Plumberg-Novo Celje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Freiberg Plumberg-Novo Celje
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Žalec-Gotovlje
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Kruti graščak v Plumberku[uredi]

V tem gradu je pred davnimi leti živel grof, ki je bil zelo krut. Imel je ženo in hčer edinko, ki je bila še bolj kruta in ošabna kakor njen oče. Nekega dne premišljuje, kako bi preprečila kmetom, da ne bi mogli hoditi v cerkev. Kakor oče in mati je bila tudi ona druge vere. Končno si domisli, da bi se to najlaže doseglo, ako bi se napovedala tlaka za nedeljo. Rečeno, storjeno. Kmetje so se nekaj časa upirali novi tlaki, končno pa so se vdali in so godrnjaje šli na delo. Grajska gospodična sama jih je prišla nadzirat. Vihtela je bič v svojih rokah in priganjala uboge kmete, ki niti v nedeljo niso imeli miru pred objestno gospodo. Kmetje so nekaj časa prenašali trpinčenje, končno pa so se uprli. Bilo je na dan Velikega Šmarna. To je praznik, ki so ga kmetje zelo spoštovali. Ker so šli dopoldne v cerkev, so prišli na tlako šele popoldne. Grajska gospodična je bila vsa besna in jih je vprašala, kje so bili dopoldne. Ko so ji odgovorili, da so morali v cerkev, jih je dala pretepsti. Kmetje so dobili toliko batin, da je meso viselo od njihovih teles. Dva kmeta so neusmiljeni biriči pretepli do smrti. Skrivoma so kmetje odnesli mrtva tovariša in jima prisegli, da se maščujejo. Ko je bila napovedana tlaka v gozdu, jih je grofica zopet prišla nadzorovat in jih je po stari navadi mučila. Kmetom je zavrela kri. Obkolili so grofično in jo zvezali. Nato so jo odpeljali v najtemnejši del gozda in jo skrbno zastražili. Ko je napočila, noč, je grof s skrbjo jel povpraševati, kje je njegova hčerka, toda o njej ni bilo ne duha ne sluha. Po dolgem poizvedovanju je dognal, da je v rokah upornikov. Poslužil se je zvijače. Upornikom je obljubil, da postanejo svobodni kmetje, da dobe nazaj vse stare pravice, ako mu vrnejo hčer. Kmetje so mu verjeli ter mu brez oklevanja pripeljali grofično v grad. Ko so jo izročili, so odšli. Grof pa je poslal za njimi blriče. Ti so kmete po kratki borbi premagali in jih na grofov ukaz pometali v ječo. Tam so trpeli in umirali brez hrane in vode. Vedno bolj se je približeval drugi Veliki Šmaren in vedno bolj jih je težila obljuba, dana mrtvima tovarišema. Skušali so se rešiti iz strašne ječe. Po dolgem trudu so pobegnili. Ko so se vračali na svoje domove, so zagledali oddaleč grofično, ki je prihajala z biriči. Skrili so se v zasedo, jo napadli in ubili, biriči pa so zbežali. Pribežali so v grad in sporočili grofu žalostno novico. Grof je silno žaloval za svojo hčerjo. Neke noči pa se mu je sanjalo, da je prišla hči k njemu in mu rekla: »Oče sami ste krivi moje smrti, ker ste prelomili kmetom dano besedo. To je starega grofa izučilo in poslej je lepše ravnal s kmeti. O Velikem Šmarnu pa se je vsako leto cula po gradu čudna gonja. Ubita kmeta sta preganjala umorjeno grofično. Še po smrti ni našla miru pred maščevalci. Ta pripovedka temelji baje na resničnih dogodkih. Pripovedoval jo je star berač, ki je večkrat prišel v našo hišo.

