Počasni pes muf
| Počasni pes Muf Tatjana Kokalj |
| |||||||||||
V Murigradcu[uredi]
Ciiiiiin, so se oglasile budilke v mestu Murigradcu. Nekaj minut se ni zgodilo nič. Bilo je mirno kot na prazni ulici. Ko je že kazalo, da so budilke le druga drugi poslale pozdrave v novo jutro, pa so se prebivalci prebudili. Slišalo se je glasno bevskanje in renčanje, končno je bilo vse mesto na nogah.
Učiteljica Bela je tekala po pasji uti in zaman iskala ključe, ki so se skrili v predalu. Stari zdravnik Hektor je dirjal, kot bi se valila voda za njim. Iz mestne bolnišnice so že tretjič poklicali, da ga nujno potrebujejo.
V Mufovi uti se je vse postavilo na glavo. Očka Reks je na vhodnih vratih klical, da ne bo čakal niti sekunde več. Dedek Sultan je hitel v lončke nalivati mleko in mazati kruh z maslom. Mama Kala pa je prepričevala male psičke, naj ne sitnarijo več, saj bo vsak trenutek zamudila službo.
Končno so zabrneli avtomobili, motorji in zaškripala kolesa. Prebivalci Murigradca so brezglavo zdrveli na delo. Le pes Muf je še spal v topli postelji. Izza rožnate odeje so v sivo jutro gledala dolga kosmata ušesa. Nenadna tišina ga je zbudila. Odprl je oko in s pogledom ošinil budilko, ki je tiktakala na nočni omarici. Nerodno je zlezel iz postelje. Pretegnil je zaspane tačke, na široko odprl gobček in začel se je nov dan.
Polževa hiša[uredi]
Pes Muf se je tisto jutro zbudil zadnji trenutek. Do začetka pouka je bilo še deset minut in bal se je, da ga bo zopet zamudil. Popil je kozarec mleka, si s tačko potegnil čez smrček in stopil skozi vrata. Razpet in brez kape je hitel po cesti, in hladna sapa mu je pihala okoli ušes.
Bolj ko se je bližal šoli, manj si je želel, da bi prišel tja. Če bo zamudil pouk, se mu bodo sošolci zopet posmehovali, saj mu celo najboljši prijatelji pravijo, da je počasen kot polž. Muf vedno zadnji napiše nalogo, zadnji priteče v cilj, zadnji poje malico in se zadnji obleče. Vedno znova, dan za dnem, mora poslušati nesramno lajanje o svoji počasnosti.
In ker je Muf počasen, je pogosto tudi sam. njegovi prijatelji po pouku kot drveči avtomobili odhrumijo na igrišče. Tam se lovijo in streljajo z žogo v gol, on pa se skrije pod polomljeno gugalnico in zagrenjeno pestuje svojo žalost. Sanja o tem, da je hiter in da ima veliko prijateljev.
Tisto jutro je Muf tekel, kolikor so ga nesle tačke. A do šole je bilo daleč, cesta pa vijugasta in se ni hotela končati.
Nenadoma je opazil, da mu nasproti prihaja hiša. Velika, z balkonom in dimnikom, iz katerega se je kadilo. Ko je Muf pritekel do nje, je zagledal polžka, ki je sopihal kot lokomotiva. Muf je debelo zazijal. ˝Ponavadi so polžki ob tej zgodnji uri zaklenjeni v svojih domovih, počivajo v toplem naslonjaču in berejo debele knjige,˝ si je mislil. Vprašal je polžka: ˝Kam lezeš tako zgodaj, hiškar?˝ Polž mu ni odgovoril, le vrata je odprl na stežaj in povabil psa k sebi.
