Po Gorenji Italiji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po Gorenji Italiji
Fran Govekar
Povest je bila objavljena pod zakritim imenom "Fr. G----r."
Izdano: Slovenski narod 19.8.-23.09.1902 (1902) 35/189-218
Viri: 189, 190, 191, 194, 195, 196, 197, 201, 202, 203, 206, 207, 211, 217, 218
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Po Gorenji Italiji.

Spomini s pota.

Osrednji odbor za prireditev prve mednarodne umetniške razstave v Turinu je povabil uredništvo »Slov. Naroda«, da si razstavo ogleda in o njej poroča. Tako se mi je dal na razpolago vozni listek I. razreda za brzovlak na progi Ponteba-Mestre-Verona-Milan in Turin ter permanentna vstopnica na razstavo. Ugodne prilike, videti Gorenjo Italijo, nisem hotel zamuditi ter sedel 31. julija zvečer na gorenjski vlak, prenočil v Trbižu ter se naslednjega jutra svež in spočit odpeljal proti Benetkam. Popoldne ob 4h sem imel že lepo sobico v hotelu Capello nero za starimi prokuracijami na Markovem trgu. V nedeljo zgodaj dopoldne sem se odpeljal s prijetnima rojakoma v Milan, se ustavil za nekaj ur v Desenzanu ob Gardskem jezeru in dospel proti večeru v Milan; v torek popoldne sem se odpeljal v Turin ter bil še pred mrakom tamkaj. Ostal sem ondi do četrtka zvečer in se vrnil v Verono, kamor sem dospel v petek ob 3. ponoči. Popoldne ob 3. sem se odpeljal proti Mestru, Vidmu (Udine) ter domov. Tako sem si ogledal v kratkem času najznamenitejša gorenjeitalijanska mesta. Vožnja je bila krasna, vozovi vseh vlakov, ki vozijo jako naglo, so bili čisti in udobni, življenje pa je ceno in dobro. Ljudstvo je povsod ljubeznivo in uslužno. Samo nekaj moram pripomniti: nemški svetovni jezik izgublja svojo veljavo že v Pontebi, tako da govori ne le železniško uradništvo, redarstvo, nego tudi brez izjeme meščanstvo Gorenje Italije izključno le italijanski in francoski. Le poredkoma sem naletel na tujca, ki je znal nemški, in tudi po takozvanih nemških hotelih, restavrantih in pivopivnicah je malokje dobiti natakarja ali sobarico, ki zna nekoliko nemških besed. Celo po takoimenovanih »internacionalnih ristorijah« ne govori nihče drugače nego italijanski. »Svetovnost« nemščine se torej neha takoj onstran rumenožoltih kolov!

I. Benetke.

Vlak je drdral precej časa preko lagun in oddaleč se je že dolgo kazala pisana Venezia, ko smo se ustavili na kolodvoru koncem Velikega kanala. Takoj pred poslopjem so stali majhni parniki (vaporettli), ki nadomeščajo naše tramvajske vozove in gondole, ki opravljajo posel fijakarjev. Sedel sem na parnik ter odplul skozi ves kanal, ki ima obliko narobe obrnene velike črke S. Vapore se je ustavil tikoma poleg Markovega trga ter nas izkrcal na Molu Riva di Schiavone. Sopotniki na parniku so mi bili nemški pevci, ki so prišli s slavnosti v Gradcu. Meni so se zdeli komični s svojimi dobelimi lodenastimi suknjami in kocinastimi klobuki z jelenjimi repki. Vsak je nosil oprti v svoj kovčeg ali svoj »Rucksack«. Teh kovčgov in »Rucksackov« menda sploh nikdar ne odlagajo, kajti srečaval sem jih še dva dni neprestano z njimi. Menda nosijo ti Nemci seboj cele gostilnice! Tako, seveda, se potuje jako ceno. Na parniku sem si ogledoval nebrojne gotske in renesančne palače ob Velikem kanalu. Krasne so še danes, akopram so skrajnje zanemarjene. Dasi jim odletava omet, dasi se tuintam krušita kamen in opeka, ter je postala prvotna barva s tem umazana, nudijo očesu s svojo smelo, veleokusno arhitektoniko, s svojimi koničastimi, z marmorjem obrobljenimi dolgimi in ozkimi okni ter visokimi vrati največji užitek. Povsod dekorativni kipci, stebriči in nebroj, kakor lastavičja gnezda predrzno visoko nad vodo visečih balkonov! In vsaka palača v svoji posebni barvi, iz vsake vodijo v kanal lepe stopnjice, pred katerimi stoje v kanal zabiti koli, pobarvani z bojami dotičnega benečanskega mogotca. Benečan, ki se je vozil z menoj, imenoval je sedanje in bivše posestnike raznih palač, veličastnih cerkev in uradov. In mimo mene so švigala slavna imena dožev, kuratorjev, vojvod in umetnikov iz XIII., XIV., XV. in XVI . stoletja. Koliko slave, moči, groze in nasladnosti so videle te stavbe! Takoj spočetka kanala, nasproti cerkve sv. Marka, ležita Punta della Salute in Dogana di Mare, glavni carinski urad, na strehi kip vrteče se Fortune na veliki kroglji, dalje na visokem podstavku prekrasna cerke v S. Maria della Salute s svojima ogromnima kupoloma in tremi kapelami, polnimi slik Tiziana, Salviata, da Parme ter kipov raznih neumrljivih plastikov, potem Pallazo Corner della CaGrande, stavba Jac. Sansovina, danes prefektura in sedež Consigli a provinciale, Palazzo Rezzonico s slavnimi fresko-slikami, Palazzo Foscari, hiša znamenitega, a poginolega dožeta, Palazzo Pisani in Layard z zbirko imenitnih slikari, luksuriozni Palazzo Papadopoli, Palazz o Grimani, mojstrsko renesančno delo znamenitega arhitekta Saumichelija, Palazzo Daudolo, sedaj Municipio, Fondaco de'Tedeschi, v XII. veku skladišče nemškega trgovca, danes poštni urad, Palazzo Di Michiel dalle Colonne, krasna gotska stavba iz 17. stoletja z mnogimi umotvori, Ca Doro, najličnejša gotska palačica, Palazzo Pesaro iz 17. stoletja, danes dom umetnikov in galerija modernih mojstrov, Fondaco de Turchi, v 17. veku prebivališče Turkov, danes Museo civico, Palazzo Vendramin Calergi iz XVI. veka, med najlepšimi benečanskimi privatnimi palačami, danes last princa Henrika Bourbonskega, z mnogimi umetninami (v tej palači je umrl Rikard Wagner ter je o njej spisal d'Annunzio svoj roman »II Fuoco«), Chiesa degli Scalzi, najsijajnejša benečanska cerkev v baroknem slogu itd. Na desni in levi same genialne stavbe nekdanjih benečanskih milionarjev ali dragocene cerkve in cerkvice zanimivih slogov. Vsaka zase znamenitost, vsaka zase bogat muzej večnokrasnih del! V nekaterih pa so nastanjene danes že moderne restavracije, kavarne ali prodajalnice. Prozajičen zaključek nekdanjega poezije polnega začetka - Pegazi v jarmu!



Nepopisen, čudovito krasen vtisk pa dela na občutno dušo veličastni trg sv. Marka. 175 m je dolg, na zahodnji strani 56 in na vshodnji 82 m širok, - raven kot plesna dvorana, z marmornatimi in trahitnimi pločami. Na vshodu ga meji fantastična romanska Markova bazilika in Piazzeta, na severu in jugu trinadstropne prokuracije in na zahodu Palazzo reale - same gigantske stavbe rafiniranega razkošja in bogastva. Med baziliko in kraljevsku palačo je danes z deskami zagrajen prostor, v njem pa ogromen kup kamenja - razvalina Campanila. Pionirji, pod nadzorstvom Častnikov in arhitektov, odvažajo v samokolnicah sipino na priproste velike čolne, katere vlačijo parniki na morje, kjer mečejo podrtine v vodo. Pred Markovo cerkvijo stoje trije ogromni bronasti podstavki drogov za zastave, okoli teh pa poseda neštevilo krotkih golobov. In tu je veselje tujcev, zlasti otrok doma. Golobje sedajo človeku na ramena in na roke ter zobljejo krmo, ki se jim daje iz dlani ali iz papirnih zavitkov. Otročiči zlatih in črnih kodrov so begali med to golobjo jato, vriskali ter se smejali živalicam, ki so jim sedeli na klobučkih ali na lakteh, se dobrikaje drgnili ob otroška ličeca in zadovoljno grule hiteli zobati. Ko se zvečeri, posedejo golobčki po neštevilnih stolpičkih in pomolih, stebrih, kipih in okraskih ter počivajo, da zarumeni nova jutranja zarja. Po Velikem kanalu pa se gnetejo gondole, električne žarnice in obločnice zažare tisočero in tisočero, in na Markov trg se zgrinjajo množice elegantnega občinstva. Kakor bi se odprle zatvornice, hite iz vseh strani, iz vseh ulic in kanalov ljudje na trg, kjer si je že v velik krog razvrstila mestna uniformirana in mojstrsko izvežbana godba svoj oder ter svoje vzvišene pulte. Na obeh straneh trga so velike moderne kavarne, ki so postavile več vzporednih stolov in mizic ob kuracijah. Mahoma so vsi sedeži polni in natakarji prinašajo kavo, sladoled, pivo in vino. Na ogromnem prostoru med sedečo gospodo pa se sprehajajo tisoči, ljudje najrazličnejših rodov in jezikov. Čudovito vrvenje nastane, da se ti zdi, kakor da si zašel v ul roječih čebel. Na trgu pa je svetlo ko podnevi. Vse Benetke so zbrane in tudi otročičev najmanjše starosti ne manjka. Tedaj pa zasvira godba in vse utihne. In po velikanski dvorani, nad katero se razpenja silni obok z milijoni zvezd posutega nebesa, se razlegajo razkošni akordi najznamenitejših skladb največjih komponistov. Mozart, Gounod, Verdi, Mascagni in Leoncovallo so bili tega večera na vsporedu. Dirigent, ki gaje hvalil v zadnjem letu svojega življenja sam Rikard Wagner, je velik umetnik, umetniki so njegovi godci in le umetniška so dela, ki se izvajajo. Zato pa je vžitek teh koncertov na Markovem trgu vsekdar največji in najlepši. Se nikdar ni učinkoval a glasba s toliko opojno silo na moje srce, ko tam sredi divotnih benečanskih palač, pred veličastno Markovo cerkvijo. Bujnost v akordih, bujnost v življenju, ki me je obdajalo, in kamor sem pogledal, bogastvo in krasota! In ko se konča točka, zaploska ob¬ činstvo in tlesk dlani odmeva kakor bi bi se lovil vihar med gostim vejenjem bohotnega gozda! Radosten smeh živahnih otrok - koketno gruljenje bujnolasih krasotic velikih črnih oči in prelestnih stasov - pred mano pa kipeča čaša gostega »monakovčana«! Pa da bi ne bil človek srečen? - Tedaj pa se je začulo petje. Mogočno, samozavestno, a hkratu nekako pobožno navdušeno je odmevalo. Občinstvo je takoj utihnilo... in nekak tesen občutek se je polastil duš poslušalcev. Kdo prepeva? Na Markovem trgu ob 9. zvečer koncerti močnih pevskih društev niso navadni. In ti glasovi - te besede niso domače, niso italijanske. Trdo, grozeče, a hkratu sentimentalno zanosno zvene široki akordi neznanega komponista:... «Fest steht und treu die Wacht am Rhein!« Torej tudi tukaj! - Glej jih možičke v debelih lodenastih »kamižolah«, s kocinastimi klobuki in jelenjimi repki! Na hrbtu visi vsakomur ročen kovčeg ali pa obsežen »Ruoksack«. Majhni in široki, trebušasti so večinoma, skoraj belih brk in na nosu jim vise očala... Ali tenoriste - že postarne gospode — imajo imenitne! In sedaj: »Der Gott, der Eisen waohsen liess...« na to »Deutschland, Deutschland tiber Alles«...! Benečani in Benečanke ploskajo ter kličejo: »Bravo! bravo!« - Razumeli itak niso ničesar... Strašen krik neusmiljeno pretepene Italijanke in kletvine moškega so me prebudile zgodaj zjutraj. Čul sem, kako se lomi pohišje, kako žvenketa steklo in porcelan. Ustal sem, oblit s potom, s svoje radi komarjev okoli in okoli z belo prozorno tančico zakrite postelje ter odšel v kavarno na Markovem trgu. Takoj so me obkrožili nečuveno sitni in vsiljivi prodajalci razglednic in »Ricordov di Venezia«. Razcapanci, ki se dajo odpoditi le zgrda, so mi zagrenili v Italiji marsikatero minuto. Ti reveži tišče in govore v človeka brez konca in kraja, četudi jih podiš, jim odkimavaš ali se jim vljudno zahvaljuješ. Ako se skriješ za časopis in se delaš gluhega, počaka te, da pokažeš svojo glavo, potem pa te zopet naskočijo kakor obadi v pasjih dneh. K vsi sredi imaš toliko prijateljev, ki so se ti vsi priporočili za razglednico! Težko se sicer najde trafika z znamkami, posebno težko pa skrinjica za pisma. Teh skrinjic je po italijanskih mestih namreč neverjetno malo. Cele ulice so brez njih ter so vrhu tega še tako nerodno skrite, da jih ne zagledaš lahko, nego jih moraš iskati v potu svojega obraza. Ali tudi to je opravljeno. Po krščanskem geslu: Z Bogom začni vsako delo... sem stopil najprej v cerke v sv. Marka. Ako bi jo nameraval popisavati natančno, bi rabil prostor podlistka »SI. N.« ves teden! Posvečena je patronu Benetk, sv. Marku, čegar kosti so prinesli Benečani že v IX. veku, vanjo iz Aleksandrije ter jih spravili pod glavni oltar. L. 830. so začeli zidati to cerkev, 876. je pogorela in bila sezidana vnovič, v 11. veku pa so jo prezidali po vzorcu nekdanje cerkve apostolov v Carigradu v bizantiskem slogu in v orientalskem razkošju; v XV. veku je dobilo poslikano pročelje še gotske prizidke, in štiri konje iz pozlačenega brona, tako da je danes med najkrasnejšimi cerkvami sveta. Tloris ima obliko grškega križa z enako dolgimi prečnicami in s peterimi kupolami. Dolga je 765m, široka pa 51*8 m. Okoli sprednje prečnice ima luksuriozno vežo z marmornatimi tlomi in stebri, vzidani reliefi in mozaiki bizantinskega sloga iz XIII. veka na obokih. Notranjščina cerkve ima tri podolžne in tri poprečne ladije. Tla so iz marmornatega mozaika iz XII. veka, strop pa ima zopet slike v mozaiku. Glavni oltar je umotvor iz zlatih in srebrnih plošč z vloženimi biaerji i n reliefi iz XI. veka; za tem pa leži drug oltar iz alabastrskih strebrov, ki so bili nekdaj baje v templju Salomona. In na desnih in levih oltarjih bron, marmor, zlato in srebro! Povsod starinske, slovite slike in dragoceni mozaiki. Prižnice, spovednica in ograja kora so rafinirani umotvori lesorezcev umetnikov. Po tleh in po stenah reliefi in v zideh sarkofagi. Cerkev krasi zunaj po zidovih in po prizidkih ter znotraj po stenah pod, med in nad okni in ob oltarjih 500 večinoma orientalskih marmornatih stebrov z najrazličnejšimi, bogatimi zaglavji. Mozaiki, nekateri celo iz X., večinoma iz XII. in XVI stoletja pokrivajo ploskev 4240 m3. Zlata, srebra, brona in orientalskega marmorja pa je v tej katedrali za milione in milione! Poleg cerkve je zakladnica z večinoma zgodovinskimi dragocenostmi in poleg zakristije kripta. Cerkev spredaj ni videti visoka, a tem bolj široka, saj ima 5 velikih bronastih vrat. Italijani ljubijo barve, zato dela tudi ta katedrala zelo pisan, pestrobojen, a očesu prav prijeten, ker okusen vtisk. Mnogobrojni kipi, stolpiči in okraski živalskih in človeških glav se družijo s harmonično enoto, ki včinkujejo kot en sam kolosalen umotvor. Tik katedrale stoji z morja najprej vidna impozantna palača dožev, Palazzo ducale. Na zahodni strani je 75m, na južni pa 71m dolga. Sezidala se je že 1. 814, pogorela v X. in XII. veku ter bila obnovljena v sedanji krasoti 1. 1873. do 1889. Palača ima v svojem slogu gotski značaj. Spodaj so široke arkade s 30 nizkimi in debelimi stebri brez podstavka, a umetno s človeškimi in živalskimi glavami in z listnatimi ornamenti okrašeni zaglavji; prvo nadstropje, takozvano Loggio, obdajajo zopet arkade z 71 stebri, katerih zaglavje se razširja vejnato ter otvori okrogel okrasek s križastimi odprtinami; nad temi je drugo, najvišje nadstropje, na vsaki strani s šestero širokimi in visokimi, zgoraj koničastimi gotskimi okni; na sredi strani, ki gledata na trg in na Molo, sta masivni verandi iz rudečega marmorja. Verandi sta navzgor slični kapelicama z levoma. Z njiju se je včasih proglašale smrtne obsodbe. Tudi na notranji strani palače sta v pritličju in v prvem nadstropju široki stebrišči. Tudi tu imajo debeli in nizki stebri najraznovrstnejša zaglavja. Zunaj in znotraj pa so obložene stene z rudečkasto-rumenimi marmornatimi ploščami, da se ti zdi to pestro poslopje kakor palača najbujnejše orientalske pravljice.



