Požigavec

Požigavec.

Izdano:	Domoljub 25/16, 18–23 (1912)
Viri:	dLib 16, 18, 19, 20, 21, 22, 23
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Zjutraj po viharni noči si je mojster Veseljak ogledoval svojo hišico. Bila je to stara stavba in ne baš velika. Takoj nad pritličjem se je dvigala strma slamnata streha in mojster Veseljak jo je lahko dosegel z roko, tako nizka je bila. Molče je stal na dvorišču, roke v žepu in gledal kvišku. Njegova pozornost je veljala strehi.

Zelen mah jo je poraščal od vrha do tal. Slama se je bila tekom časa zničila tako, da je tvorila le še prav tenko plast. Na več mestih so zijale globoke verzeli, kjer so gnezdili požrešni vrabci. To so bile že stare poškodbe; sedaj pa je nočni vihar delo, ki je bilo še ostalo zobu časa, popolnoma dokončal. Vsa streha je bila raztrgana in docela uničena. Oče Veseljak je dvomljivo zmajeval z glavo, kajti streha je potrebovala temeljite poprave. Na nasprotni strani tesnega dvorišča je stal hlev. Micika, Veseljakova brhka hčerka, je ravnokar prinesla krme živini. Ugledala je očeta in obstala poleg njega.

»Nocoj je teklo skozi streho in voda je kapljala celo v sobo. Treba bo streho popraviti.«

»Da«, odvrne oče, »popraviti bomo morali, a kako? Krpanje ne pomaga nič več. Leta so dovršila svoje delo, kar je pa še manjkalo, je dostavil nocojšnji vihar. Poslal bom po krovca, da naredi novo streho.«

»Ali bi ne mogli sami zakrpati in zamašiti poškodovanih mest? Jaz bi napravila otepov, vi, oče, bi jih pa privezali.«

Oče se je nasmehnil. »Draga moja, tako enostavna stvar pa vendar ni to, kakor si ti misliš. Pa tudi bi to ne bilo prav, ako bi hoteli sami narediti. Vsak ima svoje opravilo, svoje delo, katero razume in s katerim se živi. Zato naj vsak ostane pri svojem rokodelstvu in naj se nikar ne skuša v tujih. Meniš, da bi bil jaz vesel, če bi vsak kmet svoja kola naredil ali popravil sam? Kaj bi pa jaz potem delal? Glej, zato hoče tudi krovec imeti svoj zaslužek.«

Oče in hči sta stopila okrog hiše. Tam je trhel napol podrt plot ločil malo Veseljakovo imetje od mogočnega sosedovega posestva. En pogled na streho ju je poučil, da je tudi na tej strani nevihta gospodarila z isto silo kakor na nasprotni.

Micika se je kar raztogotila. »Jaz ne vem, zakaj ti presneti vrabci ravno našo hišo tako ljubijo! Nikjer jih nimajo toliko kakor ravno pri nas. Poglejte vendar neštete luknje v strehi, to je vse njihovo delo. Potem se pa zažene veter, in kaj čuda, če vse raztrga in odnese slamo. Ali ni nobenega sredstva, da bi pregnali te grde nepridiprave?« Zamahnila je s predpasnikom proti strehi, kakor bi jih hotela prepoditi. »Vš! Vš! Ti tam gori! Ali se mi ne pobereš!«

Vrabci na strehi so pa zvedavo nakrepali glave, da bi bolje videli, kaj se godi na tleh.

»Vš! Vš!« je ponovila Micika, a predrzneži se niso zmenili za njene osorne klice. »Pip, pip!« so čivkali prav zadovoljno, skakali po strehi semintje, dokler ni tu ali tam kateri izginil v toplo gnezdice.

Oče Veseljak se je smejal, Micika se je pa jezila. »No, takih predrznežev pa še nisem videla! Oni tamle gori se obnaša, prav kakor bi mu nihče ne imel pravice ukazovati, kakor bi bil on samolastni gospodar strehe. Le počakaj me! Se bo že našel kak pripomoček, da se vas bomo iznebili.«

»Temeljito jih pokaditi, Micika, pa bodo šli! Pokaditi!« se je smejal Veseljak. Gorečnost njegove hčerke ga je zabavala. »Ako jim je prevroče, se izselijo, druga reč ne pomaga.«

»Dobro jutro, mojster Veseljak! Dobro jutro, Micika!«

Skoraj prestrašena sta se oče in hčerka ozrla, kdo bi bil. Med živahnim pogovorom sta bila popolnoma preslišala, da je med tem sosed prišel k plotu in tam obstal. Nadaljeval je: »Dobro, le tako naredite. Postavite vrabcem rdečega petelina na streho, pa jih preženete za vedno.«

»Ne vem, kaj menite s tem, sosed.«

Ta se je zasmejal. »No, le nikar se sedaj ne delajte, kakor bi ne bili ravnokar o tem govorili, da hočete s toplim dimom postreči svojim vrabcem. Pametna misel to, potem boste imeli vsaj novo hišo.«

Oče Veseljak je resnobno nagubančil obraz. »Niste naju prav razumeli, sosed Gričar. Tega midva nisva mislila resno. Beseda mi je kar tako ušla iz ust, ker je Micika s predpasnikom hotela preganjati vrabce. Človek večkrat zine kakšno šalo kar tja v endan, ne da bi pri tem kaj mislil. — Toda vendar,« je nadaljeval z mirnejšim glasom, »nova streha mora na hišo. Z Miciko sva o tem že govorila. Po tem silnem nocojšnjem viharju nismo prav nič varni, da nam ob priliki ne odnese še te slame, kar jo je ostalo. Potem nas voda s posteljo vred odnese. Deževalo je skozi strop že nocoj.«

Micika je opazila, da sta oče in sosed prišla v daljši pogovor, zato je s kratkim pozdravom odhitela po svojih opravkih. Po smrti materini je namreč vsa skrb za gospodinjstvo slonela na njenih dvajsetletnih ramah.

Sosed Gričar je z zelo različnimi čuvstvi zrl na Miciko, dokler ni izginila za oglom. Micika je bila precej velike, močne, a vendar vitke postave, tega Gričar ni videl danes prvič. Pridna in redna je bila tudi, o tem so bili v vasi vsi edini. Če mu je pa kljub temu pogled nanjo vzbudil v duši nezadovoljstvo, je bil temu vzrok njegov sin in dedič.

Gričarjev France je imel takrat so sedemindvajset let. Odkar je bil dorasel, mu oče niti najmanjše stvarice ni mogel očitati; edino zadnje čase se mu je dozdevalo, da njegov naslednik v gospodarstvu zelo prijazno pogleduje za sosedovo hčerjo. In kadar je šel France na polje in je imela Micika opraviti v vrtu, tedaj je fant navadno nekaj trenotkov postal ob plotu in kramljal z njo dalje, kakor pa se je zdelo njegovemu očetu za ohranitev medsebojnega prijateljstva potrebno.

Vendar se je Gričarju vse to zdelo malenkost, ki navadno nima posebnega pomena, in zato se mu tudi ni ljubilo zaradi tega izgubljati besed. Saj je bila po njegovem mnenju vendar vsaka zveza med hčerjo rokodelca in njegovim sinom toliko kakor nemogoča. Toda vendar se ni mogel iznebiti nekega neprijetnega čuvstva. Kajti že enkrat je tesnejša vez vezala Veseljakovo in Gričarjevo rodbino.

Bilo je to še za časa pradedov. Takrat so imeli pri Gričarjevih hčerko, trepko veselo dekle, rdečih lic in velikih črnih oči. Tej je mladi kolar Veseljak tako ugajal, da ga je na vsak način hotela dobiti za moža. Ker je tudi mladi Veseljak čutil isto nagnenje do deklice, je prišlo čez čas do poroke. Ali je takrat prednik današnjega Gričarja rade volje pristal na to zvezo, to se danes ne da več dokazati, a toliko je vendar znano, da je privolil.

Vendar s tem stvar še ni bila končana. Mladi par je moral imeti tudi svoje domovanje, če je hotel živeti. Mladi Veseljak je bil sicer spreten kolar, priznan rokodelec, a posestva in zakladov žalibog ni imel. Tako se je tedaj zgodilo, da je prišel nekega dne v vas zemljemerec in odmeril tretjino Gričarjevega vrta. Na tem zemljišču sta si mlada zakonca sezidala hišico s hlevom, prav ono hišico, v kateri je že od dedov sem domovala poštena Veseljakova rodovina, hišico, katere streho je bil vihar tako razkopal, da je nujno zahtevala prenovljenja.

Sedanji Gričar se je bil navadil, da je v zemljišču, ki ga je posedoval Veseljak, gledal vedno le posledice obžalovanja vrednega družinskega dogodka iz dobe pradedov. Grizlo ga je, ko so ga sosedje, dasi le v šali nazivali »dvetretjinskega kmeta.« Vsako jutro, ko je stopil iz veže, je sicer njegov prvi pogled veljal petelinu na cerkvenem stolpu, ki mu je prerokoval vreme, a pri tem ga je vselej dražilo bližnje, manj vredno sosedstvo. Vselej ga je zbodlo nekaj v srce, ko je gledal zemljo, ki je bila nekdaj del Gričarjevega posestva. Čim dalje tem bolj se mu je zdelo kot častna zadeva in del njegove življenjske naloge, da pridobi nazaj pogrešano zemljo in tako svojim potomcem zapusti staro družinsko posest v njeni prvotni obsežnosti. Kar je bil praded zagrešil, to je hotel on popraviti.

Najprej je poskušal odkupiti, a ni šlo, ker se je Veseljak temu odločno ustavil. Medsebojno občevanje je kljub temu ostalo še prijazno, vsaj na zunaj. Gričar je namreč dobro vedel, da bi sam sebi stavil zapreke, če bi se kazal jeznega in sovražnega. Zato je sklenil mirno čakati ugodne prilike, a pri tem nikdar izgubiti izpred oči svojega cilja. Priložnost bo že prišla, tako je upal. Toda zadnji čas mu je postajalo to mirno čakanje kaj mučno. Več kot prijateljsko razmerje, ki se je bilo začelo razvijati med njegovim sinom in sosedovo hčerjo, ga je podžigalo, naj prične z izpeljavo svojega načrta.