Muf je skočil v prijazno polževo hišico in sedel v toplo dnevno sobo. Gostitelj mu je postregel z vročo čokolado, sedel na gugalni stol in spregovoril: ˝Že ves teden trkam na vrata svojih prijateljev, jih kličem po telefonu in jim pišem pisma, a zaman. Nikogar ne najdem, ki bi se igral z menoj. Nimajo časa. Vedno se jim nekam mudi. Hitijo in dirjajo sem in tja in zato sem kar naprej sam. A vesel sem, da sem srečal tebe.˝
Muf je bil nemalo presenečen. Še nikoli ni slišal, da polži drvijo po cestah. Vedno je bil prepričan, da so polži počasni kot polži. Samotni polž je počasi vstal in poiskal v svoji omari igro polž ne jezi se. Povabil Mufa k igri. Fant se je razveselil in vrgel kocko.
In že sta igrala. Ob napeti igri je kužek pozabil, da čas beži. Šele ko je sonce že toplo svetilo skozi okno, se je spomnil na šolo. Brž je pograbil torbo, pomahal z repom in stekel na pusto cesto.
V šoli[uredi]
Ko je Muf zapustil polževo hišo, se je napotil proti šoli. Šolsko dvorišče je bilo prazno, le polomljena gugalnica je škripala v rahlem vetru. Tudi šola je bila tiha, kot da se je pogreznila v trdo spanje.
Muf je hotel neslišno vstopiti v razred, a ravno takrat je zazvonilo. Šolska vrata so se s strašnim hrupom odprla in na hodnik so pridrveli pasji mladiči.
˝Ali imamo telovadbo,˝ jih je vprašal Muf. Sošolci so se mu glasno zasmejali, mu kazali jezike in strigli z ušesi. Med veselim smehom je slišal mnogo neprijaznih besed. Osramočen je stal med njimi in si oddahnil šele potem, ko so se vsi bevskajoče razbežali domov.
Muf je pokukal v razred. Učiteljica Bela je popravljala domače naloge. Grdo ga je pogledala skozi debela očala in ga vprašala: ˝Zakaj te danes ni bilo v šolo?˝
Muf je globoko pogoltnil slino in poškilil na uro. Takoj se mu je posvetilo, da je pouka že zdavnaj konec. Učiteljici je zajecljal nekaj nerazumljivih stavkov v opravičilo in se čisto tiho odplazil iz razreda. Niti z repom si ni upal pomahati. Zaprl je vrata in odšel domov.
Vso pot je premleval, kako naj mami pove, da ni prišel pravočasno v šolo. Ali ga bo poslušala, če omeni polža in njegovo prijazno hišo? Mufove skrbi so postajale z vsakim korakom težje in bolj črne. Tačke so se vlekle za njim, kot bi imel na njih smučarske čevlje. Kar naprej se je ustavljal, pogledoval levo in desno, se praskal in čohal, mahal z repom in včasih čisto tiho in sam zase zalajal. Vedel je, da ga doma čaka huda ura, saj njegova mama ne zna pogledati na težave z vesele strani.
Muf je zbolel[uredi]
Muf je prišel domov šele popoldan. Nataknil si je copate in se zvlekel v kot pasje ute. Na mizi ga je čakalo mrzlo kosilo. Ni mu dišalo. Prisluškoval je glasovom v pasji uti, a slišal je le dedka Sultana, ki je smrčal na postelji in včasih nekoliko zabevskal.
Mame ni bilo doma. Morda je odšla v trgovino? Tudi očka ni bilo. ˝Tako je še bolje,˝ si je mislil kuža in pomirjen stegnil rep in tačke ter zadremal.
Zbudilo ga je glasno lajanje.
˝Kje si hodil ves dan? Pred trgovino sem srečala tvoje sošolce, ki so me grdo nalajali. Rekli so mi, da si se zopet potepal. Le kaj bo s teboj? Počasen si! Za vsako delo rabiš ure in ure. Sedaj pa niti do šole ne prideš več. Hodiš po svojih poteh in nikomur ne poveš, kaj delaš. Le zakaj imam ravno jaz takega psa?˝ je kričala mama, da se je celo dedek zbudil in prestrašeno zarenčal.