Stopivšemu na dvorišče, ki je z marmornatimi ploščami tlakovano, pa se ti zdi, da nisi v sredi ene same palače, nego da te obdaja petero palač različnih pročelj. Gotski, romanski, barokni in novorenesančni slog je izražen tu v svoji najvzornejši popolnosti ali pa so kombinirani vsi slogi v čudežno slikovito harmonijo. Na treh straneh trinadstropna stebrišča z ogromnimi okni, na četrti v zdolblinah razni kipi, pomoli, verande, galerije in razkošni ornamenti. V prvo nadstropje vodijo široke marmornate stopnjice, Scala dei Giganti z velikima sohama Marta in Neptuna (delo Jac. Sansovina). Na teh stopnjicah so nekdaj kronali dožeje, odtod pa nas vodi Scala d'oro (zlate stopnjice) v nekdanje zborovalnice, sodne dvorane in sobane senata, kolegija, sveta desetorice itd. Danes so te velikanske luksuriozne sobe galerija slik in kipov. Umotvori Tintoretta, Pavla Venoreškega in Palme Giovana, Tiziana, Sansovina i. dr. nesmrtnih umetnikov vise po stenah ter so zbrani iz vse nekdanje silne benečanske države občinstvu na ogled. Tu je Bibliotheca Marciana, ki ima nad 350.000 tiskanih del in nad 10.000 znamenitih rokopisov, dalje arheološki muzej s kipi grških in rimskih plastikov ter z antiknimi in modernimi deli, večinoma plen, ki so ga prinesli Benečani s svojih zmagovitih vojen s Tur­čijo, Grčijo, Tunisom in raznimi italijanskimi republikami. Silno bogastvo leži v teh kolosalnih slikah po stenah in po stropeh. V I. nadstropju je 8, v drugem 11 dvoran, polnih najdragocenejših umotvorov najslavnejših italijanskih veleduhov, a tudi stebrišča in galerije so pokrite s kipi in reliefi neprecenljive umetniške in zgodovinske vrednosti. Globoko pod palačo pa so takozvani Pozzi, v skalo sekane ječe, kletem brez oken podobni strašni prostori, mučilnica in morišče. Ozki in zaduhli hodniki segajo daleč okoli pod zemljo, na desni in levi so nizka vrata, skozi katera je možno v kaznilnice državnih zločincev in veloizdajalcev. Tu je ležal v težkih verigah nesrečni dože Marino Foscari, vojskovodja Conte di Carmaguola, arhitekt Filippo Calendario i. dr. Tu stoji v ozkem hodniku kos stebra, na katerega so polagali nesreč­ niki svoje glave pod sekiro krvnika. Tla so nagnena proti morski strani in v tleh sta dve luknji, skozi katere se je odtekala njih kri. Za njimi pa so mala vratca, odkoder so njih trupla odvažali na barkah ter jih potapljali daleč v morju. Palačo dožev veže z ječo navadnih zločincev (Carceri — Prigioni) krasni obločni mostič iz belega marmorja »Ponte dei Sospiri« (most vzdihov). Ta mostič nad ozkim kanalom za palačo se vidi posebno lepo s sosednjega mosta, Ponte delle Paglia, na Rivi degli Schiavoni. Zločinci, katere so prepeljali iz Prigionov v palačo dožev preko »mostu vzdihov«, so bili izgubljeni za to življenje. V kamenitih kleteh Pozzi so jih obglavili ali pa zadavili, in luči solnca niso videli nikdar več... Najlepši in največji most v Benetkah je seveda Ponte di Rialto preko Velikega kanala. 48m je dolg in 22m širok; na obeh straneh se vspenja kvišku, proti sredini je raven. Na obeh straneh stoje vrhu mostu prodajalnice. Obok ima širino 28m. Ograjata ga galeriji okroglih obočnih oken, ki se končujeta v visoke portale. Tu je promet največji; pod mostom švigajo neprestano gondole, barke in parniki, preko mostu pa se gnete ob­činstvo. Na večer pa se zbero tu benečanski pevci in pevke na svoji barketi ter prepevajo svoje hrepeneče pesmi. Moški in ženski samospevi se vrste z zbori, v širokem krogu pa poslušajo Benečani in tujci v svojih gondolah. In mesec obseva palače in gondole ter poljublja s svojimi mrzlimi žarki šumljajoče valove... Ne bom opisoval nadalje še drugih znamenitostij Venezije. Accademia di Be11e Arti ima v 20 sobanah nebroj najznamenitejših in modernih umotvorov Tiziana, Tintoretta, Pavla Veroneškega, Bellinija, Boccaccia, Palme Vecchia i. dr. mojstrov iz časov največje slave in mogočnosti Benetk. Cerkve so po svoji arhitektoniki precej slične druga drugi, a vendar ima vsaka toliko različnih dragocenostij in umotvorov najstarejših italijanskih mojstrov, da bi zaslužila vsaka svoj popis. Te cerkve so pravi muzeji slik in tipov, a vsaka ima vrednost milijonov. A te slike in ti kipi so taki, da bi jih naši duhovniki zelotje gotovo nemudoma pometali v največjo temo ali pa bi jih zavili v rjuhe in plašče... H kipom pa bi poklicali najnerodnejšega kamnoseka, da jim z barbarsko roko odžaga in odpili to in ono, kar je dala človeškemu telesu nadvse modra in čista božja narava, pa bodisi Marijinemu ali Kristusovemu ali kateremukoli telesu. Najznamenitejše cerkve v Benetkah pa so vendarle S. Maria della Salute, S. Maria Gloriosa dei Frari, S. Giorgio Maggiore na otoku Isola, S. Zaccaria in S. Maria dei Gesuiti. Tudi nebom opisoval Arsenala s svojim zgodovinsko imenitnim muzejem, ki ima 3 nadstropja in 31 soban egiptskih, asirskih in italijanskih starin, mnogo različnega orožja, slik, kipov iz marmorja, brona in slonove kosti ter lesoreznih umotvorov največje krasote. Mesto ima ogromno tovaren, prodajalnic, ristori in kavarn. Povsod bujno življenje, povsod vrvenje prodajalcev in nakupovalcev. V notranjih delih so ulice ozke in zaduhle, saj dajejo visoke hiše zraku le malo prostora. Povsod diši po sadju, siru in po ribah, ob kanalih pa prav neprijetno smrdi po morju, v katero se izteka in meče vse. Benetke so en sam muzej znamenitih krasot, a preko teden dnij bi v njih vendar ne maral živeti! Prezaduhle so in pretesne. Med zrakom ob naših planinah in benečanskim smradom je tolik razloček kakor med kristalno vodo gorskega vrelca in med blatno mlakuž o sredi umazane vasi! Zato pa tudi nisem videl tekom poltretjega dne v Benetkah niti enega lepega italijanskega obraza. Suhotna, vela in bleda so lica Italijank, suha in medla njih telesa. Zaduhlost in vročina jim pač kakor spomladna slana zgodaj zatareta cvetje na obrazu. Ali nekaj lepega imajo tudi Benečanke, to so njih bujni, gosti, kakor žima trdi in zviti lasje, katere nosijo v visoki frizuri, ter njih žive, temne oči z dolgoresastimi trepalnicami. Dekleta iz priprostoga naroda nosijo brez razločka preko hrbta ogrnjene velike črne, spredaj do tal segajoče robce, obute pa so navadno v nizke, visokopete solne. Italijani so večinoma visoki in vitki, gostih črnih kodrov, temnih očij in nekako židovskega tipa. A tudi plavolasih Italijank in Italijanov je že mnogo. Dan se je že nagibal proti večeru, ko sem obstal na Rivi degli Schiavoni, kjer se je majalo zasidranih nekaj majhnih topničark ter se je zbralo nebroj gondol in barket. Blizu spomenika kralja Viktorja Emanuela, ki sedi na dirjajočem konju ter dviga v desnici sabljo - malookusno delo kiparja Ferrarija - sem se vkrcal na vaporetto ter odplul na otok Lido. Vozili smo se mimo elegantnega, velikega modernega parnika američanskega milijonarja, mimo otoka Izola z veliko in krasno cerkvijo S. Giorgio Maggiore, ki ima visok stolp in kupolo, ter bil v 12 minutah že pred »Hotelom Lido«. Deset minut poti po lepem drevoredu med ličnimi vilami in restavranti je do ogromnega kopališča, Stabilimento di Bagni. 500 kabin, restavracijo, veliko koncertno in plesno dvorano in dolgo teraso na morje ima to skoraj največje italijansko kopališče. S terase vodijo lesene stopnjice na peščeno obrežje in naravnost v morje. Gospodje se kopljejo na desni, dame pa na levi. Mejo tvori debela vrv, na kateri pa se telovadijo skupno. Kopalne obleke zakrivajo razen rok ves zgoranji život, kajti kopalnih hlačic ne sme rabiti nihče. Toplota morja se menja od 20-27 ° C. Morje s svojim finodrobnim peskom se nagiblje prav polagoma navzdol in njegovo valovanje je zmerno in prijetno. Vrišč žensk in otrok, premetajočih in brizgajočih se po temnozeleni vodi, pluskanje plavajočih dam in gospodov, ki se zunaj na morju križem potapljajo ter zverajo po sodih, lesenih ploščah in čolnih, polni ozračje; na terasi in stopnjicah z dolgim mostom pa se sprehajajo s širokimi slamniki in čepicami pokriti in v rjuhe zaviti gospodje ter kramIjajo z damami. Gola meča in kolena ne ženirajo nikogar... Zmračilo se je docela. Od obrežja pred »Cursalonom« done semkaj akordi koncertne godbe in pred »hotelom Lido« se je zbralo najizbranejše občinstvo. V velikem, elegantnem salonu s krasnimi kristalnimi lestenci je prezaduhlo, zato sedi vse na obrežju ter večerja. In pred nami se razprostirajo Benetke; le posamezne konture se razločijo. Na obali in na trgih pa žare tisoči in tisoči električnih lučic. Hladen veter pihlja z morja. In parnik me je odpeljal zopet na trg sv. Marka, ki ga stražita na silnih stebrih krilati lev in sv. Božidar. In zopet se zrinjajo množice iz vseh ulic in kanalov na trg, kjer so se vršile nekdaj najsijajnejše slavnosti ob kronanju dožev, odkoder so odhajale nepremagljive vojne čete na morje v boj proti svetovnim kraljestvom, kjer so se dogajale najrazkošnejše veselice, narodni bali in najbakhantnejše maskarade, - na trg, ki je videl toliko bleska, slave, čednosti in greha, a tudi groze in krvi -, h koncertu in Ilirtovanju... Zopet grme in zvene bujni akordi med prelestnimi palačami in človek se potaplja s svojo dušo v njih, kakor v morju ter se dviga z njimi tja v nebo večne krasote...



