Požrešni rogač

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

To je zgodba o največjem in najlepšem hrošču, kar jih je kdaj brenčalo in lezlo po starem hrastu – o rogaču, ki pa je imel eno zelo slabo lastnost: bil je strašansko požrešen!

Hrast, na katerem je živel hrošč rogač, je bil velik in košat.

Osamljeni hrošč, ki je tu živel, je bil okrogel, čokat in zelo požrešen. Imel je trd temno rjav oklep. Klešče so bile podobne jelenovim rogovom, noge pa je imel dolge in črne.

Rad je letal in brenčal, še posebno ob polni luni. Takrat je tudi najbolj pogrešal družbo.

Bil je preveč sam na tako velikem drevesu in iz strahu, da ne bi ostalo vedno tako, je začel jesti. Stari hrast je mežikal s hrapavimi in ozkimi režami debla in se smehljal. Kar je bil na svetu, so hrošči zmeraj lazili po njem. Taki in drugačni. Požrli so vse tisto, kar ga je ščegetalo in motilo na sivi, hrapavi koži. Bil jim je hvaležen. Skoraj rad jih je imel. Rogač pa je bil od vseh dotlej najbolj požrešen.

Tako zelo, da je starega hrasta že začelo skrbeti, kako se bo ta požrešnost končala.

Rogač pa je še naprej jedel. Brskal je po tleh za koreninicami. Pobiral je mravlje in uši. Žvečil je trpotec. Grizljal materino dušico. Grenkuljico. Poljsko meto. Sitec. Vse, kar je imelo sladek in dober okus. Postajal je zavaljen in len. Tako len, da se mu kmalu tudi misliti ni več dalo.

Hrast se je bal, da bo nekega dne rogač v svoji vnemi načel celo njegovo deblo.

Kadar je hrast tako razmišljal, je postal jezen. Stegoval je veje, srdito mahal z njimi in tako stiskal deblo, da je kar pokalo.

Prišla je jesen in hrastovi listi so se obarvali rjavo. Po zraku so letale mušice. Na leski so se zasvetili lešniki. Priklanjali so se bukvam, polnim žira in zelenim bodičastim kostanjem. Zvečer je hrošč gledal v nebo, kjer so v luninem siju letali hrošči: srečni, vitki, zadovoljni.

»Nikamor več ne morem,« je tarnal. »Saj moja krila ne bodo zmogla take teže.« »Vseeno poskusi!« ga je prepričeval hrast. Malo zato, ker se mu je smilil, malo pa tudi zato, ker bi se ga rad otresel. »Poskusi! Nastavil ti bom spodnje veje, da boš pristal na varnem.«

Tako je hrošč, temno rjavi lepotec, le poskusil zleteti. Zvečer, v času, ko je vse migljalo in brnelo. Komarji so pikali in sikali niže spodaj, mušice pa so letale visoko, proti luni. Hrošč se je spustil, zaokrožil in telebnil. Tako, da bi se ob spodnji veji starega hrasta skoraj razpočil. »Ne bom več jedel! Ničesar več ne bom niti poskusil!« je javkal.

Velike solze so kapljale na travo, padale so na mravljišče in strupeni goban spodaj.

Mravljišče je bilo pod hrastom že dolgo. Goban pa je zrasel čez noč. Imel je rdečkasto rjav klobuk in rdeč bet. Bil je tako strupen, da se je trava okoli njega polegla. Privabljal pa je polže in hrošče in celo mravlje, ki so oprezno lezle mimo. Rogač je prestrašen gledal strupeni goban.

»Pospravil te bom, hrošč!« je govoril goban in obračal klobuk naravnost proti njemu. »Požrešen si! Še bolj kot mravlje in polži! Zagrizel boš vame in že te ne bo več!« Strupeni gobanov smeh je počasi izginil nekam proti polni luni.

Hrošč rogač pa tudi po grožnjah strupenega gobana ni nehal jesti. Gledal je v luno, v njen sijoči ščip, pa žvečil in žvečil.

Ko so se noči podaljšale, je opazil, kako med hrastovimi listi poganjajo plodovi, kako jim na zelenih, gladkih in okroglih glavicah rastejo kapice. Sklenil je poskusiti tudi te kapucine. Hrošč rogač se je zakadil v prvi plod in se tako nabasal, da je telebnil naravnost na mravljišče.

Tam je bilo nekaj časa čisto mirno, potem pa se je vsulo. Tako na gosto, da se hrošč niti obrniti ni mogel več. Kaj šele, da bi pobegnil!

Mravlje so lezle od vsepovsod. Požrle so debelega, temno rjavega hrošča rogača. Od njega ni ostalo drugega kakor rogovi in oklep. Ta leži pod hrastom še danes, če ga ni odpihnil veter …

Če hrošč ne bi bil tako požrešen, bi še danes veselo brenčal okoli polne lune.