Pošteni ljudje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pošteni ljudje. Povest.
Jos. Kostanjevec
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (57. zvezek), 1905, 3–65
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X.dno

I.[uredi]

Solnce je stalo visoko na nebu. Bleščeča svetloba se je razlivala po strehah enonadstropnih trških hiš, svetloba je plula okoli zatemnelih zidov župne cerkve, v svetlobi se je kopal visoki zvonik s pozlačenim križem na svojem višku. Vse je migljalo pred očmi, treslo se, jemalo vid. Gori okoli zlatega jabolka je švignila sem ter tja temna lastovica naglo kakor blisk, popisala dolgo valovito črto po žarečem vzduhu ter izginila. Prevroče ji je bilo, naglo si je poiskala senčnato svoje gnezdo pod cerkvenim stropom. Za njo je pridrevila druga in tretja, a vsem se je mudilo. Komaj so se prikazale, že so izginile kakor senca.

Tam doli okoli trga je zorela rumena pšenica; zvijala se je pod pekočimi solnčnimi žarki, ki so ji silili do osrčja, klanjala se je s svojimi polnimi klasi proti prepečeni in izsušeni materi zemlji. V dolgih, gostih vrstah se je svetlikala visoka turščica, rjave vlaknate korenine so silile iz tal, listi so se povešali. Bili so žejni, tako žejni!

Reka, ki se je valila po dolgi nedogledni planjavi, je bila majhna, plitva; prebredla bi jo bila nedorastla noga najmanjšega deteta. A potočki, ki so sicer pohitevali v njeno svetlo naročje tako naglo in veselo, zibajoč se v žuborečih srebrnih valčkih, ti potočki so bili sedaj suhi, njihova struga suha, polna okroglega, izlizanega kamenja. Vse suho, vse prazno in žejno! A na nebu ni najmanjšega oblačka, po vzduhu niti najmanjše, najrahlejše sapice! Solnce je stalo kakor pribito. Ni se hotelo znižati, kakor bi bilo obstalo in se zbalo še dolge znojne poti do nizkih hribov na zahodu.

Tam na obronku se je ovijala po drogih vinska trta, a izpod širokih, globoko zarezanih listov je sramežljivo gledalo rumeno in črno grozdje.

Jagode so bile dokaj drobne, koprnele so po okrepčevalnem dežju in željno so se odpirale že nekatere, njihova lupina je pokala. Med vrstami temnozelenih trt so rastle breskve in smokve. Njihov sad je žarel od daleč, dobival je vedno temnejšo zardelo barvo, a je zastajal; po njem se je pretakalo premalo redilnega soka.

Povsod vročina, neznosna vročina ...

Danes je bila nedelja. Nenavadno tiho je bilo po trgu. Delo je počivalo, kmetiško orodje je bilo skrbno spravljeno in zaklenjeno po različnih shrambah, vrata v rokodelske delavnice so bila zaprta. Ljudje so posedali pred hišami ali za njimi v senci, razgovarjali so se leno in zaspano. Sem ter tja jih je bila večja gruča skupaj, a govorili so nekam tiho, kakor bi jim glasnejše govorjenje povzročalo težave. Celó iz gostilen ni bilo slišati večjega šuma; čuli so se samo posamezni zategli, utrujeni glasovi. Ves trg je ležal in stokal pod pekočimi solnčnimi žarki, ki so ga tlačili k tlom, da se ni mogel dvigniti, da se ni mogel rešiti. Ležalo je na njem kakor môra; nobena živa stvar si ni upala dihati prosto in veselo. Sem ter tja se je dvignila kvišku osivela glava. Topo in začudeno so se upirale napol ugasle oči tja gori v blestečo okroglo luč in razširjale so se strahoma, ko so zapazile vse to grozno se razlivajoče in preplavljajoče svetlobno morje. Bodla in pekla jih je ta svetloba, skelela jih je, da so se morale plaho povesiti. Tam od daleč, iz zadnjega konca trškega se je glasila hripava harmonika. Slišala se je po vsem trgu, slišala v tej tišini celó v nasprotni konec trški. A po njenih sunkih niso udarjali črevlji ob tla, izpod njih se ni dvigal zagaten prah. Za mizo je sedel godec sam, malomarno je natezal meh, nihče ga ni klical, nihče ni zahteval, da bi mu zagodel kaj veselega.

Ob belem dnevi, obsejan od najčudovitejše solnčne luči, je dremal ves trg. Stiskal se je globoko noter pod hrib, a gori nad njim je črnelo mlado smrečje. Tudi ono se je stiskalo, poskušalo je, da bi zganilo svoje vejevje, da bi vzdrgetalo v rahli sapi, ki bi ohladila razbeljene stene, ki je silila iz njih omotica kvišku. Toda nič, vse tiho, vse kakor zakleto ...

A tam pred čedno pobeljeno hišo, prav za cerkvijo, tam je bilo nekaj življenja. Solncu je zaviral pot široki zvonik, vse ozko pročelje je bilo zašlo v senco. Na klopi pred hišo sta sedela dva moža v najlepših letih. Sedela sta in pušila vsak svojo kratko smodko.

„Torej tako praviš, Lipovec, no, Bog daj srečo! Vsi ti privoščimo, ki te poznamo. Morda ga ni v trgu, ki bi dejal: Tega mož ne zasluži,“ je govoril starejši tržan skrbno obritega, črnikastega obraza svojemu sosedu.

Njegovo modro oko se je ozrlo v Lipovca, njegove široke prsi so se še bolj razširile, ko se je nekoliko zravnal. Izpustil je oblak dima iz ust in lepo zaokroženi kolobarji so se vzdigali kvišku.

Lipovec je nekoliko časa umolknil. Zrl je zamišljeno pred se in videti ni bilo na njegovem obrazu, kako mu je dobro déla sosedova hvala. Njegov obraz je bil resen in miren, niti žilica ni ganila na njem.

„Ako pojde tako dalje, sosed Kiren, tedaj bom res srečen, da ne bi menjal z nikomer, a je dejal kmalu potem Lipovec. „Res je, kar sem ti pravil. Fant je med najboljšimi učenci, ki so bili letos v četrti latinski šoli. Včeraj je došel na počitnice in je prinesel domov izpričevalo.“

„Dobro, dobro! Pošlji ga k meni o priliki, ko bodem v vinogradu. Saj veš, takim fantom ni treba dvakrat ponujati, da si natrgajo grozdja in breskev. Saj jih imam, hvala Bogu, ravno letos prav obilo. No, drobne so, drobne, pa so že za silo.“

„Učiti se bo moral, mnogo učiti, mi je pravil včeraj. No, pa vendar mislim, da si najde sem ter tja časa in pride tja gori. Hvala ti torej lepa, Kiren!“

„No, no, čemu hvaliti? Saj veš, kako mislim o tem. Malo imam, pa tebi in tvojim je tudi to malo vedno na razpolago.“

„Vem, Kiren, in lepa ti hvala — vidiš, ne morem drugače reči — vselej sem še dobil pri tebi, kadar sem česa potreboval. In potreboval nisem malokdaj!“

„Eh, ne bodi, ne bodi, čemu pretiravaš!“

Lipovec je molčé iztegnil desnico ter jo pomolil Kirnu. Ta jo je krepko stisnil.

Za njima je nekaj zašumelo. V oknu se je prikazala ženska glava. Bila je skrbno in gladko počesana. Na podolgovatem obrazu se je svetil izraz zadovoljnosti in sreče.

„O kom se razgovarjata? Slišala sem nekaj.“

Kiren se je ozrl.

„A, dober dan, mati Lipovka, dober dan! Saj veste, o kom vaš mož najrajši govori. Pa zakaj ne bi, ako je tako? Gotovo bo na vašega Franceta ponosna vsa župnija, ako pojde tako dalje.“

Materi Lipovki se je lice še bolj razjasnilo, a bila je v neki zadregi. Ona ni znala tako zakrivati svojih čuvstev kakor njen mož.

„Bežite, bežite, Kiren!“ je jecljala. „Tako pa res ne zna govoriti nobeden v našem trgu, kar nas je bolj nizkih. Vi bi še komu natvezli, da bi res verjel kaj takega.“

A dobri ženici ni bilo treba tega še le natvesti, verjela je še prerada. In v tem trenutku je bila tudi popolnoma prepričana, da bode iz njenega Franceta še nekaj posebnega.

„Ven pridite, Lipovka,“ je dejal Kiren. „K nama sedite, da se še kaj pomenimo.“

Lipovka je prišla pred hišo. V roki je imela začeto nogavico in je pletla. „Nedelja je sicer, pa tákole popolnoma brez vsakega dela se ne spodobi sedeti,“ je dejala in prisedla.

Njeni prsti so se urno pregibali; bili so mehki in gibčni in nogavica je vidno rastla pod njimi.

„Kje pa je France?“ je vprašal Kiren.

„Z Anico sta šla nekoliko na polje. Dejal je, da bi rad videl, kako kaj kaže letina. No, pri nas ne bode videl mnogo. Ona kratka njivica, ki jo imamo, še ta je letos pusta in prazna. Vse se plazi po njej samo po tleh, vse je požgano in uničeno. Ah, da bi Bog dal vsaj kapljico dežja.“

„Nikar ne obupajmo, bode že bolje,“ je dejal Lipovec. „Do zdaj nas še ni Bog zapustil.“

„Prav praviš,“ je dejal Kiren. „Toda, sosed, kaj ko bi si ga tudi midva danes privoščila kapljico. Ves božji teden se trudiva in mučiva, ali meniš, da ga nisva zaslužila kozarček?“

„Ne vem, sosed, slabi časi so. Komaj se zasluži za sproti. Kdo bi se navajal še na vino!“

„Skoro da imaš prav. No, pa danes vendar, na to veselje! Mati Lipovka, ali ne bi mogla stopiti tja doli v gostilno in bi nam prinesla pol litra? Škoda, da ni domá Anice!“

Lipovka je pogledala moža. Ta se je vdal. Pokimal je samo z glavo in žena je vstala ter odšla po vino.

Moža sta med tem še vedno pušila. Bila je že stara navada, da sta si privoščila ob nedeljah smodko.

Solnce se je v tem vendar nekoliko premaknilo proti zatonu. Potegnila je za trenutek neka rahla sapica in bilo je, kakor da se je začela zemlja hladiti.

Po trgu je nekoliko oživelo, začuli so se bolj razposajeni glasovi, začelo se je gibati in vršeti. A bilo je še vedno povsod polno svetlobe, hiše so se še kopale v bleščečih in zlatih solnčnih žarkih. Toda ta svetloba je bila milejša, bila je dobrodejnejša, ogrevala je srce in dušo.

V tem je Lipovka prinesla vino. Kiren in Lipovec sta trčila, pokusila je tudi Lipovka.

In razgovor se je pletel nadalje o najrazličnejših rečeh, moža sta uganila marsikatero pametno.

Prihajala sta France in Anica. Roko v roki sta se držala, bila sta videti vesela in zadovoljna sama s seboj. Razgovarjala sta se polglasno. Ko sta zagledala stariše pred hišo, sta pospešila korake in že sta stala pred njimi.

Kiren se je nerodno dvignil. Njegova visoka postava se je zazibala, kakor bi se bil zazibal mogočen hrast. Svojo močno žuljavo roko je podal Francetu ter rekel:

„Torej si zdaj domá, France! Glej, kako si zrastel, kdo bi si bil mislil, da tiči v tebi tak junak!“

Opazoval ga je od vseh stranij s svojimi blestečimi, rjavimi očmi. Majal je z glavo in prikimaval, vidno je bil zadovoljen s svojim opazovanjem.

„In kar je največ vredno, France, slišim, da si še vedno priden,“ je dejal takoj nato in sedel na svoj prostor.

Francetu je veselja zažarel nekoliko bledikasti obraz in oko se mu je zaiskrilo. Bil je zal, za svoja leta močan in velik dečko. Ona bledica je očividno izhajala od tega, da se ni mogel mnogo gibati pod milim nebom.

„Kako pa vam kaj, oče Kiren?“ je vprašal France. „Kaj dela Tone, ali je zdrav? In Manica?“

„Vidiš, France, to pa ni lepo od tebe, da ni bila tvoja prva pot od doma do nas. Tone in Manica, oba sta te želela videti.“

„Saj sem mislil in hotel, ali, oče Kiren, človek se prvi dan tako težko loči od svojih! Takoj jutri ju hočem obiskati.“

„Že dobro, že dobro,“ se je zarežal Kiren.

Tudi France in Anica sta prisedla in razgovor se je razvijal še živahneje. In Anica je morala iti še po steklenico vina.

In kako svetlo, kako jasno je bilo v teh dušah, ki so živele v taki slogi in ljubezni med seboj! Svetloba, ki je ležala po okolici, se je razlila tudi v njihovo notranjščino, razsvetila je najskrivnejši kotiček ...

Polagoma se je solnce nižalo, kmalu so se od njegovih žarkov svetili samo še višji griči, a tudi na njih je postajala svetloba bledejša in bledejša. In ni bilo dolgo, ko je razprostrl svoja krila tihi somrak.

Večerni zvon se je oglasil z visokih lin in njegov glas je mogočno bobnel daleč po okolici.

Tedaj se je poslovil Kiren pri Lipovčevih in počasi odhajal proti domu. Njegova glasna hoja je odmevala še dolgo po trdi cesti.

Lipovčevi so se odpravili v hišo ...

* * *

Po hiši je bilo vse tiho. Jako zgodaj je še bilo, a Lipovec je imel navado, da je bil sleherni dan v postelji že ob devetih. Trebalo je počitka, trebalo nadomestiti izgubljene moči ter nabrati novih in čilih za prihodnji dan. Solnce ga ni našlo zjutraj nikdar v postelji. Predno so drugi vstali, je že vselej dovršil Lipovec precejšnji kos dela.

Okna nizke, ozke spalnice so bila odprta. Rahla nočna sapa je silila vanjo in nekoliko blažila soparico, ki se je bila naselila tam notri črez dan. Iz bližnje mlake, ki se je razprostirala nekoliko korakov za mostom, se je glasilo neštevilno žabjih glasov, iz zvonika se je jel oglašati čuk z otožnim svojim čukanjem. Lipovec je bil teh glasov tako navajen, bili so mu tako ljubi, da bi jih bil le težko pogrešal. Vsak večer so ga zazibali v sladko spanje, vsako jutro so ga vzbudili iz njega.

Nocoj je Lipovec še sedel pri oknu. V sobi ni bilo luči in tako se je dalo razmišljati še veliko lepše nego ob motnih svetilničnih žarkih. Zrl je ven v tiho temno noč. Na nebu se je iskrilo nebroj zvezd, tam nad nasprotnim gričem je bila ena posebno lepa, posebno svetla. Vanjo je strmel Lipovec. Nekaj se mu je omehčalo v prsih, vstajala so mu neznana čuvstva, zahotelo se mu je po njej. Neka nevidna moč ga je silila tja gori, postajalo mu je lahko. Pozabil je za hipec svojih vsakdanjih skrbij, pozabil vsega okoli sebe, njegov duh se je povzdignil v nadzemske višave, v svojo pravo domovino.

Zraven postelje je klečala njegova žena. Ob stranice je naslonila svoje roke, okoli prstov se je ovijal molek. Klečala je nepremično, njena usta so šepetala.

Bilo je nekaj srečnega, zadovoljnega, nekaj svetega, kar je plulo po tej skromni sobici.

Črez dolgo se je Lipovec vzdramil. Stresel se je nehote, ko se je začutil nenadoma zopet na zemlji. Tiho se je dvignil od okna in se začel razpravljati.

Tudi žena je prav ta čas vstala.

„Dolgo, dolgo je še do cilja,“ je dejal napol tiho mož.

„Do katerega cilja? Kaj misliš s tem?“

„Na Franceta mislim. Glej, saj je komaj dovršil četrto šolo. Kako dolga je še pot, ki jo ima pred seboj. Ali jo bode mogel dovršiti, ne da bi mu izpodletelo, ne da bi opešal? Pomisli, koliko nevarnosti za dušo in telo mu bode treba še prestati. In tudi, ako bi prestajal on, ali bom dovolj zmožen jaz, da mu pomagam? Glej, moje roke pešajo, po njih se ne pretaka več ona vroča mladeniška kri, češče in češče se utrujajo, gineva jim moč. Kaj bode, kadar bodo popolnoma obnemogle?“

Umolknil je in se nekoliko časa naslonil ob mizo. Žena se je ozirala proti njemu, njeno oko je hotelo prodreti temo, da bi videla njegov obraz. Tako ji do zdaj ni govoril še nikdar. Delal je dan za dnevom molčé, nikdar se ni pritoževal, delal je z veseljem, kakor bi imel živeti večno.

Sama ni vedela, kaj bi mu odgovorila. Prenenadno so jo zadele te besede, v duši ji je bilo bridko, na njo se je hipoma ulegla do zdaj nepoznana bolest.

A tedaj se je i ona slučajno ozrla v zvezdo tam nad nasprotnim gričem. Hipoma se je zjasnilo tudi v njeni duši. Pristopila je k možu, položila mu roko na ramo ter dejala slovesno:

„Oni, ki je tam gori, oni ne bode dopustil, da se pogubé njegovi otroci!“

Lipovec se je hipoma čutil močnejšega, od srca se mu je odvalil kamen in bilo mu je lahko, kakor bi bil dovršil kako posebno imenitno delo.

„Hvala ti, mati, hvala ti, a je dejal tiho ter ji stisnil roko. Hitro nato se je prekrižal ter zlezel v posteljo.

Lipovka pa je v tem hipu prižgala svečo. Njeni motni žarki so razsvetili dvoje resnih, v božjo voljo vdanih obrazov.

Vzela je luč ter tiho stopala iz sobe. Nasproti malega, ozkega mostovža so bila druga vrata. Ta vrata je tiho odprla, da niti niso zaškripala. In stopila je v sobo, kjer sta spala France in Anica.

V vsakem kotu je stala postelja. Ob njiju sta bila stola in na teh je ležala obleka Francetova in Aničina, spravljena v najlepšem redu.

Lipovka je pristopila k posteljama, zdaj k eni, zdaj k drugi. Oba, France in Anica, sta spala trdno, dihala sta globoko. In Lipovka je iztegnila svojo desnico in sključila je prste. Prekrižala je zdaj enega, zdaj drugega. Njeni prsti so polzeli rahlo, komaj čutno od čela do ust, od ust do prsij.

Nobeden se ni vzbudil.

In tiho, kakor je bila prišla, je Lipovka odšla in v hiši ugasnila luč.

II.[uredi]

Ej, to vam je bilo veselo življenje v Lipovčevi delavnici. Komaj se je zaznal dan, je že pela žaga in izpod nje se je usipavalo po tleh rumeno žaganje. Lipovčeva desnica se je premikala enakomerno, neutrudno, in žaga je rezala vedno večje brazde. Lipovec je bil danes nekoliko bled, na čelu se mu je prikazala nova, komaj vidna brazda.

Lipovec je bil mizar. Daleč na okoli je slovel kot najboljši mojster in imel je dela, kolikor ga je hotel. Njegovo delo je bilo zanesljivo, je bilo trpežno. Kdor je prišel k njemu prvič, je prišel ob novi potrebi gotovo tudi drugič in tretjič. A Lipovec je delal tako cenó, da je komaj izhajal. Njegova vest mu ni dala, da bi bil računil več, nego si je mislil, da sme zaslužiti na dan. Kdo drug na njegovem mestu bi si bil pripravil vsaj nekoliko premoženja. Pri njem to ni bilo mogoče ...

Lipovec je delal že precej časa, predno se je začela polniti njegova delavnica s pomagači. Dasi je bil z njimi strog, dasi niso smeli zamujati določene ure, vendar jim včasi ni mogel ubraniti, da ne bi prihajali pozneje. Zlasti rado se je to dogajalo ob ponedeljkih. Toda, kaj si je hotel pomagati, mladina je že taka! Ako bi bil odpravil od hiše sedanje ljudi, prišli bi bili drugi, ki bi bili ravno taki. Torej potrpljenje! Tudi danes so prihajali dovolj pozno. Na obrazih jim je bilo brati, da so prečuli večji del noči; njihove oči so bile zatekle, njihovi glasovi hripavi. Bili so štirje, sami krepki, leporastli mladeniči.

