Požar (Ciril Jeglič)
Požar. Ciril Jeglič |
|
Končana je bila ravno partija. Enoletni prostovoljec Maren je razleknil desnico in pomislil z dokaj ostro občutenim kesom v srcu, ali bi ne bilo boljše, odložiti karte in posvetiti svoje skromne nedeljske ure pametnejšemu užitku. Tedaj je vstopila natakarica in med vrati zaklicala gostom:
»Gori, gospodje! V trgu je izbruhnil požar!«
Gostje so naglo vstali od miz in hiteli na verando. V bližavi, na nasprotnem koncu trga so švigali iznad hiš plameni in strahovito obžarjali jasni zimski večer. Par hipov in hiša je ostala prazna. Ko je stopil Maren na cesto in se pomešal med ljudi, ki so leteli na kraj nesreče, še ni zaznal v svoji duševnosti jačjega čuvstva kot radovedno presenečenje. To presenečenje je bilo še zgolj instinktivno in povsem* običajne napetosti, brez posebnih interesov. A ko je dospel za vogal kasarne, kjer se je odprla cesta čez sredino trga, je občutil močan sunek globoko v srce in skoro da mu je zaprlo sapo. Grozna naglica in jasnost je potrojila razvoj misli in čuvstva.
Zdaj je bilo mogoče razločiti mesto pogorišča. Gorelo je na daljnjem koncu trga, tik nad reko, nasproti gostišča »Sedem studencev«. V par hipih je Maren vse videl, se vsega zavedel in vse čudovito natanko presodil. Tostran mostu je stalo desno ob cesti gostišče »Sedem studencev«, kamor se je preselil danes popoldne; visavis hišica gospe Huter, kjer je stanoval dotlej. Celo pročelje gostišča je rdelo in se živo svetlikalo v valovih dima, ki so se v strnjenih, strahotnih podobah stezali čez cesto sem od Huterjeve hiše, kjer je gorel velik, neudušen ogenj. In se je domislil: pred pol ure je še bil v podstrešni sobici gospe Huter. Ali je mogoče? Ne! si je hotel kratko zavrniti, a se je bliskovito zavedel in ugledal razločno vsa dejanja in vse kretnje.
V temi je stopil v izbo. Pritipal se je do mize in užgal z žveplenko svečo. Kaj je bilo s tisto žveplenko? Do polovice je zgorela v roki, spomnil se je, da ga je speklo v prst, da je utrnil vžigalico ob svečnik in jo nanj položil. Je bilo res tako? Vse do pičice v redu. Potem je pogledal na uro; ura je kazala sedem. Hitro je vzel s kupa knjig, ki so ležale na mizi, papirje, ki jih je bil prišel iskat. Svečnik je bil položen cel čas na levem koncu mize ob posteljnjaku. Za roko vstran od svečnika je ležal zavitek lipovega čaja, za njim papirji in knjige; drugega ni bilo na mizi. Kako bi bil zatrosil? ... Šiloma je zaustavil misel, da je zautripalo živčevje po vsem telesu in so se v tilniku krčevito upognile mišice pod neznanim silnim uporom. Dalje! Kakor na ukaz je pomislil dalje in videl usodne kretnje: ko je spravil papirje v žep, ga je poklical tovariš Vincenc, ki je čakal spodaj na cesti. »Par cigaret prinesi in brzo, brzo!« Segel je v predal po cigarete in odvihnjeni rob prta je padel na svečo da je ugasnila in zdrknila na tla. Pobral jo je in jo zlomljeno položil nazaj na svečnik. Potem je odšel. Pri vratih si je še prižgal cigareto in lesni ogorek je vrgel v vodo na umivalniku. Ko je zapustil stanovanje, je zapazil morda kaj sumljivega ? Ničesar, prav ničesar! In moral bi zapaziti, ker, kadar je odhajal, se je vedno ozrl nazaj po sobi. Vedno? Saj skoro ni možno, predstaviti si drugače. Torej je gotovo — — Gotovo? O ta nezanesljiva gotovost! Ali je torej sploh možno? Ali [je sploh verjetno, recimo, zgolj po naključju, nepreračunljivem slučaju mogoče, da je on — požigalec?