Ko je tedaj zjutraj Gričar zagledal škodo, ki jo je bil na kolarjevi strehi povzročil vihar, so mu vstajale v duši nove nade. Tu ni pomagalo nobeno krpanje več, ker to bi stalo lepo vsoto denarja, in to je bila končno ona zaželjena prilika, ki jo je hotel in moral porabiti, porabiti tem raje, ker je bil prepričan, da preneha razmerje med njegovim sinom in sosedovo hčerjo, kakor hitro bi ne bilo več soseda v njegovi bližini. Tako je Gričar čakal, kedaj se Veseljak prikaže iz hiše, da ogleda škodo, in res, njegovi računi ga niso varali. Veseljak si je ogledoval hišico, in ko je Micika odšla, sta oba soseda ostala sama.

Gričar je naredil premeten obraz. »Kaj? Novo streho, tega vendar ne mislite resno, sosed? Zidovje je preslabo, da bi nosilo novo težo.«

»Da, ako bi pokril z opeko, tedaj imate prav. Toda slama je lahka. Pa mi sezidajte novo zidovje, za streho potem poskrbim sam!« se je zasmejal Veseljak.

»In če bi jaz to storil? Tik za vasjo imam kos zemlje, ki je večja, kakor ta del vrta in kakor nalašč ustvarjena za zidanje kakega poslopja. Tam bi si s časom lahko posestvo razširili. Torej, midva menjava zemljo za zemljo, in jaz vrhu tega še nekaj prispevam k stavbenim stroškom.«

»Ne, ne, sosed. Iz tega ne bo nič. Dobro poznam naše kmete! Predno bi me kateri hotel iskati daleč zunaj, bi že sam vse popravil. Tukaj sredi vasi je prostor za mojo obrt. In veste, človek se težko loči tudi od stare in revne hiše, ako je bil rojen v nji.« 

Gričar, ki je čutil, da se je prezgodaj veselil, se je jezno ugriznil v ustnico. Videl je, da sme na izpolnitev svojih želja čakati še nekaj lepih let, ako pusti, da pride na hišo nova streha. »Vi ne uvidevate velikega dobička, ki bi ga imeli s to zamenjavo, sosed,« je zopet začel. »Nova streha! Kdo, povejte mi, dela danes še kaj podobnega! Ozrite se vendar nekoliko okrog; kje imajo dandanes še krito s slamo! Nikomur ne pride več kaj takega na misel. Glejte, kako rada bi gorela ta stara šara! In ko bi bilo enkrat vse vpepeljeno, bi zavarovalnica plačala vse stroške za novo stavbo. Midva pa zamenjava prostore in jaz še nekaj pridam, zanesite se name, tako da si lahko celo graščino sezidate na novem prostoru. Saj vi ste danes sami že nekaj govorili o prekajenju, čemu tedaj pomišljati.«

»Nikar se ne šalite s takimi rečmi, sosed. Res, žal mi je, da sem prej bleknil to besedo. Toda ker ravno govorite o zavarovanju ... moje je te dni poteklo. Zavarovati moram dati tudi les, ki sem ga nakupil. Ali vam je kaj znano, kdo bi se peljal jutri v mesto?«

»No, morda se bo dalo kaj narediti. Moje stvari bi sicer nekaj dni lahko še počakale, toda vam na ljubo hočem že jutri zapreči. O tem sva torej na jasnem. Kaj pa z zamenjavo prostorov, kako stoji s tem?«

»Ne bo šlo, sosed, ne bo šlo.«

»No, kakor hočete. Toda streho pustite za sedaj še v miru. Zamašite luknje, pa boste prestali čez poletje. Predno pride zima, je časa še dovolj, in morda med tem premislite moj predlog in se odločite. Kar sem rekel, to stoji, in pri tem ostane. — Torej jutri, sosed!«

»Da, jutri!«

Mirnih, samozavestnih korakov je odšel Gričar proti svoji hiši. Vendar je bil ta mir le navidezen. V srcu je kuhal jezo nad trdovratnostjo soseda. Zopet so mu načrti izpodleteli in upi splavali po vodi! Toda svojih nakan ne opusti, nikdar in nikoli. Ta kos vrta mora imeti — tako ali tako. Tuji vsiljenec se mora umakniti.

V svoji nevolji je Gričar s tako silo odpahnil vrata, ki so vodila na domače dvorišče, da je močni udarec vrgel na tla pritlikavo človeče, ki je nič hudega sluteč hotelo na vrt. Pogled na tega človeka, ležečega na zemlji, z moško glavo na slabotnem, skoraj otroškem telesu, s strahom v očeh, z rdeče nabreklim čelom in krvavim nosom, je vzbujal nehote sočutje. Bil je to Gašper, brat Gričarjev. Ko je bil star kakih pet let, je padel nekoč s kozolca na glavo na tla, tako da so vsi mislili, da je mrtev. Toda čez nekaj časa se je zopet zavedel. Dolgo časa je trpel vsled pretresenih možganov, in le počasi se je zopet naučil stati in hoditi. Njegov nadaljnji telesni razvoj je pa od tistega dne naprej zaostal. Ne more se reči, da je bil pokvečen, a bistveno je ostal vedno na oni stopnji, katero je bil dosegel pred onim nesrečnim padcem. Sedaj so seveda ostarele poteze obraza in sivi lasje pričali, da je že pol stoletja skoraj šlo mimo, odkar se je bil ponesrečil.

V vasi so ubogega reveža navadno nazivali Gričarjev pritlikavec, domači pa so ga klicali z njegovim krstnim imenom. Le malo se jih je še spominjalo, da bi bil pravzaprav on moral biti gospodar na Gričarjevem posestvu. Tako je leta in leta lazil okrog hiše, nikomur v veselje, pa tudi nikomur v nadlogo, kdor ga je pustil na miru. Ako je bil pri volji, ga je bilo mogoče dobiti tudi za kako malo opravilo, toda večinoma je bil brez dela pripuščen samemu sebi.

Po naravi pritlikavec ni bil hudoben. Tako je na primer nasproti sosedovi Miciki, ki je tu in tam imela zanj kak dober grižljaj in je tudi drugače kljub svoji mladosti prav po materinsko poskrbela za nesrečneža, kazal nenavadno ljubezen in vdanost. Česar mu je namreč manjkalo, je bila ljubezen. Moški niso imeli časa, da bi se bili ukvarjali z njim. Tako so ga, odkar je bil že v zgodnji mladosti izgubil mater, tuji ljudje prerivali semtertja; on je bil vedno kriv vsega, kar so navadno drugi zakrivili. To je bil vzrok, da je postal zvit in potuhnjen. Njegov premeteni način, kako se je znal za vsako bodisi resnično ali tudi izmišljeno krivico kruto maščevati, je moral vsakega napolniti s čudom, a tudi s strahom in grozo. Svojemu bratu je šel s pota, kjer je le mogel. In Gričar je večkrat pozabil, da je nesrečnež bolj vreden in potreben sočutja, kakor pa ostre roke.

To se je zopet pokazalo pri nezgodi ob vrtnem vhodu. Jasno je bilo, da ni gospodarja zadela pri tem nikaka krivda, ko je revčka tako nesrečno zadel z vrati in pahnil na tla. Toda da ga je tebi nič meni nič pustil ležati na tleh in ni imel zanj niti ene besede sočutja, to je bilo trdosrčno in sirovo, nič manj kot bratovsko. Tako se je pritlikavec čez nekaj časa sam skobacal pokonci in si z roko mencal boleče čelo; toda pogled, ki ga je poslal za svojim odhajajočim bratom, ni oznanjal nič dobrega. Prepogosto so ga suvali in tolkli namenoma, kakor da bi sedaj verjel, da je bil to le nesrečen slučaj. Zatirani vidi povsod hudobne namene. Ker pa siloma ni mogel ničesar opraviti, je kakor vedno molčal, saj se je bil s časom izvrstno naučil počakati priložnosti in primernih sredstev, da se maščuje.

II.

Veseljakova Micika je imela opraviti zunaj na vrtu. Vihtela je motiko in rahljala zemljo okrog mladega krompirja, pri tem pa v mislih neprestano kovala, načrte, kako bi pokončala zlobne vrabce v domači strehi. Nič pametnega ji ni hotelo na um; a nekaj je bilo treba sloriti, to je bilo jasno. Kajti ako bi ne bilo vrabcev, bi tudi v strehi ne bilo lukenj in veter bi se ne zaganjal vanje in streha bi ostala cela. Vrabci so bili vsemu temu krivi; zato proč z njimi!

Micika je bila prepričana, da bi vrabci tudi novi strehi ne prizanašali. Kakor hitro bi se vgnezdili na njej, bi v Kratkem zgodilo z njo prav tako kakor z dosedanjo, in oče Veseljak bi moral neprestano držati v roki mošnjo, polno svitlih kronic, in krovec bi navsezadnje postal še bogat mož. Zadnji je bil sicer dober znanec in Micika mu je pri njegovem poslu privoščila najboljši zaslužek, a kljub temu se ji ni zdelo prav, da bi bogatel na njih stroške. Zadnje čase je namreč večkrat premišljevala, da mora dota, ki bi bila primerna na primer za veliko kmetijo, stati brezdvomno precej denarja, kajti drugače nima mlada žena v novem domu nobene prave veljave. Zato, kakor rečeno, je bilo bolje, da ostane denar v očetovi mošnji, kakor pa da bi romal h krovcu. Zato pa smrt vrabcem.

Ko je bila Micika tako zaglobljena v svoje bojne načrte, naenkrat začuje za svojim hrbtom svoje ime. Takoj se obrne.

Ob plotu je stal pritlikavec. »Micika! Micika!« je klical s tankim, skoraj jokajočim glasom.

Dobrosrčna deklica takoj izpusti motiko in odhiti k njemu. »Toda Gašper, kakšen pa si vendar?«

Obleka in obraz malega možakarja sta še nosila na sebi sledove nesrečnega padca pri vrtnih vratih. Dve debeli solzi sta mu zdrknili preko zabuhlih lic. Besede ni bilo čuti iz njegovih ust.

Miciki se je revše zasmililo. »No, pojdi vendar sem k meni,« mu je velela in pokazala z roko na vrzel v plotu. »Tu lahko splezaš skozi. Le hitro pojdi!«

Pritlikavec se je splazil skozi odprtino in stal pred njo. Micika je pokleknila v travo, da bi bila bliže njegovemu obrazu. »No, sedaj mi pa povej, kaj se ti je prigodilo, Gašper? Ali si padel ali ti je kdo drugi kaj hudega storil?«

Tako mu je prigovarjala in ga izpraševala; a ni se zadovoljila s samimi besedami. Z roko ga je začela nalahno gladiti preko rdeče otekline na čelu, obrisala mu je z obraza prisušeno kri, prav kakor bi imela pred seboj slabotno dete. Ko je bila gotova z obrazom, je obrnila malega moža okrog in mu osnažila obleko, na kateri je visela prst in slama. Pri tem je pa pomirjevala malega reveža, se mu dobrikala in ga tolažila na vse mogoče načine, kakor ji je ravno narekovalo njeno mehko srce. Tako je bila zatopljena v svoje delo, da ni prav nič opazila, kako je pritlikavec medtem stisnil pest in zlobnega pogleda zažugal proti Gričarjevi hiši.