2. Milan.

Vožnja po Gorenji Italiji je ves čas nepopisno prijetna in zanimiva. Na desni in levi se razprostirajo plodna polja, travniki, holmi za holmi, vmes pa dražestno ležeča mesteca, romantične vasice ter gradiči in vile. Visoko po grebenih holmov so razpoložene večnadstropne, arhitektonsko luksuriozno opremljene stavbe, po rebrih hribov in pobočjih brdov so kakor lastavičja gnezda nalepljena razsežna letovišča in sredi njih strme proti nebu smeli stolpi z nizkimi, skoraj s ploskvimi strehami. In ako rabiš kukalo, vidiš skozi visoke ozke line celo zvonove. Rudeče strehe iz krive opeke se svetijo tu in tam iz bujnih gajev, lepi mostovi se spenjajo preko širokih strug brzotekočih potokov in gladke bele ceste se vijejo ob košatih drevoredih. In kamorkoli se ozreš, vidiš dolge ravne vrste nizkih vinskih trt ter aleje murb. Vsako zemljišče meji na dveh straneh prema vrsta visokih dreves, ki vrše tako najnatančnejše nalog o naših kameniti h mejnikov. Vlažna zemljišča preprežajo ravne črte čistih in gladkih jarkov, po katerih se odteka vlaga. Iz vlaka ima tako človek vtis, da se obdelujejo polja vestno in razumno ter da vlada povsod najlepši red. In vendar je bilo videti le malo poljedelcev. Ta in oni pa se je sklonil od dela, se smehljaje ozrl na jaderno brzeči vlak ter zamahnil s širokookrajnim slamnikom v pozdrav potnikom, stoječim ob oknih. In zagorele Italijanke so kazale svoje bele zobe, zamikale rahlo z rokami, otroci pa so pritekali k progi in nam metali poljubne. Prijazno ljudstvo! Vozili smo mimo Vicence, Verone in Peschiere brez prestanka. Tam v daljavi pa se je zasvetil a brezkončna azurnovišnjeva jezerska ravan, obdajana z golimi, ostrorobimi gorami: Lago di Garda, največje jezero gornjeitalsko. Ustavili smo se v Desenzanu, majhni, jedva 4500 oseb broječi luki tik jezera. Na kolodvoru imajo čakalnice presenetljiva napisa »Wart e Saalen« in »Warten Saal,« a nemški vendarle ne razume nihče. Tikoma pristana leži na najlepšem prostoru Caffe-Ristorante al Lido s kopališčem in malim vrtom. Umazana in zamkama je ta restavracija, a njene cene so prvih hotelov. Zato pa je razgled tem veličastnejši. Po ogromni gladini jezera se majejo hropeči moderni parniki in kakor orehove lupine skačejo čolni, zibani po nemirni vodi. Kakor razburjeno morje se zaganja valovje v obalne hiše ter se razbija hrupno v bele pene. In robovi strmih gor se svetijo v solnčni luči sivomodro, zelenkasto-črno, belo in rudeče. Tam v daljavi pa bleste cerkve in hiše riverskega obrežja. Velikansko je to sinjeplavo jezero in med najkrasnejšimi v Evropi. Blesk vode in raznobojni odsev Apenin povzročata, da se zdi človeku tod vse nenavadno svetlo in jasno, da seza in razloča oko v najskrajnejšo daljo. Solnce pripeka, a vendar ni posebne vročine, saj prihaja z jezera prijeten hlad. Desenzano ima vse pogoje najprijetnejšega letovišča. Prekrasno jezero z zmerno toploto vode, divno okolico, na vse strani najlepšo panoramo, ne daleč, jedva dve uri s parnikom odtod, tirolsko Rivo ter Arco. Vendar ne store konservativni Desenzanci ničesar za udobnost tujcev, ki se zato kraju izogibljejo. Ozke in umazane ulice, umazane hiše in umazani restavranti... take razmere prometu tujcev seveda niso ugodne. Zato pa smo se vendarle radi poslovili od čarobnega razgleda ter bili proti prvemu mraku že v Milanu. Takoj na velikanskem kolodvoru je opaziti, da smo v modernem velikem mestu. Pred poslopjem je čakalo nebroj hotelskih vozov, cela vojska fakinov (postreščkov) in dolga vrsta zasebnih kočij in fijakarjev. Razen tega vozovi električne železnice. Fijakarji imajo brez izjeme vsi črne ali bele cilindre ter temnovišnjeve, rudeče obrobljene uniforme. Vozili smo se po širokih ulicah z visokimi, bogato fasadiranimi poslopji in z bujnim, hrupnim prometom vozov in občinstva. Po trotoarjih se kar gnete ljudi. Bogastvo in luksus povsod. Saj pa je Milan s svojimi 468 600 prebivalci za Napoljem najobljudnejše in najbogatejše italijansko tovarniško mesto. 900 tovaren in 10.500 prodajalen je tu; nad 200 trgovin se bavi le s svilo. Industrija svile, volne, bombaža, rokavic, vozov, strojev, in umetalnega pohištva cvete. Izvažajo se v velikanskih masah sir, surovo maslo, jajca in perutnina. Troje kanalov veže Milan s Tessinom in Padom in z jezerom Como. Do Monze, kraljevskega letovišča, kjer je bil ustreljen kralj Humbert, vozi električna dvonadstropna železnica. Le eno uro vožnje je do tja in le eno uro do jezer Como in Lecco. Zato pa je naval tujcev tudi v vroči dobi v Milan u vedno velik in hoteli so neprestano polni. Saj življenje ni drago.



Ustavili smo se v hotelu »Ancora & Ginevra« na Corsu Vittore Emanuele. Lep, eleganten hotel, fina, taktna postrežba, čiste, velike, zračne sobe in vendar ceno. Z balkona sem se ozrl na Piazzo del Duono ter takoj pred seboj ugledal najlepši kras Milana: čarobno velečastno katedralo, ideal gotske stavbe iz samega belega marmorja z neštevilom stolpov in stolpičev, kipov in kipcev ter s tisoči in tisoči okraskov. Tramvaji, kočije, motorni bicikli so švigali semtertja, nešteta množica je hitela na vse strani, raznašalci listov pa so se drli in kričali naslove svojih večernih žurnalov. Nečuven hrup in vrišč! In šli smo mimo katedrale, ob gigantskem spomeniku Viktorja Emanuela ter krenili po sijajnih arkadah, ki obdajajo vso levo stran katedralinega trga, ob krasotni h palačah v »Galerijo Viktorja Emanela«. Vhod in izhod tvorita marmornata slavoloka. Tudi Rim in Napolj imata tako »galerijo«, toda milanska je najlepša in najveličastnejša. Dve dolgi in široki, na sredi navpično križajoči se ulici sta pokrita s stekleno obočno streho. Na širokem osmerokotnem križišču je veličastna, 50m visoka kupola. Na obeh straneh z marmornatim mozaikom tlakovanih, le pešcem pristopnih ulic se vrste najlepše in najbogatejše prodajalnice, banke, knjigotržnice, kavarne in najfinejši restavranti. Občinstvo se sprehaja po električno, kakor dan razsvetljeni galeriji ali pa sedi pred kavarnami in restavranti. Kakor v mravljišču gomazi in vrvi po tej ogromni, čarobno krasni dvorani. Najelegantnejša milanska gospoda ima tu svoj večerni ren-dez-vous. In svila šumi, rožljajo sablje, smeh, flirt vsepovsod... Na levi strani proti izhodu pa je restavrant »Gambrinushalle«. Tudi nocoj je natlačeno poln. Na lični galeriji svira fin damski orkester Dunajčank. Živahno, strastno svirajo Puccinija, Leoncovalla, Mascagnija, Verdija, Auberja... a v svojem elementu so, ko zaigrajo Ziehrerje v valček. Signorina Mary Smesckal - gotovo Slovanka, kakor njene tovarišice! - se smehljaje ziblje, nalahno poskakuje in prikimava s svojo zlatolaso glavico, in smehlja se ves beli orkester, smehlja vse občinstvo... »Freundchen, was denkst du denn, soll'n wir nach Hause geh'n, oder wir bleib nallhier...?« - Moj Bog, spomini iz zlatih, srečnih študentovskih let so navalili name... Ziehrerjev orkester... Stalehner, na desni prijatelj Vidic, na levi prijatelj Goestl... okoli nas od razkošja ploskajoči in objemajoči se Dunajčanje! - solze so mi stopile v oči in s tresočo roko sem dvignil čašo črnega »monakovčana«... »Freundchen, vras denkst du denn...« poje danes dr. Josip ter se smehlja svoji ženici »Wir bleibn allhier! Bog Vaju živi! Tristo!, Lustno' pa tako!« In na dve je šlo, ko smo se sešli z Morfejem! Na vse zgodaj pa zopet na nogah! V »Cafe Bifli« sem zasledil po dolgem času zopet avstrijski list ter izvedel, da ministrskih konferenc radi nagodbe še vedno ni konec. No, hvala Bogu, doma torej še vse pri starem! In sedaj hajd v katedralo vis a vis: »Duomo Maria e Nascenti«! Baedecker trdi, da je ta katedrala med največjimi in najkrasnejšimi vsega sveta. Verjamem mu. Začeli so jo zidati 1. 1386, a danes še ni dogotovljena in menda nikdar ne bo. Okoli 100 delavcev se giblje vedno po njeni strehi in njenih stolpih. Vojvoda Galeazzo Visconti je podaril cel mramornat hrib v Candogliji ob Lago Maggiore in iz belega mramorja je vsa silna stavba. Slog je gotski, le zahodni glavni vhod je grško-rimski. Dal ga je napraviti cesar Napoleon I. 1. 1805. Oblika cerkve je latinski križ ter ima pet ogromnih ladij in pet glavnih vhodov. Poprečna ladija ima tri dele. Cerkev pokriva ploskev 11.700m ter ima v njej prostora vkoli 40.000 oseb. Dolga je 148m, široka 88m in do stropa v sredini 48m visoka. Ladije nosi 52 stebrov, ki merijo v premeru 2-5m ter so do zaglavja po 24m visoki. Zunaj in znotraj cerkve je nad 3000 velikih in manjših kipov, a še 1000 jih bo napraviti, da bodo vsi stebriči in stolpiči enako okrašeni. Okoli vsakeg a stebra je namreč 8—22 kipov in kipcev. Vsako leto jih napravijo najodličnejši italijanski kiparji nekaj. Že doslej je veljala cerkev okoli 550 milijonov kron, a porabljeni marmor je zastonj. Vhod v to nepopisno veličastno katedralo tvori 12 piramid z 52 bas reliefi in 200 kipi. Ko vstopiš v cerkev, se ti zdi, da si zašel v gozd velikanskih stebrov. Ogromna okna so živo poslikana s prizori iz sv. pisma in zgodovine cerkve. Okoli in okoli stebrov so krasni kipi, na nekaterih po 8, po drugih 16 ali po 24—32. Tla so pisan mramornat mozaik. Na desni in levi so mramornati oltarji z velikimi kipi in basin haut relifi, z zlatimi in srebrnimi križi ter okraski. Med oltarji so bronaste in mramorne sohe raznih vladarjev, škofov in umetnikov ter vzidani sarkofagi iz raznobojnoga mramorja. Stene in oboki stropa so poslikani s fresco slikarijami najznamenitejših mojstrov. Pred velikim oltarjem je velikanski krog samih oltarjev, v ta krog vodijo navzdol stopnjice, in tudi tu so dragoceni oltarji ter pred njimi stoječi mramornati sarkofagi. V zlatu, srebru in bronu z vloženimi biserji se lesketa vse, in kamor pogledaš, rdeč, črn, rumen in temnozelen mramor. Tu je tudi podzemeljska kapela in krsta Karla Borromejskega. (Zakristan pokaže celo truplo svetnikovo, ako plačaš 5 frankov! Imponujoč, čaroben je vtis k te gigantske katedrale, ki krije v sebi nebroj umotvoro v neprecenljive vrednosti, a še veličastnejši je pogled s strehe kupole. 460 stopnjic vodi do vrhunca vitkega stolpa vrh u kupole. Stoječ na krovu cerkve, imaš vtisk, da si v silni, na sredi vzbočeni dvorani. Bel, svetel marmor okoli in okoli. Umetno izrezljane galerije obdajajo to dvorano, v katero vodijo z raznih strani prekrasne dekoratione ograje najfinejšega kiparskega dela. 9000 mramornatih cvetlic, sadov in tičev je tu. Skozi 366 zmajskih glav se odteka dež. In pred teboj zopet gozd neštevilnih gotskih stolpičev, obkrožanih s kipci, vrhu vsakega stolpiča pa soha svetnika ali zgodovinskega imenitnika. Napoleon I. je postavil tudi svojo soho na tak stolp: v grški togi, gologlav in z desnico na sulico oprt, gleda nizdol na katadralo, ki se je zidala in okraševala po njegovi inicijativi. Razgled s te strehe, ki ima 14 strelovodov, na kateri pa imaš občutek, da si v snežnobeli galeriji soh in raznih plastičnih umotvorov, je velikanski. Spodaj brezkončno mesto s sto in sto cerkvami, tovarnami in palačami, na jugozahodu Monte Viso, Mont Ceniš, med njima Superga pri Turinu, Montblank, Veliki Sv. Bernard, Monte Rosa, na vshodu Ortler, na jug u Certosa. Baje se vidijo celo stolpi in kupole iz Pavije in za njo ležeči Apenini.



