Po širokem svetu

Po širokem svetu Potopis Jože Grdina

Izdano:	Ameriška domovina
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Uvod

Že precej časa je, kar sem obljubil, da bom popisal moje potovanje, ki sem ga napravil letošnje leto. Ta in oni me je že vprašal: Kdaj boš pa kaj povedal, kako si potoval? Saj kakor vidim, si dosti prepotoval. Res, da sem precej daleč po svetu zašel ter marsikaj zanimivega videl. In kar sem videl in pa doživel, to naj povem tudi drugim, kako da je po širokem svetu. Zakaj naj bi človek razne take doživljaje sam zase držal. Čitati razne potopise je večkrat koristno. Kadar so oče prinesli nove Mohorjeve knjige, ki so navadno prišle takole okrog Martinove nedelje, sem jaz najraje zagrabil za kakšnim potopisjem. Z velikim zanimanjem sem prečital Lavtižarjevo "Pri severnih Slovanih" in mi je to branje potem prav prišlo, ko sem kot vojak, hodil po tisti Galiciji, katero je Lavtižar opisal v dotični knjigi. Z čitanjem potopisov se je tudi mene lotila želja, da bi potoval v ta ali oni kraj, ter sem bil na to nagnjen že od nekdaj. Še sedaj se dobro spominjam, kako sem nekoč domačim nakopal skrbi, ko sem se kar nenadoma izgubil. Bilo je takole:

Doma smo imeli mlatiče. Bilo je nekako takrat, ko sem dobil prve hlače. Nekaj časa sem gledal mlatiče, kako mlatijo pšenico, potem jo pa mahnem k bližnji poti, po kateri so pastiri gnali živino na pašo. Pa me povabijo, naj grem ž njimi. Ker sem bil že v hlačah, si nisem dal dvakrat reči, pa jo uberem ž njimi. Neznansko se mi je ves svet zdel lep! Vsak grm, vsaka skala me je zanimala. Kako je bilo lepo! Nekaj časa sem hodil ž njimi, končno sem jo pa ubral svojo pot. Prvič sam v svobodni svet. Joj, kako je bilo prijetno! Nekaj, časa sem hodil ob grmovju, potem pa doli k potoku, ki teče doli ob Šivcovem griču, koder sem jaz "potoval". Tam se spravim na most ter gledam ribe, ki so švigale sem in tja po potoku. Neznansko so se mi zdele lepe. V vseh mogočih barvah so se mi zdele. V tem položaju so me dobili oče, ki so napravili konec mojemu takratnemu "potovanju".

Večkrat pozneje sem napravil kako krajše potovanje. Na primer na Šmarno goro, na Brezje, na Skaručno, Dobravo. Tudi preko Italije sem jo nekoč mahnil. Najdaljše je bilo pa se ve tisto neprostovoljno potovanje po Ruskem, ki je bilo pa silno neznosno, mestoma naravnost obupno. Toda, ko gledam nazaj, pa se mi kar nekam dobro zdi, da sem ga prav srečno izpeljal skozi. Je bilo pač težko, a tem bolj pa zanimivo.

Po 17 letih bivanja v Ameriki, sem se zopet odločil, da bi potoval. Namenil sem se, da obiščem domovino, ampak nisem bil zadovoljen samo s tem. Hotel sem, da to potovanje raztegnem tudi na razne druge pomembne, zgodovinske kraje, o katerih sem često čital v raznih knjigah in spisih. Predvsem me je zanimalo, da bi videl Palestino ali Sveto deželo. Že zdavnaj sem želel, da bi videl oni zgodovinski kraj, kjer je učlovečeni Bog završil največje delo za človeštvo: odrešenje človeštva. Hotel sem, da vidim Jeruzalem, Betlehem, Nazaret in druge kraje Svete dežele. Potem me je zanimala Grška. Zlasti bi si rad ogledal kulturno središče, Atene, kjer je učil največji grški modrijan Sokrat. Tudi sem hotel še enkrat si ogledati Italijo, zlasti Rim, v katerem je toliko zgodovine nekdanjega cesarskega Rima, ter sedež katoliške Cerkve. Poleg tega sem bil odločen, da si ogledam nekdanjo prestolico Bizantinskega cesarstva, slavnoznani Carigrad, ki se nahaja v Turčiji. Vmes pa sem delal načrt tudi za druge važne kraje in mesta, ki so mi bila več ali manj znana iz zgodovine.

Te kraje predvsem sem si hotel ogledati. Zato sem precej časa delal načrte, kako bolje uravnati to potovanje. Pri tem sem se tudi oziral na skrajno razdrapane razmere v Evropi in Aziji, ker kaj pomaga, ako napraviš načrt, pa ti pride kaka vojna in ti pokvari vse načrte. Radi tega sem mislil že lansko leto, da grem skupno z g. Potokarjem. Toda radi odgovornega dela pri Jugoslovanskem kulturnem vrtu sem to stvar odložil. Za letos sem pa rekel: grem!

Misel za to potovanje sem imel že dolgo. Toda nisem pravil tega. To pa radi tega, če se človeku ne posreči, tako kakor želi, da se izogne raznim opazkam in dovtipom. Takih in enakih načrtov ni dobro obešati na javno tablo.

Sicer je dobro, takole koga vprašati za svet. Toda v tem oziru je težko. Naš velik pesnik Prešeren je dejal, da le čevlje sodi naj kopitar. Tako je treba vprašati za svet takega, ki je že veliko potoval po svetu. Takega pa, žal, jaz nisem imel pri rokah. Zato sem si moral z načrtom za potovanje pomagati kar sam. Tu pa tam sem izluščil kaj. Za drugo sem se oziral na tozadevne knjige. Pri vsem tem pa, kajpada, rabil svojo pamet. In hvala Bogu, kar dobro se mi ,je obneslo to moje potovanje, kljub temu, da sem ga napravil sanj na svojo pest.

Tu hočem popisati moje potovanje, katerega sem napravil. Popisati želim nekoliko dotične kraje, ter navesti več ali manj iz zgodovine dotičnega kraja ali predmeta, katerega sem si ogledal tu in tam. Navesti zgodovino je pri raznih krajih zelo važno. Kakor nima za tistega, ki potuje nobenega pomena, ako ne ve, kaj pomeni dotični kraj, ki ga je obiskal in ne ve zgodovine tistega kraja, tako tudi tisti, ki čita o raznih krajih, pa ne ve njih zgodovine, nima kaj prida koristi od takega čitanja. Zgodovina je najboljša učiteljica narodov.

Potovanje je pa dvojno. Prvo je seveda, ako potuješ sam. To je združeno z skrbmi in pa lastno odgovornostjo in zadene se na marsikatero neprijetnost. Toda je tako potovanje najlepše. Človek je lepo prost ter si lahko poljubno ogleda razne znamenitosti in si čas primerno podaljša ali pa skrajša, kakor mu pač ugaja. Drugo je potovanje v skupini. Ako je zbrana skupaj dobra družba, je tudi tako potovanje prav koristno in naši rojaki, ki dosti potujejo v staro domovino, bi si lahko omislili kako skupno potovanje po teh ali onih znamenitih krajih. Prej pa bi si skupno napravili primeren načrt in dobrega vodnika. Od takega potovanja bi imeli dosti več duševnega in telesnega razvedrila in pa tudi dosti pouka, ko bi si v raznih tujih krajih ogledali kako ljudje žive.

Predno nadaljujem s popisovanjem, naj podam kratek očrt tega potovanja. Potoval sem iz New Yorka do Cherbourga v Franciji, preko Pariza v Paray le Monial. Od tam preko severne Italije, skozi Turin, Milan, Trst. Od tam v Jugoslavijo, Ljubljano in potem domov. Nekaj dni doma. Potem na Šmarno goro in Skaručno. Nato v južno Italijo, preko Florence v Rim. Od tam v Ankono, Loreto. Nato preko Benetk v Trst. V Jugoslaviji v Zagreb in Belgrad, in nazaj domov na Žalostno goro. Potem na vzhod, preko Jugoslavije, skozi Belgrad, Niš, Skoplje, Djevdelija. Nato na Grško, skozi Solun v Atene. Nato s parnikom v Aleksandrijo, Egipt. Iz Aleksandrije v Haifo. Od tam preko Nazareta v Jeruzalem, Betlehem, Jeriho, Mrtvo morje, Ain, Karem. Nato iz Jeruzalema preko Samarije v Galilejo. Nazaret, Kana, Tiberija, Genezareško jezero, Magdala, Kafarnaum, Nazaret. Od tam v Haifo. Iz Haife s parnikom v Aleksandrijo. Nato pa v Atene. Od tam s parnikom skozi Dardanele na Turško, v Carigrad. Od tam preke Bolgarije v; Sofijo. Nato v Jugoslavijo, preko Belgrada, Zagreba v Ljubljano. Po Sloveniji: Ribnica, Krka, Stična, Novo mesto, Toplice, Trebnje, Dobernič in Mala vas. Na Gorenjsko stran: Brezje, Blejsko jezero, Bohinjsko jezero. Nato na Vrhniko in Bevke. Nazaj v Ameriko, preko Jesenic, Solnograda v Monakovo in Kolin. Nato v Bremen. Od tam v Ameriko.

To je kratek očrt potovanja, katerega podajam čitateljem za dolge zimske večere. Opisal bom tako kot sem videl in doživel.

Slovo iz Clevelanda. — V New Yorku. — Pri generalnemu konzulu dr. Stojanoviću. — Pri izšeljeniškem komisarju g. Troštu. — Na parniku Europa. — Imenitna postrežba na parniku. — Pri kapitanu parnika Europa.

V petek dne 9. aprila je bilo, ko sem se odpravljal, da zapustim Cleveland ter jo mahnem proti New Yorku, od tam pa proti Evropi. Petek, slab začetek, poreče ta ali oni. To je nekak pregovor in ljudje se kaj radi ogibajo petka. Meni je bilo pa vseeno, petek ali svetek. Grem, pa je. Jaz prav za prav s petkom še nisem imel sitnosti, četudi sem to ali ono stvar začel v petek. Tako me tudi to pot ni prav nič vznemirjalo, da grem na pot baš v petek. Kar bo pa bo; vsi dnevi so božji, med njimi tudi petek, ki je v nekem pogledu še najbolj pomemben, saj je ta dan vendar dan smrti Gospodove, dan človeškega odrešenja.

Še enkrat pregledam vse, da morda ne bi kaj važnega pozabil, kajti prav neprijetno bi me iznenadilo, če bi pozabil kako stvar, ki jo bom prav nujno potreboval na dolgem potovanju. Vse je bilo v redu za odhod. Kmalu po peti uri popoldne je privozil Grdinov avto, da me potegne na kolodvor. Ker nisem nič razglasil v javnosti, da grem "v staro kontro," tudi ni bilo treba dosti stiskati rok pri slovesu, pač pa le od domačih, potem pa še odtistih, ki so le izvedeli, da "res" odhajam. Malo težko je bilo, ko sem sedal na avto. Sedaj bom zapustil prijazni Cleveland, kjer sem prebil 17 let ter odidem v mojo rojstno domovino in s tem tudi odidem na dolgo pot, katero sem si začrtal. V rojstni kraj! Sladka misel, ki se kmalu uresniči in na dolgo potovanje, ki bo Bog ve kakšno? Bog daj, da dobro in posrečeno! V spremstvu mojih domačih je odbrzel avto po St. Clair cesti pred mogočni Union kolodvor. Ob 6:01 je privozil vlak, ki je bil namenjen naravnost v New York. Še enkrat kratko, pa prisrčno slovo od domačih, ki so me spremili prav na vlak in po nekaj minutah je vlak dal znamenje za odhod, kolesa so zaškripala, vlak se je spustil v dir kot da se mu silno mudi. Zbogom, Cleveland! sem vzkliknil, ko sem gledal zadnja poslopja mesta. Sprva mi ni bilo nič kaj dobro pri srcu. Nič kaj prijetno ni jemati slovo, pa iti na dolgo potovanje. Ločitev od domačih, od znancev, potem pa skrb kako bo? Vse to vpliva na človeka, da postane nekako melanholičen. No, pa sem kmalu bil tudi z melanholijo pri kraju, pri misli, da grem v svoj rojstni kraj.

Vlak je brzel preko širokih poljan in z zanimanjem sem gledal skozi okno, ven v naravo, ki se je prebujala iz zimskega sna, vse dokler se me ni pozno v noč lotil spanec; legel sem ter zaspal. Zbudil sem se, ko je bil že dan, pogledal sem na uro; ni bilo več posebno daleč do New Yorka, nekako poldrugo uro še, pa bomo tam. Uredil sem svoje stvari ter se pripravil kot se spodobi, kadar se pride v New York. Ob pol osmih je dospel vlak na glavni kolodvor. Ker je bilo z menoj precej še drugih sopotnikov in se je nekaterim vidno zelo mudilo, sem lepo počakal, ter dal prednost drugim. Saj meni se itak ni posebno mudilo, ker na parnik sem imel iti šele pozno zvečer.

V New Yorku sem se med prvimi srečal v g. Slave Troštom, ki je naseljeniški komisar kraljevine Jugoslavije. V njegovi družbi sem si ogledal dobršen del ogromnega New Yorka, ki se ponaša z stavbami, kakršnih menda ni nikjer drugje kot v bogatem New Yorku, kjer stanujejo največji finančniki in svetovni mešetarji, bankirji, prekupčevalci, trgovci, dobavitelji in drugi. Imajo sicer tudi druga večja mesta enake, a vsem pa prednjači New York. Sicer sem bil že pred enim letom tam po trgovskih opravkih, ter sem si ogledal to veliko in bogato velemesto, ki ima poleg bogastva tudi dosti revščine in poleg lepote v tudi umazanosti, zlasti če greš tja, kjer so naseljeni Kitajci, Italijani, pa Židje, katerih vseh teh v tem mestu ni malo. To nisem imel posebno časa, da si podrobneje ogledam New York. Z g. Troštom sva jo mahnila v restavracijo, da si pokrepčava želodec ter se nekoliko počijeva. Zatem sva šla na urad jugoslovanskega generalnega konzula. Hotel sem namreč obiskati dr. Božidar Stojanoviča, ki je sedaj tam generalni konzul. On se je že parkrat mudi v Clevelandu na slavnosti Jugoslovanskega kulturnega vrta. Od tod sem ga tudi poznal ter sklenil, da ga sedaj obiščem.

Urad jugoslovanskega generalnega konzula se nahaja na peti cesti. Osobje na konzulatu je prav prijazno in postrežljivo, tako, da se človek res počuti zelo domačega. Po prijavi z g. Troštom sva bila kmalu sprejeta od dr. Sojanovića, ki naju je prav prijazno sprejel in nato povabil, da pridem k njem na njegovo privatno stanovanje z g. Troštom. Izrazil je željo, da sem za tisti dan njegov gost.