Muf je po vsej kuhinji iskal najboljši izgovor, ki bi ga mama morda hotela slišati, a ničesar se ni domislil. Od strahu se je zvijal in stokal. Mami ni mogel povedati o polžu, ker mu ne bi verjela. Vedno bolj nemirno je migal z repom in povešal ušesa. ˝Morda bo mama opazila, da me je strah in bo nehala tako glasno bevskati,˝ si je mislil.
A mama ni popustila. Od razburjenja je postala škrlatno rdeča. Jezno je renčala in kazala ostre zobe. Muf je hotel pobegniti. Skočil je pokonci, a noge ga niso držale. Zapletle so se med seboj in nesrečnik je padel na tla. S smrčkom se je grobo dotaknil lesenih desk, da ga je boleče zaskelelo. Potočil je majceno solzo, a mame tudi to ni ustavilo. Prijela je prestrašenega Mufa za ušesa in mu hotela naviti uro. Takrat pa je dedek glasno zalajal. Mama je povesila tačko.
Dedek je pobožal Mufa po glavi in ga vprašal: ˝No fant kje si bil?˝
˝S polžem sem se igral,˝ je bruhnilo iz njega.
˝Muf ne norčuj se,˝ je dedek prijazno zalajal.
˝Res je. S polžem sem se igral polž ne jezi se.˝
˝Dovolj,˝ je zakričala mama, ˝takih neumnosti ne bom poslušala. Poklicala bom očeta, naj ti jih on naloži na zadnjo plat,˝ je še dodala in zdrvela skozi vrata.
˝Kala, umiri se,˝ je dedek poskušal ustaviti mamo in položil tačko na Mufov smrček. Zelo resno je dejal: ˝Z našim Mufom je nekaj hudo narobe. Odpeljal ga bom k botri Joni. Ona je najpametnejša psička v Murigradcu. Gotovo bo našla rešitev za našega počasnega fanta.˝
Mama je ugovarjala in trdila, da je Muf najbolj len pes na svetu. A dedek je ni več poslušal. Zaprl je vrata pasje ute, sedel v svoj stari škripajoči avto, posadil psa na zadnji sedež in odpeljal.
Pri botri Joni[uredi]
Jona je gledala skozi sončna očala in trkala s tačko po mizi. V njeni uti je dišalo kot na travniku sredi pomladi. Povsod so visele suhe rože in po policah so bile razvrščene stekleničke in škatlice z najbolj čudnimi mazili in sirupi na svetu. Na štedilniku se je kadilo iz sedmih loncev, da je bilo vroče kot v polnem avtobusu.
˝Zelo si počasen,˝ je rekla Jona, ker je Muf rabil skoraj deset minut, da je odgovoril na eno samo vprašanje. Jono pa je zanimalo kup reči. Ali rad je kostno juho? Katero pravljico ima najraje? Kako daleč vrže žogo? In še tisoč drugih podrobnosti.
Nešteto nadležnih vprašanj je Mufa segrelo in pričel je vleči jopico preko glave. Ob tem se je jopica zapletla med ušesa in tačke. Nesrečnik je dvignil vse štiri tačke v zrak in se zvrnil na tla kot utrujeni zajec. Jopica je obvisela ja koncu repa, z nje pa so se po sobi kotalili gumbi kot pisane frnikule.
˝Saj ne vem, kaj mu je,˝ se je opravičeval dedek, ˝res je, da ni bil nikoli prav hiter pes, a tako počasen kot je bil danes, ni bil še nikoli. In vso pot do sem mi je pripovedoval o nekem polžu. Tristo zapečenih zrezkov, kaj je s tem fantom?˝
Jona je prijazno pogledala Mufa, pokukala v debelo knjigo, za hip pomolčala, potem pa resno rekla: ˝Fant je nekje staknil polžolinko. To nevšečnost imajo psi, ki se družijo z neznanimi polži.˝
Muf je pogoltnil slino in pogledal dedka. Sultanu se je zdelo govorjenje o polžih smešno, zato mu je spodbudno rekel: ˝No, povej botri Joni o polžu, ki se sprehaja po svetu in kuha čokoladno mleko.˝
Muf se je opogumil. Povedal vse od začetka, kako je tekel v šolo in zakaj je prišel tjale šele opoldan.