Nasproti glavnega vhoda v katedralo se dviga velik bronast spomenik Viktorja Emanuela II. (delo kiparja Ercola Rose). Tudi tu je upodobljen kralj v bojeviti pozi, z mečem v roki, sedeč na rezgetajočem konju. Viktor Emanuel v Benetkah dviga svojo roko s sabljo v neokusno parado, kakor bi hotel komu presekati glavo, milanski pa je desnico povesil, kakor da pozdravlja z mečem v boj hiteče čete. Okoli postavka je okoli in okoli haut relief, kažoč povratek čet v Milanu po bitki pri Magenti. Spomenika Viktorja Emanuela ne pogreša menda nobeno italijansko mesto. Razen v Benetkah in v Milanu sem ga našel tudi v Turinu, Veroni in celo v Vidmu. A tudi drugih spomenikov se ne manjka v Milanu. Na Piazza della Scala se dviga soha Leonarda da Vinci, na podstavku, na štirih straneh spomenika pa stoje slikarjevi učenci; na Piazza st. Fedele stoji spomenik poeta Al. Manzonija, na Piazza Cavour je spomenik državnika grofa Camilla Cavourja, v Via Principe Umberto I. stoji spomenik državnika Agosta Bertanija, na Piazza de Mercanti spomenik podesta Tressena na konju, pred Via Dante spomenik pesnika Gius Parinija, pri foro Bonoparte je bronast kip Garibaldija na konju, na podstavku »revolucija« in »svoboda« ter imena vseh bitk, v katerih je bil Garibaldi; pred justično palačo spomenik Beccarije in končno v javnem ljudskem vrtu (Giardini Publici) spomeniki geologa Stoppanija, generala Sir torija, pesnika Carla Porte ter Ant. Rosminija in Luc. Manare, dveh piemontskih patriotov. Poleg teh spomenikov s posameznimi kipi ali celimi skupinami pa je v Milanu še cela vrsta spominskih obeliskov s figuralnimi okraski, med temi najlepši: Monumento delle cinque giornate. Da je bil nekdaj Milan avstrijsko mesto, o tem ni najti nobenega sledu, in v vsej Gorenji Italiji ni niti enega spominka na dobrote, s katerimi je Avstrija obsipala ta prelepi del Italije... Pač! Široke in krasne ceste ter izvrstne železniške proge, po teh pa lepi kupeji vlakov, to so še spomini na nekdanjo avstrijsko dobo! Na Piazza della Scala stoji zunaj prav neznatno in preprosto, a slavno gledališče: Teatro alla Scala. Zanimala me je tudi njegova notranjščina, saj si je v tem gledališču nabral nevenljivih lavorik tudi slovenski umetnik - pevec, Josip Nolli. Vtisk, ki ga dela notranjost gledališča, je velikanski. Pet vrst lož in galerijo ima ta ogromna stavba, nekdaj svetišče božje, dandanes pa najslavnejše italijansko svetišče umetnosti. 3600 gledalcev sprejme vase to gledališče, sezidano že l. 1778, a danes še prav tako sijajno krasno, kakor bi bilo novo. Belo in zlatoobrobljeno je zidovje in lesovje, temno rudeče vse baršunasto pohištvo, zastori i. dr. V ložah ima prostora najmanje po 6 oseb, a v sili tudi 10. Genialni arhitekt Gius Piermarini je ustvaril pač najidealnejše lože, kajti iz vseh je pogled naravnost na oder, ki se vidi od vseh strani in iz vseh kotov ves, od skrajnje leve do skrajnje desne ter tudi do skrajnje globočine v ozadju. Za vsako ložo, ki ima dvoje vrat, da ne prihaja nikak šum ali hrup s hodnikov, je še poseben, elegantno luksuriozno opremljen salonček. Tako ima vsak posestnik lože še salon, v katerem sprejema posetnike ter v katerem lahko uživa tudi med predstavo vse najrazlične udobnosti. Ker je to gledališče namenjeno operi in baletu, je seveda tudi oder velikanski. Garderobe zborov, baleta in komparzerije so pod odrom v dveh nadstropjih, le soiistinje in solisti imajo svoje garderobe na desni in levi strani odra. Garderoba primadonne je velik salon, čegar vse štiri stene so zrcalaste. V ozadju odra so štiri vhodi, skozi katere prihajajo na večer vozovi in konji. Akustika gledališča je baje najpopolnejša, zato mora ostati vse neizpremenjeno ter si ne upajo dodati niti najmanjše dekoracije, da bi ne pokvarili sedanje idealne zvončnosti. V vestibulu so velike sohe prvih in najslavnejših italijanskih pokojnih opernih komponistov. Le Gius. Verdi je dobil svojo soho, ko je še živel in celo sam dirigiral svoje opere v tem gledališču. Poleti je gledališče zaprto. Najznamenitejše poslopje umetnosti v Milanu pa je seveda Palazzo di Brera (Accademia di Belle Arti), nekdaj (od 1651—1775) konvikt jezuitov, danes knjižnica z nad 300.000 tiskanimi in pisanimi deli, muzej novcev (okoli 50.000 različnih) in zbirka slik in kipov. Palača je mramornata in renesančnega sloga. Okoli krasnega dvorišča se razprostirata v ogromnem čveterokotu stebrišči (v pritličju in nadstropju), na sredi pa stoji velika bronasta soha nagega Napoleona I., ki drži v levici dolgo imperatorsko palico, v desnici pa na kroglji krilato Muzo umetnosti. Soha je slavno delo Canove. Med stebrovjem so postavljene sohe raznih imenitnikov (učenjakov, umetnikov in državnikov). Zbirka slik je razdeljena po 31 velikih dvoranah. Najstarejši in najmodernejši italijanski in drugi mojstri so tu zastopani. Raffael, Leonardo da Vinci, Mantegna, Bellini, Tizian, Tintoretto, Correggio, Rubens, Rembrandt, van Dyck i. dr. imajo tu v velikem številu svoje originale. Mesece bi rabil človek, da bi preštudiral vse te danes še prav tako sveže in jasne umotvore, kakor bi bili prišli ravnokar iz atelijejev. Ali eno treba iznova konstatirati: da so bili ti neumrljivi mojstri ne le veliki umetniki, nego tudi marljivi in delavni. Sicer bi ne bili mogli ustvariti toliko čudežnih del večne krasote!



Predolgo bi se mudil pri opisovanju znamenitosti Milana, ako bi hotel še na dalje le kratko omenjati krasote posameznih, četudi le najzanimivejših stavb in v njih hranjenih umetnin. Castello Sforzerco, milanski grad, je kvadratična renesančna ogromna stavba iz neometane rudeče opeke. Na vsakem oglu je okrogel ali oglat stolp. Poslopje obdaja širok in globok jarek, preko katerega vodijo mostovi. V gradu je več dvorišč, iz katerih se pride v arheološki tervumetniški in obrtni muzej antičnih in modernih del. Včasih je bil grad prozaična vojašnica. Biblioteca Ambrosiana na Piazza de'Mercanti ima okoli 175.000 tiskanih del in 8400 rokopisov ter velikansko število slik in kipov. Tudi tu so zastopani Raffael, Tizian, Leonardo da Vinci, Moretto, Ferrari i. dr. Cerkev je v Milanu kakor v Benetkah neštevilno. Posebno znamenite so: bizantinska Hasilica di S. Ambrogio z mramornato tlakovanim dvoriščem, ki ga obdajajo arkade, pod njimi sarkofagi in vzidani nagrobni spomeniki, s tremi ladijami in osmerokotno kupolo nad glavnim oltarjem. Sezidana je bila baje že v 5. stoletju. V njej je krstil sv. Ambrož sv. Avguština ter zabranil cesarju Teodoziju radi klanja v Tesalonikih vstop v cerkev. V bizantinskem slogu je sezidana tudi velika Chiesa della Grazie, samostanska cerkev iz XV. veka z velikansko kupolo. Poleg cerkve je nekdanji refektorij z nadpisom »Cenacolo Vinciano«, v njej pa velikanska olnata, že pokvarjena slika Leonarda da Vinci »Zadnja večerja« ter še več drugih freskoslik in reliefov. Najstarejša cerkev sv. Lorenca je bila baje nekdaj palača Maksimijana v IV. stoletju. Pred cerkvijo stoji antičen Portikus 16 korintskih stebrov. Cerkev je osmerokotna ter ima kupolo. Tik novega parka leži amfiteatra - lična arena, sezidana v strogo romanskem slogu leta 1805. Rabila se je včasih za tekmovanja v ježi in vožnji, dandanes pa se vrše tudi razne športne dirke in veselice. Med največje zanimivosti Milana pa spada Cimitero monumentale, glavno pokopališče, ki pokriva ploskev 200.000m2. Vhod tvorijo galerije in arkade nad visokimi stopnjicami. Stavba ima obliko na eni (vhodni) strani odprtega čveterokota. Na sredi in obeh konceh so visoke luksuriozne kupole. V tej stavbi so bogataške krvpte in podzemeljske galerije z nad 30.000 grobnicami. Krasnih reliefov in poprsi je nebroj. Ogromno pokopališče pa je pravcat muzej milanske kiparske umetnosti. Tu je neštevilo prekrasnih, arhitektonsko umetalnih mavzolejev, bronastih in mramornatih kipov in poprsi; celih skupin na posameznih grobovih pa na tisoče in tisoče. Pri nas običajnih križev, nagrobnih plošč in odlomljenih stebrov je na tem pokopališču minimalno. Preko groba soproga leži bronasta podoba na obrazu ležeče soproge - ob gomili matere stoje v objemu plakajoči mramorni otročiči - na grobu spi na bronasti zoti mrtva deva sama; do prsi je gola in z razpuščenimi lasmi, telo pa ji pokriva dragocena odeja; - na gomili cele rodbine je bronasta skupina proti nebu se dvigajočih teles, v vzletu držečih se med seboj za roke; le zadnji in najnižji še stega roko po zemlji... Realistično poetični prizori in skupine žalujočih ostalih povsod! Zato pa je vtisk tega pokopališča mogočno pretresljiv. Zdi se ti, kakor da si zašel v širok gaj cipres in palm, kjer vse plaka in se za večno poslavlja s pravkar umirajočimi. Življenje in smrt, obup in nada, sreča umrlih in žalost potomcev je upodobljena tu v mojstrskih umotvorih plastično. Milioni počivajo tu in milioni frankov krase njih gomile! Delo nepopisne krasote pa je končno tudi Arco della Pace, mirovni slavolok iz samega belega mramorja z velikanskim obokanim prehodom in z dvema visokima stranskima vratoma. Osem korintskih stebrov drži ogromno stavbo rimskega sloga, a z novorenesančnimi okraski, reliefi in kipi. Na vrhu se pelje v rimskem vozu s 6 konji genij miru. Na vsakem 4 oglov pa dviga gol jezdec lovorov venec. Slavolok se je začel staviti leta 1807. v proslavo zmag Napoleona L, a razkril ga je šele leta 1838. avstrijski cesar Ferdinand I. Ta spomenik iz belega kreolskega mramorja je veljal skoraj 4 milione italijanskih lir. Dasi stoji sredi široke ceste, je vendarle obdan z verigami ter se je možno voziti le na obeh straneh. Milan je moderno, bogato mesto - majhen Pariz. Živahno in bujno je v njem trgovsko in obrtno življenje ter veselo in prijazno njegovo prebivalstvo. Baje prebiva v njem več tisoč Nemcev, vendar pa se nemške govorice ne čuje nikjer. Italijanščina vlada skoraj izključno, dasi se govori po prodajalnicah tudi precej francoski. Spočetka avgusta ni sezona za potovanje po Italiji, vendarle pa je v Milanu tudi v najhujši vročini mnogo tujcev, večinoma Francozov, Angležev in Nemcev. Zato pa so zvečer restavranti in kavarne nabito polne. Skoraj povsod svirajo privatne izvrstne kapele. Tretjega dne popoldne sem se odpeljal v Turin na prvo mednarodno razstavo v Italiji.