Ko je dr. Stojanović ured svoje stvari, smo odšli skupaj k njemu na obed.

Dr. Stojanovič je eden izmed onih redkih jugoslovanskih diplomatov, ki je res cel Jugoslovan ter upošteva prav tako Slovence kot Srbe, dasi je sam po narodnosti Srb, pa je, skoro bi rekel, še bolj naklonjen Slovencem in Hrvatom kot pa Srbom. Da je dr. Stojanovič tak je to deloma pripisovati dejstvu, da se je kot vojak boril v srbski armadi za časa svetovne vojne, ter kot tak videl marsikaj, kar ga je napravilo res dobrega Jugoslovana, ki ve, kaj je jugoslovanstvo, ve, da so Slovenci prav tako dobri Jugoslovani kot pa Srbi. Na bojišču je bil dr. Stojanovič ranjen, kar dokazuje, da je marsikaj prestal za jugoslovanstvo. Drugo, kar dela dr. Stojanoviča tako simpatičnega je njegova prikupljiva zunanjost in pa obnašanje, tako, da se ti kar namah prikupi in prikupil se je meni, ko sem ga prvič videl v Clevelandu, kot slehernemu, ki ga je imel priliko srečati.

Ker je bil z menoj tudi g. Slave Trošt, ki zavzema na konzulatu častno mesto izseljeniškega komisarja in je bil za časa svetovne vojne jugoslovanski prostovoljec, smo si tekom obeda in zlasti pa po obedu imeli marsikaj povedati iz vojaškega življenja. Vsem trem je bila svetovna vojna predobro znana, zato nam je čas v taki družbi prav naglo potekal in jaz sem se počutil povsem domačega. Ko sem se leta 1913 nahajal v uradu avstro-ogrskega konzula v Clevelandu, se mi je zdelo, da sem res tujec med tujci. Tukaj pri generalnem konzulu pa enostavno domačin. Tako je v domači državi. Res je, da je treba pri udejinjanju Jugoslovanov še marsikaj poravnati in pa preurediti, da bo kar mogoče vsem prav. Dosti je še treba, pravim, ali potrpeti bo treba malo vsem in nekaterim popustiti, pa bo šlo. Samo več razumevanja je treba in to enim in drugim. Če bi bili še kaki drugi jugsolovanski diplomatje tako razumni in pametni kot je dr. Stojanović, pa bi bilo že sedaj povsem boljše.

Že se je nagibao proti večeru, ko sem se poslovil od dr. Stojanovića. On je moral iti na neko slavnost v neko drugo mesto. Ako bi že prej ne obljubil, da pride tja, je dejal, bi me spremil na parnik. Voščil mi je srečno pot in razšli smo se. G. Trošt me je povabil, da grem še na njegov dom za nekoliko časa, čemur sem se seveda odzval in šel ž njim. Tam smo se še malo pozabavli v družbi g. Trošta in njegove soproge ter njegovega brata, profesporja Milana Trošta. Vsi so napravili name najboljši vtis.

Ob 10. uri je bilo treba odriniti na parnik, da ga ne zamudim, kar bi bilo prav neprijetno. Z menoj sta šla tudi oba, Slave in Milan Trošt. Spotoma sem si še kupil fotografični aparat, da si tu pa tam kak kraj, ki mi bo posebno povšeči, vzamem seboj za spomin. Blizu enajste ure je že bilo, ko smo prišli na pomol North German Lloyd, kjer je bil zasidran brzoparnik "Europa" od Severo-nemškega Lloyda, da me ponese v Evropo. Živahno je bilo vrvenje na pomolu. Tudi jaz sem jo krenil gori po stopnicah ter se izročil v varstvo tega morskega velikana ali bolje rečeno: plavajoče palače. Prtljago sem že prej oddal ter so jo spravili v kabino še predno sem jaz došel tja. Kar prevzet sem bil nad lepoto, redom in postrežbo in pa prijaznostjo osobja na parniku. Trikrat sem že preplul Atlantski ocean, a na takem parniku se pa še nisem vozil, prav res, da ne! Kabina, katero so mi odkazali, se je mogla kosati z najmodernejšo sobo razkošnega hotela.

Ko sem odložil v kabini svoje stvari, sem šel gori na krov parnika in gledal panoramo New Yorka, ki je bil čarobno razsvetljen od tisočev in tisočev luči. Bil je krasen razgled. Moja dva spremljevalca, Slave in Milan Trošt, sta se med tem tudi poslovila, ker so se že pripravljali, da potegnejo gori mostove, ki so vodili na parnik. Voščila sta mi srečno pot, ter odšla na svoj dom. Jaz pa se nikakor nisem mogel dovolj nagledati krasno razsvetljenega mesta, zlasti velikih nebotičnikov, ki so kipeli kvišku kakor ogromni ožarjeni stebri. Nekaj minut po polnoči je dal parnik znamenje za odhod. Stroji so ropotali, ter vlekli kvišku ogromne mačke, godba je zaigrala, parnik da znamenje za odhod drugič, nate tretjič. Ogromna ladja se prične prav počasi pomikati nazaj, da pride ven od pomola, majhen parnik jo vleče, nato se počasi zasuče, ter prične počasi rezati valove. Sprva počasi, a potem vedno hitreje, tako, da smo kmalu mimo ogromnega spomenika "boginje Svobode" in ne posebno dolgo, pa nam je izginil izpred oči New York.

Že zelo pozno v noč je bilo, ko sem šel spat. Postelja je bila zelo udobna in sem prav kmalu trdno zaspal. Motilo me ni nič, saj sem bil sam v kabini. Velik dan je že bil, ko sem se spravil pokonci, tako, da sem bil za zajtrk že kar malo pozen, a sem vendarle šel. Obedna dvorana, krasno dekorirana, je napravila name najboljši vtis. Po stenah dvorane so bile slike iz grške mitologije, razni grški bogovi in druge podobne stvari. To me je tembolj zanimalo, ker sem bil namenjen, da poserim tudi Grško, zlasti Atene. Pri mizi v jedilni dvorani sva bila dva in sicer je bil drug pri mizi mlad pa inteligenten Italijan, s katerm sva kar kmalu postala prijatelja. Potoval je tudi na obisk za par mesecev. Doma je bil, kakor mi je pravil, tam nekje blizu Naplja. Kakor jaz, tako je tudi on približno tako dolgo spal, tako, da sva imela zajtrk kar skupaj. Na mizi je bil pripravljen za vsakega jedilni list, da si lahko poljudno izbereš kar pač hočeš. Ena stran lepo dekoriranega lista je bila v nemškem, druga pa v angleškem jeziku, in če pa slučajno nisi kaj razumel, si pa vprašal postrežljivega strežnika, pa ti je pojasnil to in ono. Znajo pa povečini vsi poleg nemščine tudi angleško. Hrana na ladji je bila res prvovrstna in postrežba, da si boljše ne moreš želeti. Saj ti dajo vse kar hočeš.

V Cherbourgu. — Carinski pregled. — Na vlekli proti Parizu. — V Parizu. — Vožnja iz Pariza. — V Moulins. — Postrešček.

Šesti dan, zjutraj ob sedmih smo dospeli v Cherbourg na Francosko. Počasi je parnik plul v utrjeno francosko luko Cherbourg, ki se nahaja v starodavni francoski provinciji Normandie, kjer je kamen menda tako star, da sploh ni za nobeno rabo. Mesto samo je bolj vojaškega pomena in se tudi tam nahaja vojni arzenal. Mesto šteje nekako okrog 60,000 prebivalcev. Predno je parnik zavozil v luko, kjer so bili ogromni žerjavi, je prišla nam naproti francoska komisija, ki je dospela v mali motorni ladji. Vsi, ki smo bili namenjeni, da izstopimo na francoskih tleh, smo že čakali na krovu, da se tam srečamo s Francozi, ki so prišli na krov ter tam pregledali potne liste, predvsem pa seve francoske vize, brez katere ne smeš na francoska tla. Precej natančni so bili in neka ženska se je izgovarjala na vse načine ter navajala, zakaj da nima francoske vize, da ni vedela itd. Končni rezultat je bil, da je morala plačati predpisano pristojbino, nakar so ji overili potni list ter dovolili, da sme na Francosko. Drugi pa nismo imeli nikakih težav. Ko smo prišli iz parnika, je bilo pa treba iti pred carinske uradnike.

Na carinarici je bilo dokaj živahno. Razpostavili smo svojo prtljago po dolgih mizah ter čakali, kdaj pridemo na vrsto. Prvi ukaz, ki se je glasil, je bil: odprite prtljago! kar smo, seve, takoj storili. Potem se je pa pričelo brskanje po prtljagi. Kot sem razvidel, je najbolje, da je človek tekom te preiskave lepo miren in da ne kaže kake bojazni ali histerije, ker potem utegnejo sumiti, da ni kaj v redu in potem vse premečejo in prebrskajo. Jaz sem imel v svojem kovčku eno škatljo cigar. Hotel sem, da z njimi postrežem očetu in pa svakom. Cigare so bile kar navrhu in sem to tudi enostavno povedal, ko me vpraša uradnik, če imam kaj tobaka ali cigar. Pokažem cigare. Bilo jih je 25 v škatlji in to število je dovoljeno nesti brez carine. Ko me je potem vprašal nadalje, če jih imam še kaj več in pa kaj drugega, kar je podvrženo carini, mu prav mirno odgovorim, da ne. Sicer pa naj izvoli dalje vse pregledati. Francoz malce privzdigne nekatere stvari, ter napravi s kredo znamenje, da je vse v redu in mi ukaže, da naj kar zaprem. Vse v redu. Nekemu Tirolcu so pa pobrali vse cigarete. Kaj je bil glavni vzrok, ne vem.

Blizu carinskega urada je že čakal vlak od North German Lloyda, da nas potegne v Pariz. Tja spravim svojo prtljago ter grem nazaj, da pomagam mojemu sopotniku Italijanu, s katerim sva bila tovariša pri mizi, ter mu pomagam pospravljati njegovo robo v red. Šest kovčkov in raznih zavojev je imel in Francozi so mu, kajpak, temeljito pregledali vso stvar. Komaj da sva uspela, da ni zamudil vlaka ter sva še pravočasno vse uredila. Takoj za tem je vlak odpeljal proti Parizu.

V kupeju smo bili štirje potniki iz parnika "Europa" in sicer neki Španec, potem Avstrijec, to je tisti Tirolec, kateremu so Francozi vzeli cigarete, potem moj sopotnik Italijan in jaz. Tu smo reševali svetovna vprašanja. Najprvo smo se spravili nad Španijo, lojaliste kot "upornike" ter ugibali čigava bo zmaga? Španec je rekel, da ga ne briga dosti, pa naj zmaga ta ali oni. Delal se je zelo bogatega in pa kunštnega. Pravil je koliko, da ima raznih jugoslovanskih bondov, potem avstrijskih in ne vem katerih držav vse. Povedal je, da je že bil večkrat v Jugoslaviji in vselej zapravil okrog tri tisoč dolarjev in to vse, da je dobil v dividendah. Sprvega smo mu še verjeli, potem je pa s svojim "bogastvom" prišel v tako čudno kolobocijo, da smo se vsi trije muzali njegovemu pripovedovanju. Meni se zdi, da je bil navaden vagabund ali k večjemu kak prefrigan verižnik, pa je morda mislil, da bo tudi pri nas kaj "ujagal." Zatem smo prešli na druge države, predvsem na Avstrijo, Italijo, Nemčijo in Jugoslavijo, rešetali politiko Mussolinija in Hitlerja. Italijan je rekel, da se ne strinja s Mussolinijem, ampak gospodar Italije je pa dober, nekako tak je Hitler, a Mussolini je seveda boljši itd. Tirolec je seve hvalil Avstrijo, tako tudi malo pozabavljal čez Jugoslavijo. Tu sem mu pa zopet jaz ugovarjal, zlasti kar se tiče krivde svetovne vojne, ko je on krivdo vzračal na Srbijo. Jaz sem mu pojasnil, da je bila to samo politika Avstrije, da zasužnji Srbijo in prav radi tega je tudi propadla, ker je bila. Preveč krivična napram Slovanom, zlasti Jugoslovanom ter je to sama izzvala s tem, da je Srbiji napovedala vojno, za katero se je že dolgo prej pripravljala. Navskrižje je največ prišlo radi Bosne, katero je Avstrija 1908 anektirala. Srbiji pa seve to ni bilo po volji. Nastala je kriza, ki je dosegla vrhunec v tem, da je bil ubit v Sarajevu prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga. Kratkovidni avstrijski diplomatje so zahtevali vojno, ki je kmalu nastala, ž njo pa konec monarhije.

V takih in enakih pogovorih nam je čas hitro potekal in bližali smo se Parizu. V kupej našega voza je prišel zastopnik družbe North German Lloyd in nas vprašal, kam kdo potuje? Mož je namreč imel naročeno od družbe, da nam preskrbi čim udobneje potovanje tudi po suhem. Moji sopotniki so se izrazili, Španec in Tirolec, da potujeta kar naprej, ne da kaj dalj časa čakata v Parizu, Italijan je pa rekel, da ostane v Parizu dva dni.

"No, in kam greste pa Vi?" me vpraša zastopnik.

"Grem v Paray le Monial," sem odgovoril na kratko.

"V Paray le Monial? Kaj pa Vas je napotilo, da greste tja?"

"Zanima me, zato grem," mu odvrnem jaz.

"Pa to je tako majhen kraj, ali Vas ne zanima kak bolj važen in velik kraj v Franciji?" mi reče zastopnik.

"Majhen ali velik, zanima me in jaz grem tja v Paray Monial."

Zastopnik družbe mi da navodila in nasvete glede vlakov, katerih zveza med Parizom in Paray le Monialom res ni bila najboljša, toda to me ni odvrnilo, da bi svojo namero opustil. Namenil sem se in grem!

Nekako ob 1. uri popoldne smo se privozili v stolno mesto Francije, v Pariz, kjer smo izstopili. Postreščki in vozniki so nas kar obkolili, češ, zdaj bo pa groš, Amerikanci so prišli, za to se je treba potruditi. Kar kmalu smo se pogodili z njim in so nas odpeljali, kamor smo pač želeli. Najprvo seveda po mestu, potem pa na kolodvor.

Vrvenje in drvenje na pariškem kolodvoru ni bilo majhno. Je pač veliko in tudi prometno mesto Pariz, šel sem k blagajni, da si kupim vozni listek za v Paray le Monial, ampak me je vzelo precej časa, da sem prišel k pravi blagajni ter dobil vozni listek za tja. Je pač križ s temi Francozi, ko ti po večini ne znajo drugega kot tisto francoščino, a meni pa francoščina ne gre. Saj nisem kak jurist ali pa profesor, taki pač znajo francosko. Radi tega sem godrnjal nad Francozi. Pa končno sem le vse uredil za odhod, pomagal mi je postrešček, ki je znal dobro angleško.