Ko je bila obleka očiščena, je Micika obrnila Gašperja zopet okrog in mu pogledala v obraz. Z roko mu je poravnala tanke osivele lase, nato mu jo pa lahno položila na pekočo oteklino na čelu, da bi jo nekoliko ohladila. »Sedaj je pa zopet vse dobro, kajne, Gašper?«

In ko mu je pri teh besedah tako dobrohotno pogledala v oči, se je nehote tudi njemu razjasnil otožni obraz.

Micika je vstala in prijela pritlikavca za roko. »Pojdi z menoj, Gašper, dala ti bom nekaj dobrega za prigrizek. Saj si gotovo lačen, kajne?«

»Da, Micika.« 

Nato sta drug poleg drugega odšla preko vrta proti Veseljakovi hišici, veliko, vitko mlado dekle in poleg nje mali sivolasi možiček z drobnimi otroškimi koraki. Njegova roka je zaupljivo počivala v njeni in obraz se mu je svetil veselja ob misli na obljubljeno malico.

Ko je čez nekaj časa Micika s svojim varovancem zopet zapustila hišo, so namah priletele okrog nje kokoši in glasno kokodajskajoč iztegovale vratove. Micika jim je vrgla na tla kuhanega krompirja, ki ga je bila prej v roki zmečkala. V istem hipu pa planejo s strehe na tla trume vrabcev in se pomešajo med kuretino. Vsak je skušal ugrabiti kak košček, in kateri je bil tako srečen, je z ropom v kljunu odfrfotal proč, da bi ga nemoteno povžil.

Ta prizor je bil kakor nalašč, da je Miciko spomnil na njene bojne načrte. Bliskoma se ji je posvetila v glavi nova misel. Poloviti bo treba škodljivce domače strehe; saj vrabci so bili tako predrzni, da bi šli takoj v vsako past. In ta stvar bi se dala prav lahko izvesti. Gričarjev pritlikavec je imel časa dovolj; njega bi prav lahko dobila za lov na vrabce.

Micika se ni dolgo obotavljala z izpeljavo svoje nakane. Ker je bilo na dvorišču preveč šuma in hrupa, je bilo treba potrebne priprave izvršiti onostran hiše, na Gričarjevi strani.

Čez pest ječmena je postavila reto, eno stran oboda je podprla s komolec dolgo palčico, na kateri je bila pritrjena dolga črna nit, in konec niti je dobil v roko pritlikavec Gašper. Treba je bilo le lahno potegniti, podpora je padla, in vrabci, ki so se drznili na ječmenovo zrnje pod reto, so bili v pasti.

Micika je z zadovoljstvom zrla na delo svojih rok. Nekoliko oddaljen od tega prostora je ležal v travi pritlikavec in držal v rokah nit. Micika mu je vso stvar natanko razložila in ga poučila, kako naj ravna, in on je, kakor je bilo videti, njen pouk dobro razumel in stvar se je lahko pričela. Na uspehu tega imenitnega podjetja ni bilo dvomiti, kajti nekaj vrabcev je bilo že priskakljalo iz svojih skrivališč in so radovedno zrli čez rob strehe na njeno počenjanje. Nekaj časa so stegovali vratove, ko je pa Micika odšla, se jim stvar ni zdela več nevarna. »Pip! pip!« je zadonelo kakor alarm preko strehe. Očividno so spoznali rumeno zrnje pod reto, ki jih je zapeljivo vabilo, naj ga okusijo in si napolnijo lačne želodčke.

Micika je pustila pritlikavca samega pri njegovem opravilu in odšla zopet na njivo. Storila je to v prijetni zavesti, da ne bo več treba njenemu očetu šteti krovcu kronic, ki se bodo dale mnogo bolje porabiti za nabavo bale, kakršna se spodobi gospodinji na veliki kmetiji.

Ko je Micika zopet dvigala motiko in rahljala zemljo okoli krompirja, ji mahoma šine neka misel v glavo: Kaj je storil Gašper z vrabci, ki jih je vjel? Uspeh lova gotovo ni bil majhen, toda da bi bil zasačil vse do zadnjega, to je bilo skoraj nemogoče. Toda o tem pa je bila Micika trdno prepričana, da če mu je ušel le eden, stanuje gotovo še na njihovi strehi, in v nekaj tednih je vse zopet pri starem. Poleg tega pa ... Micika je le z nekim neprijetnim čuvstvom v srcu mislila na številne mrtve vrabce, kajti Gašper se brezdvomno ni mnogo obotavljal po vrsti zaviti zločincem vratove. To pa Miciki ni bilo prav. S strehe jih je bilo treba na vsak način pregnati, a krvoločna ni hotela biti. Kmalu ji je padla v glavo nova misel.

Kadar je sadila grah, je potem zasadila v zemljo palice, na katere je privezala niti sukanca. Tako je delala vsaka gospodinja, ki je sadila grah. Kadar so potem vrabci prišli v bližino, so v svojem vrabčjem razumu smatrali plapolajoče niti za nastavljene zanjke in so zbežali. Micika je sedaj vedela, kako jih hoče pregnati z domače strehe.

Hitela je domov in poiskala klopčič sukanca. Z njim oborožena se je podala na Gašperjevo lovišče.

Pritlikavec je še vedno ležal v travi. Ponosno je pokazal na mrtvega vrabca poleg sebe kot na svojo prvo žrtev. Micika je nekoliko postala, da vidi, kako opravlja Gašper svoj posel. Čez nekaj časa ta zopet potegne za nit in zopet je skakal pod reto vjet nov vrabec.

Micika ga je vzela v roko, mu privezala na nožico nit in poučila pritlikavca o njenem namenu.

»Glej, Gašper, ni lepo in človeku se studi, če bi vse pobil in jim zavil vratove. Vseh tako ali tako ne moreš poloviti, s pomočjo niti na vrabčevi nogi bo šlo bolje. Če bo vrabec z nitjo na nogi priletel na streho, bodo njegovi tovariši mislili, da jih hoče poloviti, pa jo bodo namah odkurili. Glej, to bo ravno tako, kakor če bi podgani privezal zvonček na rep. Na ta način se jih iznebimo. Si razumel? Glej, tako! Sedaj ga izpustim.«

Minuto pozneje je vrabec z nitjo že sedel na Gričarjevi strehi. »Nič ne škodi,« de Micika. »Pa naj jih še vam prežene, saj nikjer niso koristni. — Tako, Gašper! Dobro vrši svojo nalogo.«

Kakor je bilo dogovorjeno, se je oče Veseljak prihodnjega dne s sosedom Gričarjem odpeljal v mesto. Ko sta se popoldne vračala domov, je bil prvi tako redkobeseden, da je Gričar nehote vprašal po vzroku.

Skrivnosti ni bilo pri tem nobene. Njegova hišica je bila v gorenjem delu lesena in njegovo rokodelstvo tako, da je bila nevarnost za ogenj vedno velika; zato so mu pri zavarovalnici neradi in le proti povišanju zavarovalnine obnovili njegovo prejšnjo polico. Poleg tega je bil pa tudi od nekega zakotnega pisarja izvedel, da namerava glavarstvo izdati odlok, po katerem bodo morali gospodarji slamo nadomestiti z opeko ali pločevino. Kakor se iz gospodarskega stališča taki odredbi ne da oporekati, je bilo to, ako bi se uresničilo, za Veseljaka nekaj trdega.

Njegova hišica je bila stara. Bila je zidana še v časih, ko niso na deželi poznali drugačnih streh kakor slamnate, ki so lahke in obenem tople. Da bi pa sedaj kar naenkrat mesto slame obesil opeko, to pa ni šlo kar tako lahko. Slabotne ilovnate stene in šibko tramovje bi ne moglo nositi težke opeke. Hiša je bila brez temelja, le štirje ogli so počivali na nekoliko večjih kamenih. Treba bi bilo tedaj najprej izkopati temelj, na novo sezidati stene, pomnožiti šperovce, šele potem bi bilo mogoče govoriti o novi strehi iz opeke. To bi pa znašalo vse skupaj precejšnjo svotico svitlih kronic, pa vendar bi hišica še vedno ostala le krparija. Vzpričo tega je bilo tedaj vsekakor pametnejše misliti na novo stavbo.

Toda na to pa oče Veseljak še svoj živ dan niti mislil ni. Bil je že star; dnevi, ki mu jih je bil Bog še odločil, so bili že morda šteti; do tedaj bo njegova hišica že še vzdržala. Kajti njegova želja je bila, svoje oči zatisniti v prostorih, kjer je zagledal luč sveta. Ko pa enkrat umrje, naj njegovi nasledniki delajo, kakor jim drago.

To je bilo, kar je Veseljak odgovoril sosedu na njegovo vprašanje.

Gričar se je komaj zatajeval, da ni dal glasno duška svojemu veselemu iznenadenju. Kaj prijetnejšega, kakor da bo moral njegov sosed podreti hišo, ni bilo zanj. Če bi se to zgodilo, bi bila pot naprej lahka in zaželjeni kos vrta bi bil kmalu zopet Gričarjev. In seda] je nadalje tuhtal tako-le: Ako sosed Veseljak od zunanjih okoliščin primoran podere hišo, bo brez dvoma pripravljen za nižjo ceno prodati vrt. Morda bo celo zadovoljen s samim kosom polja zunaj vasi, ne da bi bilo treba še kaj privreči. V tem smislu je prišel tedaj Gričar na predlog prejšnjega dne nazaj.

Toda Veseljak se je bil očividno že otresel vseh teh skrbi. Stvar se mu kar naenkrat ni zdela več tako nujna. »Za enkrat odloka glede slamnatih streh še ni,« je menil, »zato je najbolje, če počakamo. Saj kakor mislim, ne bo tako hudo, kakor pravijo. Sicer pa, sosed, ne jemljite mi v zlo! Naj pride že, kar hoče, — kjer stoji stara hiša, tam sezidamo tudi novo. Moje rokodelstvo mi gre najbolje v sredi vasi. Zato ne zamerite, sosed!«

Mračilo se je že, ko je prišel Veseljak domov. Micika ga je pričakovala že precej časa.

