Ples pravljic

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ples pravljic
Aksinja Kermauner
Spisano: Eva Košir
Viri: Kermauner, Aksinja (1977). Ples pravljic. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


VČASIH NI SONCA
IN JE TEMA
VČASIH UMRE VSE
IN JE KONEC SVETA
VČASIH PA VIDIM PREROKBO
IN JE SPET ZAČETEK
[uredi]

SPREMENILA SE JE VAME[uredi]

zvečer med bilkami
mi je povedala
da so sonca večna
da je ljubezen večna
in verjela sem myri

MYRA JE MOJA USODA[uredi]

nekega vserazodevajočega dne
sem jo našla zakopano v zemlji
vzela sem jo v roke
vase sem jo dvignila

V STEKLENO JUTRO MOJE MISLI SE JE VPLETEL TVOJ OBRAZ (TEMA IZGINJA)[uredi]

mrtve roke prvorojenih juncev
v rjavi zaspanosti večera.
luna vstaja iz težkega morja
moj prijatelj sam umira.

MEHKE RDEČE VRTNICE V MOJI LEPI VAZI. POPAZI NA MOJA OTROKA, BELA RO2A.[uredi]

v lužo moje bolečine
pada dež.
oči me ne poznajo.
odhajam v noč.

SATISFACTION[uredi]

tri prečute noči
na dnu kozarcev ostanek moči.
dogorele sveče
in obraz
izpit od sreče.

DALJAVA[uredi]

zakaj si tako daleč, sonce?
ko se bliža noč
vse umira
tišina je v zapuščeni duši.
ostani!
mrak je zabrisal podobe.

TISOČ IN DVE PRAVLJICI[uredi]

neke noči
bom morda
za deveto goro
našla zaklad.
jaz sem grob nekoga drugega.
vzela bom meč
lep zlat meč
in neke noči odsekala
zmaju glavo.

JULIJA OSTANI[uredi]

jekleni lesk podrtih skal
veter tiho liže vzhajajoče sonce.
tišina nad srebrnimi izviri.
dan vstaja iz mokrih bilk
lesketajočih trav.
morda bo kdaj jutro
o mrtva julija.

PSI[uredi]

verjamem psom z utrujenimi gobci.
žuža je splezala na sam vrh.
morda bo blisk in grom.
nohti v krvavi luži
in nem občutek v konicah las.
psi prihajajo in me poljubljajo.

UPANJE[uredi]

v votlini podrte gore
čepi lepa gospa.
v globinah izgubljenega jezera
išče košček srca.

GLEDAM IZ GOBICE V DOMOVE ŽAB PREK DALJNE DEŽELE[uredi]

trava sega v nebo
mizica je majhna za ped
bel metulj me nosi na krilih
šepetam z marjeticami
majhna sem
neskončno majhna
in srečna

CVET LILIJE JE ODNESEL TOK[uredi]

mravlje so srebrne
vsak dan se skrivam z njimi
mali hrošček mi je povedal
da me ima rad
zaplesala sem po prozornih kapljicah dežja
škoda
jutri se moram vrniti

NA VELIK LEP LIST RIŠEM KONJA BELEGA ŽREBCA[uredi]

dišeča praznina
in rdeče jagode.
danes se svetim
danes letim.

znova in znova
spiš v travi
v naročju poznega poletja
v naročju zorečih bilk
znova in znova
dišiš
in v tvoje črne lase
vpletam morje ljubezni

čutim te
v nosnicah svojih rok
noč je kot ustvarjena za pisanje
in dež pada v moje pore

na mojih njivah tam daleč
za oblakom
spijo čisto tiho bele bilke
zrele bilke
in sanjajo čisto tiho
o meni

tigrove sape
brez volje in moči
padajo padajo
tiho
v neskončnost

10. december 1972

PLES PRAVLJIC[uredi]

I[uredi]

spomin na male sanje
med rdečimi kepami
zemlje

sonce
veliko in vroče
pripeka na steze
vonja

skrivnostna
radost
oživi mojo podobo
v ribniku
pričakovanja
kjer pleše
zala
vila

krila so nežna
prozorna
so
oblačila

vidim glas
ki se išče
sred las

vila
razprostre
jutro
in rodi se
dan

II[uredi]

prostrane poljane
in smrt golih
večnih
dreves

naš mali
metulj
se je ujel
v veliko
pajčevino

izginil
v neskončno
črnino

jokali smo
za njim
jaz in moji
moji in jaz

peli smo mu
pesem
lepo čarobno pesem
saj je bil
dober in
zlat

ob prvi besedi
so prišli
duhovi
iz svojih gorskih
votlin

ob drugi besedi
so zvonili
vetrovi
na svojih dolgih
poteh

mi pa smo peli
ob tretji besedi
in melodija
se je mešala
s kapljami
daljnega morja

