Početek Gajevih »Novin« in »Danice«

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Končan je sèn Početek Gajevih »Novin« in »Danice«:
Po novih virih.

Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava
dr. Matija Murko
Vanda
Izdano: 1900
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Roba preporoda jugoslovanskih plemen, posebno pa doba ilirizma, njegovega najvećega in najzanimivejšega pojava, predstavlja se nam še danes kot nekak čudež. Vendar tuđi ta čarobni čas mladeniške navduševnosti in plodovite delavnoati je le rezultat velikih evropskih dogodkov in idej na začetku 19. sto- letja. Primer sosedov, posebno Nemcev,- in pa napredek severnih slovanskih bratov sta vzbujala poleg še drugih vzrokov tuđi Slo- vence, Hrvate in Srbe k novemu Življenju, in ni slučajno, da se je novo književno in narodnostno gibanje začelo okoli I. 1830. ob enem v Ljubljani, v Zagrebu in — v Gradcu, odkoder je ilirizem dobil več moči, posebno pa svojega glavnega pesnika, Stanka Vraza.

Prvo periodično delce je začelo izhajati v Ljubljani že 1. 1830,, namreč almanah »Kranjska Cbelica«, Zagreb pa se ponaša s prvim časnikom in književnim Časopisom. Z njih postankom v 1. 1835. se veže začetek ilirizma, vendar ne popolnoma pravilno, še bolj pa se precenjuje vpliv Lj. Gaja na početek nove dobe v življenju hrva- Škega naroda.* Gaj je zares širil ideje pesnika »SIivy Deere« po Hrvaškem, ali do 1. 1835. je izdal samo svojo »Kratko osnovo« in V njej predložil nov *organičen« pravopis po českem vzoru, kate- rega pa ni nikdo rabil in še on sam se je moral držati starega, ko je začel izdajati svoje »Novine* in »Danico«. Bolj temeljito in uspešno so nove ideje širila dela Šafarikova in Kollžrjeva**; marsikaj so

  • Posebno v P. Kulakovskega vclikem delu »Ilirizma. — " Tuđi imenitno

trikrat izdano broiuro: »Solleo wir Magyaren werden« (Karlstadt itijj. 8° 92 str.).


568 _

prinašali hrvaski dijaki naravnost iz Gradca, Dunaja in Pešte, kjer so se seznanjali s književnim napredkom Čehov, Poljakov in Ru- sov, še bolj pa z nemško književnostjo, ki je pod vplivom roman- tizma se vedno gojila Ijubezen k materinskemu jeziku in k domaći zgodovini (>Vaterlanderei«) ; na Hrvate (in Slovence) je vplivala tuđi srbska književnost,* posebno Letopis »Matice Srbskec,** §e bolj pa slava srbskih narodnih pesem*** in vsa delavnost Vuka Ka- radžića, katero je vzbudil Kopitar na Dunaji, ter slavil sam in pa s pomočjo Jakoba Grimma in Goetheja; izmed političnih dogodkov moramo misliti ne samo na antagonizem proti magjarskim težnjam, ker n. pr. Slovenci so se brez njega prebujali, ampak tuđi na osvobojenje Srbije in Grške, na rusko -tursko vojsko 1. 1829., na hrepenenje po svobodi po ćeli Evropi, na julijsko revolucijo na Francozkem, na poljsko ustajo, na delovanje *Mlade Italije«.

Brez Gaja in poleg Gaja je nastopala v novem duhu tuđi na Hrvaškem ćela vrsta domaćih pisateljev in navdušenih mož, posebno mladih, kakor P. Stoos, Rakovac, Kundek, Jos. Marić, Smodek, Der-

ki je napravila toliko šuma, je napisal i^otovo Kolldr. Pri Hrvatili se je ta bro- šura pripisovala raznim pisateljem (Gaju, Draškoviću); nazadnje je Tkalac v svojih »Juj;enderinnerungen aus Kroatien< (str. XIII.) odkril kot pisatelja Antona Vakanovića, kar se od tega Časa veruje. Vendar sam pogled v predgovor bro- šure kaže, da jo je Vakanović mogel le izdati; iz vsebine pa se vidi, da v brošuri ni nič hrvaškega in da jo je spisal protestantski Slovak, ki je poznaval tuđi Srbe. Ideje in slog te zarcs sijajne brošure pa kažejo odločno na Koll^ja, kakor se je že iz začetka mislilo, l.ahko se trdi, da ta brošura nikakor ne zaostaje za imenitnim Kollarjevim spisom: )>Ueber die literarische Wechsel- seitigkeit zwischen den verschiedenen Stilmmen und Mundarten der slavischen Nation« (Pest 1837.). Paralela pa gre še dalje, kajti okostje tuđi te brošure nahajamo že v prejšnjem slovanskera članku, in sicer v »Letopisu Matice Srbske« IIL (1^27.) str. 132 — 152. pod naslovom: »Hukojihko \}-lh'ih o tomt., KaKo ce CjiaBeiia y

BeHrepcKoii Mal;apH3iipaH)«, ki je prešel potem tudi v »Danico« I. (1835.) br. 23 25,

V »Ldtopisu* se sklicuje brezimeni pisatelj na »Ueberlieferungen zur Geschichte unserer Zeit^< von Zschokke, Aarau 1820. V letniku 1821. (a ne 1820,) Zschokkeje- vega časopisa nahajamo res na str. 552-558. članek: »Etwas ttber die Mac^ari- sirung der Slaven in T'nganK-, ki je predelan in dopolnjen prešel v »Lfitopisc, Da sta oba Kollarjeva, se da po vsebini jasno dokazati. Literarna zgodo vina Hrvatov in Srbov nam torej podaj e tri neznane Kollarjeve spise, ki bodo pomno2evali njegovo zasluženo slavo! — * N. pr. na Jos. Ahirića, Brliča, BabukiOa, Topalovića* grof 1. DrHšković je pisal ćelo svoj dnevnik v ćirilici, od Srbov so sprejeli Hrvati tudi mnogo rusizmov in slavenosrbskih« bcsed ipr. že Draškovićevo v Disertacijo mi. — *"* Še 1. letnik ^jDanice^ br. 23 — 25. (kakor je gori rečeno) prinaša Članek KoUarjev: ^Nekoliko rečih o tom, kako se naša braća Slavenci u Vugerskoj magjarijut iz »Srbskega Letopisa« god. 111. (I827., str. 132— 152.). — *»♦ N. pr. St. Vraz brez njih ni hodil niti spat.


kos, Vakanović, Brlić (on je dal Ilircem nemški pisano slovnico že 1. 1833. pred Hakukićem, ta pa je svojo že 1. 1832. pripravljal) in dr.

