Počitnice na Marsu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
POČITNICE NA MARSU
Ivan Sivec
Spisano: Ines Završnik
Viri: Cobiss
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Počitnice na Marsu

UMAZANA BISTRICA

Počitnice so v bistvu zelo prijazna zadeva, če jih lahko preživiš na morju, v hribih ali pri stari mami. Lahko pa so nenavadno dolgočasne, če kar sediš doma, buljiš v strop in v najboljšem primeru greš na sprehod k Bistrici. Vse bi še šlo, če bi bila Bistrica res še bistra reka, pa je tako umazana, da ji več ne moreš določiti osnovne barve: enkrat je temno rjava, drugič rdeča, tretjič temno zelena; odvisno pač od tega, kakšno kemikalijo tisti dan spustijo vrli podjetniki vanjo. Ob takšni reki, ki tako na hitro spreminja barve, se pač ne da preživljati počitnic. Prav nič čudnega zatorej ni – je razmišljal desetletni Miha – da so jo celo povodni možje ubrali čez mejo v bolj čiste reke, vodne vile, škrati in tudi palčki pa so tako in tako že zdavnaj pobasali svoje bisage in hajd čez goro. Upajmo samo, daje tam čez goro kaj bolje, da so reke res kristalno čiste, da gozd ne umira, da je vse življenje takšno, da bi bile tudi počitnice doma veliko bolj znosne. Tako je premišljeval Miha, sedeč na bregu Bistrice, namakal dolge noge v vodi, v mislih pa je bil pravzaprav na morju, v tisti veliki slani luži, kjer se ti ne more zgoditi nič drugega, kakor da te ožge meduza ali da pohodiš ježka. Drugače pa se lahko noč in dan predajaš valovom, plavaš iz zalivčka v zalivček, hodiš na sladoled, saj so starši na morju nenavadno radodarni, zvečer pa namakaš trnek in igraš s sosedovimi otroki nogomet do polnoči oziroma dokler se ga sam ne naveličaš. Miha kar verjeti ni mogel svojim staršem, da so bile počitnice ob Bistrici nekdaj nenavadno prijetne, saj je bilo menda rib toliko, da so jih lovili kar s košem, voda pa je bila tako čista, da si se lahko potopil do dna v najglobljem tolmunu, pa si še vedno vse videl. Zdelo se mu je, da oči in mami nekoliko pretiravata, saj sta take vrste staršev, ki jih rado nekoliko zanese, samo da bi se otroci bolj čudili in da bi hvalili nekdanje stare dobre čase, ki jih ni več. Sedeti ob vodi in poslušati, kako se valijo umazani valovi v daljave, je še toliko bolj dolgočasno, če te zapusti najboljši prijatelj, ki jo meni nič tebi nič pobriše na počitnice k staremu očetu. Pri vsem tem pa sam nima niti toliko posluha za prijateljstvo, da bi ti vsaj namignil, da ga lahko prideš obiskat. Skupaj bi pač prespala kakšno noč na senu, potem pa bi se vrnil domov, ne da bi kdo pravzaprav opazil, da ga sploh ni. Počitnice so torej res hudo zoprn čas, če te pozabi celo prijatelj. Na veliko srečo se vsi vendarle ne razpršijo po drugih krajih. Doma je ostala vsaj sosedova Rina, ki je sicer deklica, in ima tudi to napako, da kar naprej govori in govori, nekaj blebeta, ne da bi sama vedela, kaj. Pri vsem tem pa vse rada pove tudi drugim, tako da se po vasi takoj raznesejo takšne in drugačne čenče. Drugače pa je Rina kar v redu punca, nekoliko osamljena, ker je tudi sama po sili razmer ostala doma, je pa ravno v tistih letih, da ne ve, ali bi se odločila za moško ali žensko družbo. Ups, prav Rina se je nenadoma pojavila pred njim. Miha se je ženske družbe sicer močno razveselil, kajti vedel je, da bo Rini lahko povedal kakšno takšno neumnost, ki se bo zdela smešna tudi njemu samemu, Rina pa bo samo gledala in gledala, odprtih ust premišljevala, ali je to sploh mogoče, nazadnje pa bo povedala najmanj desetim v vasi. Ob takšnih srečanjih z Rino postane Miha v nekaj urah pravi vaški heroj, junak brez primerjave, čeprav ne stori drugega, kakor da vrti svoj jeziček v prazno, tako rekoč po žensko, le da so te čenče nekoliko bolj povezane in nasploh bolj smiselne. »Veš, jutri dobim zelo veliko nagrado, ker sem odkril velik zaklad pod goro,« ji je Miha brž rekel takole spotoma, tako rekoč iz samega dolgočasja. »Peljal te bom najprej v slaščičarno na ducat kremnih rezin, nato si bova privoščila vsak polovico čokoladne torte, mislim, velike čokoladne torte. Potem pa si bova naročila še kakšnih petintrideset kepic sladoleda z okusom po morskem zraku, večernem sprehodu med borovci in penastem morju.« Rina ga je najprej pozorno pogledala od nog do glave, če nima morda vročine. Poletna vročina marsikomu hitro udari v glavo. Pa tudi drugače kar ni mogla verjeti, da bi bil Miha tako gostoljuben. A prav nič ni imela proti, ko pa se tako lepo slišalo. »Uf, jaz bi raje sadno torto,« se je domislila nenadoma. »Čokoladno smo jedli pri nas že ob koncu šolskega leta in rada bi poizkusila tudi kakšen drugačen okus.« Toda Miha je bil neomajen: »Veš kaj?« ji je rekel. »Če te bom peljal na kremne rezine, na torto in na sladoled, potem te bom na čokoladno torto, kajti iz dna srca sovražim sadne torte. Povrhu so lahko še radioaktivne in nasploh neprimerne za uživanje. Čokolada pa je čokolada, ne da se ponarediti ali okužiti.« In Rina mi je morala seveda ustreči. Ti zoprni moški! Vedno morajo imeti prav. A poletje ni čas za prepire! Tako sta obstala skupaj ob Bistrici: Miha je sedel na bregu in zamišljeno gledal v valove, Rina pa je stala poleg njega in si oblizovala ustnice, kakor da bi bila že skupaj v slaščičarni. Tvegala je celo to, da ji bodo prijateljice, ko se vrnejo s počitnic, nagajale, da je zaljubljena v Miho do ušes, pa kaj potem! Toda tudi to spada k počitnicam in zato si glede tega Rina ni delala pretiranih skrbi. Nasploh pa je bil Miha tak, da je rad samo veliko govoril, drugače pa bi se samo igral z računalnikom, prekupčeval s frnikulami, v prostem času – ko sonce ni nabijalo sto na uro – pa bi samo nabijal žogo. Po svoje je sreča, da sredi poletja ni vedno vseh deklet in fantov doma, saj postanejo tako tudi nemogoči fantje kar znosni, pogovarjajo se z dekleti takšne stvari, ki so drugače strogo zaupne, postanejo pa tudi veliki kavalirji, posebno če imajo kaj cvenka v žepu. Z Mihom je bil sicer glede tega vedno velik križ: vso žepnino je takoj pognal, če že ne za sladoled, pa se z avtobusom odpravil v mesto, kjer se je v luna parku toliko časa vozil z avtomobilčki, da ga nazadnje vrgli ven in je moral domov peš, ker ni imel niti za avtobus.

RAKETA MARS I.

Na srečo je stovatna žarnica v Mihovi glavi zasvetila še pravočasno. »Veš, kaj?« je nenadoma poskočil na noge nenavadno živahno. »Dokler mi ne izplačajo tiste nagrade za najden zaklad, predlagam, da malo pobrskava po smetišču. Moj oči vedno pravi, da je bogastvo doma po smetiščih, tale naša Bistrica pa je postala pravzaprav eno samo veliko smetišče. Morda najdeva poleg hladilnika in štedilnika še kakšen kos uporabnega pohištva. Ti boš gospodinja, jaz pa utrujeni mož. Šla bi se lahko prijetno igrico družinskega življenja. Ti bi mi kuhala, jaz pa bi ležal na kavču in bral časopis ...« Ker je bilo tudi Rini nenavadno dolgčas, je Mihovo ponudbo sprejela in tako sta se skupaj podala po Bistrici navzgor, po plitvini, tja do velikega smetišča, kjer se res najde vedno prav vse: od starega avtomobila do neuporabnega televizorja, od zarjavelega kolesa do trohneče mize. Ljudje so pač bogati in radi zmečejo proč vse tisto, česar ne potrebujejo več. Bistrica pa je tako radodarna, da sprejme vse, potem pa ob dežju s seboj odnese vse lažje predmete, kakor bi si hotela sama očistiti zgornji tok. Ko sta se ustavila na znanemu stranskemu rokavu Bistrice, sta dolgo časa brskala po smetišču, iskala kaj uporabnega zase in se zamišljeno sprehajata med goro odpadkov na obrežju. Tokrat je bila sreča nenavadno mila za Miho, saj je ob robu smetišča odkril velik sod, v katerem je bilo nekdaj kurilno olje. Sod je bil pobarvan s pravimi indijanskimi barvami, na pokrovu pa piše z velikimi črkami: SAJ NISEM PADEL Z DRUGEGA PLANETA, DA BI TE ŠE UPORABLJAL! Kdo ve, kdo je bil tako duhovit, toda za Miho je bilo to dovolj, da se je v njem nekaj premaknilo. Na pol glasno je začel razmišljati: »Sod bi bil pravzaprav lahko mala raketa, s katero bi poletel na enega izmed bližnjih planetov. Recimo na Luno ali pa kar na Mars, saj Luna ni več tako zanimiva, odkar so jo oskrunili Američani. To bi zijali prijatelji in sošolci, ko bi jim pripovedoval, da sta s Rino poletela na Mars, si tam privoščila nekaj marsovskih dobrot, sklenila nekaj medplanetarnih dogovorov in se zmenila za trajno sodelovanje med otroki obeh planetov, vodja in glavni nasploh pa bi bil jaz, Miha z obrežja Bistrice ...«  Brž je poklical Rino k sebi, se usedel na vrh soda kot kakšen indijanski poglavar in ji rekel: »Poglej, ali ni tale sod kot prava raketa! Morala bi dobiti še nekaj odpadnega olja, podkuriti pod sodom in hajdi v vesolje. Po mojih zadnjih podatkih je sodelovanje med planeti v zadnjih štirinajstih dneh popolnoma popustilo, zato bi bilo treba nekaj posebnega storiti v ta namen. Jaz bi bil, recimo, vodja zemeljske delegacije, ti pa moja uradna spremljevalka. Tako bi pač delala bolj resno in hkrati tudi simpatično. Verjetno nimaš veliko proti temu, kaj?« Rina se je bolj slabo spoznala na vesoljske zadeve, tudi o raketah ni imela kaj dosti pojma, toda že od nekdaj so ji bila všeč potovanja in nasploh je rada spoznavala tuje kraje, zato se je takoj tudi odločila, da bo odšla z Mihom na tuj planet. Navsezadnje je na tej Zemlji res postalo že tako dolgočasno, da bi si bilo dobro ogledat, kako preganjajo dolgčas kje drugje. Povrh je vsaka dogodivščina dobra stvar, posebno če gre s teboj še leto dni starejši fant Zato ni imela prav nič proti, če bi še tega poletnega dne odrinila tja proti zvezdam. Čas bi že bil! Zato mu je zavzeto prikimala. Miha pa ji je rekel, da bi bilo treba izdelati še kabino, vanjo namestiti dva stola, da v raketi pač ne bi med vožnjo ves čas stala, povrhu pa bi bilo treba pobrskati po sosednji njivi, ali že zori krompir, da bi s seboj vzela nekaj malega za popotnico, kajti vožnja tja gor na Mars se lahko salamensko vleče. Posebno prvič je lahko zelo dolgočasna, ko človek še ne pozna poti. Rina sicer nad tako podrobnimi pripravami ni bila nič kaj posebno navdušena. Najraje bi kar takoj odrinila. Toda kapitanu je treba zaupati, zato sta začela skupaj pripravljati stvari za na pot. Najprej je Miha obrnil sod naokrog, tako, da je bila odprtina spodaj. Tu bo potem prižgal gorivo in vprašanje pogona je tako rešeno. Na veliko srečo je namreč Rina našla na drugem koncu smetišča tri velike plastične steklenice z oljem. V vsaki je bilo še toliko olja, da bi lahko potovala vsaj nekaj tednov, kaj dosti več pa tako in tako nimata časa. Bilo je treba samo še zgraditi kabino, da bo potovanje med zvezdami bolj prijetno, zmeniti pa sta se morata tudi glede obleke. Rina je bila prepričana, da se v samih kopalkah pač ne sme iti na pot v vesolje. Raketa je tako kar rasla in rasla. Čeprav je sonce močno pripekalo, je bil Miha priden pri gradnji kot le malokdaj. Na kup je znašal deske in jih zbija s kamenjem v ustrezno obliko, dodatno pa je obdelal tudi oba stara stola, ki ju je našel na smetišču. Nasploh je imel delal pred štartom res na pretek. Izstrelitev bi najraje preložila za en dan, toda kaj, ko so bile prav tistega večera zvezde v najbolj ugodnem položaju in je bilo treba prav tistega večera še toliko bolj pohiteti. Zato sta se namenoma odrekla tudi vsemu drugemu udobju, samo da bi čimprej skupaj vzletela ... Ko se je začelo večeriti, sta bila z delom pri kraju. Potem je Miha z veliko rdečo barvo na sod napisal tudi tole: MARS I. »Zakaj pa ena?« ni šlo Rini v glavo. »Ker je to prva raketa s človeško posadko z Zemlje na Mars.« »Aja, potem naj bo pa Mars I.« Raketa je bila tako narejena, gorivo pripravljeno, treba je bilo samo še prižgati na spodnjem delu soda in že bosta na poti k tujim planetom. Mihu je bilo nekoliko žal, da ni imel pri sebi nobenega vesoljevida, toda nekako se bo znašel. Oči mu je na domačem vrtu tisočkrat pokazal, kje je zvezda Severnica, kje je Veliki voz in kako se imenujejo druga ozvezdja. Navsezadnje pa se je treba zanesti tudi na oznake poti, ki so zagotovo postavljene med zvezdami. Miha in Rina sta se tako brž usedla v raketo in se privezala s srobotom, da ne bi bila brez varnostnih pasov, saj se tudi v vesolju zgodi veliko nesreč prav zaradi tega. Potem pa ...