Nepričakovano sta se združila pojma, kojih zveza je bila početek, predmet in posledica vsem tem groznim mislim in ki sta se zato skušala odbiti kot dva sorodna konca; v preživi določnosti sta stopila drug ob drugem, preteč, izpričati medsebojno istovetnost. Vse to se je zgodilo par trenutkih, komaj da je preletel dvajset korakov. Z nedvomno bliskovitostjo porojene, so stale zdaj pred njim vse te zle slutnje, zapisane črno na belem, kakor od nepobitnih prič potrjena obsodba. Zbodlo ga je v prsih, da je vztrepetal in ponehal s korakom. Tudi se je cesta začela polniti od ljudstva: civilisti, ženske z neodvezanimi predpasniki, vojaštvo v patruljah in posamez. Po sredi ceste je hodil mlad, črno oblečen človek in trobil alarm v zateglih, presun ljivo odrezanih glasovih. Ljudje so klicali semintja, popraševali na vse strani in pozabljali na odgovor.
»Kje gori?« je vprašal Maren že v tretje.
»Pri Huterju. Kaj ne strašno, moj Bog! Ali veste, kdo je zažgal?«
»Kdo?«
»Seveda, vi tudi ne veste,« je menila ženska in hitela naprej med množico.
Ali je mogoče? je še enkrat pomislil Maren in se vživljal v strašni odgovor. Da! Natihem si je še pristavil: »Na svetu je vse mogoče, da! Toda ...« Ko je potrdil to neodoljivo vprašanje, je občutil novo, veliko moč obupanca in se zagvozdil v gnečo. V naslednjih hipih ni skoro ničesar več mislil, samo brezmejno pričakovanje je trepetalo v njem, da so se napele vse mišice, pripravljene za najhujše telesne napore.
»Prostor, prostor!« je veleval z zelo močnim glasom in se preril pred gostišče »Sedem studencev«, odkoder se je šele moglo dobro videti na pogorišče. Huterjeva hiša je bila vsa v plamenih. Streha je že večinoma dogorela, desni konec s podstreškom se je ravno začel razsipati v razvaline. Na lesene strehe sosednjih hiš so bili splezali ognjegasci, štiri cevi so brizgale vodo ne vse strani. Treba je bilo predvsem požar omejiti. Od vseh plati, iz reke in iz hiš so nosili vojaki in ženske vodo ter jo polivali po bližnjih strehah in zidovih. Kljub temu se je ogenj vedno bolj širil in vodni curki so ugašali na gorečih hlodih kot drobne kaplje. Kadar je potegnil veter, so zaprasketale iskre, v vročem puhu so se odkrhnili žareči ogorki, od pogorišča so siknili plameneči zublji in se vzbočili do sosedniih hiš, da so zapokale na njih lesene, izsušene strešnice. Vzduh je bil prenasičen z vročino in dimom, tako da ga bolna pljuča niso mogla vzdržati. Vnovič je zahreščalo. Sleme je na sredini pregorelo ter udarilo ob razbeljene zidove, del gorečih prečnic se je zakotalil na šupo kolarnice, ki je ležala v neposrednji bližini. Vojaka, ki je par metrov više ždel na slemenu in se sklanjal s cevjo v rokah, je omamil vroči puh, da je omahnil s strehe; k sreči je padel na blazino, razprostrto na cesti. Takrat se je Maren zavedel. Vrgel je plašč od sebe, skočil h kolarnici in pograbil drog, ki je slonel ob zidu, Šupa je začela že goreti, treba je bilo naglo podreti vnemajoči se del, da se ne bi razširil ogenj tudi na sosednjo streho, Maren se je uprl z drogom ob goreče deske, da so se široko razmaknile, in jih potem oprijel s kavljem. Posrečilo se mu je omejiti pretečo nevarnost, a med delom se mu je vnel rokav, da si je opekel desnico v zapestju. Moral se je umakniti. Silno utrujen se je vrnil na svoje novo stanovanje v gostišču; komaj da je opazil, kaj se je godilo krog njega. V veži in po hodnikih so ležale celo skladanice kovčegov, obleke in tornister. Preko te navlake so nosili vojaki pohištvo iz gornjih nadstropij in nastiljali stopnice s puhom in perjem, ki je padalo iz raztrganih pernic.
Marnova soba je ležala v prvem nadstropju, z razgledom obrnjt na k cesti. Pri vratih je srečal sobarico, ki mu je z jokavim obrazom in obupnimi gestami začela jadikovati o brezprimerni nevarnosti in zmešnjavi.
