Pošta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pošta.
Ivan Vrhovec
Spisal J. Vrhovec.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1889; Slovenske večernice, 43, 71–80
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V naših dneh, ko bo že v vsaki vasi skoro visela deska s cesarskim orlom in napisom pod njim: „C. kr. pošta“, mislil bi človek kmalu, da je bilo že od nekdaj tako in da celó drugače biti ni moglo. Skoro neverjetno se bo komu zdelo, če rečemo, da je bilo treba več tisoč let, predno je pošta postala taka, kakoršna je danes.

Odkar so menda ljudje na svetu, čutili so v sebi živo potrebo, pošiljati sporočila v daljavo, s početka ustmena, pozneje pa pisana. O egiptovskih kraljih, ki so živeli 2000 let pred Kristusovim rojstvom, pripoveduje se, da so zjutraj prebrali najpoprej pisma, ki so došla čez noč. Tudi o babilonskih, asirskih in judovskih kraljih je zapisano, da so iz daljnih krajev sprejemali pisma in odgovarjali ná-nje. Prebrisani Kitajci so v sila zgodnih, starodavnih časih izumeli način, kako pošiljati hitro pisma iz glavnega mesta v najbolj oddaljene kraje velikega kitajskega cesarstva.

Toda kdo je prenašal pisma in na kakošen način, to nam o najstarejših národih ni povedano. Še le o starih Perzijanih je zapisano (tako-le kakih 500 let pred Kristusovim rojstvom), kako so pošiljali svoja pisma. Njihova pošta se je pomikala na konjih. Na glavni cesti so se vrstile, po 5 do 6 ur narazen, postaje, kjer so čakali konji in jezdeci; jeden ali drug od teh je moral biti pripravljen vsak trenutek, da odvzame jezdecu, v divjem teku od sosedne postaje prišlemu, pisma ter zdirja z njimi dalje. Na ta način je prišlo pismo naprej po veliki cesti mimo 110 postaj v šestih dneh; dober pešec bi potreboval za to pot dobra dva meseca. Toda ta pošta je prenašala samo kraljeva in za kralja pisana pisma, podložniki je niso mogli rabiti.

Grki so si pomagali s tekuni, ki so znali čudovito urno teči; o nekem Fidipidu se pripoveduje, da je pretekel 30 avstr. milj v dveh dneh.

Pravi mojstri v poštnih stvareh pa so bili Rimljani. Spočetka so si tudi oni pomagali s poštnimi tekuni, kar pa jim o času njihovih mogočnih cesarjev ni več zadostovalo. Velikansko rimsko cesarstvo je bilo prepreženo z obilimi in tako mojstersko izdelanimi cestami, kakoršnih za njimi ni delal noben národ več. Po tako izvrstnih cestah ni bilo treba, da so tekali pismonoši, po njih se je tudi lahko vozilo. Ceste so bile tako gladke in vozovi tako dobro delani, da se je v njih lahko bralo in pisalo; pri tem pak so bili čuda urni; najpočasnejši poštni voz je predirjal do 20 avstr. milj na dan. A ta pošta je imela, kakor perzijanska, jedno veliko pomanjkljivost; vozila je namreč le državna pisma, državno blago in državne ljudi, uradnike in vojake; drugi so si morali pomagati, kakor so vedeli in znali; njihovih pisem pošta ni sprejemala.

Ko bi se bilo moglo vzdržati velikansko rimsko cesarstvo, ki se je raztezalo skoro čez ves takrat znani svet, postala bi bila pošta s časoma gotovo bolj popolna; toda kakih štiri sto let po Kristusovem rojstvu pritiskati so jeli na Rimljane njihovi obili sovražniki ter jim ne dajali mirú, dokler jih niso spravili pod se. Odslej ga po Evropi ni bilo mirú — več dolgih stoletij ne. Národi so se pobijali in izpodrivali drug drugega, slišati je bilo le o vojskah, o moritvah, o požarih in jednakih grozovitostih.

Človeški rod v Evropi je popolnoma zdivjal. Dokler so imeli Rimljani vso moč v rokah, videti je bilo, da se bo svet opilil in omikal; toda z njimi se je pogreznila vsa olika v grob.