VESOLJČKI PRISTANEJO

S startom sta imela nemalo težav. Seveda, treba je bilo prižgati spodnjo luknjo, kjer naj bi iztekalo olje, sama pa tega nista mogla storiti. Toda Miha ni bil od danes in se je takoj domisli, kako bosta to naredila brez tretjega človeka. Zlezel je iz kabine, poiskal dolgo palico, na palico privezal nekaj vžigalic, potem pa je splezal nazaj v raketo in prižgal vžigalice na koncu palice. Seveda pa je potem s palico vžgal olje pod sodom. Nato je gromko zavpil: »Start! Gremo!« A, glej, smola! Raketa se ni hotela premakniti! Kdo bi si mislil, da je olje tako slabe kvalitete, da sploh ni hotelo zagoreli z močnim ognjem, ampak je začelo komajda tleti s slabotnim plamenčkom. »Ne bo šlo!« je žalostno ugotovila Rina in se hotela že odvezati, kajti približevala se je že noč, zato bi najraje prespala še enkrat doma, zjutraj pa bi si uredila tudi pričesko in se nasploh nekoliko lepše oblekla za v vesolje. Kajti v vesolju nikdar ne veš, koga srečaš, ne bi pa rada naredila na kakšnega pomembnega vesoljca slabega vtisa. Miha je bil tako jezen, da je kar pihal. Prepričan je bil, da mu ne bo treba iti spat v svojo sobo, v tisto presneto sobo, kjer zna na pamet vsak košček tapete, vsako pikico na stropu in vsako grčo v podu. Pač pa si je želel že tega večera ogledati zvezde od blizu, uživati v potovanju in razložiti Rini tisoč podrobnosti o vesolju. Slutil je, da Rina nima pojma o vsem tem, kar ga je še bolj spodžigalo. Zato morata vzleteti. Takoj! Ko je hotel Miha prižgati olje še na drugem koncu, je Rina nenadoma vzkliknila: »Stoj!« Nikamor! Glej, kaj je tam!!!« Oba sta pogledala v smer, od koder je prihajala nenavadna svetloba. Bilo je nekaj vijoličastega, kar se je spreminjalo v druge mavrične barve, komaj zaznavno je brnelo, na vrhu nekakšnega okroglega steklenega helikopterja pa je brlela oranžna luč. »Ali prav vidim?« Najprej si je pomel oči Miha, nato pa še Rina, saj sta bila prepričana, da sta v svoji vesoljski raketi kratko malo zaspala. Na drugi strani Bistrice, na produ, pa se je pravkar dogajalo nekaj sila nenavadnega. Pristajalo je pravo pravcato vesoljsko plovilo! Vesoljsko plovilo! »Beživa!« je zavpila Rina, ko se je zaslišal kovinski zvok ob pristanku velikih smešnih nog plovila na trdna tla. Miha je bil preveč presenečen, da bi kaj storil, tudi odleteti na drug planet se mu ni dalo več. Navsezadnje utegnejo biti potovanja z navadno raketo precej utrudljiva, zato je veliko bolje, da ostaneta s Rino zaenkrat kar doma in opazujeta, kaj vesoljčki počnejo pri nas. Bil je prepričan, da se jima obeta zanimivo srečanje tretje vrste, kakor je takšnemu srečanju strokovno pravil oči, ki je prebral že pet knjig o NLP. NLP? Neznani leteči predmeti! Mami je rekla, da je to lahko tudi kuhinjski valjar, kadar pride oči okajen domov, a v resnici je šlo za pomembnejše stvari. Posebno zdaj! Bilo ni namreč nobenega dvoma: na produ Bistrice je pristala neznana vesoljska ladja s posadko! Neznana vesoljska ladja! Za okni, ki so se vrtela okrog kot pravi vrtiljak v luna parku, sta namreč razločno videla nekakšne sence, podobne ptičjim kljunom, a vendar nekoliko podobne tudi ljudem. Rina se je tako bala, da je brez zadržkov planila v Mihov objem. Bilo ji je grozno žal, da se ni raje vse popoldne kar sama igrala s punčkami. Miha pa je v svoji moški odločnosti raje počakal, da bi videl, kaj se bo zgodilo. Dolgo časa sta potem brez besed čepela v svoji raketi ob robu smetišča in strmela čez reko na drugo stran ... Nenadoma se je vesoljsko vozilo popolnoma umirilo, luči so se ugasnile, prenehalo je tudi komaj zaznavno brnenje. »Kaže, da so prišli nekaj raziskovat!« je šepnil Miha proti Rini komaj zaznavno. »Bodiva čisto tiho, da naju ne bodo odkrili. Morda bova odkrila kakšno pomembno stvar o njih. Vse skupaj postaja tako sumljivo, da se nama zdaj sploh ne splača oditi domov. Polet pa bova tudi začasno odložila.« Rina ni rekla nič. Samo gledala je in gledala. Nato so se vrata vesoljskega plovila neslišno odprla in s sredine okroglega vozila so izskočile nekakšne stopnice. Ko so se dotaknile tal, se je iz notranjosti pokazala velika dolga umetna roka, nekakšen robot, ki je imel na koncu prstom podobne tipalke. Oba hkrati, tako Miha kot Rina, sta brez besed ugotovila, da stroj hoče ugotoviti, kakšno je ozračje, ali je kraj primeren za sestop in ali preti vesoljskim obiskovalcem na tem koščku Zemlje kakšna nevarnost. Čez nekaj minut se je posvetila zelena luč, dolga elektronska roka je izginila v notranjost vesoljskega plovila, na drugi strani pa so se odprla še dodatna vrata. Na ploščadi, ki se je počasi spuščala proti tlom, je stalo pet drobnih vesoljčkov, nekakšnih smešnih kovinskih palčkov. Vsi so imeli na glavah čelade, iz njih pa so gledale antene. Ko se je ploščad dotaknila tal, se je vseh pet vesoljčkov napotilo naravnost proti Bistrici oziroma – o, joj! – proti Mihi in Rini. »Po naju gredo!« se je zbala Rina in se še tesneje stisnila k Mihi. Tako mu je bilo kar nerodno, da dekle takole tišči vanj, saj Miha do tedaj še ni poljubil nobene punce ali bil kakor koli tesneje povezan z njim. Celo za roko se je ni upal nikdar prijeti, zdaj pa mu je Rina tako rekoč sedela v naročju, na obrazu je čutil njeno vročo sapo, z rokami pa se ga je krčevito oklepala kot rešilnega pasu na morju. Nenavadni možiclji so res stopali proti njima, toda ker so bili majhni, sta imela Miha in Rina morda še vedno dovolj časa, da zbežita proč ...

NAVEZAVA STIKOV

Miha je sam pri sebi premišljeval, kaj se jima lahko pripeti. Navadno zunajzemeljska bitja niso nevarna za človeka. Takšna bitja, ki imajo tako razvito tehnologijo, da lahko potujejo med zvezdami, so sicer tudi drugače močno razvita in inteligentna bitja. Pobijanje in vojno poznajo samo primitivna ljudstva. Če to res drži tudi v praksi, pomeni, da jima nenavadna bitja ne bodo stregla po življenju, seveda pa človek nikdar ne ve, kako se zadeva lahko zasuče: vsak tujec je po svoje nepredvidljiv. Bilo je pravzaprav kar smešno! Trije od petih vesoljskih možicljev so se postavili v krogu, iz rokavov pa so priletele nekakšne dolge antene, kakor da bi z njimi ščitili preostala dva vesoljčka, ta dva pa sta zagazila v Bistrico in jo začela zajemati v nekakšne vrečke, ki so bile najmanj petkrat večje od njih samih. Miha je bil prepričan, da teh vrečk ne bodo mogli odnesti, toda vrečke so se kar same dvignile in odletele kot brez teže v notranjost vesoljskega vozila. »Aha, vzorce vode jemljejo!« se je posvetilo Mihi. Imel je prav. Ko so vesoljčki napolnili več vrečk z vodo in so 'poslali' vse vrečke v vesoljsko plovilo, so se tudi sami vrnili proti svoji vesoljski ladji. »Saj jih bo kap, ko bodo ugotovili, iz kakšne svinjarije je sestavljena Bistrica,« je Miha šepnil Rini. »Gotovo imajo v svojih računalnikih kakšne stare podatke, da so vode na Zemlji čiste, da je kemični sestav takšen in takšen, najnovejša analiza pa bo pokazala, da smo na Zemlji močno za luno. Škoda, ker ne morem biti zraven, ko se bodo jezili!« Rina ni rekla nič, saj se je še vedno bala, posebno še zato, ker je vesoljsko plovilo spet začelo oddajati nekakšne piske, prižgala pa se je tudi luč na zgornjem delu rakete. Prepričana sta bila, da bo plovilo zdaj zdaj odletelo, o vesoljčkih pa ne bo več ne duha ne sluha. Ko pa bosta pripovedovala prijateljem in prijateljicam, se jima bodo samo smejali. Mislili bodo, da sta si vse samo izmislila, ker jima je bilo preveč dolgčas. Takšni so pač tisti, ki gredo na počitnice daleč proč od doma. Morda bi se res tako zgodilo, če se ne bi pripetilo nekaj nepredvidenega. Rina je namreč na lepem kihnila. Poletna noč ob Bistrici res ni bila nič kaj vroča, verjetno je čez dan tudi preveč hodila po hladni vodi, svoje pa je naredil tudi strah. Tako je Rina torej glasno kihnila. V večerni tišini, ki jo je motilo le komaj zaznavno brnenje vesoljskega plovila, je bilo slišati kihec kot eksplozijo bombe. V hipu so se v vesoljskem vozilu prižgale vse lučke ... Prav vse! Vesoljsko plovilo je bilo videti kot kičasta novoletna jelka s stoterimi žrnicami. »Beživa!« je zaklicala na ves glas. Očitno je bilo, da so neznani vesoljci takoj zaznali nenavaden šum v bližini. Miha jo je prijel trdo za roko in jo prisilil, da se ni zganila. Vedel je, da moraš tedaj, ko se srečaš s tujci, vedno ostati hladnokrven, saj lahko pride še do kakšne druge pomote in se vse skupaj lahko slabo konča. Tega ni vedel samo iz svojih lastnih izkušenj, ampak je o tem prebral tudi neko knjigo, ko so belci raziskovali črno celino. Na hitro se je ponovilo vse tisto, kar sta videla že prej: odpiranje posebnih vrat, iztegovanje elektronske roke, spuščanje ploščadi z vesoljčki na tla. Tokrat jih je bilo na ploščadi natanko deset! Deset! Če bi jih lahko meril samo po zunanjosti, potem bi se jih seveda še zdaleč ne bi bal, je pomislil Miha. Vse skupaj bi lahko zagrabil v pest in jih pometal v Bistrico, še preden bi mogli reči dober dan. Toda tudi vesoljci so lahko pravi turisti, v Sloveniji pa je treba turiste prijazno sprejeti. »Turizem smo ljudje!« si je ponavljal Miha neko pradavno turistično geslo in ostal popolnoma miren tudi tedaj, ko so vesoljski turisti s pomočjo nevidne tehnike postavili čez Bistrico most, po katerem so drug za drugim krenili naravnost proti smetišču! »Miha, ubili naju bodo!« je zakričala Rina in od strahu zarila nohte v njegovo kožo prav do krvi. »Pst, molči! Zdaj ne moreva več uiti!« »Tako se bojim!« »Molči!« Po nevidnem mostu so prikorakali prav do smetišča. Le nekaj metrov pred Mihovo raketo pa so se vendarle ustavili. Nekje iz ozadja je priletel kovinski glas, ki je dejal: »Misorp, odk ap ets iv?« Miha in Rina sta molčala kot grob. »Rovogdo omakač!« Miha in Rina sta se naredila mrtva. »Misorp, etirovogdo!« Ko je Miha drugič slišal besedico 'misorp', se mu je takoj posvetilo. Govorijo podobno kot Zemljani, z enakimi črkami, le v programatorju imajo nekaj narobe nastavljeno. Oh, ti vesoljci, znajo biti pa res smešni in nespretni! Nenadoma se je Miha na silo otresel Rine, stopil iz kabine svoje rakete in jim ukazal: »Obrnite vrstni red črk, pa se bomo lahko razumeli!« Ni minilo niti tri sekunde, ko je iz vesoljskega plovila prišlo povelje: »Saj vam tudi jaz pravim, da imate računalnik narobe programiran. Imate pravi zemeljski program, le črke uporabljate v obrnjenem vrstnem redu!« Trenutek zatem je kovinski glas ponovil vse tri stavke pravilno: »Prosim, odkod pa ste vi?« »Čakamo odgovor!« »Prosim, odgovorite!«  Miha se je takoj vključil v dogajanje, rekoč: »Tako, tako, pravilno! No, zdaj pa se razumemo. Jaz sem Miha s planeta Zemlje, tale punca zraven mene pa je Rina. Ni moja punca, je pa dobra prijateljica …« Rina se je še vedno tresla kot šiba na vodi. Nenadoma je eden od malih vesoljčkov poletel prav do Mihe in na njegovem ramenu je nenadoma pristala čudna majhna igračka, nenavadno podobna majhnemu robotku. »To je darilo za vas, gospod Zemljan!« je povedal kovinski glas s strani. »Hvala, hvala, saj ne bi bilo treba,« se jim je Miha zahvalil glasno, sam pri sebi pa je takoj pomislil na pradavno pravilo: 'Pazi se človeka, ki te ob prvem srečanju zasuje z darilom!' Darilo mu sicer ni dal človek, previdnost pa je kljub temu nujna! A po drugi strani ne kaže nič slabega, je pomislil, ko si je ogledoval prikupno igračko sredi dlani. Plezala je sem ter tja, se prižigala in ugašala, priklanjala in se stegovala sem ter tja. Če nič drugega, že to je bilo pravo doživetje poletja, ki bi lahko napolnilo vsako šolsko nalogo, pa tudi domišljijski spis za domačo nalogo. Več kot očitno je torej bilo, da so vesoljčki dobrodušna bitja, da nikomur nočejo nič slabega in komaj čakajo, da bi koga pridobili zase. »Jaz biti vaš prijatelj!« je v zamorščini rekel Miha, da ne bi bilo kakšne dvoumnosti. Mali robot na dlani se je takoj zavrtel kot klovn in se mu priklonil, trije vesoljčki pred njim pa so samo prikimali, potegnili v čelado polovico anten in zadovoljno pomahali z. okončinami, ki so nekoliko spominjale na roke. »Mi smo prišli samo na obisk,« je dejal kovinski glas. »Spotoma smo se ustavili. Zemlja je še precej neraziskana, čeprav imamo o njej tri trilijone podatkov. Toda najhuje je s prebivalci tega planeta ... Vsak Človek je povsem drugačen. Vsak Človek je po svoje neraziskano bitje.« Miha se je takoj naredil močno širokogrudnega in jim je sklenil pomagati pri raziskovanju Zemlje. »Na razpolago sem vam,« je dejal. »Veste, pri nas so ravno šolske počitnice in se tako in tako kar krepko dolgočasim. Ko si v šoli, komaj čakaš, da bo pouka konec, ko pa so počitnice, ti je dolgčas, da bi se požrl ...« je začel razpredati. »Ali govorite o sebi ali o kom drugem?« je vprašal kovinski glas, ki je očitno prihajal izpod čelade, izpod katere pa je, Miha ni mogel ugotoviti. Morda kar izpod vseh. Miha je začel razlagati, da tisto o šoli misli na splošno, da lahko velja zanj, lahko pa tudi za koga drugega, toda vesoljčki niso bili prav nič zadovoljni z njim. »Lepo vas prosimo, dragi gospod Zemljan, da nam stvari pripovedujete bolj natančno in bolj konkretno. Drugače se lahko zgodi, da naši računski centri popolnoma odpovedo ...«  Miha je pomislil: No, lepa reč! Prišli so od daleč, imajo močno razvito tehnologijo, ne obvladajo pa niti osnovnega znanja o človeku. Pravzaprav so navadni bebčki. A je bil raje tiho. »Veliko ne prihajamo v stik z živimi bitji z drugih planetov, ker se vedno kaj zaplete, mi pa neradi delamo zmedo po vesolju,« je spet povedal glas. »Glede tega je naša znanost še zelo primitivna in premalo natančna. Na več koncih ozvezdij smo že poizkušali navezati stike, a se je vedno izjalovilo oziroma je prišlo do nesporazuma. Ne vem, zakaj, toda vsa spoštovana bitja našega Osončja se bojijo drugih bitij, čeprav v naši zgodovini ni še nihče nikomur storil nič slabega ...« Glas je bil tako prepričljiv, da mu je Miha verjel. Tudi Rino je prepričal, da se nima česa bati.

