Plezalski občutki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Plezalski občutki
Je avtor Fran Milčinski? Prim. njegov članek Zoper volitve in gorske velikane
Izdano: SN 292, sob, 25. dec 1926, str. 7
Viri: France Malešič, e-pošta
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Oni, ki niso vpisani v našo čilo vojsko, naj kar lepo molče zastran lepote in mikavnosti planinskih koč. Mi, ki odložimo nahrbtnik samo takrat, kadar nas ustavijo na glavnem kolodvoru možje od užitninske branže in zahtevajo, naj pokažemo, koliko jajc so nam dali gozdni jerebi za popotnico, smo pa lahko veseli, da jih imamo, namreč planinske koče. Z gozdnimi jerebi in užitnino je malo drugače. Kajti so v njih poleg brhkih oskrbnic tudi postelje, ponve, litri, spominske knjige in druga taka zabavna roba. Posteljam ne gre, da bi odrekali občekoristno nalogo, ki jo vrše v vsestransko zadovoljstvo, litrom, če so polni, pa še manj. Najmanj pravice pa imamo godrnjati na spominske knjige, čeprav bi bile skuhane in položene na krožnik po svoji maščobi jako užitne. Brez njih bi plezalci ne imeli zabeleženih občutkov in zato jih ne kaže pojesti. Naj žive poznim rodovom v spodbudo in dokaz, kako smo znali ceniti trpežnost kartonažne industrije.

Škoda, da nimamo pravilnika o zbiranju in čuvanju plezalskih občutkov. Naš čarlstonski rod se niti ne zaveda, koliko idejnih snovi in neobdelanega gradiva za prvovrstne gorske romane gre vsako leto s temi občutki v nič. Naj bi drugače bistroumno SPD zdaj, ko so vse markacije zasnežene in vsa planinska pota uglajena, malce razmišljalo o takem pravilniku, da ne izgubimo še tega, kar v resnici imamo.

Plezalski občutki so se kar sami brez pragmatike razdelili v primerne kategorije in bi jim delali krivico, če bi jih premikali v druge skupine. Eni so sentimentalni, drugi naivni, tretji epikurejski, četrti romantični, peti rodoljubni in tako gre ta imaginarna veriga naprej brez konca in kraja. Sistema ne pozna in zato lahko začnemo kar pri Kamniških planinah, ki so še najmanj rodovitne, kar se tiče teh občutkov.

Družba vrlih hribolazcev je solidarno napadla planinske bolhe, češ da ji niso dale ponoči miru. Naša zoologija menda še ni tako napredovala, da bi ločila bolhe s Kamniških planin od onih iz Rožne doline. Ker plezalci svojim občutkom nosi priložili nobenega izvirnega vzorca te redke živali, smemo brez zamere sklepati, da so bile bolhe domačega izdelka.

Neka druga družba je spala izborno s tremi pikami … Zdaj so pa lahko mislite, kar hočete. Ali da je spal vsak član z eno piko ali vsaka pika z enim članom ali pa člani in pike skupaj. V spominski knjigi to ni točno povedano. Škoda!

Uradnica M. K. pravi: Enker pa ni tku luštn kut tle gor. Zakaj in kako je »luštn«, ni hotela zapisati.

S tem bi bile Kamniške planine odpravljene. Vseh občutkov ni mogoče našteti, ker bi se ljubljanskim krokarjem v glavi zvrtelo. Boljša je bila letina v Triglavskem pogorju. Čim višja je gora, tem bolj se približa plezalec nebeškemu kraljestvu in tem globlje občuti ničevost ljubljanskega barja. Zato zapišejo mnogi v rubriko za občutke »sijajno«, »kolosalno« ali »fenomenalno«. Kako neki bi ne bilo fenomenalno, ko je pa človek takorekoč že na pol poti k svojim blagopokojnim pradedom!

Ali kakor smo že dejali, med plezalci so tudi taki, ki ne občutijo veličine skorajšnjega svidenja s pradedi. Ti godrnjajo in zabavljajo na sakramensko meglo, kakor bi ne vedeli, da ima očak Triglav tudi svoje nadloge in skrbi, posebno zdaj, ko so ga spravili v dolino, da mora podpirati našo Talijo.

Vsa čast in priznanje gre mlademu zakonskemu možu, ki je med občutki omenil dejstvo, da je Triglav prekrasna tura, posebno če človek uživa medene tedne z zalo ženico. Z zalo ženico je vsaka tura prekrasna, seveda pod pogojem, da od medenih tednov turist še ni predaleč. Ljubezni ne kaže odrekati vzvišenosti, posebno če je zlezla 2863 metrov nad morsko gladino. Obilo sreče! Takoj za tem občutkom medenih tednov je drugi, ki veli, da je na planinah res luštno, toda so tudi senčne strani. Ta tudi je tudi v spominski knjigi podčrtan, da ne bo kdo mislil, da hočem komurkoli kaj podtakniti. Kaj si boste mislili o njem, sinovi in hčere nižav, ne vemo. Nam se zdi, da je »tudi senčna stran« planin logična posledica pravkar omenjenega občutka.

Naj omenimo še enega plezalca, ki je lezel trikrat čez Triglav, prvič po zadnji plati svojega telesa, drugič po vseh štirih, tretjič pa po vseh petih prometnih sredstvih.

Potem pa hajdi še v Karavanke. Tu je na vidnem mestu naša gola Golica, kamor rada zahaja v maju posebno mladina. Zato so tudi občutki več ali manj majski. Izločiti moramo samo one o tristo žuljih, figi in krasnem razgledu z žganci, drugače so pa vsi jako poetični. Postavim one neke Micke, ki jo je bolelo na Golici srce. Le pomislite, kaj se to pravi! Človeka boli srce, pa nima obkladkov, da bi bolečine pregnal. Micka je šla v hribe z zdravim srcem, nazaj pa je prinesla bolno, morda celo ranjeno srce brez pike. Naj ji bo v tolažbo in bodrilo zavest, da jo vsi idealni plezalci pomilujemo in da ni ona edina s srčnimi krči vrh Golice. Neka druga, morda tudi Micka, je napisala, da je »iz tistega kraja, kjer srce boli«. Pa recite, če niso to pravi majski hrošči! Dva občutka sta mi bila posebno všeč. Prvi je kratek in jedrnat: oženjen. S tem je povedano več kot z dolgo tirado. Ubogega plezalca preganja ta fantom celo tam, kjer človek pozabi na vse križe in težave, ki ga čakajo doma. Drugi pravi, da je Kranjc revež; če ni lačen, je pa žejen. Tretje možnosti ni videl, ker je bila na Golici gosta megla.

Zbrali smo samo nekaj teh planinskih rož, a že te lahko izdatno podpro našo peticijo na SPD zastran pravilnika o zbiranju in čuvanju plezalskih občutkov. Vsak začetek je težak, a pozabiti ne smemo zlatega reka: Per aspera ad astra!