V krogu teh narodnjakov ali rodoljubov, da rabimo sedanji izraz, ki so staremu :»domorodeci dali skoro popolnoma drug pomen, ne moremo dovolj visoko ceniti blagega grofa Janka Draškovića, ki je s svojim državniškim umom jasno izrazil ves ilirski književni in po- litični program že 1. 1832. v svoji prekrasni >Disertaciji i Da je ta starec z mladeniško dušo bil že takrat pravi vodja Ilircev, priča nam Lj. Vukotinović, ki mu je posvetil svoje »Ruže i trnje< 1. 1841. »na uspomenu godinah 1833... 1834«. Škoda, da grof Janko Drašković ni bil več bogat, kajti drugači bi hrvaški narod lahko že takrat dobil svojega Stefana Szechenya in prednika J. J. Strossmajerju.

Vrelo je torej takrat povsod med Hrvati v domovini* in na tujem; Babukić, Kurelac, oba Mažuranića, Vukotinović, Vraz in drugi mladeniči so se pripravljali za svoj poklič, tako da je imel Gaj, ko je nastopil, naenkrat veliko število izvrstnih sodelavcev, ki so, kakor natančno vemo, večinoma zanj pisali. Izvrstno pa je Gaj igral ulogo agitatorja in ćelo preroka ter navzlic vsem sla- bostim prvega hrvaškega žurnalista ostane njegova velika zasluga, da je stvaril novim idejam in mladim močem primerno poprišče : po njem je zasijala »Danica vsem Hrvatom in drugim južnim Slovanom.

Jeli Gaj sam sprozil misel hrvaških »Novin<^, ne vemo; rodila se je lahko v krogu hrvaških rodoljubov, ki so 1. 1832. stvarjali ilirski program, kajti potreba hrvaškega javnega glasila se je povsod čutila, ko se je bližal in se bolj ko je zboroval znameniti ogrski državni zbor od 1. 1832. počemši, na katerem so Hrvati morali bra- niti svojo samostalnost in celokupnost ter se boriti proti širjenju magjaršćine na Hrvaško. Gaj se je bil torej lahko lotil tuđi dela, katero so mu drugi svetovali, vendar zdi se mi, da je on tudi-iz- našel »Kolumbovo jajce«, kakor prav dobro imenuje njegovo po- četje E. J. Tkalac.** Na vsaki način pa mu te misli nišo vdahnili dunajski dvorni krogi, kakor so trdili Magjari, *** se manj pa je bilo k temu treba ruske »panslavistične« agitacije, o kakoršni se tuđi Magjarom blodi.f Dosedanja poročila, še bolj pa uradne listine

  • Lepo pripoveduje M. Bogović (Kolo IX, 47.), ko je nastel ŠalaHkova,

Koll.irjeva in dnip^a »večinoma nemški, toda v slovanskem duhirj. pisana dela, tako-le: .'^Uz to se domorodci po raznih domovine naše j^radovih dogovo- ralui o naprrdku duhovnom, kojega potrobu je svaki jur živo osećao . . .* —

    • Iue:enderinnerunjjen aus Kroatien (Leipzig 1894.) ^tr. 248. — *** Tam. —

V Gl. Horvath Mich., Fanfundzwanzig Jahre aus der Geschichte L'ngams,


57Q

iz arhiva dunajskega ministerstva za notranje reci* pripovedujejo nam precej jasno, s kakimi težavami in po kakem potu je prišel Gaj k svojemu cilju.


Ko je Gaj končal pravniške studije v Pešti, je vstopil po takratni navadi kot »juratuš« pri banski stolici v Zagrebu: t. j. moral je bivati pri sejah banske stolice, da se seznani s pravniškim postopanjem, in prakticirati dve leti pri kakem odvetniku, da se pripravi za kako javno službo.** V pravniških krogih si je pridobil Gaj dobro ime, kajti zagrebški odvetnik Mirko Delivuk poroča 28. maja 1. 1834. na Dunaj predsedniku najvišega policijskega urada, grofu Sedlnitzkemu, »dass er schon lange als Tabulae Banalis Ju- ratus beeidet zu werden verdiente, und bei der bevorstehenden nachsten Banal-Tafel-Sitzung als Fori utriusque Causarum Advocatus zvveifelsohne beeidet werden wird«. Ta javni položaj Gajev, dobro ime njegovega pokojnega očeta, ki je zapustil svojo lekarno v Krapini staršemu sinu, dedščina kakih 2000 gld. in pa primerno ve- denje, zaradi katerega je bil povsod priljubljen, vse to je Gaju lahko dalo pogum k njegovemu podjetju im mu je po tem mnogo po- magalo, da mu je bilo dovoljeno.