Ob pol petih popoldne je odpeljal vlak iz pariškega kolodvora. Pust deževen popoldan je bil in še bolj pusto je postalo, ko je nastala noč. V mojem kupe ju sta se vozila še dva sopotnika, Francoza seveda, s katerima je bil vsak pogovor izključen. Kasneje sta pa še ta dva izstopila in ostal sem sam v kupeju. Vlak pa je drvel naprej v temno deževno noč in nič kaj prijetno ni bilo. Tako nekam čudno dolgočasno. Tu sem razmišljal, če bo morda vse potovanje tako. Tolažil sem se z mislijo, da bo vsaj doma prijetno, pa tudi drugje morda ne bo tako pusto in dolgočasno kot tu. Pa pregovor pravi, da za dežjem sonce sije. Vsemu se bo pač treba privaditi.

Zvečer ob pol enajstih se pripeljem v mesto Moulins, kjer sem moral izstopiti ter od tu naprej vzeti drug vlak za Paray le Monial. Tu so mi povedali, da moram počakati do pol petih zjutraj, ker poprej ne pelje noben vlak tja. Ker sem bil že lačen, sem sklenil, da grem v kako restavracijo na večerjo in pa, ako mogoče, tudi kam na primerno prenočišče. V tem se mi pridruži nek slabo opravljen postrešček ter se mi ponudi za vodnika in pa, da mi pokaže restavracijo, ako tako želim, šel sem z njim v neko restavracijo, ki pa ni zgledala kaj prida. Pa človek ne sme biti izbirčen. Naročil sem kar so pač imeli, a za postreščka pa pijačo, za katero je izrecno prosil. Možu je bilo videti, da je alkoholik. To je pričal njegov nos in temu primerno tudi obleka. Gospodinja restavranta me vpraša, po kaj grem v Paray le Monial, če sem romar? Romar ali turist, kakor se pač vzame, sem odvrnil. Moj spremljevalec, postrešček, se je pri tem čudno nakremžil, obraz je napravil prav kisel ter izrekel neke vrste psovko napram Paray le Monialu. Nisem povsem razumel zakaj da se je šlo, videl pa sem, da mu to tako malo ugaja, ker grem v Paray le Monial in da mu je ta beseda zoprna. Da se takega postreščka iznebim, posežem v žep, mu plačam kar mu je šlo za trud, ter mu povem, da ga ne rabim več, da naj se pobere. Mož se je malo zdrznil, toda ko je videl, da sem sploh prekinil z njim vse, je precej pobit odšel. Mož je moral biti najbrž kak zelo "napreden" komunist. Vsaj jaz sem dobil tak vtis, zato sem pa tudi kar prav na kratko napravil: plačal, in zdaj se pa izgubi. Kaj drugega pač tak ne zasluži. Mene je pa tudi zdaj minilo veselje, da bi si tu kje iskai prenočišča. O polnoči, ko so restavracijo zaprli, sem jo jaz mahnil nazaj na kolodvor ter tam počakal na vlak. Nekaj časa sem čital, potem se malo izprehajal po peronu, tudi zadremal sem za nekaj časa. Tako sem le dočakal jutra. Točno ob pol petih sem se odpeljal z vlakom proti Paray le Monialu.

V Paray le Monialu. — Kraji kjer se je prikazalo Srce Jezusovo. — Sv. Marjeta Alakok. — Zakaj je Paray le Monial znamenit. — Kaj je obljubil Kristus. — Grob sv. Marjete. — Relikvije sv. Marjete. — Lep spominek. — Umetnost proslavlja sv. Marjeto.

Tri četrt na sedem je bilo, ko sem dospel na cilj: Paray le Monial! Pred seboj zagledam majhno, a lepo mestece. Pograbim prtljago in hitim iz vlaka. Na kolodvoru brž oddam prtljago v garderobo ter vprašam prijaznega postajenačelnika, kje je bazilika Srca Jezusovega? Pokazal mi jo je kar od daleč in mi povedal kod naj grem.

Do sedaj še nisem prav nič povedal, zakaj da sem šel v Paray le Monial, kaj da je tam in zakaj je ta kraj mene baš zanimal. Prav kakor je zastopnik North German Lloyda vprašal, kaj da me je napotilo v Paray le Monial, tako me utegne vprašati ta ali oni čitatelj: kaj me je napotilo tja, kaj je tam tako zanimivega v tem, res malem mestu? Na to odgovarjam. Paray le Monial (izgovori Parelemonijal) je majhen, toda znamenit in sveti kraj, ker tukaj je Kristus razodel svoje srce. To je kraj presvetega Srca Jezusovega. Tudaj na tem mestu hočem našim rojakom nekoliko, prav na kratko popisati, kaj vse se je vršilo tukaj in zakaj je ta kraj tako imeniten, pa kaj vse je Gospod Jezus Kristus obljubil tukaj, kjer je stresel na zemljo toliko biserov in dragocenih zakladov v obliki svojih obljub, da z njimi reši in osreči kristijane, da jih privabi na svoje srce. Marsikomu morda ne bo povšeč oziroma mu bo nekako tako "všeč" kot je bilo mojemu postreščku v Moulins, pa to mene ne ovira, da ne bi povedal nekaj o tem kraju.

Ko sem razmišljal, kod vse bom potoval, sem tozadevno gledal po zemljevidu, kaj vse bi se dalo videti po svetu. Listal sem tudi po knjigah kaj je znamenitejše, da vidim s to potjo, katero sem si začrtal. Poleg Jeruzalema, Rima, Carigrada, Aten in drugih odličnih mest, sem naletel tudi na malo mestece Paray le Monial na Francoskem. Sicer so na Francoskem, bi rekel, še bolj važna mesta. Na videz res, v resnici pa ne. Imenitno važen je Lurd, kjer je velika Marijina božja pot, ter se vrše čudežna ozdravljenja, pri katerih morajo tudi zdravniki ateisti ali drugoverci ugotoviti čudež. Imeniten je tudi Lisieux, kjer je grob sv. Terezije, odkoder siplje rože raznih milosti. Paray le Monial prav nič ne zaostaja za temi, pač pa bi rekel, da prednjači. Marsikateri, ki bo o tem čital in se skušal še kje drugje prepričati o tem, mi bo priznal, da je to res.

Ker sem že večkrat prej slišal o tem kraju, zlasti kaj se je tukaj godilo, sem se odločil, da ga tudi jaz obiščem. Nič kaj posebno si nisem belil glave kako bo. Vpraševati druge tudi ni kazalo, ker nisem za nikogar vedel, da bi bil tam in bi mu bila stvar znana. Že najdem, sem dejal, in kaj bi ongavil. Eni so obiskali Lurd, drugi Lisieux, zopet tretji kaj drugega. Jaz grem pa v Paray le Monial. Saj ni, da bi človek moral hoditi po stopinjah drugih.

Prav vesel sem stopal tisto jutro po Paray le Monialu. Mesto je tako ljubko in leži med rodovitnimi polji in travniki, na tako prikupljivem kraju, da se ti kar precej prikupi. Prebivalcev šteje nekako okrog 5,000. Skozi mesto teče reka Loire. Od kolodvora pa do katedrale Srca Jezusovega je nekako deset minut hoda.

Ko sem prišel tja, je bila katedrala še zaprta. Ko se malo razgledam naokrog, vidim cerkovnika, ko je šel opret cerkev. Vstopim. Naj prvo se zahvalim Srcu Jezusovemu, da mi je bilo dano biti tukaj. Nato si ogledam krasno stavbo, ki pa po vidnosti ni še povsem dodelana. Visoko gori na oboku je velika krasna slika Srca Jezusovega, ki kaže Gospoda v vsem veličanstvu; na prsih pa se mu blesti njegovo srce. Stene so poslikane iz prizorov Jezusovega življenja in trpljenja. Gori visoko po stenah vise bandera vsakovrstnih barv in velikosti ter umetno vezena z besedili v raznih jezikih. Ker mi ni bilo še povsem znano, sem vprašal cerkovnika, ki je prišel s par ljudmi v cerkev, kje da je grob sv. Margarete (sv. Marjete) in pa kraj prikazovanja. Pokažejo mi, naj grem gori po klancu v samostansko kapelo. Nič se nisem obotavljal, ampak jo takoj mahnil gori po klancu v nekdanjo samostansko kapelo, na kraj prikazovanja. Bil sem prijetno iznenaden, ko sem vstopil v to tako važno svetišče, ki se je lesketalo od nebroj lučic, zlatih src in marmornatih spomenikov. Po stenah pa so visele krasno izdelane zastave vseh narodov. Med njimi sem videl tudi slovensko tro-bojnico s krasno vezenim (ščitom Srca Jezusovega, katero so prinesli semkaj slovenski romarji iz Jugoslavije ter jo poklonili svetišču Srca Jezusovega, da tam priča o udanosti slovenskega naroda do Srca Jezusovega. Tudi zvezdna zastava Zedinjenih držav je visela na častnem mestu med drugimi zastavami. Poleg zastav je bilo mnogo raznih bander z napisi v vseh mogočih jezikih.

Tako okinčana kapela je izgledala nadvse slovesno, kot da je največji praznik ali godovni dan. Pa je bil le navaden delovni dan. Drug za drugim so se vrstili duhovniki, da opravijo sv. mašo. Eni na glavnem oltarju, kjer je oltar prikazovanja, a drugi pa na grobu sv. Marjete, ki je na desni strani kapele.

Kaj se je vršilo tukaj, kaže velika slika v glavnem oltarju, kjer je nazorno naslikan tale prizor: Kristus stoji na oltarni mizi, pod Njim lahen oblak. Z roko kaže na svoje srce, ki se blesti na Njegovih prsih, ves v žarkih. Doli pred oltarjem pa kleči redovnica, sv. Marjeta Alakok ter s svetim strahom gleda Kristusa na oltarju, ko stoji pred njo v vidni podobi. To, kar predstavlja ta slika, se je v resnici vršilo in sicer prav na tem oltarju, ko je na tej oltarni mizi stal Gospod, ko je razodel svoje srce. Pred tem oltarjem je pa klečala sv. Marjeta, ki je večkrat videla Gospoda v vidni podobi ter govorila ž Njim, ko ji je naročal, da razširi pobožnost Srca Jezusovega. Da bo pa cenjeni bralec vso to stvar bolj razumel, je povsem potrebno, da malo pogledamo na dogodke, ki so se tukaj vršili in kako je do tega prišlo.

Dno 22. julija 1647 se je rodila v župniji Veroure (Verur), v pokrajini Burgogne (Burgonj), na Francoskem deklica, kateri so dali pri krstu ime Marjeta (Margareta). Njen oče je bil Klavdij Alacoque, mati pa Filberta, rojena Lamin. V družini je bilo pet otrok, štirje sinovi in pa hčerka Marjeta. Ko je bila stara osem let, je izgubila očeta. Radi vzgoje jo je dala mati sestram Klarisinjam. Tam je devet let stara prejela prvo sv. obhajilo. Pri sv. birmi si je privzela še ime Marija. Pri Klarisinjah v samostanu se ji je dopadlo in je mislila že, da kar tam ostane. V tem je pa Marjeta zbolelo in nobena stvar ji ni pomagala. Vzeti so jo morali iz samostana. Napravila je obljubo, da če jo Marija ozdravi, da postane njena hči. Ozdravela je.

V tem, ko je bila doma in zdrava, je tudi nji svet obetal svoje sladkosti in imela je velike boje, da se je končno odločila, da vstopi v samostan. Že po naravi je bila vse od svoje rane mladosti izredno pobožna ter je še kot otrok mnogo preklečala pred tabernakljem, ter je to svojo izredno pobožnost ohranila skozi vse notranje boje, da je vstopila v samostan. Ker se je že v bolezni zaobljubila Mariji, je sklenila vstopiti v red Marijinega Obiskovanja v Paray le Monialu.

Red Marijinega Obiskovanja je ustanovil sv. Frančišek Saleški s pomočjo sv. Ivane Frančiške Šantalske. Samostan tega reda v Paray le Monialu je bil sezidan 1632, leto pozneje pa kapela, kraj prikazovanja. Tu sem je Marjeta vstopila 2. maja 1671, kjer je bila sprejeta kot novinka. Tu jo je Bog pripravljal na veliko delo božje. V še večji pobožnosti in veliki pokorščini se je izpopolnjevala Marjeta do visoke popolnosti.

Dne 27. decembra 1673 je Marjeta klečala pred tabernakljem in molila. Tu se ji prikaže Kristus kakor ga kaže slika v glavnem oltarju. Tu ji pokaže Kristus svoje Srce v odprtih prsih. Marjeta piše, da je bilo kakor v ognju in plamenu, obdano od žarkov, svetlejše od sonca in prozorno ko kristal. Rana, ki jo je prejel na križu, se je dobro videla. Trnjeva krona se je vila okrog srca in nad njim se je dvigal križ. Potem reče Kristus Marjeti: "Moje srce je tako polno ljubezni do ljudi, da ne more več pri sebi zadrževati žarkov te goreče ljubezni, temveč je prisiljeno, da jih s tvojo pomočjo razširi m ljudem razodene, da jih obogati z zakladi, ki so v tem srcu. Ti zakladi so milosti zveličanja in posvečenja, ki edino morejo človeka rešiti iz prepada pogubljenja. Izvolil sem zato tebe vkljub tvoji nevrednosti in nevednosti, da boš izvršila ta moj namen; tako se bo pokazalo tem bolje, da je vse samo moje delo."

Leto pozneje se ji je Kristus razodel drugič. Tedaj se je Kristus zelo pritožil radi nehvaležnosti ljudi. Rekel je: "Ako bi ljudje povračevali mojo ljubezen z ljubeznijo, bi se mi malo zdelo vse, kar sem zanje storil in želel bi še ve storiti zanje. Ali pri njih najdem le nezvestobo in mlačnost, na moja prijazna vabila odgovarjajo mi le s preziranjem. Tolaži me vsaj ti s tem, da nadomestiš njih nehvaležnost, kolikor moreš."

Vsa iz sebe se opravičuje Marjeta, da je nesposobna in nezmožna. Toda Kristus jo pomiri in ji pokaže, kako naj časti njegovo srce. Naroči ji, naj prejme sv. obhajilo, kolikorkrat ji bodo dovolili. Potem naj vsak prvi petek v mesecu pristopi k mizi Gospodovi, naposled naj v noči od četrtka do petka med 11. in 12. uro vstane in naj se zedini z njim v molitvi, da utolaži jezo božjo in grešnikom izprosi odpuščanje.

Tretje razodetje, ki se smatra kot glavno, je bilo dne 16. julija 1675, to je bila nedelja v osmini sv. Rešnjega Telesa. Ko je Marjeta molila pred Najsvetejšim in je bila vsa prešinjena hrepenenja, da povrne Gospodu ljubezen za ljubezen, je zopet stal pred njo Kristus v vidni podobi in rekel: "Ne moreš mi izkazati večje ljubezni kakor če storiš, kar sem že tolikokrat zahteval od tebe."