3. Turin. Turin je prvo mesto, čegar ime sem slišal v svojem življenju. »Turin! Turin!« sem klical ves dan, ko sem po Igu še platno prodajal. Turin je bil namreč mojega deda, grajščinskega gozdnarja in lovca, krasni pes, moj prvi zvesti prijatelj... Kasneje sem izpoznal seveda več Turinov, a nobeden ni bil tako plemenite pasme, tako lepo rujav in elegantno vitek kakor dedov; da, mnogo krmežljavih in garjavih ižanskih ščenet je imelo ime Turin. Gotovo je bil velik, a nekoliko že smešen patriot tisti, ki je nazval prvi svojega psa— Turin. Vso svojo avstrijsko ogorčenost, besno sovraštvo in zaničevanje je pač hotel izraziti s tem, da je ime piemontske prestolice nadel pasji mrcini. Saj je iz Turina izšlo veliko in — bodimo objektivni! — idealno narodno gibanje Italijanov za osvobojo cele Gorenje Italije. V Turinu je zasnoval grof Cavour načrt, da iztrga Beneško, Lombardsko, Parmo in Modeno zopet avstrijski kroni, tu sta se združila Viktor Emanuel II. in Napoleon III. s svojimi armadami proti avstrijski in Turin je bil, ki je izval vse tiste nesrečne boje, v katerih so nesposobni, a tembolj naduti in kruti avstrijski generali grof Gvulai, Hess, Zobel, Sohlick in "VVimpfTen izgubljali bitko za bitko ter kos za kosom prekrasne Italije. Tu se je začelo snovanje zjedinjenega italijanskega kraljestva. Turin je zato najslavnejše in najspoštovanejše gorenjeitalsko mesto, ponos Italijanov za veke. Avstrijcu — seveda — pa zbuja le grenka, bridka čustva. Bitke pri Palestru, Magenti, Melegnanu, Solferinu in San Martinu so pokazale svetu največje junaštvo avstrijskega vojaštva, a vse junaštvo in tisoči in tisoči padlih hrabrih borilcev niso izdali ničesar. Avstrijska pozicija je bila izgubljena in tudi poznejši zmagoslavni boji je niso mogli rešiti več. Zahteva na bojišču krvavečih Piemontezov: »Sire, fate questa po vera Italia!« se je izpolnila in ponosno geslo »T Italia fara da se« se je uresničilo. Uresničil pa ga je Turin! 335.600 prebivalcev šteje danes Turin, ponosen in mogočen je še vedno. To mesto aristokratov, bankirjev ter veletržcev je že davno prebolelo udarec, da mu je vzel Rim prvenstvo med italijanskimi mesti, izgubilo je svoje nekdanje ogromne in nepremagljive trdnjave ter je danes le še marljivo, moderno trgovinsko središče. Takoj prvi vtisk Turina je simpatičen. Ko sem stopil iz centralnega kolodvora, širila se je pred menoj razsežna Piazza Carlo Felice, obkrožana z ogromnimi, mračnimi palačami in z velikim ljudskim vrtom. Pod palačami so zopet običajne italijanske arkade, široke in svetle, in pod njimi elegantne kavarne, restavranti in bogate prodajalne. Široke, dunajskemu Ringu slične ceste vodijo okoli središča mesta, po njih pa se gnete občinstvo, ropočejo električni tramvaji in livrirani kočijaži. Bujno življenje povsod! Hotel Alb. Roma & Rocca Cavour me je sprejel pod svojo streho in vesel sem bil, da sem našel tu vedno smehljajočo se sobarico, ki mi je v najpristnejšem dunajskem dialektu povedala, kam naj grem, da završim dan najprijetnejše. »Na Piazzi Castello v restavrantu Roma je variete-gledališče!« Dobro, pojdimo tja! In krenil sem jo po Via Roma, preko Piazze S. Carlo, mimo velikega spomenika kralja Karola Alberta v oklepu na konju do Palazza Madama. Tu sem torej v središču Turina. Palazzo Madama sredi trga ima dve fronti: proti Padu ima pročelje srednjeveški značaj s starinskim, črnim zidovjem, majhnimi okenci in na vsakem oglu sestnajsterokoten trdnjavski stolp, ob njih pa rasto divje smreke in goščava; pročelje na drugi strani pa ima značaj docela moderne, luksuriozne palače. Turinci pripovedujejo, da je prebivala v njej krasna kneginja, vdova Marija, ki je menjala vsak čas svoje ljubimce ter izbrisavala svojo grešno ljubezen z njimi s tem, da jih je drugega za drugim pahnila skozi skrita vratca v Pad. Ta vedno zaljubljena grešnica in morilka je bila torej nekaka italijanska Semirada ali nekaka kneginja Jelena na bosenskem Zvorniku! Variete ima velik in lep oder, a poslušalci sede na odkritem vrtu, pijo, jedo, pušijo ter gledajo in poslušajo tingl tanglsko umetnost. Pred odrom je nameščen orkester, v katerem igrajo »prvo violino« rene in boben. Strašna godba! V duhu sem se do tal odkril ljubljanski društveni godbi, ki je v primeri s to turinsko bando pravcat ideal orkestra. Turinci pa imajo menda kosmata ušesa, saj razen mene ni bilo menda v vsej množici nikogar, ki bi si vsak hip tiščal ušesa... In na odru so nastopale debelonapudrane in surovonažminkane pevke, dvigale že itak jedva do kolen segajoča raznobojna atlasasta krilca in kazale pisane, s pentljami pokrite svilene hlačice, mahale z golimi rokami, kakor bi se otepale komarjev, brcale naprej in nazaj kakor bi jih lomil krč in odpirale svoja usta. Škoda lepih deklet! Morda so bila nekdaj dobre pevke, danes pa je bilo slišati le semtertja hripav, rezek ton iz hropečih, prebujnih prs. Ali Turincem so izredno ugajala: ploskali so kakor blazni, butali s petami ob tla ter bili s palicami po kovinastih ploščah mizic. In čul sem vedno in vedno »da capo« isti in isti kupic s surovopikantno poento. In nastopali so žensko našemljeni pevc iz veliko vlasuljoa la Julija, peli sopran, delali med posameznimi kiticami v zraku preobrate, da so letela krila in se je videl triko do pasa. In zopet so divjali Turinci ter razgrajali kakor besni. »Pevke«  pa so pritekle izza zastorja, se poklonile z najgracioznejšim nasmehom, pa mahoma potegnile vlasulje z glave... in pokazale so se pristno moške pleše! In nastopil je strelec, ki je na glavi stoje zadeval s puško vedno v črno, biciklist, ki je na enem samem kolesu dirjal in plesal, skakal in se prekopicoval. Tudi nemška pevka in nemški pevec sta nastopila ter zapela: »Jessas na!« Nekdo je zažvižgal, a Turinci so ga takoj blamiral iz najstrahovitejšim ploskanjem ter z divjimi klici: »Da capo - da capo!« Vračal sem se domov. Pod arkadami na Piazzi Carlo Felice sem hotel izpiti še črno kavo. Trg pred kavarno je bil poln gostov in pod arkadami je vladalo še živahno promeniranje. Vendar boljšega občinstva, zlasti finejših dam ni bilo. Med dvema stebroma je bil postavljen oder in na njem je igrala godba. A svirala je le petorica na slabih glasbilih slabe poskočnice. Med mizami pa so se prerivale lahko in kričavopisano oblečene ženske, se glupo nasmihale, lovile brezplačne črne kave in alkoholične pijače. Posedale so tuintam, poskušale zaplesti se v razgovor ter zdehale. Vzlic vsemu ni bilo posebnega življenja. Turinci so očividno solidnejši kot Benečani in Milanci. Po polnoči se je trg naglo izpraznil in pod arkadami je dremalo le še nekaj vztrajnejših krokarjev. Godci so se porazgubili in pogrešal jih ni nihče. Okoli 2. spi že ves pošteni Turin.



Drugo jutro sem bil že zgodaj na nogah. Namenil sem se, da posvetim ves dan ogledovanju mednarodne razstave, ki je bila itak glavni povod mojega potovanja. Najprej pa sem stopil v kavarno »Cafe nero« na Corsu Vittorio Emanuele II. Mizice in stoli stoje na boulevardu, saj je tudi v Turinu že zjutraj soparno. Mimo so korakale stotnije vojakov v širokih hlačah, ohlapnih suknjah in nizkih čveterokotnih čakah z veliko rumeno zvezdo na sprednji strani. Od prostaka do častnika nosijo vsi rokavice in sive komašne. Oblečeni so torej tudi v pasjih dneh zimsko. Distinkcija pri italijanskem vojaštvu ni označena z roženimi, srebrnimi ali zlatimi zvezdicami na ovratniku, kajti vsi imajo na privihanem in ležečem ovratniku suknje le eno zvezdo, stopnje čina pa so označene le s portami na rokavih. O kaki postavnosti in eleganci vojakov ni sledu. Uniforma visi mahadravo ob njih telesih, korak jim je len in neodločen in vse vedenje prav civilistovsko. Zato delajo prav klavern in dolgočasen vtisk. Tudi častniki niso mnogo boljši, zlasti visoka čveterooglata čepica z ozkimi pramci in daleč na oči visečim senčnikom jih dela pra v filistrske. »Waffenrock« se jih ne oprijemlje, nego visi ob njih komodno kakor bluza. Čudno se zdi tudi Avstrijcu, da se vojaštvo med seboj ne pozdravlja, nego je ukazano salutiranje samo med moštvom in častništvom istega polka, vse druge častnike in podčastnike pa sme moštvo ignorirati. Pušk ne nosijo na jermenu, nego jih naslanjajo na ramo in drže z roko, ali pa jih nosijo celo kar v roki vodoravno k tlom. Posebne pravilnosti in enakomernosti torej pri korakajoči vojaški četi v Italiji ni zapaziti. Vse je bolj ležerno in komodno. Bersaglierji s svojimi na levo uho nagnjenimi klobuki iz veliko postrani nizdol visečo perjanico pa delajo posebno neokusen vtisk. In mimo je drdralo mnogo lahkih in ličnih avtomobilov brez cviljenja in ropota, grmeli so celi vlaki električnih tramvajskih vozov, karavane dvokolnic, katero so vlekli osli in mule ter elegantne kočije ter kab iz dvema kolesoma. Jaz pa sem zahteval »Cafe melange«. Debelo me je pogledal natakar in vprašal vnovič, česa si želim. »Cafe melange!« Zmajal je z glavo ter me vprašal, ali hočem morda mešati črno kavo z likerjem. Tedaj pa sem zmajal jaz z glavo ter mu ponovil, da bi rad čisto navadno melanžo. V vsi dolgoletni praksi se gospodu natakarju kaj takega še ni pripetilo, vznemirjen je tekel v kavarno ter pravil ondi svojim tovarišem, da sedi zunaj tujec, ki zahteva v Turinu docela neznano kavo. In okoli mene se je zbrala petorica natakarjev ter mi ponujala kavo z ledom, z likerjem ali s konjakom. Zabavala me je ta začudenost in ta konfuzija, ki sem jo napravil v veliki in elegantni kavarni, kjer se zbirajo tujci vseh narodnosti, kjer pa vendar ne poznajo melanže. Pravil sem jim torej, da jem samo »cafe melange« ter da ga imajo povsod, na Dunaju, v Pragi, v Gradcu, v Trstu, v v Benetkah, v Milanu, da, celo v Ljubljani. Zato jih prav lepo prosim, naj mi postrežejo z njim tudi v Turinu, saj ga jim bom pošteno plačal z avstrijskim ali pa italijanskim denarjem. Obupani so se razšli ter hodili od gosta do gosta ter ga šepetajo vpraševali, ali je morda že kdaj videl ali celo pil »cafe melange«.a gosti so zmigavali, se začudeno ozirali name ter ugibali, kak čudak je zašel v Turin. Videl sem torej, da ne pridem do svoje bele kave, ako jim neznanega pojma ne razložim sam temeljito. Rekel sem torej natakarju, naj mi prinese črno kavo, potem pa še mleka s smetano. Prinesel mi je oboje. Potem sem mu velel, naj mi zlije oboje skupaj v večjo skodelico. Tudi to je storil. Tedaj pa sem vstal, poklical vse natakarje ter jim dejal: »Ecco Cafe melange!« Krohotom so se zasmejali, se trkali po čelu ter vikali: »Questoe Cafo late!« Tako sem izobraževal turinske natakarje, ki so mi poslej vselej naglo in točno postregli z najfinejšo melanžo... Nato sem sedel na tramvaj ter se odpeljal v Giardino Valentino na razstavo. Ob reki Pad se širijo veliki in krasni parki: Giardino Pubblico z botaničnim vrtom, vodometi in ribnjaki, po katerih plavajo labudi, gosi, pelikani in pingvini, ter so velike kletke s fazani, kazuvarji, kiviji, noji, rajčicami in še z različnimi tiči. Ob širokih potih med alejami so postavljene klopi, tupatam so otroška igrišča, v razni h zatišjih pa stoje spomeniki in poprsja raznih učenjakov, vojskovodi in slavnih revolucionarjev. Ob parku leži Castello del Valentino, velikanska palača francoskega sloga s 4 stolpi, danes politehnika. V levem delu parka, kjer je več restavrantov in kavaren, pa je danes prva mednarodna umetniška in obrtna rastava. Avstrija, Ogrska, Velikoneničija, Francija, Švedija in Norvegija, Švica, Holandija, Danska, Anglija, Belgija, Zjedinjene države, Japonska in seveda v prvi vrsti Italija so priredile ogromno razstavo slikarskih, kiparskih ter umetnoobrtnih del. Dolgo časa je trajal po italijanskem časopisju hud in strasten boj, kje naj se priredi prva italijanska mednarodna razstava. Milan in Turin sta se borila za to čast, končno pa je zmagalo glavno in najslavnejše gornjeitalijansko mesto Turin. Kralj Viktor Emanuel III. je prevzel pokroviteljstvo in 10. maja je otvoril razstavo z veliko slovesnostjo princ Emanuel Filibert Savojski vojvoda Aosta. Pri tisti priliki so se vršile v Ippodromu velike mednarodne jezdalne dirke, katerih se je vdeležilo tudi več avstro-ogrskih častnikov. Razstava ostane do 20. novembra otvorjena.



