Plug

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Plug
Anton Medved
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (49. zvezek), 1896
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. O plug, o ralo, o drevó!
Ti kmetu najzvestejši drug.
Imen ti mnogo svet nadeva,
In ako vse stvari opeva,
Zakaj jaz ne bi tebe, plug?

2. V prastare čase zatopljen,
Pred sabo gledam tožen svet.
Z grmovjem, praprotjo in lesi,
Z lepenjem, travo in peresi
Pred mano je ves dol odet.

3. Iz kraja v kraj, iz dola v dol
Z družino roma krog pastir.
Tožeče bela čreda bleje.
Na pašo truden z njo prispeje,
Le kratek tu uživa mir.

4. Ko sine v jutru solnca zor,
On zgane beli šator svoj
Ob praznem skalnatem ognjišču,
Zvečer na drugem spi ležišču,
Kot spal na prvem ni nocoj.

5. In dalje, dalje brez mirú
Potuje križem po doléh.
Vsak dan drugjé bedi in sanja,
Ni stalnega mu domovanja
V prijaznem krilu mirnih streh.

6. Napôsled se ustavi nem,
Ko je preromal vzhod in jug.
Sladká mu misel v glavo šine
Na sredi zélene ravnine,
O prva misel náte, plug.

7. Ko sine v jutru solnca zor,
Pastir ostane, kjer je spal.
Razsiplje zemljo, kakor more,
Ustvarja brazde in razore
In vrže vánje zrnja kal.

8. Zrahljá nad zrnjem črno prst
In truden gre v svoj šator spat
In misli, da ga sèn zaziblje,
In v spanju misli in ugibije,
Kedaj in kakšen vzklije sad.

9. Mordà mu upanje kalil,
Naprej ga silil tudi dvom;
Da lažje čakal bi na žetev,
Iz tramov, kolov, desek, letev
Postavil si je stalen dom.

10. Kakó se je vzveselil pač,
Kakó zaplalo mu srcé,
Ko so pognale prve bilke,
Rumenih klasov oznanilke,
Iz posejane mu zemljé!

11. Prišèl je mimo mnog pastir
In gledal dom in zlati klas,
Ustavil čredo, njivo zóral,
Svoj dom zgraditi tudi moral —
Iz tal je vzrastla mirna vas.

12. Minila plodna je jesen,
In k noči se je nagnil dan.
Po zimi je koval in rezal
In les z železom umno vezal,
Vzajemno delal plug vaščan.

13. In hišni oče, dobrih rok
Družini svoji poglavar,
Delil je deci svoji hleba.
Spominjal dobrega jo neba,
Ki dalo je ta sladki dar.

14. Vaščanje snidejo se v zbor.
Možá najumnejših besed
Iz srede volijo za glavo,
Da hrani red in brani pravo
In kazni ga, kdor moti red.

15. In divji dol, goščava prej,
Z rumenim klasjem je posut,
Podoben raju je pomladi;
Klijó cvetlice in nasadi,
Napaja srca blažen čut.

16. Napaja srca blažen čut,
K molitvi se jim dviga duh:
„Mi sejemo, Ti daješ rasti,
Obvaruj hude nas oblasti,
O daj nam naš vsakdanji kruh!“

17. Vzajemno vsa deluje vas,
Ko plava še jutranji mrak,
Roké se gibljejo veselo.
Molitev, zakon, složno delo
Omike so najlepši znak.

18. O plug, o ralo, o drevó!
Ti kmetu najzvestejši drug.
Imén ti mnogo svet nadeva,
Moj skromni duh pak te opeva:
Omike prvi ključ si plug.