Potem ji odkrije in pokaže svoje srce in pravi: "Glej to srce, ki je ljudi tako ljubilo, da se ni ničesar zbalo, ampak se je popolnoma izčrpalo in žrtvovalo, da jim pokaže svojo ljubezen. Za plačilo pa prejemam od večine ljudi le nehvaležnost, ker se nespoštljivo obnašajo pred menoj, me božjeropno prejemajo v svetem obhajilu, ker me zaničujejo in so mrzli do mene v tem zakramentu ljubezni

"še bolj pa me boli, da tako delajo duše, ki so meni posvečene. Za to zahtevam od tebe, da bodi prvi petek po osmini sv. Rešnjega Telesa poseben praznik v čast mojemu srcu. Ta dan naj prejmejo verniki sveto obhajilo in z slovesno spravno molitvijo naj vračajo mojemu srcu čast, ki so mu jo vzela žaljenja, ko je bila izpostavljeno na oltarjih. Obljubim ti pa, da se bo razširilo moje srce in izlilo obilico svoje ljubezni na vse, ki mu bodo izkazovali to čast in se trudili, da mu jo izkažejo tudi drugi."

Nemalo se je prestrašila boječa redovnica te težke naloge, ter odgovorila Kristusu: "O, gospod, na koga se obračaš? Na ničvredno stvar, na tako grešnico, da bi že sama njena nevrednost mogla preprečiti Tvojo namero."

Kristus pa ji je odgovoril: "Ali ne veš, da izberem slabotne, da osramotim močne in da pokažem svojo mo najuspešneje v majhnih in ubogih v duhu."

Ko je Marjeta prosila za pomoč, ji je določil pobožnega jezuita Dela Colombiera (izgovori Kolombier) ter ji naročil, da se obrne do njega; "in reci mu v mojem imenu, naj se trudi na vso moč, da vpelje pobožnost in razveseli moje srce. Naj se ne straši težav, ne bo jih manjkalo; ali pomisli naj, da je vsemogočen, kdor ne zaupa sam nase, temveč vse svoje zaupanje stavi v mene." Tako je bilo naročilo Gospodovo, da se vpelje pobožnost k Njegovemu Presvetemu Srcu.

Pater Colombiere je prišel leta 1675 v Paray le Monial, kjer je imela družba Jezusova svoj sedež. Ko je Marjeta povedala njemu, kaj Gospod želi, je najprej preiskal vso stvar ter preizkušal njeno razodetje. Dolgo časa in zelo skrbno je preiskoval in končno jasno spoznal, da Marjeta ni goljufana, ampak jo vodi duh božji. Najprej je on sam sebe in pa svoje zmožnosti posvetil ter darove posvetil Jezusovemu Srcu. Kmalu je spoznal in na sebi izkusil, da je zanj dobro, ako časti Srce Jezusovo. To ga je še bolj utrdilo, da je ta pobožnost prava in dobra, ter da prihaja od Boga. Zdaj je pričel tudi on širiti to pebožnost. Kmalu potem je bil od predstojnikov poklican na Angleško. Marjeta je zopet morala sama delati in širiti pobožnost.

Pobožnost Srca Jezusovega je naletela na odpor še v samostanu. Ne sicer iz zlobe, ampak ker so se sestre bale, da ne bi Marjeta varala sebe in še druge zapeljala na kriva pota. Toda to ni trajalo dolgo. Duh Srca Jezusovega je prešinil kmalu vse prebivalke samostana in prav tiste sestre, ki so prej najbolj nasprotovale tej pobožnosti, so jo zdaj najbolj pospeševale. Marjetino svetniško življenje, ki se je ravnala strogo po pravilih in v pokorščini, je samo dovolj jasno pričalo, da tu goljufije ni. Sestre so spoznale, da je ta pobožnost res dobra, da je od Boga. Pobožnost je šla kmalu preko samostana in bila kmalu v vsej okolici, nato pa preko meje škofije Atun, kamor je spadal Paray le Monial.

Tu se je pa pojavil sovražnik tej pobožnosti: Janzenizem, neke vrste kriva vera. Tega janzenističnega duha je bilo tudi v naši Sloveniji svoječasno dosti. Janzenizem je odločno nastopil proti tej pobožnosti in že se je šlo, da se prepove širjenje te pobožnosti in se jo zatre. Za janzenizmom pa še francoska revolucija, ki je grozila uničiti to pobožnost in dosti je bilo umorjenih zato, ker so dobili pri njih podobice Srca Jezusovega. Pa ne janzenizmu, niti francoski revoluciji ni uspelo, da zatre to pobožnost. Dosti stvari je zatrla revolucija in zatrla med njimi tudi janzenizem, a pobožnost Srca Jezusovega se je razširila preko Francije in drugih držav, Evrope in Amerike. Jasno se je pokazalo, da je to delo božje.

Tudi katoliška Cerkev je po dolgi in natančni preiskavi dognala, da je ta pobožnost delo božje. To so zlasti potrdili številni čudeži, ki so se godili na grobu sv. Marjete. Zelo natančno so preiskovali življenje sv. Marjete in njena prikazovanja, kot kake sumljive stvari. V 26. avgust 1856 je papež Pij IX. določil, naj se praznuje praznik Presv. Rešnjega Telesa. Papež Leon XIII. je pa pa vzdignil praznik Presv. Srca Jezusovega v praznik prave vrste.

Razni narodi so pričeli z zidanjem svetišč, posvečenih Srcu Jezusovemu. Kapele, cerkve, med njimi nekatere prav krasne katedrale. Stolica Slovenije, Ljubljana, je dobila krasno svetišče, cerkev Srca Jezusovega, ki je ena najlepših cerkva v Ljubljani in ki jasno izpričuje, da je tudi slovenski narod z veseljem sprejel blagovest iz Paray le Moniala, da se razširi češčenje Srca Jezusovega. Umetniki, slikarji in kiparji so se pa kar kosali, kdo bo lepše naslikal ali izklesal podobo Srca Jebusovega. In danes je sploh težko dobiti katoliško svetišče, kjer ne bi bila podoba, predvsem pa kip Srca Jezusovega, ki se navadno oblikuje take kot se je prikazal sv. Marjeti Alakok. Ves katoliški svet torej je navdušeno sprejel to pobožnost Srca Jezusovega. Nasprotniki katoliške Cerkve so pa tudi pokazali kako besno jo sovražijo.

Na španskem so marksisti razstrelili ogromni kip Srca Jezusovega. S tem besnim sovraštvom do Srca Jezusovega in pa nad vsem kar je katoliškega, so tisti španski "lojalisti" kronali barbarizem prosvitljenega 20. stoletja s tem, da so prej na kip Srca Jezusovega streljali in ga potem razstrelili. Vse to, seve, pod krinko demokracije in "delavstva."

Sv. Marjeta je umrla 17. oktobra 1690. Vesela je bila, ko je videla, da se pobožnost Srca Jezusovega tako lepo širi in z veseljem je pričaliovala smrti. Njena zadnja beseda je bila: "Jezus!" Ko je to izgovorila, je izdihnila. Pred njeno smrtjo še so spoznale njene sosestre, ki so jo sodile napačno, da je Marjeta svetnica in to je bilo znano tudi meščanom. Ko so zvedeli, da je umrla, so dejali: svetnica je umrla! Na njenem grobu so se godili številni čudeži, katere je priznala tudi zdravniška veda in potem, po strogi preiskavi, tudi Cerkev. Dne 19. avgusta 1864 je papež Pij IX. proglasil sestro Marjeto Marijo Alakok za blaženo. Papež Benedikt XV. pa jo je dne 13. maja 1920 proglasil za svetnico.

Zdaj počiva njeno telo v kapeli prikazovanja in sicer na desni strani, nasproti glavnemu oltarju, pred katerim je ona klečala ter molila evharističnega Kristusa, ki se ji je prikazal v vidni podobi. Njen grob je krasen! V dragoceni stekleni krsti počiva svetnica. Truplo je napravljeno iz voska, v katerem so vdelane njene kosti, ter je oblečena v svoji obleki. Obraz svetnice je modeliran po istinosti njenih potez, obličje ji žari v nebeškem sijaju. Njene napol zaprte oči so obrnjene na Srce Jezusovo, katerega drži v svoji desnici, v levici pa drži lilijo, na glavi ima zlato krono, ki je posuta z dragimi kamni. Grob svetnice stražijo štirje angeli. Gori nad njenim grobom pa je od žarkov obdano Srce Jezusovo. Pred njenim grobom je oltarna miza, kjer se opravlja daritev sv. maše. Skozi steklo si je mogoče vse prav dobro ogledati in jaz sem precej časa se zamudil z ogledovanjem tega njenega groba. In moram reči to: krasen je dom sv. Marjete Marije Alakok!

Odkar je bila povišana na oltar in se je pobožnost Srca Jezusovega tako mogočno razširila po vsej zemeljski obli, je postal Paray Te Monial velika božja pot, kamor romajo verniki iz raznih krajev sveta, da obiščejo velevažni kraj, kjer je Gospod Jezus Kristus razodel svoje Srce ter podal toliko zakladov za časnost in večnost in da obiščejo grof učenke Srca Jezusovega, sv. Marjeto Alakok. Mnogo hvaležnosti ji dolguje katoliški svet, dolguje evropska civilizacija in pa še nekatere države v Evropi prav izrecno.

Leta 1683 so Turki oblegali in stiskali cesarski Dunaj. Baš tiste čase je ta svetnica molila tukaj v tej kapeli za odvrnitev turške nevarnosti. Papež Inocent XI. je takrat razglasil sveto leto in običajne odpustke, ter naj bi se po njegovem namenu molilo za odvrnitev turške nevarnosti. Kristus je dal Marjeti na znanje, da so si to stisko od strani poganov nakopali kristjani s svojo nezvestobo, zlasti tudi, da zadene Bogu posvečene osebe največja odgovornost, zato se božje usmiljenje umika pravični jezi božji. Marjeta je bila poklicana, da odvrne najhujše od kristjanov in Kristus jo je poučil, kako naj porabi čas svetega leta na najbolj koristen način. Tako je zadostilna pobožnost Srcu Jezusovemu, katero je opravljala sv. Marjeta, odločila rešitev Dunaja in zaeno velik del evropske civilizacije in da ni danes Dunaj to, kar je Carigrad. Pa poreče kdo: ja, Dunaj je rešil poljski kralj Jan Sobieski s svojo poljsko armado! Že res in zgodovinsko je pač to res, da je slovansko orožje odločilo zmago nad Turki. Pa je treba vedeti tudi to, da je bizantinski cesar Konštantin XI. leta 1453 tudi junaško branil s svojo armado krščanski Carigrad, katerega so Turki oblegali, ampak Turki so posekali njega in njegovo armado, ter preko njih trupel zavzeli Carigrad in ga spremenili v središče islama. Prav tako bi se moglo zgoditi z Dunajem in pa še s kakim drugim krajem. Stiska pred Dunajem je bila takrat velika.

Ker sem nekoliko povedal iz življenja sv. Marjete in njenih videnjah, o katerih ni nobenega dvoma več, da so bile resnične, je nič več kot prav, da navedem na kratko, kaj da je Kristus obljubil častilcem svojega Srca in kakšne milosti je dal tej pobožnosti. V neki prikazni je rekel Kristus sv. Marjeti: Da izkuša s to pobožnostjo zadnjikrat Njegova ljubezen kristjane nagniti k ljubezni in sicer k pravi ljubezni! To je res resen, pa ljubezniv opomin kristjanom današnjega časa, ko se ljudje tako dvigajo proti Bogu. Zato ne bo odveč, ako omenim tukaj o Njegovih obljubah, ki jih je dal Kristus sv. Marjeti v Paray le Monialu, ker le na ta način bo čitatelj prav razumel vso stvar.

Sv. Marjeta je popisala videnja in popisala tudi obljube, katere je podal Kristus. Iz njenih pisem so potem povzeli obljube in jih mnogi že poznajo, a še več jih pa morda nič ne ve o teh obljubah. Teh obljub je dvanajst in se glase v sledečem redu:

(a) Za tiste, ki prejmejo na praznik Srca Jezusovega zadostilno sv. obhajilo in opravijo javno spravno molitev. Zato ti obljubim, da se bo razširilo moje Srce in izlilo obilico božje ljubezni na vse, ki mu bodo izkazovali to čast in spodbujali tudi druge k temu."

(b) Za tiste, ki sploh časte Srce Jezusovo. "Obilico vseh darov, ki napolnjujejo Njegovo Srce bo izlil v srca onih, ki Ga bodo častili."

(c) Za tiste, ki se velikodušno in za vselej posvete Presvetemu Srcu Jezusovemu in to stanovitno izvrše. "Nihče se ne bo pogubil, kdor pobožno časti Srce Jezusovo in se mu je posvetil."

(d) Za tiste, ki časte podobo Srca Jezusovega. "Sv. Marjeti je Kristus obljubil, da bo ta podoba prinesla vsakovrstne darove in milosti, kjerkoli bo izpostavljena v posebno češčenje."

(e) Za vse, ki pospešujejo to pobožnost. "Vse one, ki Srcu Jezusovemu na vso moč izkazujejo svojo ljubezen in čast ter jo širijo tudi pri drugih, bo bogato obdaroval z nebeškimi zakladi, ki jih najdemo v tem Srcu. 'Ti zakladi so tako veliki,' piše sv. Marjeta, 'da nimam za to besedi.' Zveličar je obljubil: Ne bom dopustil, da bi bili pogubljeni tisti, ki se mu darujejo in posvete v namen, da mu napravijo to veselje (da namreč širijo to pobožnost). Varno zavetje jim bo proti vsem zasedam sovražnikov, posebno ob smrtni uri. Sprejel jih bo z ljubeznijo v to božje Srce in jim zagotovil zveličanje. Skrbel bo, da bodo posvečeni in poveličani od večnega Očeta v isti meri, kakor so se potrudili za razširjenje kraljestva Njegove ljubezni."

Nato slede obljube za redovne osebe, za duhovnike in prosto ljudstvo sploh. Te obljube prav natančno popisuje molitvenik "Presveto Srce Jezusovo," katerega je izdala družba sv. Mohorja in sicer že v drugi izdaji. Spisal ga je P. Janez Pristov, D. J. Kogar zanima, naj si to knjižico omisli in bo našel vse glede tega.

Nekega dne je Gospod dejal slovesno sv. Marjeti: "Jaz sem večna resnica, ki ne more varati; jaz sem zvest v svojih obljubah in milosti, ki sem jih izkazal tebi, lahko prestanejo vsako preskušnjo ali preiskavo." Gospod torej obljubuje milosti v življenju in še več v odločilni smrtni uri. In kakor da bi bilo vse to premalo, pristavi, da svojim milostim ne bo postavil nobene meje za one, ki jih bodo iskali v Njegovem Presvetem Srcu." (Knjižica Presv. Srce Jezusovo.)

