal kak dober znanec gostoljubno roko nasproti, vabeč me na dobro kapljico.
Ko sem neprestano prevozil 38 kilometrov, sem "uvidel, da pridem prehitro na svoj cilj, in že sem krenil v stran, da obiščem v bližnjem trgu iskrenega prijatelja izza mladih let. Vsled tega bi bil imel kakih 50 km več voziti; to ne bi škodilo zaradi treniranja, vrhutega pa bi par sladkih ur preživel v družbi svojega prijatelja.
Človek obrača, Bog obrne.
Dospevši v trg (75'5 km), sem bil takoj aretovan, dasi nisem drugega učinil, kakor da sem se bil pokazal.
Pri srcu mi je bilo kakor anarhistu, za katerega se zanimajo oblasti ter ga vabijo z neubranljivimi besedami v svoje osredje takoj, ko ga ugledajo in spoznajo.
Pa imenitna je bila oblast, katera me je aretovala, Braniti se ni prav nič dalo; kar glavo sem vdano tja pomolil, češ, tu me imate! In imeli so me do druge ure v noči. Prej ni bilo mogoče obrazložiti si teh in onih razmer ter poizprazniti brezštevilnih porcelanastih posod na mizi in osušiti brezdna raznih opojnih pijač.
Maček nima prostora na kolesu — zapomni si to! To sem bil sicer vedel, toda bil je le malo neroden ex tempore, katerega sem si bil privoščil. Obžaloval tega nisem, dasi se mi je v jutro potem na kolesu klavrno godilo.
Zaostati nisem hotel. Že ob polsedmih v jutro sem brez zadostnega zajtrka dirjal iz prijaznega trga. Ustavil sem se šele v Zaprešiču (64"3 km), kjer sem si moral želodec prav dobro okrepčati.
Bil sem torej na Hrvaškem.
Črez dolgo sem se zopet prepričal, da Hrvatje svojo narodnost spoštujejo kakor malokateri narod. Poglej človeka, poglej hišno opravo, poglej krajevne deske, poglej, kar hočeš, povsod te pozdravljajo prikupne narodne boje. Ta narod, dasi siromašen, ima drugačen nastop nego njegov bližnji sosed; dičijo ga zavednost, samozavest, razboritost, Prijaznih obrazov dobiš povsod. V postrežljivosti napram tujcu so si tekmeci. Kdo ne pozna hrvaške gostoljubnosti!
Srečnega sem se čutil ob misli, da bom imel priliko, s tem inteligentnim narodom dalje časa občevati ter pregledovati njegove krasne pokrajine. — Po parurnem odmoru sem krenil pred vasjo na levo proti Zaboku, kjer se cepi cesta v znane Krapinske toplice. Začetkoma pri kažipotu je cesta dobra in pelje deloma skozi gozd, ko se pa kmalu preide na desno, je pot do Velikega Trgovišta slaba, izvožena, kamenita in prašna. Umevno mi ni, čemu so vprek večinoma ravne ceste mnogobrojni jarki, kateri vožnjo s kolesom grozno ovirajo in kolesarja utrudijo.
Med Kuplenovim in Hruševcem sem srečal več deklet v beli narodni noši, prepevajočih narodne pesmi. To v srce segajoče petje iz mladih, mehkih grl me je presunilo. Postal sem in poslušal, dokler mi je petje le še kakor jek donelo na uho.
Neznosna vročina me je morila. Vozil bi bil rad neprestano do Konjščine, a ni šlo.
Med Velikim Trgovištem in Zabokom se je pričelo nebo groziti. Temni oblaki so se podili v višavah, in votlo bobnenje se je čulo izza gora. Temu pa so sledili mogočni streli iz topov strelnih postaj na Krapinskih goricah. Toča? — Bog ne daj! Že je jelo kapljati; podvizal sem svoj tempo, kajti znano mi je bilo, kaj se pravi po blatnih hrvaških cestah voziti. Prišel sem v Zabok (od Zaprešiča 26-2 km), kjer ima blizu železnične postaje imenitni hrvaški pisatelj Šandor pl. Babic Grjalski lepo vilo, ravno ko je pričelo padati. Odnesel sem še suho haljo. Pa ni bilo napačno, da sem prišel do kozarca; vročina me je bila tako izdelala, da sem užival za dva.
Med tem, ko sem se krepčal, je pokazal zopet Apolon svoje zlato obličje, oblaki pa so se razpršili. Padlo ni veliko, komaj da se je cesta zmočila. Ne vem, se je li Jupiter Pluvius premislil, ali so mu strelni topiči zoper točo zmešali račun.