Prošnjo za »privilegij«, da sme izdajati v hrvaškem jeziku »novinec (Zeitung) politične in slovstvene*** pod naslovom »Danica Horvatska, Slavonska i Dalmatinskac je vložil Gaj pri kr. ogrskem namestniškem svetu (konziliju) v Pešti 1. 1832., kar nam je po za- grebških virih razjasnil Tade Smičiklas.f Na vprašanje konzilija so vse županije na Hrvaškem prošnjo priporočale; jako lepo jo

I, 460., 463. si. Kako pišejo resnobni možje kakor Horv^th v narodni zaslep- Ijenosti zgodo vino, naj pričaj o te-le besede (tam, str. 463.): »Im Jahre 1835. weilte unter dem Vorwande des Studiums der kroatischen Sprache ein russischer Agent mehrere Monate lang in Agiam, der mit L. Gaj und dem Grafen Johann Drašković in hjlutigem Verkehr štand. Wahrscheinlich hatten diese Conferenzen jenes g^mischte politisch-belietristische Blatt zum Resultat, welches Gaj in diesem Jahre herauszugeben begann.« Vse to je izmišljeno. Gaj pa je že 1. 1832. prosil za dovoljenje, da sme izdajati »Danico«. — * Pod signaturo: Polizeiakten Nr, 5749. ex 1834. — ** PoroČilo Jurija Zlatarovića grofu Sedlnitzkemu z dne 30. maja 1.1834. — *** Ta hrvaški izraz za »politisch-litterarische Zeitung« rabi sam Gaj V pismu na St. Vraza 3. aprila 1834. Gl. DMa Stanka Vraza V, str. XVIII, br. n. — f Rad jugosl. akademije knj. 80, str. 50—51. Prošnja in priloge morajo biti v Pešti, ako so se obranile, kajti tuđi listine ogrske dvorne kancelarije, ki je imela po tem posla z Gajevo prošnjo, so prenesli iz Dunaj a v Pešto.


je podprla zagrebška z razlogi, ki so popolnoma v duhu takratnih romantičnih patriotičnih teorij ; samo Dane Josipović, komeš turo- poljskega kmečkega plemstva, ki je po tem igralo tako žalostno ulogo V zgodovini hrvaškega naroda, se je že takrat branil proti naprednejšim ieljam svojih rojakov. Iz pisma, ki ga je pisal prof. Moyses grofu Sedlnitzkemu 27. maja 1. 1834., pa se vemo dalje, »dass sich der bessere Theil der hiesigen Einwohnerschaft wirklich zu Gunsten einer in der kroatischen Sprache herauszugebenden Zeitung erklarthat. Alle kftnigl. Freistadte Kroatiens, alleKomi- tate dieses Landes, der Hh. Bischof sammt vielen Gliedern des Domkapitels, ja selbst die angesehensten Mitglieder der letzt abgehaltenen Regnicolar-Ver- sammlung haben sich zu Gunsten einer solchen Unternehmung oflfen ausgesprochent.

Vendar vsi ti glasovi merodajnega hrvaškega javnega mnenja nišo prepričali ogrskega konzilija, ki na noben način ni hotel do- pustiti »političnih novins zaradi literarnega časopisa pa je od Gaja zahteval, naj dokaže, da ima sposobnost za taki posel in dovolj kapitala, s katerim bi jamčil, da bodo naročniki dobivali list vsak teden ali mesec' Tuđi ti pogoji ne pričajo o dobri volji ogrskega konzilija, ki je potreboval za ta odgovor ćelo leto ; vsebina zadnjih besed pa je bila za Gaja naravnost razžaljiva, kajti on je hotel svoje novine izdajati dvakrat na teden.** Vendar Gaj je gotovo dal take garancije, proti katerim konzilij ni mogel ugovarjati : n i n a m r e č res, daje Gajevo prošnjo odbil, ampak dal mu je samo '>die Bewilligung zur Herausgabe einer litterarischen Zeitschrift in kroatischer Sprache, jedoch mit Ausschluss politischer Tagsneuigkeiten«.***

Ogrska vlada je torej dovolila tako »Danico«, kakoršna je pozneje izhajala enkrat na teden kot literarna priloga »Novin«. S tem pa Gaj in njegovi rojaki nišo bili zadovoljni, v razburjeni politični dobi, ki je nastala, čutili so najbolj potrebo političnih novic. Na ogrskem državnem zboru se je razpravljalo o tak mnogih in tak važnih predmetih, da ni več zadoščevalo staro sredstvo poli- tičnih brošur, tem bolj ker se je sploh razširilo občno zanimanje za politične dogodbe po celem svetu. Gaj sam je tuđi na to mislil,

  • Smičiklas, Rad 1. c. 51. — '* Grof Sedlnitzkv v pismu z dne 19. maja

1S34., pisanem odvetniku Delivuku in prof. Moysesu v Zajj^ebu^^J. Zlataroviću v Samoboru. — *** Sedlnitzky v omenjenem pismu in v svojem :»prezidijalnem


da se bo njegov list s političnimi novicami bolj širil,* in sam grof Sedlnitzkv je potem priporocal cesarju Francu njegovo prošnjo s tem, da bo s političnimi novicami, katere lahko jemlje iz drugih časnikov, toliko prihranil, da bo mogel plačevati za druge prispevke in pa listu postaviti kolikor mogoče nizko ceno, da bo imei tem več naročnikov.

Gaj se je torej obrnil s prošnjo na dvor« (Hofgesuch) narav- nost do cesarja in kralja Franca I., pri katerem so hrvaški politiki z grofom Jankom Draškovićem že iskali zaslombe proti magjarskemu pritisku. O tej prošnji je ogrska dvoma kancelarija poročala ce- sarju že 29. avgusta 1. 183'^., bržkone ugodno za Gaja, kaj ti v kabi- netskem pismu z dne 12. novembra 1. 1833. je dobil grof Sedlnitzky, predsednik c. kr. policijskega dvornega urada (Prasident der k. k. Polizei-Hofstelle) nalog : ^Mir bald moglichst** charakteristische Notizen tiber Ludwig Gav vorzulegen, und sich unter einem gut- achtlich zu aussem, ob es keinem Bedenken unterliege, dem Gesuche und dem hierauf gestiitzten Antragezu will- fahren, und im Bejahungsfalle, unter welchen Modalitaten es allen- falls zu geschehen hatte*. Ako je ogrski dvorni kancelar grof Reviczk}' res cesarju priporocal, naj ugodi Gajevi prošnji, moremo si to tako razlagati, da je kot pravi državnik hotel tuđi Hrvatom privošćiti naroden razvitek, za kakoršnega se je v korist svojega naroda uspešno boril proti nemški dvorni stranki, se bolje pa tako, da je kot ljubimce cesarjev*** znal njegovo mišljenje. Da so cesarja — in morebiti tuđi Reviczkega — pridobili za Gajevo prošnjo vplivni Hrvati in njih prijatelji na Dunaji, vidi se iz tega, da je Franc I. zahteval nujno poročilo od svojega ministra za notranje reci (ta urad je imel po sedanjih pojmih grof Sedlnitzkv), ki je proti volji Magjarov bil najviša policijska in cenzurna oblast za vso monarhijo.