tako daljnega
da ga nismo poznali

III[uredi]

temne
mračne oči
težkega pričakovanja
ko zahaja
luna
za vijoličaste
zarje
oblakov

tiho in
nežno
se vrača
mir
v prestrašena
in plašna
srca

ogenj riše odseve postav

solze
kotrljajo
krik dneva
v sladko kotanjo
pozabe

mi pa
ob ognju
stražimo zaklade
svetlečih
prozornih
teles

danes je
strašen
začaran
večer

paziti moramo
da kdo
ne ukrade
kraljične

ker je tako
uboga
in mrtva

ČUDEŽNO MORJE[uredi]

izgublja se zvok
in
tihe ptice
letijo
za sonce

morje zacvrči
ko pade
ogenj
vanj

umre nebo

dvignejo se
vodni
konji
med penami
črnimi od skrivnostnih kristalov
z dna

mrzli so
kot globine
kjer so
rojeni

majhen otrok
ob bregu
strmi
in si zeli

konji zarezgetajo
in oddirjajo po valovih
k obzorju

za njimi ostane
široka
svetleča
pot
otrok
po sledi
pobira
črne kristale

ko jih
objame
spozna skrivnost
in nenadoma
zapleše

... TAM PREDE STARKA LESTEV IZ MESECINE ŽE TISOC LET ..[uredi]

BUTTERFLIES ARE FREE[uredi]

V življenje je planilo strašno sonce z vso svojo magnetno
močjo. Doživim srečo na priostrenih vršičkih njegove
zlate korone.

Svoboda je prijahala na prozornih krilih zlatih ribic in
prikapljala skozi zlepljeno rešeto njihovih svilenih
nožic.

Sprostim prste v globoke tolmune, kjer se riše sij
žarkov kot ogrlica na ramenih čudovite kraljice.

Ko nežno in tiho umreva na svetlečih pokrajinah tujega
sveta, pridejo lahni metulji in se potopijo v oči.

Potem odfrfotajo v topel večer, zastrt z mavrico pur-
purnega ogrinjala, svobodni kot midva, ki se ob zvokih
kitare kopljeva v njihovem dihu svetlobe.

ZVEZDNE OVČICE[uredi]

Ko pade zvezda s čela kraljice, se rodi tisoč majhnih
belih jagnjet. Pognala je celo travica, da bi postiljala
kraljičinim otrokom. Prelepa razprostre svoj sinji plašč
čez reke in gore in zazveni pesem hvalnica, polna kra-
guljčkov med drobnimi prstki.

Iz cvetne čase, ki so jo spletli travni palčki, se rodi
iskreče oko. Deklice polagajo kite cvetja nanj; oko tiho
brenči med čmrlji z žametnimi kožuščki. Kot da bi jih
kopali palčki v medu, debeluščke!

Iz očesa se kristal zakotali in palčki bajalčki zbežijo v
slamnate hišice, z mušnicami posejane. Veter v črnem
plašču zapiha v goro. Med zamolklimi udarci kopit se
odpre in kako lep junak prihaja iz nje! Oko se zapre
in odmre, skozi nebo pa žuborijo črede tisočih jagnjet
princu v naročje.

ZA VSE PRITLIKAVČKE JE SONCE ZELO VELIKO[uredi]

Ko zacinglja srebrni zvonček, se kočice odpro in nožice
zacepetajo po sveži, rosni zemlji. Pojejo ptice kot harfe;
steklene jezičke imajo v kljunih. Vsi hitijo na čajanko
k princesi z jasminom v očeh.

Prišla so celo morja; prinesla so v dar sto bronastih,
tisoč srebrnih in miljon zlatih školjk. Razsuli so jih po
planjavi; zdaj tam rajajo ljudstveca in školjke zvenijo
v vseh jezikih morske carjevine.

In tudi princesa jasmina je na čajanki; visoko na belem
marmorju sedi in čudovita Isha ji je ime. Zdaj je raz-
tresla mavrične čarobne kamenčke in vsi palčki, pri-
tlikavcki, cvetlički in ptički so jo radi sprejeli v svoja
srčeca.

SKRIVNOSTNI OBRAZ ONKRAJ ZRCALA[uredi]

Ne oziraj se proti nebu, kajti sonce pošilja bele angele.
Morda so to duše umrlih ptičkov, nebogljenih in mrzlih
v dlaneh zemlje. Pa vendar jih ljubim, ljubim te mehke
kroglice, ki nimajo več oledenelih besed.