Lipovec jim ni rekel danes nobene besede. Odgovoril jim je samo na njihov pozdrav, a potem je delal molčé dalje. Žaga je pela in pela. V bližnjem kotu se je kopičil razrezan in narezan les. Ko je prenehala peti žaga, je zaškrtal oblič in iz njega se je valilo dolgo, kakor papir tanko oblanje. Sililo je Lipovcu na roko, ovijalo se je njegovih prstov. In le toliko časa je zamahnil, da se je usulo po tleh in se kopičilo pod njegovimi nogami. Sem ter tja se je vzdignil prah, ki se je razširil po delavnici.

A to ni motilo nikogar, pljuča so bila navajena vsemu. Kmalu se je začelo oglašati tudi po drugih kotih. Tu je razbijalo kladivo, tam je dolblo dleto, tu se je brusilo, tam poskušalo odpirati in zapirati z novo ključalnico. Vse je vrvelo kakor v mravljišču.

In bilo je glasno in veselo. Bila je slika pestrega in bujnega življenja, ki se ob njem smeje srce poštenemu človeku.

Ob sedmih so nekoliko prenehali, komaj za pičlo četrt ure. Razdelil se je zajutrk. A potem so začeli znova in delali so do poldneva. A pri tem je bilo vse tiho, govorili so samo najpotrebnejše, govorili samo to, kar je spadalo k delu. K večjemu si je kdo polglasno zažvižgal pesem, ki jo je morda pred kratkim slišal prvič v čitalnici.

Tudi danes je bil vroč dan. Tudi danes se je mameča svetloba razlivala po trgu in okolici, silila je tudi v Lipovčevo delavnico. A danes ni ta svetloba nikakor zavirala veselega dela, bilo je, kakor bi bilo ravno delo najboljši ščit proti njej in proti vročini, dočim ji je delal včerajšnji počitek neznosni.

In tudi drugod po trgu ni bilo tako tiho kakor včeraj. Po cesti so veselo ropotali vozovi, iz delavnic je šumelo, iz bližnjih njiv se je čul odmev motik in rovnic. Povsod delo, povsod trud! A povsod tudi od dela zadovoljni obrazi! ...

Gori nad delavnico v mali sobici je sedel pri knjigi France. Dopoldan je hotel porabiti za učenje, a popoldne je nameraval obiskati Kirnove. Njegov obraz je bil danes nekoliko bolj rdeč, oko mu je zrlo živahneje v svet. Videlo se je, da mu je že prvi dan domá pričaral rože na lica in da se bode v kratkem zopet popolnoma pokrepčal. List za listom je ponavljal to, kar se je učil v prošlem letu, pri marsikateri stvari se je pomudil dalje, nego bi bilo potrebno. Spominjal se je, koliko truda ga je sem ter tja stalo, predno si jo je prisvojil, a sedaj, ko mu je prešla v meso in kri, sedaj ga je napolnjevalo veselje, ga je navduševal ponos. Začutil je v sebi moč, da bode premagal z lahkoto tudi ono, kar ga še čaka. V Francetu je bivala nenavadna žilavost, v njegovih letih bi jo imel malokdo takšno. A za svoja mlada leta je bil že skoro preresen. Ni čuda torej, da je bil njegov oče nanj ponosen, ni čuda, da je gojil gledé njegove bodočnosti najboljše nade.

France ni poznal utrujenosti. Kolikor dalje je sedel pri knjigi, toliko mu je bilo delo lažje in slajše, toliko bolj se mu je hotelo, da ga ni mogel odložiti. Tudi danes ga ni moglo premotiti nič, da ne bi bil ves dopoldan prečepel pri knjigi. Sem ter tja je stopila v sobo Anica, hotela ga je zaplesti v razgovor, a ko je videla, kako je zamaknjen, je vselej zopet natihoma odšla. V kuhinji pa ga je pohvalila materi, ki si je dala opraviti okoli ognjišča. In materin obraz je žarel, okoli srca ji je bilo tako toplo, bila je zadovoljna sama s seboj in z vsem svetom.

„Ali nekaj bi pa vendar moral zaužiti, lačen mora biti,“ je dejala Anici ter se brisala s predpasnikom okoli ust.

„Toda noče, mati, kaj bi ga silili!“

„No, no, ako se mu bo zahotelo, se že prikaže doli.“

In obe, mati in Anica, sta se naglo sukali po kuhinji. V loncih je vse kipelo in vrelo, pljuskalo je sem ter tja črez rob, a v ognjišču je prasketal ogenj in njegov rdeči plamen je silil v presledkih skoz železna vratca. Javorjeva miza na sredi kuhinje je bila bela, da se je svetila, tla so bila čista in umita, da bi se lahko jedlo na njih. V nobenem kotu najmanjše smeti, najmanjše nesnage! Z ovešal v bližini ognjišča so se svetile pokrivače, kuhalnice, penjenice in druge v kuhinji potrebne reči. Vse je bilo svetlo zlikano, vse je kazalo skrbno, vestno gospodinjo. Mnogo, mnogo je kuhinj na svetu, bogato so opremljene, človek bi bil vesel, da bi imel take spalnice, a malo, malo jih je, ki bi napravljale nanj tako domač, tako povoljen vtisk, kakor ga je napravljala kuhinja Lipovčeva. Malo jih je, ki bi odsevala iz njih taka snaga in red.

In France je še vedno sedel tam gori in ni mislil, da bi zaprl knjigo. Gori do njega je zvenelo iz očetove delavnice šumenje in vršenje, in to je bila njegovim ušesom najljubša godba. Kolikokrat se je spominjal na njo še v poznejših letih, v letih, ko se je ona delavnica zaprla za vselej, ko je v njej bilo tiho in mrtvo kakor v grobu. Kako lep, a hkratu kako tožen spomin je bil to! ...

Opoldne je nekoliko prenehalo v delavnici. Lipovec in pomočniki so se zbrali v kuhinji za javorjevo mizo. Na njej je stala skleda, ki se je kadilo iz nje in v kuhinji je dišalo po razbeljeni zabeli. Prišel je doli tudi France in prisedla je Anica. Ta je odmolila glasno, a nato se je začelo kosilo. Za prvo skledo je prišla na mizo druga. Pri jedi se je ves čas molčalo kakor pri delu, vršilo se je vse redno in tiho, zažvenketale so včasi samo žlice. Takoj nato je bil skromen obed pri kraju in Anica je molila vnovič.

Po obedu so se pomočniki razgubili do prve ure na različne kraje. Lipovec je sedel na klop pred hišo in počival. Položil je desno koleno črez levo, objel oboje z rokami ter zaždel. Tako je čakal, da je bila v zvoniku ena črez poldne. Danes je sedel pri njem tudi France. Nobeden ni govoril. Še le ko se je oglasila ura v zvoniku nad njima, je Lipovec dejal sinu:

„No, pa stopi tja gori do Kirnovih!“

In vstal je pri zadnjem udarcu ure ter odšel počasi zopet v delavnico. In takoj so se prikazali tudi pomočniki. Začelo se je zopet veselo in šumno delo ...

Pri Kirnovih ni našel France nikogar domá. Vsi so bili odšli v vinograd. To mu je povedala soseda. Odpravil se je za njimi. Ljubo mu je bilo, da se bode mogel zopet izprehoditi, in lahkih nog je stopal ven iz trga. Tam za mostom na veliki ogradi se je igralo neštevilno trških paglavcev. Vpili so, tekali in se prekucavali, kakor bi šlo za stavo. A vmes je bilo slišati tudi glasno jokanje, Bog ve, kdo je koga pohodil. France se je ustavil in opazoval te male ljudi. Kako malo časa je preteklo, kar je on zapustil to družbo, kar je tudi on bil razposajen med razposajenimi. Zahotelo se mu je, da bi stopil tudi on tja doli, da bi se vsaj za trenutek vmešal v to veselje. Duša mu je zahrepenela po onih nedavnih, a lepih časih. In glej, oni večji so ga že zagledali, bili so to oni, ki so z njim hodili v trško šolo. Bližali so se mu od strani, niso si prav upali do njega. A France je stal in je gledal. In vleklo ga je tja med nje, njegova otroška leta so se oglašala v njem, silila so ga, da stopi korak dalje, da okuša še enkrat slast takega življenja. Nekaj ga je vabilo, ga je mikalo ... A tedaj se je hipoma stresel. Vstala je tam doli v globočini njegove duše neka senca, ločila se je iz nižin in prihajala je vedno više. In Francetu se je zazdelo, da bi bilo zastonj, ako bi poskušal prelesti ta plot, ako bi ga izkušal preskočiti. Nekaj nejasnega, kalnega je leglo na njegovo dušo. Žalostno je pogledal dečke, ki so se mu bližali, obrnil se je in stopal dalje po poti.

Zavil je s ceste na stransko rjavo pot. Ob njej je rastlo nizko grmovje, po njej se je kopičil debel in rjav prah. In pot se je začela viti navzgor, na njej se je sem ter tja belila velika skala, ki se je bila privalila Bog ve odkod. A tedaj se je začelo nekaj lepega, nekaj, kar je človeku oživilo srce, kar ga je povzdignilo, kar mu je razvedrilo čelo. Začeli so se vinogradi. Kdo bi jih pozabil, kdo bi mogel mimo njih z zakrknjeno dušo, z zaprtim srcem! Te dolge zelene vrste, ti močni, okoli visokih drogov se ovijajoči trsi, to gosto, veliko listje! In ta pevec vinogradov, neutrudni čriček! In te zidanice in te prekrasne leže! Slovenec, zahvali Boga za vse to; kaj takega nimajo pokazati vsi sosedje!

Tam gori, nekako sredi holma, je bil velik Kirnov vinograd. Okoli in okoli je bil ograjen z gosto živo mejo, a še med njo je bilo nakopičeno bodeče trnje, ki ni puščalo nobenemu noter. Ob poti, nekako v sredi gornjega pota, so bila široka vhodna vrata, ki so se dala zaklepati. Nekako sredi vinograda, na nekoliko vzbočenem prostoru, je stala mala zidanica. Po vsem njenem prednjem delu se je ovijal star vinski trs, ki je zakrival začrnelo zidovje. Od te zidanice je bil prekrasen razgled na trg in na vso okolico. Odtod se je videla trška cerkev prav pred nogami, odtod se je svetlikal ves trg, kakor bi bil hipoma zrastel iz tal. Odtod so pred očmi vstajali in se blesteli vsi ostali zeleni holmi, kakor bi jih bil pričaral umetnikov čopič na platno. Pod nogami je vse živelo in se gibalo, vse je zadobivalo drugačne in lepše boje, vse je bilo prelestno in omamljivo. Po sredi vinograda sta vodili dve poti navzkriž. Bili sta senčnati, tudi nad njima se je na visokih latnikih opletala trta in navzdol so viseli veliki, sočnati grozdi.

V ta vinograd je vstopil France. Ozrl se je po poti navzdol, zatem na desno in na levo. Nikjer ni zapazil nobenega. Tedaj je zaklical glasno:

„Hop, hop!“

In tam vzadi nekje se je oglasil drug glas ter istotako odgovoril. Ah, ta klic je bil znamenje še iz prošlih časov, iz onih časov, ko sta hodila France in Kirnov Tone skupaj v trško šolo.

„Hop, hop!“

Vesel je bil ta glas, ki se je ponavljal v kratkih presledkih. In glasil se je vedno bliže. Skoz goste vrste je prihajal Tone. A France ga je zagledal še le, ko je stal prav tik njega. Ves čas ga je pokrivalo zeleno listje in njegova že precejšnja postava še ni bila zrastla nad te visoke trse.

„Bog te sprimi, France,“ je viknil in podal tovarišu desnico. „Težko sem te že čakal. Pojdi z menoj!“

Stopala sta dalje.

Tone je imel pod pazduho žvepleni meh, njegova srajca je bila rumena od žvepla. Bilo je to zadnje žvepljanje za letos, ki so ga danes opravljali pri Kirnovih. A žveplo je bilo na debelo natrošeno tudi po Tonetovem obrazu, okoli očij in celó v očeh samih ni bilo brez njega. To je kazalo njegovo pogosto pomežikavanje.

Kolikor sta hodila dalje, toliko gostejše so bile vrste, toliko bujnejše zelenje ju je objemalo. Kako so se svetlikali grozdi izpod listov!

„Ah, koliko je grozdja,“ je vzkliknil France. „Kaj takega še nisem videl.“ Njegove oči so se zasvetile, njegovo srce je bilo veselo.

„Sem poglej,“ je dejal Tone hipoma.

Sklonil se je nekoliko niže, prijel z rokama šop listov ter jih razgrnil. In pred zavzetimi Francetovimi očmi se je pojavila kar cela košara lepih, zardelih grozdov. Sramežljivo so se stiskali skupaj in njihove svetle jagode so zrle Franceta kakor svetle, nedolžne oči.

„To je krasno, to je krasno,“ je viknil France. Nikakor se ni mogel načuditi taki obilici, taki lepoti.

„Eh, samo malce dežja, samo malce dežja da bi nam dal Bog, pa bi bilo še lepše, še mnogo lepše,“ je dejal Tone ter stopal dalje. In ustavila sta se še pri marsikaterem trsu in France je vzkliknil še marsikje tako, kakor prvič.

Joj in tam-le proti koncu vrste! Kako visoka, lepa breskev! Njeni ozki listi so se svetlikali, njene drobne nežne veje so se upogibale. In nizko so se klanjale in na njih so rdele breskve v celih kupih. Rdele so, kakor rdé lica zdravih, krepkih kmetiških otrok.

Prišla sta blizu. Veja je bila tako nizka, da so zableščale breskve prav pred Francetovimi očmi. Tu ne bi bilo treba iztezati roke, tu bi bilo samo treba odpreti usta in duhteči sok bi se razlil po njih.

„Trgaj, France, kolikor se ti ljubi. Trgaj!“

Toda Francetu se je zdelo škoda. Najrajši bi bil sedel pod drevo ter gledal in občudoval ta lepi sad, ne da bi se ga dotaknil. A pristopil je Tone ter dejal smejé:

„Ali si ne upaš?“

In že je v njegovih rokah obtičalo nekoliko breskev.

„Le pokusi, bodeš videl!“

France je vzel, a šla sta dalje. Tam v ozadju je bila skupina smokev. Njih široko, svetlozeleno, globoko izrezano listje je bilo videti od daleč kakor listje platan. Njihov zelenkastorumeni plod je visel navzdol; bil je sočen in napet in zdelo se je, kakor bi viseli navzdol polni mošnjički.

Hej, tako se hodi po vinogradu! Tako se hodi po sosedovem vinogradu, si je mislil France. Njegove noge so bile lahke, njegove prsi so se širile. V njih je bilo srečno in zadovoljno srce, v njih je bilo hvaležno srce, ki je v tem hipu spoznalo veličastvo stvarnikovo še bolj, kakor kadarkoli prej. V Francetu se je pojavilo novo veselje do življenja, novo veselje do dela ...

Ko sta s Tonetom dospela na nekak osredek, je stal pred njima stari Kiren. Bil je golorok in njegova srajca pod vratom je bila odprta. Videle so se rjave prsi; bile so široke in mogočno obokane. Stopil je proti Francetu in mu podal roko.

„Tako je prav, France,“ je dejal in njegove oči so se zasmejale.

„Sedi nekoliko sem v travo, tudi mi smo potrebni, da se odpočijemo.“

In sedli so. In razgovarjali so se.

Prišla je Manica. Njena lica so zardela. Skoro je prišla v zadrego, ko je videla Franceta pred seboj tako gosposkega. A to le za hipec. Takoj nato je stopila srčno dalje in je vsula iz svojega predpasnika v Francetovo naročje smokev in breskev. In tudi nekateri grozdi so se zabliskali vmes.

„Ha, ha, tako je prav,“ se je smejal Kiren. „Hitro si ga postregla.“

Manica pa je tudi iztegnila svojo sedaj prosto roko in jo podala neprisiljeno Francetu. Pozdravila sta se, kakor se spodobi starim znancem.

Posedeli so še nekoliko časa skupaj, a delo se ni dalo odlašati. Skoro sta vstala Kiren in Tone ter nadaljevala žvepljanje. Iz mehov se je kadilo, grozdi so rumeneli, a tudi solnce je lezlo vedno niže. France pa si je z Manico ogledoval še ostale nasade in naglo je potekel popoldan.

Po vinogradu je za hipec završela hladnejša sapa, listje je strepetalo, oglasil se je čriček. Tam za holmom se je skrilo solnce, izgubile so se prejšnje svetle boje in prepustile so prostor temnejšim, zamolklejšim.

Iz holmov, iz vse narave je zavelo nekaj otožnega, nekaj resnega.

Navzdol proti trgu so stopali Kirnovi.

III.[uredi]

Na trškem mostu so že prižigali edino, slabo brlečo svetilko, ko je dospel France s Kirnovimi nanj. Pod mostom se ni gibalo ničesar, struga je bila skoro suha, voda se je motno svetlikala samo v nekaterih tolmunih. Tu se je France poslovil. Kirnovi so odšli na desnico, a on se je napravil domov na levico. Ko je šel mimo očetove delavnice, je bilo tam že temno, je bilo že tiho. Vse se je bilo že razšlo. Okna delavnice so bila odprta na stežaj, da bi se bili prostori na večer prezračili ter pripravili za prihodnje jutro. Skoz okna so se nejasno videle začete omare, so se videli različni kosi lesa, so se svetlikale na steno obešene žage. Iz kuhinje je odseval rumen pramen ter se ostro črtal črez pot in na zid nasproti stoječega hleva. V zvoniku je bila odbila komaj osma ura in France se je nadejal, da dobi očeta še na nogah. Saj je navadno posedaval vsak večer pred hišo ter se hladil.

Toda danes je bila klop prazna. To je bilo nekaj čudnega. Ali je kam odšel? Ako ni imel posebnega opravila, se ni nikdar ganil od hiše. Njega je pač bilo lahko dobiti ob vsaki uri, v petek in svetek! No, nekaj se je pač moralo zgoditi. France je pogledal v kuhinjo. V njej je videl Anico, ki je pomivala posodo. Visoko na ognjišču je stala svetilka. V njeni luči so se jasno odsevale reči na obešalu. Stopil je noter.

„Anica, kje so pa drugi, kje je oče?“

„Ah, kako si prišel tiho, niti stopinje nisem slišala. Kar prestrašil si me,“ je dejala Anica ter se sklonila kvišku. Z laktom si je popravila na čelo ji šileče lase in oči so se ji zasvetile.

„Sedi in povečerjaj; danes smo bili nekoliko bolj zgodnji, kakor po navadi.“

Obrisala si je roke in takoj je postavila na mizo borno večerjo. Bili so koruzni žganci z mlekom.

„Toda kje je oče, saj mi nisi tega še povedala.“

„Rekel je, da je truden, in je šel nekoliko prej počivat.“

„Hvala Bogu, samo da ni nič hudega. Kje je pa mati?“

„Tudi gori, toda ona se vrne še v kuhinjo.“

Umolknila sta oba. Anica je nadaljevala s pomivanjem, a France je zajemal preprosto jed z vidnim veseljem. Skoz odprto okno v ozadju je silil v kuhinjo sveži vzduh, a iz zvonikove line se je zopet oglašal čuk.

Anica se je zganila. Pogledala je Franceta od strani.

„Čudno, danes mi ta glas nič več tako ne ugaja ko nekdaj,“ je dejala poltiho Francetu.

„Kateri glas?“ je vprašal France, ki se je bil ravno nekam zamislil.

„Ali ne slišiš? Čuj, zopet čuka.“

„Ah, ne bodi, ne bodi!“ je dejal France.

„Ali ni veliko bolj otožen ko po navadi? Ali se ti ne zdi? Čuj ... kako zateglo!“

Anica je gledala skoro preplašeno, oči so ji blestele v čudnem lesku.

„To se ti samo dozdeva,“ je pripomnil France.

„Ali naj zaprem okno, France?“

Tudi njen glas ni bil navaden, skoro se je tresel in glasil se je hripavo.