POTOVANJE NA MARS

Miha je v trenutku spoznal, da take priložnosti ne gre vreči kar tako vstran. Zato je po premisleku, ki je bil narejen predvsem za vesoljčke, dejal: »Nekaj bi vas prosil! Vidim, da imate neprimerno boljšo raketo kot midva. Ali bi bili tako dobri in bi naju z Rino malo popeljali naokrog, na izlet. Saj ni treba daleč, le do prve večje zvezde. Vem, da je gorivo drago ...«  Vesoljčki so vsi po vrsti planili v nekakšno hihitanje. »Kaj pa je tako smešnega?!« je bil presenečen Miha. »Goriva, goriva … je vendarle neomejeno, ali ne veste?« so dejali enoglasno. Bilo je res neokusno z njihove strani, toda takšni so pač vesoljčki. Ko je Miha omenil gorivo, so se celih pet minut hihitali njegovi nevednosti. Šele čez čas so mu razložili, da so problemi z gorivom v vesolju že zdavnaj rešeni, da ima svetlobna energija toliko moči, da je ne bodo porabili nikdar, povrhu pa so sami odkrili za rezervo še mnoge druge vire, tako da jim je energija deveta briga. Tudi s hrano nimajo nikakršnih problemov, saj so v svoji tisočletni zgodovini prišli do takšnega razvoja, da se lahko v enem dnevu najedo za sto let. »Če je vse tako lepo in prav,« je odvrnil nekoliko užaljeni Miha, »potem naju pa res lahko vzamite s seboj na krajše potovanje. Domnevam, da vaše vozilo niti ni tako počasno, zato se ne bi kaj dosti zamudili, če bi poleteli vsaj nekam proč z zemeljske krogle ...«  »Seveda, seveda, gospod Zemljan,« so se začeli klanjati vesoljčki, mali robot pa je zdrsnil Mihi z dlani na tla, potem pa se je kar sam pospravil v žep, ker je očitno sprevidel, da zdaj ni kaj dosti za igro. »Kam pa bi želeli potovati? Kar sami predlagajte!« Miha je vprašujoče najprej pogledal Rino, potem pa še vso vesoljsko delegacijo: »Hja, nameraval sva odleteti na Mars. Ker imate vi verjetno nekoliko boljše plovilo, bi naju morda vi potegnili tja gor. Posebno še, če naju boste dostavili tudi nazaj domov, sem, k Bistrici.« »Dobro, gospod Zemljan,« so dejali vesoljčki. »Če nočete daljšega izleta, tudi prav. Mi pa vaju bomo medtem spraševali o življenju na Zemlji. Tako da bomo oboji imeli kaj od tega. Velja?«  »Seveda!« sta se strinjala Miha in Rina ter odšla, še vedno sicer nekoliko boječa, a trdno prepričana, da jima ne bodo storili nič žalega, za vesoljčki. Ko sta hotela zabresti v Bistrico, so ju vesoljčki takoj ustavili: »Stop! Voda je močno okužena! Nevarna za vaše življenje! Naše analize kažejo, da ni primerna za živa bitja, ki so občutljiva na mikroorganizme ...«  »Aha, zato ste si vi postavili kar nevidni most,« jim je odvrnil Miha. »Pa mislite, da bo ta most zdržal tudi naju?« je dodala Rina. Spet so se začeli na vso moč hihitati. Potem pa je kovinski glas iz daljave razložil: »Le zakaj ste tako nezaupljivi! Vse, kar vam ponudimo, je stoodstotno zanesljivo, desetkrat premočno, zagotovo nenevarno.« Tako sta Miha in Rina prvič v življenju šla čez nevidni most na drugo stran Bistrice. Ko sta ugotovila, da vesoljčki res ne lažejo, sta se nekoliko umirila. Miha je sam pri sebi menil, da bo verjetno potovanje na Mars dokaj zanimivo, še zlasti, ker človek tja gor še ni stopil s svojo nogo. Lahko bo v jesenski PIL napisal, kaj se mu je zgodilo med počitnicami. Če pa bo na Marsu odkril še kaj drugega posebnega, bo zaprosil očija, da se razpiše o tem v kakšni znanstveni reviji. Na drugi strani Bistrice so ju gostoljubno čakali še drugi vesoljčki, ki so medtem prilezli iz plovila. Na zunaj so bili zaradi vesoljske opreme precej podobni, toda za čeladami in oblekami so se skrivali čudni obrazi in čudne postave: eni so bili podobni ljudem, drugi so bili bolj podobni ptičem, tretji miškam ... Miha in Rina sploh nista več vedela, ali sanjata ali je vse res. Šele ko so ju naložili na svetlečo se ploščad in ju pripeljali v predprostor rakete, sta ugotovila, da se dogaja nekaj zgodovinskega za vse Zemljane. »Kaj neki bo rekla mama?« se je nenadoma ustrašila Rina, ko so se vrata vesoljskega plovila neslišno zaprla in sta z Mihom ostala sama v okrogli kovinski dvorani. »Koliko časa pa imata?« se je oglasil zvočnik na steni, kakor da bi ves čas poslušal in spremljal vse dogajanje. Drugi vesoljčki so kar nekam izginili, kakor da so se stopili. Miha je odvrnil: »O, časa je dovolj. Da smo le nazaj do konca počitnic. No, kakšen dan prej, da kupimo še šolske knjige in zvezke. Zavijali pa jih bomo tako in tako prve septembrske dni.« Rina pa je menila drugače: »Ne bodi nor, ali se ti je zmešalo! Če me le eno noč ne bo doma, bodo starši zagnali vik in krik, da bo joj! Za oba. Mama bo poklicala policiste, policisti bodo poklicali vaščane, potem pa naju bodo šli iskat ... Ne, ne, raje čimprej pojdiva domov!«  Tedaj se je spet oglasil kovinski glas s stene: »Bodita brez skrbi, čez pol ure po vašem času bosta spet doma. Naša raketa leti s tolikšno hitrostjo, da skorajda prehiti svetlobo in čas. Na Marsu bomo morda kakšnih sedemdeset, osemdeset ur vašega časa, toda s skoraj svetlobno hitrostjo bomo vse popravili.« Rina seveda ni kaj dosti razumela, kako je to svetlobna hitrost. Zato ji je Miha brž razložil samo to, da bosta oba še istega večera doma, tako da ne bo prav nič narobe in starši tako rekoč še opazili ne bodo. »Kakšno morje, kakšni hribi, kakšna stara mama!« je dejal Miha. »To niso nobene počitnice. Glavna sva midva, ki greva na Mars. Kar žal mi je, da se tebi tako mudi. Če bi imela kaj več časa, bi lahko izkoristila priložnost in si ogledala vse vesolje. Morava se zmeniti še za drugič ...« »Zdajle bi se prilegel jagodov sladoled,« je menil Miha, ko sta se s Rino zleknila na tla, ker ni bilo nikjer nobenih stolov. Ni minilo niti pet sekund, ko se je pred njima pojavila mizica z dvema velikima kozarcema, v katerih je bilo kar po pet kepic sladoleda. »Ha, kako pa so vedeli, da si jih želim prav pet ...« je glasno pomislil Miha, Rina pa se je raje kar takoj lotila najboljšega sladoleda vseh časov. »Po mojem nisva med vesoljčki, ampak med čarovniki,« je pripomnila vpričo bliskovitega dogajanja. Po sladkosnedni večerji sta se sklenila igrati z robotkom, ki ga je Miha dal iz žepa. Robotek se je najprej uslužno priklonil, potem pa je dejal: »Na uslugo sem vam, gospod Zemljan!«  »Škoda, da nimaš še kakšnega kolega ...« je menil Miha. »Lahko bi se s Rino igrala oba hkrati, vsak s svojim ...«  »Malenkost!« je dejal mali robot in hip zatem je že plezal prav takšen robotek tudi po Rinini roki. »Bolje je, da si ničesar več ne zaželiva. Prehitro nama vse izpolnijo. Zame je glavno, da vidim Mars od blizu ...« Šele med igro sta ugotovila, da robotka nista navadni igrači, pač pa le zvezi z drugimi vesoljčki, ki na simpatičen način uresničita vse, kar si zaželita. Miha si je želel ogledati vesoljevid in že se je na steni prikazala pot med zvezdami in bela ukrivljena črta, kje potujejo oni. Rina bi rada gledala risanke in takoj so se na drugi strani prikazali smešni vesoljski kosmati trikotniki, ki so se med seboj prerivali in skakali drug po drugem. Pot proti Marsu jima je tako minevala prav hitro. Kljub temu se jima je kmalu oglasila vest. Le kaj bodo rekli starši, če ju ne bo pravi čas domov? Povrhu pa jima sploh ne bodo verjeli, da sta se odpravila samo malo potepat na Mars. »Presneti starši!« je na lepem na ves glas ušlo Mihi, Rina pa je odrinila sladoled in se raje zazrla skozi lino v vesolje, kjer so ji mežikale različno svetle zvezde. Bilo je skoraj smešno: zvezde so bežale mimo line kakor pena na vodi. Mislila je že, da se bo ta in ta zvezda popolnoma približala in se razletela ob vesoljski ladji, a se je vsaka izgubila v neskončnosti, kakor bi se bala nenavadnega vesoljskega plovila. Drugače je bil pogled skozi okno precej dolgočasen in prav nič zanimiv, posebno za deklico ne. Miha je ukazal robotkoma, naj se odpravita raje v žepe počivat, potem pa je pomignil Rini, naj prisede tesneje k njemu, rekoč: »Imava izvrstno priložnost, da kaj narediva za nas Zemljane. Pomisli, lahko bi napravila mali upor, ki bi prišel v zgodovino vse Rimske ceste. Če se bova samo odpravila na počitnice na Mars, bova od tega nekaj imela samo midva, drugi pa niti vedeli ne bodo, da sva bila na Marsu. Kaj meniš ti o tem, s tvojim sedmim ženskim čutom, ki nikoli ne zgreši?« Rina ga je le začudeno pogledala. Miha je pokazal na svoj žep in pomenljivo pomežiknil Rini: »Vidiš, tu notri imam pravo orožje proti tem vesoljskim možicljem ...«  Rina je mislila, da je pokazal na robotka, toda Miha je imel v zasedi še nekaj večjega: pravo strašilno pištolo! Pištolo, ki mu jo je čez počitnice zaupal prijatelj Jože, ker je vedel, da pištole ne sme vzeti s seboj k staremu očetu. Mihi je tako prišlo kar prav, posebno še ob podatku, daje vse frnikule pretopil v naboje. Res niso bili pravi, toda tudi slepi so pokali kot v pravi kavbojki.