Grof Sedlnitzkv se pa s svojim poročilom nikakor ni požuril ter več nego šest mesecev ni ničesar storil, kar bi se dalo zasle- dovati po aktih. Vsegamogočni mož sploh ni bil hiter pri delu, in Gajeva prošnja mu gotovo ni bila tako na srcu kakor njegovemu

poročilu<' za cesarja Franca I. z dne 15. junija 1834. — * Sedlnitzkv pravi v ome- njenem pismu, da Gaj prosi vaiich die politischen Tajjjsne iiigkeit eu aufnehmcn zu dOrten, als sich hiefUr der Wunsch dcs besseren Theils der dortij^en Ein\vohnerschaft aussprechen soli, und er nur dadurch dem Blatte mehr Einjj^anii: verschaticn, sohin dcn zur Aufrechthaltuni; des rnternchmens erforder- lichen Absatz crziclen zu k(^nncn behauptct^'. — ** Podcrtano v iz\nrniku. — ""^ Vx, M. Horv^th o. c. I, 163—164., 397—398.


gospodarju. Magjarska legenda, da so dunajski merodajni državniki 9 posebno hitrostjo izigrali Hrvate proti veliko-magjarskitn ležnjam, po takem ni utemeljena. Na vsak naČin državni kancelar grof Metternich uradno nikakor ni vplival na rešitev Gajeve prošnje, V državni kancelariji (Staatskanziei) ni o njej nikakega sledu.* Kadi verujemo, da je Gaj imel pri njem dolgo avdijencijo in si pridobil tuđi njegovo podporo, ali da je prebrisani diplomat razlagal komaj polnoletnemu »juratušus*' svoje nacrte, o katerili je ta nasproti svojim najboljšim znancem (seinen Intimsten) vselej molčal,*** ni- kakor ni verjetno.

Vpraša pa se. kedaj je bil Gaj na Dunaji ter imel ono imenitnn avdijencijo pri cesarju Francu I., ki ga je vprašal, imajo li MaLyari novine, ter po svoji prosti zdr.ivi pameti razsodil; »Ako morejo Magjari pisati novine, zakaj ne bi mogli tuđi Hrvati« ?| Po vseh poročilih moramo soditi, da je bil na Dunaji samo enkrat. Misliti pa se more na jesen 1. l-)33. ali pa na spomlad 1. 1834. Po pripove- dovanju Tkalćevem|+ bi se to bilo zgodilo 1. 1S33. Zdi se res ver- jetno, da je Gaj po svojem neuspehu v Pešti šel takoj na Dunaj, kamor je imel KoUarjevo priporocilo na grofa Jana Kolovrata, »pred- sednika splošne dvorne kancelarije«, ki je bil dober slovanski ro- doljub, kolikor je to pri birokratu bilo mogoče.fft Ako k njegovim in Metternichovim priporočilom vzamemo še avdijencijo pri cesarju Francu I. in pa zanimanje vplivnega nadvojvode Franca Karla (oteta cesarja Franca Jožefa), ki se je takrat češki in hrvaški nčil, za Gajevo podjetje, potem pač ne bi mogli razumeti, zakaj se Sedlnitzkv celega pol leta za Gajevo prošnjo ni nič brigal. Bržkone so tiikaj tuđi pomešani razni vpHvi ter vsi postavljeni že v ono dobo, ko so dosedaj neznani Ijudje pridobili cesarja Franca in more- biti že tildi nadvojvodo Franca Karla na toliko za hrvaške novine, da je cesar od Sedinitzkega zahteval poročilo o njih in Gaju.

Gaj sam je bJl na Dunaji gotovo I. 1834., ker M. T(opalovićl mu je pisal »iz Beča 24. prosinca 1835.« tako-ie: 'kada ste pro- šaste godine ovde bili, razgovarali smo se ustmeno o poprav-

• Kondpist c, in k. domaCega, dvornega in državnega arhiva dr. T. Stokka, kateremu izrekam svojo zahvalo, je na mojo prošnjo mnogo iskal, vcndar zastonj. — •* V listinah ni nikjer sledu, da hi Gaj bil že doktor, kakor se ie v jesen na -proglasu« in potem v svojih novinah podpisuje. Kje je sploh doscgel doktorsko Čast? Morcbiti je bil v Lipsku promoviran .in absenlia«, ako 1. 1834. ni bil sam tam. — "• Tkalac, JugenderinnerunEeii aus Kroatien, str. 249, — t Smieiklas. Rad 1. c. ^2. — ft luRtnderinnernncen, atr. I^K— 24q, — •^■^■i Tka-


574

Ijanju pravopisa našeg.«* Daje to bilo proti spomladi, sodim iz Smičiklasovega mnenja, da je Gaj dobil dovoljenje v aprilu 1. 1834., in pa iz pisma, v katerem ta sam javlja 3. aprila iz Krapine St Vrazu o novinah,** »kojeh vandavanje meni teda negda od dvora bečkoga (kak čujem) z premilostivum odlukom dopitano jeste.