„Ne bodi, Anica! No, pa zapri, ako hočeš!“

Anica je zaprla okno. Obrnila se je proti mizi, da bi pospravila za Francetom. Toda v tem trenutku je nekaj udarilo ob kuhinjsko okno. Steklo v oknu se je streslo in zaropotalo.

Anica je prebledela in se ozrla. Tudi France je pogledal na okno. In glej, na oknu je sedel velik čuk. Njegovo mehko perje je bilo naščeperjeno, njegove svetle oči so se upirale v kuhinjo.

„Še nikdar se nisem tako ustrašila,“ je viknila Anica. „Oj, ta grdoba!“

„Tiho, tiho, ne vekaj tako na glas! Čakaj, ujamem ga,“ je dejal France.

Sklonil se je prav nizko k tlom ter počasi in potihoma lezel proti oknu. Ob mizi je stala Anica ter strmela v ptico, ki se je pojavila tako nenadoma. France pa je že odpiral okno. Njegova roka se je tresla, sam ni vedel, čemu je bil vznemirjen. A tiho, prav tiho je odprl okno. Toda v tem hipu se je zazibala senca v njem, mehke perotnice so zaplahutale in ptič je izginil. Skoz okno je gledala tema.

„Vidiš, čemu si prej zaprla okno, zdaj bi ga bil imel,“ je dejal France in se dvignil.

Toda Anica ni odgovorila ničesar, zamislila se je bila nekam ...

Gori nad kuhinjo so se začule stopinje. Kmalu so odmevale s stopnic. Doli je stopala Aničina in Francetova mati. V roki je imela brlečo svečo, a od nje je visel debel, črn utrinek.

„No, saj si že domá, France, a je dejala ter ugasnila svečo. Postavila jo je na ognjišče zraven svetilke ter sedla na stol nasproti Francetu. Njen obraz je bil resnejši ko navadno, na njenem čelu je viselo nekaj težkega, kakor tajna skrb.

„Kaj, da je oče že odšel v posteljo?“ je vprašal France.

Materino oko se je uprlo v sina. Za hipec ga je motrila pazljiveje. Videlo se je, da ima žena nekaj na srcu in da razmišlja, ali bi to razodela sinu ali ne. Toda nazadnje je stresla nehoté z glavo, češ, čemu bi ga vznemirjala.

„Truden je, drugega ni nič,“ je dejala skoro nato. „In dela ima črez glavo; bolje je, da gre prej k počitku.“

Povesila je oko ter gledala v mizo. France jo je začudeno pogledal. Nekaj mu pri tem odgovoru ni ugajalo, toda sam ni vedel, kaj. A rekel ni ničesar.

V kuhinji je nastala tišina. Anica je začela pometati, mati in France pa sta slonela ob mizi ter molčala.

Kmalu je bilo vse pospravljeno, vse v najlepšem redu.

A zunaj je nastajala vedno temnejša noč, na nebu so se začeli zbirati oblaki in za gorami je bliskalo.

* * *

Lipovec dolgo ni mogel zaspati. Dasi je bilo okno odprto, dasi se je bila zunaj vzdignila precejšnja sapa, ki je silila v sobo, vendar mu je bilo soparno. Po celem telesu je bil vroč, a najbolj mu je silila kri v glavo. Ko je žena odšla v kuhinjo, se je obrnil v steno ter izkušal zadremati. A tudi od stene se mu je zdelo, da puhti soparica, in njegovo čelo se je začelo potiti. Vrgel je odejo raz sebe, odet je bil samo z rjuho. A še ta mu je bila odveč. Vstal je zopet ter začel hoditi po sobi gori in doli. Toda čutil je neko silno, doslej nepoznano utrujenost. Nekaj težkega je ležalo v njegovih nogah, kri se je leno pretakala po njegovih rokah. In kolena so se mu začela tresti, kakor bi bil prvič vstal po dolgi in težki bolezni. Zdelo se mu je, da bi ga zdajle zmoglo vsako najmanjše in najlažje delo.

To utrujenost je prvič začutil danes popoldne pri delu. Kakor zjutraj, je tudi popoldne žagal nekaj takega, kar ni rad prepuščal svojim pomočnikom. Žaga je nekoliko časa pela zopet veselo, a hipoma mu je začela pešati roka in le s težavo je porinil žago do konca. Delal je še nekoliko časa s težavo, a nazadnje je moral nehati in naslonil se je ob les, da bi si odpočil. A pri tem se ga je hkratu polastila neka slabost, ki se je razlila po vsem telesu. Od rok mu je nekaj mrzličnega lezlo v trup, odtod pa po vseh udih. Sicer mu je to prešlo črez nekoliko časa, ali utrujenost je ostala in tisto popoldne ni izdelal niti desetine tega, kar navadno.

Ko je zdaj hodil sam po sobi v temi, v tej tišini, polastilo se ga je razen utrujenosti še nekaj drugega. Težka, temna misel se mu je dvigala iz srca, misel, ki jo je rodila njegova sedanja osamelost. Počasi, počasi, kakor leze megla iz doline proti vrhovom, tako počasi je lezla ta misel iz njegove notranjščine. In to je bila misel na bolezen, misel na smrt.

In začutil se je hipoma tako majhnega, tako neznatnega, da se je ustrašil. Prvič menda v svojem življenju je mislil tako jasno, kaj je človek na svetu, kako ničev, kako brezmočen je. Vsaka najmanjša stvarca ga potlači, mu vzame voljo in moč, ga telebi v propad. Prvič v svojem življenju je začutil, kako grozna, kako mogočna vladarica je smrt. Lipovec je bil veren mož, v vsem svojem dejanju pošten in značajen mož. Vest mu ni očitala ničesar niti proti svoji družini, niti proti svojemu bližnjemu. A vendar ga je prevzel sedaj strah pred smrtjo. Zdelo se mu je, da že izteza po njem svoje koščene in izpite roke, zdelo se mu je, da se te roke že dotikajo njegovega trupla, da so vlažne in polzke. Zdelo se mu je, da se ga ovijajo neznane ostudne živali in da plazijo okoli njegovega života. Zavpil bi bil, a obstal je trdo in nepremično sredi sobe.

In še večja utrujenost se ga je polotila, glava mu je klonila na prsi. In padel je na kolena pred stolom, nanj je naslonil roke in molil. Molil je iskreno, molil dolgo časa.

Polagoma se je umiril. Ona trpkost in potrtost, ki ga je bila tako potlačila, je izginjala in se tajala, kakor se taja sneg ob toplih solnčnih žarkih. Ko je vstal, ni bilo skoro več sledú od njiju in tudi krepkejšega se je čutil. Minil ga je oni blazni strah, pred njim je stalo v neskončni milosti prelestno se bleščeče, častitljivo lice Onega, ki je premagal smrt, Onega, ki so mu pokorni svetovi, morje in vetrovi. In to obličje je razjasnjevalo temno noč njegove notranjščine, je lilo vánjo upanje in tolažilo ...

Lipovec se je zavil in stopil k oknu. Noč je bila vedno temnejša. Spodaj je črez pot metala svetilka iz kuhinje še vedno svoje žarke in v njih so se zibale temne sence onih, ki so spodaj sedeli pri mizi. Tam za gorami pa se je bliskalo vedno bolj pogostoma. In ti bliski so trajali češče dalje časa. Bil je krasen pogled. Kadar se je zabliskalo, so hipoma zrastli vsi viški posameznih gričev v bengalični luči pred očmi. Zasvetili so se ter se pokazali v vsej svoji krasoti. Dà, bili so krasnejši nego ob podnevni solnčni luči! A ko je minil blisk, so hipoma izginili in videti je bilo, kakor bi jih bilo nenadoma požrlo velikansko in grozno črno žrelo.

Po obzoru so se kopičili čim dalje temnejši oblaki in videti so bili vedno niže, kakor bi se hoteli dotakniti tal. Izginili so hribi v njih in bliski jih niso mogli več pričarati pred oči. Po vzduhu je potegnila še hladnejša sapa in prve debele kaplje so padale Lipovcu na obraz.

Sklonil se je zopet v sobo.

„Hvala Bogu, nocoj se nas je usmilil,“ je govoril sam pri sebi. „To je prišlo ob pravem času in toliko in toliko žuljev ni bilo zastonj.“

Postal je še nekoliko časa ob oknu, a nato ga je zaprl. Prekrižal se je vnovič ter zopet zlezel v posteljo.

Zunaj pa je bliskalo vedno bolj, gromi so odmevali votlo in mogočno, deževne kaplje so škropile vedno gosteje na okna. In žejna zemlja se je oddihala, željno je srkala váse novo moč, novo življenje ...


IV.[uredi]

Kako je bilo veselo tisto leto! Kako prav je bil prišel oni dež, prav ob zadnji uri, ob najskrajnejšem času! A pozneje ni bilo več suše. V pravih presledkih se je menjavalo lepo vreme in dež, prav tako, kakor bi si bili delali vse to ljudje po svoji lastni volji in kolikor se jim bi poljubilo. In navadili so se neke brezskrbnosti in njihovi obrazi so bili veseli in razposajeni. Po vinogradih so se pa jagode vidno napenjale, debeléle so kar pred očmi in grozdi so se daljšali in širili. Na vseh koncih in krajih so silili izpod listov, so se ponašali s svojo nenavadno lepoto in se ponujali.

Toda ponujali se niso samo ljudem. Tudi drugi gosti so jih zapazili, njihove oči so se upirale poželjivo vánje. In ti gosti so se hitro naselili v vinogradih. Udomačili so se, kakor bi si bili tam že davno pridobili domovinsko pravico. Škorci in kosi so to bili in drozdi in pojali so se od brajde do brajde, in veselo, razkošno življenje so imeli, življenje, kakoršno se živi samo ob polnih, bogato obloženih mizah. In niso se bali ljudij, niso se bali puške in zank — sitost povzroča povsod brezskrbnost in malomarnost.

A ne samo vinska trta je tako obrodila ono leto, tudi sadja je bilo povsod obilo. Vse si je bilo opomoglo in nastala je lepa jesen, kakoršne že dolgo ni bilo v deželi.

Malo pred trgatvijo se je France zopet odpravljal v mesto. Hitro so mu minile počitnice, njemu in njegovim. Kar jih ni bil prebil domá pri knjigi, jih je užil pri Kirnovih, med njimi in Francetom je prijateljstvo vedno bolj rastlo ...

Zadnji večer, predno je France odšel, so Lipovčevi še skupno sedeli v kuhinji. Lipovec je v ime slovesa izredno poslal po nekoliko vina. Vsak ga je imel pred seboj droben kozarček. Vsi so bili nekam tihi in zamišljeni.

Lipovec je bil bled, videti je bil zopet utrujen. Od onega dne ga sicer ni bilo več tako hudo napadlo, delal je še vedno, a vendar je čutil, da ni več tisti; češče in češče je moral prej odlagati delo, je moral prej k počitku. Žena ga je silila, naj se vsaj nekoliko dnij odpočije, da se popolnoma okrepča; češ, potem bode laže in hitreje delal.

„Delo imam, ki se ne dá odlašati,“ je navadno odgovarjal in pri teh besedah je ostalo.

In v delavnici je vršelo in šumelo kakor v prejšnjih časih in iz nje se je izvažala marsikatera krasna oprava.

„Torej na vaše zdravje, oče,“ je dejal France ter privzdignil kupico. Trčili so in toliko da so pokusili.

„Tudi na tvoje, France,“ je odgovoril Lipovec. Pogledal je sina v oči ter nadaljeval:

„Vidiš, do zdaj sem te bil vesel jaz in tvoja mati in sestra. In veseli so te bili tudi drugi naši znanci in prijatelji, France. Delal si nam čast, delal si nam veselje. Upam in želim, da bi bilo tako i nadalje. Ne bodem te mnogo učil, sam si dovolj pameten, toda eno ti smem reči: Bodi zvest samemu sebi!“

„To hočem,“ je odgovoril France.

Lipovki se ni ljubilo govoriti. Nekaj ji je tiščalo grlo in pri srcu ji je bilo tesno. Sama ni vedela, čemu je žalostna, ničesar se ji ni pripetilo, a vendar jo je bolelo srce. Čestokrat je pogledala moža; sama ni vedela, česa je iskala na njegovem obrazu. A nehoté je obračala vedno vanj svoje oči.

Tudi Anica je bila nekam zamišljena. Mirno, skoro nepremično je sedela, kakor bi bila iz kamena. A sem ter tja ji je nehoté ušel pogled tja na okno, kjer je sedel oni večer čuk. Pogledala je začudeno in preplašeno, a takoj zopet umaknila pogled.

Kozarci so bili prazni, nekam pozno je bilo.

Tedaj se je Lipovec dvignil.

„Takoj po polnoči moraš vstati, France; čas je, da gremo počivat,“ je rekel ter še pristavil: „Samo še nekaj, France. Ako si moreš dobiti kje kak postranski zaslužek, ne bi ti škodilo. Vem, da se imaš mnogo učiti, da moraš mnogo delati záse, toda ...“

Vsi so se preplašeno spogledali.

„Bom, oče,“ je dejal France.

Razumel je, kaj je hotel oče povedati dalje, in nekaj se je utrgalo v njegovi duši. Hipoma jo je preplavila žalost, zdelo se mu je, kakor bi gledal svojega očeta zadnjič.

Tudi Lipovka in Anica sta občutili neko novo težo in nekam nezavestno sta stopali za Lipovcem in Francetom k počitku.

* * *

Kmalu po polnoči je nekdo potrkal na vrata, se je takoj vzbudila, pristopila k oknu ter dejala Lipovka navzdol:

„Takoj pride!“

„Hitro, hitro, mudi se,“ je odgovoril debel moški glas. Takoj nato pa so se začule oddaljujoče se stopinje.

Tedaj se je vzbudil tudi France. Hipoma je bil po koncu in v kratkem je stal tu, popolnoma pripravljen za odhod.

„Z Bogom, France,“ je dejala Anica ter mu molila desnico. Takoj se je zakrila z odejo, solze so ji silile v oči.

France pa je stopil v očetovo sobo. Oče je bil vstal. Stal je pri omari v kotu in si dal nekaj opraviti. Potem je stopil k Francetu, mu stisnil nekoliko denarja v roke ter rekel:

„To je za prve potrebe, pa bodi varčen! Z Bogom!“

Podal je Francetu roko ter se takoj obrnil in šel proti postelji.

Lipovka sama je spremljala Franceta. Pomagala mu je nositi še ostale reči, zakaj kovčeg so bili že zvečer spravili na voz.

Spodaj na poti je bilo temno. France je še pogledal proti hiši, odkoder je svetila luč, a potem je stopal dalje za materjo.

Tam pred mostom je čakal voz. Hlapec je sedel na seneni vreči spredaj, v ustih je imel tlečo smodko. Konji so bili s kopiti ob tla. Voz je bil popolnoma navaden težek voz, ki jih rabijo, da prevažajo blago iz mesta. In tja se je bil tudi danes voznik namenil, da pripelje blaga trškemu trgovcu. Za nekaj grošev si se na tem vozu lahko vozil v mesto in posluževali so se ga čestokrat vsi oni, ki so morali gledati na krajcar in si niso mogli privoščiti boljšega voza, a so vendar morali biti v mestu.

Ob veliki prednji ročici je visela zakajena svetilka. V njenih žarkih so se svetili konji, se je motno črtala pot pred njimi.

Hlapec na vozu se je obrnil ter dejal:

„Tukaj naj sede zraven mene, mehko je.“

France se je naglo sklonil k materi ter dejal:

„Pozdravite še enkrat vse domá in pri Kirnovih!“

Takoj nato se je voz premaknil in počasi so potegnili konji. France se je še ozrl, a Lipovka je stala in zrla za vozom, dokler ni izginil za mostom ...

Počasi so stopali konji dalje. Bili so težki in močni. Njih stopinje so odmevale enakomerno, vedno v enem in istem koraku. Nikdar niso prehitevali. Sem ter tja so prhali in udarjali močneje ob tla. Šlo je dalje po beli prašni cesti mimo obcestnega visokega grmovja, mimo trškega pokopališča, mimo samotne romarske cerkve. Šlo je dalje mimo manjših vasij, mimo ob cesti pretakajočih se potočkov, šlo je dalje mimo samotno korakajočih pešcev. Šlo je dalje ... vedno počasi ... vedno enakomerno.

Hlapec se je bil nagnil na vreči nazaj na drugo vrečo, ki jo je bil podložil nekoliko više. Bič je vtaknil med noge, držeč ga za gornji konec. Ni se zmenil za nikogar, tudi za Franceta ne. Zadremal je in zasmrčal. A včasi se je nenadoma dvignil. Iztegnil je vrat, potegnil bič više ter zavpil zateglo: „Bi-i, hot!“ Konji so privzdignili glave, komati so zaškrtali, a šlo je zopet enakomerno dalje. In hlapec se je zopet naslonil in dremal ...

Bila je krasna, mehka noč. Po vzduhu je vršalo komaj slišno, na nebu so se utrinjale redke zvezde. Sem ter tja je zabrenčal hrošč, oglasila se je v daljavi sova. Griči in holmi so bili zaviti v tanko mlečno meglico, a iz nje so črneli vrhovi dreves. A počasi se je ta meglica dvigala, na nebu so postajale zvezde že redkejše in po vzduhu je švignil naglo kakor blisk bel svetlobni trak. In dvigalo se je in dvigalo in svetilo se je od vseh stranij. Iz teme so se prikazovali predmeti, zadobivali so jasnejšo, določno obliko. Na holmih so se začele beliti cerkve in vasi, za njimi je na vzhodu rdelo nebo.

France ni vso pot zatisnil očesa. Z vso dušo je pil to krasoto lepega božjega jutra, naslajal se je ob njej, hvalil je Boga, ki ga je ustvaril, ki mu je dal oči in posluh, ki mu je podaril za vse lepo dovzetno srce. Ni ga motilo ropotanje vozov, ki so prihajali po stranskih potih na cesto, ni ga motil na njegovi desnici smrčeči hlapec.

Od daleč se je zasvetilo mesto. Visoko se je dvigal začrneli in sivi grad, izpod njega se je pojavila vrsta hiš. A tam daleč, daleč za mestom so se v prvih vzhajajočih solnčnih žarkih dvigali vršaci visokih snežnikov. Bili so čisti in svetli, njihove častitljive glave so rdele.

A konji so stopali počasi, vedno enakomerno. Ni se jim mudilo. In tudi Francetu se ni mudilo, obstal bi bil, pokleknil bi bil in molil Onega, ki mu je danes pripravil tak užitek ...

Ravno ko je solnce prikazalo svoje obličje izza gore, ko so v njem zažarele vse mestne hiše, ravno tačas je zavil voz po široki cesti okoli ovinka v mesto.

Franceta je zopet objelo in potegnilo váse novo življenje, življenje, ki se mu do zdaj še ni mogel privaditi, mestno življenje ...

V.[uredi]

Zopet je bilo živahno po mestnih ulicah, ki so bile nekoliko časa puste in dolgočasne. Vrnili so se vojaki z vaj, vrnili so se zopet dijaki. Pred svojimi zavodi so se zbirali v gručah, začel se je navadni semenj s knjigami in drugimi šolskimi potrebščinami. V vsaki gruči je bilo glasno govorjenje, saj je bilo vmes tudi povsod dovolj mešetarjev, ki so preglašali druge. A vmes je bilo tudi dovolj novih dijačkov, ki so prvič letos priromali v mesto. Plaho so opazovali to vrvenje od strani, niso si upali blizu. A marsikdo si je želel, da bi tudi zanj že bil ta čas, ko bi mogel takó-le barantati. Marsikomu pa je tudi sredi tega vrvenja bilo motno oko, le težko je zadrževal hlipanje, ki mu je sililo iz grla. Njegove misli so bile tam daleč za gorami, bile so domá ... domá. In nazadnje se ni mogel več vzdržati, tiho se je izmuznil iz gruče, noge so ga zanesle proč v samoto in tam so se mu udrle siloma tako dolgo zadrževane solze. Toda semenj je trajal dalje, dnevni red se zaradi takih slučajev ni prekinil. Vse je šlo svojo pot ...

