Plaz usode

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Plaz usode
Pavel Hribar
Izdano: Domovina let. 20, št. 46–53, 1937, let. 21, št. 1–16, 1938.
Viri: dLib 1937 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53.

dLib 1938 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16.

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. POGLAVJE[uredi]

Stisnjena od mogočnega oklepa gorovja ždi ob Savinji Solčava, prijazna vasica z belo cerkvijo. Kakor piščeta okoli koklje se stiskajo okoli nje skromne hiše, le par domov je ponosnih, kakor da bi bili ostalim za vzorec in v opomin, da se naj zgledujejo po njih. Više v planinah kraljujejo na samem mogočne kmetije in ogledujejo preko globokih zasek druga drugo kakor kmečke neveste v naškrobljenih spodnjicah pri darovanju okoli oltarja na tekmovalni dan kmečke oferti — na Velikonočni ponedeljek. Okrog in okrog strmijo v nebo goli velikani Savinjskih gora. Popotnik se čuti med tem skalovjem kakor potopljen v naročje matere zemlje. V tej mogočnosti pa nehote sledi malim dogodkom okoli njega: oglasil se je na gnoju petelin, po parnah kokodajskajo kokoši, nekje za vasjo se derejo koze, ženske pa stojijo v prazničnih oblekah v gručah pred cerkvijo na levi zvonika, na desni pa se pretegujejo mladi fantje in se zamišljeno pomenkujejo možje.

Z zvonika se oglasi veselo pritrkavanje. Velika cerkvena vrata se odprejo na stežaj. Počasi se mota skozi nje nebo, za njim pevci in sivolasi župnik Matija. Moški se pridružijo križenoscu, ženske pa se zgrnejo zadaj za nebom. Veselo plapolajo v soparni solnčni dopoldan rdeča cerkvena bandera. Šentflorjanska nedelja je. Vročim pomladnim dnevom so sledili tedni besnečih neviht, ki so razsajale po gorovju in nametale na Solčavo toliko dežja in toče, kakor da bi hotele človeka in živino, polja in pašnike uničiti. Težko je življenje v Solčavi!

Danes pa je spet nekoliko upanja: temna modrina se spet boči čez vso to revščino in sonce se smeje nad bujnim zelenjem. Iz grap se še kadi soparica in zastira veličastne vršace ter se zbira v debele kape, ki oznanjajo nove nevihte. Iz skrbi in strahu pred njimi in iz trdne vere, da bi se dalo še vse to preteče zlo odvrniti, so priredili Solčavci Florjanovo procesijo. S težkimi koraki in prav tako okorno molitvijo se pomika procesija po vasi. V soncu se leskečejo svetle gasilske čelade. Procesija se vrača nazaj v cerkev, župnik Matija da zadnji blagoslov in ljudje se razhajajo. Tam od koroške plati sem pa se kopičijo oblaki, ki jih žene veter na jug. Vedno temnejši postajajo in zagrnejo sonce. Že se mešajo in pretepajo, trgajo se in zopet družijo. Tam zadaj vseka blisk in zamolkel grom pretrese mogočne skalnate stene. Zdaj vseka tu, zdaj tam ognjena kača izpod neba in že zakrijejo oblaki nebo nad Solčavo. Hribovci so se zatekli pred bližajočo se nevihto v staro Herletovo gostilno. Naročujejo pijačo in jedačo, vendar se ne more razviti dobra volja, kakor je sicer v tej hiši doma ob nedeljah in praznikih. Težka skrb leži na kmečkih obrazih.

»Zdaj nam bo pa še zadnje ostanke stolklo!« vzdihne nekdo tiho predse. Ker vlada v sobi mrtvaška tišina, se čuje ta vzdih kakor glasen krik vseh, ki molčeči gledajo skozi okno, kako je prignal vihar prve deževne kaplje. Udelane delavne roke, ki so še pravkar pobožno sklepale prste, se oprimejo krčevito kozarcev. Kakor tiha kletev leži težak vzduh v sobi.

»Pa s čim smo vse to zaslužili?« vprašuje prejšnji glas v tihoti, ki leži nad vsemi: »No, s čim pa?«

Pritajen glas mu odgovarja iz drugega kota: »Saj smo vendar garali in garali, da bi imeli košček kruha za zimo, pa še procesijo smo napravili ... Pa je vendar udaril Bog po nas!« Težka pest udari ob mizo.

»Da bi te gospod Matija čuli!« krikne nekdo. Nihče ne ve. če je mislil to za šalo ali zares. Prejšnji glas pa vpade uporno kakor ugovor:

»In če bi nas čul gospod Matija!«

»Saj ima prav!« pritrdi nekdo.

Med tem so izginili mogočni vrhovi v temnih oblakih in je zavila Solčavo sredi dneva huda ura. Temo presekavajo bliski drug za drugim ter odmeva grom od skal, da se zemlja trese. Spet se oglasi glas iz temnega kota:

»Prav kakor kletev leži to letos nad nami!«

Izmed zbranih mož v sobi nihče ne ugovarja. Vsi so dvignili ramena, da so zlezle giave prav med pleča. Tako sedijo za mizo, kakor da bi zrasli v les, mrki in tihi. Med besnenjem narave zunaj izgledajo kakor ostanki iz davnih paganskih časov. Sam Bog ve, kaj jim vrta po možganih.

Nihče se ne zgane, samo oči od časa do časa nezaupno obidejo sosede in se spet pogreznejo v žriavico pip, ki rdečkasto tlijo v poltemi. »Pritolči je treba psa!« je zahripal glas iz teme: »Pritolči!« Nekaj opasnega se kuha za temi čeli, da se zdi, kakor da bi te splošne grožnje namenjene nekomu, ki ga vsi poznajo.

Strele orjejo po temnem nebu, grom odmeva od razritih grap, hudourniki derejo med nalivom in točo, kakor da bi bilo treba izruvati še zadnjo bilko na opustošenih njivah.

Divjanje neurja strezne mrke može.

»Z ovsom je že šlo!« zatrepeče potišen glas.

»Če ga bo le za seme še!« se vmeša iz drugega kota zaskubljen glas.

»Če boš plevel sejal, ti ne bo oves kašče razrival,« ugotovi nekdo prav stvarno.

Herle stopi tedaj v sobo in pripomni na to kakor iz daljnih vojnih spominov:

»Prav kakor da bi eksplodiralo sto in sto šrapnelov nad malo gredo, saj so polja zunaj kakor rešeto ... Še travica ne bo zrasla, kaj šele sad!«

»Cepcev nam ne bo treba letos kupovati!« se zareži nekdo izza peči.

»He, vsaka nesreča nosi s seboj tudi srečo!« mu pritrdi Herle.

»Pred procesijo je pa še le bilo; no pa zdaj poglej?«

»Preveč vode, preveč vode je v zemlji, zato je postala kisla!«

»Pa še bo bolj!« pritrjujejo možje.

Težki oblaki so se pregnali na jug in je spet posijalo sonce v zakajeno gostilniško sobo. Obrazi so se zjasnili, da se zdi, kakor, da bi bil pravkar nekdo pripovedoval strahotno bajko. Samo hrumeči hudourniki spominjajo na pravkar minilo resničnost.

Hribovci se odpravljajo počasi domov. Logar, Plesnik in Devetak krenejo po grapi navzgor, Roban in njegova sinova so se vzpeli v hrib, Knez in še drugi »poljanci« so jo pa mahnili ob deroči Savinji navzdolž proti svojim domovom.

Komaj pride prva skupina do Plesnika, pa se začudijo kmeti, ko vidijo pred hišo gručo žensk v živahnem pomenku.

Devetakova Lenika, Logarska Barbka in Plesnikova Francka so bile najbolj glasne. Kakor da jim gre za stavo, jim tečejo jeziki, da bi se ja čimprej iznebile novice. Prav ničesar ne morejo došli možje razbrati iz tega križemkražem, dokler Devetak ne zavre hudournika besed:

»Tak pomirite se vendar in govorite lepo po vrsti! No, kaj se je torej zgodilo?«

»Kaj še ne veste, oče?« je planilo iz njegove Lenike: »Tisto s Potoškim lovcem?!«

»Janezom ...? Kaj pa je z njim?« vpraša Devetak, okoli katerega so se ženske vsule: »Tak povej no že!«

»Janeza, veš, očka, ki je bil že enkrat pri nas, je nekdo davi ustrelil.«

»Kaj ne poveš, Lenika, — Janez je ustreljen?« se čudi oče in naglo odide proti skupini žen, od katerih upa zvedeti kaj več. Prav razburjen je. Otroci tečejo za njim, Barbka ki je doslej molčala, hoče tudi priti do besede:

»Gori pod Potoško zijalko so našli lovca.«

Francka še brž pristavi: »Pa je bil že do kraja mrtev in ves mrzel.«

Dekleta gledajo z razprtimi očmi radovedno može, kaj bodo pač k vsem utemu rekli. Ti se pa le vprašujoče spogledujejo in ne vedo, kako bi si vse to raztolmačili. Ko pridejo do skupine žen, vprašajo še enkrat. Pa stopi iz gruče Devetakova mati:

»Je pač takole: planinci, ki so šli mimo k zijalki, so našli Janeza in so povedali o njem drvarju. Ti so brž obvestili orožnike in govori že vsa dolina o krvavem dogodku.«

In res je vedela vsa dolina. Čeprav je tako razpotegnjena, da hodiš od Logarja pa do Mozirja dobrih deset ur, vender poznajo ljudje drug drugega, kakor bi si bili sosedje. Kar se pripeti, se zve tako naglo kakor, da bi veter ponesel novico do zadnje bajte. Tudi ta grozna novica, ki se je razširila med procesijo je prodrla že do zadnje hiše in povsod govorijo že o njej.

»Prav v sredo čela je dobil Janez krogljo!« ve povedati ženska, ki stoji tik za Devetakovo. Možje, ki so šele sedaj zvedeli novico stojijo vsi otrpli: Mar je umor? ... Odkar ljudje pomnijo, se ni tukaj kaj takega pripetilo. Grozno je, saj gre za čast vse doline kakor tudi vsakega posameznika. Zdaj bo kmalu ta vest v časnikih. Tujci, ki prihajajo prav radi v gornjo Savinjsko dolino, bodo nemara izostali. Kdo bo pač hodil tja, kjer nisi varen življenja. Tako se bo k vsem nesrečam še ta pridružila. Možje okoli Devetaka mislijo bolj na to kakor na mrliča.

Devetak vzdihne globoko kakor, da bi ga mora tlačila.

»Da so Janeza vstrelili?... Kaj ni morda pomota?«

»Kakšna pomota!« se zastavi Devetakovka in povdari še enkrat: »Saj vendar ve vsa dolina.«

Prav posebno se čuje to, pa čeprav drugi niso opazili, vendar je vsa zadeva šla Devetakovim prav posebno k srcu. V očeh Devetakovke se je pojavil migljaj sinu, da naj takoj odide. Devetaku pa so rojile misli po glavi, kako trop splašenih ptic: Zdajci vidi prav jasno pred seboj lovca Janeza. Kakšne tri tedne bo od tega. Takrat je stal fant pred njim in ga vprašal: če bi on, Devetak, ne imel nič proti temu, ko bi se kdaj vzela Janez in njegova Mimika. Rada vidi Mimiko, je rekel Janez in čakal na odgovor.

To vse je v neki zvezi z mrtvecem. Kdo ve, kje vse ga že imajo v gobcih in kako vse to razlagajo. In kdo ve, kaj bi moglo nastati iz tega če bi se zvedelo, da je on, Devetak, lovca odbil, da je ta ves osramočen odšel izpred njega.

Pač ni kar tako, da bi Devetaki jemali v svoj rod vsakogar, posebno pa še ne takega lovca-čuvaja. Devetaki so lahko ponosni na svoj stari rod, ki domu je v Solčavi že od 1520. leta kot svobodnjak tudi v časih najhujše tlake. Prav gotovo je bil ta ponos glavni vzrok, da je Devetak odbil snubca tako osorno. Na vse to misli sedaj, pa čeprav ni vse to v nobeni pravi zvezi z zločinom pod zijalko, se mu vendar zdi kakor, da rase iz vsega tega grozeča senca, katera še pač ne more premeriti. Zdajci pa mu šine v možgane, kako prav čudna je okolnost, da je prišla njegova mati kljub pezi svojih sedmih križev daleč doli z Devetakovine k njemu, da mu pove to usodno vest. In posebno še pri tem vremenu, ko se vrsti naliv za nalivom. Spet upre svoje oči v materin pogled in spet opazi v njem tajen migljaj. Uboga ga in se poslovi od drugih.

»Pa srečno!« pravi prav vsakdanje, da bi ne pokazal pred možmi svojega vznemirjanja. Oni mu odzdravijo: »No, pa srečno!«

Tako gresta mati in sin tiho po cesti prav do grape, kjer se odcepi strma pot na Devetakovino. Dobre pol ure si je treba gristi v kolena, predno prideš domov, zato si je tudi mati nekoliko oddahnila, preden se je začela spenjati v hrib.

»Kaj imate vendar, mati,« vpraša kmet. »Imate kaj na srcu, kar vas teži? Tak povejte no!«

Mati mu pa samo odmaje z glavo: »Kar tako čudne misli imam«, pravi in se ozre okoli sebe. Prav kakor da bi bil kedo, ki bi celo v tej osamljenosti poslušal na njene misli in jih razlagal po svoje.

»Pozneje, ko bova doma,« še pristavi mati in utemelji, ko je sin že pričel lezti v hrib, svoj molk? »Veš Lojz, govorenje pri hoji navkreber močno otrudi človeka«. Sin prikimlje.

Počasi stopata v breg, Devetak spredaj, trdo udarjajoč z okovanimi čevlji na uglajene skale, za njim pa težko sopeč mati. Oba zatopljena v misli. Stara Devetakovka si obriše pot s čela. Zdi se pa, kakor da bi hotela obrisati še več: tiste čudne misli, ki ji kar ne morejo iz glave.

Takrat, ko je Lojz tako na kratko odslovil Potoškega lovca, je oprezno potipala pri Mimiki: »Pa ti ugaja Janez?« Mlada stvarca s komaj devetnajstimi leti se je nasmehnila. Po smrti njene še mlade matere ji je ostala edino pribežališče stara mati, v katero je imela prav otroško zaupanje, zato ji je tudi brez ovinkov razkrila svoje dekliško srce:

»Ne rečem, da Janeza črtim, toda do ljubezni je še daleč.« Pa se je spet nasmehnila: »Saj tudi Logarjevega Cena rada vidim, ljubiti pa bi tudi njega ne mogla.«

Babica se spomni, da je tedaj sama pristavila: »Ti pa vse to prav natanko razločuješ, tMimika. V Mojih časih je bilo to pač drugače: če smo koga arde videle, smo ga mogle tudi ljubiti!« Mimika ji je bila malo prizanesljiva:

»Toda pomislite, to je že petdeset in še več let od tedaj. Danes je pa vse drugače. Rada bi lahko imela tudi še druge. Ljubim pa tako, da bom vedno pri njem, samo enega.« Babica je še pomislila tedaj: Kaj hodi že vse takemu otroku po glavi Pogosto se pripeti, da se nam zdi, da čitamo v duši nekoga kakor v jasnem zrcalu, pa se naenkrat dogodi nekaj, kar bi si nikoli ne mislili.