V teh dolgih bojih je pozabil svet skoro vse, kar si je bil s tolikim trudom priučil v prejšnjih časih; med drugim je pozabil tudi na pošto. Ko so se národi umirili in so ponehali njih grozni boji, morali so skoro z vsemi napravami pričeti z nova. Zopet so pismonoši prenašali pisma v daljne kraje; Francozje so bili tisti, ki so pošto z nova oživili. Zgodilo se je to na visoki šoli v Parizu. Ta šola je imela namreč svoje pismonoše, tekune, ki so prenašali pisma visokošolcev in njihovih starišev sem ter tja. Namenjena je bila ta pošta torej zgolj visoki šoli, njenim učiteljem, dijakom in starišem dijakov; ali pozneje pak je sprejemala tudi pisma drugih ljudij.

Po tem zgledu so osnovali tudi drugi kraji po Evropi take pošte. Vsako mesto, vsaka večja družba trgovcev, samostani itd. omislili so si svoje tekalce. Takó se je godilo v 12. in 14. stoletju. Nekaj prav posebnega so bile tako imenovane mesarske pošte. Mesarji so se vozili namreč daleč na okoli, da so nakupovali živino. Morali so imeti svoje konje in svoje vozove. O takih prilikah so jim dajali ljudje pisma seboj, ki so jih proti majhnemu plačilu oddajali, kamor so bila namenjena. V nekterih mestih so s časoma celó mesarje s postavo prisilili, da so morališ naposled to izvrševati, kar so prej le iz proste volje storili. Mesarji so postali tem pôtem postiljoni.

Lastne postiljone so imeli sevéda tudi imenitni gospodje, škofje, knezi, grajščaki in drugi velikaši, vendar mimo vseh teh ni šel niti jeden romar na dolgo pot, noben menih ni potoval od samostana do samostana, da bi ne bil nesel seboj več ali manj pisem in važnih poročil; celó beračem so jih oddajali.

Iz vsega, kar se je tu reklo, posnel je že vsak sam, da so bile tako uravnane pošte kaj pomanjkljive. Sevéda so bile temu največ krive slabe ceste. Ko so storili sovražniki rimskemu cesarstvu konec, ni se 300 let živa duša brigala za njihove tako mojstersko izdelane ceste; tú jih je zarastla trava, tam so jih razvozili ter jih opustili, ko niso hoteli vozovi več po njih drdrati, zopet drugje so jih razkopali in razorali nalivi in hudourniki. Mogočni frankovski kralj Karol Veliki se je sicer lotil čez 300 let popravljanja starih rimskih cest, a ker ni imel nikogar, da bi ga posnemal, razpadlo je to, česar se je bil lotil on, kmalu po njegovi smrti.

Na takih cestah ni sevéda za pošto bilo prostora. Pisma in poročila so le prenašali pešci, sem in tja tudi kupci, ki so se podajali v daljne kraje trgovat. Pošiljanje pisem je bilo ves čas, ki ga imenujemo „srednji vek“, sila zamudno, vrh tega pa še jako drago. Ljudje toliko da niso pozabili, kakošni so vozovi in čemu so. Saj se je vozil celó mogočni kralj Karol Veliki nekterikrat na nepokritem vozu, kamor so bili vpreženi voli. S časoma je sploh vožnja na vozéh popolnoma prejenjala, nekaj zavoljo preslabih cest, nekaj zavoljo tega, ker se je širilo med ljudmi prepričanje, da ni možato, voziti se na vozéh; kvečjemu ženske, starčki in bolniki so smeli storiti to, ne da bi jih bil svet zaničeval. Zdrav in krepek človek je smel potovati le na konju; na Francoskem je kralj moškim celó naravnost prepovedal, sedati na vozove. Še le v pričetku novega veka se je ta postava ovrgla; kralj Franc I. je imel namreč tako debelega ministra, da ga noben konj ni mogel nositi. Češ ali nočeš, moral se je voziti v kočiji, po njegovem zgledu so se jeli ravnati kmalu tudi drugi. Pripoveduje se, da je imel ves Pariz takrat samo tri kočije, in še konec 16. stoletja je sporočil francoski kralj o neki priliki svojemu prijatelju, da ga danes ne more obiskati, ker se je kraljica v kraljevem vozu nekam odpeljala. Ravno tako se je godilo na Španskem, Angleškem in Nemškem. V kočijah voziti se bilo je povsod prepovedano. Kdor pak je moral na vsak način potovati, pa v kočiji ni smel ali mogel (na pr. bolniki), dal se je nositi v nosilnici. Sicer pak nam ni toliko mar za ceste kakor za pošto; omenili smo jih le, da smo spoznali, kako neugoden je bil ves srednji vek za razvitek pošt.