Tisto leto je prišlo mnogo dijakov v višjo gimnazijo iz nekega drugega mesta. Bili so to večinoma visokorastli, močni mladeniči. Pod njihovimi nosovi so se že poznali brki, njih brade so že začele poganjati. Nosili so se po koncu, čutili so se, in vse njihovo vedenje je kazalo, kakor bi hoteli reči: „Le glejte nas, mi smo mi!“ Mladi dijački so jih občudovali; sem ter tja je kdo zahrepenel, da bi bil že tak, sem ter tja jih je kdo že začel posnemati. Vse na njih jim je ugajalo, zlasti pa jim je ugajalo to, kako so znali hoditi, kako so znali kvišku držati svoje glave in ponosno gledati okoli sebe.

Večina teh dijakov je bila v peti šoli. Kmalu so se sprijaznili s svojimi sošolci; bili so jim na uslugo, kjerkoli so mogli. In začelo se je jako tesno medsebojno občevanje. Edini, ki se ni mogel tako hitro sprijazniti z njimi, je bil France. Ob vsakem prostem času je sedel domd in se učil. Ni se zmenil za nikogar. Tedaj so ga pa še le prav začeli loviti, da bi ga dobili na svojo stran. Zlasti si je to prizadeval Lovro Pečin. Ta fant je bil bistre glave in se mu ni bilo treba mnogo učiti, a znal je vendar vedno in napredoval je lepo. A poštene niti ni bilo na njem.

Nekega dne je zopet prišel k Francetu.

„Glej, France, v višji gimnaziji si že, pa še vedno prečepaš domá kot kak prvošolec. To ne gre več! Vsi te spoštujemo. Kdaj smo se že menili, da moraš priti v našo družbo, no, vsaj sem ter tja, ako nočeš vsak dan. Ah, da bi ti vedel, kako prijetna je ona sobica „pri Kokoški“, tam vzadi. Nikdar ne vtakne tja svojega nosa kaka nepoklicana zgaga, tako smo brez skrbi kakor ptički pod nebom. Toda ne misli, da vedno popivamo in igramo, ne, kaj še! Vidiš, tudi za nekaj drugega skrbimo. Naša skrb je, da se pripravljamo, kako bi koristili svoji domovini s peresom in umom. In zato smo ustanovili svoj slovstveni klub.“

France ga je gledal molčé. Nekaj mu ni šlo v glavo. Potem je pa dejal:

„Ah, pustite me, za to je še vse prezgodaj. Slišal sem nekega pametnega človeka, ki je dejal: ‚Najprej se je treba učiti in še le potém, ko človek kaj zna, še le potém, ko se je preskrbel za svoje življenje, še le potem bode lahko koristil svoji domovini.‘ Ali ni prav tako? Jaz vsaj menim, da je imel mož prav.“

Pečin se je glasno zasmejal.

„Torej mi smo za nič? Eh, prijatelj, samo enkrat se zglasi pri nas in videl bodeš, kaj znamo in kaj premoremo.“

France je samo zmajal z glavo in skomizgnil z ramami.

„Eh, beži no, Lipovec, kaj hočeš s tem? Glej, vsi te poznamo, da nisi neumen fant, a zdaj govoriš tako čudno. Ako hočeš po vsej sili, da se ti laskam, no, torej se ti hočem laskati. Glej, mi tudi vemo, da tičé v tebi — pisateljske zmožnosti. Prijatelj, ali veš, kaj je to? Veruj nam, greh bi bil, velik greh, da bi ti teh zmožnostij ne vzbudil iz sedanjega spanja, greh, pravim. Kaj bi ti že lahko vse zdaj napisal, ako bi hotel!“

Gledal je Franceta od strani in opazoval, kako bodo delovale nanj njegove besede. Pečin je bil že tačas človek, ki je vedel, kako je treba koga prijeti, da se vzbudi samoljubje.

France zopet ni odgovoril ničesar. Toda njegove ustnice so se nehoté zaokrožile na smehljaj, Pečinove besede torej niso bile zastonj. To je takoj videl Pečin. Najrajši bi se bil zasmejal, a potlačil je smeh ter dejal:

„Torej, ali prideš? Glej, nocoj imamo sestanek ob sedmi uri. Ali prideš?“

Pripognil se je bliže k Francetu ter ga gledal oči v oči ...

France tudi sedaj ni odgovoril. Ali videti je bilo, da se bojuje sam s seboj. Tudi to je uganil Pečin in zadovoljen je bil. Uvidel je, da ga je treba sedaj pustiti.

„Nocoj te torej gotovo pričakujemo. Sprejeti te hočemo z razprtimi rokami. Do tedaj pa z Bogom in na svidenje!“

Hlastno je izgovoril te besede ter odhitel ...

France pa je ostal sam. Sedel je za mizo, kjer je ležala odprta učna knjiga, ter jo porinil od sebe. Nagnil je glavo v roke ter se zamislil. In razmišljal je dolgo, dolgo. Pečin ga je bil zadel v živo; prisilil ga je, da se mora odločiti. Po glavi mu je rojilo samo to, kar mu je Pečin pravil o slovstvenem krožku. „Saj torej res ne popivajo,“ si je dejal. „In ako se združujejo samo zaradi tega, da se učé, kaj naj bi bilo to slabega?“ Tedaj se je spomnil na očeta. „Bog ve, kaj bi ta rekel, ako bi mu to povedal?“ si je mislil dalje. „Eh, skoro gotovo bi bil zadovoljen!“ Toda v tem hipu ni utegnil več misliti na očeta. Začelo ga je mučiti ono, kar mu je Pečin namignil gledé njega samega, češ, da ima talent za pisateljevanje. In v tem hipu se mu je zazdelo, da ima Pečin res prav. Kar je kdaj bral o pesnikih in pisateljih, kako so živeli, kako so mislili, kako so delali, vse to je primerjal sedaj samemu sebi. In našel je, da res tiči v njem nekaj takega, našel je, da tudi on tako čuti, da tudi on tako misli. Česa je torej še treba? Samo pero je treba vzeti v roko in pisati to, kar mu narekuje srce. Kako se bode čitalo, kako bode to vplivalo na druge! Jokali bodo, solze si bodo brisali iz očij in mislili bodo na onega, ki je vse to napisal, in šepetali si bodo: „Ah, ta pa zna pisati, ta pa zna! Da bi znal jaz tako!“ In nevoščljivi bodo njegovemu talentu. Njemu pa bo lahko pri srcu, z mirnim očesom bo gledal slavo, ki bo prihajala k njemu z jasnosolnčnim obrazom, ki se bo ovila njegove glave ...

France je slonel dolgo, dolgo, predno se je izvil iz teh mislij. Dvignil je glavo in začudeno je pogledal okoli sebe. Stresel se je. Kako lepe sanje so to bile!

„Naj bode, kar hoče, pogledat pojdem nocoj!“

Stopil je k oknu. Njegovo oko je strmelo tja črez strehe mestnih hiš in ustavilo se je na sneženih vrhuncih, ki so se vzdigali na obzoru. Hrepeneče je zrl tja, tja ga je vleklo srce, tja ga je hipoma vlekla vsaka misel.

Na nasprotni strani je zahajalo solnce. Bilo je veliko goreče kolo, ki se je potapljalo počasi niže in niže ...

* * *

In France je res odšel oni večer v gostilno „pri Kokoški“. Vstopil je bil nekam nerodno, noga mu je zastajala plaho in srce mu je bilo tesno, ko je prestopil prag gostilniške sobe. Nasproti mu je udaril zatohel vonj in skoz gosti dim je komaj razločeval obraze dijakov, ki so sedeli okoli okrogle mize v kotu. Na najboljšem prostoru je sedel Pečin. Od ondi je lahko pregledal vso sobo. Sedel je ravno in glavo je držal visoko. Njegove bistre oči so zrle nekako izzivajoče okoli sebe; njegov rdeči, zdravi obraz je bil v čudnem nasprotju z obrazi ostalih dijakov, ki so bili večinoma bledi, izžiti od stradanja in bede. Njegove ustnice so se vedno smejale, smejale so se celó, kadar je govoril. A govoril je glasno in zapovedujoče, kakor poveljnik svojim vojakom. V ustih je imel na dolgi cevi nataknjeno pipo in iz nje je mogočno puhal vedno gostejše oblake temnosivega, zagatnega dima. Vsi drugi so bili ponižnejši, nekako sključeni in stisnjeni.

Ko je France vstopil, so se takoj obrnili vsi obrazi proti njemu. Nekaterim je bilo videti, da ne verujejo lastnim očem, ko so zagledali med seboj onega, ki jim je bil doslej vzor marljivega dijaka, onega, ki se je toliko časa branil njihovim lepim, zapeljivim besedam. A drugim se je razsvetlil obraz, v njihova srca je pljusknila hipoma neka škodoželjnost in ta škodoželjnost jih je vzdignila raz sedeže in z razprtimi rokami so hiteli proti njemu, ker so sedaj vedeli, da bode njihov, popolnoma njihov.

Ko je France sedet v njihovem krogu in so se drugi že pomirili, tedaj je vstal Pečin. Njegova sloka postava se je dvigala visoko nad mizo, njegova dolga pipa je slonela ob njegovih nogah kakor puška ob kolenih vojakovih. A levico je dvignil v znamenje, da mora biti vse tiho, ko govori on — Lovro Pečin.

In govoril je:

„Dragi tovariši! Kakor vidite, se je družba naša pomnožila za vse časti in spoštovanja vrednega brata Franceta Lipovca. Dolgo se nas je branil, njegova čista duša je letala po samotnih višavah in niti sanjala ni, da se nahaja tudi med nami, tukaj le v tej slavni sobi, čistost in poštenje, da se tukaj ne zbiramo samo k zabavi, pač pa tudi k napornemu delu v blagor naše majhne, a častne domovine. Slava mu, da se je zavedel, da se je približal in s tem razširil naš delokrog. In da bode vedel, kako ga spoštujemo, izvolimo ga takoj za predsednika našega društva! Kaj ne, vsi ste za to. V znamenje sporazumljenja vstanite s svojih sedežev!“

Pečin je umolknil in usta so se mu razširila v zadovoljen, a zraven zloben in hkratu zaničljiv smehljaj.

In vsi so vstali in se ozrli v Franceta.

Pečin pa je dejal zopet:

„Vedel sem, da bode tako, poznal sem vas. Torej predlagam, da se izpraznijo kupice na zdravje novemu predsedniku našemu. Bog ga živi!“

Trčili so in izpili ...

Tako se je začelo — to slavje. Od začetka je bil France še vedno nekam neroden, v njegovih prsih se je dvigal neki očitajoč glas, gibala se je vest in ga svarila. Toda z vsako kupico, ki jo je France moral izpiti, mu je postajalo laže okoli srca. Vest je nazadnje popolnoma utihnila in sedel je zadovoljen v tej družbi pozno v noč. In isti večer so ga precej pili, saj je Pečin imel denar.

Koliko se je ta večer napravilo navdušenih načrtov, vse je bilo skrajno glasno in razposajeno. Francetu se je vnovič razvila domišljija, videl se je slavnega, videl je odeto svoje čelo z lavorovim vencem, z vencem, s kakoršnimi so venčali v prošlih časih imenitne pesnike, ki še sedaj zveni njihov glas čarobno in povzdigujoče po vsem omikanem svetu. Njegove prsi so se dvigale, njegovo oko je žarelo.

A tedaj se je hipoma privila iz njegovih možganov neka temna misel. Zabrenčala je okoli njega kakor sitna muha. In privzdignil je glavo in videl, kako se vlači nad njo vedno gostejši in težji dim.

Ta misel pa je bila:

„Ali ni vse to dim, to, kar sem zdaj le razmišljal?“

In v njegovi notranjščini je odmevalo:

„Dim, dim!“

A potem se je stemnilo pred njegovo dušo, bilo je prvič v njegovem življenju, da je pil toliko vina. Njegove misli so se križale, bil je omamljen in sam ni vedel, kako je prišel oni večer domov.


VI.[uredi]

Bilo je pozno v jutro, ko se je zbudil France. Potegnil je z rokami prek očij in le težko jih je odprl. Čutil je, kakor bi bile trepalnice in vehice prilepljene druga na drugo z neko mastno in gosto tekočino. Pomežikal je nekolikokrat in še le polagoma so se oči privadile svetlobi, ki je že lila v obilni meri skoz edino okno njegove sobice. Izkušal je, da bi se spomnil, kaj se je zgodilo z njim, kaj se godi okoli njega. A bilo je, kakor bi mu bil odvzet ves spomin. V glavi pa mu je bilo pusto, ob sencih ga je tiščalo in čelo mu je bilo bolestno. Še le črez dolgo časa se je spomnil, kje je bil sinoči in kaj se je vse vršilo tam. A tedaj se je tudi spomnil, da bode treba danes v šolo in da ni še pogledal knjig. Bilo je prvič v njegovem življenju, da se ni naučil svojih nalog.

Preplašen je planil kvišku. Naglo je skočil k oknu, ki se je od njega videlo naravnost na uro visokega zvonika stolne cerkve. In ura je kazala že pol osmih. Odskočil je od okna in omahnil na bližnji stol.

„Ah, ah, kaj bo danes z menoj!“

Naslonil je čelo v roke in se zamislil. A tedaj se je oglasila zopet vest. Počasni, a težki so bili ti glasovi, ki so se oglašali v njegovi notranjščini. Udarjali so, kakor bi udarjalo veliko železno kladivo na kovinasto ploščo, da se razlegajo ti udarci daleč na okoli. Udarjali so in udarjali ...

In Francetu je bilo tesno in težko pri srcu, kakor še do zdaj nikdar v njegovem življenju. Njegovo oko je zrlo plašno, kakor bi pričakovalo, da se zdajci odpró vrata njegovega stanovanja in se pojavi v njih nekaj ostudnega in groznega.

Dvignil se je počasi s stola. Njegov pogled je obvisel na steni, kjer je visela podoba Brezmadežne. In videlo se mu je, da gleda njeno oko očitajoče nanj; videlo se mu je, kakor bi bil črez noč nastal okoli njenih usten trpek izraz.

In povesilo se mu je oko in ni ga mogel več dvigniti tja gori. A neka nevidna moč ga je v tem hipu pahnila na kolena pred to podobo. Iz njegovih prsij je vzkipela molitev, goreča molitev. In tam je obljubil, da je bilo prvič in zadnjič, ko je tako zabredel. Vstal je nekoliko potolažen.

Začel je spravljati svoje knjige, polastil se ga je neki čuden mir. V tem je prinesla gospodinja zajutrk in ga postavila na mizo. Ustavila se je nekoliko časa v sobi ter gledala od strani Franceta. A ko je videla njegov obraz, ji je zastala na jeziku grajalna beseda, ki jo je hotela izreči Francetu za njegovo ponočno odsotnost. Obrnila se je počasi ter odšla.

In France se je napotil v šolo. Pred šolskim poslopjem je srečal Pečina in še nekoliko svojih ponočnih tovarišev. Pečin je rdel kakor kuhan rak in ni se mu poznalo, da bi bil prečul večji del noči. Francetu se je smejal že od daleč.

„No, kako se počutiš, Lipovec?“ ga je vprašal, ko sta prišla skupaj. „Menim, da dobro. Eh, to boš še videl, kako se bomo dobro imeli marsikdaj. Ne pozabi na sredo!“

Ko se je France čutil v bližini Pečinovi, mu je hipoma izginil ves pogum. Sam ni vedel, kako je to, da se vidi sam sebi tako majhen, ko stopa ob tem človeku. Nekaj ga je hkratu potlačilo in ni si upal, da bi odprl usta ter mu povedal to, kar je sklenil pred nekoliko trenutki.

Poparjen in kakor v neki omotici je stopil v šolo ...

Počasi so potekale danes ure. Bile so dolge kakor morska kača, nikdar jih ni hotelo biti konec. Vsi profesorji so izpraševali in marsikdo je odnesel dvojko. France je sedel kakor na trnju. Vedno se je tresel, ko je odhajal kdo od njegovih tovarišev po izpraševanju v klop. In vedno se je izpraševanje vrtelo kakor nalašč okoli njegovega imena. Toda srečo je imel, danes ni bil poklican. Ko je odzvonilo zadnji uri, se je oddahnil, težak kamen se je odvalil od njegovega srca. In veseleje je stopal zopet proti domu ...

Toda kaj je to? Po obedu je potegnil k sebi knjige ter se hotel učiti. Prebral je nekoliko vrstic, a nehoté se mu je ustavilo. Sam ni vedel, kdaj so mu pobegnile misli od učenja ter blodile drugod. Zamudil je bil že precej časa, predno se je zavedel, da ni pri pravem poslu. Tedaj mu je stopil pred spomin njegov zjutranji trdni sklep in izkušal je, da bi zbral ter osredotočil svoje misli k učenju. Posrečilo se mu je. Toda nikakor ni hotelo iti tako, kakor je šlo v prejšnjih časih. Sam s seboj ni mogel biti zadovoljen in polaščala se ga je neka do zdaj neznana čemernost. Nekaj posebnega, nekaj tujega se je gibalo v njem, se je pripravljalo, da izbruhne.

V sredo večer je nemirno taval po svoji sobi. Njegova glava je bila sklonjena in ustnice so bile trdo stisnjene. Raz steno ga je milo zrla podoba Matere božje, a on si ni upal dvigniti očesa proti njej. Strmel je v tla, kakor bi bil tam kaj izgubil, kar mu je bilo sedaj iskati. A ko se je napravila noč, ga ni strpelo v sobi, neka čudna moč ga je gnala tja ven, tja h „Kokoški“, Seveda, kako bi mogel biti domá, ko tamkaj gotovo že težko čakajo na svojega — predsednika. Hm, čudno, sedaj, komaj po par dneh, se mu je že videla ta čast tako imenitna, da ni bilo, da bi jo mogel odložiti kar tako mimogredé. In danes so se imela celó ustanoviti pravila!

Tiho, po prstih se je izmuznil iz sobe, da ne bi ga slišala gospodinja. A ko je bil zunaj na ulici, ko ga je ovel čisti in sveži nočni vzduh, je dvignil glavo kvišku in stopal ponosno mimo ljudij, ki so hiteli po svojih potih.

Čutil se je v tem hipu vzvišenega, neki sebičen glas mu je govoril, da je veliko več, kakor so ti-le ljudje, ki stopajo tako vsakdanje mimo njega. Skoro da je zrl pomilovalno na nje ...

Drugi dan ni šlo v šoli tako gladko ko prvič. Ujel je dvojko. Njegov profesor razrednik se je začudil, ko ga je poslal v klop. Majal je z glavo ter dejal: „Lipovec, to je nekaj nenavadnega. Upam, da je zadnja!“

France je povesil glavo in rdečica mu je zalila ves obraz. Kolena so se mu šibila, ko je stopal v klop, in ni si upal pogledati po svojih sošolcih. A ko je šel mimo Pečina, je vendar privzdignil glavo. In na Pečinovem obrazu je videl smehljaj. Zdelo se mu je, da se mu roga.

Tedaj pa je bil poklican Pečin. Odgovarjal je povoljno, in ko je bil izprašan, je stopal ponosno v klop.

V Francetu je vzkipelo.

„Kako to, da je znal ta, ki se je učil prav toliko, kakor jaz? Ali sem mar jaz slabše glave nego on?“

In od tedaj je začel zavidati Pečina. Poskušal je, da bi bil njemu enak. Začel je hoditi tako ravno kakor on, nosil je glavo kvišku kakor on in mahal je z rokami kakor on. Celó tak klobuk si je kupil ko Pečin. Posnemal ga je v vsem.

In počasi je šlo s Francetom navzdol. Prva dvojka ga je še osupnila, a o drugi ni utegnil razmišljati. Prišla je tretja in četrta, mahnil je z roko in bili sta za njim. Začelo mu je zadoščati, da je imenitno predsedoval v društvu pri „Kokoški“, da je vodil ondi zabavo. Kako kmalu je bil vešč vsemu! Vsak dan je bilo kaj novega, tovariši so se mu divili. In prebiral jim je svoje pesmi, ki jih je delal med šolskimi urami, ali pa tačas, ko bi se bil imel učiti. Ploskali so mu — postal je prvi med njimi!