Razstavni prostor je najkrasnejši, kar si ga more človek misliti za tako svrho. Široke, svetle in zračne planote so dale dovolj prostora za velikanske stavbe, posamezni paviljoni so mično skriti med košatim drevjem mimo pa teče temno zeleni Pad. Z nasprotne strani zre nizdol po rebru hriba razpoložena trdnjavica, ob nji nebroj ličnih vil in palačic. Tu vladata mir in tihota. Le proti večeru začno igrati pred raznimi restavranti in kavarnami majhni orkestri ter grmf iz daljave bobnanje in ropotanje afričanske družbe, ki se producira občinstvu v divjih bojnih plesih in vajah. Afričani in Afričanke v Turinu pa se kažejo v čim najpristnejšem milieuju, zato imajo razsežne originalne kraale ter so tako moški kakor ženske oblečene čim najskromnejše. Italijani so pač nagote vajeni, zato jih tudi črne Eve in črni Adami prav nič ne ženirajo... Pod glavnim razstavnim poslopjem je velika in razsežna fontena, kjer brizga in skače, teče in bljuje voda. Razne povodnje vile in povodnji možje obkrožajo male vodopade in vodomete, katere razsvetljujejo zvečer raznobarvni reflektorji ter provzročajo čarobne svetlobne efekte. Razstavni odbor šteje celo vrsto ravnateljev ter tajnikov in nebroj odbornikov, vendar pa se za reklamo ne dela skoraj ničesar. Do Milana sploh ni bilo videti nikakega lepaka. Odbor zastopa mnenje, da je za umetnost reklamsko bobnanje sploh nedostojno ter da se dobra stvar itak dovelj sama priporoča. Razstava je seveda zategadelj dokaj slabo posečena; razen Francozov in potujočih Angležev ni nikogar. Izmed avstrijskih listov je edina dunajska »Reichswehr« poslala svojega poročevalca, tako da sem igral ulogo druge bele žurnalistovske vrane iz Avstro-Ogrske. Akcije, ki imajo nominalno vrednost 200 K, so padle radi slabega poseta že na 30—20 K, a na borzi zato vendar skoraj nihče ne vprašuje po njih. Mnogoglavni odbor brez iniciative in ignoriranje reklame torej razstavi ni v korist. Vsa razstavna poslopja so zgrajena v najmodernejšem secesionistovskem slogu. Tu so pisane hišice s ploskvimi strehami, nagnjenimi fasadami, krivimi stenami, širokim, nad streho sezajočim stebrovjem, različno zapletenimi dekorativnimi črtami in kačastimi vrezki, jajčastimi okni, okroglimi vhodi in z baroknimi stukaturami. Čudne, fantastične stavbe, kakor v pravljicah, v prvem hipu skoraj komične in smešne hišice! Vse abnormalno, po vsej sili novo in najnovejše!a človek se privadi sčasoma tudi te bizarnosti in končno se mu zdi vse skupaj originalno, dasiravno ne lepo. Najsimpatičnejše je glavno poslopje z velikansko kupolo, ob kateri stoje v dveh vrstah v krogu skupine plešočih deklic ter lovorove vence dvigajoči geniji. To poslopje je pravcat labirint z raznimi postranskimi trakti, križajočimi se širokimi hodniki, galerijami in neštetimi sobami in sobicami. Treba je vzeti karto v roko, da se človek ne izgubi. Pred poslopjem stojita dve fonteni s figuralnimi posnetki Rodinove ekscentričnosti, a ne njegove genialnosti in izvirnosti. V tej silni in krasni palači, ki pa ima tako tanke stene, da je vdrl dež že parkrat vanjo ter napravil zlasti veliko nemški razstavi škodo, so se združile ter se prostorno prav lepo in komodno razdelile vse udeležene države, izimši Avstrijo (Cislitvanijo). Avstrija si je pa sezidala svoj lasten paviljon in še posebej moderno »dunajsko vilo«. Razen teh stavb so raztresene po parku med bohotnim drevjem še impozantne, seveda do rafiniranosti secesionistovske palače za avtomobile in mednaroden kaferestavrant, dalje kuriozen paviljon za razstavo fotografij, paviljon za razstavo vin in likerjev, paviljon za časopisje, paviljon za odbor in časnikarje in razne moderne vile z razstavo pohištva. Med njimi se vijejo gladki peščeni poti, ob njih nasadi eksotičnega drevja in zelenja ter pred poslopji gredice in skupine cvetlic in rastlin. Ta mednarodna razstava pa je vendar le docela italijanska in francoska. Po vseh paviljonih, vilah in palačah ga ni človeka, ki bi znal govoriti še kak drug jezik. Samo v velikonemškem oddelku sem našel tajnika Nemca in pri vhodu v umetniški oddelek ima svojo izložbo dunajski žid Honig, sicer prav ljubezniv mož s še ljubeznivejšo ženico. Mene je seveda v prvi vrsti zanimala avstrijska razstava, ki jo je priredilo naučno ministrstvo ter jo subvencioniralo s 24.000 K. Dalo je sezidati tudi razstavni paviljon ter poverilo prireditev dvornemu svetniku Arturju pl. Scali, ravnatelju avstrijskega muzeja za umetnost in obrt na Dunaju. Paviljon je nesrečna stavba renomiranoga arhitekta Baumanna, ki pa ni pokazal z njo niti sence originalnosti. Dolga, a nerazmerno nizka hižica leze nekako v tla ter dela docela neznaten vtisk. Na vseh štirih oglih steza ženska ligurica roki z vencem kvišku, kakor bi beraško otroče ponujalo na prodaj velo cvetje. Pred vhodom stoji na skromnem podstavku doprsen kipec cesarjev, kipec, ki bi bil zadostem kvečjemu za majhno dvorano, ki pa se na prostem popolnoma izgublja. Po visokih stopnjicah, katere krasita na vrhu dva visoka korintska stebra, se pride v dolgo in ozko dvorano, ki je z razstavljenimi predmeti uprav natlačena. Ob straneh je več sobic s popolno moderno hišno opravo, po sredi in po kotih pa so pod steklom razloženi različni umetnoobrtni izdelki, večinoma dunajskih, čeških in tirolskih tvrdk, slikarjev, kiparjev in arhitektov. Dela iz brona, srebra, mramorja in bakra, porcelan, steklo, lestenci, preproge, vezenine, različno usnje, ure in pohištvo tvorijo večino razstavljenega blaga. Tudi nekaj plastičnih in slikarskih dekorativnih del je tu. Kranjsko zastopa le ljubljanska »Kunstwebe-Anstalt« z nekaterimi lepimi vezinami. Vseh razstavljalcev je 111, ki se pa spričo skrajnje nedostatnega prostora vzlic vsej krasoti in solidnosti del neugodno reprezentujejo. Vsi predmeti so izbrani ter jih je izložil in razdelil z največjo vestnostjo sam dvorni svetnik Scala, ki pa radi nesrečnega paviljona vendar ni mogel ustvariti ničesar, kar bi imponiralo. Avstrija si je s svojim posebnim paviljonom napravila pač le velik trošek, ik je bil tem nepotrebnejš, ker bi bili našli razstavljalci v glavnem poslopju mnogo več ter neprimarno ugodnejšega prostora. Paviljon dela od zunaj vtisk vrtnarske hišice, od znotraj pa prozaičnega akvarija. Privilegirani avstrijski razstavni arhitekt Ludovik Baumann je pač iznova dokazal, da more vladni protekcionizem državo samo blamirati. Še čudnejše pa je, da je komercialni zastopnik Avstrije žid Taussig, američanski državljan. C. kr. naučno ministrstvo je napravilo s tem napako, ki je možna pač le v naši državni polovici, kjer so parlamentu kulturna vprašanja deveta briga!



Ogrski oddelek razstave je neprimerno večji in bogatejši kot avstrijski. Na razpolago ima obširno, dolgo in široko dvorano, v kateri so razstavljene stvari prav okusno aranžirane. Tu je več plastičnih del, kipov in reliefov iz mramorja, brona in terakote, statuet madjarskih čikošev, pastirjev, ciganov, plesalk, Košuta in raznih državnikov in poetov, več oljnatih in akvarelnih slik, risarij, mozaikov, preprog, tapet, ženskih ročnih del, knjižnih platnic, moderno posodje iz porcelana in stekla, srebra in zlata, objekti iz usnja, umetno obrtna dela iz železa, zrcala, svetilke, stvari v emajlu, nekaj elegantnih popolnih sobic s hišno opravo in končno velikanski model spomenika pokojne cesarice-kraljice Elizabete za Budimpešto. Tako je Ogrska tudi v Turinu premagala Avstrijo ter se tudi ondi predstavila inozemstvu kot samostojna država. Velikonemski oddelek je za italijanskim največji, med vsemi pa najboljši in najlepši. Združena velikonemška umetno-obrtna društva so priredila to razstavo, za katero so dale razne nemške države skupaj okoli 100000 mark podpore. Ker so tudi razni bogati zasebniki in velike tvrdke prispevale z izdatnimi doneski, je ta oddelek vsestransko najpopolnejši. 38 soban in sob imajo Nemci na razpolago, zato pa so mogli ustvariti tudi v Turinu razstavo, ki imponira. Tu je cela vrsta najapartnejših interieurjev, ki so sicer vseskoz moderni, a vendarle nikjer pretirani ali celo smešni. Nič preobiože nega ali nepraktičnega, vse preprosto, fino po tvarini in veleokusno v izvršitvi. Tu so spalnice zakoncev, jedilnice, saloni, delalnice, pisarnice, kopalne sobe itd. V vseh je popolna oprava, pohištvo in vse kar rabi človek za udobno življenje ponoči in podnevi. Sobe so prirejene za dve osebi in za cele družine. Tudi podstrešne sobice za študenta se ne manjka. Arhitekta Berlepsch-Valendas in Beh - reus sta se izkazala resnična mojstra v praktični izrabi in opremljenju vsakega kotička. Dalje so tu prekrasna zlatarska in draguljarska dela, stvari iz kovanega železa (ograje, vrata, držaji, opornice, opaži i. dr), potem kovinasto posodje, vaze, medenice, umivalnice, čaše z okraski cvetlic, rib in raznih drugih živali, reliefi, nagrobne plošče in vodnjaki, keramična dela, steklo v različnih barvah in oblikah, tkanine, vezenine in čipke, raznovrstne stvari iz usnja, tapete, linoleum, ure, statuete iz brona, mramorja in ila, kipci iz slonovine, iz vrbičja pleteno pohištvo, slike, risarije (cela kolekcija originalov in listo v »Simplicissimus« in »Jugend«) litografije, plakati itd. Zastopane so države: Pruska, Bavarska, Saksonska, Hesenska, Badenska, Alzacija Lotarinška, Hamburg, Bremen in Virtemberška. Italija ima seveda največji in najlepši prostor, ki pa je nabit in natlačen z razstavnimi predmeti, kakor kak bazar. Tudi tu je najti vse tiste predmete, ki jih imajo nemški in drugi oddelki, samo v večji množini in raznovrstnosti. Seveda so tudi tu zopet različne sobice s pohištvom, ki pa se odlikuje s svojo nepraktično luksurioznostjo in pretirano modernostjo. Tu se tudi pridno prodaja, in nekatere stvari imajo že po 20-50 naročnikov. da pa gledalcem in kupovalcem ni dolgčas, so razstavili tudi izvrsten veliki fonograf, iz katerega se čuje skoraj neprestano prepevanje imenitnega opernega tenorista. Velike arije iz raznih italijanskih oper prepeva fonograf tako čisto in jasno, kakor bi stal pevec za debelim zastorjem. Ker so razstavljeni tudi klavirji, sede tudi vsak hip kdo ter zaigra. Tako je italijanski oddelek najživahnejši in najveselejši. Italijanski slikarji in kiparji pa imajo svoje posebne prostore. V 19 dvoranah in v ogromnem salonu je razstavilo okoli 400 umetnikov 1039 slik in kipov. Razstava dela vtisk velikanskega umetniškega muzeja. Slike vise po stenah, kipi pa so razvrščeni v salonu zase ob stenah in v skupinah po sredi. Večina slik kaže italijanske pokrajine, planine in planjave, jezera z okolico, vasi in mesta, morje, dalje portrete in žanre. Tudi svetopisemski sujeti niso redki, zgodovinskih slik pa je le malo. Italijanska moderna umetnost je ostala jasna in čista. Secesija nima pristašev. Tu ni najti površnih skic in kolorističnih ugank; vse je izvršeno, dodelano in razumljivo. Zato pa simpatično tudi lajiku. Vse je svetlo, sveže in razločno; mraka in teme italijanski umetniki ne ljubijo. Italijani so mojstri v točnem, realističnem risanju, v porabi efektne luči, zlasti pa v karakteristiki obrazov.