Čvrsto in novo podlago sta dala pošti še-le dva cesarja iz avstrijanske habsburške rodovine: Maksimilijan I. in Karol V. v početku novega veka. Habsburžani so imeli takrat toliko in tako daleč narazen ležečih dežel, da je rekel o njih Karol V.: „V mojem cesarstvu ne zaide solnce nikoli“. Pošiljanje pisem sem in tja je bilo sila zamudno. Od dne do dne je čutil cesar bolj in bolj, da se mora kaj ukreniti, če hoče, da mu bodo prihajala pisma hitreje v roko. Zató se je jel pogajati z neko laško rodovino, ki je že precej časa vozila pošto po Štajerskem in po Tirolskem. Jeden te rodovine, Franc pl. Turn-Tasis se je ponudil cesarju Maksimilijanu, da hoče vsa njegova pisma z Nemškega v Belgijo prevažati zastonj, ter si je za odškodovanje izgovoril le pravico, da bode smel po vseh nemških deželah imeti pošto samo on in njegovi potomci. Leta 1516. dal mu je cesar Maksimilijan I. to pravico.

S početka pač ni nihče mislil, da se bo pošta zgolj iz plačil za pisma mogla vzdržavati; a ni se le vzdržala, ampak rodovina Turn-Tasisova je postala v kratkem neizmerno bogata. V začetku je imela sevéda prestati mnogo križev in težav, kmalu pa so se vozili Turn-Tasisovi poštni vozovi ne le po Nemškem, ampak tudi po Laškem in Francoskem. Kmalu so vsi kralji in knezi v Evropi spoznali veliko korist pošt, in vse države so se pobrinile za nje, nektere poprej, nektere pozneje. Toda te pošte so vozile še pred 200 leti samo pisma, ne pa tudi potujočih ljudij. Prvi poštni voz s popotniki je zdrdral še le l. 1690. iz Nürnberga v Frankfurt na Nemškem. Sevéda pak je moral imeti dosti poguma, kdor je na grozno slabih cestah zaupal sebe in svoje življenje takim poštnim vozovom. Neki nemški pisatelj 18. veka jih opisuje takó-le: „Vozovi so pobarvani rudeče; rudeča pa je barva trpljenja in mučeništva. Pokriti so s platnenimi plahtami, pa ne da bi kdo mislil, da zató, ker bi varovali popotnike pred dežem in solnčno vročino (kajti svoje najhujše sovražnike ima popotnik pod seboj: to so namreč grozna pota in mučilni poštni vozovi), ampak pokrivajo jih prav iz tistega uzroka, iz kterega potegujejo obsojencem, ktere peljejo pod vislice, kapo čez obraz; zató namreč, da okoli stoječi ne vidijo, kako kisle obraze delajo.“

Tako ali jednako so tožili pač vsi popotniki; k sreči pak so poštne gosposke ustrezale rade njihovim tožbam po vsej moči; zató je postajalo potovanje od leta do leta živahnejše, posebno odkar so spoznali, da so dobre ceste za vsako državo jedna največjih potreb. Ali kljubu vsem prizadevam so bile pošte še v početku našega stoletja v prav otročjih povojih. Človek, vajen današnje pošte, skoro nerad verjame, kar mu stari ljudje pripovedujejo o poštah, po kakoršnih so se oni vozili v svojih mladih letih.