Pečin je imel po navadi mnogo denarja. Bil je premožen od doma in njegova mati je že skrbela, da je imel njen ljubi sinek dovolj in mu ni bilo treba trpeti gladú. Tudi drugi so bili med njimi, ki so dobivali sem ter tja od doma več, nego je bilo potrebno. Najubožnejši je bil France. A zaostajati ni hotel. Sramoval se je, da bi vedno plačevali drugi zanj. In tedaj je začel pisati večkrat domov po denar. Sedaj mu je manjkalo to, sedaj ono — oj, v višjih razredih se potrebuje mnogo! Tako mnogo, da si navadni ljudje tega niti misliti ne morejo!

In res, France je dobival skoro vedno, kadar je prosil. Seveda je bilo vselej zraven pismo očetovo ali materino, naj varči, naj kupuje stare potrebščine, ako jih more kje dobiti. Starišem se je sicer čudno videlo, ko so morali pošiljati tako redno, a sumili niso še ničesar. Verovali so v svojega sina! ...

Čudno, kako se more kdo tako naglo izpremeniti, tako brez vidnega vzroka! Kadar je France dobil pismo od doma, tedaj ga je vselej zadelo hudo. Pred oči sta mu stopala oče in mati, od strani ga je gledala in opazovala sestra. Razjokal bi se bil ... toda predsedovati je bilo tako lepo, društvo je napredovalo pod njegovim vodstvom tako uspešno in naglo. Prve pesmi so že krožile po mladinskih listih. Bile so podpisane s tujimi, izmišljenimi, večjidel ruskimi imeni. In vse je vpraševalo, kdo je ta in ta. Oj, mnogo obeta! Naj bo, ako si oče in mati sedaj tudi nekaj odtrgata, gotovo pride čas, ko ju bode on lahko odškodoval, ko jima bode povrnil stoterno, kar sta mu poslala, s čimer sta mu pomagala. Dà, gotovo! Čemu bi si torej belil lase, čemu bi si težil vest sedaj, ko ni treba! Vse bode še v redu, vse bode lepo in častno!

Ko je bil France v svoji sobi, je odslej hodil navadno šumno gori in doli. Roke je imel prekrižane na prsih, včasi jih je uprl v bok. In pustil si je lase, da so bili dolgi in so mu že mahali na tilnik. Vse to se spodobi pravemu pesniku!

Včasi je še pogledal na podobo na steno. A ona ga ni gledala več tako prijazno ko v prejšnjih časih. Videti je bilo, kakor bi se bila razprostrla črez prejšnji milobe polni obraz meglena koprena, koprena žalosti. In ob takih prilikah je Franceta vselej obšel neprijeten čut in obrnil je oči od podobe. Čemu bi jo gledal, ko se mu je zdelo, da mu vselej očita krivico, ki si je ni bil v svesti, ko mu vselej vzbudi vest, ki je tako sitna, tako nadležna.

Oj France Lipovec! ...

In prišlo je, kar je moralo priti! Prišlo je nenadoma, nepričakovano!

* * *

Bil je god nekega tovariša. Pri „Kokoški“ so bili vsi najboljše volje, godovnjak je bil zastavil uro, ki jo je bil dobil pred kratkim v darilo od strica. Bila je čedna ura in vrgla je nekaj goldinarčkov. In ti goldinarčki so šli danes po poti vsega posvetnega. A razburili so prav po nepotrebnem tudi mlade glave, da niso več mogle misliti, kakor bi bilo treba.

Ko so zapustili pozno po noči „Kokoško“, so se majali kakor trs v puščavi. Vse ulice so bile njihove. Kdo pa naj bi hodil molčé po ulicah, ko je plula vsem po žilah tako vroča kri, ko se je dalo vriskati kar samo od sebe? He, kako je odmevalo od visokih mestnih hiš, človek bi kričal kar v enomer, samo da bi slišal svoj glas, samo da bi vedel, kako še zna kričati! In res so vpili, da so bili že skoro hripavi.

A tedaj je hipoma stal pred njimi stražnik.

„He, gospodje, tiho! Sicer pojdete z menoj!“

Pečin je stopil korak dalje.

„Kaj, kdo zabavlja? Kdo bo ukazoval nam! — Nam!“

Vstopil se je pred redarja. Njegova glava se je sklonila in gledal je moža od zgoraj doli. In zdelo se mu je smešno, da je redar tako majhen proti njemu. Zasmejal se je na glas.

„Glejte ga pritlikavca, ta nas hoče strašiti,“ je zavpil proti ostalim tovarišem.

In takoj se je obrnil ter sunil stražo v prsi. V tem hipu so zavpili vsi ostali kakor besni in so planili na redarja.

Toda kar na enkrat so prihiteli drugi stražniki na pomoč. Kakor bi bili zrastli iz tal, so stali pred njimi. In predno so se naši fantički zavedeli, so že bili na komisarijatu.

Posledica?

Nekoliko dnij pozneje so bili do malega vsi ti dijaki izključeni in med njimi tudi — France Lipovec ...


VII.[uredi]

France se ni nadejal takega konca. Dokler se je še vršila preiskava proti njim, je tlelo v njegovem srcu upanje, da izide vsa stvar kolikor toliko dobro. Upal je, da mu bode pomagalo njegovo prejšnje neomadeževano vedenje, da se bo vendar našel kdo, ki se bo potegnil zanj. In to upanje ga je dvigalo kvišku, to upanje ga je prisililo, da je začel razmišljati pametno, kakor je razmišljal v prejšnjih časih. Prav jasno je sedaj videl prepad pred seboj, videl je gnus, ki je zadnje čase zabredel vanj. O, z vsemi silami hoče zopet delati, da se porine kvišku od groznega prepadnega roba, da si opere blato, ki se je oprijemalo njegovega telesa! Kolikor je še njegovih močij, jih hoče zbrati, da si zabriše pege, ki so se pokazale na njegovem značaju! Vzdigniti se hoče, vstati hoče, nobena sila ga ne sme več tlačiti. Ti dnevi, odkar se je zanemaril, so bili zanj šola, in iz te šole je prinesel s seboj obilo naukov, ki mu bodo služili vse njegovo življenje. Dà, tako bode ... vse se bode poravnalo ... on pojde zopet prejšnjo pot ... njegovo srce bo lahko in zadovoljno.

In sedel je zopet pri knjigah. Kako se mu je sedaj videlo lepo, ko je zopet imel knjigo v roki, kako so se zopet tiho, počasi, komaj slišno vračali prejšnji zlati časi! Obraz mu je pordeval, oko se mu je zopet svetilo.

Toda kaj, ako bi ga vse varalo? Ako bi se mu pripetilo to, s čimer so jih strašili že nekoliko dnij? Ne, to ne sme biti! Zavpil bi bil na glas, da bi se bilo slišalo daleč, daleč tja črez mesto. Ne, ne!

In zopet se je ozrl v podobo na steni, sprva boječe, a potem vedno zaupneje. Njen obraz je bil resen, oko je gledalo strogo. Toda z vsakim dnevom se je razlivala črezenj večja svetloba, oko in obraz sta izražala usmiljenje, veliko usmiljenje ...

Ali hitro, prehitro je bilo vsega konec! Nekega dopoldneva so jim naznanili izključenje iz tamošnje gimnazije.

Pečin je za hipec prebledel, pa se hitro ojunačil. Pogledal je okoli sebe, kakor je znal gledati samo on. In dejal je glasno: „Hm, moj stari ima tudi záme še dovolj teličkov! Čemu bi se klatil po svetu?“

Spravil je mirno svoje knjige ter odšel.

A huje je to zadelo druge, najhuje pa Lipovca.

Ko je slišal obsodbo, je obsedel, kakor bi ga bila zadela kap. Usta so se mu odprla, ustnice ob njih so podrhtevale in oko mu je obsteklenelo. Vsi so ga gledali začudeno, vsi so ga pomilovali.

Ravnatelj pa mu je dejal:

„Škoda za vas, Lipovec! Toda morda vas bode to spametovalo in boste še kdaj pošten človek.“

Črez dolgo se je Lipovec vzdignil. Nobenega ni videl okoli sebe, vse se je zabrisalo pred njegovimi očmi. Ko je stopal proti vratom, je bila zanj soba popolnoma prazna, zdelo se mu je, kakor da stopa čisto sam po neznani, žareči puščavi. In okoli in okoli ni bilo nobenega glasú ...

Ko je prišel domov, je omahnil na posteljo. Glavo je zaril v blazino in roke je ovil okoli nje. Njegovo telo se je včasi streslo kakor mrzlično, njegova kolena so se šibila.

Črez nekoliko časa so se odprla vrata. Gospodinja mu je prinesla pismo. Bilo je od doma.

Sklonil se je kvišku in vzel list.

„Kaj pa vam je za božjo voljo?“ je viknila gospodinja, ko je zagledala njegov obraz.

„Pustite me,“ je odgovoril osorno in hripavo.

In gospodinja je zmajala z glavo in odšla.

France pa je vrgel pismo na mizo. Njegov pogled se je uprl v drobne, lične črke na ovitku. In videl je, da mu piše mati. Toda v tem hipu ga je obšel neki strah, da si ni upal prerezati ovitka. Plaho je zrl nanj, kakor bi bila tam za njim napisana njegova smrtna obsodba. Še le črez dolgo se je ojačil in s tresočo roko je odprl pismo.

Naglo, po bliskovo mu je oko preletelo kratke vrstice. A ni še bil prečital vsega, ko mu je roka omahnila in mu je list zdrknil iz nje na tla.

Mati mu je pisala, da je oče hudo obolel ...

* * *

Na razpotju! Kam sedaj? Nikjer izhoda, nikjer rešilnega zavetja, povsod vse zaprto! Te dolge ulice, ki je France tolikokrat hodil po njih z lahkim srcem in z mirno vestjo — zanj zaprte! Ti dolgi drevoredi z visokimi kostanji in širokolistnimi platanami — zanj zaprti! Ti nasadi s svojim lepotičnim grmovjem, s svojimi belimi poti in senčnatimi klopmi — zanj zaprti! Te visoke hiše s svetlimi okni, te prodajalne z bogatimi izložbami — zanj zaprte! Vse zaprto!

Ali vse bi se dalo prestati, vse bi se dalo prenesti, samo da bi bil oče zdrav! Kaj bode z njim, kadar zve, kako kruto je varal lastni sin njegove nade, s kako neprimerno lahkomiselnostjo je pokopal njegove visokoleteče upe! Kaj bode z njim?

Oh, ne domov, ne v njegovo bližino! To bi ga umorilo, to bi mu zadalo zadnji udarec. Kolikor je mogoče, bo treba zakrivati resnico, treba izkušati, da je ne zve vsaj toliko časa, da okreva.

Toda kako? Kaj naj ukrene? Kam se naj obrne? Ah, ven, ven odtod, morda se dá kaj premisliti, morda se najde kak izhod! Ven, dokler je čas!

Ne da bi vedel prav za prav kaj hoče, je segnil France v žep. Iz njega je potegnil majhen zelen mošnjiček. Odprl ga je in preštel svojo imovino. Bilo je v njem še nekaj črez dva goldinarja, ki jih je bil pred nekoliko dnevi dobil od doma. Zlagal se je bil, da jih potrebuje za nove šolske knjige.

Oddahnil se je. Kdo ve, morda ga rešijo ti-le ostali novci največje sile, morda mu pomorejo do kakega izhoda!

France se je ozrl zadnjič po svoji sobi. Ozrl se je po podobi na steni, ozrl se po mizi, ki se je ob njej tolikokrat učil, ki je občutil ob njej včasi toliko veselja in upanja, ozrl se je po postelji in po kotih. In na vratih je zatisnil oči, kakor bi si hotel izbrisati vse to iz spomina, in odhitel je navzdol po stopnicah, ne da bi se bil poslovil pri gospodinji ...

Mrzel in pust zimski dan je bil, ko je hitel po mestnih ulicah. Suknjo si je bil zavihal črez ušesa, klobuk je potlačil na oči in roke je vtaknil v žepe. In hitel je, kolikor so ga mogle nesti noge.

Predno se je prav zavedel, je stal pred kolodvorom. Od daleč je prihajal vlak, njegovo prhanje in ropotanje koles se je že čulo, železniški uslužbenci so vpili, rezki žvižgi so pretresali vzduh.

In France ni pomišljal. Naglo je izginil v kolodvorskem poslopju in kupil si je vozni list do Trsta. Nekaj trenutkov potem je hitel vlak z njim dalje proti jugu.

V nekoliko urah je dospel vlak v Trst. Francetu do zdaj to veliko mesto ni bilo znano. Ko je izstopil, ni vedel, kam bi se obrnil. Stal je precej dolgo na trgu pred kolodvorskim poslopjem in razmišljal. Mimo njega so se gnetli izvoščki, tuji klici so mu zveneli na ušesa, a pred njim je ležalo mesto z velikimi svojimi hišami in široke ulice so mu strmele nasproti ko velikanska žrela, ki so ga hotela pogoltniti. A France je stal in stal. Tam na njegovi desnici, nekoliko oddaljeno, je pljuskalo morje ob kamenite pomole, na njem so se zibale ladje ko lupine. Zibali so se visoki jadreniki, zibali so se dimniki, zibale so se vrvi, ki so bile ladje privezane za nje. Od daleč je bleščala na zahodu velika krpa svetlega neba, nad njo so se vlačile temne meglene lise. A po vzduhu je brila tanka burja, nosila je s seboj prah in pesek, ki je zbadal v lica, kakor bi se bil izpremenil v ostre šivanke.

A France je stal in stal in ni vedel, kam bi se obrnil. In tresel se je mrazu in tresel se je gladú.

Kam? Službe si bo treba iskati! Eh, učil se je že marsikaj, lahko bo dobil kje kako službico v pisarni ali morda kje drugje. Saj mnogo ne potrebuje, zadovoljen je z malim, samo da se bo vsak dan enkrat najedel do sitega, samo da bo imel, kamor bi zvečer položil svojo glavo. Izkušal se bo preživih pošteno, delal bo, kolikor bo v njegovih močeh. In tedaj bo izprevidel tudi njegov oče, da je človek, ki je vreden imena Lipovec, in odpustil mu bo lahkomiselno njegovo mladeniško prenagljenost. Saj je tako dober, tako blag! ...

Toda nekam se je treba obrniti. Ako bo stal tako, se ne bo približal nihče, ki bi mu prinesel službo na dlani. Tako dobrih ljudij menda še ni na svetu. Torej dalje!

In France se je premaknil in je stopal počasi dalje. Kolikor bolj je zahajal v sredino mesta, toliko tesneje mu je bilo pri srcu. Ulic ni bilo ne konca, ne kraja; iz širokih se je prihajalo v ozke, iz ozkih v široke. A povsod je vrvelo mimo njega nebroj ljudij, ljudij z navadnimi, vsakdanjimi obrazi. Toda nihče se ni zmenil zanj. Hodili so mimo njega, kakor mimo kamena, ki ga je slučaj vrgel na cesto.

Oziral se je po napisih. Tu mu je ta ugajal, tam drugi. In prestopil je sem ter tja s težkim srcem kaka vrata in ponudil je tujcem svojo glavo in svoje roke. Toda povsod so ga odslovili. Gledali so ga neprijazno, merili so ga od pet do glave, a nazadnje so skomizgnili z rameni in zmajali z glavo. In še s težjim srcem se je obrnil in odhajal.

In pritisnil je glad, kakoršnega še ni čutil nikoli. Stopil je v nizko, nečedno gostilnico in naročil si je nekoliko majhnih, cenejših rib in košček kruha. Ko je plačal, je videl, da je njegov denar pri kraju in da mu je ostala še sama desetica ...

Popoldne se je zopet odpravil, da bi si poiskal primernega dela. Toda tudi sedaj zastonj. Blodil je po ulicah, njegove noge so bile težke, trudne, njegova glava je bila težka, kakor bi bila napolnjena s samim svincem. Nevedé in nehoté se mu je krčil hrbet in nazadnje je hodil stisnjen v dve gubi, kakor bi bil star Bog ve koliko let.

Po mestnih ulicah se je začel vlačiti somrak. Prihajal je iz onih ozkih staromestnih ulic nenadoma in nepričakovano. In nosil je s seboj neprijeten vonj po zagatnosti in umazanosti. Širil se je tudi po širših ulicah, lezel je vedno više in više. In France se je prestrašen zavedel, da nastopa noč, zavedel se je, da je sam, čisto sam sredi te grozne noči. In tudi sedaj je zatisnil oči, kakor bi mu to moglo pomagati, da ne bi vedel prav ničesar več, kar se godi okoli njega, kakor bi mu moglo to pregnati vse neprijetnosti in skrbi, ki je zabredel vanje.

Po mestu so že začele goreti luči, a ljudij je bilo vedno manj po ulicah. Pregnala jih je burja, ki je postajala vedno hujša. Zaganjala se je srdito zlasti ob oglih in tulila zdaj v nizkih glasovih, zdaj cvilila kakor piščal. Prihajala je od vseh stranij, zdaj je puhnila v obraz, zdaj je hotela izpodnesti noge od vzadi.

France je bil zabredel iz mesta k morju. Oprijemal se je ob zidove, da bi ga ne vrglo, in taval je počasi dalje. Ob morju so napenjali vrvi, da bi se ne zgodila kaka nesreča.

Lezel je dalje in dalje ter razmišljal, kje bi dobil kako prenočišče. Ko je bil že zopet blizu kolodvora, je hipoma obstal pri nekih napol priprtih vratih. Od znotraj je prihajal vonj po konjih, po senu in slami. Tu je France takoj vedel, kaj mu je storiti. Naglo je stopil v hlev in zakašljal. Pristopil je k njemu konjski hlapec in ga vprašal, česa želi. Na Francetov odgovor ga je premeril od nog do glave, potem pa mu je pokazal po lestvi navzgor skoz odprto špranjo.

„Tam je nekaj sena, pojdi gori!“

France je zlezel v podstrešje in omahnil na seno. Zagrebel se je vanj in kmalu je spal, kakor da bi bil mrtev ...

* * *

Zunaj se je danilo. Skoz majhno okence so silili svetlobni prameni v podstrešje in razsvetljali kup sena, ki je ležal na njem France. Spodaj so prhali in ceptali konji, vmes se je glasil debeli hlapčev glas. Slišali so se udarci s plosko roko po konjskih plečih, vmes je tu pa tam zažvižgal bič.

France že dolgo ni mogel spati. Kolikor je bilo bolj proti jutru, toliko bolj ga je zeblo. Roke je tiščal v hlačnih žepih, kolena je potegnil k sebi in se je zvil kakor kača. Noge so mu bile trde, da jih je komaj čutil. Ležal je vznak in gledal v podstrešno opeko, ki je rdela nad njim. Ni si upal vstati, a zaželel si ni v tem trenutku drugega, nego da bi mu bilo gorko, tako gorko, da bi mogel ostati na tem senu ves dan, da ne bi mu bilo treba zopet ven v one grozne, puste in dolgočasne ulice. Bal se jih je in pri mislih na nje je zamežal. In njegove misli so se takoj zaobrnile na drug predmet.

Začel je zavidati hlapca pod seboj. Kako vesel je bil njegov glas, kako brezskrbno se je menil s konji, ko jim je polagal sena v jasli, ko jim je trosil ovsa! Da bi bilo tako zanj! In sedajle bode gotovo izginil iz hleva in se bo napotil k zajutrku. Zažvižgal si bo, cmaknil bo z jezikom in nadrobil si bo velik kos kruha v kavo. Ah, ko bi jo imel on — France!

Nehoté je cmaknil France z jezikom, v ustih je začutil sline. A v tem hipu ga je opomnil želodec, da ni dobil ničesar že od včeraj opoldne. In France se je stisnil še više in zavrtela se je opeka pred njegovimi očmi. A hlapec zdajle zajutrkuje, toplota se razliva po njegovih udih, kako udobno mu je!

Kaj, ako bi se ponudil hlapcu, da mu kaj pomaga? Morda bi dobil kak ostanek, morda bi si vsaj za silo pregnal ta vedno občutljivi glad! Čemu bi se sramoval? Poštenega dela bi ga ne imelo biti sram nobenega. Dà, tako mora biti! Toda, kam potem? Kam? Kam?