Dedek se je smejal, Jona pa je odložila očala, pomežiknila z malimi očmi in resno rekla: ˝Polžolinka ni vedno zabavna. Pes, ki je počasen kot polž, ima veliko težav. Mačke mu nagajajo, razbojniki se mu rogajo in vrabci mu odnašajo hrano iz lonca. Ampak brez panike. Za vsako težavo rastejo rožice in tudi za polžolinko imam kapljice.˝
Potem je dolgo odpirala in zapirala predale, brskala po policah, iskala pod mizo, zlezla na vrh omare in ko je kazalo, da išče zastonj, je segla v svoj žep. V njem je našla stekleničko z vijolično tekočino, ki jo je stisnila Mufu v tačko.
˝Zvečer, preden boš zaspal, popij tri kapljice moje čudežne vodice. Ampak zapomni si, samo tri kapljice in samo pred spanjem. Kdor se ne drži mojih navodil, temu se obeta kup težav.˝
Dedek je olajšano zadihal. ˝Samo da ima botra Jona kapljice proti Mufovi nadlogi,˝ si je mislil. Hitro je oblekel psa, ki je še kar stal in začudeno gledal in že sta se s starim avtomobilom vračala proti domu.
Kapljice[uredi]
Doma je mama kuhala večerjo. Zaropotala je z lonci, ponvami in skodelicami. Vedno znova je tekala na vrt. Enkrat po peteršilj, drugič po korenje. Očka je popravljal vodovodno pipo, ki je puščala že nekaj dni. Ob tem pa se je jezil in renčal kot star pes. Bratci in sestrice so se lovili in skrivali po dvorišču in veselo lajali drug na drugega.
Mufa skoraj opazili niso in šele, ko je dedek glasno pozdravil, so za hip obstali. A le za hip. Očka se je še najprej mučil z vodovodno pipo. Mama ni imela časa za pogovor, saj je goveja juha že močno vrela. Bratci in sestrice pa so zdrveli z rdečo žogo na travnik.
Dedek je nekoliko nejevoljen odprl časopis in se sam pri sebi glasno jezil, saj se na mamo in očka ni upal.
Muf je sedel v zadnji kot pasje ute. Žalost se mu je motala okoli repa. Nihče ga ne vpraša, kako je bilo pri botri Joni. Mami in očku je vseeno zanj. Gotovo ga nimata rada. Ne marata ga, ker je počasen. Res ni prijetno biti počasen, ko vsi okoli tebe hitijo in divjajo. Tudi Muf bi rad šel na travnik in tam tekal z bratci in sestricami, a ga nikoli ne povabijo k igri.
Muf si želi pomagati očku, a ta mu vedno pravi, da je neroden in da vse pokvari.
A najraje na svetu bi Muf poklepetal z mamo. Pripovedoval bi ji o svojih skrbeh in morda bi skupaj našla rešitev zanje. A mama nima časa. Njej se vedno mudi.
Iz temnih misli, ga je predramila steklenička na mizi. Ali je v njej res zdravilo proti počasnosti? Ali mu bodo kapljice pozdravile nadlogo, kot je obljubila Jona? Ali ni rekla, tri kapljice in te šele pred spanjem?