Pri tem naj omenim še eno obljubo, ki se imenuje: Velika obljuba. Kristus je rekel sv. Marjeti: "V neizmernem usmiljenju svojega Srca ti obljubim, da bo podelila moja neskončna ljubezen milost spokorne smrti tistim, ki prejmejo sv. obhajilo devet mesecev zapored vsak; prvi petek. Ne bodo umrli v moji nemilosti, niti brez svojih zakramentov, ker bo moje božje Srce v zadnjem trenutku njih varno zavetje."

Ravno ta obljuba polni cerkve, ko na prvi petek že na vse zgodaj oblegajo ljudje obhajilne mize, ko opravljajo pobožnost devet prvih petkov, ki se je že močno razširila po širokem svetu. Neštetokrat se je očitno izkazalo, da je ta obljuba, kakor tudi druge obljube, res od Boga. Bili so slučaji in zgledov za to ne manjka, ki potrjujejo resničnost obljub Srca Jezusovega. 38 Glasnikov Srca Jezusovega, ki izhajajo v raznih jezikih, priča te in druge obljube.

Tudi slovenski "Glasnik Srca Jezusovega," ki ga izdajajo oo. jezuitje v Ljubljani, Zrinjskega cesta št. 9, prinaša zgled za zgledom, kako pomaga Srce Jezusovo v vseh raznih stiskah, zlasti pa na zadnjo uro. Zelo priporočljivo je, da bi se ga naši ljudje naročili, stane pol dolarja na leto, a vreden je pa primeroma več. Tudi ameriški Slovenci smo imeli tak Glasnik, pa je moral prenehati, ker ni bilo dovolj naročnikov, kar je pač slabo izpričevalo za nas.

Kako Kristus odlikuje častilce svojega Srca, naj navedem samo en zgled: V drugi polovici 19. stoletja je vladal v južno ameriški republiki Ecuador izredno odločen mož. To je bil don Gabriel Garcia Moreno, predsednik republike. Ta mož je bil res odločno katoliški in pa velik častilec Srca Jezusovega.

Na pobudo tega predsednika je kongres države Ecuador sprejel, da je praznik Srca Jezusovega narodni praznik in dežela se je posvetila Srcu Jezusovemu. In Moreno, ki ga ni bilo niti najmanj sram javno pokazati, da je katoličan, je šel vsak prvi petek v mesecu k sv. obhajilu. Hotel je biti deležen "Velike obljube" in njemu je bil prvi petek takorekoč praznik. S tem ravnanjem si je pa nakopal smrtno sovraštvo framasonov (prostozidarjev), ki so ga ravno radi tega hudo sovražili, ker se je drznil, da se posveti deželo Srcu Jezusovemu. Zagrozili so mu z smrtjo in to tudi izvršili. Framasonske lože Evrope in Amerike so se zaklele proti njemu.

Dne 6. avgusta 1875, ko je bil ravno prvi petek, je šel Moreno v cerkev, ter po navadi prejel sv. obhajilo in baš tisti dan je bil zadnji v njegovem življenju. Ko je prišel Moreno iz cerkve, so ga zunaj že čakali zarotniki, ki so ga napadli z revolverji in bodali. Smrtno ranjenega predsednika so hitro zanesli v bližnjo cerkev, kjer so mu še podelili zakrament sv. poslednjega olja. Ko je bila ura tri, je Moreno umrl, povsem pripravljen za vstop v večnost. Tako je Kristus nagradil častilca Svojega Srca, da ga je poklical prvi petek, neposredno po sv. obhajilu in mu naklonil uro svoje smrti. Tisti dan je bil tudi praznik Kristusovega spremenenja na gori Tabor.

To je eden izmed številnih zgledov, ki jasno dokazujejo o resničnosti obljube Srca Jezusovega in bi se jih moglo še več navesti. Ampak moj namen ni to popisovati na široko, pač pa le nekoliko omeniti, da ljudje bolj vedo o celi stvari. Marsikateremu je Paray le Monial španska vas. Za to je dobro, da kaj več vedo o Paray le Monialu in pa zlasti, kaj se je vršilo tam in zakaj je ta kraj tako imeniten.

Opomba. — Papež Pij IX. je 26. avgusta 1858 določil, naj se praznuje praznik Srca Jezusovega prvi petek po osmini Presv. Rešnjepa Telesa, ne pa, da je proglasil takrat praznik Presv. Reš. Telesa, kot se glasi v popisu v št. 209.

Ko je bilo z opravili v kapeli končano, sem si hotel bolj podrobno ogledati ta kraj. Toda kaj boš, ko mi pa francoščina ni šla. Torej bo bolj težko dobiti kaj več pojasnil. Vseeno se obrnem do enega izmed duhovnikov, ki so bili v kapeli ter ga vprašam, če razume angleško? Pa je odkimal, da ne zna. Torej ne bo nič! To, ko sem izpraševal duhovnika, če zna angleško, je pa slišala neka gospa, ki je pristopila k meni ter me nagovori po angleško, kaj da želim. Razložim ji vso stvar, odkod da sem prišel in pa, da bi si rad podrobno ogledal ta kraj, ampak tu ne znajo angleško.

"Čakajte," pravi gospa, "jaz vem za enega jezuita, ki govori angleško, ter stanuje ne daleč od tukaj. Popeljem vas k njemu," se mi brž ponudi gospa. Seveda sem bil tega prav vesel, ter jo poprosim, da ako je tako prijazna, da me seznani z dotičnim jezuitom in da to uslugo prav rad plačam. "Oh," pravi, "čemu neki? Ni treba, ampak kar pojdite z menoj, greva kar tja!" Rečeno storjeno, šla sva še višje gori po klancu, kjer je samostan oo. jezuitov. Tam me predstavi mlademu jezuitu ter mu razloži stvar. Jezuit, ki je znal dobro angleško, je bil takoj pripravljen, da gre z menoj in mi razkaže vse, kar si želim ogledati. Bil je zelo prijazen pa preprost gospod, kot so navadno vsi taki ljudje, ki so res izobraženi in pa učeni. Vesel, da sem po tem izrednem naklučju prišel do dobrega vodnika, se zahvalim dobri gospej za prijaznost in postrežljivost, se napotiva z mladim duhovnikom, da si ogledam razne zaninive stvari.

Najprvo me je peljal v krasno novo kapelo, kjer počivajo zemeljski ostanki blaženega patra Kolombiera. To je tistega jezuita, ki se je prvi zavzel za širjenje pobožnosti Srca Jezusovega. On je prvi preiskoval vso stvar, tikajoče se prikazni in pa resničnosti njih, ter je bil potem desna roka sv. Marjeti. Kristus je potem tudi tega svojega služabnika odlikoval s čudeži, ki so se godili na njegovem grobu. Njegovi telesni ostanki se vidijo v stekleni rakvi in sicer so samo kosti. Zelo lepa je velika oltarna slika v kapeli, ki predstavlja Kristusa, sedečega na prestolu, na prsih se mu blesti Njegovo Srce. Obdan je od nebeških duhov. Na Kristusovi desnici je sv. Marjeta, na levi pa blaženi pater Kolombier. Lep simbol češčenja Srca Jezusovega!

Od tam sva šla z zgovornim jezuitom v kapelo prikazovanja, kjer je grob sv. Marjete, ter si še podrobno ogledal ličnost in pa krasoto tega izredno prijaznega svetišča. Na to na vrt, kjer se je sv. Marjeta često sprehajala in molila. Ogledal sem si kraj, kjer so redovnice prvič javno pričele častiti Srce Jezusovo, v veliko veselje Marjete. Dalje sem si ogledal postaje križevega pota, ki so razvrščene tja po vrtu. Od tam sva šla v oni del samostana, kjer imajo shranjene razne relikvije te svetnice. Tam se vidi borni jedilni pribor, katerega je rabila sv. Marjeta. Vilice, žlica, krožnik, lonček. Potem raševina, moderc, kar je nosila pod svojo redovno obleko, bič, s katerim se je bičala. Tako je svetnica mrtvila svoje telo. Sedaj je vse to skrbno shranjeno pod steklom. Tudi njeno skrinjo imajo tamkaj, in več njenih lastnoročnih pisem, ter razne druge stare literature, ki se je začela takoj po Marjetini smrti baviti s češčenjem Srca Jezusovega. Vse skrbno shranjeno. V tisti sobi se vidi svetnico v naravni velikosti, ko kleči zamaknjena v molitev, v rokah ima rožni venec. Kakor, da je živa! Upodobljena je tako, kakor je nekoč v resnici klečala in molila evharističnega Boga.

Predno sem šel iz tega kraja, sem dobil v spomin malo sliko svetnice. Pod njo je bil napis "Sainte Marguerite-Marie." Pod sliko je vdelan majhen košček svile, svetlorujave barve, ter poleg napis: "Ce fragment de soie a touche aux ossements de Ste. Marguerite-Marie." Kar znači, da je bil ta košček svile v dotiki s telesom svetnice. Prav z veseljem sem sprejel ta lepi spominek, ki mi ostane v trajen spomin na kraj, kjer je Kristus razodel Svoje Srce, ter v spomin na grob svetnice in na njene relikvije, katero sem si imel priliko ogledati.

Od tam sva šla v drug prostor, ki je podoben dolgemu hodniku v samostanu. Tam je življenje svetnice ovekovečeno v mavcu, kamnu in slikarstvu. Vse od njenega rojstva do smrti in poveličanja. Nazorno se vidi njena borba za samostan, potem kako so jo njene sosestre napačno sodile, jo prezirale. Ona pa, potrpežljiva in skrajno ponižna, je vse to potrpela ter se v šoli ponižanja in potrpežljivosti izpopolnjevala za veliko delo božje, da razglasi celemu svetu najboljši pripomoček za zveličanje duš: češčenje Srca Jezusovega. Nazorno se vidi, kako so tudi njene sestre končno spoznale, daje Marjeta svetnica. Dalje se vidi njeno smrt, kako je umirala, in končno njeno poveličanje, ko je bila dvignjena visoko na oltar. V srce segajoča je galerija njenega življenja, krasna ko zapušča to solzno dolino in hiti v nebesa. Krasno je umetnost proslavila življenje, smrt in poveličanje te svetnice.

==Odhod iz Paray le Moniala. — Vožnja po Franciji. — V dani, na francosko-italijanski meji. — Po Italiji. — Pijemont. — V Turinu. — V Novari. — V Magenti. Na nekdanjem bojnem polju Radeckija. — V Milanu.==

Ko sem si tako ogledal znamenitejše stvari v Paray le Monialu, sem stopil še v kapelo prikazovanja. Tam sem se še enkrat priporočil za srečno potovanje; saj je bila pred menoj dolga pot, katero sem imel završiti in človek potrebuje tudi v takem slučaju pomoči od zgoraj. Nekateri menijo, da imajo srečo v stari konjski podkvi, drugi, ako imajo v žepu štiriperesno deteljico itd. Kristjan pa veruje le na pomoč od zgoraj in ta je tudi najboljša, najbolj izdatna in pa resnična. Tak sem tudi jaz še enkrat stopil na kraj, kjer je Kristus podal toliko svojih obljub in sem ga poprosil, da me Njegov blagoslov spremlja na vseh potih.

Prav zadovoljen, da, vesel sem se napotil na kolodvor, da odpotujem dalje. Vesel sem bil, da sem videl ta kraj in ni mi bilo žal ne truda ne težav in ne denarja in name je napravil ta kraj vtis, kakršnega ne bom zabil nikdar. Rojakom in rojakinjam, ki potujejo v staro domovino preko Francije priporočam, napravite mali ovinek, pa obiščite ta kraj in povem vam, da bo sleherni zadovoljen, zadovoljen tembolj, ako bo z res pravim namenom stopil v malo, toda krasno svetišče Srca Jezusovega v Paray le Monialu, ter se ondi poklonil učenki Srca Jezusovega sv. Marjeti Mariji Alakok. Majhen je ta kraj, a znamenit kot le malokateri. Zdaj sem tembolj razumel, zakaj se je moj postrešček v Moulinsu tako kislo nakremžil, ko je slišal besedo Paray le Monial. In vem, da se bo tudi radi tega kar pišem ta ali oni nakremžil, pa nič ne de. Naj naši ljudje kaj več zvedo o Paray le Monialu.

Na kolodvoru sem kupil vozni listek do Bourga, ter se odpeljal preko lepih polj in travnikov ter gledal razne pridne kmetovalce na polju, pastirje, ki so pasli, ter prav zadovoljno pohajali za živino. Kmetski sloj je še najbolj zadovoljen pa srečen sam s seboj, pa bodisi v tej ali oni deželi, in gorje svetu ako še kmeta objame ta moderna prosvitljenost, ki je razširjena zlasti v velikih mestih, kjer se vzgajajo vsakovrstni zločinci pod parolo svobodomiselstva, bratstva in pa "delavstva." No, če bo tako, potem bo na svetu pravi pekel. V Bourgu se presedem na drug vlak ter se odpeljem preko Bellegarde proti italijanski meji. Sicer sem že mislil, da bi se peljal preko Švice ter se zglasil v tisti slavni Genevi, kjer je sedež tiste famozne Lige narodov, kjer diplomat-e raznih držav rešujejo svoje probleme oziroma probleme svojih držav, na dokaj čudne, da, ,včasih dokaj smešne načine.

Držal sem se načrta, da potujem preko severne Italije. Hotel sem si ogledati kraje, kjer so se naši Slovenci bojevali s Pijemontezi oziroma Italijani, katere so često nabrisali pod vodstvom avstrijskega maršala Radeckija. Tako sem se držal bolj desnice. Kraj je postal vedno bolj hribovit in končno sem se pripeljal do gorovja Alp. Tu je bila vožnja oziroma razgled naravnost romantičen. Visoko gori, ob navpični steni, je brzel vlak, a globoko doli pa je hrumel hudournik. Pa mi je prišlo na misel, kaj, ko bi tukaj vlak skočil s tira? To bi se trkljal doli po teh groznih strminah in predno bi priletel doli, bi bilo tudi na tisoče kosov od zdrobljenega vlaka. Prav enako, seve, tudi od ljudi. Tako bi iz lepe romantike, katero človek občuduje iz vlaka, v par trenutkih postala zevajoča smrtna pošast.

Sprevodniki pa menda niso nikjer tako brezbrižni kot ravno na Francoskem. Saj sem se večkrat presedel predno sem prišel do italijanske meje, pa me ni noben pobaral za vozni listek. Ko se enkrat tako presedem in ni bilo časa, da si nabavim vozni listek, sem šel kar na vlak ter se peljal proti italijanski meji. Tu pa pride sprevodnik ter me pobara za vozni listek. Ravnodušno sem odgovoril, da ga nimam, ter mu pokažem vozni listek, ki ga tudi oddati nisem utegnil pri presedanju. Za to progo ga pa nisem mogel prej dobiti. Mož je nekaj časa godrnjal in rentačil, končno je pa uvidel, da ni moja krivda, pa mi napravi vozni listek do Modane, kjer je francosko-italijanska meja. Plačam mu kar je stal vozni listek do tja, pa sva bila bot.