»Ali naj takoj prinesem večerjo, oče? Ni dolgo, kar sem jo skuhala; hranila sem jo na gorkem v peči, da bi ne čakali, kadar pridete.«

»To me veseli. Pošteno sem lačen. Le prinesi v hišo, kar imaš dobrega.« 

Po večerji je Veseljak prižgal svetilko.

»Ali boste nocoj še kaj delali, oče, ali kaj?« je vprašala Micika.

»Ne, delati pravzaprav ne mislim; toda ko sem se vračal iz mesta, me je Križnik iz Brda vprašal po svojem vozu, ki bi ga rabil te dni. Zato bi rad nocoj poiskal pripravnega lesa, da bo šlo zjutraj delo hitreje od rok.«

Hči je odšla v kuhinjo. Čula je, kako je oče pod streho prav nad njeno glavo šaril in iskal lesa. Ko je bila pomila kuhinjsko posodo in sleherno postavila na njeno mesto, je stopila v hišo in vzela v roke šivanje. Kmalu je priropotal po stopnicah doli tudi oče, ki je nesel izbrani les v delavnico, ki se je nahajala v drugem koncu veže. Potem je stopil tudi on v sobo, da po stari navadi, predno gre spat, pokadi eno pipico tobaka in se s hčerjo pogovori o gospodarskih zadevah in delu prihodnjega dne.

To udobno, domače kramljanje ni trajalo dolgo. Na vasi so se začuli naenkrat glasni klici, ki so postajali vedno glasnejši in prešli nazadnje v večglasno, zmedeno kričanje. Micika in njen oče sta se istočasno ozrla proti oknu, a to je bilo od zunaj zaprto z lesenimi oknicami.

Hrup na cesti je postajal silnejši in zdelo se je, da prihaja vedno bliže. Med glasnim kričanjem in vpitjem so bili čuti udarjajoči koraki dirjajočih ljudi.

Oče Veseljak je skočil pokonci. »Kaj neki to pomeni?« Stopil je proti vratom.

Tudi hči je vstala in prebledela. »Zgoditi se je morala kaka nesreča. Poglejva!«

V tem hipu so zadoneli po oknu udarci rok. »Ogenj! Pri vas gori! Vstanite!«

Oče in hči sta planila iz sobe. Ko sta stopila v vežo, začujeta gori v strehi prasketanje in pokanje razdivjanega ognja. Micika je izgubila zavest. Noge so ji hipoma odpovedale in oče jo je kar s silo potegnil za seboj na cesto, kjer se je nezavestna zgrudila sosedi v naročje. Šele potem je mislil na denar in vrednostne papirje.

Vaščani medtem niso držali rok križem. Iz hleva so izvlekli kravo, izgnali na prosto prašiče in kuretino, nato pa pustili ognju prosto pot. Rešiti se ni dalo nič več, to je bilo jasno. Staro poslopje, ki je bilo zgoraj napolnjeno s suhim lesom, je gorelo kakor smolnate baklje. Dosti je bilo, da so rešili vsa živa bitja.

Po preteku ene ure je bila Veseljakova hišica kup žarečega tramovja.

III.

Zgodaj zjutraj je prišel na pogorišče sosed Gričar. S pomembnim nasmehom je stisnil Veseljaku roko: »No, sosed, tega bi si pa včeraj nihče ne bil mislil.«

»Nesreča je poceni, kaj hočemo, in pride kar čez noč.«

»No, saj tako velika pa nesreča vendar ni. Sedaj ne rabi stara podrtija niti novega temelja niti nove strehe. Od zavarovalnice vas tudi ne morejo izključiti. Skoraj bi rekel, da imate srečo, sosed.«

»Srečo, pravite! To vendar ni sreča, če človeku pogori hiša!«

»Kakor se vzame. Z denarjem, ki ga dobi človek od zavarovalnice, se lažje zida, kakor s praznimi rokami.«

»Toda vendar je bolje, če sploh ni treba zidati.«

»No, kar pustite to. Saj dobro vem, kaj je na stvari. Zidati ste bili na vsak način primorani. Saj ste včeraj sami tako govorili. V vasi ni nikogar, ki bi vam to zameril.«

»Zameril! Jaz vas ne razumem, sosed. Kaj bi mi pa imel kdo zameriti?«

Gričar ga je potolkel po rami. »To vendar, da ste pogoreli, dragi moj Veseljak. Pri tem vendar ni treba imeti mnogo slame v glavi, da človek vso stvar razume. Sicer pa, kakor rečeno, tega vam nihče ne bo jemal v zlo.« 

»Toda Gričar, tega si vendar nisem sam kriv!«

»No, no,« je odvrnil kmet in zvito pomežikal z očmi.

Očetu Veseljaku se je obraz strašno zresnil. »Pa vendar ne mislite menda s tem reči, da ...?«

Oni se je nasmejal. »Prav nič nočem reči; varoval se bom pred tem. V celi vasi živa duša ne črhne besedice. Kar si pa kdo misli, je njegova stvar. Da si pa vsakdo misli svoje, to lahko veste, in veste tudi zakaj.«

»Toda prijatelj, jaz vas zagotovim ...«

»Seveda, seveda. Saj vemo, pri čem smo. Včeraj ste sebi zagotovili zavarovalnino, danes pa meni zagotavljate svojo nedolžnost.«

Gričar se je vzpričo svojega dovtipa glasno nasmejal.

»Toda, če vam rečem ...«

»Ne recite raje nič. Čemu? Nima pomena. Pogovoriva se raje kaj pametnega. Vi dobite stavbišče za svojo novo hišo tik pred vasjo, ki je dvakrat večja kakor ta košček vrta. Tam si sezidate hišo in imate poleg tega še lepo zemljišče, ki vam ga bode vsakdo zavidal. Kupčija ne bo slaba, ki jo naredite vsled ognja.«

»Ne ...«

»Tedaj sva edina. To me veseli. Udarite, sosed, in stvar je gotova.«

»Ne.«

»Ne, pravite? Kaj pomeni to? Ne razumem vas.«

»Kaj naj to pomeni? Hišo sezidam na prostoru, kjer je stala doslej.«

»A, tako mislite! Veste, povem vam, da tega ne boste nikdar storili.«

»Ali me mislite morda vi ovirati pri tem?«

»Da, to jaz prav lahko storim in bom tudi storil.«

»Kako morete to?«

»Govoriti znam, dragi moj. In govoril bom, zanesite se name.«

»Govorili? O čem?«

»O tem, kar sem čul iz vaših lastnih ust. Saj se gotovo še spominjate? Podkaditi ste hoteli vrabcem v strehi. Sedaj ste jim podkadili. In potem ono, kar ste mi pravili včeraj, ko sva se vračala iz mesta.«

»In iz tega sklepate ...«

»Mislim, da mi ni treba pripovedovati svojega mnenja. Gre za to, kar sem slišal iz vaših lastnih ust. To hočem povedati tam, kjer se za podobne reči zanimajo. In upam, da bo to pomagalo.«

Veseljak je težko dihal. Jezen odgovor mu je silil na jezik, kajti predobro je razumel, kaj je Gričar menil in nameraval s svojim namigavanjem. Toda premagal se je. Počasi in vsako besedo posebej preudarjajoč je odgovoril:

»Kar sem rekel, pri tem ostane. To sme slišati vsakdo, besedo za besedo. Kako je izbruhnil ogenj, tega ne vem, toda moja roka je čista, to vam lahko rečem. Od tega, če mi je pogorela hiša, nimam nikakega dobička, nikake koristi. Nasprotno! V dosedanji hišici sem hotel zatisniti na stare dni svoje oči, in za ta kratki čas je bila še dovolj dobra. Toda vi hočete imeti kos vrta, ki je nekdaj pripadal vašemu posestvu, vam je bilo na tem ležeče, da hiša izgine. Čujte, vam — ne meni!«

»Kaj hočete s tem reči?« je vzrojil Gričar.

»S tem hočem reči prav isto, kar ste vi prej imeli v mislih,« je odvrnil Veseljak. »Sedaj pa le pojdite okrog in povejte o meni, kar se vam zljubi. Dogovorila se bova pa na drugem mestu.«

Jeznih pogledov sta možakarja nekaj časa merila drug drugega, nato pa sta molče in brez pozdrava drug drugemu obrnila hrbet in odšla.

V eni stvari je imel Gričar prav: skoraj ni bilo v vasi človeka, ki bi glede ognja pri Veseljakovih ne bil imel svojih misli, in v bistvu so konečno prišli vsi na eno in isto, in kar so vsi mislili, je delalo čast bolj Veseljakovi prebrisanosti, kakor pa njegovi poštenosti. Vendar je vsakdo skrbno pazil, da ne bi javno izrekel kake gotove sodbe, kajti za enkrat so bila to le sumničenja in domnevanja, na drugi strani se je pa sleherni bal priti v ožjo dotiko z gosposko ali pa celo iti pričevat in prisegat.

Hujše pa je že bilo, da je takoj drugi dan prišel orožnik in pri Veseljaku poizvedoval, s čim se je bavil po svojem prihodu iz mesta pa do izbruha ognja. Veseljak ni videl vzroka, da bi povedal kaj drugega kot golo resnico. A kljub temu je že naslednjega dne dobil od sodnije povabilo.

Sodnikova vprašanja so bila navidez sicer nedolžna, a vendar jih ni bilo vedno tako lahko odgovoriti, ker je poleg zunanjih dejanj hotel zvedeti tudi razloge in vzroke. Pa ne samo povodov za to in ono, hotel je vedeti tudi vzrok, zakaj je Veseljak storil ravno to in ne kaj drugega. Vobče pa je bil sodnik silno ljubezniv in prijaznost sama. Prav kakor s sebi enakim je kramljal z Veseljakom. Kdor bi ga bil poslušal, bi bil menil, da hoče dati svojega sina k staremu kolarju učit, tako velikansko zanimanje je kazal za to koristno kolarsko umetnost.