»Pomislite, tukaj so vse hiše krite z lesenimi skodljami. In ob takem vremenu, joj!«
»Kako je začelo goreti?« je skušal poizvedeti Maren.
»Jaz sem šla ravno točit v klet in grem v sobo št. 8. Kar naenkrat zasliš.m vpitje in okno je vse v sijaju. Letim k oknu in vidim ...«
Sobarica se je opotekla k mizi in zaihtela.
»Kje je takrat gorelo?« je vprašal kolikormogoče mirno.
»Streha vsa v plamenih. Nepopisno, gospod! Ogenj je moral izbruhniti v podstrešku, ker so iz tistega okna švigali najhujši plameni. Gospod, vi ste prej tam stanovali? Kaka sreča, ah, kaka sreča!«
Marnu je zelo hudo dela ironija.
»Da!« je navidezno potrdil vprašanje, a je mislil samo na resničnost svoje grozne slutnje. Zgrudil se je na kanape, in ko je stisnil ustni, se mu je krčevito izvil iz njih zamolkel vzdih. Čez čas je še vprašal z velikim premagovanjem: »In kdo je zažgal, ne ve nihče?«
Sobarica je samo patetično razmaknila rami in skočila k oknom odvezovat zastore.
»Hvala Bogu, ogenj ponehava! Zares vrli vojaki- Povem vam, ko bi ne pomagalo vojaštvo, vse bi zgorelo. Naši ognjegasci so večidel vpoklicani, starci so ostali in pohabljenci.«
»Nihče ne ve!« je pomislil Maren in kri mu je zaplala, da je bolestno zaščemela opeklina v zapestju. Trudoma je vstal in se primaknil k razgledu. Z okna se je razločno videlo na pogorišče. Požar je v resnici izgubljal svojo požirajočo silo, Z vrečami, napolnjenimi z vlažnim peskom, se je posrečilo gasilcem udušiti plamene, Maren je gledal in oči so mu migljale, A je čutil, kako se mu je sproščala sapa in izginjala peza z okrknjenih udov, čim je pojemal ogenj. Sčasoma sploh ni več razločil požara, vsa pozornost je prešla na ljudi in bedo, ki je srepela v bližini pred njegovimi očmi. Onkraj ceste, v hiši poleg kolarnice, so bila vsa okna široko otvorjena in žarnice so s prašnim, zardelim sojem razsvetljevale izpraznjene prostore. Ob zidu so stale prislonjene lestve in na oddaljenem koncu so vojaki spet dvigali pohištvo in ga skoz okna podajali v notranjost. V prvem nadstropju desnega vogala je bila opaziti majhna, posebno močno razsvetljena soba; na steni je še visela velika podoba. Po sobi je hodil postaran človek, se prečudno zamaknjen oziral v podobo, postal pred njo, udarjajoč s pestjo ob zid, se nenadoma spet okrenil in sklepal roki v molitev; blazna vdanost se je brala z njegovih kretenj. Maren se je nepremično vanj zagledal in vočigled tej revi se je strahoma zavedel nejasnosti, ki je tlačila njegovo duševnost, uspavajoč jo z obupno vdanostjo in napol blaznim mirom.
»Glejte tistega človeka!« je pokazal sobarici.
»O da!« je kričavo govorila gospodična. »Verujte, taki trenutki presegajo človeške moči in vso človeško preudarnost. Onkraj stene požar in revež stopica po sobi! Toda poglejte jo, gospa Huter je pri oknu!«
Ko je Maren spoznal nesrečno vdovo, ki se je zmedeno, od joka drgetajoča sklonila na oknu, se je zdrznil in se nehote za korak umaknil za steno. Požigalec! je presunilo vso njegovo zavest. Jecljaje je povedal sobarici o svoji opeklini. Sobarica je prinesla hladila in z rutico obvezala bolečino.
»Moj Bog, kako ste zmučeni, roka se vam trese od bolečine. Čula sem, da se je tudi eden izmed Huterjevih otrok opekel precej opasno. Ubogo revče ! Za zdaj je vseh sedmero vzel vojaški zdravnik k sebi. Bog jim vsem skupaj pomagaj!« je še sklenila v prepričevalnem tonu, ki bi naj opravičil vse ljudi, ki ne morejo pomagal siromakom zbog svojih lastnih opravkov in nadlog.