Počasi, s težavo se je dvignil. Čutil je neko grozno utrujenost v nogah. Oprijeti se je moral ob bruno, ki je križalo podstrešje. V glavi še mu je zavrtelo. A zbral je vse moči in začel se je otresati senenih bilk, ki so se bile oprijele njegove obleke. Šlo je počasi, a vseh se ni mogel otresti. Poiskal je klobuk in potem je začel lesti po lestvi navzdol.

Ko je bil nekako sredi lestve, je zagledal hlapca, ki je stal spodaj sredi hleva. Imel je v roki nož in velik kos kruha. Rezal ga je, nosil v usta in jedel.

In Francetu se je stemnilo pred očmi, nehoté je iztegnil roko, a pri tem mu je izpodletelo in padel je po lestvi navzdol.

„Hej, fant, kaj delaš?“ je zavpil hlapec in poskočil k njemu in ga dvignil.

Pogledal je Francetu v obraz. Ustrašil se je.

„Hej, fant, ti si bolan. Kaj ti je? Zraven si pa neroden, kakor ne vem kdo. Kaj ti je bilo treba pasti sedaj? Tako na lepem pasti? Z zavezanimi očmi ti pridem gori in doli.“

France je stal kakor okamenel, odgovoril ni ničesar. A oči njegove so bile nepremično uprte v kruh v hlapčevi roki.

Tedaj je šinila hlapcu prava misel v glavo.

„Hu, ti si lačen, kaj? Ná, jej!“

In odrezal mu je kos kruha in mu ga ponudil. France je segel po njem kakor v sanjah in ga je nesel v usta.

„Aha, saj sem vedel, saj sem vedel! Ti mladi škric, ali misliš, da smo res taki, kakor je marsikdo od vaše vrste? Ha, ha! Ná, jej, dokler moreš!“

In ponudil mu je nov kos.

In dobro mu je delo, ko je videl, kako France grize in jé, kako hitro izginja trda jed za njegovimi zobmi. Njegov okrogli rdeči obraz se je razžaril še bolj, njegova široka usta so se raztegnila na smeh in pokazal je vrsto močnih, belih in zdravih zob.

„Ha, ha, vidiš, tako! Ná, jej še! Bodeš se vsaj včasi spomnil na tá-le hlev in na me, kaj? — Ah, ako bi ti vedel, koliko takih-le, kakor si ti, in morda še večjih gospodov je že prenočilo tam-le gori, kjer si ležal ti! Ná, ná, nikar se ne sramuj; nobeden ne vé, kaj ga zadene na svetu! — Tako je na primer bil pred dobrim tednom nekdo gori, ki je imel zlato uro v žepu. Dà, škric mladi, zlato uro! A njegova obleka je imela krpo pri krpi in kar ni bilo krp, so pa bile luknje. In sive lase je imel in belo dolgo brado. Toda umil se ni bil morda že ves teden in onih krp menda že ni bil očedil mesec dnij. A imel je zlato uro, razumeš!“

France ga je gledal in molčal.

„Toda ni je ukradel, razumeš! Vprašal sem ga, naj mi pove svojo povest. Ali misliš, da mi je hotel povedati? Kaj še! Ali prepričati sem se hotel, od koga ima uro! In vprašal sem ga, kje jo je ukradel. Tedaj bi ga bil moral videti! Moj Bog, kako je zrastel! Gledal me je, kakor bi me hotel prodreti, in njegova roka se je iztegnila, da bi me udarila. Odskočil sem, a hotel sem ga prijeti in vreči skoz vrata. Tedaj je pa začel jokati kakor otrok. Še meni se je srce mehčalo in solze so mi stopile v oči. Pozneje pa mi je dejal: ‚Vidite, prijatelj, vse so mi vzeli, vrgli so me na cesto, oropali so me premoženja, onečastili so mojo dušo, ubili so me, kakor se ubije stekel pes na ulici, a nečesa mi niso mogli vzeti: iz mojega srca niso mogli izbrisati hvaležnega spomina do pokojnega mojega očeta. Nanj me sleherni trenutek spominja ta ura, darilo njegovo, ki ga nosim pri sebi že dolgo, dolgo vrsto let. Nje mi ne izpuli ni glad, niti mraz, niti bolezen, niti smrt.‘ — Vidiš, tako mi je dejal. In jaz sem mu verjel in globoko spoštovanje me je prevzelo do njega. In namesto da bi ga bil vrgel na cesto, sem mu dal kruha, kruha, kakor sem ga dal sedajle tebi ... Razumeš?“

France ga je gledal in poslušal, a njegov duh je bil odsoten. Hlapčev govor ga je prenesel hipoma tja daleč črez hribe in doline, tja v domačo hišo. In pred njegovimi očmi se je dvignila skromna postelja in na njej je zazrl bledi in izmučeni obraz očetov. In na njegovo srce je legel nov in težak kamen.

Nerodno se je zahvalil hlapcu in stopal je mimo njega ven na ulico. Hipoma, nenadno je dozorel v njem sklep, da se hoče vrniti domov. Tja hoče priti do očetove postelje, tam hoče pasti na kolena pred njim, izpovedati se mu hoče, prositi ga hoče odpuščenja, a potem hoče začeti novo življenje, življenje, ki bode všeč Bogu in ljudem. In oče ga ne bo zavrgel, njegova mehka duša ga bo pozdravila, njegove roke ga bodo blagoslovile.

Ko je France stopil na ulico, ga je pozdravilo zvonjenje raznih cerkvá. Bila je nedelja. Mimo njega so hiteli praznično oblečeni delavci in delavke. Hodili so v velikih gručah in govorili so slovensko. In za eno takih gruč je stopil France. Prišel je za njo v cerkev. Veličastno so zabučale orgle, pevci so se oglasili, po cerkvi je plulo nekaj tajinstvenega in veličastnega. In France je padel na kolena in njegova duša je molila globoko spokorno pesem, ki je izvirala iz dna skesanega srca.

* * *

Za desetico, ki jo je še imel, si je kupil France kruha. Stlačil ga je v žepe in se odpravil iz Trsta. Bil je lep dan, burja se je nekoliko potolažila, a razgnala je bila meglo in oblake; solnce je sijalo svetlo in veselo kakor spomladi. Morje se je bilo umirilo, njegovi valovi so bili rahli in so se svetlikali kakor biseri. Nad ladjami v pristanu so krožile bele utve, preletavali so se sivi galebi. Po mestu so ropotali z ljudmi natlačeni tramvajski vozovi, vzduh so pretresali žvižgi parniških strojev.

France pa je stopal iz mesta, stopal vedno više in više v hrib. In kolikor više je stopal, toliko divnejši je bil razgled pod njegovimi nogami. Ko je dospel do vrha, mu je noga nehoté obstala, iz prsij se mu je izvil vzklik začudenja. Takšnega divnega razgleda ni videl še nikoli. Daleč, daleč, kolikor mu je moglo seči oko, se je razprostiralo morje. Nasproti so blestela razna obmorska mesteca z visokimi svojimi zvoniki, z zelenimi svojimi gaji. Pod njegovimi nogami pa je ležalo ob vznožju gričev veliko bleščeče mesto s prostranim trgovskim pristaniščem. Parniki so se vili, prihajali in odhajali, morje se je počasi vzdigovalo in pljuskalo ob bregove.

France je pozabil vsega okoli sebe. Veličastvo božje prirode ga je dvignilo nad lastne moreče skrbi in ga zazibalo za trenutek v vesele sanje in nove misli ...

Tedaj je zaropotal voz za njegovim hrbtom.

France se je zdramil in se ozrl. Komaj ga je bil voznik zagledal, je že ustavil konje.

„Kaj pa ti tukaj, France?“

France je spoznal v vozniku hlapca nekega trgovca iz rojstnega kraja. Osupnil je in ni vedel, kaj bi odgovoril.

„Peljal sem nekega potnika v Trst in zdaj se vračam,“ je govoril hlapec dalje. „Ako greš domov, prisedi; mi vsaj ne bo dolgočasno!“

France si je nekoliko pomislil, a nato hitro skočil na voz.

VIII.[uredi]

Dokler je France še hodil, mu je bilo nekoliko lažje pri srcu. Izmučila in utrudila ga je hoja, da je moral misliti samo na svojo telesno oslabelost, a na duševno je bil nekoliko pozabil. Hodil je nekako tako, kakor hodijo vsak dan kaznjenci na svoje delo, brez volje, brez čuta, brez veselja. Samo tega se zavedajo, da morajo iti, kamor jim velevajo, in ko začnó delati, se jim roke pregibljejo same ob sebi nevedé in nehoté kakor stroji. Tako se je premikal France. Edino-le oni divni razgled vrh morja ga je vzbudil iz te zamišljenosti, ga je potegnil za hipec iz te duševne okorelosti.

Toda sedaj je bilo drugače. Udobno je bil iztegnil noge po vozu, zibal se je na prožnih zmeteh, kakor se ziblje dete v zibeli, in ono enakomerno ropotanje koles mu je vršelo na ušesa, kakor žuborenje črez kamenje bežeče vode. In to ga je nekako uspavalo. Polastil se ga je hipoma neki čut zadovoljnosti, kakoršen se polasti zdravega človeka po dobrem obedu.

Ali to ni trajalo dolgo. Kakor hitro se je telo nekoliko odpočilo, takoj se je oglasila vest s podvojeno močjo. Njen glas je zadonel mogočno in hkratu neizprosno, ta glas se ni dal prevpiti od nikakih okoliščin, zvenel je in zvenel. France se je stresal, se je krčil in vil, ni se mogel rešiti. Njegova glava je klonila na prsi, njegovo oko je bilo vedno plašnejše.

A voz je ropotal v enomer dalje, vedno enakomerno. Ni se brigal za Franceta; pod njim je bežala cesta, mimo njega so bežala obcestna drevesa, je hitelo grmovje, so izginjale kamenite kraške doline s svojimi rdeče-prstenimi, okroglimi njivicami. V Francetu pa se je glasilo trdo in pretresujoče: „Kaj si storil? Kaj si storil?“

In izkušal se je pregovoriti:

„Kaj sem storil? Moj Bog, ali jih ni kaj takega storilo pred menoj že toliko in toliko? Zakaj ravno mene tako boli?“

A vpilo je vedno glasneje:

„Kaj si storil? Kaj si storil?“

Odgovarjal je vnovič:

„Saj ni bilo iz hudobije! Gola mladeniška lahkomiselnost je bila. Ali naj se ta tako hudo maščuje?“

Glavo je povesil še niže, oči je zakril s klobukom.

„Kaj si storil? Kaj si storil?“

In France se je plašno ozrl ob cestni rob. In strmel je v temno drevo, ki se je dvigalo nad sivimi skalami. Zdelo se mu je, da od tam prihaja ta grozni glas. A drevo je stalo mirno, gole veje so se premikale v vetru, kakor dolge temne roke.

In zopet je zavpilo:

„Kaj si storil? Kaj si storil?“

A zdaj se je zdelo Francetu, da mu te grozne besede vpijejo kameni ob cesti, da se ta glas glasi iz grmovja, da se glasi iz kotlin in nizkih višin. Groza se ga je polastila, vse je šumelo okoli njega.

A kmalu je bilo še hujše.

„Kaj si storil? Kaj si storil? — Očeta si ubil!“

Skočil je kvišku, neka skrivna moč ga je privzdignila. Oko se mu je razširilo, na čelu so mu stale mrzle kaplje. In zaječal je glasno.

Tedaj se je ozrl po njem voznik.

„No, kaj ti je? Ali te zebe, da tako skačeš?“

France se je zdramil. Njegovo oko se je začudeno uprlo v voznika. Gledal ga je, kakor bi hotel reči: ‚Kaj pa ta tukaj dela? Odkod se je vzel?‘ — Pozabil je bil, da ni sam.

A voznik se je glasno zasmejal:

„Aha, vidim, da si zaspal. V sanjah te je vrglo kvišku. No, le sedi zopet, pa čuj, da ne padeš z voza! — Hi!“

In zopet je udaril po konjih.

France se je zavedel in je sedel. Sam sebe se je sramoval. Stisnil se je v kot in izkušal je, da bi mislil na kaj drugega.

Prav tačas so bili prevozili nekako polovico poti. Pred njimi se je dvignila večja vas. Hiše so bile nizke, večjidel samo pritlične in gnetle so se druga ob drugo, kakor bi jih zeblo. Visoki zvonik je bil na severni strani črn in umazan, izpran od dežja in razdejan od burje. Njegove line so bile zadelane z razpadlimi, visečimi okni.

Pred večjo gostilnico v vasi se je voznik ustavil. Prav pred nizkimi, zamreženimi okni je stalo nekoliko lesenih jaslij s prekrižanimi nogami. Tla okoli so bila rjava in vlažna, po njih so ležale raztresene senene bilke. Iz gostilne so se čuli moški glasovi.

„Tukaj bomo krmili,“ je dejal voznik in skočil raz voz. „No, France, ali boš dal za pol litra? He?“

France ga je pogledal prestrašeno.

„Nimam,“ je zaječal črez nekoliko časa.

„Kaj, nimaš? Tak gospod! Pa voziš se v kočiji. Ha, ha!“

Voznik je pokladal konjem, odel jih je in hotel stopiti v gostilnico.

Ta čas je bil France porabil in se izmuznil za hišo. Tam je sedel na skladanico drv, potegnil kruh iz žepa in ga je začel otepati. Čutil se je varnega. Toda kmalu ga je našel voznik.

„Kaj čepiš tukaj? Noter pojdi! Kozarec vina boš pil, tudi ako ne plačaš ničesar! Boš pa dal domá zanje!“

Ko je videl, da se France ne gane, je dejal še:

„Ali ne veš, da sem se prej samo šalil? Kje hočeš vzeti denar, ako ga ne služiš? No, sem pojdi!“

France se je dvignil nekam nezaupno in je šel za voznikom v krčmo. Gostilniška soba je bila natlačena. Polne so bile vse mize in po nekaterih se je cedilo vino. Nekdo je nalival pri mizi v kotu iz polne dvolitrske steklenice. Držal jo je med prsti ene roke in zmagonosno zrl po svojih tovariših, kakor bi hotel reči: ‚Ali si upate vi tako?‘ Njegova močna roka se je obrnila in vino je teklo v debelih curkih v čaše.

Francetu se je hipoma zazdelo, da je zopet pri „Kokoški“. Spomnil se je, da je sklenil, da ne pojde nikdar več v gostilno. Nekam neprijetno mu je bilo pri tej misli, a voznik mu je že molil nasproti polno čašo.

„Ná, pij! Pogrelo te bode!“

France je vzel. Ni se mogel braniti. Nagnil je čašo k ustom in pil je z velikimi, žejnimi požirki. Ko je izpil do polovice, je hotel čašo vrniti vozniku, a je ni mogel oddati. Nehoté se je roka trdneje oklenila stekla, ustnice se niso mogle ločiti od pijače. In izpraznil jo je do dna.

Voznik ga je gledal, kako slastno pije, a gledali so ga tudi drugi gostje. „Eh, žejen si, zeló žejen. Ná, pij še! Boš že vrnil!“

France se zopet ni mogel braniti. Predno je začel piti prvič, ni čutil skoro nobene žeje. A čim je nastavil čašo na usta, čim je napravil nekoliko požirkov, se je vzbudila v njem neznosna žeja. Zato je izpil prvo čašo do dna, zato se niti ni mogel braniti druge. Oči so se mu zaiskrile in zvrnil je naglo v grlo tudi drugo čašo. Nehoté je cmaknil z jezikom. Vsi so ga pogledovali nekam čudno. Bilo je na njem nekaj nenaravnega, nekaj izvenrednega, kar se ni dalo povedati, kar se ni dalo niti videti, a kar se je dalo samo čutiti. In nekateri so iztezali proti njemu svoje čaše, češ:

„Ná, pojdi pit, fant! Pojdi sem! Pojdi sem!“

France se je oziral topo po njih. Sam ni vedel, kaj bi napravil. A žejen je bil še vedno. In hitro je pristopil k prvi mizi in vzel ponujani kozarec. Tudi tega je izpraznil.

„Dobro, fant, iz tebe bo še nekaj,“ se je sedaj oglasil voznik in se zasmejal nekako zlobno.

Franceta so te besede zadele v živo. Bilo mu je, kakor bi ga bil kdo udaril po glavi s kamenom. Hipoma se je zopet zavedel, kozarec mu je zdrknil iz roke na mizo, a on je odhitel iz sobe in izginil, predno so drugi vedeli, kaj se je zgodilo. Potreboval je čistega zraka, moral je biti sam! ...

Črez dobro uro se je pomikal voz dalje. Na njem je zopet sedel France. Vino ga je bilo razgrelo. Njegova domišljija je postala živahnejša, a nosila mu je pred oči samo to, kar bi bil najrajši pozabil vsaj za trenutek. Bili so sami spomini na njegov tako nenadni padec, na njegov greb. A bila je vmes tudi bojazen za bližnjo bodočnost. Bila je sama žalost, ki mu je prevevala notranjščino, ki ga je mučila do krvi.

Vozniku se je bil pa razvezal jezik. Lotila se ga je ženska radovednost.

„He, povej no, France, po kaj pa greš sedaj domov? Saj ni še počitnic!“

In še predno je France kaj odgovoril, se je hlapec spomnil, da ne hodi v šolo v Trstu.

„In kaj si delal v Trstu? Kar takó-le se ne hodi na izprehod v takem mrazu!“

„No, ali bo kaj?“ je vprašal nadalje, ko ni dobil odgovora.

France pa ni vedel, kaj bi odgovoril. Lagati ni znal, resnice si mu pa ni upal povedati. Toda neki glas mu je pravil: „Kaj ga to briga? Čemu me izprašuje?“ A tedaj je pomislil, da ga bodo tudi drugi kmalu tako izpraševali. In treba bode govoriti resnico hoté ali nehoté — zvedelo se bo takoj kmalu vse. In sedaj ga je začela mučiti še mnogo bolj ta misel, kaj bodo rekli drugi ljudje, mnogo bolj, kakor misel na stariše. Toda sedaj vendar še ni čas, da bi odgovarjal na taka radovedna vprašanja. Treba je obrniti pogovor kako drugače.

„Ali ne veste, da je moj oče hudo bolan?“ je dejal tiho, skoro skoz zobe.

„Aha, saj res, slišal sem že,“ je vpil hlapec. „Tako torej, očeta greš obiskavat? Prav, prav!“

„Kakó mu je kaj? Morda ne bode hudega?“ je vpraševal sedaj France. Hlapec je zakašljal in pogledal Franceta od strani.

„Hm, hudega? Kdo ve? Morda pa res ne bo! — Ej, malo je takih možakov, kot je on, malo! Kadar ga več ne bo, tedaj ga bode pogrešal marsikdo. Hi—i—i!“

France se je stisnil, kakor bi ga bilo zazeblo do kosti.

Hlapec pa je nadaljeval:

„Eh, kako je to bilo! Bolehal je več časa, toda delal je še vedno, ni si privoščil počitka, dasi so mu vsi svetovali, naj se pazi. Izgovarjal se je vedno z nujnim delom, hm, in to delo mu je zadalo hudo bolezen. Ko je pred nekoliko časom privzdignil sam neko težko omaro, jo je moral takoj izpustiti. Roke so mu upadle in prebledel je kakor stena. Potem pa je moral leči in leži še sedaj. — Kaj pravijo? Hm, morda pa bo še kaj iz njega. Morda jo za sedaj še odnese!“

France ni odgovoril, poslušal je in se tresel.

„Čemú je takó delal, čemú?“ je nadaljeval hlapec. „Saj sta samo vidva s sestro in ta je pridna in ga ni stala mnogo. Čemú se je tako silil? Kdo mu bo kriv, ako bo moral sedaj umreti, sedaj v najboljših letih?“

„Ne, ne! Ne bo umrl ne!“ je zdajci zakričal hripavo France. „Ne sme umreti, čujete, ne sme umreti!“

Skočil je kvišku in nehoté je prijel hlapca za ramo. Držal ga je trdo in roka se mu je tresla.