Velikanski korak naprej je storila pošta še le, odkar so jeli drdrati po svetu železni vozovi in so s telegrafsko žico (dratom) jeli ljudje ves svet preprezati. Kakor v vseh stvareh predrugačile so železnice tudi poštne stvari prav v živo. Zdaj še le so zamogli znižati prejšnjo previsoko poštnino za pisma. Poštnina se je še v početku našega stoletja računila po daljavi pota, ki ga je prehodilo pismo, in po listih v njem. Tako se je na pr. prigodilo, da je moral neki Anglež za skupek pisem in časopisov, ki so mu jih poslali z Grškega, plačati 170 gld., in nekega Nemca, kteremu je poslal prijatelj iz Brazilije v Ameriki v pismu list neke rastline, pritisnila je pošta, da je plačal zá-nj 20 tolarjev poštnine. Pismo z Dunaja v Ameriko je stalo 12 gld.; iz Benetek v Ljubljano 3 tolarje.

Take poštnine so bile previsoke in vzlasti na Angleškem, kjer se je jela trgovina tako veselo razvijati, tožili so vedno glasneje proti njim. Največ pisem je spečal trgovec na pošto, in pripoveduje se, da jih je bilo na Angleškem takrat nekaj velikotrgovcev, ki so potratili tekom leta 20 in 30 tisoč goldinarjev samo za poštnino, čim živahnejše se je trgovstvo razvijalo, tem več so imeli opraviti s pošto. Mrmranje proti previsokim poštninam je postajalo vedno hujše. Poštna gosposka je morala začeti premišljevati, kako bi zamašila ljudém usta. Naposled je prišla do spoznanja, da je jedina pomoč le znižanje cen za pisma.

Toda prav za prav se je rodila ta misel v glavi nekega pisarja Ruland-a Hil-a. Dal je med ljudi drobno knjižico, v kteri je priporočal, naj se za navadno pismo, naj gre kolikor si bodi daleč po angleških deželah, ne zahteva več, kakor le én groš našega denarja. Zgodilo se je to leta 1837. Tedanji poštni ravnatelj na Angleškem je dejal, da je že marsikdo kaj prismojenega nasvetoval, a kaj takega še nihče ne kot ta Hil. Toda kmalu se je poprijel te misli ves angleški svet, shajali so se ljudski shodi, časopisi so se oklenili tega nasveta z vsemi svojimi neštevilnimi jeziki, in leta 1840. so že prevažali po Angleškem pisma po grošu, in to v najbolj oddaljene kraje angleške krone. Število v jednem letu na Angleškem razposlanih pisem je poskočilo že v prvem letu od 75 milijonov na 170. S tem je bila napravljena gaz do one višine, na kteri se nahaja dandanes pošta. Za pet krajcarjev pošlješ danes navadno, ne čez 20 gramov težko pismo ne le v ktero si bodi deželo avstrijansko, ampak tudi po vsem Nemškem, in dopisnica za dva krajcarja roma z Erdeljskega v Hamburg ter se vozi skoz pet držav. Koliko li dobi od nje vsaka teh držav? Po tem ne vpraša nihče. Za dopisnico, oddano v Avstriji, spravi avstrijska pošta dva novca ter naloži s tem drugim štirim državam dolžnost skrbeti za to, da jo dobi v roke tisti, komur je namenjena. Ravno tako se godi na Nemškem; pri tem opravku ni najmanjšega računa. Za milijone goldinarjev se niti peró ne omoči. Tako družbo več držav, v kterih se sprejemajo pisma po tisti ceni na pošto ter se pošiljajo v ktero si bodi teh dežel, naj je blizu ali daleč, imenujejo poštno zavezo. Prvi tak poskus je naredila Avstrija v zvezi z vsemi nemškimi deželami. Modri gospodje so sicer zmajevali z glavami ter prorokovali vsem deželam grozno izgubo, če bode romalo petkrajcarsko pismo skoro po vsej srednji Evropi; toda ko so pogledali konec prvega leta v poštne denarnice, niso mogli lastnim očem verjeti, vidéč v njih toliko denarja. To je vzpodbudilo k novim poskusom, in leta 1874. so celó ustanovili svetovno poštno zavezo, kteri je pristopil skoro ves svet. Za majhen denar, za dvajset krajcarjev pošlješ danes navadno pismo v najbolj oddaljene kraje svetá, bodi si v Azijo, Afriko, Ameriko ali Avstralijo. Samo ob sebi se sevéda razume, da so pri tem izvzeti kraji, kjer živé tako divji ljudje, da o pošti pri njih niti govora ne more biti, na pr. mnogo dežel v Aziji, in vsa notranja Afrika in Avstralija. Kitajci so sicer po svoje jako izobražen rod, vendar nimajo o dobroti poštne zaveze prave razumnosti, in njih ni bilo mogoče pridobiti za njo.