KAPLJICA MOŽGANOV

Naenkrat se je zgodilo nekaj nenavadnega. Kdo ve, kako je bil mali Mihov robotek programiran, toda takoj, ko ga je potrepljal po kovinskem ohišju, se je ponovno prikazal na plan, se priklonil pred gospodarjem in dejal: »Na uslugo sem vam, gospod Zemljan!«  Potem je meni nič tebi nič splezal po Mihovi glavi navzgor, prav do ušesa, izvlekel manjšo žičko in začel oddajati komaj zaznavne zvoke: »Poslušajte, poslušajte! Jaz sploh nisem robot v službi njihovega veličanstva robotike vesoljstva, ampak del zasebnih vesoljskih možganov ...« Miha je ostrmel. Občutek ga ni nikoli varal, zato tudi tokrat ni bil presenečen: robotek ni bil samo preprosta igrača, ampak čisto nekaj drugega, kar so spregledala tudi nenavadna vesoljska bitja, ki so vodila to plovilo proti Marsu. »Povej kaj več, premalo podatkov!« je takoj vklopil Miha in napel ušesa, da bi slišal zanimivo zgodbo o planetu malih robotkov, ki so ga zavzeli smešni možiclji, njih pa podjarmili ... Če stopijo vsi mali skupaj, lahko še kaj nastane iz tega! »Vse skupaj, gospod Zemljan, je dokaj preprosto,« je začel razlagati mali robot. »Ne bom vam omenjal našega osončja, ne bom vam pripovedoval o tisočletni zgodovini naše galaksije, glavno je samo to, da smo mi pred tisočletji živeli mirno in spokojno življenje, daleč od vseh drugih. Živih in polživih bitij. Glavni del našega življenja so možgani, ki so bili razdeljeni na različne zunanje oblike življenja. Na našem planetu so se tako sprehajali vam podobni ljudje, pa razne živali in tudi druge oblike življenja ...« »Razloži nekoliko podrobneje!« je zanimalo tako Miho kot Rino. Še bolj sta napela ušesa, čeprav je bilo Rino tudi hudo strah in se je vse močneje stiskala k Mihi, kakor da sta prava zaljubljenca. Še dobro, da ju starši ne vidijo in da sploh ne vedo, kaj se dogaja na poti proti Marsu. Robotek je nadaljeval: »Pri vas je pravzaprav smešno: vsi ste enaki, le v velikosti in teži se razlikujete za nekaj centimetrov oziroma kilogramov. Mi pa smo lahko hodili naokrog tudi kot trikotniki, kot leteče kamenje, kot črvički, kot gibljive vejice ...« »Hočeš reči, da si je vsak izbral zunanjo obliko po svoji želji?« se je začudil Miha, Rina pa sploh ni razumela, kako bi to bilo videti v resnici. Robotek jima je podrobno razložil, da zunanja oblika za obstoj njihovega življenja sploh ni bila pomembna. Glavno je bilo, da je imela takšna zunanja oblika 'kapljico možganov', kakor se je izrazil robotek, ta 'kapljica' pa je bila povezana s centralnimi možgani, ki so uravnavali celotno življenje na njihovem planetu, ki je živelo v sreči in veliki blaginji. Nato je nadaljeval: »Ko so pristali tile naši gospodarji na našem planetu, so najprej uničili centralne možgane, nas, razdrobljene po vsem planetu, pa so polovili in nas uporabili za igračke. Po podatkih njihovega glavnega inženirja, ki nas je proučeval – kot bi se izrazil po vaše – več desetletij, smo posamezni robotki ali v kakršnikoli obliki smo že – nekateri so tudi avtomobilčki, bagerji, žoge in tako naprej – popolnoma nenevarni, posebno še, ker centralnih možganov ni več ...« »Vse to seveda pa ni res, kajne?« je previdno vprašal Miha, saj se mu je zdelo preveč grozovito, da bi lahko ena civilizacija tako grdo uničila drugo. »Seveda ne,« je odgovoril robotek. »Ti potujoči možiclji so pozabili, da naših centralnih možganov sploh ni mogoče uničiti. Res je, da smo sami po sebi veliko manj sposobni, skoraj primitivni, toda v celoti smo neuničljivi. Če nas kdo razbije, smo manj sposobni samo začasno, toliko časa pač, dokler se znova ne povežemo, kdaj pa to bo, je samo stvar časa.« »In zakaj si mi vse to zaupal?« Mihi se je zdelo nenavadno, da se mu takole izpoveduje 'kapljica možganov' z drugega planeta. Robotek je malo počakal, potem pa prižgal zeleno lučko vrh glave in nadaljeval: »Možiclji so ob pristanku na Zemljo naredili veliko napako. In ta napaka sta –vidva!« »Midva? Zakaj pa midva! Ali naju ne bodo odpeljali nazaj na Zemljo?« se je ustrašila Rina. »Mama me verjetno že hudo pogreša ...«  »Počasi, počasi, draga moja Zemljana, vse bo še dobro. Obljubim, da se bosta že nocoj vrnila na Zemljo, toda še prej pomagajta nam!« Še preden je lahko robotek v človeški govorici razložil vse podrobnosti o svoji preteklosti, se je na stropu vesoljskega plovila prižgala oranžna luč, čez vso steno pa se je napisalo opozorilo: PRISTAJAMO! BODITE MIRNI! DO NADALJNJEGA SPOROČILA OSTANITE NA MESTIH! Miha bi rad vprašal še nekaj stvari, toda preveč je bil zaposlen s pristankom, da bi se lahko sploh še menil z nenavadnim robotkom. Bo že prišel še čas za to. Trenutno ga je bolj zanimalo, kakšen je Rdeči planet. Pristanek na Marsu je uspel tako brezhibno, da niti Miha niti Rina nista opazila, kdaj so se dotaknili tal. Mislila sta, da bosta lahko takoj tudi izstopila in si šla ogledat planet od blizu, toda na velikem zaslonu je samo pisalo: POČAKAJTE! PREVERJAMO TEREN! »Hm, so pa res nenavadno bojazljivi,« se je Miha nasmehnil Rini, ta pa je rekla, da ji je vendarle žal, da je šla tako daleč na izlet. Navsezadnje jima tudi ob Bistrici ni bilo prav nič hudega, posebno večeri so bili lepi. Robotek je bil tiho kot miš. Miha sploh ni mogel verjeti, da je vse, kar mu je pripovedoval, res. Če je vsaj delček resnice v robotkovem pripovedovanju, potem se bo pripetilo še marsikaj zanimivega. Mogoče je tudi, da si robotek zgodbice sproti izmišlja, ker je pač igrača za odraščajoče otroke. Miha ni nikdar vsem verjel vsega do konca, niti mamici in očiju ne, saj se je ponavadi izkazalo, da sta marsikaj rekla le zaradi lepšega, v resnici pa ni bilo tako. Morda gre tudi tokrat samo za izmišljotino.