˝Zakaj bi čakal,˝ se je nenadoma odločil Muf, ˝takoj bom srknil te kapljice, kaj tri, deset ali petnajst, da se le čimprej znebim polžolinke.˝
Dedka ni vprašal za nasvet, tudi mame in očeta ne. Čisto počasi je nagnil stekleničko h gobčku in pogoltnil velik požirek. Čakal je nekaj hipov, kdaj bodo pričele kapljice učinkovati. A zgodilo se ni nič posebnega, zato je Muf popil še dva požirka. Morda bi spil še več, a dedek je ravno takrat pogledal v njegov kot in psiček je skril stekleničko.
Hiter kot veter[uredi]
Muf je pogoltnil še petnajst kapljic zdravila in se obrisal okoli gobčka. Minili sta le dve kratki minuti, ko se je v njem nekaj premaknilo. Vrglo ga je pokonci, noge so se zavrtele kot mlinsko kolo, rep se je dvignil visoko v zrak in Muf je kot blisk zdrvel v klet. Tam je pojedel pet kosti, ki so bile pripravljene za večerjo.
Iz kleti so ga noge nesle nazaj v kuhinjo. Poiskal je svojo šolsko torbo. Kot bi mignil je napisal svojo domačo nalogo in nato še vse naloge, ki jih je pozabil prejšnji teden in še tiste, ki jih bodo imeli naslednji teden. Pospravil je posteljo in vse predale.
Pobrisal je prah na policah, čeprav ga ni nikoli poprej. Znosil je smeti v zabojnik in pri tem odvrgel celo današnji časopis. Tekel je na vrt in pobiral perilo, ki še niti suho ni bilo. Kot ponorel je dirjal po stanovanju in okoli hiše, pospravljal, pometal, brisal in čistil vse, kar mu je prišlo pod tačke.
Ko je bilo v pasji uti vse urejeno, je zdrvel na igrišče. Tam so prijatelji igrali nogomet. Muf se je zakadil za žogo in zabil deset golov in pri tem še skočil v višino, pretekel dva kroga in še košarkarjem na drugem igrišču vrgel trojko.
Vsi so debelo gledali. Nekateri psi so zaploskali, a ko je Muri, ki je bil doslej najhitrejši in najpomembnejši pes v soseski, jezno zapustil igrišče, so mu sledili tudi drugi. Z drvečim Mufom se niso hoteli igrati. Muf je bil zopet sam. vsi so odšli domov. Njegova želja, da bo imel veliko prijateljev, ko bo hiter, se je izgubila v cestnem prahu. Kar verjeti ni mogel. Le kaj je tem psom? Ali ne bodo nikoli zadovoljni z njim? Takrat je nekje daleč zaslišal mamin glas. Kot raketa je zdrvel proti domu.
Zakaj Muf nikoli ne uboga?[uredi]
Doma je bilo vse narobe. Mama je glasno lajala, očka jo je prosil, naj se umiri, otroci so bevskali, dedek pa je tiho čepel v kotu in se niti ganil ni.
˝Moj mladič, moj mladiček,˝ je kričala mama, ˝Kaj ste storili z njim? Postal je hiter kot raketa. Poglejte, kaj vse je naredil danes popoldne. To ne bi storil ves mesec. Kaj mesec, celo leto ne.˝
Ko je družina zagledala Mufa, so vsi planili vanj. Mama ga je silila, naj ji pove, zakaj je kar naenkrat postal tako zelo hiter. Očka je renčal in dedek je prestrašeno mahal z repom.
Muf je zadovoljno lajal: ˝Popil sem kapljice in sedaj sem tak, kot ste si vedno želeli: hiter kot raketa.˝
˝Zakaj si izpil skoraj celo stekleničko Joninih kapljic,˝ so vsi naenkrat zarenčali.
Muf je povesil ušesa in molčal. Le kaj bi jim lahko še povedal? Ali si niso vedno želeli, da bi bil hiter? Ali ni vsak dan poslušal isto zgodbo? Počasen si. Nič ne bo iz tebe. Vsi so boljši kot ti. Vedno si zadnji. Zakaj sedaj niso zadovoljni z njim? Ali bo lahko sploh kdaj tak, da ga bodo imeli radi?