Ob 11. uri ponoči se pripeljem v Modane. Tam je bilo pa treba izstopiti ter počakati na italijanski vlak do štirih zjutraj. Zato sem šel v kolodvorsko restavracijo, kjer je bilo že precej italijanskih in pa francoskih potnikov ter raznih drugih uradnikov, kakršne navadno dobiš na obmejni postaji. Tu bi si rad dobil kako posteljo in pa pošteno večerjo, pa sem se moral zadovoljiti z neke sorte kavo, ki je bila po mojem okusu vse prej kot kava, grenka ko kuhan pelin, in sladkor, ki sem ga metal v tisto "kavo," ni dosti zalegel. Pijače je bilo tam dosti, ampak pijača ne nadomesti večerje, vsaj meni ne. Zato sem bil pač zadovoljen s tem, kar se je pač dobilo. Da bi šel kam spat, tudi ni kazalo. Tako sem se zadovoljil s čakalnico. Tam sem moral pa tudi biti čuječ. Denarja sem imel pri sebi precej. Poleg svojega še nekaj stotakov amerikanskih dolarjev, katere so mi izročili rojaki in pa rojakinje, da jih nesem njihovim sorodnikom. Ni špas to! Ako sem slučajno tukaj okraden ali kako drugače, kdo mi bo pa verjel, da sem bil okraden? V takem slučaju se kar rado zgodi, da bi potem rekli teh, okraden ja? Sam je porabil! Zato ni prav prijetno nositi dosti denarja seboj, posebno tujega. Ako svoje izgubiš ali si okraden, bodo že verjeli in končno nihče za to oškodovan ni, pa če verjame ali ne. Ako pa si okraden za denar, ki ni tvoj, to je pa povsem druga struna. Radi tega je treba biti zelo previden in pa čuječ.

Tako sem jaz v Modane bil kar brez spanca. Gledal sem čete obmejne vojake, pa sem se domislil, kako je bilo včasih pri vojakih, zlasti pa na bojišču, ko sem bil brez spanca in počitka marsikatero noč in kako je bilo včasih hudo tam in pozneje na Ruskem. In zdaj, hvala Bogu, ko sem vsega tega srečno prost in pa zdrav, pa naj bi godrnjal za tako malenkost? Prav res ne! Stopal sem gor in dol ter ogledoval nič kaj prijazno pokrajino, potem pa tiste urade in zgradbe, ki so bile vse prej kot pa prvovrstne, vsaj glede kakih udobnosti. Koso pričeli izdajati vozne listke, sem šel k blagajni ter si kupil vozni listek do Milana. Bi ga sicer samo do Turina, ampak ker lahko poljubno prekineš vožnjo, sem ga vzel do Milana.

Ko je prišel italijanski vlak, sem si odbral primeren kupej, zložil svojo prtljago na polico, ter tam nekaj časa počakal za odhod. V vlaku je bilo še več drugih sopotnikov, povečini Italijanov, ki so se našli iz vseh mogočih krajev. To sem videl na njihovih potnih listih. Vlak je odpeljal ob določeni uri in na prvi postaji od Modane je vstopila na vlak italijanska obmejna straža ter zahtevala potne liste, katere smo oddali drug za drugim, da jih pregledajo in overijo. Zatem je prišla pa še druga grupa vojakov-carinikov, da pregledajo prtljago. Koliko ima kdo denarja, to smo prijavili že kar v Modani. Zdaj so se spravili nad prtljago. Bili so sicer natančni, a nikakor ne sitni. Ko pridem na vrsto, da pregledajo, me vpraša, če imam kaj cigar ali drugega tobaka. Seveda sem povedal, da imam škatljo ameriških cigar. Odprite, mi veli. Brez ugovora odprem prtljago in pokažem tudi cigare. Koliko so vredne, me vpraša komisar v angleščini. Ker je bila na škatlji cena, sem ga na to opozoril in pripomnil, da so mi Francozi pustili, da nesem cigare prosto carine, in tako tudi tukaj ne plačam nobene carine, pa magari če jih vzamejo. Škatlja cigar je zdaj romala iz rok v roke in obmejni uradniki so ukrepali, kaj da napravijo z mojimi cigarami. To razmotrivanje prekine komisar, ki ukaže, da mi cigare enostavno vrnejo nazaj, češ, če so mu jih pustili Francozi ter mu jih niso zacarinili, potem jih tudi mi ne bomo. Brez vsakega ugovora mi da uradnik moje cigare nazaj ter mi reče, naj kar zaprem, ker da je vse v redu. Tako mi niso delali, nobenih sitnosti. Niti sem mislil, da bo šlo tako gladko. Ko so odšli, pa pride finančni uradnik ter vpraša, če ima kdo kreditno pismo v italijanski valuti. Ker sem tako pismo imel, sem ga brez vsakega odloga dal temu uradniku, da ga je overil ter pritisnil žig, ker le na ta način je mogoče tako pismo potem na banki vnovčiti ter dobiti gotov denar. S tem je bilo pa tudi zaključeno vse obmejno pregledovanje in povpraševanje. Prosto ter brez vsakih sitnosti sem nadaljeval potovanje po Italiji. Vlak je hitel preko puste gorate pokrajine. Goli hribi in skalovje, a naselja zelo redka in pa ubožna.

Ob pol osmih zjutraj se pripeljem v Turin, ki je glavno mesto za Italijane tolikanj pomembnega Pijemonta.

Pijemont, Pijemontezi! To besedo je, vem, že čul ta ali oni. Saj so naši stari vojaki, ki so nekdaj služili pod Radeckijem ter se bojevali na Italijanskem, često pravili, kako so se tepli s "Plementezarji" in kako so jih slednjič natepli. Da, Pijemont je bil tisti kraj, kjer se je pričelo z delom in bojem, da se združi vse male državice in pokrajine v eno močno državo Italijo. Vsi razni elementi, ki so delali na tem, da se Italijane združi v eno državo, so se zbirali v Pijemontu. Turin pa je bil glavna točka. Tu so se zbirali ter tu delali načrte za zedinjenje Italije. Glavna smer tega gibanja je bila v prvi vrsti proti Avstriji, ki je imela v svoji oblasti lep del Italije, Benečijo in Lombardijo. Potem je bila neapeljska država, papeževa država, Toskanija, Sicilija in Sardinija. To vse so hoteli združiti v eno državo. V prvi vrsti pa so hoteli obračunati z Avstrijo. Po Italiji je nastal upor zoper Avstrijce in duša tega upora je bil Pijemont. Na čelo tega gibanja je stopil sardinjski kralj Karol Albert, ki je leta 1848 napovedal Avstriji vojno. Pričel se je boj, katerega pozorišče so bili Milan, Sv. Lucija, Kustoca, Novara, Magenta, Solferin in druga znana bojišča. Sreča za Avstrijo je bila takrat, da je imela Radeckija, ki je pa le začasno še obdržal Benečijo in Lombardijo avstrijski kroni.

Boj za zedinjenje Italije se je bil naprej, kljub velikim porazom, katere so Italijani doživeli na bojišču. Ko so pa prišli Italijanom na pomoč Francozi, tedaj so pa tudi Italijani "zmagali" in Avstrija je izgubila Lombardijo in Benečijo. K temu je pa največ pripomoglo dejstvo, da je bila avstrijska armada poražena od Prusov v bitki pri Kraljevem gradcu.

Prav iz teh razlogov sem se odločil, da potujem po tem kraju in da vidim Turin, kjer so meseca februarja 1861 proglasili sardinskega kralja Victor Emanuela II za "kralja Italije," in od koder se je vršila glavna borba za osvobojenje Italije. Turin, ki šteje 517,140 prebivalcev, je bil nekaj časa stolno mesto združene Italije, ter se ondi nahaja krasna kraljeva palača in druge mogočne stavbe, ki so kras mesta. Ko sem si nekoliko ogledal mesto, sem se odpeljal dalje proti Milanu. Zdaj so se pričeli res lepi kraji severne Italije. Krasna polja, nasadi, kakor grede obdelane njive, na katerih je bujno rastla vsakovrstna zelenjava. E, ni zastonj Avstrija tako krčevito branila te kraje, a še bolj odločno jih zahtevala združena Italija.

Pripeljem se v Novaro. Tu se je vršila 23. marca 1849 ona bitka, v kateri je avstrijski maršal Radecki potolkel Pijemonteze, katere je osebno vodil v tem boju sardinski kralj Karol Albert, ki je bil radi tega poraza tako potrt in obupan, da si je iskal smrti na bojišču. Izpostavljal se je na najbolj nevarnih mestih, da bi ga zadela kaka krogla. "Tega dneva nočem preživeti več," je dejal ves obupan kralj. Poprosil je Radeckija za premirje, ampak Radecki je bil v pogajanjih za premirje zelo trd. Ko je obupani kralj videl žalostni položaj svoje vojske, je sklical skupaj svoje generale ter svojega sina Viktor Emanuela in se v pričo njih odpovedal prestolu v prid svojemu sinu, ki je postal novi kralj, Viktor Emanuel II. Karol Albert pa se je potem podal Portugalsko, kjer je meseca julija istega leta umrl. Tak je bil izid bitke pri Novari.

Od tam sem se pripeljal v Magento, kjer so pa 1858 Italijani skupno s Francozi izvojevali odlično zmago nad Avstrijci, katere je vodil madžarski general Gyulai ali "Žulaj". Val prekipevajočega veselja je objel Italijane, ki so zdaj po tej bitki tirali tepene Avstrijce nazaj, ki so morali prepustiti lep kos ozemlja z Milanom vred Italijanom, ki so zmagali s francosko silo.

Z velikim zanimanjem sem gledal nekdanja bojišča, po katerih so se bojevali zlasti naši Slovenci. Zlasti se je odlikoval na teh bojiščih bivši 17. pešpolk, pri katerem sem tudi jaz služil pozneje in se boril na gališki fronti, čudni spomini navdajajo človeka, ko premišljuje usodo držav in kri, ki je bila prelita prav po nepotrebnem. Zemlja, za katero se je Italija borila, je bila res njena. Ako hočemo biti pravični, moramo to priznati. Ko bi pa bila ta Italija, ki je dobila svoje, tako poštena, da bi pustila drugim, kar ni njenega, kot na primer slovensko in hrvatsko ozemlje, katerega je ugrabila, prav po krivici. No, pa je že tako! Države grabijo, največkrat tujo lastnino kajpak, in ti narod se pa pretepaj: Tako je bilo in je še danes. Drug drugega bi najrajši uničili in oropali. Čemu, zakaj? Za tujo lastnino!

Vlak je z največjo brzino drvel preko krasne Lombardije. Med potoma se je na raznih mestih nabralo toliko ljudi, da je bil železniški voz popolnoma natlačen. Bili so razni izletniki in pa turisti, ki so potovali na razne strani Italije. Na ljudeh se je videlo, da ne trpe kakega pomanjkanja in to bodi si v obleki ali pa hrani. To se je videlo na licih slehernega, a oblečeni so pa bili prav gosposki, enako tudi v obnašanju zelo dostojni in pa vljudni. Tako, da jaz v resnici nisem pričakoval kaj takega v Italiji. Med potniki je bilo tudi dosti vojaštva in pa tistih fašistov. Kar se tiče vojakov in pa častnikov so prav čedni fantje in pa možaki in tudi prav čedno oblečeni. Tako, kot se za vojaka pač spodobi. Ni je bolj nakazne stvari za državo kot če vidiš zanemarjenega in pa še morda raztrganega vojaka. Baš to, kako so oblečeni in pa kako se zadrže vojaki, daje ali pa jemlje ugled državi. Kar se pa tiče fašistov so pa po velikem številu še pravcati pobje, smrkavci, katerim bi človek prisodil 15 do 16 let in tudi manj, in ti se bolj "štemano" drže kot pa odraščeni. Dva taka fantiča fašista sta me prav zvedavo gledala, ko sem z daljnogledom opazoval krasno pokrajino. Jaz se pa nisem kdo ve kaj brigal za njuno opazovanje. Ne vem, ali sta mislila, da sem kak "špijon" ali kali. Sicer pa mi ni nihče nič rekel glede tega, smeš ali ne smeš. V tem se pripeljem v Milan, glavno mesto krasne Lombardije.

Mesto Milan, ki šteje 718,304 prebivalcev, je eno najlepših mest Italije. Da je lep, o tem se prepričaš že na kolodvoru, ki je krasno izdelan, da malo takih. Krasne slike raznih umetnikov ter znamenitih italijanskih mest. Na kolodvoru pa ljudstva ter imenitne gospode, da se vse tare.

Milan je lepo, toda starodavno mesto, ter je bilo ustanovljeno že leta 396 pred Kristusovim rojstvom in leta 222 pred Kristusovim rojstvom so ga zasedli Rimljani ter je bil eden odličnih mest rimske države. Nekaj časa je bilo celo stolno mesto rimske države in sicer v 3. in 4. stoletju po Kristusu. Tu v Milanu je izšel spomladi leta 313 oni znameniti razglas cesarja Konštantina Velikega, s katerim je ta cesar podelil katoliški Cerkvi popolno svobodo. S tem rimskim razglasom se je končalo tristoletno preganjanje kristjanov, da so prišli ven iz katakomb, kjer so se morali prej skrivati. Od tu torej je posijalo sonce svobode na vso katoliško Cerkev.

Tekom obstoja je imelo mesto nebroj raznih gospodarjev in vladarjev. Tudi divji Huni in pa Longobardi so ga obiskovali. Po njem je razsajal tudi nemški cesar Friderik Barbarosa. Vselej pa so znali Milančani spraviti mesto v pravi tir, ker mesto je bilo važno trgovsko središče, kot je še danes. Tu je trgovina razvita do najvišje stopinje. Zlasti svileni predmeti so tukaj kot jih ni izlepa drugje. Nekako pol stoletja je spadalo mesto pod Avstrijo. V gibanju za zedinjenje Italije so se odlikovali tudi Mi-lanci, ki so se avstrijskemu go-spodstvu enostavno uprli ter dvignili revolucijo. S kamenjem, vrelim oljem in puškami so napadli avstrijsko vojaštvo. Spomladi leta 1848 se je moral Radecki umakniti iz Milana, tako so ga nagnali. Radecki se je pa kmalu vrnil ojačen ter temeljito obračunal z Milančani in Pijemontezi. Po bitki pri Ma-genti pa je prišlo mesto pod Italijo. In Italijani so danes kaj ponosni na Milan. To takoj vidiš, ko dospeš v Milan.