Oči nekaterih žensk in otrok so nepopisno globoke, polne duše in sanj. Ženski obrazi so sploh najpriljubljenejši objekt italijanskih slikarjev. Kako slikajo ženska usta, na njih smehljaj ali jok, in kako slikajo ženske oči, polne solz ali hrepenenja, to je čudovito! V Italiji je »Sacra Famiglia« tudi še danes sujet, ki se ga loteva rad vsak umetnik. A vsak drugače. Povsod pa je središče sliki Marija, devica in mati. In tako sem videl tu nekaj Madon z nepopisno milimi, a vendar realističnimi obrazi, čarobnimi očmi in prelestnimi telesi, nekaj nun angelskih oblici, potem pa pokrajin brezkončnega obzorja ter poetičnih zakoti, ki mi ostanejo nepozabni. Zdravje in veselje do življenja kipi iz vseh teh umotvorov, zato pa sem vesele duše zapustil visoke dvorane, kjer sem užil toliko sveže in naravne krasote. Tudi plastični del te razstave je jako bogat in zanimiv. Tu so portretna poprsja moških, žensk in otrok, kipci živali, posamezne alegorične in idilske podoba ter velike skupine zgodovinskih in bajeslovnih sujetov. Največja skupina je Marina Raffaela: La morte di Cal'gola: zabodeni Caligola sega v smrtnem boju s skrčevito sključenimi prsti po morilcu, rimskem vojaku, ki drži v pesti bodalo in gleda nanj z izrazom besnosti in groze. Za njima kriče z dvignjenimi rokami vojaki, da je mrtev kruti tiran, nad umirajočim pa se sklanjajo prestrašeni senatorji, ki hkratu tudi ne morejo prikriti svojega veselja, da je konec človeške beštije. Krasna skupina je tudi: La Carita: smrtni angelj objema s svojimi ogromnimi peroti ter napaja umirajočega, polnagega mladeniča. Po svoji smelosti se odlikuje skupina na konju sedečega Tankreda z vilo. Konj stoji na robu skale, ob kateri zija propad. Za ovenčanim Tankredom pa sedi gola vila ter kaže zapovedujoče s prstom: Naprej! Divnolepa je končno skupina: l' individia non arresta la farna: štirje konji dirjajo z rimskim vozom, na katerem stoji trobeč genij slave, preko nevoščlji vosti, da jo starejo in zmanejo s svojimi kopiti. Največji kiparski umotvor cele raz slave pa je Davidov monument princa Amadeja, vojvode iz Aoste, na velikem trgu sredi razstavnega parka. Princ na dirjajočem konju poteza pravkar sabljo ter hiti v boj. Okoli podstavka pa so okoli in okoli živahne skupine v ogenj hitečih vitezov z oklepi, konjeniki in pešci. Vsi v polovični naravni velikosti. Spomenik je čudovito krasen, vzlic premnogim detajlom harmoničnega vtiska in monumen talne gigantnosti. Američani seveda tudi v Turinu imponirajo! Znali so si izgovoriti jako ugoden prostor v srednjem traktu, razdelili so svojo ogromno dvorano v več sob ter priredili tako pravcat bijou dragocene razstave. Prvo tvrdke iz New Yorka, Philadelphije, Bostona, Washingtona in Louisvilla so zastopane. Vse umetniško, rafinirano okusno, fino, resno elegantno in sila drago. Američani so prišli s svojimi demanti, biserji, z zlatom in srebrom, s čudovitim kristalom, kakor dih nežnim steklom v najkrasnejših barvah in barvnih kompozicijah, čarobnimi mozaiki, slikanimi okni, izdelki iz brona in mramorja, slikami, risarijami, načrti kolosalnih stavb, izrezljanimi lesenimi umetninami, tkaninami, pohištvom itd. Anglijo zastopa genialni Walter Crane s svojimi študijami, akvareli, tapetami, kostumi ter s kipi iz mavca in bakra. Njemu pa se je pridružilo še več drugih kiparjev in slikarjev, ki so razstavili večinoma samo najfinejša miniaturna dela. Dalje so tu srebrnine, umetniški fabrikati iz stekla, majolike, svetilke, ure, vezenine in pohištvo. Švedija, Norvegija in Holandska združujejo svojo narodno umetnost z moderno obrtno tehniko. Vsaka stvarica ima nacionalen značaj. Razstavile so prav originalne stvari iz stekla, porcelana, ila, mramorja in brona, iz usnja in linoleja, tapete i. dr. Belgija ima sicer le majhno sobano, a reprezentira se prav odlično. Dražestna delavnica Horte s svojimi originalnimi dekorativnimi slikami — sujet: emancipacija ženske! — zbuja najsplošnejše zanimanje. Tudi več finih bronastih statuet, par velikih mramornatih kipov, dvoje krasnih reliefov, s svilo iztkane slike, dragocene tapete, preproge, biserji, vaze, razno stekleno, zlato in srebrno posodje dokazuje o največjem razvoju belgijske umetne obrti. Francija in Japonska nista zastopani olicialno. Razstavi so priredile samo nekatere tvrdke z umetninami in umetnimi obrtnimi izdelki, zato delata vtisk trgovskega bazarja. Škotska je razstavila najkrasnejše knjižne platnice iz različnih vrst usnja, blaga in lesa, mnogo zlatarskih umotvorov, steklo, kovinske izdelke, vezenine, pohištvo in plastike. Vse v najmodernejši tehniki in secesionistovskem slogu, a vseskoz solidno in okusno. Tudi Švica je lepo zastopana. Na majhnem prostoru je zbrala izdelke, ki jo imenitno predstavljajo svetu kot moderno državico. Keramike, mobilije, draperije iz svile, usnjarska dela, umotvori iz zlata, srebra, brona, ila in mramorja, končno seveda različne ure, ki jih je razstavila Švica, so dokumenti resnobne umetnosti in najrazvitejšega modernega okusa. Turinska umetniška in obrtna razstava je pokazala, do kolike stopnje se je nekdaj aristokratska umetnost že demokratizirala. Umetnost je postala posest splosnosti. Dandanes se ne zapira več v ekskluzivne muzeje, kjer jo naj bi človeštvo le izdaleka občudovalo, nego je stopila v praktično življenje, v hišo meščana, delavca in obrtnika. Umetnost se je popularizirala. Vsaka malenkost, ki se rabi v življenju, je dobila umetniški značaj; pohištvo, posodje in orodje, vse je izvršeno z okusom in racionalnostjo. In kakor ljubi človeštvo predvsem udobnost, tako stremi tudi umetna obrt predvsem za udobnostjo, porabnostjo in praktičnostjo, združeno z estetiko. Meščan hoče imeti dandanes postelj, na kateri se ponoči ko modno spi, a ki je tudi podnevi očesu prijeten pogled. Stol, na katerem sedim, naj me ne tišči in guli od vseh strani. Odpočijem naj se v njem zares, ne pa trpinčim. Vrhu tega pa imej stol tudi estetično obliko. I.t.d. Mesto baroknega in rokokotnega sloga s svojimi zvitimi in zlomljenimi deli ter z nesmiselnimi okraski smo dobili moderni slog, na zunaj skromen in preprost, a praktičen in okusen. Umetna obrt zahteva dobrega materijala, zato pa je pohištvo tudi trpežno. Namesto nalepljenih in privitih okraskov se poslužuje barv, kar daje bivališčem svetlejše in prijaznejše lice. Umetna obrt porablja tudi narodne elemente in starinske skrinje, starinski stoli, starinske mize so zopet moderne. Saj so praktične in se hkratu dajo okusno, skromno okrasiti. Tako je turinska razstava vseskoz moderna in praktična, — nov dokaz, da se je človeštvo povzpelo zopet nekoliko višje v razumevanju sebe samega in v porabljanju lastnih del.



Poldrugi dan sem bil v Turinu, a razen razstave, kateri sem posvetil ves dan, in središča mesta s palačo Madama nisem videl še skoraj ničesar. Da dobim najprej celoten vtisk vsega mesta, sem sedel na elekrično železnico ter se peljal na Monte dei Cappucini. Preko železnega mostu Ponte Umberto I. nad širokim Padom sem hitel peš, poiskal včasih toli zasmehovano vzpenjačo Funicolare, — o kateri se prepeva še dandane s porogljivi kuplet: »Funicoli, funicola!«, ker se baje pokvarja in ustavlja vsak čas, — ter se peljal na hrib, na katerem je kapucinski samostan s cerkvijo, hišico planinskega društva in smelo ob robu pečine ležečo restavracijo. Odtod je prekrasen razgled preko vsega mesta. Tu se vidi natančno pravokotnost turinskih trgov in križajočih se cest. Pravilnost vse povsod. Kakor zarisane z ravnilom, tečejo široke ceste geometrično vzporedno druga ob drugi ter se presekajo v premi črti. Večina hiš tvori čveterokotna dvorišča in na prostorih, kjer delajo ulice pravilen trg, stoje monumenti, kipi kraljev, vojskovoji, učenjakov in umetnikov. Brezkončno se razprostira pod mano morje živordečih streh, izmed katerih štrle kupole cerkev, stolpi in tvorniški dimniki. Vmes pa se vije ob širokih, kamenitih nabrežjih Pad, preko katerega vodi cela vrsta velikih mostov. Daleč tam v ozadju kipe proti nebu Alpe, Monte Rosa, Gran Paradiso, Mont Ceniš i. dr. Tikoma pod hribom, tostran monumentalnega mostu Ponte Vittore Emanuele I, leži nad strmimi stopnjicami veličanstvena, belomramornata cerkev Gran Madre di Dio z velikansko kupolo in krasnim portikom. Svetišče je zunanje popolna kopija rimskega panteona. Pred cerkvijo stoji spomenik kralja Viktorja Emanuela I. Onstran pa se širi ogromni trg, imenovan po istem kralju, obdajan od treh strani z največjimi palačami in krasnimi modernimi hišami. Impozantna je velika slika, ki se nudi s kapucinskega hriba na slavno mesto, ki je bila zibelj osvoboje cele severne Italije in združitve vsega kraljestva. Resen vtisk dela mesto, resen, bogat in aristokratski. Vzlic vsej modernosti večine stavb dajejo mestu vendarle značaj začrnele barkine in novorenesančne palače s svojimi stebrišči, s katerimi obdajajo trge ter se vrste brez konca in kraja ob boulevardih in cestah. V Turinu menda človeku ni treba nikdar dežnika, saj se pride pod stebrišči, pokritimi ulicami in portiki od enega konca mesta do druzega. Kakor Benetke in Milan je tudi Turin poln muzejev, galeri in akademi. Človek bega in se vozi sem ter tja, hiti skozi neštete dvorane znamenitosti in umetnin, strmi in uživa ter pozabi na želodec in na svoja klecajoča kolena. Palazzo Reale vzbuja spomin na dunajski dvor: okoli širokih dvorišč velikanske palače, spomeniki in povsod straže. Tu je kraljevska orožarna (Armeria Reale) z neštevilnimi oklepi, čeladami, meči, sulicami, ščiti, oklopnimi konji in jezdeci, praporji, buzdovani, topi in topiči ter slavnimi bojnimi slikami. Indijsko, saracensko, turško, perzijsko, japonsko, francosko, prusko in orožje davnih in novejših dob je shranjeno v velikanskih parketovanih dvoranah. Dalje je tu kraljevska knjižnica s 60.000 knjigami in 2000 rokopisi, premnogimi slikami, risbami, novci, emajlimi, zlatimi in slonokostenimi umotvori. da bi popisal vse te dragocenosti in znamenitosti natančnejši, bi rabil cel teden. na to sem hitel v Palazzo del' Accademia delle Scienze, ki ima v prvem nadstropju v štirih dvoranah in na dveh galerijah muzej starin in antik, v drugem pa pinakoteko z 21 sobanami, polnimi slik in kipov. Tu so zastopani van Dyck, Velaqaez, Rembradt, Carravaggio, P. Veronese, Raffael, Tizian, G. Ferrari i. dr. nesmrtni umetniki. Preko 600 slik ogromne vrednosti in nepopisne krasote! Končno sem posetil še Museo municipale d'Arte moderna. V vestibulu so zbrane skulpture modernih kiparjev (med njimi divno Franceschijevo delo: križana sv. Evlalija!) v prvem nadstropju pa so v 8 dvoranah velike slike in poprsja, figurine in študije modernih italijanskih slikarjev in kiparjev. II. nadstopje hrani spomine na vojno za osvobojo Gorenje Italije: tu so uniforme kralja Viktorja Emanuela II., njegovo orožje, nje- gove kolajne, uniforme njegovih ministrov in generalov, slike bojev po Piemontu, historične listine, praporji itd. Najbolj so me zanimale slike, ki kažejo junaštvo Italijanov, preganjajočih avstrijsko armado. Avstrijci se predstavljajo tu kot surova tolpa razcapance v bestialnih instinktov, Italijani pa kot idealni heroji in triumfatorji...! Kakor vsa italijanska mesta, ima tudi Turin neštevilo kipov in monumentov. Vsak hip zadeneš ob konjenika na visokem podstavku: Emanuele Fi1i - perto v oklepu, ko parira baš nasprotnikovo sekundo, - duco di Genova v hipu, ko se je zgrudil ustreljeni konj pod njim ter stopa na tla, kazoč s sabljo: Sempre avanti! - Alfonso Lamor - mora, premagalec Avstrijcev, ko glada beg sovražnikov, - dalje soha Garibaldija, stoječega vrhu skale, pod njim zmagovita Italija, levi in lovorjevi venci, - Cavour, dvigajoč, ponižano Italijo, - Vittorio Emanuele II., stoječ razoglav na korintskih stebrih, - spomeni k brato v conte Verd © v srednjeveških oklepih in s ščiti in končno Pietro micca, ki je zažgal sod smodnika, da je uničil citadelo osvojujoče Francoze. Vseh spomenikov je 17, večina iz mramorja in brona. Turin ima 8 gledališč, med njimi troje za opero, dvoje za opereto in balet, eno za veseloigro v dialektu, eno za marionete in šantan. Tudi svoje vseučilišče, svojo tehniko in umetniško slikarsko in kiparsko šolo ima. Naravoslovnih zbirk premore več. Turinska borza pa je med največjimi v Italiji. Trgovina in obrt cveteta in splošno blagostanje se vidi na vsak korak. Promet je izredno živahen, ceste vedno polne vozov, električni tramvajski vlaki I. in II. razreda vedno natlačeni. Meščani govore večinoma italijanski in francoski, nemški ne razume mendaniti en odstotek ob činstva. Turin, čegar slavna zgodovina sega nazaj do Hanibala in Julija Cesarja, je še dandane s ponos italijanske historije in priljubljeno bivališče članov dvora. Ker ga obdajajo griči, imajo po njih Turinci svoje vile in letovišča, kjer prebijejo velik del leta. Tako se razliva bogastvo iz mesta tudi na deželo, tako da se ponaša vsa slikovita dolina Pada od Milana in daleč tja v smeri Genove s srečnim blagostanjem. Turin je žarel v morju električnih luči, ko sem sedel na vlak ter se odpeljal nazaj proti Veroni.