Vendar o taki »odlokic se tuđi sedaj ni bilo govora, pač pa so Gajevi osebni koraki imeli nasledek, da se je tuđi grof Sedl- nitzky lotil rešitve njegove prošnje. 19. maja 1. 1834. se je obmil do treb zaupnikov, kakoršnih je po takratni navadi imel tuđi na Hrvaškem, namreč do zagrebškega odvetnika Mirka Delivuka, do Jurija Zlatarovića v Samoboru in do St. Moysesa, profesorja filo- zofije na zagrebški »akademiji«, z enakim pismom. Ko je načrtal Gajevo namero, javlja, da ima »aus Anlass der (iber dieses Hof- gesuch gepflogenen Verhandlungen« priliko poročati Nj. Veličanstvu o Gaju in njegovem podjetju, ter prosi za to potrebnih natančnih poročil. Najbolj je seveda hotel vedeti, zasluži li Gaj popolno za- upanje v političnem oziru, in kaj se naj zgodi, da se novine ne bodo zlorabile, ako so res potrebne.

Pri takratnih poštnih razmersth so vsi zaupniki neizmemo hitro odgovorili in vidi se jim, kaka čast je bilo za nje zaupanje vsega- mogočne dunajske Ekscelencije.

Mirko Delivuk poroča 28. maja 1. 1884. jako ugodno o Gajevih osebnih razmerah, o njegovi veliki izobraženosti in njegovem jako dobrem glasu (in einem sehr guten Rufe stehet). Zanimivo je, da pri tem pravi, kako je Gaj poleg nemškega in latinskega jezika po- polnoma zmožen »der Croatischen und Slavonischen Sprache«. Zloraba novin ni mogoča, saj ima Zagreb svojega cenzorja. V korist prošnje pa še navaja dosedaj neznani moment, »dass schon vor 36 Jahren eine croatisch-slavonische Zeitung existiret«. Kako se je zval ta list in kje je izhajal? Ne morem si misliti, da bi se bil Delivuk motil. Po takem ni bil prvi hrvaški list »Kraljski Dalmatin«, ki je izhajal pod francozko vlado v Zadru, ampak že Vodnikove »Lju- bljanske Novice« so imele istodobnega tovariša pri Hrvatih. Zopet lepa paralela, kako sta se slovenski in hrvaški narod v duhu časa enako razvijala!

Juri Zlatarović,*** načelnik finančnega urada (Dreissigamt-Vor-

♦ Danica I, str. 19. — ** Dćla St. Vraza V, str. XVIII. — *** G, župniku Fr. Forkii v Samoboru, ki je moral mnogo poizvedovati, se zahvaljujem za po- ročila o tem možu. Zlatarović, pred krstom Goldschmied, je bil jako strog uradnik, pravi strah in trepet trgovcev. Pri umirovljenju je dobil plemstvo. Med


575

štand) V Samoboru, je bil gotovo star gospod, kakor sodim po nje- govi tresoči se pisavi in po njegovih — nazorih. O Gaju, katerega je osebno znal, pravi (30 maja), da je v nravstvenem in verskem oziru brez madeža, ali prave politične omike si ni mogel pridobiti, »weil er ausser Agram und Karlstadt die Welt nur vom Horen- sagen (!) kennt«, takozvana >Bucherwelt« pa vodi samo na kriva pota. Sploh njegovo literarno znanje ne more biti veliko in z gra- divom, katero bi ponujal svojim rojakom v pouk ali pa v zabavo, bi bil torej skoro pri kraju. V uradu ali zunaj urada se ni mogel odlikovati, vendar med svojimi tovariši, ki navadno zgrešijo svoj poklič, si je v javnosti pridobil dobro ime. Zlorabe novin se torej ni bilo bati, ali teiekje odgovor na vprašanje : *\vas eine politische Zeitung in kroatischer Sprache bezwecken sollpc Vendar poslu- šajmo dalje izvirne besede tega konservativca : »Denn es versteht sich, und die Erfahrung best^ttiget es, dass derjenige, der bloss der kroatischen und keiner anderen Sprache mSchtig ist, sich wenig um die ihn umgebende politische Welt klimmert; ein besser Gebil- deter hingegen findet aller Orten des Landes nur mehr als zu viel Zeitschriften, politisch- und unpolitischen Inhalts, um seine Neugierde zu befriedigen. Bisher schlummert noch der Nationalwunsch Kroatiens und Slavoniens in seiner eigenen Sprache, auf Kosten aller librigen glanzen zu wollen, und es ware unheilbringend aus blosser Geld- gierde diesen Schlaf zu storen, in so lange man nicht eine strenge Zensur hinzustellen hat, die dem gewohnlich er\vachenden National- paroxysmus im Wege zu treten vermag.4

Ako bi obveljalo mnenje domaćega nasprotnika naprednih idej, se Hrvati ne bi bili dobili svojega časnika! Zato pa je napisal naj- lepše poročilo tujec prof. St. Moyses, ki je Hrvatom v ilirski dobi toliko dobrega storil, kakor pozneje kot škof svojim slovaškim ro- jakom na Ogrskem. Branil je mnogokrat pravice hrvaškega jezika in hrvaške narodnosti javno in uradno, mnogo pa je pisal izvrstnih tajnih poročil grofu Sedlnitzkemu pod šifro V. W. V takratnem jako obširnem poročilu (z dne 27. maja 1. 1834.) v nasprotju z Delivukom in Zlatarovićem najprej razpravlja vprašanje, so li hrvaške novine potrebne. O tem je imel že dolgo svoje utemeljeno mnenje, da bi bile posebno koristne duhovništvu na Hrvaškem in v Slavoniji, ki nima prilike za izobrazbo v materinskem jeziku in vsled tega ne more

zaupnike Sedlnitzkega je prišei pač po svojih sposobnostih in pa po svojem nradnem položaju, ker poglavar tinančne straže na meji je imel mnogo prilike spoznavati ljudi in razmere.


_576 _

naroda tako poučavati, kakor bi bilo treba. Veselilo ga je torej neizmerno, ko je od zagrebškega škofa Aleksandra Alagovića slišal na svoja ušesa, da bi on iz istega vzroka hrvaške novine s vsemi močmi podpiral.

