Požegnani pirhi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Požegnani pirhi.
J. Kmet
Izdano: Vigred 21/4 (1943), 25–27
Viri: Vigred, št. 4,
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Spomladansko sonce je vabljivo sijalo, ko je Gorjančeva mati pripravljala za žegen. Slovesno in pobožno je pokladala v pisan jerbas: najprej kolač, ki je tako dehtel in je bila vsa hiša polna prijetnega vonja. Potlej je nastavila dolge hrenove korenike. Zapečeno vdolbino pri kolaču je napolnila s pirhi. Kajpak, na vsakega jih mora kaj več priti. Družina je velika. Saj je pet otrok. Pa same punce. V veži je ropotala Angelca; Julka in Rezka sta ribali v gornji sobici, okoli hiše je Micka pospravljala in pometala, Metka se je pa v drugem koncu mudila.

Dejala je v jerbas gnjat in pleče. Potlej še obroč klobas, pa je bil jerbas kar poln. Materi se je kar samo smejalo.

»Joj, pogača pa tako težka!« Kar dosti jo je imela vzdigniti. Visoka, lepo zapečena, na vse kraje prav, kakor bi jo umeril. Metka jo je pekla. Je že kar gospodinja. Tak kruh peče kakor nobena v vasi. Samo ko bi ... Eh, kaj bi se menila ... Mladost je neugnanost ... Saj ne rečem, da ni Tone dober fant, ampak gruntar je ... Po nevesto ne bo v kajžo hodil ... če bi pa res ... Oh, preveč sreče bi nam Bog dal. Tudi Metka sama bi se prevzela. Pomisli, človek božji: na Mejačev grunt ...

Zablodila je v mislih in komaj našla pot nazaj. Naravnala je pogačo na jerbas, poiskala vrvico in prevezala, nato pa pokrila s svežim prtičkom ter ga ob konceh spela s šivanko.

»Le brž, Metka, jerbas te že čaka,« jo je poklicala. Kar' nagledati se ga ni mogla. Bil je kakor gruntarski.

»Saj ne gori voda. Še zvoniti ni začelo!«

»Misliš, da te bodo čakali? ...«

»Ali nimam kaj obleči.« Pritekla je v hišo in začela iskati po omari. »Modro krilo pa belo bluzo bom oblekla ...«

»O, kajpak, vse pražnje ponosi ... denarja ne kopljemo!«

»Pa nič! Pa ne bom nesla ... taka pa že ne kakor ciganka,« se je začela jeziti, že kar na jok ji je šlo.

»Strupenska punčara, obleci, kar hočeš ... Samo brž, Metka!«

Zamajali so se zvonovi. Pri sv. Magdaleni sta zazvonila prva. Precej nato sta se pridružila ona dva pri sv. Katarini. Nežno in mehko sta s tresočim glasom zvenela v veliko soboto in oznanjala tihim vasicam pod seboj: Gospod je vstal! Od daleč so kakor čmrlji brneli dobrniški. Zdelo se je, da pojeta ozračje in nebo, da pojejo gozdovi in polja. Nežna melodija se je prelivala nad domovi, valovala prav do Kozjaka in Lisca, nato se pa vračala v stoterih drobnih odmevih.

»Pa se urno zaobrni! ...«

»Joj, mati, saj še šla nisem. Tako ste sitni ...«

»Kaj boš slonela pri tistih punčarah, ko te doma delo čaka. Jaz sem stara, ne morem več ...«

»Kaj bomo šle všenico žet?« Metka je bila hudomušna.

»Viš, kašen jeziček imaš. Kako boš shajala v svetu, punca!«

Metka je popravila predpasnik, ruto spustila za tilnik, spela z zaponkami lase ob senceh in zavihtela jerbas na glavo.

»Težko bo,« je zaskrbelo mater. »Bi ti Micka do klanca odnesla?«

»Še tri take.« Metka se je zavrtela po eni sami nogi.


»Pa čez Ulce pojdi. Nič se ne oglašaj pri Mejačevih.«

»Če me pa Roza zmeraj ogovarja, Tone pa tudi. Kaj bom mutasto hodila mimo. Nisem grajska, da bi se tako držala ...«

»Otrok neumni; samo v jezike se daješ. Očetu bom povedala ...«

Metka je zavila po stezi čez vrt, vzravnana in brhka ter rdeča v obraz kakor nageljnov cvet. Zemlja je dihala, popje je bilo napeto in smolnato; v zraku je dišalo po cvetju. Vse je pričakovalo tihega znamenja, čez noč bo zazelenelo polje in gozd, iz tisoč in tisoč cvetov bo zapela pomlad. Tudi Metka je čutila novo življenje. Srce ji je drhtelo kakor pred daljno srečo.

Mati se je smehljaje ozrla za njo. O, ti žerjavica ti živa; sam ogenj jo je. Človek se kar boji; preživa je ...

Sama ni vedela Metka, kdaj je prešla vas, polje in senožeti. Lahka ji je bila stopinja. Jerbasa še čutila ni.

Po stezi je nekdo prihajal. »O, Tone,« se je zasmejala.

»Kam pa Metka tako hitro?«

»Kaj si jud? Saj vidiš jerbas in velika sobota je. Ne slišiš, kako lepo zvoni? ...«

Kar čez mejo je stopil na pot. »Bo kaj pirhov zame?« Pokazal je na jerbas. Metka ga je vprašujoče pogledala. Zardela je in popravila svitek, da bi zakrila zadrego.