Maren se je domislil Huterjevih čivičev. Kadar je šel zvečer po stopnicah v podstrešje, so bila kuhinjska vrata odprta in je videl, kako je vseh sedmero čepelo v srajčkah na ognjišču, s čebljajočim glasom ponavljajoč večerno molitev, ki jim jo je mati polagala na usta. Ko so se uzrli, so vsi zajedno prekinili čebljanje, poskočili in vzkliknili z lačnimi glaski: »Lahko noč!« mahajoč še v pozdrav s svojimi drobnimi rokami.
Sobarica je obrisala zakajene, orošene oknice, menila, da je nevarnost najbrž že pri kraju, in se poslovila. Maren je zaklenil vrata in truden legel na odgrnjeno postelj. V grlu je dušila beseda, da bi jo glasno zakričal, a še vedno je na skrivnem tolažil dvom nad njeno resničnostjo. Račun usodnemu dnevu! Ko je legel in zaklopil oči, je kakor spomin občutil razkošje nedolžnega človeka. A samo spomin, ki je poklical nadenj obsodbo, kruto in nepodkupno, da je groznično vztrepetal pred njeno prikaznijo. Kje so dokazi njegove krivde? In je spet premislil vse od konca do kraja, obotavljajoč se na sleherni sledi, kakor obtoženec, ki prisiljen razkazuje svoja hudodelna pota.
Miza je bila pokrita s starim, volnenim prtom. Ko je segel v predal in odvihnil prt, kaj se je takrat zgodilo? Sveča je ugasnila, mogel se je spomniti, da ni ničesar razločil v temi. Toda, ali ni mogoče, da, celo verjetno da je košček stenja obtičal v blagu? Zadostuje majhen, goreč utrinek. Morda je bil skrit v gubi in je povsem umevno, da ga ni zapazil. To je možno in zelo verjetno!
Čudovito nazorno so se obličile pred njegovimi očmi predstave; videl je vse živo in natanko, kakor bi stal med vrati in gledal v sobo. Tema, samo okno polmračno razsvetljeno od ceste. Droben, obročkast dim se vzpne nad mizo. Nenadoma zažari prt na odvihnjenem vogalu, nizki plameni se ližejo po mizi in skakljajo navzdol ob robovih. Na prednjem robu mize je blago pogorelo, tleč pas se povesi do tal na preprogo. Že tle papirji, vnemajo se knjige, svetli plameni šinejo iz kupa ob steni. Joj, in na steni obzidna preproga, pripeta nad posteljo!,.. Prestrašen je zaloputnil vrata in zbežal po stopnicah.
Zaskelelo ga je v oči, da je še tesneje zaklopil veke in položil roko preko njih. Čez čas mu je prišlo na misel, da bi ogenj v tako majhnem prostoru, kot je bila Huterjeva podstrešna sobica, izgorel neopazno, brez večje škode; moral bi se udušiti med ozkimi stenami. Kaj je bilo v njej pohištva? Miza, postelja, potem omara, zofa in par manjših kosov. Seveda natlačeno, da se je bilo človeku težko prestopiti, in zgolj gorljivi predmeti. Smešne, neumne do mneve! Prvi glavni dokaz, ki priča proti njemu, je vendar dejstvo, da je izbruhnil požar na njegovem stanovanju. Ključ sobe tiči še v njegovem žepu in gospodinja ni razpolagala z drugim ključem. In druga, ravnotako važna in strašna okoliščina: čas se popolnoma ujema z nepobitnostjo njegove krivde. Kako je torej mogoče dvomiti? Krivda je čisto jasna in leži na dlani. Kaj je jasno? Da je on požigalec? Planil bi k oknu in zakričal ljudem pregrozno novico. V kako zadoščenje in pomirjenje bi bilo to razkritje radovednežem, ki čakajo na cesti! In gospod poročnik, ki poveljuje gasilcem in njegov smejoči glas tako tenko zveni prav gor do njegove postelje, bi se škodoželjno začudil: »A, vi, moj dečko? Neverjetna usoda!« Kako je človek malenkosten in prihuljen, obrekljiv in sebičen, kako neodkrit, nepošten je sam pred seboj! Rad bi ušel na stranpoti, samo da bi se ukanil in premotil, samo da bi odložil breme in pozabil na svojo odgovornost. Ko je zalotil Maren brezplodno bolestnost. ki bi se rada odpočila v sanjah, ni dolgo mogel osredotočiti svojih misli. Moral si je vnovič ugotoviti krivdo od začetka do konca, preden se je dodobra zavedel svojega stanja. Kaj mi je zdaj storiti? je skušal razmišljati po načrtu. Kakšno dolžnost mi je naprtila krivda, ki zdaj ždi na meni in me veže s tisočerimi vezmi, da se v strahu ne upam ganiti in razmahniti svoje misli? Vsekakor, nei plačljivo sem se zadolžil Huterjevi vdovi!