In zares, najboljši učitelji zanemarjenemu hrvaškemu narodu so duhovniki, ki so sami nekoliko napredovali v svojem jeziku, kakor Mikloušić, Krizmanić in Kristianović. V tem oziru bi bile torej hr- vaške novine jako koristne. Pri tem bi pa se duhovnike vzpodbu- jale sploh h koristnemu čitanju, kajti >gewohnlich liest man in seiner Muttersprache am liebsten ; ja viele der hiesigen Geistlichen konnen nicht einmal in einer anderen der lebenden Sprachen etwas lesen, weil si^ solches nicht verstehen«. Novine bi torej razširjale koristne znanje in preganjale pri duhovnikih lenobo, ki ima toliko slabih nasledkov.

Diplomatično previdno in prav bistroumno razlaga Moyses po- litično korist hrvaških novin s temi-le besedami: *In der nachstens anzufiihrenden Ansicht kann Unterzeichneter leicht irren; dies fiihlt er selbst, da seine Priimissen zu wenig positiv sind, doch ftihlt der- selbe die Pflicht, diese Ansicht Eurer Excellenz treulich unterzu- breiten, da er sie einmal hegt, und hofFt, dass sie ihm von Euer I^xcellenz auf jeden Fali zu Gute gehalten wird, da sie von der reinsten Krgebenheit gegen das A. h. Herrscherhaus motivirt wird. Der Mag\ arismus nehmlich, \vie er sich bei dem unbesonneren, je- doch leider vielleicht dem zahlreicheren Theile der privilegirten Be- vr>lkerunii; jenseits der Drau in den neuesten Zeiten olTenbart, scheint liberali in engster Verbindung mit einer Art von Radikalismus und Akatholicismus aufzutreten, und vielleicht \vurde man dieser Art von Propaganda — denn (ibrigens giebt es ge\viss sehr viele besonnene Ungarn nicht zu nahe treten, \venn man annćihme: ihr letzter Z\veck sei, die Bande mit den kaiserlichen Erblanden moglichst locker zu machen. Nun ist aber bei dem jetzigen Schwung und Richtung der Dinge gar nicht unmoglich, dass wenigstens mit der Zeit dieser maofvarische Ultraeifer sich auch auf Provinzialkroatien erstrecke. Diess kann man umso leichter annehmen, je ge\visser es iv^t, diiss o\\ ein Comitat eigentlich nur durch ein paar beherrschende Stimmen geleitet \vird, dass z. B. in den Thuroczer und Lip-

ihaucr ( lospannschaften, \vo doch die magvarische Sprache nicht mchr cinluMniis«.h ist als in Kroatien, dennoch jetzt fiir den Magva- lisnius \\isintlich nntiro\virkt \vird, dass das Veroczer und Pose-

\.iiu I KiMuit.it in SIa\ onicn schon ein Beispiel hierin liefern — und


577


letztens, dass schon selbst in Provinzial-Kroatien die Keiine des Magjarisnius und Akatholicismus bei einigen Advokaten sich zu entwickeln anfangen. — Solite nun die allgemeine Verbreituiig des Magjarismus nicht in den A. h. Planen iiegen, so ware gewi35 die Belebung der kroatischen Nationalsprache das natiirlichste Mittel dagegen. — Diea Mittel wiire um so leichter anv.endbar, je gewis8er es ist, dass sich der bessere Theil der hieaigen Eiiiwohnerschaft wirklich zu Gunsten einer in der kroatischen Sprache herauszuge- benden Zeitung erklart hat , . .»

S temi razlogi je zadel Movses struno, ki je morala v oni dobi posebno simpatično zveneti dvoru indunajskim državnikom. V dokaz nam bo poročilo grofa Sedlnitzkega, ki je cesarju navajal iste na- zore in večkrat z besedami prof. Moysesa. Politične zlorabe se pa ta ni bal: za to so mu jamčile osebne lastnosti Gajeve, z »ultralibe- ralnimi načeli* sploh ne bi imel sreče pri Hrvatih, in cenzura ima tuđi dovolj moči in volje, da brani njih razširjanje, naj postane kdor- koli cenzor po prof. Jos. Jurjeviču, ki je bil iz Zagreba prestavljen na vseučilišče v Pešto; za to jamči tuđi viši ravnatelj zagrebškega šol- skega okroga, grof Karl Peter Sermage, ki cenzuro nadzira.

Kratko ali jako ugodno poroča Mojses o Gajevih osebnih last- nostih in sklepa, da je Gaj »bei den vomehmsten, uffentliche Aemter verwaltenden MSnnern Kroatiens sehr gut aufgenommen*.

Koncept obširnega > prezidijalnega poročila« Sedlnitzkega je bU gotov ie 8. junija. To je bilo vendar hitro, ali cesar in kralj Franc I. je ie predolgo na nje čakal ter je v biljetu z dne i6. junija zahteval, daje »ohne weiteren Verzug sogleich zu erstatten, und die Ursachen der bisherigen Verzogerung statth^ltig auszuvveiaen«. To je gotovo osler in ravno takrat nezaslužen opomin, ki pa jasno dokazuje, kako mogočni vplivi so podpirali Gajevo podjetje! Opravičeval se Sedl- nitzky ni, datiral je samo na mnogih mestih lastnoročno poprav- ljeno in dopolnjeno poročilo z dne 15. junija 1. 1834.