In tudi kamenje mi šepeta bajke o izgubljenih zakladih
in lepoticah, katerih prstane nosi. Morda bi morala
zakleniti svoj obraz onkraj zrcala v skrinjo teme, ki
lahno zakriva odseve bolečine.

Ko pojejo, se ustavlja morje in trosi kristale, zlate od
razlite zarje, na njihove sanje. Potem lezejo in mah z
usmiljenimi prsti briše z njihovih ustnic grenka veselja
izgubljenih poletij.

Mehak je ta glas; ni hodil skozi trnje. Obraz pa je črn
od prehojenih pepelnih poljan. In vendar nosi v očeh
ognjeno rdeče srce.

ROMANJA RDEČIH KONJEV NA VZHOD[uredi]

Ko se zbujajo rosna jutra, prihajaš pome in v bokih se
ziblješ. V očeh se ti pasejo razkošni poletni travniki in
ni ga vetra v višavah, ki se ne bi poigral z rdečimi gri-
vami mojih iskrih konjev.

Pastir si; zaigraš na piščalko in zasvetijo se opoldanski
zvonovi na zrelih pobočjih. Lep si med pokošenim
senom, ki diši po umirajočih travah. In tudi oblaki so
se zaiskrili v sinjemodri meglici in pobarvali tvoje
ustnice v komaj razcvetel popek nebesnega oboka.

Konji pa dirjajo z menoj in teboj naprej proti vzhodu,
samo proti vzhodu jih nesejo njihove nebeške peroti.
In tam nas že čakajo bronasti stražarji, da nas odvedejo
v čudežne dežele rojevajočega se sonca, kjer vlada
skrivnostna gospa sedmerih oči.

DLANI ZMAJČKOV SO POLNE SOLZ[uredi]

Vsaka tvoja kretnja je tolmun neizrečene pravljice o
zelenih in rdečih zmajih, ki si jih nekoč premagal. V
njihove svetleče luskine si se odel in žvenketaš s svojim
zlatim ščitom pred vrati najinega domovanja.

Njihove besede padajo kot svetleč dež na okna gradu,
zamegljena od ognjenih sap. Brišem jim smrtonosne
poljube z lic, oni pa, gnani od božjega poslanstva, sedajo
na prag moje duše. Šleme polagam na njihova trupla,
zmajčkom.

Ko pride od daljnih gora sem nežen dih sončnih žarkov,
položim njihova telesa tebi v naročje in zakopljem
davno minule balade pod razcvele grozde španskega
bezga. Zaprem oči in odideva nekam daleč, v še neznane
domovine zmajev.

KO SE SREBRNO ZASMEJE VETER[uredi]

Megle se razkade in izvijem se iz perja tvojega mehkega
objema. S prepletenimi prameni rok odideva do doline
Tišine, kjer naju sprejme vlažno naročje razcvelih
pajčevin.

In takrat se zazrcali sonce v biserih najinih oči, žarki
razgrnejo dan in vsi smehljaji, ki sem ti jih kdaj
podarila, poljubljajo veter, pravkar rojen.

ROJENICE[uredi]

V jantarjevo čašo mi natakaš kaplje žarečih ust, ki se
rišejo na obzorju mojega deviškega telesa. Nežno me
božaš, ko mi vpletaš daljne reke med lase. Nekega
čarobnega dne ti bom vrnila jezero, z jasminovimi cve-
tovi posuto in nežen nasmeh otročička v njem.

Ko zadonijo zvoki harfe med stoletnimi drevesi, se nebo
odpre in posuje gozdne vile z miriadami zvezdnih
utrinkov. Nocoj bodo razpletle svoje lase in podarile
najini mali princeski vse, kar je lepega v vsej širni
deželi sanj.

ZAČARANA BAJKA[uredi]

Ko se odstrejo dolgi satenasti zastori pred temačnimi
sobanami, me povlečeš med grozljive kamnite obraze
mrtvih kraljev. Koraki odmevajo po podzemnih hod-
nikih začaranega gradu. Tedaj vstanejo vsa stara pre-
kletstva umorjenih princes in naju pokopljejo pod sabo.

Zbudi naju mehka dlan grajske gospodične s tančicami
na obrazu.

SILVER HAIR OF THE MOON[uredi]

Svetla luna je zagrnila svoje obličje pred najinimi sra-
mežljivimi sanjami. Lahno je položila srebrne prstke
v skledo praproti in pobožala speče metulje na najinih
licih. Noč je se mlada in zvezde bežijo med trave.