»Ovbe, ovbe, kako pa je ime tistemu tvojemu izvoljencu, če smem vprašati?« je vprašala Mimiko babica. Ko pa se je dekle še nekaj obotavljalo, kakor da noče ali ne more na dan z besedo, je še pristavila: »Ce že tako dobro razlikuješ, bo treba že zaupati, da si prav izbrala.«

Menda je bila ta beseda o zaupanju prav tista vaba, ki naj Minko pripravi do izpovedi. Da je imela babica prav, so pokazale Mimikine oči, ki so postale svetle in prijazne:

»Ljubim samo Gregorinovega Franceta, babica! Tega pa ne pustim, pa naj si Janez in Cena še toliko pete brusita za menoj. Tako rada imam Franceta.«

Vse to roji Devetakovki po glavi in ji dela srce tako težko, da komaj sope. Lojz stopa počasneje in se ozre nazaj: »Vas tlači strmina, kaj ne? No, pa vendar še gre. Ali naj vam pomagam?« To pravi na ovinku pota, kjer so nalivi razrili pot kakor da bi jo strela raztrgala. Prav ob spolzki skali se je še dalo naprej. Mati mu je podala roko, da ji je pomagal. Ko prispeta na zložnejši kos poti, se ji pljuča sicer oddahnejo, srce pa razsaja venomer, kakor da ji hoče skočiti iz prsi. Pot je zložnejša, zato pač ne more biti to od naporne hoje. Ne, samo nemir in skrbi, kako bi sinu dovolj obzirno dopovedala, da je Gregorinov France zapleten v to strahotno reč in z njim seveda tudi Mimika.

Povedal ji je vso resnico domači prvi hlapec Peter, ki je imel zjutraj opravka v Lučah. Tako je bil razburjen, da skraja kar ni mogel z besedo na dan. Prav trdo ga je morala prijeti, da je govoril, kaj je izvedel, da so Gregorinovega Franceta zaprli kot domnevnega morilca. Pa kaj še to, je pristavil, na lučki orožniški postaji pričakujejo Devetakovo Mimiko, da bo zaslišana. Sreča še, da Lenika ne ve ničesar o vsem tem, sicer bi bila že davno izblebetala. Tako pa visi na širokem očetovem hrbtu kakor velik nahrbtnik. Prav ugaja ji, da jo oče nese. Prsta je vtaknila zadovoljno v usta in se zdaj pa zdaj ozira in nasmiha babici Kako naj pa ji vrača babica smehljaje, ko ji vrta tako huda skrb po možganih. Kako mučna je ta negotovost, kako naj vendar pove sinu in kako bo vse to sprejel.

Najrajši bi začela moliti, da bi Bog skoraj napravil konec temu nesrečnemu dnevu.

Toda kdo ve, kakšne tegobe bodo še prinesli bližnji dnevi.

Kaj se ni Lojz pred letom in dnem pravdal z Gregorinovim očetom zaradi tistega laza. Da, da, in kolikor pozna svojega sina, ve, da ne bo pač nikoli pozabil, da je tedaj pravdo izgubil. Potem pa še njegov, Devetakov, ponos. Kdor je bil kakor Devetaki, odkar pomni dolina, svobodnjak, ki je med najboljšimi kmeti kot deveti bil klican stalno k porotnim zasedanjem, tako da mu je postalo to njegovo opravilo naravnost častno ime, ta ne visi na tem imenu manj kakor na ugledu in bogastvu. Kakor nihče doslej v dolgi vrsti prednikov čuva Lojz ugled Devetakovine. Nič ni ošabnosti, nič domišljavosti v njem, tudi sočuten je celo in pravično dober. Toda na zunaj je zaprt, čeprav tega ne kaže očitno. Kakor imajo vladarske rodovine svojo hišno politiko, tako gledajo Devetaki v svoji ljubezenski politiki bolj na hladen razum kakor na srce. Tako da se že od 1550. leta ni nobeden Devetakovih priženil drugam kakor v novo blagostanje. Tudi nobena izmed hčera ni šla k drugačnim hišam. To je začetek in amen Lojzove vere na Devetakovini.

To vse ve ona, babica, saj je tudi ona v tem zrasla. Če zato pomisli, na bo najstarejša sedanjega Devetakovega rodu vse to pretrgala in se tako rekoč zavrgla — da bo Mimika na šentflorjansko nedeljo sedela v Lučah na klopi pred orožniki kot priča, morda na isti klopi z njim, na katerem je sum umora, potem si pač ne more misliti, kakšen bo konec tega dneva. Groza jo je. O, da bi bilo že konec vsega tega. Koliko previdnosti in pretkanosti bo še treba!

To je vse, kar ji je ostalo jasno v glavi v metežu misli ... Tako stopajo vsi trije naporne pol ure gor do Devetakovine Počasi, korak za korakom …

II. POGLAVJE[uredi]

V tej hudi polovici ure se je tako zgostila zavesa oblakov, da se da komaj slutiti, da je pošastna senca, ki se je pravkar odluščila od temnega, skalnatega ozadja, res Devetakovina? Toda naj sličijo motni obrisi hiše med deževnim nebom in zemljo megleni utvari, vendar sta brez vsakega dvoma resnična Hektorjev lajež, ki seka v uho, in oblastni glas dekle Lize, ki miri preglasnega psa.

To so tudi edini glasovi v meglenem morju, ki valovi nad solčavsko grapo. Iz neba planejo najprej prameni močnih pljuskov, potem pa počne enakomeren naliv.

Preden še stopi zasopla trojica v hišo, kjer jih že čaka pes, mahljajoč z repom in priklanjajoč se k tlom z vsem sprednjim koncem, prerjove trušč naliva nov grom. Poldne utone spet v temno noč, ki jo trgajo bleščeči ognjeni jeziki. Ti dvigajo zemljo, dolino in gore v ostro svetlino in jih mečejo nazaj v noč, ki je še bolj grozeča zaradi prejšnje močne svetline.

»Človek bi dejal, da menda kar ne bo konca vsega tega,« pravi Devetak. »Če bo dalje pri tem ostalo, vrag vedi, kaj se bo še skotilo iz tega, mati.«

»Kaj se pa naj posebnega?« vpraša ona, ne iz radovednosti, kaj bo odgovoril, ampak kar tako tjavendan, da bi se izbegnila tolpi misli, ki jo preganjajo kakor sestradani psi upehano divjačino.

»Mar še nisi čula, da je začel gori v mahovi steni izvirati studenec? ... Eden izmed pastirjev je prišel včeraj s to novico. Pritajena voda, ki je nihče ni doslej videl, pada visoko dol za grebino nad nami.. Čujte mati, za našo grebino!«

Z desnico pokaže skozi okno gor v valoveče oblake. Kar nič se ne da videti, le naliv hrumi dalje, kakor da je nebo odprlo vse svoje zapornice.

»Da, da!« pravi mati spet kar tako in ukaže Leniki, naj prinese Liza kosilo. »Kaj ne bi jedla Lenika z Lizo kar v kuhinji?« pravi še mimogrede. Lojz jo začudeno pogleda, ona pa se obrne proti njemu.

»Veš, nekaj ti imam povedati.« Devetak je prikimal. Med tem je prinesla Liza kosilo na mizo. Mati in sin sta sedla za mizo in v kratkih požirkih srebala juho.

»Zaradi Gregorinovega misliš, kaj ne?« je menil Lojz ne dvignivši pogleda iznad krožnika.

»Prav zaradi njega!« pritrdi mati. »Ta strašna reč z njim! Najhujše pa je še da so našli nedaleč od trupla puško, iz katere je bila sprožena smrtna krogla. V kopitu je vrezano G. F., tako da imajo zdaj na sumu Gregorinovega Franceta ... Že sedi pri lučkih orožnikih.«

»Gregorinov France? ... Kaj nisi že nekoč o njem govorila?« vprašuje Lojz in nestrpno čaka odgovora.

»Kakopak! Tedaj, ko si odslovil Potoškega lovca ...« pravi starka. Ne dvigne oči in porine na stran krožnik.

»Saj res! ... Da bo treba najti moža Mimiki, sva govorila, kaj ne?« reče Devetak in seže po mesu, kakor da mu ni mnogo mar vse to; vendar pa so se spet zbudile v njem vse skrbi, ki so ga bile zajele spodaj v dolini. Med hojo navkreber je začas pozabil nanje, zdaj v tem trenutku pa stojijo pred njim bolj žive ko kdaj prej:

»Potoški lovec ... moja zavrnitev ... Grogorinov... Mimika!... Da bi le kdo našega Devetakovega imena ne spravljal v zvezo z vsem tem!«

»Saj to je tisto!« pristavi mati globoko vzdihnivši.

Kakor strahotna pretnja stoji ta misel sredi sobe. Devetak se je brani ter se trdo nasmehne.«

»Kako pa naj se vse to skupaj sčredi?« 

Vendar: mar ni Mimika že skoraj tri tedne pri svoji sestri Petrinki v Lučah. Kako blizu je od tam do Strmca, kjer je Gregorinova domačija. Potoški lovec in nazarski logar sta oba tam nastavljena ... Vse to se je tako tesno strnilo v Devetakovi glavi, kakor da res spada skupaj.

»Lahko si misliš, kaj se je moglo vse pripetiti v teh treh tednih. Mar ne?« vpraša ein. Mati skomigne z ramami.

»Prav zato, ker se nič ne ve in je vse mogoče, sodim, da bi stopil po kosilu in pogledal, kaj je prav za prav.«

Sinu se zdajci zazdi mati tako oprezna, ovinkasta. Sunkovito pogleda mater:

»Mar je zares kaj bilo med Mimiko in Gregorinovim fantom? ... Ali celo s Potoškim lovcem?«

V tej mučni negotovosti si želi odgovora »Ne!«, toda mati le malce dvigne levo ramo, kar lahko marsikaj pomeni:

»Vem le, da je dekle Potoškega rado videlo, v Gregorinovega pa je bilo do ušes zatreskano... Prav zaradi tega sem vendar tedaj govorila s teboj!«

To zveni kakor prikrit očitek in se sin kar ne more pred seboj opravičiti, ker se je pač res premalo brigal za to.

Ti moj ljubi Bog: kmet ima polne roke dela in glavo polno skrbi, da kar ne ve, kaj bo, če se vreme ne obrne na bolje. Zato pač ne more biti za take reči odgovoren, ker so mu njive, travniki in živina važnejši, kakor takšne neumne dekliške marnje. Tako tudi on misli!

Toda ta samoopravičba kar ne zaleže kaj prida. Najsi se še ta, ki se s ponosom imenuje Devetak, s pametjo prepričuje, da ima prav, tem glasneje vpije v njem drug glas in ga obtožuje trdo in prepričevalno:

»Človek je, tvoja Mimika, lastno tvoje meso in kri, zato ti mora biti pač več kakor tvoja imovina, ki jo morejo uničiti dež, toča, vihar in ogenj! ... Kaj so mrtve reči nasproti človeku!«

Devetakova kri se pa ne pusti kar tako pripraviti k molku, temveč se upre proti tej obtožbi: »Če je Devetakova, potem mora postaviti ime in dom, na katerega je priraslo ime, najvišje! Kakor on je tudi Mimika vklenjena v krvno verigo prednikov. Pred tem ni nikakšnega ,če' nobenega ,ampak', temveč le edini neizprosni ,moraš"!«

Prav tukaj se dotikata zemlja in kri; polje in hiša in ime; to vse pa z mrtvimi, ki živijo naprej v živečih! Živi stojijo kot vez med bivšimi in bodočimi. Devetak biti, se pravi, služiti Devetakovini.

Devetak sicer ne more po besedi tako reči, čuti pa vse to nujno v sebi in sodi: tudi Mimika bi ne smela nositi kaj drugega v sebi.

Sam v sebi je torej pripravljen vreči ne več nase, temveč na Mimiko krivdo, če bi se zapletlo Devetakovo ime v to strahotno zadevo. Zadovoljen pa vendar ni s to odločitvijo. V metežu misli in čuvstev se dvigne od mize in se napravlja.

»Do Herleta stopim, tam pa zajašem kolo in bom kmalu v Lučah.« Pogleda skozi okno:

»Vražje vreme! ... Če vzamem pelerino, pa že pojde. Na vsak način moram izvedeti, kako je z vso to zadevo!«

Pri teh besedah se spusti v naliv. Mati stoji med vrati in gleda za njim, kako utone v megli, kakor da bi ga požrla.

Še nikoli ni bil Devetak tako naglo v dolini. Saj zdelo se mu je tako, ko ni čutil nevihte, ni videl švigajočih bliskov, ni čul rjovenja groma, ki je stresal planine. Ves zakopan v misli se je znašel v veži Herletove gostilne. Sprva so ga čudno gledali, ko je vprašal po svojem kolesu, ki ga je imel tam hranjenega, kmalu pa so uganili, kaj in kam ga žene.

Dež lije, kakor da bi ga izlivali iz ogromnih kadi, brez prestanka sekajo bliski v mračno popoldne. Devetak podi kolo, da se mu zdi, kakor da se pomika cesta pod njim nazaj. Samo za trenutek se razgrnejo pod kolesom mlake in spet planejo nazaj. Plotovi, ovinki in hiše bežijo mimo njega, nizko viseča veja ga mokro oplazi po obrazu. Toda kaj mu je vse to mar, saj je vse to tako brez pomena.

Samo naprej! ... Samo naprej! vpije v njem. Bridke misli ga bičajo: Le hitreje! ... Le hitreje!

Ko tako divja po cesti, ni nič več prejšnjega Devetakovega ponosa v njem. Le človek je še. Oče, ki misli na svojega otroka, zaradi katerega je ves v skrbeh.

Da bi se le Mimiki kaj ne bilo pripetilo.

Na kaj in kako niti ne misli. Saj se pa tudi ne da nič preudariti, ko je vse tako majavo in nestalno v njem: neoblikovan strah, da se je nemara kaj pripetilo ... Ti moj ljubi Bog, samo tega ne!

Savinja je iz pohlevne rečice narasla v rjavo, deročo reko, ki vali s seboj kamenje, hlode in drevesa, ki butajo s strahotno močjo ob koze mostov, da ječijo in se majejo, kakor da bi zdaj pa zdaj odpovedale pod pritiskom besnečih valov. Devetak divja naprej in menda ne vidi in ne sliši vsega tega.

Šele ko je sredi Luč, se predrami kakor iz morečih sanj. Tu stojijo pod širokimi pristreški radovedneži kljub dežju, da bi jim kaj tega ne ušlo, kar se zdaj dogaja. Vsi poznajo Devetaka in vedo, kdo je. Toda nekaj malenkostnega tiči v ljudeh: vsi že vedo, da je Mimika na orožniški postaji, kjer jo zaslišujejo. Vsi vedo več, kakor ve oče. Le videti hočejo, kako se bo zvijal ponosni Devetak v kleščah usode, ki jih stiska okoli njega umor pod Olševo.

Devetak občuti nizkost teh pričakovanj, zato je ves neizprosen. Ne ozre se ne na levo ne na desno. Kakor sveča sedi pokoncu na kolesu in vozi skozi obljudene ulice, kakor da je on gospodar nad vso to revščino. V srcu pa je poln nemira in skrbi. Le dobro, da se to na zunaj ne vidi.


III. POGLAVJE[uredi]

Orožniška postaja, ki ji zapoveduje plečati narednik Gorjup, je nastanjena v prizidku hotela Radohe. Najemnica hotela, rejena ženska, zato nekam počasna, toda toliko bolj živahnih oči, ki takoj zapazijo prazen kozarec in berejo gostom želje z lica, ta je prav zadovoljna z današnjim dnem: nikoli prej — tudi ob proščenjih ne — ni bilo v gostilniških prostorih toliko ljudi. Komur ni bilo žal dati za radovednost desetice, kdor ni hotel čakati oštrofotan od dežja pod pristreški hiš, ta se je oglasil v gostilni. Vse napeto čaka, kaj bo dognala preiskava. Gostilničarka se veselo muza, ko si dela lep denar iz nesreče drugih. Zdajci vrže bežen pogled skozi rosno okno in vidi Devetaka na kolesu Takoj opozori goste na to novo pojavo. Vseh vratovi se stegnejo, vse hoče videti, vse vstaja in pritiska lica na šipe.