Ob tem »vsekakor« ga je presunilo v srcu, kakor da je na njem tisoč ran in bi nekdo potegnil z roko preko njih; kri udari iz njih in rane onemijo. Kaj naj zdaj začne nesrečna žena, ki ji je pogorel dom in morda vse ter ji je ostalo samo s»dem nepreskrbljenih otrok brez strehe. Odgovori, požigalec! Polagoma je vstajala v srcu otopela brezčutnost, da je z nepreračunjeno, brezobzirno hladnostjo poklical sam sebe z imenom, ki je še nedolgo tega pred njim trepetala vsa njegova notranjost. Odgovori! Neizprosno se je poglabljal sam vase, in dasi je utripala v njem sleherna žilica, je obstal in vztrajal v groznični nemoči pred svojim razumom, ponavljajoč kruto terjatev, ki ji ni vedela pamet ne sveta, ne rešitve.
Nenadoma, tiho, da se ni niti zdrznil, se je nekdo sklonil do njegovih ušes: »Kaj si storil?« Spoznal je svojega očeta po glasu; niti ozrl se ni vanj in je vendar preživo ugledal njegov stari obraz s prodirajočimi, skromno razprtimi očmi. »Čuješ, moj sin, vprašam te, kaj se je zgodilo?« je šepetal oče naglo, s hropečim naglasom, zaustavljajoč vsako besedo, da je bilo čutiti, kako so se trgali iz grla posamezni zlogi. Slišal je natanko in vedoč, da treba odgovoriti, ni odgovoril.
Oče je umolknil, zaprl oči, udrtine med ličnicami so še bolj upadle in spodnja čeljust se mu je tresla; potem se je oprl s komolcem na zglavje, namaknil roko nad oči in spet dejal z izpremenjenim glasom, slovesno kakor pri izpovedi pred odvezo: »Vem, kaj si storil. Toda vprašam te, s čim boš poravnal škodo, prizadeto bližnjiku po tvoji krivdi? Ali si že pomislil na svojega očeta, ki mora na stara leta ves v zadregi odmerjati grižljaje družini in sebi? In te vprašam, kaj naj stori on, če porečejo ljudje, da je njegov sin kriv zažiga? Sin je brez sredstev, treba bo utrgati doto bratom in sestram. In kaj jim porečeš, ko pojdejo po svetu, iskat si kruha in sreče? Zakaj svet je velik in krivičen neznatnim ljudem. Premisli to, moj sin, in odgovori, ali je pravično tvoje dejanje in nehanje pred Bogom in ljudmi! Tvoja krivda je namreč velika in terja pokore, zadoščenja.« Tako je slišal in bilo je, kakor da je govoril dobri pastir izgubljeni duši. Sinu je drhtelo srce od kesa in močnih sklepov. Hotel je objeti očeta in je dvignil roki. Z motnimi očmi je obsedel na postelji in se zavedel. »Ne, vse sam poravnam in povrnem!« Ko se je zavest zjasnila, mu je še prišlo na misel vprašanje: kdaj in sekako? »Vseeno, vse sam poplačam!« se je prekinil in omahnil na zglavje.