„Ne sme? Kdo pa vpraša, ali sme, ali ne sme?“ je govoril hlapec. „Kdo je gospodar življenja in smrti? Ali mar jaz? Ali ti? Ali kdo drug? Zakaj torej ne sme, kaj?“

Francetu je omahnila roka in sedel je na svoj sedež in umolknil. Na ušesa pa mu je bobnel še vedno oni: ‚Čemú pa je takó delal, čemú?‘ Ha, ha, zakaj ni rajši vprašal: ‚Za koga je tako delal? Za koga?‘ Brr ... In kako mu je oni nazadnje vrnil? Oni, ki je zanj delal, ki se je zanj pehal in trudil! Kako mu je vrnil? Vrnil mu je s tem, da se sedaj vrača proti domu s sramoto na čelu, z oskrunjenim srcem, s težko vestjo. In vrača se, da ga vidi umirati, da mu zadá zadnji udarec ... on, on — nehvaležni, izgubljeni sin! Moj Bog, kam naj se skrije, kam naj beži? Nikjer ni rešitve, nikjer upanja, povsod tema, gosta tema!

Ti vzdihi so se nazadnje utrgali iz globočine njegovega srca. V veliki svoji stiski se je zatekel k Bogu, in Bog ni obrnil svojega očesa od njega. Kakor bi trenil, ga je minila ona grozna bolest, je ginil iz njegovega srca obup. Počasi, kakor se prikrade po noči bledi mesečni žar skoz nizko okno v spalnico, počasi in tiho se je prikradel v njegovo srce žarek upanja in je ublažil divjo njegovo bol. Tam daleč na zahodu je stalo solnce, bližalo se je viškom holmov na obzoru, a njegovo obličje je bilo čisto in jasno ...

Voz se je bližal domu. Prav od blizu so že migali znani vrhunci domačih gorá, poljubljalo jih je zahajajoče solnce in je radodarno sipalo na nje svoje zlato. Kako so se svetili! Ob straneh so se začeli prikazovati znani potje, znani obronki, znana drevesa, znano grmovje. Vzdigovale so se znane hiše. Vse je pozdravljalo starega znanca. Oj, kako bi bilo to veselo, ako bi bila vrnitev drugačna, ako bi bila taka, kakoršne so bile vrnitve v prejšnjih, prošlih časih!

Ko so se vozili navzdol po klancu, je zableščala pred njimi trška cerkev s svojim zvonikom, v oknih posameznih više ležečih hiš so se svetile šipe. In ko se je France obrnil, tedaj je zagledal že znane ljudi. To ga je zmedlo. V tem hipu je zopet začutil, da je njegov prihod domov prisiljen, da prav za prav nima domá ničesar opraviti, da bi morda bilo bolje, ako bi obrnil svoje korake kam drugam. In polotila se ga je zopet žalost ...

Voznik je vpil in priganjal konje. In tekli so, kakor bi imeli peroti, in od njih se je kadila lahna meglica. Hej, mimogredoči so morali videti, kakšne konje ima trgovec v trgu, so morali biti nekoliko nevoščljivi! Hi, hi, hi—ot!

Voznik se je brigal za konje, ni se zmenil za Franceta. Držal je glavo kvišku in njegovo oko se je bliskalo v ponosu. Ha, kdo smo mi?

Še le spodaj, ko je voz zopet zavil na ravno cesto in ni bilo videti na njej nobenega človeka, je privoščil konjem nekoliko počitka. Začeli so stopati počasneje. Tedaj se je tudi ozrl po Francetu.

Toda Franceta ni bilo več na vozu — izginil je bil med potjo.

IX.[uredi]

Tam za cerkvijo v oni beli hiši je potihnilo življenje. Že nekoliko dnij ni bilo slišati onega veselega ropotanja, žaganja in piljenja, oblanja in nabijanja. V delavnici je počivalo orodje, v sredi in po kotih je stala napol izdelana različna oprava. V solnčnih pramenih, ki so sem ter tja poškilili v delavnico skoz okna, se je svetil in plesal prah, vzdigujoč se od tal. Iz nje so izginili pomočniki, zdravnik je ukazal popoln mir. Nekateri so se poizgubili za ta čas k drugim mojstrom, nekateri pa so včasi prihajali v delavnico, da so si preganjali dolgi čas in da so zraven tudi zvedeli kaj novega o Lipovčevi bolezni. Navadno so si zakurili v železno peč s preostalimi oblanicami in lesnimi odpadki ter posedali. Razgovarjali so se polglasno in v presledkih. Nobenemu se ni ljubilo, da bi zbijal šale, kakor po navadi. Neka težka tišina, neki čuden mir je plaval nad njimi, se je razlijal po teh prostorih in vsem je bilo tesno, kakor bi slutili, da se ima zgoditi nekaj nenavadnega, nekaj silno žalostnega. V kuhinji zraven delavnice se je navadno slišalo pridušeno govorjenje in tiha, drsajoča hoja. Lipovka in Anica sta tamkaj opravljali svoje posle kolikor mogoče brezšumno. Njiju obraza sta bila bleda od prečute noči, njiju roke so bile trudne in izžete.

Ljudje, ki so hodili mimo hiše, so postajali in se ozirali v delavnico. Bili so vajeni onega dobrodejnega šuma, njihovim ušesom je bil prijeten. A zdaj so ga pogrešali, nekaj jim je manjkalo, ta mir jih je vznemirjal. In nekam otožno so stopali dalje in majali so z glavami.

Gori v svoji sobi pa je ležal Lipovec. Njegov obraz je bil izsesan in izmučen. Kosti pod očmi so štrlele izpod nagubane kože, brada je bila tako zeló špičasta in koščena. Bile so ga samo še oči, ki so bile izbuljene. A prsti na njegovih rokah so kazali koščene članke; bili so trdi in prozorni ko motno steklo.

Navadno je ležal vznak in oči so mu bile obrnjene v strop. Videlo se je, kakor bi prešteval temne črte, ki so se kazale na pobeljenem oboku. Roke so mu ležale vrh odeje, na rahlo upognjene. Zastori pri oknih so bili odgrnjeni, ni jih pustil zastreti, ljubil je svetlobo, ljubil je zlasti zlate solnčne žarke. Ako ni njegovo oko počivalo na stropu, se je zagledal tja ven skoz okno. Videl je naravnost tja do nasprotnih gorá, ki jih je tolikokrat občudoval v svojem življenju, ki jih je toliko ljubil. Ako so bile šipe motne, so mu jih morali obrisati; ako je imel prenizko vzglavje, so mu ga morali podložiti. In pri tem pogledu se je navadno umiril, je navadno črez nekoliko časa rahlo zadremal.

Zraven postelje na mizici so stale različne stekleničice, zdravila, ki jih je bil zapisal zdravnik. Navadno mu jih je dajala Lipovka, včasi tudi Anica. Sam se ni mogel dvigniti. Vselej, ko so ga dvigali, ga je obšla žalost, je postal maloupen.

„Ah, kakor otrok sem, ne morem si pomagati,“ je zaječal vsakikrat. „Ali se ne boš naveličala streči?“

Bila je v tem govoru neka prikrita zlovoljnost, neka pikrost, ki se je Lipovec ni mogel otresti. Toda ko je zopet ležal, se je umiril in iz njegove duše je izginila vsa trpkost.

A z Lipovcem je šlo naglo navzdol. Nihče se ni tega nadejal. Zadnje dni ga je začela že motiti svetloba; ukazal je zastreti okna. Samo še v strop je zrl trdo in nepremično. In Lipovka, ki je bila zdaj skoro vedno pri njem, je opazila, da se sem ter tja že izgublja, da ne ve več, kaj se godi okoli njega. In še le tedaj je pisala Francetu o očetovi bolezni. A ona sama je hodila okoli kakor brez glave. Dokler je imela še kaj upanja v srcu, je imela v srcu njenem tudi prostora bolest, a sedaj je hipoma postala neobčutljiva. Bilo ji je nazadnje enako, kaj se godi okoli nje. Postala je topa za bol in veselje. Premikala se je brez volje in lastne moči. A pri tem so upadala njena lica, so se začeli beliti njeni lasje.

Sinoči pa je Lipovec zaželel, da bi govoril s Kirnom. Ta je prihajal večkrat, a sedaj ga ni bilo že par dnij, ker je imel obilo zunanjega posla.

„Kako je?“ je vprašal Kiren, ko je stopil v kuhinjo.

Lipovka ga je pogledala, kakor ne bi razumela njegovega vprašanja. Kiren je obstal ter ga ponovil. Tedaj so se pa Lipovki udrle hipoma solze po licih. Bilo je črez dolgo časa prvič, da so se prikazale.

„Bog naj vas tolaži, Lipovka!“ je govoril Kiren. „Morda si pa preveč domišljate.“

Toda ona je zmajala z glavo in si brisala solze. Stopila je naprej ter odprla vrata, da je šel po stopnicah k bolniku ...

Gori v sobi je brlela na mizici poleg postelje v motnem kozarcu nočna luč. Le malo je razsvetljevala sobo, le nejasno so se črtali razni predmeti po njej. Zraven luči je stala mala soha lurške Matere božje, okoli nje je bil ovit rožni venec. Po kotih in po stropu na nasprotni strani postelje so se črtale in premikale temne sence ...

„Dober večer, Lipovec!“ je dejal Kiren, ko je odprl natihoma vrata.

Lipovec je težko obrnil glavo proti došlecu. Komaj viden žarek zadovoljnosti je šinil prek njegovih očij. Izkušal je, da bi iztegnil svojo roko ter jo podal Kirnu. Posrečilo se mu je.

„Hvala ti, Kiren, da si prišel ... Sedi ...“

Lipovec je govoril težko in skoro nerazumljivo tiho.

„Nikar ne govori preveč, to ni dobro,“ je dejal Kiren. „Rajši ti jaz povem, kaj je novega zunaj. Glej ...“

Lipovec se je izkušal nasmejati.

„Ne, Kiren, pusti me! Saj vem, da ne bo dolgo ... Zakaj bi torej ne smel s teboj razgovoriti še tega, kar imam na srcu?“

„Česa torej želiš?“

Lipovec je nekoliko časa pomolčal, kakor bi hotel zbrati svoje misli, da bi povedal prav vse, kar mu je težilo srce. A potem je začel govoriti istotako tiho in v presledkih:

„Znano ti je, Kiren, katero veselje je bilo na svetu moje največje veselje. Ne bom ti torej razkladal na dolgo in široko. In to, glej, kar je bilo prej moje največje veselje, je sedaj — moja ... največja skrb. Kiren, moja največja skrb!“

Zadnji stavek je govoril glasneje. Bilo je, kakor bi se mu bil utrgal iz prsij. Kiren ga je hotel prekiniti, toda Lipovec je nadaljeval:

„In ta skrb je — France ... Vidiš, kako je še daleč od svojega cilja ... a kdo mu bo pomagal, s čim se bo pretolkel skoz šole? ... Jaz si nisem mogel prihraniti ničesar ... pridobil sem si samo ono njivico in nekoliko gozda, pa kravico ... vse drugo sem izdal za družino, zlasti zanj v zadnjih letih. Dela je bilo sicer precej, toda slabo plačano in delavci dragi. Ah, samo, da se je pošteno izhajalo. To mi lajša sedanje trenutke ... Torej vidiš, ničesar nimam, da bi mu zapustil. S čim bode izhajal, s čim nadaljeval svoje učenje? ... Ah, Bog moj!“

„Ne muči se, Lipovec; ali ne zaupaš več v Boga? Glej, toliko dobrot ti je že izkazal ... ali misliš, da te zapusti sedaj, da te zapusti v tej sili? Nikakor ne. Dokler bo France mislil nanj, dokler bo tak, kakoršen je sedaj, se mu ni bati. On in dobri ljudje bodo skrbeli zanj.“

„Prav praviš, Kiren, res je. Toda meni je vsekako težko, tako težko, da mi hoče včasi razgnati prsi ... Ali čuj mojo prošnjo! Prevzemi ti varuštvo mojih otrok po moji smrti; boljših rok ne poznam, da bi jih izročil vanje.“

„Tu moja roka, Lipovec! Kolikor bo v moji moči, hočem vse storiti!“

„Saj sem vedel. Hvala ti, prijatelj!“

Kiren je prijel Lipovčevo roko. Bila je mrzla in vlažna, da ga je zazeblo. Posedel je še nekoliko časa, pomenila sta še nekaj manj važnih stvarij. Toda Lipovec je hkratu začel govoriti vse kaj drugega; zmedlo se mu je. Govoril je nekoliko časa, a potem je zatisnil oči in zaspal.

Kiren se je oddaljil po prstih. Na vratih je postal in se zadnjič ozrl po Lipovcu ...

* * *

Pozno po noči je bilo. Lipovka je ostala sama pri možu, a Anica je odšla v svojo sobo k počitku. Ko je odmolila, je ugasnila luč kakor po navadi ter legla v posteljo. Utrujena in izmučena je bila in oči so ji takoj zlezle vkup. Objel jo je sladek spanec.

Toda, kaj je to? Hipoma se je vzbudila. Začutila je na svojem obrazu mrzlo roko. Preplašena je odprla oči ter segla z roko po obrazu. Ali bilo ni ničesar. V sobi je bilo napol svetlo od meseca, čigar luč se je usipala skoz okno. In zatisnila je zopet oči in izkušala zaspati. Toda komaj se je nekoliko onesvestila, že je zopet začutila ono mrzlo roko, a sedaj se je bila dotaknila njenega čela ...

Anico je začelo biti strah. Ni si upala več biti sama. Vstala je ter stopala počasi proti vratom. Odprla jih je komaj slišno, a kmalu nato je odprla tudi ona v očetovo sobo. Ob vznožju svoje postelje je klečala mati. Ni bila še odšla k počitku. Pred očetovo posteljo pa je sedaj stala mizica, pogrnjena s snežnobelim prtom, vzpenjajočim se navzdol skoro do tal. In na mizici je stalo med dvema svečnikoma pozlačeno razpelo. Svetilo se je kakor žarek pomladanskega solnca.

Mati se je ozrla, ko je začula, da so se odprla vrata.

„Česa iščeš še,“ je dejala tiho, „sinoči si čula, potrebna si počitka, pojdi spat!“

„„Ali ne smem biti vsaj za hipec tukaj?““

„Čem ... glej, oče je ravno nekoliko zaspal.“

„„Mati, mene je strah.““

„Torej pojdiva v tvojo sobo, da ga ne vzbudiva.“

In odšli sta. Sedli sta za mizo.

„Mati, čemu ste pripravili razpelo in svečo?“

„„Oče je tako želel sinoči, predno je zaspal. Jutri zjutraj mu pridejo z Bogom.““

„Z Bogom?“

„„Dà, Anica! ...““

Obe sta sedeli trdo in nepremično, z glavama nekoliko nagnjenima na stran. Nista si upali dihati. A prva se je vzdramila mati ter rekla tiho šepetaje:

„Ali si slišala?“

„„Kaj?““

„Nekdo je zaječal, tam v kotu pri omari je moralo biti.“

„„Nisem slišala.““

„Čuj! ... Ah, ta bolestni vzdih!“

Anica je vstala. Tresla se je po vsem životu.

„Kaj je to, mati?“

Tudi mati je vstala. Njena lica so bila bleda ko stena, njene oči so strmele po sobi. Toda nikjer se ni ganilo nič, bledi lučni žarki so se tresli po opravi.

„Pojdi z menoj, Anica, toda tiho, tiho ...“

Rahlo, komaj slišno je mati odprla vrata v bolnikovo sobo. Lipovec se je vzbudil; hotel se je dvigniti v postelji, a privzdignila se je samo glava.

„France ... ali si ti?“ je zopet zaječal bolnik.

Tedaj sta stopili v sobo Lipovka in Anica.

„Jaz sem, oče, jaz in Anica,“ je dejala Lipovka, pristopivši k postelji.

„Ah, ti si? ... Kje je pa France?“ je dejal bolnik tiho, komaj slišno.

„Ni ga domá; česa želiš?“

„Mislil sem, da je France. Sanjalo se mi je o njem. Videl sem ga, kako je prihajal v hišo.“

„France?“ ga vpraša žena in ga gleda vsa začudena.

„Oh, hude sanje so bile ... moj Bog ... Toda rad bi ga še enkrat videl; pišite mu, naj pride!“

Lipovca je govorjenje izmučilo, da je zatisnil oči za nekoliko hipov ...

„Tu sem lezi, Anica, na mojo posteljo in zaspi! Čula bodem sama ...“

In v sobi je bilo zopet tiho, tako čudno tiho. Bolnik je dihal težko in ni mogel več zaspati. Njegove oči so bile zopet uprte v strop, njegove roke so ležale vrh odeje. Lipovka je včasi popravila ogenj v peči, da ni ugasnil, a sicer je preklečala skoro vso noč zraven postelje. Tudi Anica ni mogla zaspati; ležala je z odprtimi očmi.

Kako počasi so potekale ure! Ko se je oglasil jutranji zvon z visokih lin, je vsem odleglo. Kmalu potem je pogledal skoz okno jasen zimski dan, ona nedelja, ko se je France vzbudil nad hlevom v Trstu ...

* * *

Malo prej nego je vabilo k deseti maši, je na kratko pozvonilo. Ljudij je bilo že mnogo odpravljenih, zlasti onih iz stranskih vasij. Ob zvonovem glasu jih je hitelo v cerkev nenavadno mnogo. Pristopil je duhovnik v belem koretlju in odprl tabernakelj. Kmalu potem se je oglasilo iz mladih in starih grl:

„Sveto, sveto, sveto, črez vse sveto!“

In oglasil se je zvonec z drobnim glasom.

„Cin, cin, cincin, cincincin, cin ... cin ...“

Dolga vrsta ljudij se je vila za duhovnikom, „sveto“ je zvenel otožno po mrzlem vzduhu. Ob potu so poklekali ljudje pred Najsvetejšim in si trkali na prsi. Ko je duhovnik odšel, so stopili skupaj ter se vpraševali: „Kam gredó?“

Pred Lipovčevo hišo je podelil duhovnik klečečim blagoslov ter izginil v hiši.

„Ali je tako slab?“

„Pravijo — škoda ga je!“

„Saj še ni toliko star.“

„Kaj bo to, petdeset, menda komaj.“

„Eh, lahko bi še živel, lahko.“

„Preveč je delal, eh, takih je malo!“

„Čemu pa, saj ima samo dva otroka.“

„Toda eden je v šolah in to stane. Ali ne veš, koliko kravic je šlo iz hleva staremu Debeljaku na Pleséh? Skoro je prišel na nič, a še to ni pomagalo. Sin se mu je ustrelil, sam, v osmi šoli.“

„A ... aa!“

„Toda Lipovčev je priden, menda bo kaj iz njega.“

Ljudje so se razhajali v gručah, tu pa tam so postajali in takih in enakih pogovorov ni nedostajalo. Toda skoro v vsaki gruči se je govorilo o Lipovcu spoštljivo in obžalovali so njega in družino ...

Ko je duhovnik zapuščal Lipovčevo hišo, je pristopil k Lipovki, ki je bila v kuhinji. Brisala si je ves čas solze, da so jo že skelele oči.

„Nikar ne žalujte, Lipovka! Tako kakor on — umirajo samo pravičniki.“

In odšel je. Lipovka je zrla za njim in njena usta so ponavljala sama ob sebi:

„Tako umirajo samo pravičniki ...“

Lipovec se je po duhovnikovem odhodu popolnoma umiril. Raz njegov obraz je svetil neki plemenit izraz, njegova bleda lica niso bila videti več tako upadla. Ležal je mirno, njegova glava je bila danes obrnjena tako, da je bilo videti, kakor bi nekaj poslušal, kar zveni na njegova ušesa iz daljave. Kdo bi mogel to vedeti, kaj je bilo? Odkod je donelo? Morda pa se je njegova duša že kopala v rajskih višavah, morda je poslušala ono sladko godbo, ki jo izvajajo krilatci pred božjim prestolom. Morda. Čemú bi se mu bil drugače sedajle razlil okoli usten tako blažen smehljaj? Čemú?