Devetak skoči s kolesa, ga prisloni k zidu in stopi na prag orožniške postaje. Težka vrata zaječijo v nenamazanih tečajih. Devetaku se zazdi, da čuje jokati svojo Mimiko, tako so vsega zajele misli na usodo njegovega otroka. Globoko v srcu še vedno tli skrivna želja, da bi ona ne imela nobene zveze z vsem tem. Vse okolnosti pa kažejo, da mora biti hčerka vendar zapletena v to strašno zadevo.

V teh upih in dvomih potrka na vrata pisarne in vstopi. Dobro se je obvladal, da je ves pokončen in ponosen, čeprav je na prvi pogled videl, da sedi Mimika na klopi ob zadnji steni pisarne, na drugem koncu klopi pa sedi Gregorinov France. Samo za trenutek vztrepetajo pri tem pogledu njegove roke: zla slutnja se je uresničila! Z roko potegne po podbojih, kakor da išče opore. Zdajci pa se zbudi spet Devetak v njem in zravnan gre proti mizi. za katero sedita poleg Gorjupa še dva gospoda od gornjegrajskega sodišča. Oba sta znana lovca, kakor so pač sodni uradniki po teh zapuščenih krajih, zato se zdita tudi bolj domača. To daje tudi Devetaku pogum.

Gospod v sredini za mizo ga vljudno vpraša, kaj želi. Ali je morda povabljen za pričo.

»Lojz Devetak sem z Devetakove planine nad Solčavo,« odgovori ta s precej trdnim glasom, narednik Gorjup, ki ga seveda pozna, to tudi potrdi.

»In kaj želite?« vpraša vljudno Gornjegrajčan.

»Z Mimiko bi rad nekaj govoril!«

»Prav za prav bi ne smeli tega dovoliti,« pravi drugi Gornjegrajčan.

»Morda bi kaj pripomoglo k razjasnitvi zadeve?« pomisli na glas gospod v sredini, toda doda brž z obžalovanjem:

»Žal nam je, da se vlači v to reč ugledno Devetakovo ime ... Toda . ..,« skomigne z rameni, da pač ne more drugače.

»Kar mora biti, pač mara biti!« de Devetak. Nato je tudi drugi gospod popustljivejši: »Doslej je tako daleč, da je Gregorin priznal, da je puška res njegova. Priznava tudi, da je streljal iz nje. Strel je bil po njegovem namenjen srnjaku, ne pa Potoškemu, ki ga komaj površno pozna.«

V Devetaku zbudijo te besede spet iskro nade: »Če je tako, pa kar ne vidim, kaj ima Mimika tukaj opraviti! Razen če spravlja preiskava Potoškega in Gregorinovega v zvezo z Mimiko?«

»Saj to je tisto, Devetak,« odvrne gospod v sredini.

»Če je bilo zares kaj med dekletom in obema tema,« se zastavi Devetak, »potem je to povsem zasebna zadeva ... In ta ne spada pred sodišče, temveč med štiri stene moje hiše, kjer sem jaz gospod!«

Mučna tišina nastopi, da se čuje brnenje muh in tiktakanje žepne ure, ki jo je položil sodnik na rjavo mizo. V naglih sekundah hiti naprej in meri s svojimi kazalci človeško usodo.

»Oprostite vendar!« ugovarja sodnik. »Tako preprosta pa vendar ni vsa ta zadeva. Vi, Devetak, pač gledate vse to s svojimi očmi. Na eni strani taji Gregorin krivdo, na drugi pa izpoveduje vaša hči, da on ne more biti kriv.«

»Da vaša hči z zločinom samim nima opravka, nam je vsem jasno,« se vmeša sodnikov pomočnik ... »Toda, če ni Gregorin po soglasni izjavi obeh morilec in celo biti ne more, potem morata oba to pač dokazati. Ste razumeli, Devetak?«

Devetak prikima, sodnik pa povzame spet besedo: »Potemtakem moramo vendar razjasniti vse to. Kaj ne?! Za vsako ceno moramo pač poiskati vzroke in nagibe, ki naj dokažejo fantovo nedolžnost ali pa krivdo.«

Devetak stoji ves zamišljen in preudarjajoč. Takšnim tehtnim besedam se ne more upirati. Preveč pravičen je. Saj tudi spozna* va, da ne bo mogel brez nadaljnega vzeti Mimike s seboj domov in urediti vso zadevo med štirimi stenami. Zato pritrjevalno prikima k tem besedam.

»Vaši hčerki pritiče važna naloga,« pravi sodnik, »da z eno samo besedico razjasni vso zagonetko. Naravno ji ni treba pri tem izpovedati ničesar, kar bi njo samo obremenjavalo ali jo celo še bolj zapletlo v nesrečno zadevo.«

Devetak premišlja nekaj časa, nato pa kakor sam zase izpregovori:

»Potemtakem je potreben, kakor se že temu reče, alibi za Gregorinovega ... In če torej on ni morilec in po Mimikinem biti ne more, potem bi moralo pač dekle povedati, kje je prav za prav bil sinočnjo noč!« Bežno pogleda proti hčeri: roke je sklenila na krilu in si jih ogleduje.

»Prav tako, prav tako!« zakličeta oba gospoda pri mizi hkratu: »To je prav tisto, Devetak!«

V Devetakovem srcu se zbudi pod pritajeno skrbjo nada, ki šine kakor drobcen svetel žarek preko njegovega od sonca in burje razoranega obraza. Nekaj korakov napravi proti Mimiki:

»Povej, dekle, da nimaš kar nobenega opravka z vso to rečjo! Naj se že enkrat neha vse to! Pomagaj vendar gospodom, da se pokaže resnica! Tebi bo to pač lahko!«

To ne zveni več kakor prošnja, to je že moledovanje. Ves ponižan stoji pred dekletom oče; nič več Devetakovega ni na njem. Govori le še zadržana ljubezen človeka, ki ga mučijo skrbi.

Ta proseči glas pretrese Mimiko, ki sedi vase zatopljena; solze ji tečejo po bledih licih. Najrajši bi vstala in položila svojo trudno glavo na očetove prsi. Toda, ne — zakrije si obraz z rokami in tiho joče, ne reče pa besedice.

Devetak še bolj sili v njo ves v skrbi in strahu. Dvigne jo s klopi k sebi in spet prosjači: »Reci, Mimika, da ni vse to nič! ... Da nimaš ti nobenega opravka z vsem tem... Če je fant res nedolžen, dokaži! ... Povej, kje je bil!« Ko pa hči trdovratno molči in joče, se posveti v njegovi glavi zla slutnja: »Kaj je bil pri tebi? ... Ti pri njem?«

Kakor krik so padle zadnje besede.

»Saj vendar ne morem povedati, oče!« prosjači dekliški glas razjarjenega očeta! »Ne hudujte se zato na mene ... Toda kako naj povem tu pred ljudmi, pred Francetom, pred vsemi! . . . Joj, kaj ne razumete tega? ... Pomislite vendar, oče!«

Zdajci se hoče zares proseče okleniti očeta, toda zgrabi v praznino. Oče se je opotekel nazaj in stoji sredi sobe s krvavo zalitimi očmi kakor divja zver, ki se pripravlja na napad. Zdajci se vrže bliskovito proti Gregorinovemu:

»Ti pes ti! ... Ti podlež ti!«

Narednik Gorjup skoči naglo k njima, da bi preprečil novo nasilje, toda Devetak je močan. Kar odbliskne orožnika, da odleti v kot.

»To vendar ne gre, kaj takega ne gre! Mi vas bomo za to kaznovali, Devetak,« vpijeta drug čez drugega Gornjegrajčana. Devetak pa, kakor da nikogar ne sliši. Zažene se naprej proti Gregorinovemu.

Prav nič drugega ne ve ta, kakor da mora braniti sebe in dekle pred besnostjo skoro brezumnega človeka. Zato se postavi pred Mimiko in zgrabi očeta, ki se zaleti vanj z dvignjenimi pestmi, čvrsto v zapestju in ga na vso moč oklene z žilavimi prsti. Tudi v njem vzplamti jeza, kakor pijanost krvi zagori v njem želja, da bi do kraja pobil Devetaka.

Tedaj pa se strežne. Obupujoč dekliški glas, iz katerega zveni strah, lebdi nad spoprijetima:

»Za božjo voljo, France, saj so moj oče!«

Ves poln groze je ta glas, da spusti Gregorinov zdajci očeta iz klešč svojih rok. S prizanesljivo kretnjo potisne Devetaka na bližni stol:

»Zahvalite se Mimiki, da se ni huje izteklo, Devetak! ... Kakor zase se pobegnem tudi za Mimiko! ... Tako! ... Da boste za drugič vedeli!«

Bliskovito se je vse to odigralo. Hudo je razburilo vse navzočne. Devetak piha, v njegovih očeh plamti sovraštvo. Glasovi uradnikov hitijo drug čez drugega. — Tedaj pa dvigne France kakor v pomirjenje roko:

»Kakor zares sem nedolžen, tako zares nima Mimika s to krvavo rečjo pod Olšavo ničesar opraviti!« Nihče ni terjal od njega prisege, toda Gregorinov dvigne tri prste: »Prisežem na to!«

Kar se je pravkar pripetilo, je še bolj razburilo Mimiko. Zdajci vstane in zakliče na ves glas: »Potem prisežem tudi jaz, da on pač ne more biti, gospodje!« Bleda stoji pred mizo.

Sodnika se spogledata, narednik Gorjup pa pohrkne. Če se uradne osebe spogledajo in si pohrknejo, se to pravi, da že vedo, kako je z zadevo.

Devetak sedi še vedno ves sključen na stolu in strmi predse, kakor da so mu vzeli zadnje, kar je imel na svetu. Njegova potrtost že hoče zbuditi v strogih možeh sočutje in obžalovanje, da morajo še nadalje izpraševati. Toda kar mora biti, mora biti!

»Če že vi, Devetakova Marija, na to prisegate, potem je vaša dolžnost, da to prisego podkrepite. Kakor nam je tudi glede na Devetakovo ime hudo, povedati nam morate, zakaj ne more biti France krivec ... Za obdolženca zavisi vse od tega .. Njegova usoda je tako rekoč v vaših rokah, Devetakova.«

Mimika je v stiski kakor neusmiljeno preganjana zver. Ozira se k očetu, k Francetu, tja k možem! Na fantu obvisijo njene oči najdalje in tako nežno, kakor da bi ga ne mogle nikdar več spustiti. Spet stopi naprej k mizi:

»France je bil pri meni!«

»Tako? ... In na to prisežete, Marija Devetakova?«, vpraša počasi besedo za, besedo poudarjajoč sodnik. »Dobro preudarite!« 

»Prisegam!« ponovi dekle, stopi k Francetu in položi svojo roko v njegovo.

»Tako, vi ste že opravili!« pravi prijazno sodnik. »Lahko greste!« 

Ko pa dekle le drži tako čvrsto fantovo roko, kakor da bi moral biti ž njo tudi on izpuščen, ji še povedo:

»Gregorin ostane začasno še pritvorjen. Mnogo tega je še, kar bi mi še radi vedeli.«

Tako je torej, pomisli Mimika, jaz sem prosta, toda kaj bo s Francetom, ne ve živ človek. Ta negotovost ji povzroča nove bolečine in novo skrb, iz katere ne najde izhoda. Morda ga bodo sploh tukaj obdržali, ji plane nagla misel v možgane. Zdajci se vrže z obema rokama okoli njegovega vratu, da jo mora France prijeti.

France!... France!... vpije iz nje srčna bolečina.

»Pusti, pusti Mimika!... Saj bo in mora biti spet vse dobro!«

»Da bi bil le kmalu spet pri meni, France!« mu šepeče v uho. Zdaj Gorup spet pohrkne, se dvigne in jo prosi, naj se loči od Franceta.

Obotavljaje izpusti Franceta iz objema in se bolj opoteče k vratom, kakor gre, zakaj hudo žalostno je njeno srce ...

Mimo očeta mora, ki sedi še vedno skrušen. Vidi njegovo bolest in bi mu tako rada samo enkrat pogledala v oči ... Ne, samo po rokah bi ga pobožala ali pa mu šla prav lahko z roko preko pleč. Le prav narahlo.

Zdajci pa jo obide huda bojazen pred to mrko pisarno, pred možmi, pred Francetom in tudi pred očetom. Ne, rajši ga bo zunaj počakala. Tam se mu bo postavila na pot, da jo bo moral pogledati in vsaj besedico izpregovoriti z njo. Da, tako bo napravila. Kos poti pojde naprej proti domu, da se odtegne radovednežem zunaj. Da bosta sama med seboj. Vse to premisli v kratkem trenutku, gre mimo očeta in zapre tiho vrata za seboj. Skozi množico ljudi, ki se razgrne pred njo, gre kakor v sanjah in stopa po cesti proti domu. Čez čas se okrene. Vidi, da je že prišla ljudem izpred oči, umeri korak, obstoji in čaka.

Dež lije brez prestanka iz nizkih oblakov, ki segajo prav na cesto. V njih stoji Mimika in čaka. Zdajci zasliši za seboj štropot kolesa po razmočeni cesti, ko meče mlake iz kolodrižev. Vedno bliže in bliže prihaja in — švigne mimo njenih široko razprostrtih rok ... Mimika bi najrajši zakričala za njim: »Oče, oče! ...« Toda ta ne vidi nič, ne sliši nič.

Dekle se nasloni z rokami na deblo drevesa ob cesti in pritisne objokano lice na mokro, rjavo skorjo...

IV. POGLAVJE[uredi]

Kaj drugega ji preostaja? Ali naj teče za kolesom? Ali naj celo po tej odklonitvi išče poti nazaj na Devetakovino? Mar naj stopi tja pred očeta in ga prosi ter moleduje, naj ji odpusti pregreho, ki jo v svojem srcu nikakor ne more priznati za krivdo? Vsega tega nikakor ne more! Da pa se je nekdo peljal mimo njenih rok, ki so ga hotele objeti, to zbudi v njej nekaj, kar povsem sliči kljubovalnosti in celo odpornosti. Mimika Devetakova se obrne nazaj po cesti. K teti Petrinki se vrne. Kaj drugega ji pač ne preostaja. Toda težki in izmučeni so njeni koraki.

Devetak pa se vozi proti domu. Vse je razburjeno v njem kakor okoli njega, saj divja nevihta z nezmanjšano silo dalje. V Devetakovem srcu razsaja metež misli in čustev, nemara še hujši kakor nevihta.

Ne glede na zločin sam, pa najsi tudi verjame v Gregorinovo nedolžnost, mu eno ne more iz glave: Mimikina izpoved, da je bil France pri njej. Kar nepojmljivo mu je, da je moglo dekle kaj takega sploh z jasnimi besedami povedati. Kdo bi se ne bil pri tem od sramu pogreznil v zemljo? Ne, tega ne more razumeti.

Devetaki so bili vedno zapovedovalci, ki niso trpeli nobenega ugovora. Tako je bilo in nič drugače, odkar gre ustno sporočilo. Nikoli ni še nihče izmed njih po svoji volji plesal izven starega reda. Tako ukoreninjeno je vse na Devetakovini.