NA RDEČEM PLANETU

Končno so se spodnja vrata le odprla, Miha in Rina pa sta se na posebni vrteči se ploščadi lahko podala iz vesoljskega plovila. Še prej sta začutila, da se okoli njiju dela nekakšen neviden oklep. Nič nista videla, le v ušesih jim je čudno zazvenelo, roki pa sta tudi lahko stegnila samo nekaj pedi predse. Iz daljave je prišel kovinski zvok: »Ker na Marsu za vaju, Zemljana, ozračje ni primerno, se bosta gibala v posebnem oklepu, vsa sporočila pa vama bomo pošiljali po radijskih zvezah ...« Tedaj se je začel robotek na ves glas smejati. Skočil je iz Mihovega žepka, mu splezal na glavo in se tako glasno režal, da je šlo še Mihi na živce. Toda malo je moral tudi potrpeti, zato ga ni ozmerjal, čeprav bi ga rad. Ta hip je bilo zanj bolj zanimivo, kakšen je Rdeči planet od blizu, kakšni so razvpiti marsovski kanali in kakšni so marsovčki, če v resnici sploh obstajajo. Na Zemlji je o vsem tem prebral kar precej knjig in v nobenih ni našel dokončnega odgovora na to. Ko sta se Miha in Rina prepeljala na plano, sta začudeno ostrmela. Bilo je pusto kot v puščavi. Sami goli hribi, same gole skale, nikjer nobenega drevja, nikjer nobenega potoka. Obema se je zdelo, da tako pustega kamnoloma še nista videla nikoli. »Ha, to naj bi bil torej Mars!« je dejal Miha tako na glas, da so ga lahko slišali tudi možiclji, ki so ga pripeljali gor. V odgovor se je sprožil poseben računalnik, ki je začel podrobneje naštevati podatke o Marsu, o pustem planetu Rimske ceste: »Mars je po oddaljenosti od Sonca četrti planet. Na Marsu se menjavajo dan in noč in letni časi podobno kakor na Zemlji. Marsovo zelo redko ozračje sestoji pretežno iz ogljikovega dioksida. Na površju Marsa so kraterji, ravna pusta področja in ob tečajih bele ledene kapice. Dozdevna mreža Marsovih kanalov so le optični pojav. Temperatura Marsa ob ekvatorju niha med petnajstimi stopinjami nad ničlo in med sedemdesetimi stopinjami pod ničlo. Rdeči planet se imenuje zato, ker ga v taki barvi vidijo ljudje z Zemlje. Mars ima dva mala satelita: Fobos in Deimos.« Bolj kot strokovni podatki je tudi Rino zanimal planet pod njenimi nogami. Ob pogledu na površino Marsa je bila tudi ona močno razočarana. Spodaj z Zemlje je bila videti vsaka zvezda tako lepa in vabljiva, ob blizu pa je bil tale Mars samo kup kamenja in puščava brez konca. »Kakšen dolgčas!« Močno je zazehala in se naslonila na Miha, toda njegove rame ni začutila, pač pa je trčila samo v nekaj steklenega oziroma kovinskega. Miha ji je v odgovor skomignil z rameni, češ bo, kar bo, navsezadnje sta na Rdečem planetu le gosta in kaj posebnega niti ne smeta zahtevati. »Izvolita v helioplan!« sta zaslišala kovinski glas, kmalu potem pa sta že sedela v manjšem plovilu, ki je nenavadno spominjalo na helikopter, le vetrnice ni imelo. »Veste, giba¬nje na Marsu je močno omejeno, zato se moramo ravnati po strogih marsovskih predpisih!«  Miha se je ob teh besedah nasmehnil: »Ha, na Zemlji pa lahko greš, kamor hočeš in kadar koli hočeš! Je pa že na Zemlji veliko lepše! Le kakšno takšno vesoljsko vozilo, kot je tale koreta, bi morala imeti, ali ne, Rina?«  Ta je seveda prikimala. Pripeljali so se do velikanske kupole, ki je štrlela iz površine. »Poglej, umetno mesto!« je zaklical Miha, ki se je vse bolje počutil v vlogi vesoljskega popotnika. »Le kdo ga zgradil?«  Kmalu je dobil tudi odgovor: »Im, ot ej ešan oled!« »Hej, osliček, obrni črke!« »Mi, to je naše delo!«Robotek na Mihovi glavi se je prekucnil in se tako glasno zahihital, da je bil kovinski glas prav strašljiv.»Ja, mi, to je naše delo! Mi, to je naše delo!« je kar naprej ponavljal, da bi Zemljana pač dobila prave podatke. Ko so se ustavili tik pred vhodom, se je na vratih nenadoma prižgala velika rdeča luč. Robotek se je tako prestrašil, da se je silovito zaletel v Miha, nato pa brez besed izginil v žepu. Trije vesoljčki, ki so vozili malo plovilo, so se spogledali: »Nekaj je narobe. Ne pustijo nas naprej! Ali imate s seboj kakšen neprimeren predmet?«  Miha in Rina sta odkimala. Luč pa je še kar gorela in gorela ... Miha se je šele tedaj spomnil, da ima v žepu vsaj dve neprimerni igrački: robotka, ki misli, torej kapljico možganov, in – pištolo! Kar precej časa je trajalo, da so rešili veliki problem. Možiclji so se v čudnem jeziku pogovarjali z nekakšno KONTROLO, ki jih ni pustila naprej, nazadnje pa so vse skupaj rešili tako, da je dobil Miha okoli svojega steklenega oklepa še en oklep, ki pa je bil dobro viden tudi od daleč. Nenavadno je bilo to, da takšnega oklepa ni dobila Rina, kakor da ona ne bi bila Zemljanka, in je bil torej za Marsovce oziroma prebivalce Marsa nevaren samo Miha. Počutil se je dokaj nelagodno. »Čudovito, čudovito!« je poskočil robotek na njegovi rami, ko so se zapeljali v mesto. Pod kupolo je bilo namreč zgrajeno orjaško naselje iz betona in stekla – vsaj tako je bilo videti na zunaj – po ulicah pa so se sprehajala nenavadna bitja: ena so bila podobna ptičem, druga žuželkam, tretja sadežem, vmes pa je bilo tudi nekaj bitij, podobnim ljudem. Bila pa so tako različnih velikosti in tako smešno opremljena, da mesto ni prav nič spominjalo na Domžale. Če Miha ne bi bil videl na svoje oči, še verjeti ne bi bil mogel. Robotek se je splazil prav do Mihovega ušesa in zašepetal: »Zdaj smo brez skrbi. Tista tvoja pištola, dragi gospod Zemljan, je naredila svoje. Ogradili so te s posebnim oklepom, ker mislijo, da si nevaren. Nasilja namreč ne prenesejo. Nobenega nasilja. In veš, zakaj ne?«  Miha je seveda debelo gledal, podzavestno pa se je prijel za žep, v katerem je res imel prijateljevo strašilno pištolo. Torej so ga samo zaradi tiste neškodljive pištole spravili v poseben oklep. Reve pa take, tile vesoljci! »Po enem izmed vesoljskih zakonov je namreč vojna med različnimi bitji za vedno prepovedana,« je nadaljeval robotek. »Vojna prinaša samo zlo, uničenje, propad civilizacij, zato je vsako orožje ali karkoli drugega, kar bi bilo lahko povezanega z nasiljem, strogo prepovedano. Toda to je le en obraz stvari. Gre pravzaprav za prevlado tehle vesoljčkov, s katerim se vozimo, nad drugimi. Tudi naši centralni možgani ne zagovarjajo vojne, odločno pa smo tudi proti nadvladi drugih bitij nad nami.« Miha vsega še ni dojel, vedel je samo, da se ga tuja bitja po svoje bojijo, pa čeprav ima v žepu le nedolžno strašilno pištolo. Še bolj pa je bil začuden nad robotkom, da se je upal z njim tako sproščeno pogovarjati o vsem. Zato mu je poltiho šepnil: »Pazi, kaj govoriš!« »Bodi brez skrbi«, mu je odvrnil robotek. »Dali so te v takšen oklep, da naju sploh ne slišijo več. Vse jim bo morala zdaj povedati Rina, ki je po miselni poti tako in tako povezana s teboj. Midva pa lahko medtem pripraviva upor proti njim, vesoljskim vladarjem. Saj mi boš pomagal, kajne?« Miha sam ni vedel, kaj bi storil. Po eni strani mu je bil robotek všeč in bi rad priskočil na pomoč tej simpatični 'kapljici možganov', po drugi strani pa mu tudi ni bilo vseeno, če bi ga tako pustili na Marsu, za vse večne čase, in se jeseni ne bi želel več vrniti k Bistrici in navsezadnje tudi v šolo. Čeprav se posebno ni navduševal nad njo, je bila po svoje vseeno prijetna. Posebno ko so bili zbrani na kupu vsi sošolci in so med odmorom gotovo izumili kaj pametnega in veselega. »Tile vesoljčki so pravzaprav veliki strahopetci,« je nadaljeval robotek. »Vesolje so zavzeli s svojo napredno tehniko, toda drugače se bojijo najmanjšega kratkega stika, nepotrebnega poka, že pretrdih korakov jih je strah. Ali nisi opazil, da se vsa njihova vozila premikajo tako rekoč neslišno, da se vsa vrata zapirajo potiho, da se vse njihove življenje odvija nekako od daleč in komaj zaznavno? Vse to delajo tako samo zato, da jih ne bi mogel kdo odkriti in jih razkrinkati. Dobro zamišljen sistem!« »Konec igre!« je napovedal kovinski glas v notranjosti Mihovega oklepa, kar je verjetno pomenilo, da so možiclji predvidevali, da se Miha in robotek igrata nekakšno igrico, da pa jo morata pretrgati, ker so bili pred veliko trgovino. Posebno Rina je z velikim veseljem izstopila iz vozila in se napotila za vesoljčki v blagovnico, da bi pač videla, kaj prodajajo na tem presnetem Marsu. To bi bila faca, če bi lahko kupila kakšno vesoljsko obleko, potem pa si jo oblekla prvi šolski dan. Dolgo so hodili po blagovnici gor in dol, toda nikjer ni bilo nič takega, kar bi pritegnilo pozornost Rine. Na vseh policah so ležali nekakšni računalniki, tiskana vezja, tehnični predmeti, ki so bili sicer lepi na pogled, toda za nobenega Rina ni vedela, za kaj bi se lahko uporabljal. »Kje pa so obleke?« je vprašala svoje tri spremljevalce, saj se ji je zdelo nemogoče, da v vseh tridesetih nadstropjih blagovnice ne bi bilo nič uporabnega tudi za njo, Zemljanko. Vesoljčki so spet prasnili v hihitanje, kakor da bi vprašala nekaj najbolj neumnega na svetu, potem pa so ji razložili: »Tistega, čemur vi pravite obleka, ne potrebujemo. Sami ste videli, da se raje zaščitimo s posebnim oklepom, ki opravlja vlogo obleke, hkrati pa nas brani tudi pred žarčenjem in pred drugimi nepredvidenimi drugimi zunanjimi posegi. Seveda je v notranjosti oklepa ves čas tudi ustrezno bivalno ozračje za vsa tista bitja, ki to potrebujejo. Nam tudi tega ni treba ...« »Uf, dolgčas!« je Rina zazehala in se tako grdo namrdnila, da so bili še vesoljčki začudeni. Miha je v blagovnici videl sicer veliko zanimivih aparatkov, kljub temu pa ni imel pojma, za kaj bi jih lahko uporabljal, zato se je prav tako dolgočasil kot Rina. Če bi bila kje vsaj kakšna elektronska pištola, to bi že bilo nekaj, toda prav nobena stvar ni spominjala niti na podobno igračo, kaj šele na pravo orožje. »Tile Marsovci in okolišnji prebivalci vesolja so pa res brez vsake domišljije,« si je rekel in razočarano odšel za drugimi. »Ali tudi slaščičarne ni nobene?« je vprašala Rina, ko so se sprehajali po neskončno pustih ulicah, iz vseh izložb pa gledali le tehnični predmeti. »Slaščičarna, slaščičarna ...« se je oglasil kovinski zvok, potem pa so odšli v velikansko podolgovato dvorano, kjer so bili ob straneh nekakšni avtomati. »Kaj pa želite?