Nadaljna vožnja je bila prijetna, ker vročina ni več tako pritiskala, vozil pa sem že v poznih popoldanskih urah. Pot me je peljala mimo Bedekovčine, kjer je slavnoznana velika tovarna za glinene izdelke blizu ceste. Ni treba vprašati, kaj v tej tovarni vse izdelujejo. To vidiš na prvi pogled. Na dvoru pred tovarno, segajočem prav do ceste, je razloženo toliko gotove robe, da je hkratu ni mogoče pregledati. Roba je krasna, in ni se čuditi, da pošilja tovarna svoje izdelke daleč po svetu. Tu vidiš raznovrstne cevi, strešno, tlačno opeko, opeko za zgradbe, dimnike, razne okraske i. t. d. Vse je pripravljeno za odvoz na bližnji kolodvor Zagorske železnice (Zagreb-Varaždin). Tovarna je velikanska in leži na lepi, prostrani ravnini, obdani od vseh strani od višjih in nižjih hribov, tako da že oddaleč vzbuja potniku zanimanje.
Cesta od Zaboka dalje je gladka, vožnja tem prijetnejša, ker posebnih klancev ni, pokrajina pa je divna, kar tem bolj povzdigne užitek, ker se prej med Zaprešičem in Zabokom ne vidi nič posebnega in je vožnja zato bolj pusta, enolična. Od Zaboka dalje pa se ti odpre cel raj. Lepe planjave, vinogradi, griči z grajščinami hrvaških plemenitašev, prijazna sela, gozdi, tam zadaj pa mogočna temna Ivanščica gora s svojimi zgodovinsko zanimivimi razvalinami, ki gledajo kakor turobni duhovi daleč, daleč v svet, oznanjujoč nekdanjo slavo svojih vitezov pa tudi minljivost vsega zemskega.
Bilo je okoli 6. ure na večer, ko sem precej težavni klanec pri Brstovcu, kjer pelje cesta na levo proti Zlataru, na desno proti Mariji Bistrici, naravnost pa proti Konjščini, zmagovito prevozil in z novo silo — imel sem samo še 7 km do cilja — ne brigajoč se za dva sicer kratka, a izdatna klanca, jadral proti Konjščini, kamor sem dospel, prevozivši 114'9km, čvrst in vesel. (Od Zaboka 25 km.)
Moj stari prijatelj, velečastiti gospod dekan ali, kakor ga tam nazivljejo, „vicearhidjakon" ali „vicejašprež" Baldo Kosiček, rodom Kranjec, me je sprejel kar naj prijazneje. Imel je pri sebi na letovišču sorodno obitelj, gospo s četverimi otroki. Skrbljeno je bilo torej za izvrstno zabavo. Par dni sem prebil v tej dragi mi družbi in porabil čas, da si ogledam kraj in okolico. (Dalje prihodnjič.)
3.[uredi]
(Dalje.)
Zagreba ne bom opisoval. Deloma to ne spada v ta spis, deloma je to znamenito mesto, ki je poklicano v bodočnosti igrati veliko vlogo, že znano. Samo to naj omenim, da sem si zopet ogledal krasno Strossmayerjevo galerijo slik, gledališče, prirodoslovni kabinet, vzpenjačo, dirkališče, Markovo cerkev in druge stavbe, na katere morejo biti Zagrebčani ponosni.
Zagreb je, odkar ga nisem videl, v mnogih ozirih napredoval. Čudil sem se pa, da še nimajo električnega tramvaja. Ali morda pripravljajo kaj boljšega —kdo ve? Neprijetno me je tudi dirnilo, da mestna uprava ne stori nič proti največjemu sovražniku mesta, proti prahu. Ako drdra voz pred teboj po cesti, recimo po Savski ulici, katera pelje do prepotrebnega in zelo obiskovanega kopališča, potem je vsa ulica v oblaku prahu in ti si videti, kakor da si se po prahu valjal. Časniki so ta nedostatek že hudo bičali, a nihče se ne gane.
Zapustil sem Zagreb z zavestjo, da sem tam precej hitro živel.