Zdaj pa doživi na sebi, da se dvigne takale mlada stvar ne le zoper njega, očeta, temveč zoper vse dosedanje navade. Kako je mogoče sploh razumeti, da se spozabita njegovo lastno meso in kri kar tako z nekom. Ne, tega ne more doumeti. Tako ravna le, kdor je tudi po svoji notranjosti povsem tuj človek. Toda odkod vse to? Od moških mar, ki so bili nagli in mogočni doma in na vojnah. Od teh pač ne more imeti tega. O ženskah ne ve mnogo ustno sporočilo. Le eno je znano, da so verno služile svojim gospodarjem na Devetakovini, rodile otroke in vzgojile iz njih prave Devetake. Zdaj se pa izneveri na vsem lepem ena izmed teh, Mimika, njegova ljubljenka — to si mora priznati — kar na lepem vsemu temu. Vleže se k nekomu v posteljo, vzame čast vsem prednikom in sami sebi. Le zato, ker ji razsaja mlada kri in ker je ta moški fant od fare! Ne, tega ne bo Devetak nikoli razumel.

Mimika se je prav za prav sama izključila iz Devetakovega rodu: Tujka je! Tujca pa vendar ne bo trpel v svoji hiši on, Devetak. Zato se pelje mimo njenih široko razprostrtih rok. Ta bi bila lepa, da bi nazadnje še učakal, da mu prinesejo pozreta v hišo. In morda, bi se celo takle berač, kakor je Gregorinov, rad šopiril v njegovem domu.

Dežuje še kar venomer, Devetak pa podi kolo, kakor da je najlepši dan. Zdajci mu stopi pred oči slika Mimike in zaskrbi ga: Kje neki je v tem neurju? Ali je že pri Petrinki ali morda še čaka pred hotelom? ... Eh, če še čaka, tako ne čaka nanj, temveč na fanta!

Kakor da je s tem vse uredil, prične Devetak bolj polagoma voziti.

   * 

Mimike še ni pri teti, tudi pred »Radoho« ne čaka, temveč počasi stopa po samotni cesti, saj ne nosi s seboj nič lažjo butaro misli kakor njen oče na drugem koncu ceste. Mar je sploh kaj slabega storila? Morda v očetovih očeh, v svojih lastnih gotovo ne. Ni bila zaman štiri leta v gospodinjski šoli v Mariboru. Ta ji je dala toliko znanja in razodetij novega časa, da si je pač morala poiskati in tudi najti lastno pot. Prav mirno in jasno sodi Mimika o vsem tem, kar je prišlo čez njo.

Pa čeprav letos nima še niti dvajset let, je za njo že povsem jasno: slabše, grše, bolj grešno in ponižujoče je, če vzameš moškega ... ker je tak očetov ukaz ali ker ima moški ali ona sama denar, ki odločuje.

Vsega tega ona ne more razumeti, saj je vendar računanje nekaj povsem različnega od čustva, ki naj tukaj odloča. V ljubezni se živi tudi s siromaščino in skrbmi.

Prav brez vsakega računa seveda tudi ne gre, si prizna, toda to računanje vpraša: ,Kaj ga ljubiš tako, da ne moreš živeti brez njega?' ... In če odgovori: ,Da, tako ga ljubim,' šele začne pravo računanje. Toda nikakor ne s premoženjem,' temveč z vprašanjem: ,Boš li potrpežljivo prenašal z menoj vse skrbi zaradi te ljubezni?' Če se dva tako sprašujeta in prideta do poštenega zaključka: ,Nočem te nikoli zapustiti,' tedaj šele držijo računi.

Mimika se spomni začetka svoje ljubezni.

Bila je nekoč nekaj dni na obisku pri teti Petrinki. Pred leso je obstal, ko je teta baš kopala za hišo krompir, Gregorinov France in se mladeniško nasmehnil:

»Les naj bi odložil tukaj. Če matere Petrinke ni doma, mar naj vseeno odložim? ... Kdo mi bo pa potrdil vožnjo?« V njegovem smehljaju leži kljub vsej odkritosti nekaj previdnosti, ki Mimiki ugaja. »Morda je ona tetina dekla in ji je Petrinka morda zaradi tega kaj naročila?«

Mimika skraja ne ve, ali naj se smeji zaradi te previdnosti, ali pa zaradi njegovega načina govorjenja. Solčavski fantje namreč niso preveč gostobesedni. Vsemu temu se nasmehne, posebno še začudenim Francetovim očem in šopu črnih las, ki se mu usipajo na ogorelo čelo.

Zasmeje se ona, zasmeje se France.

»Nisem tetina dekla,« mu pravi. »Devetakova Mimika sem z Devetakove planine nad Solčavo ... Zdi se mi pa, da te bolje poznam: Kaj nisi France, sin Gregorinovega žagarja?«

Mimika se muza njegovi zadregi in brblja dalje iz svojih spominov na šolska leta: »Se še spominjaš učitelja Migliča? Devet sem jih štela tedaj, ti pa si moral biti že skoro štirinajst. Tedaj si bil najbolj neugnan fantič, pa tudi najmočnejši si bil ... Dolgo je že od tega.«

Gregorinov France se veselo zasmeje: »Vse to še veš? Tudi danes sem še najmočnejši v vsej dolini. Divji pa nisem nič več! Veš, vse to mine, če mora človek tako parati.« Prav resno pravi to in še pristavi tiše: »Za ta majhen kos kruha in nekaj grošev!« Na te nenadne resne besede je postala tudi Mimika bolj tiha in zamišljena. Iz samega sočutja vpraša:

»Kaj vam gre tako slabo doma v mlinu?«

»Slabo ni beseda za to!« odgovori France, se nasloni z lakti na plot ter se zamisli. Počasi gredo njegove oči preko cvetočih gred in obstanejo kakor ujete v Mimikinih očeh.

Preden pa si je na jasnem o Francetovih besedah, kar nehote prime trdo, delavno Francetovo roko. To jo tako zmede, da odbrzi v hišo, kakor bi jo kdo poklical.

France ne ve, kako se mu je to pripetilo, ter gleda za njo, ko je že davno zaloputnila vrata za seboj. Ogleduje svojo roko, kakor bi se bil zgodil čudež. Nato se nasmehne, da zgine z njegovih lic vsa resnost. Prične žvižgati predse pesmico in jo žvižga kar naprej, ko že zmetava težka bruna.

Tako glasna je ta pesmica, da jo čuje Mimika v kuhinjo, kakor tudi grmenje padajočih brun, ki prodira do nje, da šteje zraven, čeprav pazi na kuho. Tedaj vstopi teta.

»Saj je trideset in še več brun! Zakaj vam bo pa toliko lesa? Fant kar menda ne misli nehati.«

Teta ji pojasni, da bo dvignila kolarnico, da bo zgoraj prostora za seno. Nato pomeša teta sama po loncih. Ta čas stopi Mimika v sobo, češ da bo pogledala, kako je z lesom!

Seveda se ozira za Francetom skrita za zastorom. Tako dobro vidi, da bi mogla potem, ko je Gregorinov že odpenjal prazen voz, kar narisati trde mišice in kite od sonca ožganih rok.

Še pozno potem, ko je že zatonil večer v noč in je mesec sijal med bleščečimi zvezdami, je stala pred njo ta podoba in se ni hotela umakniti, ko se je razpravljala, smuknila pod odejo in upihnila luč. Tiho hrepenenje jo je obšlo.

Proti vsemu temu pomaga samo tiha molitev, pomisli Mimika. Ko pa se spusti zgodnje jutro s planin v dolino in se leskečejo vrhovi v zlati jutrni zarji, stoji spet pred njo, zagorela slika in se ji nasmiha.

Tega dne je tudi bilo, ko je povedala teta Petrinka, da je stari Gregorin dobil pred leti hudo tožbo z Devetakom in da je Gregorin začel pred tremi leti, ko mu je umrla žena, pijančevati ... Kar je ostalo še Gregorinovega mlina, to drži sam France pokoncu. Zadnji leže spat, prvi vstaja. Ko drugi zalezujejo dekleta, mora on garati in garati. Pray zaradi tega mu je tudi ona, Petrinka, naročila, naj ji preskrbi les.

»Če bi ta dobil pripravno ženo, ki bi mu prinesla nekaj denarja, bi že potegnil voz iz blata. Takšen je France,« pravi Petrinka. »Toda moj Bog, katera se bo pa obesila na tega siromaka? ... Seveda kar tako norijo za njim dekleta.«

Mimike se sicer vse to prav nič ne tiče, vendar pa občuti pri teh tetinih namigavanjih hudo neugodje, ki ji gre kakor mravljinci po koži.

»Kaj nima nobenega dekleta?« vpraša kar tako mimogrede in jo obide neznana radost, ko ji teta odgovori:

»Kakšne takšne seveda ne!« Besedo ,takšne' tako zategne, da se Mimika dvakrat razveseli zaradi tega.

Pri popravku v hlevu, pri posnemanju mleka in pri umetanju masla prepeva in se smeji dekle samo pri sebi. Teta jo začudena vprašuje, kaj jo je naenkrat prijelo.

»Sem pač vesela, teta!« odgovori Mimika.

Ko nadalje pinji smetano, pa vpraša teto kar naravnost:

»Zakaj bi takšen priden fant nobene ne našel, ki bi kaj priložila, da bi se tam spet obrnilo na bolje?«

»Kar sebe vprašaj!« ji odvrne teta že skoraj malce nejevoljno. Mimika pinji nagleje:

»Ti moj ljubi Bog, prav lahko si predstavljam, da bi ga jaz sama vzljubila. Zakaj bi neki morala biti ljubezen vedno zvezana z denarjem! To vse skupaj po mojem mnenju ni važno, temveč je treba pred vsem tiste notranje ljubezni, ki napravi dom prijeten in vesel, čeprav je siromašen.« Pri teh besedah se teta vsa strese, dvigne roke, kakor da bi se nečesa branila:

»Da bi te zdaj čul oče, ta bi gledal, kakšnih neumnosti si se navzela v mestnih šolah!... Kako sploh more Devetakova hči kaj takega blebetati!«

Mimiki pa ni kar nič mar ta očitajoča tetina beseda, temveč pinji naprej smetano, se smehlja in si tiho prepeva. Potem pa se ozre proti teti:

»Oče? Oče! O ti moj Bog ti!«

Tudi sama ne jemlje svojega rodu tako lahko, saj se zaveda vsega odpora, ki bi se ji nagrmadil, če bi kdaj resno mislila na to, da bi sledila fantu, ki bi bil le po njeni volji, kaj šele, če bi bil to siromak, kakor je France.

Tako daleč še pač tudi ni. Kljub vsemu temu pa občuti vedno bolj, čim bolj se opazuje, da noče zbledeti njegova slika v njej ne podnevi ne ponoči …

vse to se spet pokaže v živih barvah v njenem srcu, ko hodi sama v tej plohi po samotni cesti.

V. POGLAVJE[uredi]

Ko gre tako kos poti naprej, se ji obnavljajo spomini. Spomni se, kako je bila vesela, ko ji je teta Petrinka dejala, naj gre k Gregorinovim plačat les. — Takrat, ko je France les zmetal, se ni nič poslovil.

Ko stoji France tako čez nekaj dni nato na žagi in uravnava platanico na žagarski voz, pogleda skozi lino, kako kaj kaže vreme, si pomane oči, ko vidi, da se bliža od Luč gori nekaj v svetli obleki. Predaleč je še postava, da bi jo mogel na oči razločiti, ali je Devetakova Mimika ali ne.

Lahka svetla obleka, ki jo veter ovija okoli gibke in vitke postave, krene s ceste na gozdni kolovoz, pa si misli France: Tako hodi le, kdor se ne spozna dobro v kraju. Vsak domačin namreč ve, da drži ta kolovoz nad mlinom ob Lučnici, kjer so pomladne povodnji odnesle brv čez potok, nove pa še ni. Ker pa zdaj še ni v Lučah nikakih tujcev, potem mora pač pripadati ta obleka le Petrinkinemu obisku. Ta misel ga tako prevzame, da še komaj najde toliko časa, da ustavi žago. Potem pa hiti ves prašen od žaganja, kakor bi bil prišel iz mlina, preskoči nekaj kamnov v strugi in že je na oni strani. Roke nastavi k ustom in zakliče: »Hohoj!«

»Hohoj!« mu je odgovoril dekliški glas.

Oba gresta za smermi glasov; ko pa stojita drug pred drugim, ne zmore nobeden besede. Toliko časa se molče gledata, dokler ne planeta oba v smeh. To pove več ko vse besede: Kakšno veselje, da si spet tukaj!

France prime Mimiko prav boječe za roko:

»Veš, toliko korenin in skal je tule po gozdu, da te moram malo držati!«

»Meniš, da sem iz stekla,« mu odvrne smeje se ona. Morala bi spustiti njegovo roko, toda čudna reč: pusti mu svojo roko, on pa jo dvigne nalahno tako visoko, da doseže njegovo srčno stran, ter jo pritisne na srce.

Dekletu je seveda to malce nerodno, pa išče izhoda. Nalahno si oprosti roko, pa seže za precej izrezano obleko, tam kjer se vitki vrat izgublja v srajco ter je koža ožgana, da se vidi rjav trikotnik. Pod to zagorelo mejo pa se zablesti nežna belina rožastih grudi, ko sega z roko v nedrije.

Sklone se ter išče z roko: »Denar imam zate. Ga že imam!« Naglo potegne nekaj v papir zavitega in pomoli Francetu: »Pa še preštej, če je prav!« France vzame denar, pa ga skoraj brezbrižno vtakne v žep. Kar ne utegne šteti, ker ne more odtrgati oči od Mimike.

Nemara občuti tudi Mimika nekaj podobnega. Na mah se zresni, utihne in umakne roko za svoj hrbet, ko jo hoče France vnovič prijeti:

»Tukaj je pot že lepša!«

Tako gresta nekaj časa. Gozd molči, le hrošči brenčijo med drevjem in šumastijo po listju. Zdaj pa zdaj se čuje od daleč slaboten glas ptice, ki dremlje v opoldanski pripeki. Prav pred nogami švigne s prisojnega kamna martinček. Tako tiho je vse, da čujeta svoje globoko dihanje, čeprav pot ni strma. Ustavita se na koncu poti, kjer jo Lučniča ostro odreže.

»Stopi sem, prenesem te!« pravi France in prav nazorno utemelji svoj predlog: »Prav tu je voda malo širša in leži samo nekaj kamnov v rečišču.«

Mimika bi lahko rekla, da bi šla više ali niže, kjer je potok ožji. Ker pa je njen odpor že spet izginil, ne reče prav ničesar.

France jo vzame v naročje, jo dvigne visoko v zrak kakor otroka, da leži kakor na živi gugalnici. Nobene besede ne reče on, vsa tiha je ona. Le njune oči počivajo blizu in vzdržno druge v drugih.

V njegovih očeh se spet pokaže razposajen fantovski nasmeh. Sredi potoka obetane na večjem kamnu in zaziblje dekle, kakor bi ga hotel v zamahu vreči na oni kraj potoka: »Tako ostanem, dokler ne dobim poljubčka! ... Ali pa te smuhnem takoj v vodo,« pravi ves razigran.

Morda tega niti rekel ni, temveč samo mislil. Če je pa samo mislil, je bilo to vendar tako, da je tudi Mimika razumela. Z malo nejevoljo, ki pa seveda ni bila resnična, se ga oklene z rokami za vrat, da se ustnice kar same najdejo ... Voda šumi okoli njiju, dokler se ona ne upre, ker ji že skoraj sapa pohaja, njegovi nenasitnosti:

»Zdaj pa jenjaj, ali pa sploh več ne pridem k tebi!«

To mu zakliče težko dihajoč, vsa razgreta: ve pa že zdaj, da je to prazna grožnja.