»Torej, ljubi mojster Veseljak, večerjali ste, kajneda? Kaj ste delali pa po večerji?«

»Nato sem šel pod streho izbirat les za kolesa.«

»Torej les za kolesa! Toda prosim, sedite vendar. Prišli ste peš od doma in gotovo vas je pot utrudila. Tako. In sedaj se bova pa prav po domače pomenila o celi stvari. — Torej les ste iskali pod streho. Ali niste mogli s tem počakati za drugi dan?«

»Kakor se vzame; prihodnji dan bi mi to vzelo precej časa, zato sem si hotel pristoriti.«

»Koliko časa bi vam bilo približno vzelo?«

»Najmanj četrt ure, morda še več. Kaj takega se ne da zračunati na ure.« 

»Glejte torej, to je malenkost, ki ni vredna besedi. Les bi bil lahko počakal do zjutraj. Ako bi ne bili šli zvečer pod streho, bi pri vas ne bilo gorelo.« 

Veseljak je zmajeval z glavo. »Star človek sem že, gospod sodnik, in svoje rokodelstvo izvršujem, kakor sem se ga priučil. In moj oče, Bog jim daj dobro, so mi še kot vajencu vedno zabičevali: vsako delo, s katerim misliš zjutraj začeti, pripravi in uredi že zvečer. Pri nobeni stvari ne izgubi človek toliko časa, kakor pri iskanju tvarine in orodja. Človeku se zdi, da nekaj dela, pa vendar ne pride naprej. Prvi udar s sekiro, prva žagina rez mora zjutraj v polno delo. Tako so me učili moj pokojni oče in tako delam, odkar pomnim. Pa tudi, ako bi bil šele zjutraj pripravljal les, bi bilo kljub temu gorelo.«

»Če tako zagotovo trdite, morate vendar vedeti, kako je ogenj nastal, in to bi jaz rad vedel.«

»Ne, gospod sodnik, ravno tega ne vem. Prav zaradi tega, ker nisem prav nič v zvezi z nesrečo, je vseeno, ali bi bil zvečer ali zjutraj šel pod streho po les.«

»Toda pod streho je bila vendar tema in v temi niste mogli izbirati.«

»Imel sem seboj svetilko.«

»Navadno svetilko pod streho med samim suhim lesom? Sedaj smo pa skupaj, dragi moj. Dobro poznam kmečke svetilke. Okroginokrog razbite šipe, stenj zogleni in noče goreti, treba je vedno snažiti in popravljati. Sedaj razumem celo stvar.«

»Jaz pa ne razumem, gospod sodnik.«

»No, to je vendar enostavno. Košček gorečega stenja je padel na tla, morda med trske in oblanice, ali ga je pa veter zanesel v streho. Tam je tlelo naprej, vi ste šli pa nič hudega sluteč mirno v sobo. Četrt ure pozneje je pa že divjal požar nad vašo glavo.«

Veseljak je zopet zmajal s sivolaso glavo. »To ni mogoče. Že mnogo let imam opraviti z lesom, gospod sodnik; mnogo zimskih večerov sem že prečul pri luči in vem, kako mora človek ravnati s takimi stvarmi. Moja svetilka je bila skoraj nova in dobro zavarovana. Odprl je med tem časom nisem nikdar in prevrnila se mi tudi ni.«

»Toda, če si človek prižge pipo, ne gleda vedno prav natanko na svojo okolico.«

»To je res.«

»Torej, vidite. Že meni samemu se je tako zgodilo. Človek nevede vrže še gorečo vžigalico od sebe; ta pade med suho gorivo in nesreča je tu. Tako je bilo tudi v vašem slučaju.«

»Da, tako bi se bilo lahko zgodilo, ako bi bil kadil. Veste, rad ga prižgem eno pipico; toda delo je delo, in zabava je zabava, oboje skupaj ne gre. Zvečer v sobi pokadim eno merico, drugače pa ne. Ni človeka, ki bi me bil kdaj pri delu videl s pipo v ustih, niti v delavnici, niti pod streho, niti zunaj hiše.«

»Če je pa tako, mi ostane stvar nejasna. Ali niste prav ničesar zapazili, ko ste šli izpod strehe?«

»Ničesar.«

»Hm. Koliko časa je potem trajalo, da je izbruhnil ogenj?«

»Les sem nesel v delavnico in odšel v sobo, kjer sem si nabasal pipo in prižgal. Hči je bila že v sobi. Potem sva med seboj kramljala, morda pol ure. Toliko časa pa ogenj v strehi ne ostane skrit. Ko sem šel izpod strehe, je bilo vse v redu.«

»Hm, hm,« je ponovil sodnik. Nekaj časa je pomišljal, nato se je pa hipoma sklonil k Veseljaku, kakor bi mu naenkrat padla v glavo kaka pametna misel. »Ali ne sumite nobene osebe, ki bi bila v stanu kaj takega storiti?«

Veseljak se je začudil. »Na sumu da bi imel koga?«

»Zlobnih ljudi je povsod dosti,« je nadaljeval sodnik s priglušenim glasom. »Ali nimate nobenega sovražnika, ki bi vam bil to zagodel?«

»Ne vem, da bi ga imel.«

»Vi ste se nahajali v neprijetnem položaju. Povišali so vam zavarovalnino in zavarovalnica vas je že nameravala izključiti. Lahko je tedaj mogoče, da je to priliko kdo porabil. Zažgal vam je nad glavo hišo v nadi, da pade sum na vas samega.«

»Čemu? Treba mi je bilo napraviti le streho iz opeke.«

»To bi vas bilo stalo le mnogo popravila, hiša bi pa kljub temu ostala stara. Z denarjem, ki ga človek dobi od zavarovalnice, se lažje zida.«

»Toda pošten človek zaradi tega ne bo sam zažgal hiše. Kar se pa tiče stroškov ... Gričar bi bil pač nekaj dal za to.«

»Gričar? Kako to?«

»On bi rad imel del vrta, na katerem je stala moja hiša.«

»Ali ste mu to obljubili v slučaju, da pogorite?« 

»Ne.«

»Torej mu ni bilo na tem nič ležeče?«

»Pač, ako bi enkrat hiše več ne bilo, bi imel vsaj upanje. Dokler je pa stala hiša, ni bilo misliti na vrt.«

»Nekoliko sumljiv se vam pa vendar zdi?« 

»Ne.«

»In vendar ste ravnokar rekli ...«

»Če mu je bilo nekoliko na tem ležeče, da bi se iznebil hiše in dobil vrt, s tem še ni rečeno, da je on požigavec, gospod sodnik. Ko sem zjutraj po ognju z njim govoril, mi je s svojimi besedami skrivaj namigaval, kakor bi hotel reči, da sem jaz sam zažgal in da mu moram tedaj v vseh rečeh biti pokoren. Nato sem mu pa tudi jaz dal razumeti, da je ravnotako mogoče, da je on sam imel svojo roko zraven. Pozneje sem se pa premislil. Tudi če bi imel sum ostati na meni, Gričar ni kriv, kajti v mojo hišo ni prišel. Ako bi bil pa zažgal od zunaj, bi tega ne bil storil ob času, ko so bili na cesti še ljudje, ki bi ga bili lahko videli. In kar je glavno, jaz mu kaj takega ne morem prisoditi. Zaradi malenkostne želje pač ne bo tak kmet, kakor je on, požigavec.«

Sodnik je vstal. »Če je pa tako, oče Veseljak, ostane stvar za vedno tajna. Sedaj ste odpravili in lahko greste. Pozdravite hčerko v mojem imenu. Sem čul, da je vrlo dekle. Z Bogom, Veseljak!«

Počasnih, mirnih korakov se je Veseljak bližal vratom.

»Veseljak!«

Sodnik je mahoma zopet stal pred njim. Položil mu je desnico težko na ramo in zapičil svoje oči v njegove, kakor bi ga nameraval predreti. »Veseljak, vi ste svojo hišo sami zažgali!«

Veseljak je prenesel ostri sodnikov pogled. »Ne, gospod sodnik, tega jaz nisem storil, in upam, da tudi vi kaj takega ne mislite o meni.«

»Tedaj pojdite v božjem imenu, prijatelj.« Podal mu je prijazno svojo desnico.

Ko je Veseljak zapustil sodnikovo sobo, je sodnik zamišljen položil roko na čelo. »Ali je starec zakrknjen grešnik ali pa je njegova duša čista kakor zlato.«

IV.

Po požaru so se Veseljakovi naselili v prazni najemniški hišici v bližini. Ko je bil Veseljak z doma pri sodniji, je Gričarjev France porabil to priliko, da se je sešel z Miciko, ko se je ta ravno mudila na pogorišču. Hotel je govoriti z njo nekaj zaupnih besed.

Plot, ki je ločil oboje posestvo, je bil med požarom podrt na tla. France je mogel torej stopiti do Micike, ne da bi mu bilo treba plezati čez plot. To mu je ugajalo in nič boljšega si ni želel tudi za bodočnost. Zato je bilo njegovo zasebno mnenje to, da je sploh nepotrebno plot zopet postavljati nazaj. Toda, kakor rečeno, za enkrat je bilo to samo še njegova misel; kaj meni o tem Micika, to je bilo še vprašanje, in na to vprašanje je hotel dobiti sedaj odgovor.

»Micika ... jaz mislim,« tako je začel nekoliko v zadregi, »midva ne potrebujeva plota ... Zato pravim, da je tudi najbolje, če ga sploh več ne postaviva, Micika ... In če ti rečeš ... ali kaj meniš ti, Micika?«

Micika je sramežljivo pogledala v tla in ničesar odgovorila. France je zastonj čakal odgovora.

»No, Micika, kaj praviš vendar na to?« je vprašal zopet in jo lahko prijel za roko.

Micika je molčala, a dvignila svoje oči in pogledala mladeniču naravnost v obraz, pogledala tako odkritosrčno, da jo je France razumel takoj ...

Še nekaj časa sta stala na pogorišču in se pogovarjala, tedaj se France ozre po vrtu in zagleda pritlikavca. Plazil se je ob zidu in nazadnje izginil za čebelnjakom koncem skednja.

»Glej, Micika, Gašper hodi tamkajle. Kaj ima vendar opraviti pri čebelah?«

»Pusti ga, pusti, France. Meni se revček vedno tako smili. Prav dobra mu hočeva biti — potem.«

France in Micika sta se ločila z zagotovilom, da se proti mraku še enkrat sesnideta, da si povesta, kako bosta njuna očeta sprejela vest o nameravani spremembi. Oba sta sklenila vsak svojemu očetu takoj razodeti svoje želje, saj vzroka odlašati nista imela.

France je bil dobre volje. Njegovi Miciki pač nihče ni mogel kaj očitati. Odkar je iz njenih ust slišal: da, se mu je vse drugo zdelo malenkost. Ko je pa potem stal pred svojim očetom, se vendar ni mogel iznebiti neke čudne tesnobe okrog srca. Zato je začel kolikor mogoče splošno:

»Oče, z Veseljakom boste morali govoriti.«

»Kako to?«

»Zato, menim, ker bi potem ne bilo treba več postavljati plotu med obemi posestvi.«

Brez dvoma bi bil France mogel in tudi moral svojo srčno željo in svoje mnenje izraziti določneje; toda tudi Miciki je tako rekel in razumela ga je takoj. Isto je pričakoval tudi od svojega očeta. Njemu, Francetu, je bila spojitev obeh vrtov le znamenje za združitev obeh rodbin, nič drugega. Enega brez drugega si niti misliti ni mogel. Toda žal ni vedel, da njegov oče sicer želi spojitev vrtov, ne pa spojitev rodbin.

