Plešopraskova kazen
| Plešopraskova kazen Rado Murnik |
| |||||||||||||
V sloveči gostilni pri Zeleni muci je sedelo lepega poletnega večera pet veselih uradnikov južne železnice.
Med vsemi je bil najbolj lačen in žejen gospod Plešoprask, mož z dolgo brado in prezgodnjo sijajno plešo. Ob krači, klobasah in kopunu je vdano prenašal zabeljene zafrkancije tovarišev. Krepčal se je z vinom, tako dolgo, da je naposled hudo oslabel. Ko se je naveličal žvečiti, se je jel praskati po pleši, se nasmehnil in šel iz sobe.
»Počiti mora, tako je sit!« je dejal črnobrki ekspeditor Praznik.
»Zdaj se tam zunaj omuhaca okoli natakarice, dedec oženjeni.« ga je grajal strogooki Dobran.
Tedaj je nekaj počilo zunaj.
»Plešoprask je eksplodiral!« se je smejal Praznik in si nažigal viržinko.
»Prijatelj, pravijo, da ti je tam zunaj počilo srce ali kaj,« ga je nagovoril Dobran, ko se je mož vrnil. »Meni se pa le zdi, da si imel v veži dvoboj na klofute.«
»Poljub je bil, poljub,« se je branil Plešoprask v vidni zadregi in si molzel brado z obema rokama.
»Tedaj si pa lomil zakonsko zvestobo!« mu je očital Praznik. »Le pazi, tvoja zakonska grlica doma bi grdo zaropotala s tabo, če bi izvedela nekaj novega!«
Plešoprask je zaletavo koracal po sobi; vzel je palico in klobuk. »Plačaj svoj del« ga je opomnil Praznik. »Na Dobranovega godu dan smo bili povabljeni mi štirje k njemu, danes smo povabili pa mi njega!«
»Jaz nisem vabil — ug — nikogar!« se je branil Plešoprask, ki se mu je kolcalo. »Mislil sem — ag — da ste povabili vi mene, zato — ug — da ste povabili vi mene, zato — ug — tudi nisem vzel nič denarja s sabo, ug. Žal mi je — ug — da vas moram tako zgo — ug — zgodaj zapustiti. Do osmih da me zastopa aspirant, mi je obljubil, zdaj je pa že deset, ug. Revanžiram si drugikrat! Ug. Z Bogom gospoda!«
»Drugikrat, kajpa!« se je hudoval Praznik, ko je odtaval ljubeznivi gost. »Tako obeta zmeraj!«
»Le čakaj, Mica Kovačeva!« se je oglasil Dobran. »V meni se rodi črn načrt.«
Ob enajstih so se napotili proti kolodvoru, kjer je opravljal Plešoprask na brzojavnem uradu nočno službo. Medpotoma je stopil Dobran v svoje stanovanje in vzel majhen zavitek s sabo.
Takrat na ...skem kolodvoru ni bilo niti polovice prometa kakor dandanes. Vse je bilo tiho in mirno. Dobran in njegovi tovariši so sedli v restavracijo. Praznik je šel gledat, kaj počenja Plešoprask. Nadelani mož je spal in smrčal na vse preteg.
Tedaj se je vzdignil Dobran in odšel v sosedno sobo. Tam je vzel iz zavitka ponarejeno brado in si jo pričvrstil, si počrnil obrvi, ogrnil restavraterjev plašč, si potisnil njegov klobuk globoko nad oči in se tak pokazal tovarišem.
Našemil se je bil tako dobro, da ga je početkoma spoznal sam Praznik.
»Gospoda,« je dejal Dobran z izpremenjenim, gromkim glasom, »jaz sem nadzornik generalnega ravnateljstva na Dunaju in zdaj grem pregledovat brzojavni urad!«
»Izvsrstno. Dobran!« so vpili in se krohotali.
In Dobran je šel v sobo, kjer je vlekel Plešoprask dreto. Privil je luč, da se je manj videlo, in zapisal par besedi na brzojavni listek.
Iztežka se je premagoval Praznik, ki je prišel za njim. Vsak čas se je bal, da prasne v smeh. Stopil je k Plešoprasku in ga pomajal za rame.
»Plešoprask! Nadzornik!« mu je zašepetal in odšel.
Plešoprask je skočil pokonci in od strahu zazijal kakor medved. Sapa mu je zastajala. Stisnil je pete skupaj in se priklonil grdogledemu tujcu tako globoko, da ga je vse bolelo po prenapetem trebuhu.
»Berite to!« mu je velel črnobradec z rezkim glasom.
Plešoprask se ga ni upal kar nič več pogledati. Roke so se mu tresle, ko je bral:
Glavnemu ravnatelju južne železnice na Dunaju.
Nocoj sem pregledal ...sko postajo in našel služnujočega brzojavnega uradnika spečega na divanu.
Mueller, nadzornik.
»Brzojavite to na Dunaj!« je ukazal neusmiljeni bradač.
»Saj nisem spal, gospod nadzornik!«
»Spali ste v službi, pa je!« je zarežal brezobzirni nadzornik. »Posledice boste kmalu videli. In iz ust vam diši, kakor iz pokvarjenega vinskega soda. Storite, kar sem vam ukazal!«
Peklenski trinog je odšel. Ves pobit se je zgrudil Plešoprask na usodepolni divan, dejal list na kolena, si molzel brado in praskal plešo. Strašno, strašno mu je bilo pri srcu.
»Prijatelj, pridi na črno kavo!« ga je prišel vabit Praznik. »I kaj ti pa je.«
»Ali poznaš nekega Muellerja?«
»Kaj pa. Nadzornik je pri generalni direkciji. Siten in hud in natančen je kakor sam zlodej.«
»Ta satan me je zasačil spečega. In zdaj naj se sam ovadim na Dunaj. Na, beri! To naj brzojavim. Kako naj si pomagam!
»Hm, brzojaviti moraš na vsak način, takoj ob osmih zjutraj.«
»Oh, oh! Še služno izgubim!« je stokal Plešoprask.
Ttedaj je prišel dobran, seveda brez maske, in vlekel obupanega Plešopraska v restavracijo. Ko se mu je zdelo, da je ubogi grešnik že dosti dolgo gagal v strahu in žalosti, mu je dejal sočutno: »morebiti ti pa vendarle pomagamo. Nadzornik se vrne k nam. Plačaj pet buteljk šamoanjca, pa poprosimo zate. Takoj pride sem.«
»Natakar, šampanjca v led«« je naročil Plešoprask od veselja ves solzen. »Hvala, Dobran, hvala tebi in vsem!«
Dobran je šel in se vrnil zopet preoblečen.
»Je že vse v redu!« je dejal zbeganemu Plešoprasku. »Gospod ekspeditor Dobran je tako lepo prosil za vas, da vam prizanesem ta pot.«
Plešoprask toliko da mu ni poljubil roke. Ko pa se je šampanjec penil v kozarcih, je vrgel nadzornik brado pa plašč od sebe in se pokazal ob gromovitem grohotu tovarišev začudenemu Plešoprasku v pravi podobi. Prevarani stiskač si je jezno molzel brado z obema rokama in kislo gledal okoli sebe, ko je spoznal, kako briljantno so ga posadili lisjaki na dilico.