Nemara je vzel France to zares, ker se zdajci globoko oddahne in jo hoče varno prenesti na drugi breg. Tako strogo pa Mimika vsekakor ni mislila. Zato na drugem bregu še enkrat pritisne svoja rdeča ustna na njegova, še preden jo France postavi na tla. Zdaj mu šele požuga med veselim smehom:

»Ti porednež ti! Veš, zdaj je pa konec!« ...

Vsega tega se spomni Mimika zdaj na svojem potu k teti Petrinki. V mislih še okusi vse sladkosti tega čudovitega dneva. Kako sta se potem spet sešla!... S pretkano previdnostjo je kar tako svetovala teti:

»Ko boste oddali tesarska dela za povišanje kolarnice, vendar ne boste iskali drugegega kakor Gregorinovega Franceta. On se prav dobro razume na takšna dela, ker je pa siromak, bi storili tako tudi dobro delo.« Ta zadnja beseda je posebno dobro sedla.

»Glej, prav imaš, Mimika!« je pritrdila Petrinka. »France je tako priden, zato res zasluži. Če ne bo v ceni predrag in bi zaradi mlina in žage utegnil, kar rada bi mu dala zaslužiti... Kaj bi mu ne mogla ti sporočiti?«

In spet je prišla k njemu. Zdaj se je zgodilo tako, da oba vesta: drug brez drugega ne moreta živeti. Komaj besedo, dve, sta spregovorila o ljubezni. Samo gledala sta se. Ko pa se je vnel v njegovih očeh plamen strasti, je tudi ona pogledala vanje z vso močjo in hrepenenjem svoje mladosti:

»Pa kmalu pridi, France!« Ničesar drugega ni rekla kakor te štiri besedice in je odbrzela domov.

Še nikoli ni Gregorinov France tako poceni prevzel dela kakor tokrat pri teti Petrinki. Nato je prišlo to strašno neurje nad Solčavsko kotlino ... Mimika se še spominja, kako je preudarjala, ali ni najpripravnejše, da bi Gregorinov ostal, dokler ne skonča dela, kar pri Petrinki. Pot od žage do sem se precej vleče, dnevi in noči pa so takšni, kakor da ni več poletnega sonca, ne meseca in tudi ne zvezd. Sam dež, blisk in grom. Če torej France zaradi mlina in žage more, naj kar tu prenočuje. Delal bo tako lahko v stari kolarnici, saj je pod streho.

Sicer bo pa Gregorinov nemara še nekaj popustil na ceni, če bo imel tukaj hrano in posteljo,« pripreže njenim besedam teta Petrinka, da bi še malo pritisnila na že itak nizko ceno: »Saj je še vendar lep zaslužek in tudi dobro delo povrhu.«

Tako čaka Mimika na Franceta. Čeprav je polno nujnih del v hiši — takšen dan ni lahak: zgodaj se začne, pozno se neha — vendar meri od zdaj naprej čas le po urah, ko ni Franceta v hiši. Tako rada ga ima in tako hrepeni po njem!

France je stanoval v sobici nad kuhinjo, kjer je ležala prejšnja služkinja. Od tam se v izbo prav ničesar ne čuje, kar se zgoraj dogaja.

Potem sta se videla vsak dan France in Mimika: vsako skrito ljubimkanje ju je bližalo bolj in bolj, dokler nista njuna ljubezen in hrepenenje našli druge poti. da sta se podarila drug drugemu, da postaneta eno ... Kakor da sta že mož in žena.

»Nikoli več te ne pustim!« mu je šepnila nekoč. »Jaz pa tebe ne!« jo je privil k sebi France.

Neurja se podijo čez Petrinkino hišo in pretresajo zbičano zemljo, kakor da bi se hotel roditi nov svet. Morda je to tisto novo življenje, ki ga hrani v sebi od teh strahotnih noči Mimika, in rase po čudovitem naključju v boljšo bodočnost. Kolikokrat v teh nočeh, ko ni mogla spati in so bliski razsvetljevali njuno sobico, kakor da kopljejo v svetlobnem morju to dvojico, se je Mimika tiho dvignila, pogledala Franceta in ga poljubila z nežnostjo bodoče mlade matere.

VI. POGLAVJE[uredi]

Koliko bolj bi se še jezil Devetak in še huje podil kolo, če bi bil vse to vedel. Morda pa bi se njegova besnost le polegla in naredila prostor prizanesljivosti in usmiljenju, če bi vedel, da že pričenja brsteti novo življenje, ki je kri njegove krvi. Pa najsi je tudi sad greha, vendar je otroče nedolžno nad vsem tem.

Lojz pa seveda vsega tega ne ve, zato se ves zarije v misel, porojeno iz želje, da vse to ne more biti, ne sme biti. Ker je to možnost trdo odrinil na stran, prav za prav jo je že povsem odvrgel, zato tudi ni prišla čezenj tista ura človečanske spoznavnosti in odpuščanja. Pri Devetaku se prav težko dogodi, da bi takšna prizanesljivost odpahnila zarjavele zapahe njegovega srca, kjer domujeta on sam in njegova Devetakovina. Zato se tudi ves zagrize v stoletje stare nazore in navade o lastnini in ugledu prav kakor vitez na nepristopnem gradu, ki ga zaman naskakujejo sovražniki. Ta domača ozkost, ki meri ves svet s svojimi merili, se hoče seveda ubraniti drugega sveta, iz katerega prodira Mimika.

Nespamet in otroška trdoglavost sta vendar, če se upre njegov lastni otrok proti njemu in misli, da bo strl vezi, ki vežejo Devetakove rodove. Otroško nespamet pa more ukloniti le očetov razum. Tako se mu počasi misli umirjajo, kakor se spravljajo kokoši druga za drugo na gredi: nekaj časa ščebečejo med seboj, potem pa utihnejo. Nič se ni mudil Devetak pri Herletu, kamor je spravil kolo. Nihče ga ni zadržaval, ker so vsi gostje videli, da že tako težko nosi svojo butaro.

Po poti navkreber pa so se njegove misli na kamniti poti menda spet stresle in splašile iz sna. Odločno zamahne z roko in poudari na glas: »Nobenega odpuščanja! Dekle naj si zapomni, da ima z menoj opravka!« Kakor bi odrezal, se potopi vse v tej njegovi oblastnosti, ki ne trpi nobenega ugovora, ki se ji mora vse pokoriti: ljudje, živina, polje, hiša in vse, kar je Devetakovega. Tako se je zagrizel v vse to, da mu niti na um ne pride, da bi se moglo sploh kaj zgoditi ali celo kaj odločiti proti njemu.

Zadeva z Mimiko in Francetom je bila zanj grenek udarec. Toda zdaj ga je bil že prebolel. Naj bo dekle le nekaj tednov doli, da se sprijazni z mislijo, da je zaigrala očetov dom, ko se je sama postavila izven njegovih navad in postav. Pozneje bo vesela in hvaležna, če bo smela spet uživati varni domači krov. Saj ji navsezadnje nič drugega ne preostaja. Prav: Kruha ji ne manjka pri Petrinki. Tudi pošteno je zaslužen. Res je vse to, toda Mimika bo že še spoznala, da je boljše biti doma kolikor toliko zapovedovalka kakor kje drugje dekla, čeprav celo pri teti.

Z Mimiko je tako v svojih mislih že napravil račun, zdaj se je treba iznebiti še Franceta. Poln upanja preudarja Devetak: Naj bo France morilec ali tudi ne, sum se ga pa le drži. Takega osumljenca, ki se ga vsi pošteni ljudje v velikem loku izogibljejo, da bi jim ne bilo treba niti istega zraka z njim dihati, Mimika ne bo smela in ne bo smela vzeti. Morda je to celo edino dobro v vsej tej mučni zadevi, se poigravajo misli z Devetakom kakor za tolažbo. Krčevito se jih oklepa, pa se spet pripodijo od nekod črne sence: Pa vendar bo ostal madež na Mimiki. Kako naj ji najde poštenega ženina? Kdo bo dal svojo čast ženski, katere ljubček sedi ječi.

Tako se zvija Devetak kot jetnik svojih misli in želj prav kakor da je uklenjen v verige, ki si jih je sam skoval, se zdi samemu sebi.

Ko prispe domov, je vse kakor po procesiji. Dan se je izpremenil v noč, čeprav je komaj tretja ura. Nebo je leglo s svojimi razdrapanimi oblaki na hribe, kakor očetova kučma mlademu šolarju na ušesa. Hektor ga vesel pozdravi, dekla Liza mu prinese brž vročo kavo, Lenika pa se že pripravlja, da mu bo zajahala na koleno in ga poslušala, ko ji bo pripovedoval prečudne zgodbe.

Nemirna stoji med podboji mati. Z vprašujoči m pogledom motri sina. Ko nese Liza premočeno obleko v kuhinjo sušit, pravi mati Leniki:

»Pojdi, pojdi, dekle! Danes ne boš jezdilo očetovega kolena! Veš, oče so danes prav trudni in potrebujejo miru. Kar z Lizo pojdi!« 

Otrok se našobi, pa vendar uboga. Pri vratih še malce postoji, prisluhne, če jo bo oče nazaj poklical, potem pa globoko vzdihne in izgine v kuhinjo.

Mati prisede k sinu in ga prav po materinsko vpraša:

»Lojz, ali ti ni kava presladka?«

Sin samo odkima in sreblje toplo in dišečo tekočino. Kakor predica prede mati naprej počasi tanko nit razgovora:

»Le oddahni si, le oddahni sil Boš pa potem pripovedoval.«

Tole z oddahnjenjem pa menda ne misli mati tako resno, ker že takoj pristavi vprašanje:

»Kje si pa Mimiko pustil? Čakam in čakam, da jo privedeš s seboj, no, pa prideš sam. Pa se ji vendar, za božjo voljo, ni kaj pripetilo, da ni prišla s teboj... Tak reci no!«

Devetak pa sedi nem in negiben kakor naphana vreča; njegove oči so motne kakor pri mrtvecu. Mati se ga ustraši, da se morda ni njemu samemu kaj hudega pripetilo:

»Kaj ne, slaba pot te je dala? Saj je pa tudi bila taka vihra, kakor je skoraj ne pomnim pri svojih sedmih križih.«

Lojz samo malomarno zamahne z roko. Ta kretnja pove brez besede, da je pač vse brezpomembno.

»Kaj ti bom morala res vsako besedo posebej iz ust potegniti!« de nestrpno mati.

Devetak se ozre vanjo, pa reče počasi:

»Kaj pa naj na dolgo in široko razkladam, mati!« Nato ga pa prevzame in mu zagrgra kakor na zadnjo uro v grlu: »Z nami je preč! ... Nič drugega ne rečem!«

Mati se prestraši tega glasu. Še bolj pa jo zmede njegova obupna malodušnost. Takega še ni Lojza nikoli videla: v hudi stiski pač mora biti, da tako govori!

Skraja osupne, toda takoj občuti v sebi kljub lastni vznemirjenosti toliko moči, da more z njo utešiti tudi malodušnost, ki se prijemlje sina:

»Daj, Lojz, ne govori vendar tako nespametno! ... Kako naj bo konec z nami? Kaj naj bo pa potem?«

Devetak strmi še vedno mračen pred sebe, ona pa ga vnovič ogovori in je v njenem glasu že skoraj nekaj jeze:

»Kdor je gospodar na Devetakovini ln ima toliko živine in blaga, kako more biti z njim konec?«

»Če jaz pravim, bo že tako!« vztraja Devetak v svoji potrtosti.

»Takšen mož! ... Tu sediš kakor kup nesreče, ko te je slaba novica vrgla kakor otroka, da ne znaš več niti do pet šteti.«

Kakor ostro šilo se zabodejo te besede v njegovo dušo, da gre globoko po sapo, ko se kakor v brambi upre:

»Vi ravnate z mennoj, kakor da sem res dete! ... Ne smete vendar tako z menoj govoriti, mati! ... Saj sem še vedno Devetak!«

»Kako pa misliš! Saj drugega tudi jaz nočem od tebe, Lojz!« mu pritrdi mati. »Največji in najpremožnejši kmet si daleč naokoli ... Večji kakor Planinšek in Roban in tudi rajni Petrin — Bog mu daj dobro! ... Kaj torej? ...«

Prav hvaležen ji je sin za to njeno izpodbujanje, zato tudi prikima:

»Saj imate prav, mati, toda ...« 

Mati ve, da ga zdaj ne sme izpustiti:

»Tu ni nobenega toda! ... Kdor ima kakor ti tako razsežen grunt in denar v hranilnici, ne sme povešati glave!«

Tako praska mati na njegovem kmečkem ponosu, da ga spet zbudi. Ko pogleda Lojz spet kvišku k njej, ji pritrdi:

»Seveda, seveda ...«

»Konec bi bil, če bi nas jutri pognali iz hiše in z grunta, da bi morali iti od hiše do hiše ... Če na to misliš, Lojz, boš moral pač sam iti ... Jaz ostanem tukaj, jaz, stara Devetakovka, in bom čakala, da postaneš spet pameten, kakor se spodobi za Devetaka ...«

Njene besede sina tako pretresejo, da se naglo dvigne. Roke prekriža na hrbtu in hodi s težkimi, dolgimi koraki po sobi. Spet je življenje v njegovih prej tako izmučenih očeh:

»Dobro mislite z menoj, mati! Hvaležen sem vam za to! ... Mislil pa nisem tako, da bi nam mogel kdo jutri Devetakovino odnesti. Ta bi se moral pripraviti, to vam rečem! Ne, tako daleč pa še nismo!« 

Šele zdaj, ko vidi, da je odstranila vse zapahe od njegove zakrknjene bolesti, se dvigne tudi mati, vstopi se tik pred sina in vzame njegove roke v svoje:

»Tako!« pravi tiho v svoji materinski spoznavnosti: »Tudi najboljšega vrže kdaj s tira! ... Nič hudega ni, če spet nazaj zavoziš! Naš tir pa je — naš grunt in naše ime!«

Spet sedeta. Devetak pripoveduje vse, kar se je v Lučah dogodilo. Ničesar ne zamolči, ničesar ne olepša. Niti lastnih misli ne zataji in bridke jeze, v kateri se je ločil od Mimike.

Vsako, tudi najmanjšo upanje, katerega se je oklepal, omeni, in da je vse to spet izginilo, ker ni mogoče obvarovati Devetakovega imena pred sramoto, da ga bodo v Gornjem gradu spet po gobcih vlačili, če ostane zapleteno v to strašno zadevo, v sum umora. Da je tudi njegov otrok, Mimika, ki se je sama zavrgla, zapletena v ta krvavi sum.

»Kar je bilo zmerom nedotakljivo, mati, naše ime in čast, to je današnji dan odnesel, kakor odnese povodenj trhlo plavotje! ... Zdaj me razumeš?«

Z globoko bridkostjo pripoveduje Devetak vse to in čaka zdaj le še. da mu mati pritrdi in pripozna, da ima prav.

Žena je nagnila glavo, oči pa je povesila.

Tako sedi nekaj časa in prede misli, kako bi vse to povedala, kar se v njej dogaja.

»Tako, Lojz,« de na to. »Tako, tako!«

To pa reče samo zato, da gre po sapo, preden pove sinu to, kar mu v resnici hoče povedati:

»Hudo je, kar si moral tam prestati, zelo hudo! Vsaj tako se kaže! Sam Bog ve, tudi meni se ni nikoli niti sanjalo, da bo prišlo naše ime v časnike, da bo mogel vsak čitati: Ta in ta fant je osumljen strahotnega umora ... To dekle tukaj, Devetakova Mimika, pa je bilo pri njem ... Devetak, Lojz, je njen oče in tako ... V veselje nam to ni!... Bodi pameten!« se prekine ona zdajci naglo, ko vidi, kako so že te besede hudo zadele Devetaka.