Tudi mene je to mesto zanimalo in bi si ga rad ogledal podrobno, ali vsaj prilično, pa ni bilo časa. Ker se mi je nudila dobra zveza s Trstom, sem se odločil, da kar kmalu odpotujem proti Trstu, kar pa mi je bilo potem zelo žal. Moj namen je bil, da po nekaj dneh prihoda domov potujem v Palestino, da se izognem preveliki vročini tam doli. Radi tega sem bolj spešil proti domu. Toda ta načrt sem moral pozneje spremeniti ter odložiti potovanje v Palestino za pozneje. Tako se človek včasih uračuna in jaz sem se uračunal pri Milanu. Prav, žal mi je bilo, da si nisem ogledal vsaj nekaj znamenitejših stavb, zlasti pa krasnega milanskega Doma, to je stolna cerkev, ki je ena sama umetnina. Pa kaj boš! Človek vendar ne more biti povsod, pa delaj načrte tako ali tako. Vedno ti kaj uide, da ti je potem žal. In tudi meni je bilo potem žal.

Iz Milana sem se odpeljal dalje proti Veroni, po krajih, ki so tako znani našim starim vojnim veteranom iz avstrijsko-italijanske vojne, kjer so se bojevali v letih 1848, pa z večjimi presledki tja do leta 1866, ko je Avstrija izgubila Lombardijo in Benečijo. Zdaj so ti možje že prava redkost, a kar jih je še iz onih časov, pripovedujejo o tistih bojih s takim navdušenjem, da jim pri tem kar gori iz obraza in se ob tem pripovedovanju kar čutijo mladeniško čile, kljub visoki starosti, često sem z zanimanjem poslušal te može, ki so pravili o bitkah pri Kustoci in Novari, kjer so natepli Italijane. Pri tem so hvalili Radeckija, kako je bil pogumen, pa dober in kako da je spoštoval slovenske vojake, da se jim je odkrival, kadar je jezdil mimo l7. pešpolka, kjer so služili sami Slovenci oziroma Kranjci. Pravili so o bitki pri Solferinu, katere se je udeležil tudi cesar Franc Jožef I. Dosti so vedeli povedati o nadvojvodi Albrehtu, kako da je bil družaben z njimi, pa o generalu Gyulaiju, kako da jih je zapeljal in prodal Italijanom, da so jih pote-n veliko potolkli pri Magenti. Ta ali oni je po ognjevitem pripovedovanju pripomnil: "Slabo je bilo, veš fant, ampak Še veliko slabše bo, ko boš ti dorastel za vojaka. Takrat se bodo se vse drugače tepli in slabo bo za Avstrijo. Lah bo silil še naprej. Ko bi Avstrija imela zopet kakega takega Radeckija, kakor smo ga imeli mi, potem, o potem bi bilo dobro za Avstrijo, ako pa bo imela le kake Gyulaje, potem bo slabo, zelo slabo.

Ko je vlak hitel preko krasnih polj in nasadov mimo teh krajev, koder so se vršile te bittke, sem se spomnil na ta pripovedovanja in pa na to, kar sem čital o teh bojih. Pomislil sem, , kako daleč so pa danes Italijani v ozemlju, ki ni njihov, ampak naš. Hude čase smo doživeli, veliko hujše kot pa so jih imeli nekdajni naši stari bojevniki in ker v Avstriji ni bilo poštenega vodstva, ne v politiki, a še manj v armadi, je Avstrija propadla, propadla po svoji lastni krivdi. Pravica je bila seve le za Nemce in pa Madžare, vsi drugi, zlasti Slovani, ki so bili v večini, so bili brezpravna masa, zlasti Slovani na jugu. In to se je potem maščevalo. Ako bi Avstrija bila napram Slovanom to, kar je bila napram Nemcem in Madžarom, bi prav lahko še danes ostala kot je bila. Tlačenje naroda od strani naroda, ki je v vodstvu, se maščuje prej ali slej, pa naj si je to ta ali ona država. Bog je ustvaril svet za vse, ter dal narodom enake pravice do njega. Toda močnejši kradejo in s silo ropajo pravice drugih manjših narodov, ter jim zatirajo njihov jezik, kar je protinaravno in pa krivično.

To vse pa rodi sovraštvo, upor in končno tudi vojno z vsemi slabimi posledicami, ker se tako brezbrižno gazi naravne in božje zakone.

V Mestri. — V Trstu. V slovenskem hotelu. — Fašistek. — Propadanje Trsta. — Na italijanski banki. — Na potu v Jugoslavijo. — Na italijansko-jugoslovanski meji. — V Jugoslaviji.

V Veroni se nisem nič mudil, pač pa sem se odpeljal dalje do Meštre, ki je zelo važno in veliko železniško križišče. Tam sem počakal na vlak proti Trstu. Ker sem imel še nekako pol ure časa, sem si medtem ogledal velik kolodvor, ki je bil pravcato mravljišče vsakovrstnega naroda. Razni potniki, turisti, rojaki fašisti so se drenjali po kolodvoru, ki je bil kljub velikosti kar premajhen. Vlaki so prihajali in odhajali, ljudjO se pa drenjali na hodnikih med celo vrsto tračnic, tako, da je bilo prav nevarno, da koga ne povozi. Vmes pa so kričali prodajalci raznih listov ter ponujali svojo robo. Zlasti so bili glasni prodajalci raznih pijač, sadežev in pa slaščic ter drugih jestvin. Ko je privozil od kje kak vlak, so ga že obdali ti prodajalci. Na vozičku je imel naložene pomaranče, fige, slaščice, pecivo, pivo, limonado, ter kričal: bira, biskoti, oranži, birači! Kdor ni imel časa, da gre v kolodvorsko restavracijo, je za silo lahko kar tu dobil. Jaz na primer že nisem šel v restavracijo, ker sem se bal, da mi potem vlak uide. Tako sem kar na kolodvoru uredil svoje stvari glede želodca. Ko sem se malce tako ogledal, je prišel vlak. S postreščki, ki so na vsakem kolodvoru, sem uredil svoje stvari ter šel na tržaški vlak.

Vlak ni bil kaj prida zaseden, tako kot so bili na primer prejšnji vlaki, na katerih sem se vozil do Meštre. Iz tega sem sklepal, da Italijane kaj prida ne briga Trst in da tam najbrže ne bo kake posebne gnječe. Kmalu sem zagledal Jadransko morje in njegovo obal. Mirno, pa prazno je bilo morje. Nikjer ni bilo videti kakih parnikov, še jadrnic ne, ali pa kakšnih ribiških čolnov. Vse je izgledalo nekam mrtvo. Nobenega življenja! Vlak je privozil na pusto kraško planoto, tu pa tam male hišice, a ljudi nikjer videti. Zdaj je vlak švignil skozi mal predor in potem zopet med kamenitim stenami, mimo malih selišč. Bližali smo se Trstu. Nizko doli na obrežju je čepel nekdanji cesarski grad Miramar, kamor so često prišli na letovišče člani habsburške hiše, med njimi je večkrat prišel pokojni avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand. Tudi cesar Franc Jožef je bil večkrat tam. Grad je bil last cesarjevega brata Maksimiljana, zadnjega mehiškega cesarja. Kako je Miramaru sedaj, ne vem. Ali mu poseča italijanska kraljeva rodovina savojska iste časti kot habsburška? Dvomim.

Kmalu za tem se pripeljemo v Trst. Trieste! se zasliši zunaj. Stopim iz vlaka. Ker so prišli tja postreščki, sem vprašal v slovenskem jeziku: "Ali je tu kak Slovenec?"

Hotel sem, da dam zaslužek pri prenosu moje prtljage Slovencem. Brž se oglasita dva slovenska postreščka, katerima izročim v oskrbo svojo prtljago ter vprašam, kje je kak slovenski hotel ali gostilna. Ker je bil že večer, sem sklenil, da prenočim v Trstu. Nasvetovala sta mi nek slovenski hotel, kamor sem ukazal spraviti svojo prtljago. Med tem pride k meni postrešček od Grand hotela, ter mi v angleščini reče, da grem z njim v Grand hotel. Ko sem mu povedal, da grem v hotel Genoa, katerega lastuje Slovenec, je mahnil z roko in dejal, da tam ni posebno dobra postrežba, da naj grem rajši ž njim. Ne bo nič, sem dejal, jaz grem k ljudem moje narodnosti, nakar sem odšel v hotel Genoa.

Hotel Genoa ni bil daleč od kolodvora. Prišedši tja, sem si najel sobo, ter naročil pošteno večerjo. "Kaj pa želite večerjati?" me vpraša gospodar, s katerim sem govoril slovensko. "Prinesite mi kaj takega, kar pač bolj prija za slovenski želodec; italijanske makarone z naribanim sirom pa že kar v naprej odklanjam, ako bi mi jih morda slučajno prinesli na mizo." "Imamo pečenko, juho, solato in druge take stvari," mi pojasni gospodar. "Dobro, kar prinesite!" Potem sem si naročil pa vipavskega vina, ki se mi je zdel posebno dober. Istotako sem naročil za postreščka, potem sem pa s slastjo pospravil pristno slovensko večerjo. Prvič po 17 letih na slovenskih tleh, dasi zasužnjenih. Na steni sta veliki sliki; ena je predstavljala kralja Viktor Emanuela III., druga pa Benito Mussolinija, tirana primorskih Slovencev. Prav z nejevoljo sem gledal Mussolinijev portret in še bolj me je spravilo v nejevoljo, ko je prišel v restavracijo majhen zagorel fantiček, star kakih 6 do 7 let, opravljen popolnoma po fašistično, v črni srajci kajpa, ter pričel peti. Če se ne motim, fašistično himno, zraven pa sviral na gitaro. Ko je skončal, pa sname z glave svojo fašistično čepico ter gre od mize do mize pobirat milodare. skoro pri slehernemu je dobil nekaj, razen pri meni. Ko je prišel mali fašistek do mene, da mu vržem nekaj v kapo, sem prav ogorčeno odklonil, ter kar po angleško povedal, da ne dam nič. Italijan, ki je sedel poleg mene, me je najprvo pogledal po strani, potem pa v tla. Kot sem razvidel, mu ni bilo kaj všeč, zlasti ko sem potem dejal, da taki nastopi niso za goste.

Ta nstop tudi od moje strani ni bil gentlemanski, ampak ko sem videl tisto fašistično uniformo, v katero tlačijo fašisti otroke, me je tako spravilo v disonanco, da sem odklonil. Prav gotovo pa bi ne storil tega, ako bi stopil pred me tak fantiček, recimo v civilni obleki ali magari vojaški. Ampak v fašistični, to pa ne. Že prihod v Trst je slabo vplival name, ko sem videl, kako naši ljudje propadajo zaradi fašizma, sedaj pa še to. Po tem dogodku sem šel malo po mestu.

Nemalo sem ostrmel, ko sem videl, kako pust in prazen je Trst. na kolodvoru tako malo ljudi, na ulicah zelo redki. Vse prazno, kot bi tu razsajala kuha, ki navadno pobere večino ljudi, pristanišča skoraj prazna, le tu pa tam tiči kaka ladja v pristanišču. Življenja takorekoč nobenega. Bil sem v Trstu še pred vojno, ko sem šel prvič v Ameriko. Kakšno življenje in vrvenje je bilo tedaj! Tudi še takoj po vojni je bilo nekaj, a sedaj? Trst je mrtev! Kakšno vrvenje je po drugih mestih Italije napram Trstu. Saj se ne da primerjati. Zavzetje Trsta po Italijanih ni samo škoda za slovenski živelj, pa prav tako za italijanski. Tu so prizadeti vsi brez razlike, Slovenci pa tembolj, ker so itak brez pravic. Italija je za Trst prava šiba. Pred vojno so Tržačanje vedno škilili proti Italiji, želeč in hrepeneč, da pridejo pod Italijo. To seve v prvi vrsti Italijani. Tudi Slovencev je bilo baje precej, ki so se ogrevali za italijanščino. Tako so mi pravili tržaški Slovenci. Saj je vse drlo v "Lego De Nazionale," kjer se je živahno propagiralo za priklopitev k Italiji. Tako je povedal nek dobro poznan tržaški Slovenec, ter pristavil: no, sedaj pa imajo vsi, a so Italije do grla siti, ne samo Slovenci, ampak tudi Italijani.

Praz žalostno je res, obenem pa velika škoda tega mesta, zlasti pa našega naroda, ki trpi tukaj. Prepričan sem, da ako bi prišlo do glasovanja, da-li se Trst priključi Jugoslaviji, ali pa ostane pod Italijo, da bi glasovali za k Jugoslaviji, ne samo vsi Slovenci, ampak tudi Italijani sami, kajti le s tem bi &e se dalo rešiti Trst gotovega pr°' pada. Kaj briga Italijo Trst, ko ima pa toliko svojih pristanišč, da Trst malo ali nič v poštev ne pride. Priključenje Trsta Italiji je bilo povsem pogrešno in ne-pravilno. Tako napravi lakomnost pa grabežljivost, ki nima nobene meje v podjarmljenju in pa zatiranju narodov.

Že bolj pozno sem se odpravil k počitku, da se malce prespim. Zjutraj pred osmo uro sem bil že pokonci, ter uredil stvari, da odpotujem z brzovlakom proti Ljubljani. Skoro sem moral hiteti, ker brzovlak je odhajal že ob pol devetih dopoldne. Mimogrede sem šel še na banko Comerciale, da vnovčim kreditno pismo, ter dobim lire. Brez kakih sitnosti in čakanja so mi odšteli denar, tako da jim moram dati kredit na točnosti in pa postrežbi. Hotelski sluga, Slovenec, mi je pa med tem odpremjl mojo prtljago na kolodvor. Bil je zelo postrežljiv, pa prijazen fant, ter se bridko pritoževal nad tržaškimi razmerami. Ko sem mu dal primerno napitnino za njegovo postrežbo, se je zahvaljeval in me vabil, da gotovo še kaj pridem v Trst, češ, da bo še marsikaj razkazal in pa povedal. Prav smilil se mi je ta fant, katerega življenje je bilo vse prej ko rožnato. Nekaj minut zatem je vlak odpeljal tržaškega kolodvora proti Jugoslaviji.