4. Verona. Bila je trda noč in prijetno se je spalo na mehkih blazinah v kupeju, ki je imel zunaj obešeno deščico z napisom »separiran voz za damo«. V Turinu sem bil zašel pomotoma vanj, a dame ni bilo ves čas nobene. Ker sem zastrl vrata, si ni upal nihče v moj kupe in tako sem užival vso pot največjo komodnost ter spal, kadil, pil, jedel in spal, spal... Nakrat se je ustavil vlak; instinktivno sem se prebudil, pogledal na uro: kazala je 9U3. Ej, v Veroni smo! »Stazione Porta Nuova!« Jedva sem bil na peronu. se je vlak začel zopet pomikati dalje. Pred kolodvorom je stalo nekaj fijakarjev, a nobenega omnibusa. »Vsi hoteli so polni!« mi je pravil izvošček. Ali na cesti človek vendar ne more ostati. Zato sva se vozila od hotela do hotela ter iskala sobico. Hladno je bilo. Veronske ulice so bile vaško prazne in tihe. Vse kavarne in vse gostilne zaprte. Končno pa sva iztaknila vendarie lepo sobo v hotelu »Aquila vera«. Bilo je že štiri, ko sem zaspal. Že pred 7. pa me je zbudilo kričanje raznašalcev jutranjih listov. Ti raznašalci begajo nervozno po ulicah, se ustavljajo na ourlih hiš, tekajo po kavarnah, gostilnah in prodajalnicah ter vpijejo venomer naslov in vsebino svojega lista. Prodajo jih mnogo, zlasti kadar ima list kaj posebno senzacionalnega. Tisti dan je bil na vrsti neki borzni škandal v Turinu. Od vseh strani se je čulo torej kričanje, visoki in nizki, čisti in hripavi moški in ženski glasovi: »Škandal! Sleparija! Borzen Panama v Turinu!« Ustal sem in šel v kavarno. Sploh sem imel navado, da sem po kavarnah iskal prvih informacijo vsakem mestu ter poizvedel, kako naj hodim in kako naj se vozim, da si ogledam naglo najzanimivejše stvari. Verona šteje 60 800 prebivalcev ter posadko 6000 mož. Mesto leži ob deroči široki Adiži, ki ima krasna kamenita obrežja z drevoredi. na levem obrežju se dvigajo hribci, pokriti z visokimi, druga nad drugo ležečimi hišami in vrhu vseh mogočne trdnjave s stolpi in okopnimi zidovi. Ta stran mesta je sploh najlepša. Terase raznobojnih hiš, med njimi zeleno drevje in kot krona vsega gigantski kom pleks utrdb iz rudeče opeke delajo nepopisno slikovit vtisk. Kamor sega oko, povsod se dvigajo v okrožju holmi, na njih pa se vidijo stare, porušene, in nove utrdbe. Te trdnjave so bile do l. 1866. glavna opora avstrijskega gospodstva v Gorenji Italiji, in Verona je bila središče nerodne avstrijske vojne politike. Nekaj posebnega so male lesene hišice sredi Adiže. Z obrežja vodijo vanje ozke brvi na močnih kolih. Hišice so mlini in kovačnice. Središče mesta je ozka in dolga Piazza delle Erbe, stari forum, danes tržišče sadja in zelenjave. na severnem koncu trga stoji na stebru kopija benečanskega leva sv. Marka, sredi trga je vodnjak s kipom Verone in poleg nje starinska Tribuna s 4 stebri, kjer so se v srednjem veku razglašale sodbe. na vseh štirih straneh so visoke, poslikane palače. Freske kažejo v ogromnih dimenzijah Adama in Evo, nesramnico Putifarko, i. t. d. Povsod mnogo kipečega, bujnega mesa! S tega trga trgovcev in kramarjev se pride na aristokratski, lepo tlakovani trg: Piazza dei Signori s Tribunalom, Prefetturo in s starim »rotovžem«, (Palazzo del Consiglio) s krasno zgodnjorenesančno loggio. Po zidovju stoje sohe slavnih Veronescev starega veka: Kornelij Nepos, Katul, ml. Pliuij, Vitruv, Emili j Macer, Virgilo v prijatelj in tovariš, ob stenah pa doprsja Veronesce v novejše dobe. Seveda sam mramor! Sredi trga stoji velika soha stoječega Danteja, ki si zamišljeno podpira z desno roko svojo brado. Dante je pribežal iz Florence l. 1303. v Verono ter je dobil v palači na tem trgu svoje bivališče. Tu je nadaljeval svojo »Božjo komedijo«. S tega trga se pride zopet na tretji trg, kjer stoji historično znamenita in bogata cerkev, S. Maria Antica z romanskim kampanilom in z veličastnimi spomeniki Skaligerjev (Arche Scaligere) v čistogotskem slogu. Pred cerkvijo je omrežen prostor s sarkofagi, kipi in mavzoleji. Nad cerkvenimi vrati je sarkofag in nad stolpičasto streho vrhu njega mramornata soha na konju sedečega viteza Can Grande I. della Scala z mečem v roki in na hrbet pomaknjeno čelado. Skaligerji so si tu pred cerkvijo in sredi mesta ustanovili svoje pokopališče, ki je seveda pravcat konglomerat najdragocenejših kiparskih in železnoobrtnih umotvorov.



Originalna sta se mi zdela zlasti kropilnika, ki ju nosita dva grbasta možička, med katerimi je levi podoba arhitekta Gabrijela Carialija, očeta slavnega veroneškega slikarja, Pavla Veroneškega, čegar mramornati spomenik stoji pred cerkvijo. Hudobneži so mu že dvakrat odbili s kamenjem prste, v katerih je držal svoj kist! Tudi v umetnosti bogati Italiji se torej ne manjka Vandalov! Piazza Vittorio Emanuele je največji trg v Veroni. Sredi trga so nasadi in pred njimi spomenik kralja Viktorja Emanueia II. na konju. na vshodnji strani je slavni antikni amfiteater (Arena), ki ga je sezidal Dioklecijan. Dolg je 153 m, širok 122 m in visok 32 m. Danes ima le še dve nadstropji; dve sta se že odkrušili. Okoli in okoli se krožijo v dveh vrstah obokana visoka okna, spodaj so ogromna stebrišča in več velikanskih vrat. V notranjščini arene se vrsti v silovitem krogu 43 rdečkastormenih stopnjic-sedežev drug nad drugim. Prostor za gladiatorje in borilce z zvermi v sredini je 75 m dolg in 44 m širok. Impozantna zgradba! Zahodno arene je Municipio, kopija rimskega svetišča, do katerega vodi več stopnjic. Spredaj je široko, mramornato stebrišče. Nedaleč odtod je nekdanji frančiškanski samostan, v njem kapelica, v kateri se kaže sarkofag kot »Tomba di Giuliett de Romeo«. Že marsikatera romantična duša je objokavala tu tragiko ljubezni Romeja in Julije, in tudi neka slovenska pisateljica je pregrešila za »Ljubljanski Zvon« sentimentalen popis te grobnice; - sedanji Veronesci pa se sami rogajo solzarjem, ki opevajo sarkofag, kjer ne počivajo nežne kosti zaljubljene Julije, nego prozaično ogrodje - frančiškanskega priorja... Ne bom opisoval katedrale romanskega in gotskega sloga iz XII.—XV. veka, tudi ne bazilike sv. Zena, dasi je baje najlepša romanska stavba Gorenje Italije, in niti drugih cerkev in kapel. Mramor je pri Veroni cenen, zato ga je povsod v izobilju; kiparjev in slikarjev, vrhu teh pa še mecenov pa je imela Verona že od nekdaj mnogo! Ker je končno Verona domovina slavnega arhitekta Giaconda, najznamenitejšega mojstra zgodnje renesanse, ki je zgradil mnogo imenitnih stavb tudi v Benetkah, Parizu, Rimu in Trevisu ter je deloval v Veroni tudi Michele Sanmi - cheli, ki je znal resni trdnjavski slog umetniško združiti s krasnim dorskim in postavil v Veroni tudi več privatnih domov, ima seveda Verona veliko število divnih palač, prelepih cerkev in hiš. Vsak hip zadene človek ob ostanke antičnih stavb, gledališč, palač in svetišč, katerih stene in temeljni zidovi so se porabili za nove zgradbe. Povsod najdeš starinske, rimske mozaike, antične stebre, oboke, portale in sohe. Spominov na prva stoletja kristijanstva pa je osobito mnogo. na levi strani reke Adiže, takoj na desni strani Ponte delle Navi, stoji krasna stavba Sanmichelija: Palazzo Pompei, v njem pa sta Museo civico in Pinacoteca. V pritličju so naravoslovne zbirke, fosilije in starine (rimske in etruške bronse, mramornata dela. vaze, novci, izkopanine pri stavbah na kolih ob Gardskem jezeru, nekaj modernih soh iz mavoa i. dr.); v I. nadstropju je zbirka slik. Dvanajst velikih soban obsega več sto del večinoma veroneških mojstrov, Pavla Veroneškega, potem Bellinija, Mantegne, Moretta, Cavazzole, Tiziana i. dr. Svetloba, bujnost barv, čistost kompozicij in jasnost celote je danes še prav tako ohranjena na teh umotvorih, kakor bi bili došli iz slikarskega atelijeja šele pred kratkim. Da, ti stari mojstri so bili ne le veliki poeti, realistični risarji, nego tudi nedosežni tehniki nevenljivih barv. Življenje v Veroni je sicer docela moderno; italijanskega značaja — razen na stavbah - ni mnogo. Po širokih ulicah drdra tramvaj s konji, razsvetljava je električna. Promet je živahen in ulice so zelo obljudene. dan se je nagibal k zatonu, ko sem se odpeljal dalje proti Mestru in Vidmu. Potovanje mi je šlo doslej gladko; nikjer mi ni bilo treba čakati, nikjer prestopati. V Mestre pa so me nakrat posadili iz vlaka, Češ, da vozi v Benetke, ne pa proti Pontebi. To je bilo grenko! Duša je bila prenapolnjena z vtiski in duh utrujen. Telo mi je zahrepenelo po domači postelji in srce po družini. Upal sem, da bom naslednjega dne dopoludne že doma, a čakati sem moral celih 6 ur. Mestre pa je uborno mestece 4500 duš! V kolodvorski restavraciji sem zagledal šestdesetletnega. možička s »cesarsko«, sivo brado. Žalosten je zdel ob svojem kovčku. Prisedel sem, pozdravivši ga italijanski, a odgovoril mi je nemški Vesel sem ga bil, saj mi je bilo možno kramljati s človekom iste usode. Bil je saksonski tovarnar malih strojev. Takoj se me je oklenil ter me spremljal, pripoveduje mi o svoji domovini, ki je dobila klerikalnega kralja Jurija, nepopularnega moža razsipnih lastnosti. Šla sva v Mestre, ki ma sicer električno razsvetljavo, a sicer docela vaščansko lice. Nasproti kolodvora pa sva našla gostilnico, polno italijanskih častnikov, ki so imeli ondi vaje. Stregla je petorica jedrih, ličnih in ljubeznivih Italijank. Jedilnega lista sicer niso imeli, zato pa me je jedna prijela pod pazduho, me peljala v kuhinjo ter mi razkazala pripravljene jedi kar »na lici mesta« na izbero. In pila sva izvrstnega toskanca, Chianti, šalila se z Italijankami in ogrevala svoje vtise. Saksonec je potoval do Milana. Vdeležil se je bil pevske slavnosti v Gradcu, bil par ur v Ljubljani, kjer mu je park Tivoli prav posebno ugajal, v Benetkah in v Milanu pri sorodniku. Poredni tovariši iz »Reicha« so zavedli starčka seboj celo v benečansko »grešno hišo«, kjer je moral gledati razuzdane plese in improvizirane »žive slike«. Togotil se je sam nad seboj, a smehljaje ponavljal: »Mein lieber Herr, es giebt doch wunder - schCne Weiber auf der Welt!« In pila sva Chianti - dve - tri - štiri steklenice, plačevala lajnarju, da nama je igral in igral ter hvalila Lutra, ki je pogruntal toli pametno geslo: »Wer nicht liebt Wein, Weib und Gesang...« Tako sva se prav vesela nekoliko pred polnočjo odpeljala proti Vidmu. Komaj se je dobro zdanilo, sva morala izstopiti ter zopet čakati na nov vlak. Imela sva dve uri časa, zato sva tekla v prijazno mesto Videm s 23.200 prebivalci. Bilo je še zgodaj in ulice prazne. Povsod se vidi, da je Videm premožno trgovsko in plemenitaško mesto. Lične palače imajo okusna pročelja in obledele slikarije. Na glavnem trgu, Piazza Vittorio Emanuele, so zbrane najlepše stavbe. Tu je romanska bazilika s šesterokotnim visokim stolpom, čegar vrh krasi pozlačen angel, pred cerkvijo je več stopnjio in vzvišen prostor, kjer stoje v vrsti majhen bronast spomenik kralja Viktorja Emanuela na konju, mramornata boginja miru in gigantski mramornati sohi Herkula in Kaka. Klasično nagoto so jim zakrili s kovinastim predpasnikom! Nasproti cerkve leži krasni Palazzo del Municipio v slogu benečanske palače dožev s prelepim stebrovjem in predvežo, ki je poslikana s freskami in okrašena z raznimi sohami. Sosedne palače so last friulskih plemičev. Videm ima več lepih trgov, svoj muzej in svojo velike knjižnico, tehničen zavod, javen vrt z velikimi cipresami in Garibaldijev spomenik. Mesto je čisto in snažno, polno vrtov in nasadov ter veleprijazno po svoji legi. na povratku na kolodvor sem srečaval Italijanke - Blaasove modele! - v brezpetnih solnih, rudečih ali črnih noga vicah in pisanih krilih, jajčastookroglih zarjavelih obrazkov, velikih črnih očij in bujnih, na čelo padajočih kodrov. Lepa dekleta! — a dalje proti domu! V Pontebi me je sprejela ploha dežja in bežal sem moker kot miš na avstrijski kolodvor... Ob 3. popoldne pa sem bil na Bledu pri Peternelu, kjer sta me sprejela ženka in hčerka.

Fr. G----r. Fran Govekar