Očka je zavrtel telefonsko številko in poklical rešilni avto. Že čez sedem minut se je Muf z njim peljal proti mestni bolnišnici.
Mama je sedla na prvi sedež. Očka je ostal doma, da se večerja ne bi prismodila. Dedku pa nihče ni namenil niti besede.
Mama je vso pot do bolnišnice stokala in tarnala: ˝Moj Muf se je zastrupil. Namesto pasjega mladiča imam sedaj drvečo pošast. Le kaj bo z menoj? In kaj bodo rekle sosede?˝ ob teh zadnjih besedah je padla v neutolažljivo cviljenje.
Voznik rešilnega avtomobila se je nalezel maminih skrbi. Po cesti je vozil kot blisk. Zdelo se mu je, da gre za življenje in smrt. Drvel je proti bolnišnici, ki je bila na drugi strani Murigradca.
V bolnišnici[uredi]
V bolnišnici je vladalo pravo obsedeno stanje. Zdravniki so tekali iz sobe v sobo, za njimi pa so hitele medicinske sestre, čisto zadnje pa so pritekle še snažilke, ki so čistile tla, da so se svetila kot ogledalo.
Na postelji s kolesi je ležal Muf. Bil je vesel, ker je okoli njega vse drvelo in živahno klepetalo.
˝Tudi jaz nisem več počasen kot polž. Tak sem kot vsi drugi,˝ si je mislil Muf in to se mu je zdelo najlepše na svetu. Če ga ne bi mama močno držala za tačko, bi ji pobegnil in se lovil z zdravniki po sobah.
Končno je prišel na vrsto. Nesrečna mama je ostala sama na hodniku. K Mufu je stopil star zdravnik, doktor Hektor. Poslušal je njegovo srce in zmajeval z glavo. Pretipal mu je tačke, rep in ušesa in še vedno zmajeval z glavo.
Končno je spregovoril: ˝Muf, kakšne neumnosti si počel, da so te pripeljali v bolnišnico?˝
Muf je zdravniku v eni sapi sklepetal svoje dogodivščine: ˝Veste, zdravnik, vse kar sem delal nekoč, sem naredil počasi, zato so me sošolci zmerjali in dražili. Vedno sem bil zadnji. Največkrat niti do cilja nisem pritekel. Bil sem vedno sam, saj so vsi že prej odšli in nihče se ni zmenil zame. Tudi mama se je vedno jezila. Mislila je, da sem len, saj veste, mame poznajo le nekaj besed in med njimi jim je najbolj všeč ravno lenoba. To besedo ponovijo največkrat v enem dnevu. Danes zjutraj sem srečal polža. Pri njem sem staknil polžolinko. Postal sem še počasnejši kot najbolj počasen polž v gozdu. A sedaj je konec vseh težav. Botra Jona je najboljša botra na svetu. Podarila mi je čudežne vijolične kapljice, ki naredijo iz počasnežev drveča in hitra bitja. Le mama in prijatelji se morajo še navaditi name in postal bom najbolj zadovoljen pes v Murigradcu.˝
Pri teh zadnjih besedah ga je doktor Hektor ustavil.