V onemogli, divji bolesti je slišal par trenutkov samo kovanje senec in brneče šumenje v ušesih. Nato se je spet strahoma nečesa domislil, se vzpel na ležišču in strmel po poltemni sobi, kjer je še plapolalo skoz okna nemirno svetlikanje in ugašalo v zabrisanih, vedno nemirnejših valovnih črtah. Čudno, da ga še nihče ni prišel iskat! Ali morda ne slutijo, da je on požigalec? Kako bi tega ne vedeli! Vsak hip se odpro ulomljena vrata in surov glasbo poklical: »Vstani, ničvrednež!« Zgrabil je za odejo in se skrčil pod njo, tiščoč glavo v blazine. Kmalu se mu je zazdelo, da sedi na zofi v Huterjevem podstrešku. Okno in vrata so zaprta, v izbi se stiska neznosna, dušljiva vročina, slepeča svetloba brani očem, da bi izpregledale. Skoro onesveščen se prime za glavo — vname se rokav in mahoma je vsa obleka v plamenih. Grozne opekline žgo telo, kakor bi sedel na žerjavici — in vendar se ne gane, nepremično sedi in čaka. Čaka, da izgori v ognju in umrje ... »Človek, kako si živel? Ali so v redu tvoji računi z dušo in svetom, je-li vse poravnano pred Bogom in ljudmi?« Svet in nezaslišan je glas, ki sodi. Čuje in doumlja, a ustne molče; samo trpljenje je vse voljno, pokorno in vdano ... Že so zogljeneli udi, glava se vzgiblja vznak, začelo je žgati tik pod srcem ... Izpregleda, takrat ugasne ogenj in oči ne vidijo ničesar. Iz teme zavpije jokajoč, otroški glas: »Mama, mama, pomagajte!« Posluša in napenja pogled. V kuhinji na ognjišču se stiska sedmero malčkov; vsi so v spodnjih oblekcah kakor navadno, le Vikec je brez srajčke; ovijajoč ožgano cunjo krog levice, kriči s cvilečim glasom in neprestano zvija svoje sloko telesce. »No, Vikec, kaj se je zgodilo?« Ko je vstopil, so otroci potihnili, a niso pozdravili kot običajno; vsi so bili zelo preplašeni in solze so jim visele na licih. »Au, kako boli!« je znova med jokom zastokal Vikec. Maren je prijel ročico, drhtečo od spečenine, popihal in obvezal s cunjo. »Bo kmalu bolje, Vikec, samo priden moraš biti in jokati ne smeš. Boš še jokal, Vikec?« »Še!« je trdovratno zaihtel mali in namah so zaplakali vsi otroci. »Zakaj jokate?« je poprašal Maren. »Mama tudi jokajo!« je odgovorila najstarejša sestrica. »Kje so mama?« je vprašal zelo prestrašen. »Tamle v kotu sedijo!« Maren se je ozrl in zapazil na stolu sključeno, črno oblečeno postavo. »So to mati?« je vprašal še enkrat in se ni upal stopiti v bližino. Tudi žena se ni zanj zmenila in je obrnjena v kot začela še gorje ihteti. Maren je v zadregi segel v žep in ponudil otrokom sladkorčkov. »Ne maramo!« so zakričali vsi enoglasno in najstarejša mu je izbila škatlico iz rok. »Kruha nam dajte, kruha!« »Kruha?« je osupnil Maren in se domislil, da ga tudi njemu že dolgo primanjkuje. »Prinesem ga vam, otročiči! Boš potlej še žalosten, Vikec?« »Še in še!« je drgetal malček in z osmojeno zavezo brisal solze. »Vsega vam prinesem, otročiči!« je dejal Maren in se okrenil proti vdovi. Stopil je korak do nje, a kolena so mu klecnila in zgrudil se je na tla; krčevito se mu je zganilo v prsih, da je zajokal in ni mogel več vstati, ampak samo jokal, dolgo, brez konca ...
Proti jutru se je prebudil in se skušal hipoma strezniti od blodnih sanj. V sobi je bilo strahotno mračno, razločiti moglo le del starinske podobe, ki je visela na steni ob postelji in se je po njenih zamazanih barvah prelivala rumenkasta luč od bogvekje se utihotapljajočih žarkov. Maren je opazil posamezne figure: ob samotnem kolovozu je čepel raztrgan berač, Marnu se je zdelo, da neprimerno mlad berač, mimo so nesli pogrebci ogromno, zelo črno krsto, na kateri je kričeče belela mrtvaška glava. Dolgo je gledal to podobo in se ni mogel povsem zavesti; vse razpoloženje je bilo bolno vzdraženo in misli se niso mogle ločiti od predstav, ki so mu silile pred dušo. Na cesti je votlo zabobnelo, kakor udar prevaljenega hloda. Maren je planil s postelje k oknu; steklo je bilo zakajeno, da se je videlo samo posamezne luči, ki so se gibale krog pogorišča; a okna ni maral odpreti. »Nerazumljiv človek,« si je ponavljal, zapuščajoč sobo, »nestvor si, da greš počivat ob taki uri, brezdelen kot pravičnik!« Na hodnikih in stopnicah so gorele žarnice in vse je še ležalo v neredu kot snoči. V veži je srečal lastnika »Sedem studencev«; sedel je na nekem sodu in pijan srebal iz kozarca pijačo. Maren se je mimogrede ozrl vanj, pričakujoč, da ga mož ustavi; a gostilničar je samo menil: »Neprijetna noč!« in ni očividno imel nič važnega na jeziku.