« je dejal kovinski glas. »Rada bi poizkusila kakšen marsovski sladoled ... Recimo z okusom marsovskih kanalov ... Ali pa z okusom po Zemlji ... Bi me prav zanimalo, kakšne sladolede imajo na Marsu z okusom Zemlje ...« Vesoljčki so jo nekaj časa začudeno gledali, kakor da Zemljanka ni pri pravi pameti, potem so se začele prižigati lučke na njihovih antenah in steklenih očesih, nazadnje pa jo je eden izmed njih popeljal proti največjemu aparatu sredi dvorane: »Tu je hrana vsega vesolja. Ta računalnik zna v nekaj sekundah pripraviti prav vse, kar si zaželite. Doslej so bili z njegovo postrežbo zadovoljni tudi vsi tisti, ki so prišli iz Devetega Osončja. Zagotovo bo znal ustreči tudi vam ...« Rina je še enkrat nalašč naročila sladoled z okusom po Zemlji, Miha pa marsovsko kupo. Toliko pač, da preizkusita, ali je stroj za izdelovanje hrane res tako veličasten, kot ga hvalijo. Res ni minilo niti pet sekund, ko se je iz velikega stroja iztegnila mehanična roka, na njej pa je stala porcija sladoleda ... »Za naše turiste!« je dejal kovinski glas. Rina je kot nora planila po sladoledu, saj že dolgo ni zaužila nič užitnega. Komaj pa je sladoled z okusom po Zemlji poskusila, se ji je že zaletelo v grlu. Poskusila ga je še enkrat, a je bil tako zanič, da ga je morala izpljuniti. Na tleh velikanske jedilnice se je pokazal grd madež, ki pa so ga tla takoj popila. Očitno so bila narejena iz takega materiala, da so se sama čistila, če je po naključju kaj padlo nanje. Sicer pa je bilo čudno že to, da sladoled ni ostal v Rininem oklepu, ampak je padel iz njega na tla. Torej je bil ta oklep samo za obleko in zrak. »Kaj pa je narobe?« je začudeno vprašal kovinski glas, nemalo presenečen, da Rina tako grdo ravna pred vsemi drugimi. Očitno se kaj takega ni zgodilo že dlje časa. Vsi drugi vesoljčki so ob straneh jedilnice uživali različna jedila, od majhnih rumenih tabletk do črnih kroglic, toda vse skupaj je bilo tako majhno in neznatno, da je bil naravni sladoled resnično prava orjaška hrana. Kot je bilo videti, sladoleda niso pripravljali velikokrat. »Saj ste rekli z okusom po Zemlji!« je nadaljeval kovinski glas. »Vem, da takšen sladoled vsebuje toliko in toliko odstotkov umazane vode, toliko in toliko odstotkov dima, toliko in toliko odstotkov saj, toliko in toliko radioaktivnega žarčenja, toliko in toliko …« »Dovolj!« je zavpila Rina. »Zdaj vas imam že čez glavo! Če ne znate pripraviti navadnega dobrega sladoleda, že niste kaj dosti vredni …« Miha je bil raje tiho in svojega sladoleda z okusom po Marsu niti poskusiti ni hotel.¨

ZABAVNE IGRICE

Vesoljčki so odpeljali Zemljana naprej, v zabaviščni park, kamor si je posebno želel Miha, da bi pozneje sploh lahko povedal sošolcem, kako se zabavajo na Marsu. Spet so se ustavili v veliki dvorani. Vsak obiskovalec je dobil v roke majhno tipkalo, to pa je bilo tudi vse. »Imate na voljo kakšnih tri milijone različnih igric. Naši otroci pravijo sicer, da je izbira majhna, toda za vas morda ne bo premajhna,« so jima povedali. Miha in Rina sta se spogledala, saj nista vedela, kaj bi delala. Na pomoč jima je priskočil robotek. Mihi je predlagal, da bi se šla zbijanje raket. »Gre za sila preprosto igro. Izstreliš raketo, izstreli jo tudi tvoj nasprotnik, na posebnem ekranu jo oba vodita mimo zvezd, potem pa tako zvito programirata njuni poti, da se nazadnje razletita druga ob drugi. Zmaga tisti, ki je v raketo spravil med potjo več potnikov ...« »Joj, kako nesmiselna igra!« je dejala Rina in sploh ni hotela vzeti v roke tipkala. Miha pa je poizkusil le za šalo. »Imamo še eno igro, toda ta je nekoliko nevarna,« je povedal kovinski glas. »Glejte, tam na ekranu je planet Zemlja. Na tej Zemlji je veliko različnih držav, vsaka država ima majhne atomske bombe, ki jih meče na drugo državo. Zmaga seveda tista država, ki hitreje odmeče več bomb, čeprav je treba potem odračunati tudi to, da je tisti del Zemlje nekoristen za drugega …«  »Joj, kako nesmiselna igra!« je tokrat vzkliknil Miha. »Toda,« je dejal kovinski glas presenečeno, »saj to se greste v resnici tam doli prav vi!« Miha si je zaželel, da bi popolnoma sam potoval s kakšno manjšo raketo ali s kakšnim pravim vesoljskim plovilom. »Nič lažjega,« so mu rekli vesoljci, nekoliko razočarani nad Zemljanoma, da jima ni všeč tako rekoč nič v tem lepem umetnem marsovskem mestu. Odpeljali so ga na posebno tekmovalno stezo, kjer je bilo toliko različnih vesoljskih vozil, kolikor je bilo različnih bitij. Miha si je izbral vozilo, podobno dirkalnemu avtomobilu, le da je imelo ob strani krila. Pri določeni hitrosti je vozilo lahko tudi vzletelo. Rina se za takšne tekme ni zanimala. Miha pa je bil ves iz sebe, ko je sedel v vozilo in je pritisnil na ročico za vžig. »Ali grem lahko sto na uro?« je vprašal robotka. »Lahko petsto, če se ne bojiš!«  Miha je pritisnil z nogo na posebno ročico in avtomobil je speljal z mesta z velikansko hitrostjo, kaj kmalu pa se je na števcu pokazala številka petsto. »Rad bi vozil še hitreje,« je dejal Miha, ko je videl, da vožnja po okrogli stezi sploh ni nevarna, saj se je avto sam držal na njej. »Čudovito, čudovito!« je rekel Miha, ko se je po polurni vožnji ustavil ob strani »In kako odličen šofer sem! Takoj ko pridem nazaj na Zemljo, si bom omislil avto. Šele tu na Marsu sem odkril svoje vozniške sposobnosti.«  Tedaj pa mu je kovinski glas vesoljčka dejal: »Vozil si tako, kot je bil programirali računalnik. Tudi hitrost je uravnaval on. Ti si mu samo sporočil, kolikšno želiš ... Naši malčki se pri teh igrah močno dolgočasijo, ker je vse predvideno vnaprej. « »Ali nimate nobene bolj zabavne igre?« je vprašal Miha, saj mu ni šlo v glavno, da bi bilo na Marsu tako dolgočasno. »Ne vemo, kaj bi vas utegnilo sploh še zanimati ... Pokazali ste nenavadno malo razumevanja za naše tehnične dosežke.« Po dolgem spraševanju in odgovarjanju se je Miha odločil za edino igrico, ki se mu je zdela vredna ogleda: časovnik. Šlo je za manjšo pripravo, ki je bila na zunaj videti kot televizorček, na njem pa si lahko videl dogajanje na Zemlji. To je pritegnilo tudi Rino: »Lepo te prosim, zavrti tistile gumb nekoliko vnaprej, da bova videla, kako bo, ko se bova vrnila domov, na Zemljo!«  Priprava je bila namreč takšna, da je lahko pokazala dogajanje na Zemlji pred desetimi, sto ali tisoč leti, vnaprej pa je segla samo za nekaj desetletij, ker je bil časovnik precej nedodelan in ni obsegel večjega časovnega obsega vnaprej. Tudi vesoljčki so bili pač takšni, da so menili, da je za najmlajši rod vse dobro. Miha je premaknil gumb vnaprej. Toda ker je bil nekoliko živčen, ga je premaknil nekoliko preveč in na zaslonu sta se prikazala dva odrasla, ki sta bila nenavadno podobna Rini in Mihu. Stala sta pred matičarjem in si natikala prstan. »Nemogoče!« je prebledel Miha. »Ti boš torej moja žena! Groza!«  Tudi Rina je bila vsa iz sebe: »Toda … toda saj te sploh nimam rada ... No, vidim te že rada in tudi v tvoji bližini sem raje kot v drugi, ampak … Oh, tale časovni stroj laže, zagotovo laže!« Tudi Miha je raje premaknil časovnik na bližnji čas. Na zaslonu sta se prikazala spet onadva sama, Rina in Miha, tokrat ko spita v vesoljski ladji MARS 1, okoli njiju pa je tema kot v rogu. »Poglej, poglej, po poletu na Mars sploh nisva šla domov, ampak sva bila tako utrujena, da sva prenočila kar v raketi,« se je začudila Rina. »Prav čudno, da po naju niso prišli domači. No, če je tako, potem je prav vseeno, če ostaneva na Marsu še kakšno uro dlje, saj naju tako in tako ne pogrešajo. Takale napravica je kar uporabna stvar.« Sklenila sta se še malo igrati s časovnikom. Nalašč sta premaknila gumb le toliko nazaj, da bi videla, kako je bilo, ko so pisali zadnje šolske naloge. Pred tablo se je pojavila profesorica za slovenščino, razredničarka, ki je na ves glas vpila na Miho, koliko slovničnih napak ima. Rino pa je hvalila, da je najboljša v razredu. »O, tega pa že ne bova gledala!« se je razjezil Miha. »Sploh pa ni bilo tako hudo. Vse tele naprave lažejo, da jim niti v sanjah ne bi verjel.« »Samo malo še poglejva!« je zaprosila Rina, ko je Miha hotel časovnik kar ugasniti. Rini je bilo nadvse všeč, da jo je profesorica hvalila, in zato bi najraje ta prizor gledala desetkrat, ne samo enkrat. Toda Miha ne bi bil Miha, če ne bi premaknil časovnika še malo nazaj. Na zaslonu se je prikazala Rina še z dudo v ustih, Miha pa je znal že hoditi, ker je bil nekoliko starejši od nje. Nasmejala sta se do solz, potem pa sta časovnik raje ugasnila, da ne bi zvedela vsega vnaprej, kaj se bo še zgodilo. »Takšen časovni stroj bi rad imel tudi doma,« je priznal Miha. »Ko bi pisal v šoli nalogo, bi kar pogledal vnaprej, ali sem naredil prav ali ne. Če bi videl, da sem se zmotil, bi naredil nalogo še enkrat in bi se lahko izognil nezadostni oceni ... Vzel ga bom kar s seboj!« Brž ga je dal pod pazduho in hotel z njim vred oditi ven. Toda naenkrat se je močno zataknilo. »Draga Zemljana,« je dejal kovinski glas, »pozabljata, da so vsa tehnična sredstva vseh osončij skupna last. Lahko dobita predmet samo v uporabo, v last pa ne.« »Prav, pa mi ga dajte v trajno uporabo,« se je strinjal Miha, Rina pa bi bila tudi vesela, da bi imela kaj vrednega z Marsa za spomin. Toda znova so nastopile težave. Vesoljčki so se nenavadno čudili njuni omejenosti: »V vseh naših zakonih piše, da tehnološkega napredka ne sme prehitevati noben planet. Zemlja je zaenkrat še na zelo nizki ravni. Tam še divjajo nesmiselne vojne, tam si še žagate veje, na katerih sedite, z onesnaženjem lastnega okolja, tam je še toliko neskladnosti, da vas štejemo med primitivce.« »Kaj!« je poskočil Miha v svojem dvojnem oklepu. »Pa menda ne boste rekli, da smo na ravni najnižjih mislečih bitij v vesolju?« »Tega nisem rekel,« je odvrnil kovinski glas. »Resnica pa je, da nekaterih tehničnih pridobitev sploh ne znate uporabljati v dobrobitne namene. Atomsko energijo na primer razsipavate v vojaške namene, podobno je tudi z vsem drugim tehnološkim napredkom. Po naših zakonih pa lahko uporabljajo tehnične predmete le tehnično zreli ljudje. Zato z darilom ne bo nič!« »Pa nič!« sta užaljeno stisnila ustnice.