Prezidijalno poročilo grofa Sedlnitzkega je imelo 14 prilog, izmed katerih je on dodal samo prepiše omenjenih treh poroćil svojih zaupnikov na Hrvaškem. Da ugodi Najvišemu povelju, se je pred vsem trudil dobiti od zaupnih dopisnikov natanćna poročila »iiber die PersLinlichkeit des Bittstellers, und vorzUglich iiber jene Higen- schaften und Verhaltnisse desselben, welche bei der WOrdigung der ZulHssigkeit seines neuen, auf die Nationalbildung und die iiftent- liche Meinung unbezweifelt EinHuss gev.innenden Unternehmens beachtet werden miissen«. Nadalje se je hotel prepričati glede »des


578


in dem vorliegenden Gesuche und in den dariiber gepflogenen Ver- handlungen geltend gemachten wesentliclien Umstandes, dass durch die beabsichtigte Herauagabe eines eigenen politisch-literarischen Blattes einem wahrhaften BedUrfhisse oder duch wenigsten9 einem lebhaft geftihlten Wunsche der kroatischen Nation begegnet und ent- sprochen \viirde'. Prilaga svoja poročila, '^'elche, wenngleich hin- aichtlich des Bedtirfnisses fiir die Erscheinung einer eigenen kroati- schen Zeitung von verschiedenen Ansichten ausgehend, dennoch die Persunlichkeit des Untemehmers im VVesentlichen mit einer be- ruhigenden Uebereinstimmung schildem*.

Pohvalna slika Gajeve osebe ima sklep, da ni nikakega pomi- selka »hinsichtlich der personlichen Eigenschaften, Qualification und Vertrauenswurdigkeit des Untemehmers»,

Najvainejši odstavek govori seveda o potrebnosti Gajevega podjetja in moramo priznavati, da dela čast grofu Sedlnitzkemu, ki je većinoma razširil in ae bolje utemeljil nazore prof. Moysesa, Glasi se v izvirniku tako-le: «Wenn es nicht in Abrede gestellt \verden kann, dass die kroatische Nation hinsichtlich ihrer intellek- tuellen Bildmig den Bewohnem der iibrigen, durch die weise Re- giemng Euerer Majestat begliickten Provinzen AUerhfichst ihres gesammten Kaiserstaates bisher noch zuriicksteht, so diirfte es eben- sowenig einem Zweil"el unterliegen, dass wenigstens zum Theil die Ursache hievon in der Mangelhaftigkeil ihrer Kenntnisse und in der geringen Ausbildung ihrer Nationalsprache lieget. Nicht nur dass der gemeine Mann in Kroatien, sobaid er dem Schulunterricht ent- wachsen ist, zu wenig Mittel findet, durch Seibstbildung seine Kennt- nisse zu erweitern, so haben seibst jene Klassen von Staatsbiirgeni, welche zunSchst zur Ertheilung des Unterrichtes, zur Verbreitung gemeinntltziger Kenntnisse, zur Belebung des moralischen und re- ligiOsen GefUhles und zur Befestigung echter patriotischer Gesin- nungen im Geiste der Regierung zu \virken berufen aind, daselbst schon desvvegen mit mancher Schwierigkeit zu kampfen, weil sie auf die, ihrer Leitung zugewiesenen Individuen in einer Sprache wirken sollen, welche sie bei ihren Vorbereitungsstudien nicht kul- tiviren und worin sie sicli zu ihrem Berufe zu vervoUkommnen, wegen des Mangels an anziehenden Hilfsmitteln ebenfalls nicht be- sondera aufgemuntert sind. Wird mit dieser, von sachverstandigen Mannern anerkannten Rilcksicht noch die Betrachtung verbunden, dass es nicht in der Allerbochsten Absicht Kuerer Majestat liegen dUrfte, die Nationalsprache der Kroaten durch jene der Magj'aren



579


verdrangen zu lassen: so mtichte die Herausgabe eines geeigneten periodischen Blattes in kroatischer Sprache \vohl aUerdings zeit- gemass erscheinen, besonders nachdem es sich durch die von mir veranlassten Hrhebungen bestattiget hal, dass uirklich der Wunsch eines grossen Theils der Ein\vohnerschaft jener Komitate und Koni- munilaten, wo die kroatische Sprache einheimisch ist, sich ftlr die Existenz eines solchen Blattes ausgeaprochen habe. s

Po Gajevem programu naj bi prvotna »Danica-- dvakrat na leden prinašata »Mittlieilungen aus dem Gebiete der Land- und Hauswirthscliaft, der Naturgesciiichle, der Geographie, der Vćilker- und Staatengeschicbte, der Literatur uberhaupt und der l'hilologie insbesondere, dann philosophiscbe Aufsatze, Gedichte, endlich einen Auszug aus den politischen Tagsneuigkeiten« in kot do- datek še >Intelligenzblatt< (tako ponosno ime je v takratnih nem- Ških listih nosil — »Oglasitelj* !). Ker je za literarne predmete ime) Gaj že dovoljenje od kr. ogrskega namestništva, šio je samo za to, da sme t aucli ein Compendium der politiscbenTagsneuig- k e i t e n aufnehmen, somit dasselbe |sc. Blatt) als eine p o 1 i ti s c b- literiirische Zeilung ankiindigen und herausgeben<. Sedlnitzkj- priporoča to, da bo Gaj mogel svoj list po kolikor mogoče nizki ceni prodajati in ga bolj razširiti. Pri tem pa mora seveda samo take Olanke sprejemati, iwelche bereits in einem andern inlandi- schen, somit nach den k. k. Zensurnormen zensurirten politiscben Zeitungsblatte erschienen sind«, kakor ae to godi pri dunajskem tuđi poiilično-literarnem listu >Der Wanderer< in pri mnogih drugili

V c. kr. deželah izhajajoćih listih; nadalje pa mora biti cenzura lista natančna in stroga.

V smislu teh pogojev je stavil Sedlnitzkj' svoj predlog, naj se Gajevi prošnji ustreže, ali prosil je Nj, Veličanst\o še posebe, naj kr. ogrski dvorni kancelariji naroči, da se mora novi list popolnoma

V smislu cenzurnih pravil presojevati, posebno pa ni dovoljeno, da se V čemkoli predloženi nacrt in pa navedeni pcgoji izpremene,

9. julija 1. 1834. je Franc I. v Weinzierlu (pri Kremsu) predlog Sedinitzkega v celem obsegu potrdil i ogrska dvorna kancelarija je dobila primerno latinsko resolucijo. Kako nenavadna je bila latinščina za pisarje dunajskega najvišega policijskega urada, kažejo mnogi pogreški v prepisu te resotucije, ki se je ohranil na Dunaji.