Kako bi bili naši predniki pred sto leti z glavami zmajevali, ko bi jim bil rekel kdo: Vaši otroci bodo pošiljali dvajsetkrajcarska pisma ali pa dopisnice po 4 krajcarje v dežele, o kterih vi sedaj še ne veste, da jih je sploh Bog stvaril. In mi? Mi se čudimo, kako so naši predniki mogli tako redkokdaj odposlati kako pismo. Toda oni niso mogli drugače, cene so bile previsoke. Za denar, ki ga je bilo treba plačati za pismo s Slovenskega na Dunaj, shajala je velika družina, in to nekoliko dnij.

Na kak način pak pošiljajo pošte pisma od jednega kraja v drug kraj? Sevéda v današnjih dneh prepeljejo največ pisem železnice. Vsak vlak, s kterim se vozijo osebe, sprejema in oddaje jih na vsaki postaji kaj, na ti več, na oni manj. Godi se to čudovito naglo. Popotnik čaka v železniškem vozu mirno sedéč, da mine minuta, ktero ima stati vlak na postaji. Pri tem mu pa niti ne pride na misel, da se je med tem kratkim časom oddala s poštnega voza cela kopa pisem, ki bodo osrečila sto in sto ljudij, ko jim pridejo v roko. Ob jednem pa je sprejel poštni uradnik na voz tudi ravno tako obilico pisem, kojih nektera bo morda pomolil že zopet iz voza vun takoj na sosedni postaji, druga pak se bodo morda peljala na drug konec svetá. In med tem, ko popotniki v železniških vozovih prijazno med seboj kramljajo ter se veselé svojega urnega potovanja, trudi se poštni uradnik po svojem vozu sem in tja, vtakne to pismo v ta, ono v oni predalček ter nima o hudi poletni vročini niti toliko časa, da bi si obrisal pot s čela; kajti kakor blisk drvé železniški vozovi prek hribov in dolin. Le malo trenutkov in vlak bo z nova zažvižgal ter dal znamenje, da bo zdaj pa zdaj pridrdral na novo postajo. Do tedaj mora poštni uradnik biti s svojim delom gotov; pisma, ki jih je sprejel na zadnji postaji, morajo biti že vsa razvrščena, da jih more, če se vlak ustavi, takoj pomoliti vun in sprejeti zopet druga.