V kupeju brzovlaka sem se srečal z Amerikanci, ki so potovali v Romunijo. Žena je bila Jugoslovanska oziroma Hrvatica, mož pa Romun. S seboj so imeli tudi nekaj dece in eden od otrok je bil bolan. V tem je prišla na vlak obmejna vojaška straža in komisija, da pregleda potne liste, katere so nam enostavno pobrali s pripomobo, da nam jih vrnejo predno dospemo na jugoslovansko mejo. Za njimi so prišli finančni uradniku, ki so nas spraševali, koliko ima kdo denarja. Vse so potem zapisali na listino ter mu jo z njegovim lastnoročnim podpisom izročili, da jo pri povratku zopet pokaže. Med tem je kajpada prišel sprevodnik, da pregleda, če so naše vozovnice v redu. Moji novi sopotniki Amerikanci so imeli z možmi postave precej sitnosti. Najprvo radi voznega listka, ki pa ni bil pravilno izpolnjen, potem pa še glede potnega lista. Žena je tarnala, da je agentova krivda, da ona ni vedela, da mora imeti to in to, potem se je pritoževala čez Italijansko linijo, s katero se je pripeljala do Genove. Nekaj časa so sitnarili, ampak ona se jim ni dala ugnati v kozji rog, pa so jo pustili z njeno družino vred, ker so uvdeli, da pač res ni njena krivda. Ker ni imela jugoslovanske vize, je imela potem tudi v Jugoslaviji sitnosti. Nekateri ljudje so brezbrižni po površni ter se ne ravnajo po predpisih. Potem imajo pa nepotrebne sitnosti, a državni uradniki pa pravo pokoro.

V mojem kupeju sta se vozili tudi dve Slovenki, peljali sta se v Ljubljano. Kako sem ostrmel ko sem videl eno, kako puši cigareto. Kajpada je bila tudi ostrižena. No, pa to že še gre, dasi ženski bolj pristojajo dolgi lasje kot pa kratki. Ampak moda je pač moda, toda cigareto pušiti? Nak! Stopil sem k oknu ter gledal našo zasužnjeno Slovenijo. Slovenska imena na postajah in kolodvorih vsa v italijanščini, enako drugi napisi. Slovenščina je kratkomalo kar odpravljena. To ni kulturno, pač pa barbarsko. Malo pred prihodom v Postojno so nam izročili potne liste, overjene s pečati, da smo lahko prekoračili italijansko mejo. V Postojni, sedaj italijanski "Postumi", se nismo mudili dolgo.

Odpeljali smo se proti jugoslovanski meji. Na cesti poleg proge je stal italijanski vojak z nasajenim bajonetom na puški. Znamenje, da se "italijansko ozemlje" tukaj konča. Malo naprej pa že stoji jugoslovanski obmejni vojak. Tudi ta stoji s puško na rami ter nasajenim bajonetom in straži res svojo jugoslovansko zemljo. Nisem se mogel zdržati, da ne bi na glas zaklical: Živela Jugoslavija! Kmalu zatem smo na Rakeku. Brzovlak se ustavi in v voz stopi jugoslovanska obmejna straža. Tu zaslišimo v našem slovenskem jeziku: "Potne liste prosimo!" Potem: "Prosimo, prtljago odprite!" Tudi po denarju vprašajo koliko ga ima kdo. Vse to potem zabeležijo in dajo vsakemu tozadevne listine. Vse se vrši lepo po vrsti brez vsakih šilcan ali sitnarjenj. Pri pregledovanju prtljage me vpraša carinski uradnik, če imam tudi kaj tobaka ali cigar? Ker nisem cigar skrival ne v Franciji in ne v Italiji, mu povem, da imam res eno škatljo cigar. "E, potem jih bomo vam pa vzeli," pravi carinski uradnik. "Kako to? Saj so mi jih pustili Francozje in Italijani," mu odvrnem jaz. "To že, to že," pravi uradnik, "ampak veste, pri nas je pa precej huda postava glede cigar. Oprostite, ni drugače kot da jih vzamemo, ampak jih vam damo nazaj, ko se vračate iz Jugoslavije nazaj v Italijo. Sicer pa zakaj nosite cigare iz Amerike, ko so pa naše jugoslovanske boljše!" pravi uradnik dalje.

"Veste, jaz sem hotel, da očetu postrežem ž njimi," sem odvrnil. "Mi je prav žal," pravi uradnik, ter mi da potrdilo za zaplenjene cigare, da jih lahko pozneje nazaj dobim. Malo sem godrnjal, ampak postava je postava. Ne gre drugače in vsaka jeza tukaj je odveč. Vesel, da nisem imel med potoma druge smole kot to, da so mi vzeli cigare, zložim prtljago nazaj na polico ter ogledujem obmejne uradnike, ki so se sprehajali po peronu, drugi pa so imeli opravka s potniki. Precej časa je vzelo, da so vse pregledali in uredili, ter dali znamenje za odhod. Zdaj so se vrstile postaje: Planina, Logatec, Verd, odkoder se je lepo videla Vrhnika. Potem pa doli po bistriškem griču v Borovnico, kjer je pa brzovlak drvel kar naprej, mimo vasi Breg, Pako, nato Goričica. Nekaj minut zatem sem se že peljal mimo rojstne vasi Prevale. Tu sem pa posebno pozorno gledal, dali bom videl koga? Res zagledam gori na vaški poti moža, ki gleda proti vlaku. Pomaham z robcem. Kdo bi bil? Gotovo kak vaščan, če morda ne moj oče? Pozneje sem se prepričal, da so res bili moj oče. Pozdravljen moj dragi dom! sem zaklical v tem momentu, ves srečen, da gledam svoj domači kraj.

Mimo domačega kraja. — Ljubljana. — Justična palača. —1 Pred Šentpetersko vojašnico. — V nebotičniku. — Na Prevalju. — Snidenje z domačimi. — Žalostna gora. — cov grič. — Spomini na mlada leta.

Po sedemnajstih letih ga zopet gledam. Srce vriska veselja, ko gledam kraje moje mladosti, Prevale, Žalostno goro, Šivcov grič, Barje. Vlak zdrči mimo postaje Preser, toda se ne ustavi. Ako bi se, bi se jaz tisti dan ne peljal v Ljubljano, ampak bi kar doli stopil in šel na Prevale. Tako pa je bilo treba potrpeti, kar je bilo pa seveda lahko. Saj bom danes itak doma, a malce si pa še danes ogledam Ljubljano. Pripeljem se na železniški most nad Ljubljanco. Od tam je lep razgled na naše kraje, ter gledam razsežen Kamnik, na gričih pa cerkvice sv. Jožefa, sv. Ane, sv. Tomaža na Planinci, na nizkem holmu sv. Lovrenc. V znožju griča sv. Ane je vas Podpeč, rojstna vas materina. Na levi strani se vidijo Bevke, Blatna Brezovica. Nato se pripeljem v Vnanje Gorice, Brezovico.

Ob 12 :50 se pripeljem na ljubljanski glavni kolodvor, živela bela Ljubljana! Postreščki, ki posebno pazijo na brzovlale so bili kar takoj pri rokah, da mi odnesejo prtljago, kamor pač želim. Ker sem bil mnenja, da še danes odpotujem domov, sem naročil, da spravijo mojo prtljago kar v kolodvorsko garderobo. Ker nisem imel jugoslovanskega denarja, sem stopil do najbližje menjalnice, ter zmenjal nekaj dolarjev, da plačam postreščka. Potem sem pa mahnil po ljubljanskih ulicah. Zelo se je predrugačila Ljubljana oziroba izboljšal; Miklošičeva cesta, po kateri sem jo mahal, je povsem nekaj novega, drži prav od kolodvora pa doli na Marijin trg in kako lepo je urejena. Prav po veliko mestno, kar se prav spodobi za prestolico Slovenije. Prišel sem mimo justične Palače. Tu sem bil leta 1914 obsojen na 14 dni strogega zapora, ker sem jo 1912 brez dovoljenja oziroma brez potnega lista potegnil v Ameriko. Ko sem se spomladi 1914 vrnil iz Amerike, sem imel potem opravka - sodnijo in tedanji sodnik Milčinski, znani slovenski pisatelj, me je obsodil v imenu njegovega veličanstva cesarja Franca Jožefa I. za 14 dni v špehkamro, katere kazni pa sem nikoli prestal. Po obsodbi sem moral na vojaški nabor ko sem bil potrjen, pa naravnost k vojakom. Ker sem bil sojen v civilu, je pozivnica za špehkamro romala na Prevale in po dolgih ovinkih je priromala v šentpetersko vojašnico. Tam se jim pa tudi ni nič mudilo, da me pošljejo v "luknjo", tako je nastal bojni ples. Pa je prišlo naznanilo, da se me oprošča vsake kazni. Tako sem se umaknil špehkamri, pretolkel vojno in jo primahal iz ruskega ujetništva, odslužil vojake Jugoslaviji ter se bojeval za Jugoslavijo še na Koroškem.

Krenil sem na sv. Petra cesto, proti šentpeterski vojašnici. V Ljubljani je dosti zanimivega, da si človek ogleda, zlasti to, kar se je napravilo po vojni. Ampak mene je predvsem zanimala "Šempeter kasarna," to staro, sedaj skoro zapuščeno poslopje. Tu je bival prvi bataljon takozvanega železnega 17. pešpolka, kjer sem služil cesarja Franc Jožefa, služil v miru in vojni. Tu so me zasegli veliki dogodki mojega življenja: Napoved vojne Srbiji in potem Rusiji. Burni so bili tisti dnevi, ko je 25. julija 1914 počila v svet srce pretresujoča novica: Vojska bo! Iz te vojašnice sem gledal z drugimi tovariši velike bojne priprave, gledal mobilizacijo, kd so možje in fantje vreli v to vojašnico, spremljani od svojcev, od žena, staršev, sester in drugih sorodnikov. Vojašnica do kraja natrpana, a pred vojašnico pa reka ljudstva, da se niso mogli drugemu umikati. Živo so mi stopili pred oči tisti burni dogodki, ko sem gledal jokajoče žene in može solznih oči, vmes pa vriskanje in petje. Razlegala se je pesem:

Oblaki so rudeči,

o j kaj pomenijo?

Da vsi ti mladi fantje

na vojsko pojdejo

Na vojsko gremo! Juhuhu! Pa je zaorila druga pesem:

Kranjski fantje saj smo mi,

po naših žilah teče kri,

za blagor domovine ...

In peli so naprej, vriskali, jokali, da so si tako vsaj malce tešili težko skrb, ki je ležala na nas vseh, ko smo gledali v temno bodočnost. Največje skrbi je delala baš napoved vojne Rusiji. Ta država je ogromna in z njo bojni ples bo izredno težak. Res, temna bodočnost je ležala pred nami. Na vojsko pojdemo, nad Ruse! Kako bo tam? Brez dvoma, da jih bo mnogo padlo. Zato smo kar opustili vse upanje na kake sončne dneve. Bataljon za bataljonom, polk za polkom je odhajal na bojišče. Mnogo od teh je, ki se niso nikdar več vrnili, zopet drugi so se vrnili pohabljeni za vse življenje, a nekateri od teh pa še danes tiče v daljni Rusiji. Jaz pa sem tukaj zdrav. Hvala Bogu! Res, samo Bogu hvala. Baš to mi je dalo največ povoda, da sem krenil v Paray le Monial.

Zamišljen v dogodke temnih dni, sem hodil pred vojašnico. Vse prazno in zapuščeno. Nato grem na dvorišče meni tako znanega kraja, kjer smo se vežbali. Ni bilo prijetno, včasih naravnost neznosno, ko nas je včasih kak čez mero siten podčastnik gonil po tem dvorišču, ter smo na ukaz padali po tleh, se vzpenjali ter delali vsakovrstne gibe z rokami in nogami, seučili hoditi. Saj dokler nisi vojak, še prav za prav hoditi ne znaš. Tam te šele navadijo, da stopiš res "štram". Te besede sem često čul tu na dvorišču, ko so vpili nad novinci kot jesiharji ter je ta ali oni zakričal: "štor, ali boš stopil štram!" ter še dodal, da bo moral za kazen "vipati" itd. Tako, da tisti dnevi vežbanja so naravnost neznosni.

Potem pa, ko te obdelajo ali obtešejo, no, potem pa že gre. In potem ko greš zvečer na izprehod po mestu, zlikan in zbiksan, da se vse sveti, pa pozabiš na vse vojaške neprijetnosti in se ti kar dobro zdi, da si vojak in povsod si imel ugled, zlasti pri dekletih. Saj dekle še ni obrajtala fanta, če ni bil vojak. Ta ali ona je včasih sponesla sosedi: kaj boš ti, saj tvoj še soldat ni bil, moj pa!

Sedaj je pa glede vojakov v Ljubljani in drugod povsem drugače. Tistega vojaškega ponora ni kot je bil nekdaj. Videl sem vojake, v primeri s prejšnjimi so zgledali bolj revni. Ne rečem, da so raztrgani in tako zanemarjeni kot se često pripoveduje. Tega ne, raztrgani niso in so prilično za sedanje čase dobro opravljeni, ampak s prejšnjimi se pa ne dajo primerjati. Kar je res, je res. Tudi se jih bolj malo vidi na cesti, ker rajo vedno biti v vojašnicah. Ne vem zakaj. Sicer pa upam, da bodo tudi v tem oziru zboljšah kot so v marsičem. Je pač država še mlada in ne more urediti vsega v tako kratkem času.

Ogledoval sem šentpetersko vojašnico, ki je skoro zapuščena. Prej so nekaj časa bile notri razne ubožne družine. Sedaj Pa jo mislijo prirediti za stanovanje upokojenih policajev i'1 orožnikov. Tako mi je pravil nekdo, ko sem ga na dvorišču vprašal, za kaj bodo sedaj vporabili to vojašnico. Vsekakor naj pa jo Ljubljančani skušaj0 ohraniti v originalu, v spomin na nekdanji "kranjski polk, njegove boje in zgodovino.

Vsak kotiček in obok, oknOi me je zanimal v tej vojašnici. Saj me je živo spominjal dneve začetka svetovne vojne. Počasnih korakov sem jo krem po mestu, ter šel v hotel Unio11 in si naročil kosilo pa domačega vina. Obiskal sem tudi bivšega Amerikanca p. Odila Hajnška, ki me je sprejel ves vesel.

Skupaj sva šla potem na tisti slavni nebotičnik, ki je res prava zanimivost za Ljubljano. Visok je 13 nadstropij in so delali dve leti, ter je bil dozidan leta 1933. Nebotičnik se nahaja na zelo prometnem kraju ter se v njegovi bližini kriza jo ceste: Tirševa (prej Dunajska cesta), potem Aleksandrova in Prešernova ulica. Vhod v nebotičnik je iz Gajeve ulice. Stopiva v dvigalo, ki naju potegne za kake pol minute na vrh nebotičnika. Vstopnina gori stane 2 dinarja. Na vrhu se nahaja prav elegantna, moderna kavarna, kjer si privoščiva dobrin, katere servirajo. Prav živahno je življenje na nebotičniku, ki je zelo dobro obiskan. Za razvedrilo pa skrbi godba, ki igra ne samo slovenske komade, ampak tudi ameriške. Nadvse lep je pa razgled po Ljubljani, na grad in potem na Vrhniko, potem daleč po okolici. Tako sem gledal prav v domači kraj, potem na Vrhniko, na gorenjsko in dolenjsko stran. Od tu se nato vidi, kako se Ljubljana širi.