UBOGI ZEMLJANI

Čeprav Miha in Rina doma nista bila nad muzeji pretirano navdušena, sta si tokrat zaželela, da obiščeta marsovskega, saj sta vedela, da tako lahko kaj več zvesta o Rdečem planetu. Navsezadnje le ni veliko Zemljanov imelo to priložnost, da bi si lahko ogledalo Mars od blizu. Miha je celo na tihem računal, da bi vse sošolce presenetil s posebnimi podatki o Marsu, načrtoval pa tudi je, da bo šel študirat astronomijo. Pozneje bi lahko uradno odkril kaj takega, kar bi zdaj že vedel. Res je bil tudi muzej dokaj nenavaden. V veliki okrogli dvorani je bilo nameščenih na stenah kakšnih sto ekranov, na vsakem pa je bila drugačna slika. Miha je o Marsu vedel samo to, da gre za enega izmed planetov našega osončja, da so po površini izkopani nekakšni kanali, v katerih je bila nekdaj morda tudi voda, drugače pa je planet po človekovih podatkih brez življenja. Sicer pa se kaj pobliže človek z njim še ni srečal; le nekaj raket je pristalo na njem, seveda brez posadke. Zato sta kar zijala od začudenja, ko sta izvedela, da je bil Rdeči planet nekdaj gosto naseljen z nekakšnimi čudnimi bitji, ki so živela pod zemljo, imela so močno razvito tehniko, bila so med najnaprednejšimi v vsem osončju. Potem pa so se začele marsovske vojne, ki so trajale sedem tisočletij, dokler se Marsovci med seboj niso popolnoma uničili, nekatere oblike življenja pa so se preselile na druge planete. Zdajšnja mesta so zgradile šele poznejše civilizacije … »Saj ni res!« je šepnil robotek Mihi, ko sta poslušala o zgodovini Marsa. »Na Marsu so bili prav prijetni možiclji, ki niso hoteli nikomur nič zalega, toda ker se niso hoteli pokoriti zdajšnjim gospodarjem, so jih ti kar uničili. Podobno kot nas. Vsa zgodovina Marsa in tudi nekaterih drugih planetov, kjer so bila živa bitja, je prilagojena potrebam glavnih vladarjev. To vama govorim zato, da ne bosta vsega slepo verjela. Vesolje ni prav nič drugačno kot vse drugo okoli nas.« »Mislim, da se mi je počasi posvetilo, zakaj nisem mogel dobiti v trajno last tistega časovnega stroja,« je zamišljeno odvrnil Miha. »Vsa tehnična sredstva so v resnici skupna last, toda nihče jih ne sme uporabljati proti gospodarjem vesolja. Ker nas Ljudi še nimajo do konca proučene, se nas po svoje bojijo in nas zato omejujejo. Ali je tako?« »Natančno tako!« je odvrnil robotek, in se prekopicnil na rami, da bi bilo na zunaj videti kot igrica. Kaj sta govorila, zaradi dvojnega oklepa možiclji pač niso slišali. »Torej sva zmenjena,« je dejal robotek, preden je izginil v Mihin žep. »Skupaj bova pripravila upor in se uprla vesoljskim vladarjem. Zaradi tvoje naklonjenosti moja 'kapljica možganov' deluje vse bolje. Čutim, da prihaja spet naš čas ...«  Miha je samo prikimal, rekel pa raje ni nič, saj se je težko znašel v velikanskem tehničnem svetu, ki hoče vladati drugemu, za čustva, lepe besede in romantične občutke pa nima nihče časa. Kljub vsemu mu je bil robotek precej bolj všeč. Ko so se z malim vesoljskim plovilom vračali po puščobnih ulicah proti izhodu, je robotek splezal Mihi na rame in mu šepnil: »Zdaj ali nikoli! Čutim, da prihaja naš zgodovinski trenutek. Prosim, posodi mi pištolo! Pri meni ne sme biti nobenega orožja, zato bo presenečenje še toliko večje ... « Miha ni vedel, ali bi ustregel ali ne. Čeprav je bil le navaden Zemljan, je bil tudi sam sit pobijanja in drugega nasilja. Pištolo je imel s seboj le zaradi samoobrambe. »Na uslugo sem vam, gospod Zemljan!« Robotek se je prekopicnil pred njegovim žepom, Miha pa je samodejno segel v žep. Tam je še vedno tičala majhna strašilna pištola. »Kam pa si jo boš dal? Saj je večja od tebe ...«  »Brez skrbi, gospod Zemljan,« se je še naprej spakoval robotek, »to je moja skrb!« Hip nato se je pištola trikrat zmanjšala in je postala tako majhna, da jo je Miha komaj še videl. Res so smešna tale vesoljska bitja, si je mislil Miha: »Tako čarajo, da bodo še sama sebe začarala.« Kmalu so zleteli skozi veliko odprtino v kupoli iz umetnega mesta ven. Takoj po izhodu je Miha izgubil tudi drugi, dodatni oklep, tako da je bil spet enak Rini, robotek pa je skakal okoli njega, se prekopicoval in se režal, kakor da se ne bi med obiskom marsovskega mesta zgodilo prav nič. Dečku se je zdelo sicer čudno, da sleparije s pištolo niso registrirali čudni vesoljski možiclji, toda če je imel robotek prav, potem jim bo zagotovo še trda predla. Robotek je bil tokrat res nenavadno razpoložen. Kar naprej je skakal Mihi po rami in se prekopicoval, kakor da ni več čisto pri pravi. To početje je nadaljeval tudi pozneje, ko so se vrnili v vesoljsko plovilo. Tako je Miha že nekajkrat pomislil, da je naredil veliko napako, ko mu je izročil nepomembno otroško igračo. Marsikaj pa mu je že pomenilo, da se dogaja nekaj novega, predvsem pa se mu je zdelo dobro, da bo lahko sodeloval pri zgodovinskih odločitvah. On, Miha, navaden Zemljan! »Pojdi v sobo št. 13 in si oglej, kaj delajo tile drobni vesoljčki!« mu je svetoval robotek, da bi bil Miha manj neodločen. »Kako, ali se lahko popolnoma neovirano gibljeva z Rino po vesoljski ladji?« »Seveda, gospod Zemljan!« mu je veslo prikimal robotek. »Mene so vama dali pravzaprav zato, da sem vajin vodnik. Če sem premalo samo v eni podobi, sta vam na uslugo lahko dva ali celo cela četa. Toliko pač, kolikor si jih zaželita. Toda vsi bomo delali enako, ker smo povezani skupaj.« Res so šli v sosednjo sobo, kjer so za velikanskimi poveljniškimi mizami sedeli čudni vesoljčki. Poleg že znanih malih možicljev tudi kosmati ptiči, pernate miši, govoreče trave in vejice. Zbrana je bila tako čudna druščina, da so šli Mihi in Rini lasje pokonci že ob pogledu nanje. Zemljana sta šele tedaj ugotovila, da so vsi vesoljski možiclji prijetni samo od daleč, kakor hitro pa jih začneš jemati tako, kot jih predstavlja robotek, te marsikaj mine že ob pogledu na njihovo zunanjost. Ko sta Miha in Rina vstopila v veliko poveljniško sobo, sta se na steni prižgali lučki, kar je pomenilo, da so ju takoj upoštevali, toda nič se ni spremenilo. Vsi nenavadni možiclji so delali naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Videti je bilo, da gre za utečeno delo, ki ga opravljajo dan na dan, ne glede na druge dogodke okoli sebe. Naenkrat se je na velikanskem zaslonu prikazala Zemlja. Majhen planet sredi vesolja. Miha in Rina sta vzkliknila od veselja. Bilo je približno tako, kakor bi po dolgih letih spet srečala starega prijatelja. »Joj, naša ljuba Zemljica!« je vzkliknila Rina. »Malo še počakaj, kmalu se vrneva ...« Nato se je obrnila k Mihu in dejala: »Ali veš, da mi je res dolgčas po njej! Res je Bistrica že precej umazana, res gozdovi odmirajo, res ni več rib v vodi, toda vsaj na zunaj je prav lepa!« Zemlja se je vse bolj približevala velikemu zaslonu. Kmalu je prekrila prav vsega, še vedno pa se ji je elektronsko oko bližalo in bližalo. Izginili so veliki oceani, izginila je tudi kopna zemlja od daleč, zdaj se je oko lovilo nekje po poljih v Ljubljanski kotlini. Miha in Rina sta že razpoznala ceste in poti vmes. Zdelo se jima je, kakor da z letalom neslišno potujeta čez domače kraje. »To je vendar fantastično!« je vzkliknil. »Kakšna tehnika!« »Ne dajta se zapeljati!« je rekel robotek Mihi v uho. Čeprav je seveda lahko računal, da so ga drugi slišali, si je vseeno upal vpričo vseh vesoljcev opozoriti na nečedne namene nekaterih navzočih. Mihi ni in ni šlo v glavo, zakaj mu kažejo domače kraje in zakaj se sploh z elektronskim očesom mudijo na Zemlji, ko pa bi se lahko pobahali – če so to seveda nameravali – z ogledom kakšnega drugega, bolj zanimivega planeta. Navsezadnje sta tako Miha kot Rina Zemljo vsaj kolikor toliko dobro poznala. Elektronsko oko se je ustavilo pri sosedu. Miha ga je takoj spoznal: bil je galvanizer, priden človek, delal je od jutra do večera. Pokazalo ga je, kako dela v delavnici, kako nosi nekakšne odpadke na prikolico, kmalu nato pa se je z avtom odpeljal od doma, seveda s prikolico vred. Mihi se je zazdelo grozljivo, kako natančno lahko ti vesoljčki spremljajo dogajanje na drugih planetih. Resnično imajo nenavadno dober pregled. Sosed Janez, kakor mu je bilo ime, se je z avtom in s prikolico zapeljal naravnost k reki Bistrici. Malo je pogledal naokrog, potem pa meni nič tebi nič začel metati odpadke na breg reke. Slišati ni bilo sicer nič, toda Miha je v svoji domišljiji dobro čutil, kako zadevajo kovinski odpadki ob prod Bistrice. Kmalu se je na zaslonu pokazala tudi temna lisa Bistrice, ki je postajala vse večja. Očitno je bilo, da sosed Janez zliva v reko strupene odpadke. Miha in Rina sta nekaj časa soseda opazovala, potem pa nista mogla več zdržati, da ne bi rekla: »Preprečite mu! Opozorite ga, naj neha! To se vendar ne sme delati! Poglejte, vse ribe bodo poginile!« Res so se nad gladino že pojavile mrtve ribe. Bistrica pa je postajala vse bolj temna in umazana. Oba Zemljana sta bila takoj prepričana, da bo še tistega dne umazana voda pomorila prav vse živali v vodi in tudi na bregovih Bistrice. Če imajo tako dobro tehniko, potem nam lahko pomagajo, je premišljeval Miha sam pri sebi. Nemogoče bi bilo, da bi nas na Zemlji lahko samo spremljali, sami pa ne bi mogli poseči vmes. Ker strašnih prizorov s pomorom rib ni mogel več prenašati, je vzkliknil: »Stojte! Tako ne moremo več naprej! Preženite tega hudobneža z brega Bistrice! Dovolj bi že bilo, da ga samo prestrašite ... Pošljite mu za vrat policiste, pa se bo hitro prestrašil, nepridiprav pokvarjeni!« Zgodilo se ni nič. Nenavadni vesoljčki so se začeli samo smehljati, nekateri so cvilili kot miši, drugi so čivkali kot vrabci na strehah, spet drugi so grulili kot prašiči. Nihče pa ni storil ničesar. Mihi se je zazdelo vse skupaj še stokrat bolj sumljivo. Ni in ni mu šlo v glavo tudi to, da so malo prej, zvečer, prav sami, isti vesoljčki, jemali vzorce vode Bistrice. Nekaj mora biti vmes, nekaj mora biti hudo narobe … A kaj, mu tisti trenutek še ni moglo biti jasno. Vsekakor pa je bil hudo jezen na soseda galvanizerja. »Ali nisem rekel, da so v bistvu hudobni?!« je poskočil robotek. To je dejal tako na glas, da so ga slišali lahko prav vsi. Enemu izmed glavnih vesoljčkov je bilo dovolj. Pritisnil je na gumb na svoji poveljniški mizi, hkrati pa je pogledal proti robotku ... Tudi Miha in Rina sta opazila, da bi se moralo nekaj zgoditi, toda zgodilo se ni prav nič. Samo glavni vesoljček je jezno zabliskal s svojimi mišjimi očmi, nato pa se je naredil, kakor da gre za nepomembne stvari. »Že deluje, že deluje!« je zaklical robotek in se postavil na glavo. Mihi se je tisti hip posvetilo, kaj se dogaja. Robotek je postal zaradi svoje, pa čeprav trikrat pomanjšane pištole, za vesoljčke neobčutljiv. Niso ga mogli več imeti pod svojo kontrolo. Zaradi tiste pištole, ki mu jo je posodil Miha. Bilo je otroško smešno, a vendar resnično: Vesoljčki so spregledali, da se je robotek v mestecu na Marsu oborožil, ker pa je imel pri sebi orožje, ni bil več pod njihovim poveljstvom. Gotovo se je tega močno zavedal tudi robotek, prikupna 'kapljica možganov', saj se je raje spet stisnil v Mihin žep, samo da ga ne bi odstranili oziroma da mu ne bi vzeli nove moči. Tudi Mihi je bilo prav, da se ne bi vpričo njega začeli kakšni veliki obračuni. Po stari praksi iz gozda pri Bistrici je vedel, da se pri obračunih dveh skupin ponavadi najslabše odreže tisti, ki se vmeša, čeprav ne drži ne z enim ne z drugim. Veliko elektronsko oko je potovalo naprej. Bilo je precej nenavadno: potovalo je samo po krajih, ki sta jih Miha in Rina poznala, ustavljalo pa se je samo pri znanih obrazih. Nekaj trenutkov po tistem, ko je sosed Janez izlil v Bistrico vse svoje odpadne kemikalije in je zmetal na breg vse odpadke, se je oko ustavilo na bližnjem letališču. V letalo se je vzpenjal znanec Rininega očeta Evgen, ki je bil pilot. Razločno so videli, kako leze v majhno motorno letalo. »Kaj pa naj to pomeni!« je pomislil Miha na ves glas, prepričan, da mu vesoljčki tudi to prikazujejo s posebnim namenom. V letalo so se povzpeli še trije turisti, ki so si želeli ogledati Slovenijo iz zraka. To je Rina takoj ugotovila po tem, ker so imeli vsi trije v rokah reklamne lepake: 'Slovenija, moja dežela, je lepa tudi iz zraka'. Pilot jim je pomagal, da so se privezali in udobno namestili, potem pa je zaprl pokrov in pritisnil na vzvod za pogon motorja. Ni minilo niti dvajset sekund, ko je bilo letalo že v zraku. Od zgoraj navzdol – kakor je kazalo elektronsko vesoljsko oko – je bila Slovenija še tisočkrat lepša: zeleni gozdovi, vmes pisane njive, mala jezerca, poti in ceste pa kot pajčevine. Vsi trije turisti so glasno vzdihovali in se čudili. Čeprav ni bilo slišati njihovih besed, sta tako Miha kot Rina vedela, da so nadvse zadovoljni z vožnjo in s pogledom na deželico pod seboj. Nenadoma je Zemljanoma na Marsu zastal dih! Iz motorjev letala se je začelo čudno kaditi. Ali je letalo pokvarjeno ali pa …? Da, z letalom je bilo vse v redu, niti pilot niti turisti niso ničesar opazili, toda dejstvo je bilo, da iz motorjev ne prihajajo samo izpušni plini, ampak da letalo hkrati posipava po gozdovih in njivah nekakšen drobcen prah. »Pomagajte jim, da pristanejo in jim povejte, da jim je nekdo podtaknil smrtonosni prah!« je zaklical Miha proti glavnemu vesoljčku. Ta je bil tiho kot miš. Rini se je celo zdelo, da se je škodoželjno nasmehnil, češ, prav jim je Zemljanom, naj uničijo sami sebe ... Letalo je krožilo nad zelenimi gozdovi sem ter tja, delalo lupinge in vijugalo gor in dol, kakor v pravljici, toda ves čas je trosilo po krošnjah tudi komaj vidni prah. Ni ga in ni ga zmanjkalo. Nenadoma se je elektronsko oko ustavilo v bližini gozdov. Miha in Rina sta že pomislila, da se je letalo zaletelo v gozdnat hrib, toda z njim je bilo vse v redu. Oko je pokazalo nekaj smrek in jelk od blizu. Bile so popolnoma suhe. Nato je preskočilo na bukev, ki se je prav tako sušila, listi pa so bili čudno najedeni. Otroka sta se zgrozila. Gozdovi umirajo stoje, so pisali časopisi na Zemlji. Sama pa časopisom sploh ne bi verjela, če ne bi videla tega od blizu. »Ali vam nisem rekel, ali vam nisem rekel?« se je začel oglašati robotek kar iz žepa, ko je Miha ugotovil, da gre pravzaprav za podtaknjeno onesnaževanje okolja na Zemlji. Počasi se mu je svitalo, da vse to delajo in vodijo vesoljčki z drugih planetov, s središčem prav na tej vesoljski ladji. Groza, česa takega ne bi pričakoval niti v najgrših sanjah! »Tiho!« je dejal Miha robotku in ga potlačil v žepu, da ne bi več razgrajal na vse pretege. Vesoljčki so za nekaj trenutkov nehali spremljati življenje na Zemlji in se zagledali v Miho in Rino. Očitno so hoteli ugotoviti, kako bosta reagirala. Če je vse to res, potem … potem Zemljani res nimamo veliko možnosti za obstanek, je pomislil Miha, ki je bil bolj tehničen tip. Rino pa je bila samo groza, da je v taki vesoljski ladji, ki jo upravljajo sami hudobni vesoljčki. Doslej je brala knjige o njih, in to z velikimi simpatijami. Še pomislila ni, da so vesoljčki lahko tudi drugačni. »Ali gremo lahko naprej?« je spregovoril kovinski glas na steni. »Marsikaj bi vam radi še pokazali ...« »Lepo prosim, ne!« je zaklicala Rina. Tile nenavadni možiclji kaj lepega gotovo nimajo pokazati, grozot pa je bilo tako in tako že preveč. Bolj korajžen je bil Miha in odločno je dejal: »Seveda, pokažite nama vse! Tako, da bomo Zemljani vsaj vedeli, koliko je ura ... Doslej smo bili popolnoma na napačni poti. Prosil bi vas, da malo pohitite, čas je za Zemljane dragocen!« »Kakšne počitnice pa so to, če mi gredo od groze mravljinci po vsem telesu!« se je pritožila Rina, ko se je začelo elektronsko oko vrteti v čudnih višavah, kakor da se ne more odločiti, kje bo počakalo in pokazalo podrobnosti. Za hip se je ustavilo pri strašnem razdejanju po viharju, toda glavni vesoljček se je samo nasmehnil, zadovoljno prikimal z glavo in zamahnil s tipalko vstran, kar bi lahko pomenilo, da to ni tisto, kar si želi ogledati vpričo gostov z Zemlje. Po nekaj trenutkih se je elektronsko oko ustavilo prav pred Belo hišo. Na vrtu je sedel predsednik Združenih držav Amerike in kadil pipo. »Kaj pa naju zanimajo politiki!« Mihi ni bilo všeč, saj se je prvi hip zdelo, da je izlet na vrt pred Belo hišo popolnoma nepomemben. Toda ni bilo tako … Nekaj trenutkov potem je predsednik odložil pipo, stopil pred improviziran govorniški oder na travi in začel zbranim razlagati, da se bori za mir, samo za mir in za nič drugega kot samo za mir. Drugi del zaslona se je hkrati prekril s pokrajino, ki je bila nenavadno podobna marsovski. Samo po napisu ob strani je Miha vedel, da gre za eno izmed puščav v zvezni ameriški državi Nevadi. Hip nato je sledila eksplozija. Počila je atomska bomba. Oblak prahu se je dvignil visoko v nebo … Prav razločno je bilo slišati grmenje, ki se je prepletalo s predsednikovimi besedami:»Mir, mir, mi si želimo samo mir ... «Miha in Rina sta se spogledala in si nemočno odkimala z glavama. Kmalu po izletu v Nevado se je elektronsko oko ustavilo na drugem koncu Zemlje. Pred ekranom se je spet pojavil eden izmed znanih predsednikov, ki se je na vso moč boril proti oborožitvi, zavzemal se je za zmanjšanje vojaških enot, bil je proti vojaškemu spopadu v vesolju ... Hkrati so na vseh koncih njegove države nameščali najmočnejše rakete, ki so jih kot po tekočem traku vozili iz tovarn orožja ... Miha in Rina sta bila tako pretresena, da niti govoriti nista mogla več.