»Bo, bo, Tone. Velikonočni ponedeljek popoldne pridi ponje!«

»Bom, zakaj pa ne!« Bil je vesel, da bi najrajši zavriskal. »Te smem spremiti, da te ne bo strah? ... Grem v goro!«

Hodila sta v živih pomenkih. Prešla sta gozdiček, odprl se je pogled na vas in kapelico. Že polno je bilo jerbascev in deklet, ki so čakale blagoslova.

»Joj, videle bodo,« se je zdrznila Metka. »Kar todle pojdi, Tone. V ponedeljek pa gotovo, veš ...«

Tone je zavil po stezi mimo vasi, Metka pa v vas. Dekleta so se pa že muzala pred kapelico. »Gorjančeva Metka pa Mejačev Tone neseta k blagoslovu,« se je zahihitala Franca. »Odnašal je, pa naj bi še tebi,« je presekala Micka in hitela Metki nasproti, da ji je pomagala vzeti z glave.

Niso dolgo čakale; vsaj Metki se je tako zdelo. Mislila je na Toneta; vsako njegovo besedo je še enkrat premislila.

Tak fant, pa kako se moško pogovori! ... Po pirhe bo prišel, saj je obljubil ...

Velikonočni ponedeljek je bila Metka nestrpna. Toneta je pričakovala. »Morda bo šel drugam po pirhe ...,« se je bala in hudo ji je bilo.

Pa se je oglasil, čeprav že kasno popoldne. Kar naravnost je povedal, da je po pirhe prišel in pomenljivo pogledoval po Metki, da je bila rdeča ko kuhan rak.

»Prav zares, Tone! Saj je kar dolgčas, ko smo sami.« Več ni spravila iz sebe.

»Pa bi sedel,« ga je povabil oče.

Brž je Metka prinesla v vsaki roki zvrhan krožnik potice, oče pa putrih iz kleti.

Tone se je pomaknil za mizo, zraven oče, Julka, potlej so prisedle Rezka, Angelca in Micka. Samo Metka je tekala sem in tja, pripravljala in nosila na mizo. Bila je zgovorna in šaljiva, da bi jo Tone zmeraj poslušal.

»Joj, kakor na svatbi,« se je čudil in branil.

»Pa je vse punca napekla,« jo je mati brž pohvalila. »Meni ni sile; nobene skrbi nimam; vse ima Metka v rokah ... Eh, svatba je,« je poprijemala. »Pri nas je ne bo nikoli ...«

»Kaj veste, mati,« je oponesel Tone. »Kmalu se bo speljala, kmalu.«

»E, kdo bo bajtarsko vzel?« je povzela Metka.

»Boš že videla ... Na, boš pila,« ji je ponudil.

»Ne smem, mi gre precej v glavo,« se je opravičevala, ko se je komaj z ustnicami dotaknila kozarca.

»Potlej ne boš za k nam,« jo je podražil. »Saj veš, da imamo štiri vinograde v Liscu. Kdo bo pa pil?«

»Saj se ga lahko še navadim, Tone,« se je veselo zasmejala. Sedla je na konec mize. Smejali so se in šalili, še oče se je razživel, da mu ni nihče prišel na konec. Mati je pa zmeraj pogledovala po Tonetu: kar par bi bil. Metka pa Tone!

Že mrak se je delal, ko je Tone vstal.

»Nikamor še,« ga je zadrževala mati.

»Le še ostani, saj nimaš daleč ...,« so poprijemale punce in oče.

Metka se pa ni dala premakniti. Sama ni vedela, kdaj se je znašla pri vratih.


S hrbtom jih je zaprla in se naslonila nanje. »Ne boš še šel, Tone, nak ...«

»Pa še posedi,« ga je pogovarjala mati. »Saj vidiš, da te naša punca ne pusti ven.« Metka ga je kar za roko prijela in ga silila nazaj k mizi. Se ni ubranil.

Pa ni dolgo ostal. Komaj se je strgal od njih, tako so bili vsi prijazni. Metka je še v vežo stopila za njim.

»Počakaj no, Tone,« mu je pomignila. Odprla je omaro in vzela ven pol peharja pirhov. »Na.« Roke so se ji tresle, ko mu jih je dajala.

»Preveč bo, Metka,« se je zavoljo lepšega branil.

»Moraš vzeti!« Kar sama mu jih je devala v žepe. Vse mu je napolnila. Nazadnje mu je dala še pomarančo, »Da boš še prišel!«

»Bom, bom, pa še kmalu.«

»Moraš, če ne ti bom zamerila. Huda bom.«

»Ti še huda ne znaš biti – ...«

»Boš že videl ...«

Prisrčno sta si segla v roke. Metka je kar vzdrhtela. Ni mogla spustiti njegove desnice: Tone, ah, kak fant je ta Tone ...

Odšel je po stezi, Metka pa stopila v zadnji konec, se naslonila na omaro in solza sreče ji je zdrknila po obrazu ...

* * *

Peto nedeljo po veliki noči so ženske zaklepetale, kot bi zatvornice odprl. Nič. Gospod so s prižnice prebrali pa držalo bo kot pribito. Mejačev Tone se bo oženil, Gorjančevo Metko bo pa vzel pa – amen.

* * *

»Se še domisliš, Metka, tistih pirhov na velikonočni ponedeljek?« se je večkrat pošalil Tone po poroki.

»O, pa še dobro. Kaj me boš zmeraj dražil, navihanec! To ti pa lahko rečem, da je bil sam Bog požegnal tiste pirhe,« se je zasmejala Metka – nova gospodinja na Mejačevem gruntu.