Na cesti je bilo malo ljudi: vojaška straža z nasajenimi bajoneti in par gasilcev po poklicu. Zrak je bil mrzel in zasmrajen od vlažnega dima. Na pogorišču so še vedno pomalem gasili; neprestano se je kadilo iz razgretih očrnelih zidov in iz debelih, ogljenečih hlodov, ki jih ni bil mogel požar upepeljiti. Lična hišica se je bila sesedla v kup razvalin in razdejanja. Ognjegasci so se trudili, razmajati ostanke in posamez ugasiti prikrito tleči ogenj.
Marnu je bilo prečudno prazno pri srcu; kar je trepetalo v njem, ni občutil niti kot strah, niti kot doznatno žalost; vse rane so enako skelele, iz globoke dušne razboljenosti se je porodilo nekako bolestno utripanje, ki je kot gorjupa omama tiščalo v možgane in kljuvalo po živcih. In vendar, ko bi ga nagovoril znanec ob tej uri, bi prestrašen, skoro obupen zbežal pred njim in bi se potem razjokal na samem, žalosten do smrti! Kakor predrobna, rezka nit se je pelo krog srca, prežeč, da se zaje v meso ob prvem dihljeju, ob prvem dotikljaju; zato je vse trepetalo v njem in pljuča so se ožila zdržema in v strahu; pride trenutek, ko pozabiš na vse: pljuča hlastnejo in srce vzvalovi vse nemirno ter vzkipi, da poči nit ob dotiku; bolečina, kot da se je vbodlo tisočero šivank, spreleti po telesu, čez čas še samo boleče podrhtavanje in potem pokoj, prečuden pokoj, trd in nevznemirljiv, brez vsake bolestne primesi, brez strahu in bojazni. Dušilo ga je nekako razočaranje, ki je v njem tičalo hrepenenje, da bi se nemudoma zgodilo, kar se ima zgoditi. A sam se je čutil preslabotnega, da bi izpolnil kaj velikega in pospešil pričakovani konec. Hodil je po blatu ob pogorišču, brez določnega namena, blodno motreč razvaljeno podrtijo, in do jutra, do belega dne bi se prestopal po tej brezkončni poti, iskajoč utehe in konca.
Nenadoma je moral obstati. Izza kolarnice se je prikazala ženska, goloroka in razmršenih las, z mahadravo krog vratu ovito ruto; šla je preko mokrega oglja, pepela in kamenja, se ustavila na mestu, kjer je bila nekdaj kuhinja, se sklonila ob razsutem ognjišču in s palico brskala med ožganim gruščem; očividno je nečesa iskala. Maren je zelo hitro spoznal, da je ta zapuščena prikazen Huterjeva vdova. Nehote je stopil za njo. Kakor da je že vse bilo davno tako preračunjeno in odmenjeno, je obstal mirno, brez besede ob kamenitih podbojih.
Vdova se je okrenila.
»Gospa Huter!« je poklical Maren in glas se mu je tresel.
»Kdo je?« je zrla vanj vdova in ga ni mogla spoznati.
»Ali veste, kdo je zažgal, gospa Huter?« je nadaljeval Maren.
Žena je molčala in koščeno, pod očmi zelo udrto lice se je revi groznično razmaknilo.
»Ali veste?« je hitel Maren. »Jaz!«
Nato je tudi on umolknil. Žena je prasnila s palico po zidu in tipala z roko ob blatnih podbojih. Niti vzkrika ni čul Maren, samo njena suhotna postava je lezla vedno bolj vkup, dokler se ni sesedla na kamenje, glavo poveznjeno v naročje.
»Jaz, gospa Huter!« je ponovil Maren in iskal njene roke.
Žena mu je ni hotela dati in je dolgo molčala.
Maren je pokleknil v grušč poleg nje.
»Gospa Huter!« je poklical zadnjič in s tihim, trdim glasom.
Takrat se je vdova zganila, mu pomolila desnico, in ne da bi se vanj ozrla, zajecljala ravnotako tiho in trdo:
»Vi, vi, nesrečnik!«