A morebiti ravno toliko milijonov pisem kakor železnice, če ne menda več, prevaža se jih dan za dnevom po velikanskih morskih ladijah. Te nosijo pisma v najbolj oddaljene kraje svetá. Najdaljšo železnico svetá imajo Amerikanci; ta se jim iz Nju-Jorka izpuščena ustavi še le črez sedem dnij v Sanfrancisku na nasprotni strani njihove velikanske države. To je gotovo dolga pot, a kaj je proti morski poti iz Londona v Avstralijo, na kteri se zamudé najhitrejše, kakor ptica pod nebom urne ladije po celih 45 dnij in nočij. Brez pomorske pošte na ladijah ne more shajati nobena država več. Koliko dobička pa prinaša deželi dobro urejena pošta prek morja, to so izkusili na pr. Francozi. Z Bordó-a, francoskega mesta, pošiljala je neka družba bogatih mornarjev svoje ladije prek morja v Brazilijo. Nekterikrat so se ponudili ti možje, da prevzamejo tudi vožnjo pisem, ako jim bo francoska država za to plačevala kako primerno odškodnino. Francozi o tem niso hoteli dolgo časa nič vedeti, a naposled so pa jele nektere premetene glave vendar to stvar natančneje premišljevati. Prišli so do spoznanja, da bi redna in nepretrgana poštna zveza z Brazilijo za Francosko ne bila brez dobička. In rés so se pobotali z ono mornarsko družbo, in niso se motili. V prvi vrsti se je pokazalo to v kupčiji. Poprej so iztržili na to stran Francozi le po 100 milijonov goldinarjev na leto, potém pa precej prvo leto 237 milijonov. Nekaj jednakega so skusili Francozi v svoji kupčiji s Kitajci. Dokler niso imeli morske pošte do Kitajskega, prepeljali so sem in tja blaga le za 50, pozneje pa za 200 milijonov gld. na leto. Vsak otrok pa že pri nas tudi vé, da pade trgovcem tem več goldinarjev v žep, čim več blaga spečajo. A motil bi se, kdor bi mislil, da romajo pisma le po železnicah in ladijah križem svetá. Sevéda nimajo poštni vozovi na navadnih cestah nič več tiste veljave, kakor poprej, vendar jih je pa še danes po svetu videti na tisoče. Železnic ni povsod, mnogo je mest po Evropi, ki zastonj vzdihujejo po njej. V take kraje prihajajo navadni poštni vozovi ter vozijo pisma k železniškim postajam. Bolj ko so dežele oddaljene od naše omikane Evrope, tem redkejše so tam železnice in tem večjo veljavo imajo poštni vozovi. Priprega teh vozov je kaj različna. Pri nas vpregamo vá-nje konje, a v marsikteri deželi gorate Azije vlečejo pošto voli; drugje, na pr. v Kamčatki psi, po Sibiriji in severni Rusiji dirjajo s pošto hitro ko blisk severni jeleni. Celó v nekterih avstrijskih deželah prenašajo pisma jezdeci. Na Španskem na pr. je pošta na konjih celó priljubljena, kar posname lahko vsak iz tega, da predirjajo tu vse pošte z železnico in z vozom 15 milijonov kilometrov na leto, na konjih pa 10 milijonov. Kitajci si držé na pr. za pošto iz svojega glavnega mesta Pekinga do rusko-sibirske meje 500 konj. Ravno tako počenjajo na pr. Rusi, Sijamci, Perzijanci in drugi. V Afriki se pomiče pošta po velblodih, v Indiji in Sijamu jo opravljajo z bivoli in sloni, v južni Ameriki pa z lamo.

Najhitrejša žival za prenašanje pisem so pač izučeni golobje. Že stari národi so porabili goloba za ta posel. Rimljani so neki namerjavali uravnati redno golobjo pošto, ki pa se jim ni obnesla. Pozneje je poskusil jeden ali drug poslati po golobih, ki jih je vzel seboj v tuje kraje, kako poročilo svojim domačinom. V obče pa so bili to le posamezni poskusi. Še le v našem stoletju so se z nova poprijeli golobje pošte. O najbogatejši judovski rodovini Rotšild se pripoveduje, da je večino svojega imetja pridobila tem pôtem. O času Napoleonovih vojsk so pošiljali namreč najeti ljudje Rotšildu po golobih v London poročila o zmagah in pobitkah tega ali onega národa. Prej kakor kdo drug na svetu zvedel je Rotšild o tem ter uravnal po takih poročilih svojo kupčijo in svoje špekulacije. Posebno ceniti so se naučili golobe Francozi, ko so jih oblegali Nemci l. 1870. in 1871. Parižani so poslali iz mesta več ko 100.000 pisem po golobih in več ko 60.000 so jim jih prinesli golobje od raznih stranij svetá v mesto, ki so ga imeli Nemci od vseh stranij tako tesno oklenjenega, da bi jim miš ne bila ušla.

Najnovejša iznajdba za pošiljanje pisem je pošta po cevkah. V velikih mestih, kjer je hitrost neizogibna stvar in kjer se med hišami ne morejo napraviti železnice in se tudi poštni vozovi premičejo le počasi skoz gnečo Ijudij in vozov, pokopali so v zemljo železne cevi, ki imajo kaka dobra dva čevlja svetlobe. S posebnimi stroji pihajo pisma od postaje do postaje pod mestom. Sicer je poštnina za taka pisma dražja, a ker je današnjemu svetu toliko do hitrosti, splačuje se tudi to podvzetje prav dobro.

Največ pisem med vsemi državami na svetu oddajejo Angleži, po 1360 milijonov na leto; za njimi pridejo na vrsto Nemci s 683 milijoni, Francozi s 621 in Avstrijanci s 342 milijoni pisem na leto. Bolj kakor te številke pa govori o sila razviti pošti na Angleškem teža papirja, ki ga na Angleškem porabijo za poštne marke. Ta tehta črez 2000 centov.