NENAVADNO SPOZNANJE

Potem je sledilo razsvetljenje. Razsvetljenje obeh Zemljanov. Pravzaprav spoznanje, ki je bilo sila nenavadno. »Kako, ali danes ne bodo opravili nobenega atomskega poskusa?« je nenadoma presenečeno vprašal eden od vesoljčkov. Glavni mu je namignil, naj raje molči. Radovedni vesoljček pa vseeno ni odnehal: »Prejšnji teden smo programirali na Zemlji le tri atomske poskuse in tisto nepomembno nesrečo v jedrskem reaktorju. Ali se vam ne zdi, dragi kolegi, da preslabo držimo Zemljo v šahu? Če bo šlo tako naprej, sploh ne bo prišlo med njimi do pravih spopadov, sploh ne bodo živeli v strahu, to pa je slabo za nas!« »Saj to ni mogoče!« je vzkliknil Miha. Sam sebi ni mogel verjeti, da bi bili Zemljani samo lutke teh majhnih vesoljčkov. Videti je bilo namreč, da so vse nesreče in tudi vse drugo dogajanje na Zemlji vodeni iz vesoljskega središča. Tile mali kosmatinčki kar stopijo skupaj in zakuhajo malo atomsko vojno na sovražnem planetu Zemlja. Potem pa se za šalo odpravijo tja dol in vzamejo nekaj vzorcev vode in zemlje, da vidijo, ali so delo dobro in dosledno opravili. Grozno! Naenkrat mu je bilo vsega dovolj. Zavpil je: »Nočem več gledati teh grozodejstev! Lepo prosim, če naju odpeljete domov, nazaj na Zemljo! Dovolj imam že teh presnetih počitnic na Marsu!«  Vesoljčki so se spogledali in se spet zahihitali. Šele zdaj je Miha spoznal, kako resnično škodoželjno se hihitajo že ves čas. Seveda, vsi tisti, ki imajo moč v svojih rokah, se delajo širokogrudne samo na zunaj, v resnici pa samo čakajo, kje bi koga pritisnili ob zid in mu storili škodo, da ne bi bil nevaren zanje. »Le zakaj se sploh razburjate?« je odgovoril kovinski glas. »Mi vam želimo samo dobro ... Tudi te posnetke z Zemlje smo vam pokazali samo v opozorilo, ker sami nočete premišljevati o tem ... Pa tudi vrnili vas bomo nazaj na Zemljo, saj nam niti na misel ne pride, da bi vas vse življenje prenašali na svojih plečih. Že drugih primitivnih bitij je bilo preveč … Nam se vojna gnusi, razumete, gnusi ... Mi vas bomo opazovali raje iz varne razdalje, nič drugega ne bo treba ...« Mihi pa je vendarle šlo za resnico. Kar takole ne more zapustiti Marsa oziroma vesoljskega plovila oziroma poveljniške ladje, ne da bi zvedel vsega o teh presnetih vesoljčkih. V obraz jim je rekel: »Toda saj vse, kar se dogaja na Zemlji, sprožate vi ... Vi pošiljate ljudi onesnaževat okolje, vi uničujete našo naravo, vi ženete ljudi v spopade, da bi se pobijali!« »Ali vam nisem rekel, gospod Zemljan?!« se je oglasil tudi robotek v njegovem žepu nenavadno pogumno. »Zdaj ste spregledali, kdo je glavni krivec!« Ko je robotek to izrekel, da je že skrajni čas, da kdo poseže tudi med nevarne vesoljčke, se je nevidna roka ustavila nad Mihom in takoj iz žepa izbezala malega zgovorneža. »Pomagajte, pomagajte!« je vpil robotek, toda bilo je že prepozno. Odnesli so ga v posebno sobo, ki so jo očitno imeli za izolacijo takšnih bitij, ki se niso strinjala z glavnimi vesoljčki. Miha je sam pri sebi sklenil, da bo raje molčal, drugače ga niti ne bodo dostavili nazaj na Zemljo. Takšnih počitnic pa je imel res že čez glavo. Na velikem zaslonu naenkrat ni bilo več nobene slike. Pač pa je ves prostor zaobjel glas glavnega vesoljčka, glas tistega, ki je imel očitno vso moč v svojih rokah: »Draga Zemljana, povedal bi vama rad samo to. Mi se borimo za mir, za sožitje med planeti, za varno pot med zvezdami. Res je, da je vmes nekaj manjših ovir za takšno življenje, zato je treba tu in tam kakšno reč tudi ostreje presekati. Toda načeloma smo proti vsaki vojni in proti vsakemu nasilju ...« »Zakaj pa ste nama kazali takšna dogajanja na Zemlji?« se je opogumil Miha. »Hm, zadeva je preprosta. Zemlja se razvija v čedalje močnejšo planetarno silo. Uspeli ste poslati prva bitja na Zemljin satelit, vemo pa tudi, da boste kmalu dosegli tudi Mars. Ko bo na Mars stopila človeška noga, boste odkrili tudi nas. Trčili bomo drug ob drugega. Tega pa si mi ne moremo privoščiti. Posebno tega ne, da bi nas vi zajeli in nas obvladali s svojo tehniko. Zato …« »Ampak!« »Tudi po vaju nismo prišli po naključju. Zdela sta se nam zanimiva, ker sta še mlada in nepokvarjena, hkrati pa imata že nekaj znanja o vesolju. Ko bosta zapustila našo ladjo, vama bomo zbrisali spomin, tako da sploh ne bosta vedela, kaj sta doživela in kje vse sta bila. V vama bomo pustili samo občutek ogroženosti in strahu, to pa je za nas dovolj. Drugače pa se bomo, da bomo ta dva občutka lahko znova in znova preverjali, še naprej igrali z vami …« »Torej je imel robotek prav, ko nama je razlagal, kako ste uničili že prenekatero civilizacijo v vesolju, med drugim tudi življenje na Marsu!« je odkrito povedal Miha, saj je spoznal, da veliko ne more več izgubiti. Posebno ogorčena pa je bila Rina. Najraje bi se kar zapodila v čudne vesoljčke, ki pravijo, da se borijo za mir, v resnici pa bi radi sami prevzeli prevlado nad vsem vesoljem. Kar žal ji je bilo, da je sploh šla na pot z njimi. Oni pa so čisto mirno dodali: »Zemljani ste veliki egoisti. Mislite samo nase, na zvezo med planeti pa še pomisliti nočete. Prav zato bomo prisiljeni storiti nekaj ukrepov, da vas bomo lažje pokorili. Ta hip se sicer še nismo odločili, ali bo to še v tem tisočletju ali v naslednjem. Vsekakor bomo morali naše načrte v zvezi z vami prav po tem skupnem srečanju nekoliko spremeniti. «Miha je ravno hotel protestirati, ko je v sosednjem prostoru grozovito počilo. Enkrat in še enkrat! »Bežimo z rezervno ladjo!« so zavpili vesoljčki. Toda Miha ne bi bil Miha, tehničen tip po naravi, če se ne bi medtem, ko se je pogovarjal z vesoljčki, tudi česa naučil. Dobro je vedel, kateri vzvod mora prijeti, da se velika dvorana neprodušno zapre, vedel je tudi, kje mora držati roko, da bo veliki računalnik, umetni možgani, ubogal samo njega. Že naslednjega trenutka je sedel za poveljniško mizo, preplašeni vesoljčki pa so se stiskali ob steno in se tresli kot šiba na vodi. Vsi so bili prepričani, da se jim bo Zemljan takoj maščeval. Iz sosednje sobe je prišel robotek in se globoko priklonil pred Mihom: »Na uslugo sem vam, gospod Zemljan! Dajte povelje, kako naj pometem s tole vesoljsko sodrgo!« Pokazal je preplašene vesoljčke, ki so bili nenadoma tako majhni in neznatni, da so bili prav smešni, posebno še, ker so v hipu izgubili vso moč, prej pa so obvladovali ves svet. »Nič jim ne bova storila,« je dejal Miha. »Dokažimo jim, da smo boljši od njih. Vsaj midva s Rino ne marava nobenega pokanja in pobijanja.« Tedaj se je robotek začel na ves glas hihitati. Ko se je malce umiril, je razložil: »Veš, gospod Zemljan, malce sem te potegnil za nos. Res imam samo 'kapljico možganov', toda tisto o svojem planetu sem si kar izmislil. Vsak robotek ima možnost, da sam ustvarja okoli 10-12 odstotkov v svojem delovanju. Podobno kot pri ljudeh. Na zunaj ste ljudje samo živali, toda ker lahko razmišljajo po svoje, ste že veliko napredovali. Tudi mi smo narejeni tako, zato si izmišljamo zgodbe za kratek čas …« »Vse to dobro razumem,« je odvrnil Miha. »Tudi to, da ste vi robotki samo višji proizvodnji artikel, artikel z možnostjo lastnega ustvarjanja vesoljskih bitij. Toda zakaj si potem delal proti njim? Zakaj si jih prestrašil z mojo pištolo? Zakaj ti niso všeč, ko pa so pravzaprav tvoji gospodarji?« »Na vse si si odgovoril že sam!« je dejal robotek. »Tile vesoljčki so drugače kar v redu bitja, toda imajo veliko napako in ta je, da so jim lastni možgani popolnoma odmrli. Zanesejo se samo na umetne možgane, na elektroniko.« »Hočeš reči, da sami ne znajo razmišljati niti toliko kot mi? Ali vi?« se je začudil Miha, Rina pa je bila tako presenečena, da sploh ni utegnila zapreti ust. »Res je tako,« je prikimal robotek in se razposajeno prekucnil. »Tista bitja, ki se pretirano navežejo na svoje stroje, na mehanske in elektronske predmete, samodejno izgubljajo tudi možgane. Vesoljčki sicer z umetnimi možgani obvladujejo vse vesolje, toda sami si ne morejo več razložiti niti preprostega poka strašilne pištole ...« »Seveda, zadeva je preprosta,« je kar sam nadaljeval! Miha. »Ko so zaslišali, kako je počila moja pištola, so mislili, da se je začela najmanj atomska vojna na Marsu, če ne še kaj hujšega. Po navedenem sklepanju takšnega poka v vesoljski ladji ne more biti, če pa že pride, recimo, do kakšne okvare, takoj začne delovati drug del, kar spet pomeni, da ne more biti nič narobe. Zdaj se mi počasi svita, da ste vi, mali roboti, pravzaprav brihtne glavce, pametnejše od njih samih.« »In kaj bova zdaj naredila z vesoljčki?« se je popraskal po glavi Miha in vprašujoče pogledal Rino, Rina pa je pogledala robotka. »Mi trije bi pravzaprav lahko prevzeli poveljevanje vsega vesolja, ne da bi pri tem sploh kdo opazil, da je kdo drug za krmilom. Na Zemljo bi na primer natresli zlati dež, ljudje bi čez noč obogateli in bi živeli v razkošju ...«  »Kje pa!« se je zasmejala Rina. »Če bi imeli vsi doma po nekaj kilogramov zlata, bi bilo brez vrednosti.« »Imaš prav,« ji je prikimal Miha. »Vem, kaj hočeš reči: Nekaj ima samo do tedaj svojo vrednost, če je drugi nimajo. Zato predlagam, da s tem vesoljskim plovilom čimprej odrinemo nazaj na Zemljo. Kljub vsemu se mi zdi, da je Zemlja še vseeno najlepši planet med vsemi zvezdami. Srčno sem tudi prepričan, da bo vse ljudi kaj kmalu srečala pamet, da si ne bodo žagali veje, na kateri sedimo. Od soseda Janeza do pilota Evgena in do predsednika na vrtu ...« »Kaj pa vesoljska bitja, gospod Zemljan?« je zanimalo robotka. »Meni gredo že rahlo na živce, pa čeprav imam le kapljico možganov. Kako morajo iti šele vam, ki imate to kapljico neprimerno bolj razvito!«  »Veš, kaj, boljši že moramo biti, kot so oni sami, ki so vendarle navadni stroji,« je menil Miha. »Za zdaj jih bomo vzeli s seboj na Zemljo, potem pa jih bomo izpustili na bregu Bistrice. Če so res tako pametni in vsestranski, potem se bodo že preživeli. Če pa niso, jim ne moremo pomagati.« »Ali ti sploh znaš upravljati tole vesoljsko plovilo?« se je zbal Miha in zapičil oči v robotka, ki je bil pač med najpametnejšimi. Robotek se je spet začel hihitati: »Saj ni treba nič narediti. Samo pritisneš na gumb PLANET ZEMLJA in vesoljska ladja vse naredi sama. Misliš, da bi ti vesoljčki potovali med zvezdami, če bi morali sami izračunati razdalje in vse druge podatke. Ali ne vidiš, kako majhne glave, imajo! Zanje so mislili računalniki, hihihi!« Bilo je kar lepo videti: Miha je sedel za poveljniškim pultom in za šalo pritiskal gumbe, tako da so se mu na ekranu prikazovali zdaj drugi planeti, zdaj nenavadna bitja, zdaj čudni matematični rezultati. Rina je sedela poleg njega in na posebnem ekranu spremljala risanke, robotek pa je plesal med različnimi gumbi in vzvodi, nenavadno zadovoljen, da se je vse dobro izšlo. Ko pa je vožnja postala dolgočasna, je začel pripovedovati o svojem planetu, ki ga je odslej naprej imenoval Planet Nič. In kaj je bilo z malimi vesoljčki? Kdo bi si mislil, da so tako pridni in ponižni, ko jim je bila odvzeta moč odločanja. Kot pridne miške so pospravljali po vesoljski ladji, krpali luknjo, ki jo je naredil pok iz Mihove pištole, čistili pod in se zadovoljno pogovarjali, da imajo takega dobrega gospodarja, ki jih pusti pri življenju. Ladja pa je drsela med zvezdami navzdol, naravnost tja proti bregu Bistrice, kjer je bilo dovolj prostora za pristanek in vzlet. Kdo ve, kaj je bilo, toda pristali niso nič kaj mehko. Raketa se je ob pristanku močno stresla in se zazibala sem ter tja, kakor bi se hotela razleteti. Miha je bil prepričan, da so imeli vmes prste možiclji iz vesolja, toda ker jih ni videl nikjer v bližini, se raje ni jezil nanje, da ne bi mislili, kako hud gospodar je. Trd pristanek ga je tudi opozoril, da mora več pozornosti posvečati vodenju ladje, saj se na računalnike ne moreš stoodstotno zanesti, čeprav so še tako dobri. Pa ni prišlo samo do trdega pristanka, temveč je nekaj močno zaropotalo tudi pred vrati rakete. Pravzaprav je nekdo trkal po zunanjih delih rakete. Le kdo bi bil? se je ustrašil Miha. Ob vseh teh vesoljskih dogodivščinah nikdar ne veš, ali te pred vrati ne čaka kakšno visokomisleče bitje, ki bi rado na hitro opravilo s teboj. »Pojdi ti odpret, robotek dragi!« je prijazno dejal svoji ljubki 'kapljici možganov'. Toda kot nalašč naenkrat robotka ni bilo nikjer. »Presneti mulc,« je zagodrnjal kapitan vesoljske ladje nejevoljno v svojo brado. »Ves čas potovanja se je že kar nekoliko vsiljivo vrtel med nogami, ko pa ga res potrebujeva, ga na lepem ni nikjer več.« »Rina, kje pa si?« je zaklical Miha in odprl oči, saj se mu je dozdevalo vse skupaj vedno bolj nenavadno. Vsaj Rina bi morala sedeti ob njem ob poveljniškem pultu. Skoraj bi ga kap. V vesoljski ladji je bilo temno kot v rogu. Očitno je ladja pristala tako trdo, da se je je del pokvaril. Električna napeljava je popolnoma odpovedala. Srčno je upal, da ni še kaj hujšega ... Tedaj je od zunaj zaslišal znan glas: »Miha, Miha, Miha! Oglasi se, če si kje v bližini ...«  Klical ga je – oči! »Presneto so mi jo zagodli tile vesoljčki!« si je jezno dejal Miha in odprl vrata rakete. Stal je namreč na pragu svoje stare rakete, zbite iz starih desk in narejene iz soda za olje. Pa smo spet tam! »Kaj pa, hudiča, delaš sredi noči ob Bistrici?!« se je oči hipoma razjezil, za njim pa je stalo še nekaj ljudi iz vasi. Miha je vedel, da bi bilo nesmiselno pripovedovati o potovanju na Mars, o srečanju s takšnimi in drugačnimi vesoljčki, zato je bil raje modro tiho. »Ali je Rina tudi v tej stari škatli?« je vprašal iz teme drug glas. Miha je moral seveda še enkrat v raketo. Na Rino je naletel takoj za vrati. Vožnja z Marsa jo je tako utrudila, da je spala kot ubita. »Kaj pa je, kje pa sem?« se je vsa krmežljava zagledala v Miho, ko jo je na silo zbudil. »Na Zemlji, ob Bistrici!« ji je povedal Miha, nato pa jo kar na rokah odnesel iz rakete na plano. »Hohoho, ženin in nevesta!« so zavpili otroci ob strani. »Z raketo sta šla na poročno potovanje na Mars!« »Gremo domov, pozno je že!« je dejal Mihov oči. »Kljub vsem zapletom in iskanju je glavno, da smo vaju našli zdrava in živa!«  »Samo trenutek še!« je dejal Miha in skočil z očijevo baterijo nazaj v raketo. Natančno je pogledal po vseh kotih, a ni nikjer bilo ničesar. »Kaj pa si iskal?« je zanimalo Rino. »Ah, presneta smola, a tudi mojega robotka ni nikjer več! Pa tako prikupna igrača bi mi lahko bil ... Pa tudi tvoj je verjetno izginil!«  »Kakšen robotek?« se mu je zasmejala Rina. »Tebi se še vedno sanja!« »No, gremo!« je zaklical oči proti obema, drugi pa so tudi že bili nestrpni. »Jutri ga grem iskat,« je dejal Miha in odšel. Domov in spat.