In Gričar? Njegove misli so se vrtile edino okrog Veseljakovega vrta. Od požara sem je mislil edino le na to. Zato mu je sedaj kaj dobro delo, ko je iz ust svojega lastnega sina in svojega naslednika čul svojo lastno željo. Da se pod Francetovimi besedami skriva globokejši pomen, tega niti slutil ni.

Tako sta tedaj oba mislila, da popolnoma razumeta drug drugega in pogovor se je razpredel dalje.

»Le storite to, oče, in govorite z mojstrom Veseljakom,« je rekel France.

»Saj sem že govoril, pa noče nič slišati o tem. Toda bo moral. Prisilil ga bom. Zanesi se. Mora!« je godrnjal nevoljno Gričar.

France se je nemalo čudil sam pri sebi. Da bo njegov oče privolil, no ja, o tem pravzaprav ni dvomil. Saj je bila vsaka kmetija ponosna lahko, če bi dobila tako gospodinjo, kakor je Veseljakova Micika. Kakor rečeno, o tem ni bilo dvomiti in France je s tem računal. Da je pa njegov oče že naprej uganil vse njegove misli in želje in celo sam že delal za njih uresničenje, to se mu je zdelo pa vendar preveč čudno.

Bil je veselo presenečen in v njegovem srcu je vstal čut hvaležnosti nasproti očetu. Tako zelo skrbi zanj njegov oče! In nič, prav nič ni vedel o tem. Kako se bo Micika čudila, ko ji še danes pove to novico. Od pritlikavca je prej govorila. Tudi z njegovim očetom bo potem tako dobra in ljubeznjiva.

Vsa stvar je bila sedaj torej odvisna le še od Veseljaka. Toda France se ni ničesar več bal. Oče Veseljak mu je vedno kazal nasproti tako dober in prijazen obraz; kakor hitro bo tedaj slišal, da je od tega odvisna sreča njegove Micike, se bo brez dvoma dal omečiti. Njegov oče mu seveda ni mogel ničesar omeniti o Miciki, ker ni še vedel, kakšnih misli je ona. Toda sedaj hoče sam govoriti z njim. In ker mu je dvakrat danes šlo vse tako po sreči, je bil prepričan, da mu tudi tretja naloga ne izpodleti. Sam pri sebi je bil še celo vesel, da je bil oče naletel na težkoče. Človek se najraje sam bori za svojo srečo.

»Če nimate nič proti temu, oče, bi jaz sam govoril z Veseljakom o tej zadevi. Trdno sem prepričan, da mi ne odreče.«

»Fant, če to dosežeš, sam ne vem, kaj bi dal.«

To nenavadno očetovo razpoloženje bi se bilo Francetu moralo zdeti nekoliko sumljivo, toda on je mislil pri tem na druge reči. Res, do danes še ni nikoli zapazil, da bi bil njegov oče tako navdušen za Miciko, pa kaj to; tudi sam še ni vedel do današnjega dne, da mu je tako dobra in naklonjena. Še celo takrat, ko mu je sama priznala, ni vedel, ali bi verjel ali ne. Tako je bilo morda tudi z njegovim očetom. Na očeta zadnja leta ni tako natanko pazil, kakor na Miciko, zato ni čuda, da je ostal na nejasnem glede njegovega mnenja o Miciki.

Tako je tedaj prišlo, da je France zagotovil svojega očeta, da hoče Veseljaka pregovoriti.

»In kakor hitro bo rekel da, oče, ga takoj pripeljem semkaj, da se takoj vse potrebno domenita.«

Tako se je končal pogovor med očetom in sinom.

V.

Z mešanimi čuvstvi je Veseljak zapuščal sodnijsko poslopje. Bil je sicer prost, smel je še domov, toda bogve, kakšne bridkosti in grenkosti so ga čakale še v bodočnosti. Mislil je na hčerko. Ona ni vedela, kaj ga je vedlo v mesto; nikomur ni črhnil besedice o tem, da je bil povabljen pred sodnijo. Bil si je popolnoma v svesti svoje nedolžnosti; toda sedaj na poti domov je zgrozo in strahom v srcu mislil na to, kaj bi se bilo lahko zgodilo. Če bi ga bili obdržali v ječi! Mrzel pot ga je oblil pri misli, kaj bi bilo z Miciko, če bi se ne bil vrnil domov. Zato se je kesal, da ji ni prej vsega povedal, da ne gre prostovoljno v mesto. Res, to je naredil le zaradi tega, da ji ni napravljal skrbi in žalosti, toda prav ni bilo. Zato je sklenil, da ji še nocoj vse natanko pove, da bo pripravljena, če bi imela njega zadeti kruta usoda.

In še nekaj drugega je sklenil. Do sedaj se je pomirjeval z mislijo, da je bil le nesrečen slučaj vzrok požaru; to misel si je bil zdaj izbil iz glave. Ko je govoril s sodnikom, se mu je jela v prsih dvigati neka slutnja; poiskati je moral torej krivca, to je bil dolžan svojemu otroku, da ga obvaruje sramote in zaničevanja, dolžan samemu sebi in svoji časti.

Nekoliko zmedena je stopila zvečer Micika pred svojega očeta. Povedati mu je hotela, kar sta se bila dogovorila s Francetom, in ga tako pripraviti na spremembo, ki je vsled tega morala nastopiti med obema sosedoma. Toda vsak začetek je težak. Celo popoldne je premišljevala, kako bo začela govoriti, a nič pametnega ji ni hotelo priti na um. Da, ako bi imela še dobro mater! Nje bi se oklenila okrog vratu in ji pošepetala v uho svojo sladko skrivnost. Toda z očetom je vse drugače. Hči očetu ne more povedati kar naravnost in natanko, kaj misli in čuti, tako je menila Micika. Konečno se je za silo izmislila primeren uvod, kako bo nagovorila očeta, a ko je stala pred njim, ji je naenkrat postalo vroče, kri ji je zalila obraz in na mestu je pozabila vse.

Oče je bil preveč zatopljen v svoje misli, da bi bil zapazil zadrego svoje hčere. Njej se je pa zdelo kot nalašč, da je bilo treba prej pripraviti večejo; medtem je upala zopet najti pozabljeni začetek.

Ko je Veseljak molče začel večerjati, se je Micika nemirno premikala po stolu semintje. Sedaj mora govoriti, če noče zamuditi sestanka s Francetom; toda nikakor ni mogla najti prve besede. Oče je odmaknil skledo in pomolil en očenaš; ni mogel mnogo jesti.

»Micika, nekaj žalostnega ti imam povedati.«

»Oče! Moj Bog, kaj se je zgodilo?«

In sedaj ji je izlil vse svoje srce z vsemi bridkostmi in težavami.

»Toda oče, ljubi oče, to je vendar nekaj strašnega! In kaj bo rekel France na to! In, moj Bog, popolnoma sem pozabila, da sva se dogovorila, da se v mraku sestaneva. Toda jaz grem in ga pripeljem semkaj. On je pameten človek, on bo vedel, kaj storiti.«

»Katerega Franceta misliš?«

»Gričarjevega Franceta vendar. Danes hoče z vami govoriti, če bi se smela midva poročiti.«

Sedaj je spravila na dan brez uvoda, brez priprave. Micika se je ustrašila, ko se je zavedla svojega čina. Kakor popoldne je povesila oči in njena roka je v zadregi iskala rob predpasnika.

Veseljak je začudeno pogledal hčer. Tega nikdar ni pričakoval. »Ta!« se je nekako tuje glasilo iz njegovih ust. Potegnil je z roko preko čela, kakor bi hotel prepoditi kako zlobno misel.

Med zaslišanjem je bil sodnik izrekel sumnjo proti Gričarju in on je soseda zagovarjal in branil. Sedaj mu je pa ta sum znova vstajal v duši; Gričarju je bilo ležeče na uničenju njegove hiše — drugemu ne. In sedaj je pa prišel sin istega Gričarja in želi njegovo hčer, njegovo edino dete. To je nerazumljivo. Zopet je potegnil z roko preko čela.

Toda še predno si je Micika zopet pomogla iz razburjenosti in predno je njen oče mogel priti do kakega sklepa, so se začuli koraki po veži.

France ni dobil Micike na dogovorjenem mestu; srce mu pa ni dalo, da bi bil mirno čakal. Micika je morala biti doma, in on je prinašal veselo vest. Zato je hitel proti stanovanju Veseljakovih in sedaj stal na hišnem pragu.

»Dober večer, oče Veseljak — dober večer, Micika!«

»Bog daj, France!«

France je obstal in čakal, da ga povabijo, naj vstopi; povabilo pa ni sledilo takoj. Micika je stala s povešenimi očmi in molčala; Veseljak je uprl srepo oči v Franceta, kakor bi mu hotel zreti v njegovo srce, in tudi molčal.

Tedaj se je mladenič naenkrat domislil besedi svojega očeta, da mu Veseljak nasprotuje, da mu noče dati Micike. Toda tudi sedaj se je potolažil. Zahteval je od Veseljaka njegovo najdražje, njegovo edinico, tedaj se ni smel čuditi, če je ta resno preudarjal in si natanko ogledal njega, komur je hotel izročiti svoj zaklad.

»Sedi vendar, France,« se je konečno oglasil Veseljak. France je sedel. Besed, da bi kaj pametnega odgovoril, ni našel.

Oče Veseljak mu je pomagal dalje. »Vem, kaj te je privedlo k nam. Micika mi je že povedala. Prihajaš zaradi tega?«

»Da, oče. In prav prisrčno bi vas rad prosil, da mi prošnje ne odrečete. Po nesreči se je podrl plot med našim in vašim vrtom, in tedaj sva se z Miciko dogovorila, da najbolje kaže, če ga ne postavimo nazaj.«

Veseljak je prijel z roko za čelo. Vrt! Vedno zopet vrt! Razumel je mladeniča, kaj je hotel. Že Micika mu je bila prej nekoliko namignila. In kar je France rekel in kakor je rekel, to je bilo vse prav in dobro. Toda beseda plot mu je zopet poklicala v spomin hišico, ki je ležala sedaj v pepelu; v istem trenutku je v njegovem srcu zopet oživelo vse, kar je bilo v zvezi s požarom — tudi njegov sum.