Pot me je peljala skozi zagrebški raj — Maksimir, kjer ima knezonadškof v prelepem parku grajščino in vse udobnosti, ki si jih razvajen človek le more misliti. Ako posetiš Zagreb, ne pozabi na ta park. Tukaj ti izgine vsakdanjost, srce ti veselo utriplje in čutiš se povzdignjenega nad ničevi svet. V parku, ki meri 2'/3 km"-, kar vrvi mestne gospode, ki išče ob vročih dneh hladu pod košatim drevjem in se naslaja z mamljivim vonjem pestrih domačih in tujih cvetic. S tem parkom si je postavil kardinal Makso Vrhovac trajen spominek.
Cesta zunaj Zagreba do blizu Popovca (13 km) je jako slaba, zelo prašna in izvožena, šele potem se vozi dobro.
V Sesvetih sem naletel na semenj. Bilo je toliko sveta, da sem komaj, komaj prevozil skozi — ne vem, se li še kdo tako brani raz kolo stopiti kakor jaz Semenj na Hrvaškem ni nič prijetnega za nevajena ušesa, osobito, ako ne razumeš jezika. Grozno vpitje, pokanje z rokami, mukanje govedi, vnebovpijoči klici kruljavih siromakov, ki so navadno vsi— muzikalni. Ti večinoma pojo — pa kako! — ter se spremljajo z goslimi, na katerih je mesto predrage strune napeta cenena vrvca. Zadostuje samo ena taka struna, saj jih tudi slavni Paganini ni več rabil. To pa brenči, kakor da bi se devet sršenov preganjalo po goslih. Ciganov ne manjka na nobenem semnju. Tu jih imaš kar dve vrsti, hrvaške in mažarske. Mažarski obračajo pozornost na svojo čedno, fantastno-pestro opravo. Trgujejo s konji in videti so imoviti, vsaj kolikor se more soditi po njih izdatkih. V Varaždinu n. pr. sem jih videl celo tropo v eni prvih gostilnic, kjer so si privoščili boljših jedil. Pivo jim ni zadostovalo, zato je njih poglavar večkrat skočil v nasprotno prodajalnico in prišel nazaj s steklenico konjaka, ki so jo stari in mladi na mah izpraznili. Tip teh ciganov je prav orijentski. Imajo lepe, interesantne obraze, popolnoma črne lase, ki jim vise ob obrazu v velikih kodrih. Zaradi tega se precej razlikujejo od naših ciganov, katerih pleme se je že pomešalo z domačimi in ki se včasih od navadnih ljudi razločujejo kvečjemu po govoru. Na semnju ne sme manjkati domačega kvarteta na lok ali pa majhnega tamburaškega zbora. Kakor je videti, ima narod veselje do glasbe, kajti noben prodajalec nima toliko kupcev, kakor imajo navedeni „umetniki" pobožnih poslušalcev. V večjih krajih svira o tudi na cimbale, na katerih kažejo igralci čudovito spretnost.
Vsi taki in enaki glasovi so mi doneli na uho, ko sem prav počasi vozil skozi vas; bil sem pa vesel, da sem kmalu prišel s šumnega semnja.
Nepoznanje cest sem pa moral dobro plačati. Pozabil sem bil namreč pri odpotovanju iz Zagreba pregledati karto, zato sem na kratko vprašal konec Sesvetov, kjer se ceste dele, katera cesta vodi v Belovar. Rekli so mi kreniti na levo, in v istini sem bil kmalu v Belovaru, vendar ne v „slobodnem gradu", marveč v čisto navadni, majhni vasi. Kmetu, ki mi je bil dal direkcijo, nisem zameril, saj ima človek v mislih navadno le bližnje kraje. Vendar se nisem hotel vrniti, ker je moj princip „naprej", a ne „nazaj".
Dospel sem po lepi, gladki cesti ob opoldanski vročini v Sv. Ivan Zelina (od Zagreba 31.6 km), kjer sem si v dobri gostilnici okrepčal dušo in telo. Tam je namreč „čitaonica", kjer sem po veliki prijaznosti nekega gospoda smel prebrati razne novine. Prevroče je bilo, da bi si bil ogledal kraj. Videti pa itak ni nič posebnega. Stari grad, v katerem je „kotarski sud", je še najzanimivejša stavba v vasi.
Ob treh popoldne sera nadaljeval svojo pot ; neznosen pritisk solnca pa me je navdajal z neprijetno slutnjo. In res, komaj sem sedel tri četrti ure na kolesu in se mučil po slabi valoviti cesti, že so se preganjali po nebu črni oblaki, ki so prišli kar nenadoma od nekod. Bliski so švigali po zraku in jela je pihati hladna sapa, ki je postajala čimdalje silnejša in neprijetnejša. Kar se je le dalo, sem pričel pritiskati, vendar nisem mogel z oblaki tekmovati. Ko sem bil popolnoma na planem, oddaljen od ljudi in hiš, je jelo padati in je padalo in padalo po meni tako dolgo, da sem ves premočen pridirkal v vas Krkač, kjer sem planil pod streho vedrit.
