Požar v prajiriji
| Požar v prajiriji. Lav. Gorénjec |
| |||||||||||||
Prajirijo krije visoka, rijavkasta trava, ki s pomladi, ko hitro pribôde iz zemlje, lepo čversto zeleni, o poletnej vročini pa vsahne in orijevi. Solnce žge, okrog je vse tiho, kakor v grobu. Zverjad skerčena spi v travi, a karavana dremlje na sedlih na svojih konjih. Malo po malo jame nekaj drobnega, kakor kakovo perjiče, ali kakor kake saje, letati po zraku, in gostejše in gostejše naletuje ta drobnjav. Kaj je to? — Po nekolikih trenotkih vetrič začne dihati. Iz početka diše dosta rahlo in ne pretoplo, ali malo po malo je močnejši in močnejši — in prodkejši, njegov duh jame greti, kakor bi ga razgrevala neka neznana moč.
V tem se karavanin načetnik probudi iz svoje dremote: čudi se in plahotno se ozira okrog sebe: sedaj več ne naletujejo saje, sedai že pepel pada z viška v zraku; vetrič se prorodi v prodek veter, v veter — topel, kakor bi prihajal iz kakove peči. Ta trenotek vodnik razsede konja, liho nastavi na zemljo in posluša — kaj sliši, kdo zna to? — A naglo zopet zasede konja in svojim ljudem krikne: „Za Boga! prajirija gorí! Otmi život, kdor more!“ — in zbode konja, svojega žrebca v boka, da se časi kri pocedi iz konjskih stranij, ter po bliskovo hitro dirjajo dalje, kakor bi vsa karavana bila blazna.
Izkušeni in bistroumni vodja se je preveril, da njemu in njegovej četi preti nesreča, žuga celó smert. Otmó se le, če pridirjajo h kakej bližnjej vodi poprej, nego jih zalóti požar.
Nebo otemni, na obzoru se prikaže černa proga gostega dima. Ta dim se polagoma dviga v višino, pod njim pa nenadoma na zemlji vsplapola dolg rudeč (radečkasto rijav) zaplav. Požar je še daleko od tu, ali padajoči pepel že pali, kakor razbeljeno železo, in zrak toplo diše, da kar sapo človeku zapira. V daljavi nekaj zatuli in zagermi tako, kakor iz razhujenega morja, ali kakor iz hrupa daleke bitve. A ta grom, ta hrup slišiš bliže in bliže, — že so prikazale se zveri, ki bežé pred požarom. Dolga versta se jih žene pred ognjem, vsa zverjad je zahaljeva v oblake samega prahu, njé krič, nje topot s svojim groznim odmevom se razlega ure in ure daleč.
Kdo bi popisal, kdo narisal ta beg, ki se bori s smertjo! — Ha, gledi, tu-le, v pervej versti divjajo bivoli! V njih seršečih grivah igrá sam prah in sam pepel; iz njih upornih oči se bliskajo neizmerne vsteklesti in strahote iskre; iz njih nozder vré grozen vihar; njih kratki, ostri rogovi na širokih, terdih črepovih presté, da na zemljo poderó vse, kar bi se jim postavilo po robu. Razkačenim in oplašenim bivolom se pridružijo oplašeni konji, ki so jim o diru Indijanje napustili berzde in ki sedaj kakor kakovi razuzdani strahovi, leté po štepi — in skerbé, kako bi se oteli s svojim begom. Kateremu se izpodtakne, ta gotovo pogine: to trenotje ga ubežniki poteptajo, razmesarijo — v njegov trup se vdere zaplav, ki se ne vstavi, dokler ne plane v katero najbližih rek.
Le najumejše zverí se otmó. Sto in sto tisoč manjših in menj urnejših živobitij, ki ne morejo bežati, zasači požar — in vse pokonča ta razljučeni živelj.
Kakov je prizor v prajiriji, ko požar pogine, to, Slovenci, lehko misli vsak sam. Vse je samo pališče, ki le tam pa tam iz njega diše dušljiv dim, nad njim pa se boči žalostno nebo. O prajirija, o stepa, kako si sedaj žalostna, kako pa si pred požarom bila živa, kako zanimljiva! Kje je kdo, da bi verno popisal tvojo žalost? —