˝Že vem kaj te je obsedlo. Spil si preveč Joninih kapljic in staknil raketnico. To je najpogostejša bolezen današnjega časa. Bolnik z raketnico dela noč in dan. Vse hoče storiti hitro in brez odmora. Divja po cestah, vozi se z dvigalom iz nadstropja v nadstropje, neprestano vrti telefonske številke, veliko govori in se kar naprej razburja. Najhuje je ob nedeljah. Bolnik ne prenese miru, zato kot nor išče po televiziji najbolj razburljiv program, saj bi drugače postal neznansko dobre volje. A le brez skrbi. Ravno danes smo dobili v našo bolnišnico najnovejše zdravilo. Posebni rumeni bomboni, od še neimenovanega pošiljatelja, ustavijo vse dirke tega sveta.˝
Te zadnje besede je zdravnik rekel strogo in resno. Odprl je šumečo vrečko in ponudil Mufu rumen bonbon. A Muf se je uprl. ˝Ne bom jedel zdravila proti bolezni, ki jo imate vsi. Mama vse dni hiti od trgovine do trgovine, očka vozi kot brez glave, zdravniki tekajo po bolnišnici, učiteljica Bela nas kar naprej priganja, naj hitreje pišemo, smetar ne sprazni zabojnika, če ga pravi čas ne pripeljem na konec ulice, mudi se dimnikarju in poštarju, celo peku zmanjka mehkih žemelj, če ne prideš dovolj zgodaj v pekarno. Če bom ozdravljen samo jaz, se mi bodo zopet vsi smejali, mi nagajali in me zmerjali.˝
A zdravnik Hektor ga ni poslušal. Ubogemu Mufu je porinil v gobček bonbon in z močnimi rokami tesno stisnil njegovo čeljust. Ko je prišel Muf do sape, je strašno zatulil.
Zdravniki so pritekli z vseh strani in planili v sobo. Tolažili so nesrečnika, mu obljubljali sočne kosti in debele zrezke, a Muf se je umiril šele čez pol ure. Zdravilo je pričelo delovati.
Stari znanec[uredi]
Ko je bila noč že čisto črna, je Muf zapustil bolnišnico. Vso pot do doma se mu je vrtelo v glavi. Po njej so se podile misli, ki so kot izgubljeni zajci begale sem in tja.
˝Postal sem zopet stari, počasni Muf,˝ si je tiho zalajal.
Doma so bratci in sestrice čakali Mufa v kuhinji v pižamah. Očka, ki je že zdavnaj popravil pipo, je sedel v dedkovem gugalnem stolu in jim bral pravljico. Dedek Sultan pa je tiho gledal prazno v noč.
Ko se je Muf vrnil, so si vsi oddahnili. Najbolj pa dedek, saj je ves čas mislil, da je on vsega kriv.
Muf je zlezel v svojo posteljo in v njej brez sanj zaspal. Mama pa ja še dolgo sedela ob postelji in gledala sina. Bila je lepa kot še nikoli.
Naslednje jutro je Muf že navsezgodaj korakal proti šoli. Med potjo je brcal kamenje in si žvižgal pasje pesmi.
A ni prišel niti do konca ulice, ko je zagledal polža. Ta je zadovoljno sedel na balkonu svoje polžje hišice in se smejal Mufu v brk. ˝Si imel včeraj veliko težav,˝ se je nagajivo oglasil in splezal čez balkonsko ograjo.
Muf je užaljeno dvignil smrček in niti malo ni bil pri volji, da bi s polžem obujal spomine na včerajšnji dan.
Skoraj je že hotel oditi, ko mu je polž pomigal z rožički in mu tiho šepnil: ˝Ne zameri prijatelj, morda bi bilo prav, da bi ti vse povedal, ko sva se prvič srečala, a mislim, da je danes pravi trenutek, da te povabim v svojo delavnico. V njej že nekaj let pripravljam, kuham, prelivam in dolivam zdravilo proti hitrosti.˝
Muf je široko odprl gobček, polž je nadaljeval: ˝Med vsemi psi sem izbral prav tebe za poskusnega zajca. Zdel si se mi najprimernejši, da vidiš, kaj je prava hitrost. Kako naj bi drugače vedel, da zdravilo res deluje? ˝
Polž je stegnil svoje rožičke in se predstavil: ˝Sem največji znanstvenik med polži. Ime mi je Ludvik. Prijazno te spomnim, da sodeluješ z menoj pri pomembni nalogi. Rešila bova naše mesto vseh dirk, hitrosti, norenja in divjanja.˝
Muf je pozabil na vse včerajšnje nevšečnosti in resno prikimal. Če gre za tako pomembne reči, potem bo seveda sodeloval.