»France, povem ti, da bi mi bil vsak trenutek dobrodošel zet, kajti poznam te, in nobenega boljšega bi ne mogel želeti svoji hčeri. Prej! Čuješ, France? Toda sedaj je to nemogoče.«

»Oče!« je vzkliknila Micika.

»Oče Veseljak!«

France je hotel še dalje govoriti, toda Veseljak je takoj nadaljeval. Mirno je donel njegov glas.

»Moja hiša je vpepeljena, France. Veš, da ima cela vas mene za požigalca?«

»Ne, oče Veseljak! In tudi ni res, da bi bili vi to storili. Roko dam v ogenj za to.«

»Ali veš, da sem danes stal že pred sodnikom zaradi tega? In če stojim sedaj še tu pred vama, svoboden, pri svoji mizi, to le zaradi tega, ker mi niso mogli ničesar dokazati. Ali veruješ, da pridejo vsak hip lahko zopet in me za dolgo let vržejo v temnico? Ali hočeš za ženo hči moža, kateremu se obetajo take stvari?«

»In če je temu tako, kakor pravite, če vas zapro radi stvari, ki je niste zakrivili, ali ni ravno v tem slučaju potrebno, da dobi Micika človeka, ki bi ji stal ob strani? Dajte jo meni, oče Veseljak!«

Veseljak je globoko zasopel.

»Ali veš, da me je tvoj lastni oče obdolžil požiga, da mi hoče naprtiti nekaj, kar je storil morda ...«

»Mojster Veseljak!«

Stari mož je obstal. Tega ni smel povedati — tega ne! Smrtnobled je France vstal in s srpim pogledom zrl Veseljaku v obraz.

»Veseljak, vi se motite. Moj oče ...«

»Me je obdolžil požiga — iz oči v oči. Ne naravnost, a razumel sem ga in sem mu vrnil, kar mu gre. Tudi on je mene razumel. Pogorišče nas loči, veš, France. Zato se ne more zgoditi, kar želiš.«

»Ne, mojster Veseljak, to ni mogoče, to ne more biti. Mojega očeta niste prav razumeli. Usodepolna pomota je to, verujte mi.«

»Ali ve tvoj oče, da si tu pri meni, in kaj da hočeš?«

»Seveda. Saj so mi še celo sami dajali pogum, da naj grem. Samega veselja ne bodo vedeli, kaj bi storili, ako pridete sedaj z menoj, da se vse potrebno dogovorita.«

Pri teh besedah je Veseljak vstal. »Tako, praviš, je rekel tvoj oče?«

»Da, tako so rekli. Zato pa pojdite takoj z menoj, in tudi ti, Micika, pojdi. Nesporazumljenje se mora razjasniti, pa bo vse dobro.«

Veseljak je težko dihal. Če je bila stvar taka, kakor je trdil France, kaj je bil potem vzrok, da je sosed naenkrat izpremenil svoje mišljenje? Če vzame njegovo hčer za snaho v svojo hišo, potem je njegov cilj v resnici dosežen, vrt je njegov. Toda ta pot do vrta mu je bila odprta že prej. Zakaj ni tega povedal takoj ono jutro po požaru, zakaj mu je takrat pretil, da ga naznani? Čudno bi bilo, da bi moža, čegar hčer hoče za ženo svojemu sinu, dolžil požiga. Ali ga je do premisleka privedla zavest lastne krivde? Morda je bil temu vzrok strah, da mu pridejo na sled.

Stari mož je težko sopel. Čez nekaj časa se je zdrznil. Do jasnosti mora priti med njim in onim — do jasnosti za vsako ceno!

»Micika, opravi se. Greva s Francetom,« je rekel.

Na mizi pri Gričarju je gorela petrolejka. Okna so bila zagrnjena z zavesami; po sobi pa je hodil gospodar nemirno gori in doli. Mislil je na sina, in kar je ta govoril o Veseljakovem vrtu.

»Vendar!«

V sredi sobe je Gričar obstal. Po kamenitem tlaku pod oknom so se oglasili koraki. Fant je torej vendar dosegel. Sedaj prihaja domov in Veseljak z njim. Skoraj verjeti ni mogel, da se bo dal sosed pregovoriti, zato je z napetostjo pričakoval, kedaj prideta. Sedaj sta bila tu. Vendar!

France je odprl vežna vrata. Kakor navadno je bila v veži tema. Zato je šel naprej, da odpre tudi vrata v sobo. Veseljak mu je sledil in za njim Micika. V trenutku, ko sta hotela stopiti v vežo, je tik mimo Micike smuknilo majhno, neznatno bitje, in istočasno je začutila v nosu oster duh.

»Gašper!« je vzkliknila presenečena. Odkar so bili namreč pogoreli, ni pritlikavca več videla.

Že je izginil v temi. »Micika — Micika!« se je naenkrat oglasil iz daljave, kakor navadno kličejo otroci, ako se drug drugemu poredno skrivajo.

Micika ga je pustila in šla za drugimi v sobo. Vrata so bila odprta, tako da je sedaj luč svetila tudi po veži. Ko je stopala po veži, ji je še vedno silil v nos oni ostri duh, kakor duh tleče gobe, s kakoršno so si včasih moški prižigali tobak. Micika se ni spominjala, da bi bila kedaj videla Gašperja kaditi.

»No, to je lepo od vas, sosed Veseljak. Res, to me veseli, da pridete,« je pozdravil Gričar svojega soseda. Da je tako mislil tudi v srcu, o tem je pričal njegov veseli obraz. »Torej sedite. Ti tudi, Micika; potem se takoj pogovorimo.«

Tudi Veseljak je obstal, skoraj svečana resnoba se mu je brala z obraza. Z velikimi, svetlimi očmi je srepo pogledal Gričarju v obraz. »Ali vse to resno mislite, kar pravite, sosed?«

»Seveda. Saj sem vam govoril o tem že prej.«

»Meni?«

»Zadnjič vendar. In kar sem bil takrat v naglici bleknil — no, ne mislite več na to, bila je seveda neumnost. Živa duša ne misli resno kaj takega. To je samo, da ljudje nekaj govorijo.« 

»Toda jaz sem bil danes zaradi tega pred sodiščem.«

»In sedaj ste zopet tukaj. To je vendar najboljši dokaz, da je vse zlobno govorjenje le grda laž.«

»Tako pravite vi. Jaz bi pa rad vedel, kdo je zažgal, kajti zažgano je. To moram vedeti, prej ne najdem več pokoja na zemlji. Ali naj se dan za dnem tresem, kedaj mi vstopi orožnik za hrbet? Zato moram izvedeti, kdo mi je vpepelil hišo, in zato tudi prihajam nocoj k vam, sosed. Preden nisem na jasnem, kdo je požigavec, toliko časa moja hči ne more biti nevesta vašega sina.«

Gričar je pri teh besedah debelo pogledal in se neznansko zaničljivo namrdnil. »Kaj pravite?«

»O kaki poroki med Miciko in Francetom ni misliti, dokler se ne pojasni stvar glede požara.«

»Kako vendar pridete na to misel? O kaki snubitvi vendar ni govora — in tudi nikdar ni bilo.«

»Ne? Tu stoji vaš sin. Pred pol ure je bil pri nas in je v vsej resnosti zaprosil za roko moje hčere. Jaz sem mu odrekel. Tedaj je pa dejal, da veste tudi vi o tem, da ste ga vi sami poslali. Da boste pa vedeli tudi vzroke, zakaj sem odklonil, zato sem prišel sedaj k vam, da vam jih povem. Sedaj pa naenkrat trdite, da o tem niti govora ni bilo. Mislite, da sem prišel zato, da bi vam ponujal svojo hčer? To je vaš sin, vprašajte ga.«

Gričar je postal rdeč od jeze. »Lagal je, da boste vedeli. Midva sva govorila o vrtu, ne pa o snubitvi. Vrt hočem imeti od vas. Zato sem ga poslal, naj vas pripelje semkaj. O vaši hčeri nisva govorila niti besedice. Hčere požigavčeve nočem k hiši ... Nikdar!«

»Oče, kaj govorite! Veseljak vendar niso storili tega,« je zaklical France ves prestrašen.

Veseljak se je vzravnal pokonci in iz oči so mu švigali bliski svete jeze. »To ve on sam najbolje, ker je bil on sam tisti.« Vsaka beseda se je glasila, kakor bi zbadal z nožem.

»Oče!« je zatarnala boječe Micika.

Oči obeh sosedov so zažarele. Brez dvoma bi bila skočila drug na drugega, da nista stopila med njiju France in Micika.

Hipoma pa sta se jeza na obrazih obeh možakarjev in strah v očeh njunih otrok izpremenila v brezmejno osuplost. Vsi so umolknili kakor obnemeli, nihče se ni upal ganiti.

Kosti in mozeg pretresujoč glas je od zunaj prihajal na njihova ušesa. Plat zvona je bilo in po vasi se je razlegal krik: »Gori! Gori!«

VI.

Čudna vznemirjenost se je bila polastila cele vasi. Nekaj tednov sem so se požari vedno ponavljali. Začelo se je pri Veseljaku; nato so pogorela gospodarska poslopja nekega kmeta in tako je šlo naprej. Ogenj se je pokazal sedaj tu in sedaj tam. Kdor je še danes imel streho nad seboj, je moral biti pripravljen, da bo jutri stal pred kupom ožganega tramovja. In vedno je začelo goreti ob istem času, namreč kmalu po mraku; vedno se je prikazal ogenj na istem mestu, v strehi poslopja.

Kakoršna je bila stvar sedaj, je bila vsaka misel na slučaj izključena. Zlobna roka je bila tu vmes, o tem ni bilo nobenega dvoma več. Tudi javno mnenje glede Veseljaka se je izpremenilo v hipu, ko se je izkazalo, da je bilo uničenje njegove hiše le prvi člen v verigi cele vrste podobnih nesreč. Toda kje iskati krivca? Kmalu je prišlo celo tako daleč, da so nezaupljivo pazili drug na drugega.

Orožnik se je nastanil v vasi. Ljudje so začeli stražiti; po trije in trije so od mraka dalje hodili po vasi in po vrtovih, a vse skupaj ni pomagalo. Sedaj se je užgalo tukaj, sedaj zopet tam. Ko se je pa dogodil slučaj, da je prav v trenotku, ko so stali zraven vaški čuvaji, začel goreti neki hlev, tedaj se je polastil ljudi babjeveren strah.