Bog Kranjca ne zapusti, pravi pregovor, in res mi je bil izredno milosten. Že za četrt ure je bila nevihta pri kraju, in poslovil sem se od vaške mladine, ki me je gledala kakor deveti čudež božji.
Toda, kaka je bila cesta? Ako bi bila izprana, bi bilo za silo voziti, ali dež je napravil na njej neko grozno, lepilu podobno brozgo, ki je zavzemala celo širino ceste tako, da se ni bilo mogoče nikamor ogniti. Vozil sem že po groznih cestah tam doli globoko v Slavoniji, kaj takega pa še nisem videl. Vedel sem, da ne bom več daleč prišel tisti dan, vendar v vasi, kjer ni niti ene krčme, nisem hotel ostati, zato sem se pogumno spustil v temno negotovost, seveda peš. Vsakih pet minut se je toliko blata nabralo okoli kolesa, da se ni moglo sukati in sem ga moral venomer snažiti. Vdan sem bil popolnoma v voljo božjo kakor Lazar in sem vso to nepriliko prenašal z neumevnim mi humorjem. Pa saj sem tako potoval samo 7-4 km do Vrbovca, kjer me je pozdravila že trda cesta, in sem mogel tako ali tako voziti 6 km do Gradca (od Sv. Ivana 24-9 km).
Nad železnično postajo sem krepčal svoje izmučene ude. Pri tej priliki sem zvedel, da je veliki grad z vrtom sredi vasi last zagrebškega knezonadškofa.
Cesta odtod dalje je zelo slaba, kamenita, izvožena in polna klancev, po katerih je ravno zaradi kolesnic in kamenja skoro nemogoče voziti. Dežja tam ni bilo dosti. Že med potjo sem se uveril, da danes Belovara ne bom videl, ker se je solnce jelo že umikati in sem bil tudi že dovolj izmučen.
Dospel sem, prevozivši tisti dan 69'4 km, ravno še v mraku v Sv. Ivan Žabno (od Gradca 12.9 km), kjer sem se utaboril v prvi gostilnici. Vesel sem bil, ko sem zvedel, da dobim tam prenočišče. Takoj sem se malo po vasi ogledal.
Vas je zelo dolga in ima široke ulice, dve cerkvi in parni mlin, leži pa na griču ob železnični postaji. Moje ogledovanje torej ni moglo trajati dolgo.
Tukaj se križajo ceste. Ena pelje proti severozahodu v 11 km oddaljeni, zgodovinsko znani Križevac (kviževački štatuti), druga proti jugovzhodu v Belovar (22'6 km), ena proti jugu v Farkaševac in ena proti jugozahodu v Gradec (12'9 km), odkoder sem prišel.
Večerja mi je dobro teknila, prenočišče pa je bilo imenitno, vsaj takega še nisem imel, kar me zemlja nosi. Težko je povedati, kam so me vrgli. Sobarica me je peljala skozi labirint v prostor. ki ni bil podoben niti kleti, niti usnjarnici, niti skladišču — vse je bilo, samo soba ne; tudi zapreti se ni dalo. Ena postelja in en stol je bilo vse pohištvo. O postelji molčim, o stolu pa se ne da nič govoriti.
Nisem bojazljiv, vendar sem prvič v tujini premišljeval, kaj bi se dalo v lastno varnost učiniti; saj sem bil kakor na cesti. Svojo listnico sem spravil nekam pod blazino, vzel samokres v roke ter legel — k počitku. Očesa pa nisem mogel, tudi ne smel zatisniti nalik vojaku na straži. Telovadil sem celo noč po postelji in poslušal, od katere strani bi utegnil kak lopov v mojo „sobo" vdreti; tudi sem poskušal, kako bi se dalo v temni noči z uspehom pomeriti s samokresom — toda nisem slišal drugega kakor strašno grmenje, ki je vcepilo v moje srce sladke nade za drugi dan.
Izmučen, zaspan in razmršen kakor srakoper, sem vstal ter zarana bežal, kar se je dalo, iz nepozabnega „hotela" proti Belovaru.
(Dalje prihodnjič.)