»Bodi pameten, Lojz, in poslušaj me! Pusti mi do konca izgovoriti, da se pomeniva! Torej, jaz mislim k vsem tem rečem: Čast je nekaj za sebe. Dokler si jih dvajset, gledaš na to drugače kakor s petdesetimi ... Ti gledaš seveda povsem nekaj drugega v tem kakor mojih štiriinsedemdeset let! Najstarejša sem sedaj Devetakovega rodu, in toliko sem videla, čula in doživela, toliko se je vse izpremenilo, tudi sama sem toliko pogrešila v svojem življenju, da gre tudi meni pri vsem tem beseda. Jaz mislim: Ne gre tukaj za tvojo in ne za mojo čast, temveč samo in le za čast naše Mimike ... Dekle pa mora gledati, kako si bo svoje življenje z vsem tem uredilo, tako da bo prav za njo ... Midva ne moreva tu ničesar spremeniti!«

Devetak kar ne ve, ali je prav slišal, in se mu bere tudi na obrazu takšna začudenost, kakor da je pamet izgubil. Zdajci se skloni naprej in vpre svoje začudene oči v mater:

»Ti moj Bog ti, kaj je sploh kaj takega mogoče?!«

Mati skoro smehljaje se gleda v daljavo:

»Reci, Lojz, mar tudi ti spoznaš danes vse za prav, kar si uganjal kot mlad fant? ... No, torej! Tudi jaz, tvoja lastna mati, sem imela nekoč drugega rada pred tvojim očetom. Mar sem zato brez časti pred teboj?«

Nikoli še ni čul Devetak svoje matere tako govoriti in je zato, ker ona sama sebe vleče v to reč, tako zmešan, da ne ve drugega početi, kakor da si grize brke, ki si jih s spodnjo ustnico spravlja med zobe. Tako nenadno in z viška je padlo vse to nanj, da mu hoče vzeti sapo. Mati pa sedi prav tiha in ga gleda:

»Saj razumem vse, kar te je zadelo. Mar misliš, da mene ni? ... Jaz pa mislim: prav danes bi bil moral privoščiti Mimiki dobro besedo! Ona je še v večji stiski, verjemi mi, kakor midva ... Če pa je kdo v sili, mu je treba nuditi roko, ne ga pa od sebe suniti v še večjo stisko ... Glej, tako mislim jaz s svojimi štiriinsedemdesetimi ... Drugo je seveda, ali bi bila jaz tudi prej tako mislila?«

Lojz plane:

»Morilca poleg Devetakove Mimike? ... Mati!«

Ta pa ima še vedno na licu svoj vsevedni nasmešek:

»Mar veš, da je France res morilec? Dokler tega ne veš, ne smeš na to niti misliti, kaj šele trditi! ... In vse dotlej, dokler se vse to ne dožene, dotlej bi jaz ne pregovarjala Mimiki Devetakove strehe! ... Kaj bo potem, je njena reč. Vse to pa je še v božjih rokah.«

Devetak plane pokoncu. Srd mu je pognal rdečico v lice, da so debelo nabrekle žile na njegovih sencih. Njegove oči grabijo zdaj po materi, zdaj po vsaki reči v sobi, kakor da bi iskal nekaj, kar bi mogel zdrobiti, da bi sprostil svoje razburjenje. S težkimi koraki meri sobo, kakor da bi mu naj ta glasnost potrdila njegovo pravico.

Mati se kar ne meni za vse to, temveč se celo spoznavno smehlja in pravi mirno:

»Če potemtakem France res ni morilec in leži na njem le prazen sum, kako ne bi mogel biti potem pravi mož za Mimiko, ki bi gledal na dom! ... Ta bo vendar potreboval nekoč moškega, kadar tebe in mene več ne bo. Misliš na Leniko? Eh, ta je še daleč, ti moj ljubi Bog. Kdo ve, kaj bo še dotlej, Lojz? Tako daleč naprej ne more pač nihče računati! Razdediniti tudi ne boš mogel Mimike, dokler jaz tu živim! ... Kaj drugega torej preostaja?«

Prav stvarno, skoraj s hladnim preudarkom čredi vse to drugo k drugemu, da sin premisli. V Lojzu pa divja tako slepa jeza, da je kakor brez uma:

»Tega potepina na našo Devetakovino? ... Mati, kaj sem jaz ob pamet, ali ... Ne skonča tega vprašanja, tako trdo so oprte vanj materine oči. Kakor da bi hotela nekaj ograditi, kar se hoče razliti, dvigne roke proti njemu:

»Saj pravim, če pač France ni kriv, zakaj bi potemtakem ne mogel postati dober gospodar? ... Saj se spozna na kmetijo prav kakor na svojo žago! ... Vem, ti misliš na starega Gregorina! ... Vprašaj se sam, kaj more France za to, če je njegov oče vse zapravil ...«

Toda moti se. Lojz sicer še molči nekaj časa, toda v njegovih očeh žari odblesk notranje razdraženosti. Kar napol sedi pri mizi, vedno pripravljen, da skoči pokoncu in se brani. Takšne so tudi njegove besede.

»Nikdar in nikoli ne trpim tega, mati! Rajši zažgem Devetakovino, kakor da bi jo prepustil hčerinemu možu, ki ga bodo zdajle prepeljali v Gornji grad v ječo, morda za dolga leta v kaznilnico, kaj vem! Takšnemu je moja hiša zaprta!«

Tako trdo in neizprosno poudari to, da mati spozna: po tej poti mu ne bo mogla blizu. Če se človek zapre pred vsem dobrim, so zaman še tako lepe besede. Mati se smehlja tiho predse:

»Prav lepo se čuje zares, kar si rekel! Lepo pa bo šele, ko boš vendarle izprevidel, da imam prav jaz in ne ti! ... Povej, kaj ti drugega preostaja, Lojz.« Kakor hladen zasmeh se čuje iz njenih ust: »Pa če bi bil kralj! Tudi kralj nima danes takšne besede! Pa če bi bila Devetakovina ves svet! Kaj pa je vendar ta Devetakovina v velikanskem svetu? Košček zemlje, prav majhen. A mi ljudje? Ti moj ljubi Jezus, prav nič več, kakor če vidiš begati drobno mravljo ... Pa še vedno misliš, da pojde vse za teboj in po tvoji volji. Dobro, čeprav si kristjan, pa si vendar pozabil, da gre vse na svetu po volji enega. Pred tem tam gori pa nisi ti Devetak prav nič več kakor Gregorinov France!«

Tako se bori mati za srce svojega sina. Toda njegova ura še ni prišla, zato ta spet vzkipi:

»Sem že rekel ne, pa ne, mati!... Še to moram zdaj reči: Nikoli bi si ne mislil, da je tukaj, v naši lastni hiši kdo zoper mene, da je moj sovražnik!« Spet zaboli to mater, ker izve, da je ona tisti sovražnik, o katerem govori njen razdraženi sin. Toda dobrote poln smehljaj ne izgine tudi zdaj ne iz njenih oči, čeprav se je priklatila v nje že skrita skrb. Kakor v varstvo hoče razprostreti nad sinom svoje roke. Zdajci pa se obrne Devetak sunkovito stran, k oknu, in prekriža roke na prsih.

Materini roki omahneta in vzameta med prste predpasnikov rob, kakor da bi ga hotele poravnati. Tako stoji mati pred sinom in še enkrat vzdihne:

»Bog te varuj, da bi ne imel nikoli hujšega sovražnika od mene in Mimike! Bojim se, da postajaš sam svoj najjačji sovražnik, da boš moral paziti, kako ga premagaš!«

Devetak stoji, kakor da ničesar tega več ne čuje, širokopleč pred oknom, da zakriva še zadnji ostanek dneva, ki se bi še mogel krasti v to obupno sobo. Tema je postala, kakor je vse temno in samotno v njem. Kakor sam zase še reče:

»Kaj pa naj še počnem tukaj?«

Pripravlja se, da zapusti hišo. Zunaj pa biča zavijajoča burja pred seboj dež in točo. Mati pritisne staro razorano lice na mrzlo šipo. Njeno srce je tako polno tihe žalosti!

»V Luče stopim nazaj k Lizi, da vidim, kako bodo našega zeta spravili na varno,« se bridko zasmeje Lojz in stopi venkaj v nevihto. Mati gleda za njim, dokler ne izgine v sivini. Nato prižge s tresočima se rokama luč in preudarja pri tem, da je še mnogo težavnejše sporazumeti se z ljudmi kakor z vsegamogočnim Bogom.

»Ti edini veš, zakaj je vse to dobro.« Pa se vsede za mizo in pogladi še enkrat namizni prt, preden začne čitati. Sveto pismo se ji odpre pri pridigi na gori: zakladi, ki jih ne snesta ne rja ne molj ... Čita in veruje ...

VII. POGLAVJE[uredi]

V gostilno pri Lizi malo pod Lučami zahajajo ne le dolinci, ki jih privede pot mimo, prav zvesti gostje so posestniki z visokih planin na levem in desnem bregu Savinje. To je gostilna, ena izmed tistih starih, ki so jih menda gradili velikani, da gredo brez sledu mimo teh stavb stoletja. Skozi V loku obokane podboje stopiš v nizko, obokano sobo, ki ima na cesto v meter debelih zidovih mala okna, podobna strelskim linam, prav kakor star grad. Celo v vročih dneh leži V teh obokanih, velikih sobah hladna temačnost, ki popotnika sicer osveži, vendar pa že težka kakor mraz ječe. Prazni so pod večer ti prostori, le starikava Cilka sedi z belim predpasnikom v večji sobi in se jezi, ker ni nobenega gosta, da bi kaj zaslužila, pa čeprav le malo napitnino. Iz samega dolgočasja zeha na stežaj in gleda v časopise, ležeče na mizi, ki pa jih zna že na pamet. Cilka stopi ven med podboje veže, da pogleda, kaj bo z vremenom. Po malem se svetlika tam za Radoho, kar ji daje upanje, da bo še prišla na svoj račun. Dolgo tako ne more več trajati, ugotovi z zamišljenim pogledom na uro, ki visi v vežni vdolbini in odklenkava svoje lene minute:

Saj bodo kmalu privedli mimo Gregorinovega Franceta. Hlapec je bil pravkar v Lučah in je prinesel to novico. Še pred nočjo bodo obdolženca v Gorjupovem spremstvu spravili v Gornji grad.

Komaj pomisli Cilka na to, že se vrne gospodar Nace, ki komaj utegne sleči moker suknjič, ter že priganja: Skoraj bo gostilna polna gostov kakor že dolgo časa ne. Radovednost bo nocoj najboljši gost. Rokave zavihane čez laket prinese gospodar Nace dva težka vrbana vina, da bo Cilka lahko takoj točila, ko se prične polniti hiša z gosti. Med tem uredi Cilka kozarce v malo armado, ki čaka le povelja, da nastopi pohod na mize.

Med delom pripoveduje gospodar Nace nekaj drobtin o tem, kar je izvedel v Lučah o preiskavi, ter sklene svoje pripovedovanje:

»Lahko stane vse to Franceta še vrat!« Te besede razvnamejo Cilko, da gre z nepritajeno radovednostjo prav do vhoda nasproti Devetaku, ko ga vidi, da je krenil proti hiši. Lojz stopi mimo nje, kakor da je sploh ni. Čudno se ji zdi, da se Devetak ne vsede v veliko sobo, temveč krene v posebno. Še bolj se pa čudi, da jo kratko odslovi, ko mu hoče postreči s še toplimi lučkimi novicami:

»Me kar nič ne zanima! … Vem že sam preveč!«

»Jezestana, ta pa je danes nasajen!« pošepeče gospodarju, ko gre za Devetaka po četrt belega. Nace pa se skrivnostno nasmehne in — zdi se — malce privoščljivo.

»Saj ima tudi vzroka dovolj za nasajenost ta Devetak! ... Prav nerodna reč je tisto — hm — med Minko in Francetom. To mora starega grizti, lahko si misliš!«

Cilka naredi velike oči in kar trepeče, ker je že sama nekaj čula zvoniti od služinčadi, da bo mogla še sama pritakniti besedico. Roko si dene na usta:

»Da, kaj takega! ... Da se dekle kar nič ne sramuje, pa s takim potepinom! ... No, saj vemo: ko pridejo dekleta iz mestnih šol, nimajo nobene vere in nobenega sramu več v sebi! Kaj takega bi se meni ne moglo pripetiti!«

Nace jo pogleda s kislim obrazom:

»Prav imaš, Cilka, za tebe so časi že minili!« pa se prav od srca nasmeje tej svoji trpki domislici, ki je razžalila Cilko, da je vstala v njej pekoča jeza, Ko prinese Devetaku vino, že preži v njej zloba, ki zleze v na videz prav nedolžno vprašanje: »Ovbe, Mimika mora biti pač zadovoljna, da je spet doma! ... Z vso to rečjo tako nima nobenega opravka več?«

Devetak zavoha zlobo:

»Hudo zadovoljna je Mimika!« pravi jezno, da tako odrine Cilko. Ta pa vnovič razžaljena celo pripogne koleno pred Lojzom:

»Sodim, gospod Devetak, da vendar lahko vprašam, kako je z dekletom!«

To pritajeno zbadanje še bolj razjari Devetaka, ki zdajci pomisli: če si že ta dovoli takšne vsiljivosti, ji je treba takoj temeljito zamašiti usta in pokazati, da je on vzvišen nad takimi čenčami! ... Takšna mora vedeti, da ostane Devetak gospod tukaj kakor doma! Da bi imel enkrat za vselej, mir pred takimi vprašanji, reče trdo:

»Mojega praga ne prestopi Mimika nikdar več! ... No, in če že hočeš naprej vpraševati, reci, da kaj drugega več ne želiš!« Po teh besedah obrne Cilki hrbet. Molčeč sedi in hoče biti sam.

Za Cilko pa s tem zadeva še davno ni pri kraju. Ko se spet vrne v veliko sobo, kjer se je zbralo že mnogo gostov in prihajajo še vedno novi, ima vsaj prednost, da tudi ona ve nekaj povsem novega. Kako jo srbi jezik: »Še ne veste najnovejšega o Devetakovi Mimiki? ... Nikoli več ne sme domov na Devetakovino! Prav od Lojza prihajam! Tamle notri v posebni sobi sedi, pa ga jeza kuha, da kar poka v njem!« 

Seveda! To je novica za goste! Če pa Cilka misli, da bodo to vlačili sem in tja po zobeh in morda padli celo po Devetaku, se zelo moti. Če bi tudi hotela od tega, kar je tukaj čula, nesti tjakaj Devetaku, da bi dva ognja podpihovala, tedaj mu more kvečjemu reči, da so kmetje po večini z Devetakom iste misli: tudi nas eden bi storil prav tako.

To vse pa je Cilki premalo napeto in premalo razburljivo, da bi ona prišla pri tem , na svoj račun. Zato sede neopažena in razočarana tja v kot v večji sobi in prešteva, ko že ima vsak gost svojo pijačo pred seboj, denar, ki ga shranjuje v usnjati torbici pod predpasnikom. Prešteva, pa tudi s tem uspehom ni zadovoljna. So ljudje, ki niso nikoli siti, pa naj se še tako pasejo na nesreči drugih. Nasprotno, venomer brodijo in vohajo okrog in si pri tem iz nesreče drugih napravljajo slavospev samodopadljivi pravičnosti ... Takšna je tudi Cilka.

