Plodovi v večeru (DiS)

Plodovi v večeru (Nezbrane pesmi) Miran Jarc

Izdano:	Dom in svet 46/1–2 (1933), 33–34
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Veliko jabolko solnce se spušča za daljnimi gozdi
med dimom kresov. O, ognji za radost počitka,
krotki zeleni, rumeni, rdeči plamenčki v vejevju,
ki nad zemljo se poveša trudno od težkih sadov.
Zdaj je prostorje že polno teles mirujočih v mračini,
teles napojenih z zarjo davnih nemirov [nekoč
viharni sokovi molčijo že vklenjeni v kroge oblik].
Zdaj, zdaj se s hriba oglasil bo zvon in dan bo umrl.

Ali čez vrt se razlegajo smeh in klici veseli.
Jabolka, jabolka v vejah, v košarah, v škafih, na travi,
v naročju žená in deklet in fantov in v rókah otrok.
Krave primukajo s pašnika in se zvedavo ustavljajo
ob obiračih, ki prožijo róke s plesnimi gibi,
kakor, da hočejo biti lok med nebom in zemljo.
Rastline, živali, ljudje — o, saj vedo, da jih kmalu
poplača noč za dolga vročična bdenja v poletju.

Pa se je s hriba razlilo zvonjenje preko dobrave,
Ave Marija je žuborečo tišino zgrnila
na vse strani in bitja, ki se ne ločijo več
drugo od drugega. Vsi so kopaste, temne gruče
odani v molitev. Nič več ne zro spominsko nazaj
v ure zorenja in vase. Zdaj so sami že sadovi
večnosti, ki se z neba je spustila nanje ta hip …
Tih sem se jim približal. O, tudi jaz sem iz njih.