Crez Pešto je prišlo dovoljenje v Zagreb ne v novembru 1. 1834., kakor poroča Smićiklas,' ampak vsaj ie v oktobru, ako ne še prej.

  • Povieat hrvatska II, 442.



58o

Svoj imenitni »Oglas«, v katerem vabi Gaj na naročilo »Novin Horvatskih«, je namreč izdal 20. »listopada«, kar je po prvem let- niku »Danice«, v katerem se rabijo kajkavska imena mesecev (pro- sinec = januar, sečen = februar, sušec « mare) treba tolmačiti »20. oktobra«* ne pa novembra.**

Gaj se je takoj v »Oglasu« obračal do vseh južnih Slovanov brez Bolgarov in do ostalih »Slovencev« (t. j. Slovanov), vendar po svojem nacrtu in dovoljenju je mislil v prvi vrsti na svoje »Horvate« in na ves narod trojedne kraljevine. Zanimivo je opa- zovati, da se že v »Oglasu« približuje poznejšim naslovom svojih Ustov. Oglasa namreč za 1. 1835.: Narodne na dve posebne strani razdeljene Novine Horvatske pod napisom: »Danica Hor- vatska, Slavonska i Dalmatinska. «: Tu se Gaj torej še drži od njega izprošenega in dovoljenega mu imena, vendar dalje pravi : »Prva stran, iliti tak zvane: ^Novine Horvatske'^ zadržavale budu vse najnovejše političke dogodjaje, — dvakrat na tjeden, vsaki put na pol arkuša; — druga pako stran, ista najmre: ^Danica Horvatska^ Slavonska i Dalmatinska'^ jedenput vu tjednu Novinam Horvatskem na pol arkuša zoseb priklopljena — zadržavala bude ne samo vu Horvatskom, nego i vu drugeh ilirskeh narečjah vnogovrstne, tak na lahku zabavu i razveselenje, kak na primemo razsvečenje i vugodno, ter hasnovito podvučanje spadajuče stvciri«.

Gaju so pri tej razdelitvi gradiva služili za vzor takratni nemški listi, v prvi vrsti pa »Agramer Zeitung« z njeno literarno prilogo »Luna«. Vendar že v prvem letniku je odstopil od dovolje- nega mu imena, ker njegov politični list se zove le: »Novine Hor- vatske«, prvotno ime: »Danica Horvatska, Slavonska i Dalmatinska«  pa nosi samo literarna priloga. Je li imel za to posebno dovoljenje zagrebških uradov (cenzure), ne vem. V še bolj izpremenjenem naslovu drugega letnika >Ilirske Narodne Novine« (in »Danica ilirska«) pa nahajamo iz prvotnega »Oglasa« izraz »narodne«. Vse te izpremembe naslova in nekoliko tuđi vsebine obeh listov nišo bile v zmislu niti predloga Sedlnitzkega niti prošnje samega Gaja,

  • V 1. kajkavskem letniku se glase imena poslednjih treh mesecev: listopad,

stuclciu i::rudLn, v 11. že popolnuma ilirskem pa: listopad, studen, prosinac. Že ta zincšnjava kaže, kaka nesreća so ;>narodna< imena mesecev pri Hrvatih, vSlovcncili, ("eliih in Poljakih, ki rabijo nekatera imena za različne mesece in se s tv'in oddaliujojo od sebe in še bolj odtujujejo Rusom, Srbom i Bolgarom, kateii no v lem oziru bili tako pametni, da so obranili v vsem omikanem svetu navadna latinska imena. -- ** SmiČiklas, Rad 8o, str. 53.


SSi


vendar pri dobri volji zagrebške cenzure so bile tem bolj mogoČe, ker V latinski rezoluciji cesarja in kralja Franca 1. se Gajevo pod- jele imenuje vedno le »Ephemerides*, kar se je pač nabajalo tuđi V odloku, ki ga je Gaj dobil.


Politične novi sebne veljave, ker ! listov, ki pa tuđi ni


ce prvih letnikov 'Novin; seveda nimajo po- jo se morale sprejemati iz že cenzuriranih drugih iso uživali velike svobode. Vendar tuđi tukaj je


bilo življenje bolj mogočno nego vse zapovedi in prepovedi. Novine so morale poročati o domačih hrvaških in sploh jugoslovanskih dogodkih ter so prinašale večkrat izvirne dopise s turske meje in dajale prostora cel6 polemičnim glasovom belgradskih strank. Zani- mivo je, kako je Gaj v početku svoje rojake najprej seznanjal s historiČno-statističnimi poročili o evropskih državah, iz katerih je prinašal novice. Treba je tuđi omeniti, da so "Novine« večkrat pri- našale poročila o napredku slovanskih literatur. Važna so tuđi nji- hova oznanila domačih književnih in glasbenih proizvodov, ker kritik takrat niti »Danica« ni prinašala. Kdor hoče književno gibanje pri llircih zasledovati, mora torej tuđi v »Novine« pogledati, ki so danes drugači precej pozabljene, dasi so o svojem času delale največ Šuma.

Stalno vrednost je pa obranila »Danica«, ki je v vsakem oziru skoro presegala vae Gajeve nacrte. Glavno zaslugo za to so imeli Gajevi navdušeni sode- lavci, ki so se takoj zbrali okoli njegovega glasila, katero je bilo samo izraz novih idej in teženj: ako ga ne bi bil stvaril Gaj, storil bi bil to prej ili pozneje nekdo drugi, ki bi bil morebiti boljši literat nego Gaj, vendar to ne krati njegove zasluge, da je začel novo delo, katerega potreba se je obće čutila, prav dobro in "uspeano.