Zdajci Cilka prisluhne. Avto se je pripeljal. Čeprav bi mogel biti to povsem drug avto, vendar skoči iz svojega kota in krikne med goste:

»Tukaj je! To mora biti on, Gregorinov!«

Pa steče, kakor bi jo zajela nepopisna razdraženost, prav med vežne podboje

»Morilec! Skrunilec deklet! S kamni ga je treba, prašiča!« Njen krik se razlega po vasi tu votlo odmeva od vežnega oboka, kakor da kriči od tam nepregledna množica z njo.

Kaj je zares zakričala? Kaj ni bila to le njena krvi prenasičena želja? Mar so drugi . zakričali to, kar je mislila? Nihče ni mogel pozneje natančneje povedati, kako se je vse to prav za prav zgodilo!

Dejstvo ostane vsekakor, da je nastal peklenski vrišč, kakor da bi se odprl ognjenik in da so ti razbrzdani glasovi pa čeprav ni bil noben moški od vina pijan, zbičali ljudi na cesto, kjer se je zgnetla mogočna stena teles, ko se je res bližal voz s Francetom.

Pred Lizino gostilno napravi cesta ovinek, tako ozek in oster, da popotnik, ki pride iz .; Ljubnega, ža njim kar z nosom zadene v Luče. Voz, ki hoče mimo, mora voziti prav počasi. Prav na tem mestu se gnetejo človeška telesa med gostilno in strmim bregom Savinje. Tudi Devetaka je zbudil trušč ljudi iz njegove jezne osamelosti. Skoči pokoncu da pogleda, kaj naj pomeni to vpitje. Morda je storil to v temni slutnji da se pripravlja tu nekaj strašnega, kar pa se nikakor ne sme zgoditi, tudi ne za ceno, da je naperjeno proti nekomu komur velja vsa njegova jeza in ves njegov gnev.

Ko plane Devetak tako na cesto, že stoji povsem v ozadju in bi le težko še kaj preprečil. Tudi tedaj ne, če bi to hotel. Nikjer ne more mimo, saj so ljudje zgneteni kakor zagvozda med gostilno in železno ograjo ob Savinji. Čez hrib na desni bi lahko seveda prišel. Bil bi izven tega vrveža; preden bi pa prišel čez hrib na ono stran ceste, pa bi se moglo že davno že davno izvršiti grozeče zlo.

Zato še vseeno poskuša, da bi se preril v zagvozdi sami do konca: dela si pot s komolci, s pestjo, kriči nad ljudmi ...

Pred njim se košatijo predvsem ženski hrbti, zato še verjame, da se bo preril. Toda ta množica je kakor iz kavčuka: Vtisneš jo lahko, toda sama zleze spet nazaj. Nekaj ženskih hrbtov se sicer umakne, da že misli, da ima prost prehod, toda pred njimi stojijo drugi in spet drugi. Nihče se ne zmeni za njegove klice:

»Stojte! ... Nikar s silo! Ni prav tako! ... Poslušajte me vendar!« Iz vsega grla vpije. Toda kdo ga posluša v tem vrvežu Devetaka! Saj je samo še telo med telesi. Ni ga gospodarja, ni ga zapovednika, samo drobni delci množine so še. Nedopovedne in nerazumne!

Ko bi bil vsaj župnik Gregor tu, si misli Devetak, da bi pomiril množico. Njega bi še morda poslušala. Dobro pa ve, da lučkega župnika Gregorja ni doma, ker ga je srečal visoko gori v grapi. Župnik je šel sprevidet starega Planinška, ki ima že ves teden dušo med zobmi.

Spet si začne delati s pestmi pot. Naj se še toliko rine, naj še toliko vpije, prav nič ne zaleže.

V tem trenutku zaori kakor iz grla strahotnega velikana razdražen klic:

»Ven iz voza! Gregorinovega ven!«

»Ven s prascem!«

»Sami bomo sodili morilca!« 

»Kakor je on Potoškega, tako mi njega...«

»Ne izpustite psa, nikar ga ne izpustite!«

»Držite voz! ... Ne pustite ga naprej!«

»Gregorinov je kriv vse naše nesreče!«

Podivjani glasovi se vržejo na voz kakor vihar.

»Ubijte ga!«

Voz, v katerega se zaletava zdivjana množica ljudi, je avto, ki ga je posodil za prevoz osumljenca trgovec Mencin. Gregorinovemu Francetu so trdno uklenili roke v zapestju kakor nevarnemu zločincu. Poleg njega sedi narednik Gorjup ki je odgovoren za prevoz. Krmilo drži ves bled Mencinov šofer. Oba sodnika, ki sta vodila prvo preiskavo, sta jo mahnila kljub slabemu vremenu peš čez hribe v Gornji grad, da si malo pretegneta ude. France je povesil pogled na svoje uklenjene roke. Tudi Gorjup se nekoliko vznemiri, ko vidi ta zid človeških teles čez cesto, upa pa vseeno, da bo prišel avto skozi, saj so vendar domači ljudje. Resno zakliče ljudem:

»Prostor, prostor! Narazen!«

Zdaj pa, ko ne prosi Gorjup kot star znanec, temveč zahteva kot uradna oseba, se obrne ves vihar proti njemu. Ker voz le tišči naprej, zatuli množica:

»Zadržite voz! ... Naj izstopijo!«

»Kdo pa zapoveduje?« zakriči Gorjup.

»Ti že ne! Ven z njim!« grmi besen odgovor.

»Gobec mu zaprite!« tulijo drugi glasovi.

»Vozi!« ukazuje Gorjup.

»Potegnite Gregorinovega prasca iz voza!«

»Pa tudi Gorjupa zraven!«

Kakor sam pekel valovi vpitje na cesti. Voz se noče ustaviti, temveč vozi grozeče naravnost v množico. Gorjup stoji pokoncu na vozu s puško v roki. Ne toliko zato, da bi jo utegnil rabiti, temveč bolj zaradi strahovanja množice.

Prednji v množici se gnetejo in rinejo nazaj, ker pa oni odzadaj vedno huje pritiskajo, nastane še hujša gneča. Nekdo je vrgel kamen v avto, da se razleti z glasnim žvenketom šipa. Stekleni drobci zasekajo šoferju globoke rane v roke in lice, da je namah ves oblit s krvjo.

Gorjup si vrže puško v ramo ter repetira:

»Zadnjič vam rečem, prostor za avto!«

Ljudje stojijo pred kolesi, pred blatniki, pred hladilnikom. Nihče ne ve več, kaj dela! Prvi lučaj je bil kakor znak za splošen napad s kamni. Gorjup pa stoji, tudi fant za krmilom ne izpusti kolesa z rok in ne dene noge s plinske nogavnice.

France bolj leži v vozu kakor sedi. Oster kamen ga je zadel sredi čela, drug mu je zbil s strani zobe iz čeljusti; samo ječi, saj je zvezan in brez moči. Ves njegov obraz je ena sama kepa krvi.

Tudi na Gorjupa leti kamenje in ga zadeva v prsi, da še komaj diha, v roke in noge.

Vse moči zbere za zadnji poziv. Šoferju ukaže, naj da polni plin in zavozi sredi med ljudi. Drugače pač ne gre, če nočejo propasti vsi trije. Kakor da je tudi raztogoten, zahrska avto.

Zdivjanci pa so kakor zverina, ki ne popusti, preden je ne ubiješ. Kriki bolečin tistih, ki so jih zgrabila kolesa, še bolj podžigajo one zadaj, da se zaženejo proti avtomobilu.

Naredniku Gorjupu ne preostaja nič drugega, kakor da izpali prvi strašilni strel tja v nizka oblaka. Šele ko se zgrudi z ostrim krikom človek med množico, prevzame vso zbesnelo množico divji strah. Bliskovito se umaknejo nazaj in naredijo osupli pot za voz. V tej tihoti, ki bi bila lahko smrtna, pa obstane voz.

Še vedno gori v mnogih, morda celo v večini želja po krvi in zmedi. Spogledujejo se, v očeh jim pa preži zločinska skupnost.

Toda razmaknejo se pred strahotnim pogledom na Franceta, vsega zalitega s krvjo, še bolj pa pred tiho grožnjo karabinke, ki počiva pripravljena za strel v čvrstih Gorjupovih rokah.

Najprej se odločijo od množice posamezniki, potem pa jih odide vedno več: eni proti Lučam, drugi na ljubensko plat.

Pogled na cestni ovinek jasno priča, da se je pravkar vršila tu bitka. Povsod leži za pest debelo kamenje in sveže nalomljena krepelca. Celo črepinje steklenic in kozarcev so med njimi; nekdo jih je moral prinesti iz gostilne. Sredi vsega tega pa leži na cesti Marlčkin Jože, ki ni imel z vso to rečjo nobenega opravka. Ljudski val ga je potegnil s seboj iz gostilne, kjer se je krepčal prišedli z Radohe. Zdaj leži sredi ceste z zdrobljeno lopatico: ječi ki škrta z zobmi. Gorjup stoji z osteklenelimi očmi pred to žalostno sliko. Grenki očitki se mu vsiljujejo, ki jih mora njegov razum zavrniti, saj ni mogel tudi smel ni drugače postopati. Kaj mu je sicer preostajalo; sicer bi ležal nemara sam tukaj, z njim pa tudi France, za katerega je odgovoren in bi bil ubit tudi šofer. Tega je hudo zdelala šipa, nekaj ja pridodalo še kamenje. France pa je takšen, da je kar groza. S čela in iz ust mu ja steklo na prsi toliko krvi, da je suknjič ves prepojen s strto krvjo. Kakor pobita divjačina leži v vozu.

Z Ljubnega se je pripeljal na motornem kolesu zdravnik, ki je pregledal in za silo obvezal Gorjupa in šoferja ter odločil, da ne smejo Franceta nikamor več peljati. Spravili so torej hudo ranjenega v sobo nad gostilno, kamor je postavil Gorjup enega svojih orožnikov bolj za pomoč bolniku kakor za stražo osumljencu.

Devetak stoji ob strani, ko se je vse to dogajalo, prav kakor da ne more vsega tega razumeti. Kar v glavo mu ne gre, kako je mogla ta pogansko krvoločna pošast prehiteti njega in njegove opomine. Zmajava s svojo že vso zmešano glavo ter se vprašuje, kako se je moglo sploh primeriti, da je sam zašel V vse to.

Zdaj pa je prvi, ki poleg zdravnika najbolj pomaga. Gre tudi k Nacetu, ki je že zaprl gostilno. Pokliče ga na stran in mu naroči:

»Ničesar mu naj ne manjka, Nace! ... čeprav sem jaz nedolžen na vsem tem, ali vsaj kriv nisem, vendar nočem, da bi kdo škodo trpel zaradi zadeve, v katero je zapleteno moje ime ... Poskrbi torej za Maričkinega, pa za šoferja in seveda — tudi za Franceta ... Bova pa potem poračunala.« Nace je prav rad vse to obljubil, saj je imel še od zadnjega večjega nakupa vina dolg pri Devetaku. Ko je bil zdravnik s svojim delom gotov, stopi Lojz še k njemu in ga prosi, naj pošlje ves ta račun na njega osebno: »Da, na Lojza Devetaka na Devetakovi planini, pošta Solčava!«

Šele zdaj se napoti Devetak domov; neko notranje čuvstvo pravičnosti mu je narekovalo vse to. Sam ne ve, zakaj ga čedalje bolj teži temna zavest, da je sokriv vse te nesreče. Samo on ve, kako ga to teži: Kar nič si ne odpušča napak, katere je storil ... Nemara je imela mati vendarle prav v marsičem, kar mu je rekla. Ko zdaj tako sam pri sebi preudarja, vidi, da je imela v vsem prav ... Pa se spet nekaj oglaša v njem, ki hoče vse to podreti, ne zaradi prizanesljivosti, temveč zato, ker je njegovo ponosno devetakovstvo zdaj tako majceno in slabotno ... prav kakor pri tem spopadu doli!

Ta razdvojenost ga trpinči, ko stopa spet navkreber po strmi cesti proti domu. Skupine gostih smrek mečejo temne sence, ki ga kar pogoltnejo, da skoraj izgine v njih. Kjer so jase, pa se jasno odraža njegova plečata postava v svetli mesečini. Gorski vršci se lesketajo v novo zapadlem snegu. Vse to vpliva spokojno nanj, da je povsem umirjen, ko pride domov, kjer ga ves vesel sprejme Hektor.

VIII. POGLAVJE[uredi]

Le redko se pripeti, da gre Devetak tako v sebe. Če pa se to že zgodi, da se oglasita v njem dobrota in usmiljenje, ne traja dolgo, da spet utopijo vsakdanje skrbi vse to v njem. Gotovo je v njegovem srcu prostora za vse to in njegovo oko ni slepo za težave drugih! Nikakor ne! Ta občutja le nekako dremljejo v vrvežu dela na Devetakovini, ki ga tako vsega prevzema, da kar ni za kaj drugega prostora v njem kakor za večanje imetja in ugleda. Tako je tudi naslednjega jutra stopil Devetak iz sence na svetlo in je bil spet cel gospodar. Stopil je v sobo k hlapcem in deklam, ko je še prej pregledal vse štiri strani neba, kakšno vreme se obeta; mimogrede je v veži še potrkal na barometer, ki se je naglo dvigal. Kljub temu pa niso znamenja za vreme ugodna. Bolje kakor učena priprava se spozna v vremenu Devetak, ki ve, da bo komaj kakšen dan lepo. Te ure bo treba seveda dobro uporabiti.

Živino in dom prepusti dekli Lizi in materi, kateri mora tudi Lenika pomagati, sam pa gre z dvema hlapcema gor za Tolsti vrh, da poderejo tiste borovce, ki jih je oni dan prodal in obljubil, da jih spravijo še ta teden do ceste.

Kakor da hoče v nekaj urah doprinesti vse, kar je zamudil zaradi zadnjih neviht, vihti Devetak ostro sekiro, da letijo iveri izpod udarcev kakor splašene jerebice iz gnezda. Znoj mu obliva obraz, šinjek in košata prsa. in ga grize v kožo, čeprav je že ustrojena kakor usnje. Dolgih pet ur teče brez oddiha delo, nato pa ukaže hlapcema, naj razžagata hlode na platanice, sam pa se napoti domov.

Ko stopa po ozki stezi navzdol, zagleda Lojz nekoga stati med podboji poleg matere in si misli: Najbrž bo lovec! Ko pride bliže, spozna, da je prišlec Florijan Grilc, škofijski višji gozdar. Vidi, kako kaže mati s prstom nanj, kakor da bi rekla: »Tamle prihaja sin!«

Ko pride blizu, vpraša Devetak: »Kaj ne, nadgozdar? ... Kaj vas je pa privedlo k nam? ... Tako redek obisk, da bi ga bilo treba za dimnik zapisati!«

Po teh besedah povabi gozdarja, naj stopi z njim v hišo. ker se je tudi sam hotel za pol ure oddahniti. Grilc se mu zahvali tako, da se po vojaško zravna in stopi pred njim v sobo, kjer sedeta za mizo.

»Prav nekaj važnega bi rad govoril z vami, Devetak!« pravi gozdar: »V neki tako rekoč lastni zadevi!«

»Tako? ... V kakšni neki?« vpraša zavzet Devetak. Ko pa se sobesednik nekam izmika, ga izpodbuja:

»Nikarte kakor mačka okoli vrele kaše, gozdar! ... Če vam morem kaj pomagati, bom storil to tudi brez dolgih nagovorov.« Grilc ga pogleda, malo pokašlja:

»Tako preprosta reč pa vendar ni to, da bi se dala z eno samo besedico odpraviti,« pravi obotavljaje se. Pri tem pa ga je sama vljudnost, da bi se kar razlezel pred Devetakom.