2. Nesrečna ljubezen v Plumberku[uredi]

Pred več stoletji je živel v Plumberku graščak, ki je imel zelo lepo hčerko. V gradu je prebival tudi njen bratranec Friderik, ki se je zaljubil v svojo sestrično. Nekoč je prišel na Plumberk neki grof iz Pliberka. Zaljubil se je v zalo gospodično. Friderik je sumil ljubezen in je pazil, da nista bila sestrična in pliberški grof nikdar sama. Nekega dne so šli na lov. Friderik in plumberški grof sta podila merjasca, deklica pa je jezdila za sokolom, ki ga je opazil. Za njo je šel pliberški grof. Ko sta bila sama, ji je razkril svojo ljubezen. V prijaznem pogovoru sta zvečer prijezdila v grad. Friderik je bil zdaj prepričan, da si je pliberški grof pridobil dekličino srce. Da deklice ne izgubi, je prosil grofa za njeno roko. Zato je zvedela gospodična in je rekla pliberškemu grofu, naj tudi on isto stori. Stari plumberški grof zdaj ni vedel, za katerega izmed obeh tekmecev naj se odloči. Rekel jima je, naj se poskusita v dvdboju, zmagovalcu bo dal svojo hčer. Nekega popoldne sta se oba tekmeca spoprijela. Ko sta se tretjič pognala drug prot drugemu, je udaril pliberški grof Friderika po glavi. Friderik pa je odgovoril s tem, da je zabodel svojemu nasprotniku meč v prsi. Obupno se je vrgla deklica na grofovo truplo. Njen oče jo je odvedel v grad in je držal besedo; postati je morala Friderikova žena.

3. Baron Miglio in Mati Božja v Petrovčah[uredi]

Bogati baron Miglio je bil že močno v letih, ko se je odločil, da se oženi. Poiskal si je nevesto in ji podaril lep zaročni prstan. Ali nevesta mu ni bila zvesta. Baron je zvedel, da ima drugega ženina, njega pa da vara samo radi denarja. Bil je nejevoljen, sklenil je, da ostane za vedno samec, Mati Božja v Petrovčah naj postane njegova nevesta. Njej in blaginji podložnikov hoče posvetiti svoje življenje. V podkrepilo svoji obljubi natakne Materi Božji na prst zaročni prstan, ki ga je nosila prej nezvesta nevesta. Odslej je bil baron še bolj pobožen; vsak dan je klečal pred kipom Matere Božje in je molil. Usoda pa je hotela, da je na poti iz Plumberka v cerkev večkrat srečal lepo domače dekle, ki mu je vnelo srce. Pozabil je na Mariji dano obljubo in sklenil, da deklico poroči. Toda deklica je bila pobožna. Rekla je, da barona poroči samo tedaj, ako ga Mati Božja reši dane obljube. In baron je naslednjega dne zopet goreče molil pred Marijinim kipom. Goreče je molil in je prosil, naj ga Marija odveze dane obljube in naj mu dovoli deklico vzeti v zakon. Po končani molitvi je baron mislil, da ga je Marija uslišala. Stopil je h kipu, da bi vzel s prsta prstan. Toda glej! Marija je skrčila prst in baron prstana ni mogel dobiti. Silno se je prestrašil, padel na tla, zbolel in umrl. Še dandanes nosi Mati Božja v Petrovčah tisti prstan. Kdor bi ji ga hotel sneti, bi ji zlomil prst. Ta pripovedka se bere v skrajšani obliki na nagrobnem spomeniku rodbine Miglio v steni presbiterija petrvške romarske cerkve.

4. Junaške ženske[uredi]

Vzhodno od Gradišča pri Grižah je zanimiva dolina, po kateri teče potoček. V njej je malo hiš. Najstarejša izmed njih je Mlinarjeva hiša. Ko je bil sedanji potoček še bolj širok, je bil tam mlin. Pri Mlinarju so nekoč ženske silno namlatile graščinske ljudi, ki so prišli iz Novega Celja pobirat desetino. Mlatile so po njih s cepci, kolmi in drugim orodjem. Tudi nekateri moški so se preoblekli v ženske in jim pomagali.

5. Novoceljske vislice[uredi]

Novoceljska graščina je imela krvavo sodnijo. Marsikdaj so obsodili koga na smrt. Dušo je izdihnil na vešalah, ki so se nahajala pri sedanjem Grobeljškem mostu. Tam je mala vzpetina. Kmet, ki je zemljišču lastnik, je na tistem mestu kopal; našel je v zemlji kosti in dragocenosti.

6. V Novem Celju so mislili tudi na uboge popotnike[uredi]

Novoceljska graščina je bila nekoliko oddaljena od glavne ceste, po kateri so cesto prihajali trudni popotniki. Graščaki pa so bili usmiljeni. Zato so postavili ob cesti lep križ, ki je popotnikom naznanjal, da lahko dobe v bližnji graščini večerjo in gostoljubno prenočišče. Za tiste popotnike, ki so prišli mimo pri belem dnevu in niso potrebovali večerje in prenočišča, sta pa bili nekoliko bliže graščine postavljeni dve klopi, na katerih so lahko sedeli in počivali.