Prav tačas sta stopila v sobo Lipovka in Kiren. Lipovcu je še vedno visel oni blaženi smehljaj na ustnah. Ni se zmenil za njiju, ki sta vstopila. Poslušal je in poslušal ...

„Čuj, oče,“ je dejala Lipovka, „Kiren je tukaj; čas ima sedaj in posedel bi rad nekoliko pri tebi.“

Toda Lipovec ni slišal. Poslušal je in poslušal in se smehljal.

Tedaj je Lipovka pomignila Kirnu in mu ponudila stol. Kiren je sedel k postelji in zrl na Lipovca. Ona pa je tiho izginila iz sobe.

V tem hipu je Lipovec obrnil glavo in se zazrl v strop. A njegova usta so se odprla in začel je tiho peti:

„Aleluja, aleluja, aleluja.“

Zapel je tako, kakor se zapoje ob vstajenju pred božjim grobom. Njegov glas se je nekoliko tresel, a za hipec je postal čudovito čist in mil, prav tak, kakor je bil še ob onem času, ko je bil Lipovec še zdrav in ko je še hodil pomagat pet v cerkev vsak včliki teden. Oj, tačas je imel glas, da ga je vse zavidalo zanj! In sedaj je zopet pel in vsak „aleluja“ je bil višji od prvega, vsak je bil lepši in čistejši. In obraz mu je za hipec zažarel, kakor bi bil čil in zdrav.

Kiren je nagnil glavo in jo podprl z roko. Čutil je, kako mu prihaja nekaj gorkega iz prsij proti grlu. Zastonj se je branil. Siloma, nevzdržno so se mu udrle solze in jokal je kakor otrok.

Lipovec je zapel drugič. Toda sedaj je bil začetek psalma: Hvalite Gospoda ...!

Ali vsega ni odpel, hipoma se mu je utrgal glas, oči so se mu zatisnile in ustnice so se hitro, nenavadno hitro pregibale. Mrmrale so nerazumljive besede, mrmrale v enomer. Pri tem so se mu pa premikali prsti na odeji, drsali so se drug ob drugem ...

Kiren pa je ihtel še vedno; bilo mu je hudo, kakor menda še nikdar v življenju. Ni mu bilo več strpeti v sobi. Tiho, po prstih se je oddaljil.

Ko je prišel v kuhinjo, ni bilo tam nikogar. Na ognjišču je kipela vrela voda iz zakritega lonca in tanek sopar se je dvigal kvišku. Ogenj je prasketal, kakor bi kdo vrtal v trdi les.

„Kam je izginila Lipovka?“ si je mislil Kiren. „Rad bi se poslovil od nje.“

Tedaj pa je odprl vrata v delavnico. In zagledal je Lipovko, kako je bila naslonjena s celim truplom na nizko, komaj začeto stojalo. Glavo je tiščala v lakti in se ni ganila. V kotu ob peči je stala Anica. Gledala je preplašeno, kakor bi hitelo mimo nje nekaj groznega.

Ko je Kiren vstopil, se ni Lipovka zganila. Trdo in nepremično je slonela, kakor bi bila mrtva.

Kiren je stopil bliže. Tedaj je še le zagledal neko pismo zraven nje. Rahlo je prijel Lipovko za ramo ter dejal:

„Nikar ne žalujte preveč, Lipovka! Kaj se hoče ...“

Lipovka se je dvignila in ga pogledala. Njen obraz je bil tak, kakor bi bil prišel ravnokar iz groba. Nobene besede ni izpregovorila, pač pa mu je ponudila pismo.

Kiren je pismo prečital. Počasi je šlo in težavno, a vendar je nazadnje pojmil, kakšen udarec je zopet zadel Lipovko. Prebledel je in ni vedel, ali je resnica, ali so samo mučne, grozne sanje. In ni vedel, kaj naj bi rekel sedaj. Njegove ustne so jecljale nekaj nerazumljivega, njegovo oko se je bilo strmo uprlo v tla. Še le črez dolgo je prišel do zavesti.

„O Bog, o Bog, samo še tega je manjkalo sedaj,“ je dejal potrt in zrl je okoli sebe, kakor bi iskal pomoči. „France, France, kdo bi si bil kdaj mislil kaj takega!“

Lipovka je še vedno molčala, njene oči so bile motne, kakor ne bi pojmila, kaj se je zgodilo prav za prav.

„Toda on ne sme zvedeti, prizanesite mu ta udarec!“ je zopet dejal Kiren. „Tega ni zaslužil.“

Lipovka je bila namreč danes dobila pismo iz mesta od Francetove gospodinje. Ta ji je naznanila, da je France izključen iz šole in da je nekam izginil. Prosila je še, naj se za njim poravna ostanek na stanovanju in hrani.

Kiren je uvidel, da sedaj ne sme zapustiti Lipovčevih. Poročil je domov, naj ga ne čakajo, in ostal je pri Lipovcu ves dan.

* * *

Lipovec se ni ves dan več zavedel. Včasi je še zapel kakor zjutraj, a potem je zopet govoril sam s seboj tiho in nerazločno, z naglo se premikajočimi ustnicami. Včasi mu je smehljaj razjasnil bledi obraz, a včasi so se mu ustnice trdo stisnile. Pri njem je večjidel presedel Kiren, a zraven sta bili tudi Lipovka in Anica. Včasi je bilo treba kaj popraviti pri postelji, včasi ga obrniti. Sicer so pa sedeli nemo v sobi. Vsak je ždel záse, skoro si ni upal pogledati drugega, da ne bi videl bolesti in groze v očeh njegovih. Lipovka je imela pred seboj molitveno knjigo; njene ustnice so se pregibale komaj vidno. A med prsti Aničinimi so polzele svetle jagode blagoslovljenega molka.

Tako je potekala ura za uro, tako se je bližal konec dneva. Proti večeru je zopet došel duhovnik in je molil pri bolniku.

In nastala je tema, v sobi je zopet zatrepetala otožna nočna luč. Bolnik je že govoril redkeje in redkeje, na njegovem čelu je že blestelo ono znamenje, znamenje prehoda iz tega življenja v drugo, kjer prenehajo bolečine in skrbi, kjer se odpočije trudni delavec od dela in napora ...

Zunaj se je oglasila burja vnovič in je tolkla ob šipe, iz zvonika pa so se čuli zategli glasovi čuka.

Bilo je okoli devete ure, ko se je Lipovec hipoma dvignil v postelji. Lahko se je dvignil, kakor bi bil popolnoma čil in zdrav. Pogledal je po sobi in zapazil ženo, hčer in Kirna. Spoznal jih je in komaj viden smehljaj mu je zaokrožil ustne. Bil je to svetel trenutek, ki mu je olajšal zadnjo uro. Toda hipoma je legla neka senca na njegov obraz. Njegove oči so blodile po sobi, kakor bi iskale še nekoga. Bile so velike in žalostne.

A v tem hipu je nekdo stopal navzgor po stopnicah. Vsi so se spogledali; Lipovki je strepetalo srce, a Kirnove oči so bile uprte v vrata.

Lipovec je nagnil glavo in je prisluškaval. In zopet je počasi, prav počasi šinil svetel žarek na njegovo lice.

Tačas so se odprla vrata in vstopil je — France.

„France, prišel si!“ je dejal Lipovec glasno.

In pogledal je sina z onim dolgim, hvaležnim pogledom, ki ga ni France mogel pozabiti nikdar več.

A takoj potem je njegova glava omahnila na vzglavje, telo se je streslo in — Lipovec je izdihnil ...

X.[uredi]

Lahko bi se končala ta povest z nekoliko besedami. Jaz dobro vem, dragi čitatelj, kakšen si ti misliš, da bode konec. In po vsem, kar sem povedal doslej, sodiš prav. Kaj ne da, France je po očetovi smrti ostal lepo domá, ni bil ne kmet, ne gospod, ne krop in ne voda. Vstopil je gotovo v pisarno k trškemu odvetniku ali notarju, morda celó za diurnista pri sodišču. In tam služi sedaj mesečno nekoliko bornih goldinarčkov in z njimi se živijo vsi trije, on, mati in Anica. In tako bodo živeli dalje, dokler ne odpokliče Bog enega in drugega po vrsti, živeli bodo v bedi in siromaštvu.

Dà, prav imaš, tak je navadno konec lahkomiselnih in ponesrečenih, po lastni krivdi ponesrečenih dijakov. In čestokrat je še hujši, še žalostnejši! Njihov padec je dostikrat grozen, njihovo življenje pretkano s solzami in s sramoto, z obupom in kletvino.

Toda tu je bilo drugače. France je vstal po svojem prvem padcu z lastno in božjo pomočjo, njegov trdni sklep ni padel v vodo. Toda, čemú bi segal pred dogodke? Rajši pripovedujem po vrsti še to, kar se je zgodilo, in tako, kakor se je vršilo v resnici ...

Ko so pokopali Lipovca, se je naselila v njegovo hišo globoka žalost, ki je upognila Lipovki hrbet, ki je skalila Anici prej tako bistro oko. A France je takoj legel v posteljo, lotila se ga je huda bolezen. Njegova duša je bila občutljiva, njegovo telo nežno in šibko. Bil si je v svesti svojega velikega greha, tiščal ga je kakor težak kamen. A zraven je pritisnila žalost po očetu. In uničen in strt je bil in vil se je v bolečinah, kakor se vije črv pod nogo človeško. In ležal je dolgo časa brez zavesti in nihče ni mislil, da bo še okreval kdaj.

Toda Bog je v svoji modrosti sklenil drugače. Ko je zunaj začelo poganjati prvo zelenje, ko so se oblačila drevesa v praznično belo in pisano obleko, ko so zelenele in cvetele livade in ko so začele prepevati ptice po logih in gajih in znašati svoja gnezda, tedaj je France vstal in začel je hoditi počasi na izprehod. Sprva so se mu še šibila kolena, njegovi izprehodi so bili kratki, a z vsakim dnevom je bilo boljše; izprehodi so se daljšali, njegova lica so zadobivala zdravejšo barvo. Toda neka otožnost mu je ostala, prav od srca ni mogel biti vesel.

Že nekoliko časa je bil vedno zamišljen. Posedal je rad v svoji sobi in podpiral glavo. Nekega dne pa se je hipoma dvignil, njegova glava se je zravnala in oko se je zasvetilo. In napotil se je h Kirnu.

Starega Kirna je našel domá. Stopil je pred njega ter dejal:

„Oče Kiren, vi ste menda edini razen moje matere, ki veste, kako globoko sem padel. Moj oče je šel na oni svet in sam Bog ga je obvaroval, da ni vzel s seboj žalostne zavesti o propadlosti svojega sina. Toda glejte me sedaj, nič več ni na meni otroškega; v tem kratkem času sem postal iz otroka mož. Edino še, kar me tlači, je žalost moje matere. Ne reče mi sicer nobene besede, a vedno poseda po kotih in njene oči so objokane. In vem, da joče záme, in vem, oče Kiren, vem, kar mi je najhujše, vem, da mi več ne zaupa. Kako naj zopet poživim njeno zaupanje? — Oče Kiren, čujte me! Edini vi ste, da imam do njega posebno nagnjenje, in vaša dosedanja dobrota do mene mi je porok, da mi ne odrečete prošnje, ki vam jo hočem izreči sedaj. Glejte, sklenil sem, da pojdem s prihodnjim šolskim letom zopet študirat. Ne mislite, da se mi bode še kdaj pripetilo kaj enakega, kakor se mi je pripetilo prvič. Ali se smem vsaj nekoliko zanašati na vašo pomoč? Oče Kiren, mož-beseda, da vam bodem svoječasno povrnil vse.“

Kiren ni pričakal, da je France dokončal. V njegovem srcu je bilo mehko in desnica se mu je tresla, ko jo je pomolil Francetu, rekoč:

„Tu moja roka, France! Zanašam se náte, jabolko ne more daleč pasti od drevesa! Kar se piše Lipovec, mora biti poštenjak!“

„Hvala vam, Kiren!“

* * *

Precejšnje število let je že poteklo od tedaj. Trg je sicer stal še tam, kjer v nekdanjih časih, tudi ljudje v njem se niso izpremenili mnogo. Ali prirastle so nove in lepše hiše, prekopali so se vinogradi in nasadili z novimi boljšimi trtami. In njihovo listje je še večje, svetlika se v solncu še bolj, kakor se je svetlikalo v onih časih, grozdje je slajše in vino boljše. In tržani hodijo z bolj povzdignjenimi glavami, kot so hodili prej. Neko večje blagostanje se je naselilo med njimi, opomogli so si. In tudi več dijakov hodi od tam v mestne višje šole.

Tudi pri Kirnovih se je marsikaj izpremenilo. Kiren se je postaral, a njegovo srce je še vedno mlado, njegove roke so še vedno trdne in močne in kamor primejo, se pozna. Njegova hiša se je povzdignila za eno nadstropje, čedna je in pobeljena, da človeka vabi, naj vstopi. Njegove kleti so se izboljšale in marsikdaj stoji pred njimi težak voz, obložen s sodi, ki se v njih prevaža sladka in dobra kapljica daleč po Kranjskem in tudi še črez morje. Toda Kiren ni prevzeten, ostal je zvest samemu sebi, iz njegovih očij gleda dobrota in moštvo.

Manica je zrastla hitro kakor konoplja. Brhka je in čila in njena lica so ko mleko in kri. Nedolžnost in nepokvarjenost sijeta iz njenih očij. In po hiši se giblje kakor veverica, vsako delo ji gre urno izpod rok ...

Danes je lep jesenski dan. Na vsem daljnem nebu ni oblačka, nebesna modrina zre na zemljo kakor veliko modro morje, visoko gori sije solnce svetlo in toplo. Po trgu ropočejo vozovi, obloženi z brentami in iz njih gleda nekoliko stlačeno grozdje. Po vinskih goricah se je začela trgatev.

Pri Kirnovih je nenavadno živo, zlasti v kuhinji. Več žensk se suče tam kakor po navadi in praznično so oblečene in z belimi predpasniki. Na ognjišču so pristavljeni veliki lonci in iz njih kipi in vre kakor v velikih gostilnicah. Priletna, dobro rejena kuharica z rdečim, zdravim obrazom se suče okoli njih in njen obraz se neprenehoma smehlja, kakor bi se ji nekaj zdelo posebno dobro. Rokave ima zavihane do laktij, lase ima zastrte s svetlo svilo. Zdaj se obrne tja, zdaj sem, zdaj ukazuje tej, zdaj oni strežnici. In vse gre naglo izpod rok.

Kiren se včasi prikaže v kuhinji, a še češče hodi na prag in vleče na ušesa. Bog ve, česa ali koga pričakuje? Raz njegov obraz se sveti zadovoljnost, okoli njegovih usten se ziblje smehljaj in njegove roke se iztezajo, kakor bi hotele objeti ves svet.

Manice pa ni danes videti. Kje neki tiči? Ali je kam odšla? ...

Okoli poldne je. Kiren je zopet na pragu. Roko drži nad očmi, da ga ne ovirajo svetli solnčni žarki in zre tja doli po cesti proti ovinku. Dà, izza ovinka je zavil voz! Pomiče se bliže in bliže. In glej, zdaj se ustavi pred Kirnom.

Kiren skoči takoj k vozu.

„Bog te sprimi, France!“

France je stopil z voza in krepko stisnil desnico Kirnovo. Bil je lep, velik mož. Njegov nekoliko bledi obraz je krasila kratko ostrižena črna brada, njegovo oko je bilo čisto in svetlo.

„Toda kje je Manica?“

„Notri te čaka, saj veš, čaka težko,“ je dejal Kiren ter jemal Francetove reči raz voz. „Le stopi noter, pridem takoj.“

Kaj bi vam popisoval nadalje? Manica se je skoro nato od veselja razjokala na Francetovih prsih ...

Popoldne je bila poroka. Okrajni sodnik Franjo Lipovec se je poročil z Manico Kirnovo. —

Pa še nekaj se je zgodilo istega dne. Kirnov Tone je vzel Lipovčevo Anico. Tako so menjali med seboj in iz dveh, od davnih časov prijateljskih hiš je nastala takorekoč ena sama.

Lipovka ni vedela, kaj bi počela od veselja. Bila je stara in upognjena, njeni lasje so bili beli ko sneg. Danes je hodila po Kirnovi hiši sem ter tja in se skrivala po kotih. Oči so ji bile vedno v solzah, a ustne so ji šepetale v enomer molitve za novoporočeni dvojici ...

Opoldne je bilo zbranih pri obedu mnogo povabljencev. Tedaj se je pa med občnim veseljem vzdignil stari Kiren. Potrkal je na polno čašo, kakor je to videl večkrat pri gospodi, in pogledal je ponosno po dolgem obmizju.

Potem pa je izpregovoril:

„Vidite, prijatelji, sorodniki in znanci, nekdaj je bilo, ko sem rekel svojemu sedanjemu zetu Francetu té-le besede: Jabolko ne pade daleč od drevesa; kar se piše Lipovec, mora biti poštenjak! Hudi časi so bili takrat. Toda, ali sem se motil? Ne, nisem se. Takrat je bil France zabredel, a jaz sem vedel, da se vzdigne. In vsi ste videli, kako se je dvigal res vedno više, videli ste, kako častno in sijajno je dovršil svoje učenje. Držal je svojo besedo in Bog mu je dal srečo. In sedaj blagoslavlja njega in svojo hčer pokojni Lipovec, njegov duh plava nad nami, se veseli z nami. In da bi to veselje trajalo še dolgo, da bi Bog ne odtegnil svoje roke od naše družine, na to vzdignem čašo in pijem na zdravje novoporočencev. Storite tako tudi vi! Bog živi!“

Skoz okna so se usipali svetli solnčni žarki, blesteli so na belem prtu, odbijali so se od polnih steklenic. Prav tako, kakor solnčni žarki, pa so žarela tudi lica svatom in drugim gostom.

PRIPIS.[uredi]

Predno se je France vrnil na svoje mesto v K., kjer je bil občespoštovan in priljubljen sodnik, je odšel z Manico na kratko potovanje. Nekaj ga je vleklo, da bi zopet enkrat črez dolgo časa posetil Trst. Spomin na oni čas, ko je bil prvič v tem mestu, ni imel zanj nič več bridkega. Dà, tam je še le prav za prav prišel k pravemu spoznanju, tam se je še le jasno začrtala njegova pot.

Ko sta stopila Manica in France na kolodvoru v Trstu iz vlaka, je nekdo peljal mimo njiju voziček s kovčegi. Ko je zagledal Franceta, se je hipoma ustavil ter ga motril pazljivo.

Francetu se je to zdelo čudno. Pred seboj je videl navadnega človeka, oblečenega v slabo delavsko oblačilo. Njegov obraz je bil shujšan in bled, obkrožala ga je sivkasta brada. Oči so bile globoko vdrte in motne, reke suhe in koščene. Očividno je bilo, da mož preveč pije.

Francetu se je zdel ta obraz znan, iskal je v svojem spominu, kje bi ga bil kdaj srečal, toda zastonj, ni se mogel spomniti.

Toda tedaj ga je ogovoril neznanec:

„No, Lipovec, kakor je videti, si zadel v življenja loteriji večjo številko ko jaz. Dobro se ti godi. Prav, saj tepec nisi bil nikoli. Toda mudi se mi; ali nimaš nič drobiža, samo za kozarček žganja mi daj! Vidiš, žganjčè, to je moja večna potreba, he, he, he.“

France ga je takoj spoznal po glasu. Nekaj ga je presunilo in mu pokvarilo ves dan. Segel je v žep in izvlekel goldinar.

„Tu imaš, Pečin, toda porabi ga za kaj drugega, bolj potrebnega, kakor je žganje.“

„Eh, molči, molči, Lipovec, čemu pridiguješ? Z Bogom!“

France je šel dalje ter si je mislil, da vsi očetovi telički niso mogli Pečina obvarovati gladú in propalosti, in Manica se ga je tesneje oklenila.

Pečin pa je počasi in z upognjenim hrbtom porival dalje po mestu svoj voziček s kovčegi. Kolikor bolj se je oddaljeval, toliko bolj je bil videti sključen in bolj neznaten. Videti je bilo, kakor bi se pogrezal niže, vedno niže ... v globoko brezdno.