Muf in Ludvik rešita mesto[uredi]
Muf je stopil v polžjo hiško in s prijateljem sta se po stopnicah spustila v temno klet. Tam je po ceveh in kozarcih brbotalo in se prelivalo nekaj bledo rumenega. Iz zadnje cevi so kot dežne kaplje padali rumeni bonboni. Prav taki, kot mu jih je v bolnišnici v gobček potisnil zdravnik Hektor.
˝Rumeni bonboni so v moji delavnici nastajali pet let. Prebral sem na stotine knjig. Prepotoval sem vse dežele in končno sem odkril rumeno rožico, ki raste le na severni strani sveta. Le enkrat na leto cveti. Takrat ko je dan daljši kot noč in ptice najdlje prepevajo. Čudežni rumeni bonboni vsebujejo kanček rumene rože. Ustavili bodo naše drveče mesto Murigradec,˝ je rekel polž Ludvik in se držal na moč pomembno.
˝Kaj pa Jonine kapljice,˝ se ni dal zbegati Muf. ˝Ko bodo psi postali počasni, jih bo botra Jona zopet spremenila v drveče divjake.˝
˝Kapljic ni več. Z Jono sva bila dogovorjena, da kapljice preizkusiš samo ti. Zato, ker si si tako želel, da bi bil hiter. Sam si videl, da tako ne gre nikamor. Ostal si osamljen in tudi mama te ni imela nič rajši. Mislim, da sedaj razumeš, kako neumno je brezglavo divjanje. Hitrosti nihče ne mara. Vsi si želijo, da bi lahko delali počasneje in bi imeli dovolj časa za vse lepote tega sveta. Ko so te v bolnišnici pozdravili in si postal zopet počasni Muf, sva z Jono vse kapljice spremenila v borovničev sladoled.˝ Muf je olajšano zadihal. Če je vse res, kar mu pripoveduje polž, potem so to najlepše sanje, ki so se uresničile.
Muf si je naenkrat neznansko zaželel, da bi bil doma. Pobožal je polža po rožičkih, mu zaželel lep dan in se z dolgimi koraki namenil proti svojemu domu.
Sijalo je toplo sonce. Psi, ki jih je Muf srečal na poti domov, so bili dobre volje in mu veselo mahali v pozdrav.
Muf je hodil po sredi ceste, saj so avtomobili vozili počasi in so šoferji veselo pozdravljali v nov dan. Na strehi je sedel dimnikar in pihal bele oblačke proti nebu. Poštar je ob poti bral časopis, ki ga doslej še nikoli ni utegnil. Policaj je klepetal z majhno deklico, ki se je izgubila. Učiteljica Bela je s hišnikom skakala ristanc pred šolo. In zdravnik Hektor je z bolnikom pil jagodni sok na terasi bolnišnice.
Muf je zavil v svojo ulico. Že od daleč je opazil mamo. Čepela je pred svojim modrim kolesom in popravljala zavore. Ko ga je opazila, mu je veselo stekla nasproti in zaklicala: ˝Muf, danes gremo na izlet. Tvoji bratci in sestrice te že čakajo. In očka tudi. Samo še hipec se pomudim z zavorami, potem se odpeljemo.˝
Šli so na izlet. Očka je vozil spredaj, za njim obe sestrici in trije bratci, nato dedek in zadnja sta peljala mama in Muf. Nad njimi so drseli beli oblaki.
Potovali so daleč do velike reke. Vsak hip so se ustavljali po poti. Grizljali so mamine rogljičke in pili jabolčni sok. In ko so si zaželeli, so stekli na travnik in se lovili in skrivali.
Domov so se vrnili pozno popoldne. Mama in očka sta potem v kuhinji pripravljala večerjo, dedek pa je pripovedoval pravljico, ki se kar ni hotela končati. Saj časa so imeli vsi na pretek. Nikomur se ni več mudilo.