Gričar in sin nista od onega večera dalje nič več govorila glede Micike, a kljub temu sta vsak zase premišljevala zadevo. Javno mnenje se je bilo preobrnilo v prid Veseljaku in Gričarju ni ostalo to prikrito. Vsled tega je bil tudi sam prisiljen opustiti vsako natolcevanje. Toda kaj je bila posledica tega? S tem je izgubil zadnje sredstvo, s katerim bi bil mogel pritiskati na Veseljaka, da bi mu bil prepustil zemljišče, in v tem trenutku je tudi razmerje sinovo do Micike dobilo drugačno lice. Vedno se je upiral vsakemu takemu razmerju, a zgodilo se je ravno nasprotno. France je dekle v vsej resnosti zasnubil in izjavil, da je ne pusti za noben denar. In Gričar ni imel nobenega drugega naslednika.

Gričar je začel računati, koliko bi bila vredna Micikina dota. Ni imel sicer mnogo pričakovati, a beračica tudi ni bila. Marsikateri kmet bi bil vesel, če bi jo dobil k hiši za nevesto. Veseljakov sosed na nasprotni strani je imel tudi sina; če bi ta zasnubil, pade plot na oni strani. Vrt, ki je od davnih časov pripadal Gričarjevemu posestvu, bi bil za vedno izgubljen. In vrhu tega se je Gričar sedaj sprl z Micikinim očetom, tako da je bilo vsako zbližanje med njimi skoraj nemogoče.

France je videl Miciko le redko in tudi takrat le za trenutek. Bilo je bolje tako, in njuna ljubezen ni trpela vsled tega. Ko sta se zopet nekoč srečala, je Micika izrazila neko bojazen.

»Jaz ne vem,« je začela, »kaj je sedaj z Gašperjem. Silno čudno se obnaša. Kakor hitro me zagleda, se mi potuhnjeno umakne. Nikoli več me ne pokliče, dočim me je smel prej le videti, pa je takoj priletel k meni. Ko smo šli oni večer k vam — saj veš — je smuknil mimo mene skozi vrata. Dišal je po goreči gobi in vendar on ne kadi. Takoj nato pa je začelo goreti. France, France, jaz ne vem ...«

Mlada človeka sta si pogledala v oči. Eden drugemu sta brala misli. »Toda kaj takega bi bilo vendar nemogoče,« je dejal France tiho.

»Jaz tudi ne trdim za gotovo, toda samo povem ti, da pazi na Gašperja. Ni več tisti, kakor je bil nekdaj.«

France ni mogel tega nikakor verjeti, a da bi pomiril deklico, je začel paziti na Gašperja. Pri tem je naletel sam na mnoge sumljive znake. Pritlikavec se mu je umikal, kar ni bila njegova navada. To je bilo prvo.

Nekega večera je gorel nek skedenj koncem vasi. Ko je France dirjal čez vrt, je nepričakovano naletel na Gašperja. Skrit za sečjo je ležal v travi in glupo gledal požar. Njegove drugače brezizrazne poteze je prešinjala divja, pijana strast. Tako je bil zaverovan v ogenj, da ni čul Francetovih korakov.

»Stric, kaj delaš tu?« je vprašal France.

»To je lepo! To je lepo!« je zavrisknil pritlikavec kakor vinjen. Potem se je pa videlo, kakor bi se bil zavedel, kaj je rekel, in se je splazil preč. Od sedaj je France podvojil svojo pazljivost.

Prihodnji dan je videl pritlikavca, ko je izginil za čebelnjakom. Spomnil se je, da je to že nekoč prej vzbujalo njegovo pozornost; zato je šel za njim. Gašper je stal pred majhno drvarnico, kjer se je nahajalo vsakovrstno orodje, ki se rabi pri čebelah. Ravnokar je izpustil iz rok majhno pločnato škatljico. Ne da bi kaj rekel, je France stopil k njemu. Odprl je škatljico in se prestrašil v dno srca.

Kadar je hotel Gričar umoriti kak panj, je v zemljo izkopal jamo, v jami obesil gorečih žveplenih niti in čez postavil panj s čebelami. Te žveplene niti je hranil v pločnati škatljici in to škatljico je imel v rokah pritlikavec.

Ko se je France ozrl okrog, je bil Gašper že izginil. Prestrašen je zdirjal fant za njim in ga klical. Odgovora ni bilo.

France je hitel pred hlev. Eden izmed hlapcev je videl pritlikavca, ko je hitel mimo; kam je šel, tega ni vedel.

»Pustite vse ležati in iščite ga! Na vsak način ga moramo imeti, drugače bo zopet nesreča.«

Gašperja ni bilo najti nikjer.

France je hitel v hišo, da pove očetu; ni ga bilo doma. Že pred eno uro je šel v vas, tako je pripovedovala dekla. Toda o pritlikavcu je nekaj vedela. Videla ga je iti pod streho. Koliko časa je bilo od tedaj, ni vedela povedati natanko.

France je hitel po stopnicah navzgor. Gašperja ni bilo videti, pač pa je zadej v skrajnem kotičku prasketalo nekaj rumenega in hitelo preko strešne slame proti slemenu. Požrešno je hlastalo okrog sebe in napolnjevalo podstrešje s sivim dušečim dimom.

France je planil po stopnicah na prosto. Zunaj so že vedeli, kaj je. Plamen je švigal iz Gričarjeve strehe.

Pred hišo se je zbrala množica in zrla prestrašeno navzgor. Vsak je vedel, kako deluje uničujoči element. Naenkrat se pri strešni lini nekaj zgane in prikaže se človeška glava.

Micika je stala med množico, zavpila je na ves glas. »Gašper je pod streho! Gori pri lini. Rešite ga, ljudje božji!«

Pritlikavec je ravno nameraval zapustiti podstrešje, ko je začul korake Francetove, se je skril in potuhnil. Ko je čez nekaj časa hotel zapustiti svoje skrivališče, je bilo že prepozno. Stopnice so že gorele.

Spodaj sta dim in plamen zabranjevala dohod. Vse, kar je bilo v hiši, je moralo postati žrtev plamena.

»Micika! Micika!« se je glasil njegov tanki glas s strehe.

»Ljudje, rešite ga!«

Nikdo se ni zganil. Kdo bo tvegal svoje življenje za nesrečneža, ko je bilo tako malo upanja, da ga reši?

»Gašper, stopi v lino in skoči doli! Mi te spodaj prestrežemo!« Tako je klicala Micika v smrtnem strahu. Pridrenjala se je skozi množico in razprostrla roki.

Pritlikavec jo je razumel. Za njim so švigali plameni. Samo ta pot mu je bila še odprta. Že je sedel v lini. Vaški kovač je potisnil Miciko v stran in stopil na njeno mesto.

Bolesten krik! Postava zgoraj se je spustila. Hresteč je zdrsnilo telo navzdol; toda kovačevi roki sta ostali prazni. Bodisi da ni prav odmeril razdaljo, bodisi, da se je nehote umaknil, prestreči padšega ni mogel.

Dvignili so nesrečneža in ga odnesli na stran. Micika je položila njegovo glavo v naročje.

Še enkrat je odprl oči ... »Micika! Micika!«

Gladila mu je čelo. »Bodi miren! Ne govori, Gašper! Kmalu bo zopet dobro.« In čez nekaj časa zopet: »Ali si ti naredil, Gašper?«

»Suval me je. Njegova hiša je morala pogoreti; toda vrabci so vedno letali drugam. Najprej k tebi ... In ogenj je bil tako lep!«

Osleklenele oči pritlikavčeve so obstale na divjem plamenu, ki je proti nebu švigal. »Tako lepo! Tako lepo!« so mrmrale njegove umirajoče ustnice.

Ko se je sesula v plamenih Gričarjeva hiša, je tudi življenje zapustilo onemoglo telo.

Kar je bilo v pritlikavčevih besedah še nejasnega, to je pojasnil mrtev vrabec v njegovi roki. Pri padcu je bil živalico zmečkal. Okrog vratu je imel ptič privezano žvepleno nit, na kateri je visel košček kresilne gobe. Ako je bila goba užgana, je začela počasi goreti tudi nit; preplašeni vrabci so zbežali v svoja skrivališča in požar je bil v strehi.

Ganjen je stal Gričar pred mrtvim truplom svojega nesrečnega brata. Ta potrtost je trajala tudi še, ko ga je tretji dan spremljal k zadnjemu počitku. Neveselo je bilo življenje rajnkega, neveselo in brez ljubezni. Ali se je moralo tako končati? Gričar je povesil oči v tla pred malo krsto, ki so jo visoko na ramah nosili možje. In ko je začela težka prst ropotati na krsto, tedaj je sklenil trdno, da hoče živečim dati, česar ni mogel dati več mrtvemu: ljubezen.

Zvečer po pogrebu je poiskal Veseljaka na njegovem stanovanju. »Pozabite, dragi sosed, kar sem vam storil hudega. Obžalujem vse in želim, da bi se nikdar ne bilo zgodilo.«

Veseljak mu je globoko ginjen ponudil roko, katero je Gričar obdržal v svoji. »In še nekaj, sosed. Nočem sedaj izpraševati. Danes ni dan za to; toda prišel bom zopet. Samo eno bi vas danes prosil: pozdravite Miciko v mojem in v imenu mojega sina Franceta.«

Še preden je prišla v deželo jesen, je iz podrtij v vasi vzcvelo novo življenje in kaj prijazno so se svetile v solnčnih žarkih nove rdeče strehe. Toda Veseljakove hišice niso več sezidali in ostanke podrtega zidu so popolnoma odstranili. Veseljak je izvrševal svojo obrt pri Gričarju, kjer so bili v stranskem poslopju priredili zanj delavnico. »Čemu mi bode hiša, če pa nimam za svoje rokodelstvo naslednika?« tako je imel navado reči.

Ko je zakraljevala pomlad, je stala Micika ob Francetovi strani pred oltarjem. Lep par je bil to in vso vas so povabili, da je bila priča njihove sreče. Gričar sam je tako hotel. »Dva ločena vrta sta združena, dva soseda spravljena in dve ljubeči se srci zakonski par. To je trikratni praznik, zato ne sme nikogar manjkati.«

Tako je govoril in tako se je zgodilo.

Leta so minula od takrat, marsikaj se je že izpremenilo tekom časa, a ljubezen pri mladem paru je ostala ista in sreča neskaljena. In kdor hoče pohvaliti kak zakonski par, tedaj pravi: Živita kakor Gričarjev France in njegova Micika.