Zdajci se pripravi gozdar na svoj notranji naskok. Po ovinkih govori o samem sebi, da je višji gozdar, dober prijatelj nesrečnega Potoškega lovca: »Vedno je bil pokojnik med najodličnejšimi v službi. Zdaj pa je postal žrtev zlobnega morilca .. Da, da. brez dvoma žrtev morilca!« Z vso gotovostjo je za gozdarja dognano, da je zakrivil smrt Potoškega lovca morilec. Kar naravnost imenuje Gregorinovega Franceta, tako določno da je vsak dvom izključen. Če bi ne imel Devetak opravka z rezanjem sočne klobase pred seboj, bi bil lahko opazil v gozdarjevih očeh prežeč pogled. Tako ne zapazi tega in samo misli pri sebi: Kaj naj pomeni vse to in kam cika Grilc s temi besedami? .. Kakšno zvezo neki ima vsa ta zadeva z gozdarjem? ... Kaj ni celo rekel, da prihaja v lastni zadevi?

Devetak to tudi kar naravnost reče. Grilc pa odgovori prav dostojanstveno in mirno: »Tudi to pride počasi na vrsto! Drugo pa je z drugim povezano! To boste že še čuli.«

Kmet zmaje nejeverno z glavo:

»Kar misliti si ne morem, kakšen posel imate vi s to žalostno zadevo.«

Gozdar pa previdno namigne: »Prav toliko kakor vi, Devetak, in — Mimika!« Ta namig na njega samega in hčer malce zmede Devetaka in ga spravi v negotovost:

»Potem morate pa že postati bolj jasni!« tiplje počasi naprej.

Grilc se malce nagne čez mizo:

»Ste nemara že kaj pomislili, kakšni vzroki in kakšne koristi ali kakor se to pravi, kakšni motivi so povzročili ta zločin, Devetak?« Vpraša in še pristavi:

»Jaz pa vem za pojasnilo! ... In prav zato sedim zdajle tukaj pred vami in se pomenkujem o tem, Devetak!« 

Ta pogleda nezaupljivo gozdarja: kako pač naj dožene, kaj hoče Grilc od njega.

Tako mu je, kakor da bi se pretegnila čezenj mrzla senca. Nekaj skrivnostno težkega, kar ne moreš videti ne prijeti, pa vendar veš, da je zares pred teboj. Pod pritiskom tega dojma išče Devetak izhoda iz te zadrege:

»Kaj briga mene in Mimiko motiv?« vpraša. »Saj midva vendar nimava nobenega opravka z zločinom! ... Vse drugo moramo pač prepustiti sodišču!«

Grilc vse to mirno posluša. Ne pusti pa več kmeta iz zadrge svojih besed, ki jih skoraj kar v perje polaga, da bi ne zadele pretrdo. Skoraj prizanesljivo mu reče:

»Prav imate, Devetak! Če se s te plati gleda, nimate vi naravnost s tem nobenega posla ... Če pa tudi Mimika ne —?« Kakor samemu sebi zastavi to vprašanje, se malce nasmehne in skomigne z rameni:

»Tega sicer ne vem, toda menim: če bi tičal motiv v ljubosumnosti, morda tako, da ... no da ... da bi bila tega kriva Mimika, potem obleži na njej umor za vse življenje in s tem, grenko, kakor je, tudi na vašem, Devetakovem imenu.«

Tako mirno in na videz sočutno je povedal vse to, vendar pa je v teh besedah toliko skrivnih kavljev, ki se zadirajo v Devetakovo srce. Gozdarjeve besedo so kakor nevidne vrvi, ki jih mota okoli kmeta, da ga povsem zveže.

Devetaka popade jeza, da bi planil najrajši s pestmi nad gozdarja, toda takoj spozna, da bi bilo to nespametno. Vendar še trepeče v njem razburjenje, zato išče njegov ponos obrambo:

»Ne vlačite Mimikinega in mojega imena v to reč, vam še enkrat rečem, Grilc! ... To je nekaj, kar bomo mi sami med seboj uredili, če že pride do tega! ... Čas je pa tudi najboljši svetovalec!« Težko se je braniti, to ve prav dobro Devetak. priznati pa mora tudi, da bo ostal madež zaradi te strahotne reči na njihovem imenu ... Prav to je tisto, kar ga tako žalosti in mu jemlje nekdanjo prostost.

Grilc pa gleda, kakor da ni te zavrnitve kar nič slišal, prav odkritosrčno v kmeta, tako da mu samemu ta odkritosrčnost kar dobro dene

»Saj vas razumem, Devetak, in vem, da vam je hudo ... In prav zato vam hočem vendar ... kako naj vam to povem ... Torej: zato hočem pomagati vam in Mimiki. Zares in odkrito pomagati!«

Devetak prisluhne. Nekaj je v teh besedah kar mu ne ugaja, nekaj plazečega se, nekaj neodkritega in potuhnjenega. Nekaj, kar ga svari. Vendar pa še prisluhne:

»Pomagati? ... Meni in Mimiki pomagati? ... Vi, da hočete to, Grilc? ... Pa kako naj to vse vzamem?«

Florijan Grilc postaja še zaupljivejši:

»Če je to umor, razumite me, prosim; navaden umor, potem je bil to pač obračun med Gregorinovim in Potoškim ter ostane Mimika izven vsega tega, pa čeprav je padla senca nanjo ... To vse prerase trava, saj to vsi vemo!«

Ker Devetak ničesar na to ne reče, nadaljuje gozdar: »Če pa je bila ta reč ljubosumnost zaradi Mimike, na kateri ni Mimika popolnoma nedolžna, saj ni mežikala samo Gregorinovemu, temveč tudi Potoškemu, potem pade nanjo vsa sramota ... in tudi na vaše, Devetakovo ime!«

To pa je že preveč Devetaku, zato vzroji:

»To je laž, Grilc! ... Še enkrat rečem, to je podla laž! Če mi še enkrat to ponovite, si kar sami pripišite posledice!«

Gozdar pa je povsem miren, saj je tukaj on napadalec. Nobene poteze v svojem načrtu ne sme opustiti, nikarte pa se ne razburiti. Zato položi v to svojo mirnost nekaj skoraj dobrohotnega:

»Sam Bog ve, saj razumem vaš srd, Devetak! ... Če bi ne imel jaz prav, prav gotovo bi rekel: na, le udari! ... Toda na moji strani je pravica ... In če oni ne more izpovedati, ker je za vedno obmolknil, drugi pa noče, da bi ne izdal samega sebe, Mimika pa tudi ne, da bi se za vedno ne oblatila: resnica ostane še vedno resnica! ... Prisegel bi lahko na to!«

Tako prepričevalno se čuje vse to, da povsem zmeša Devetaka. Če je res tako, kakor pravi gozdar, potem je Mimikina in čast Devetakovine v njegovih rokah.

»Odkod pa vendar veste vi vse to?« uide skoraj nehote iz Devetakovih ust. To že ni vprašanje, ki še dopušča dvom ali celo obrambo, temveč je že tiha prošnja, polna še nepriznane bojazni.

V Grilčevih očeh se zdajci pokaže čuden sij:

»Ker imam vašo hčer rad, Devetak, čez vse na svetu rad! Moje oči so bile v tej ljubezni tako astre, da jim ni prav ničesar ušlo! ... In kar sem videl, pač vem ... «

Grilčeve oči žarijo pri teh besedah, kakor bi se zares vžgal plamen v njih, ko še nadaljuje:

»Vsem nam bi bilo pomagano in ustreženo, če mi daste Mimiko za ženo, Devetak! ... Moje pošteno ime bi varovalo Mimiko, da bi je ne smel nihče po strani gledati! ... Zdaj razumete, čemu sem tukaj le in zakaj vam hočem pomagati!«

Doslej je gozdar mirno sedel za mizo, zdaj pa vstane, gre proti Devetaku in mu ponudi svojo roko. Ta se pa obotavlja, če jo naj sprejme ali odkloni. Njegove misli plešejo neprestano okoli vsega tega, kar je pravkar slišal. Naglih misli ne pozna Devetakova glava. Toda bistre so njegove misli prav zaradi te počasnosti. In najsi ima Grilc tisočkrat prav v tem, kar je povedal, kaj bi vendar ne bilo mogoče, da ni dobro videl in je morda v tej njegovi zgradbi domnev vendar le še razpoka ali vsaj špranja? Kljub vsemu, kar je gozdar povedal, se zbudijo v Devetaku dvomi. Pa naj sta tu še tako prizadeta Devetakovo ime in njegova čast, vendar hoče biti v vseh dvomih najprej sam pri sebi na jasnem. To mora, preden reče da in amen. Zato se obrne odkrito h Grilcu:

»Tako nenadno je prišlo vse to, višji gozdar, nad mene, da pač ne morem kar zdaj reči da ali ne. Zato sodim, da mi moraš pustiti čas za premislek. Naj bo zadeva še tako nujna, tako pa le ni, da bi se morala odločiti prav to minuto ... Morda prideš zvečer še enkrat okoli? ... Dotlej bo pa tudi Že vse jasnejše v meni.« 

Gozdar mu pritrdi, da bo zvečer še enkrat pogledal k njim. Nato odide, za njim pa Devetak. Povsod je za polne roke dela, pravi sam pri sebi. Kar se v njem kuha, pa je mnogo važnejše in nujnejše kakor vsa drugo delo. Vse se gnete v njem in premetava. Poleg jasnosti je še mnogo nejasnosti. Na mejah dvomov išče, da bi odkril resnico. Težka peza ga tlači k tlom. Znebiti se je mora ali pa se bo zgrudil pod njo.

Naprej sklonjen stopa Devetak, tako težka je njegova glava in že vsa zmedena, molče mimo matere, ki ga vprašujoče in zaskrbljeno motri. Florijan Grilc je že visoko nad njim v planini.

IX. POGLAVJE[uredi]

Kar same ga zaneso noge navkreber, da bi pomagal hlapcema spraviti les. Krepko malico je poslal že naprej s pastirjem. Nad Goro Urško se je poveznil ogromen klobuk, nezmotljivo znamenje, da bo še pred večerom lilo.

Toda vse to, kar je bil pravkar izvedel Devetak, se mu zdi bolj važno od borovih platovnic, važnejše kakor vsa druga opravila ... Zares: najprej zaradi vedno hujšega zamotavanja njegovega imena in časti v zadevo, ki vleče doslej nedotakljivo v kalužo zlivalnika. Potem pa tudi — ta misel se mu vedno močneje vgnezduje v možgane — zaradi Mimike in Franceta. Ce je v nevarnosti dekletova čast, ki je pač, kakor bi bila njegova čast, gre vendar pri fantu morda celo za njegovo življenje. Težka peza mu leži na duši. Dogodek pred Lizino gostilno je pustil v njem spoznanje, da je pravdorek zdivjanih ljudi krivičen. Ta nauk je bil njemu še prav potreben, da ga zdaj opominja k skrajni previdnosti.

Vse nujno delo pusti ob strani ter krene na ozko stezico med mlade smreke. Ko pride do potočka, ki naglo hiti med kamenjem po strmini v dolino, sede na mahovito skalo. Objameta ga vsega gozdna tišina in šumenje vode. Tu obrača Devetak vsako besedico, ki jo je čul, še enkrat okrog in okrog in preizkuša njih smisel:

»Če vse to drži, kar je Florijan pripovedoval o neki ljubosumnosti, potem bi moral biti pač France ljubosumen ... Pa zares drži to? Ne in še enkrat ne! ... Liubezen, ki jo je sam videl med Mimiko in Francetom, ko sta jo oba tako očitno priznala, je tako trdna, da kaj drugega sploh ne pride v poštev. Morda pa je bil Potoški ljubosumen na Franceta? Kako pa s tem? Mogoče bi bilo to ... Toda to bi se moglo tako začeti, da bi Potoški napadel in bi bil oni drugi v samoobrambi! ... To okolnost bi bil France pač lahko priznal, saj bi pomenilo to zanj, če že ne oprostitev, prav gotovo pa vsaj milo kazen!«

Devetak zmajuje z glavo:

»Tudi to menda ne bo držalo ... Potem ostane le še velik vprašaj v tej temni zadevi, kdo je potem oddal drugi strel ... Samo kdo bo rešil to uganko?

Devetak premišljuje in premišljuje: Vsak vendar ve v vsej dolini, da hodijo tod mimo na Olšavo turisti, katerih nihče ne opazuje tako natanko. Vsak tudi ve, da prehajajo tu čez pogosteje kakor bi kdo mislil, lovski tatovi in tihotapci iz sosednje Koroške... Mar ne?

»Seveda, seveda!« dožene z vso gotovostjo Devetak sam pri sebi. Prav polagoma pa spozna, da sestavlja prav za prav olajševalne okolnosti za Gregorinovega. Vse v njem se prav upira temu! Vendar rase iz teh počasnih premišljanj majceno upanje v njem, da nemara le ni bil France. Ne iz ljubezni do Franceta se zaloti pri tem upanju, temveč zavoljo Devetakove časti. Če namreč ni France storilec, potem stoji Mimika povsem drugačna pred ljudmi ... Eh, morda je pa spet samo njegova devetakovščina tisto, kar mu narekuje te misli ... in ne njegova pravičnost.

Ko tako pazljivo išče novih zvez in naključij, naleti zdajci na višjega gozdarja. Kaj ni bilo v njegovem obisku nekaj čakajočega prežečega? ... Vedno jasneje spoznava to Devetak.

Za svoje trditve je moral imeti Grilc vendar svoje vzroke! ... Seveda: sam bi imel rad Mimiko! Z dekletom bi pač rad dobil Florijan tudi stari grunt. Vsekakor je boljše biti kmet na Devetakovini kakor višji gozdar, pa čeprav v škofovski službi. Tako je prišel Devetak prav do dna tudi drugim vzrokom, ki so Florjana nagnili k temu, da se je pojavil kot rešilni angel ...

Tako sedi gospodar ob žuboreči vodi in sledi njenemu toku zatopljen v misli. Čudno je, kako se tale gorski potoček grize skozi zemljo in grušč, da prihiti globoko doli v dolini v Savinjo. Zares prav čudno je, voda ne teče naravnost po bregu, temveč si išče pot mimo tisoč zaprek. Ovinke dela, ovinke okoli ovir! ... To nič ni slučajnega na svetu, temveč sama zakonitost za najuspešnejšo pot do smotra. Ta najuspešnejša pot je hkratu tudi najkrajša ker bi bila naravnostna pot naravnost nemogoča.

»Naravnostnih poti ni! ... Tudi za človeka jih ni!« dožene zdajci Devetak. Pa se začudi:

»Na kakšne misli vse človek pride! Sicer pa je višji gozdar sam priznal, da liubi Mimiko ... To bo že res! Saj človek ne govori tako o ljubezni, če mu ta ne razjeda srca.«

Zdaj se Lojz spet spomni, da mu je mati že enkrat nekaj namignila. »Če je bil torej Gregorinov France Mimikin izbranec, kaj potemtakem ni mogoče, da je zagrabila Florijana liubosumnost? Seveda, prav mogoče je to, celo prav verjetno!«

»Če bi bilo pa tako, pa morda ni izključeno, da je višji gozdar sam ... Za božjo voljo, kam zajdeš, če slediš takim mislim, in potegneš morda povsem nedolžnega v to strašno zadevo.« Temu se upira Devetak in pretehtuje, ali naj bo dober ali le pravičen. Ker pa je v taki zamotani reči prav vse mogoče, nočejo utihniti te misli, temveč postajajo še zgovornejše:

»Gozdar je pač mislil, da ima pri tej svoji ljubezni tekmeca v obeh, tako v Potoškem kakor v Gregorinovem. Kaj bi ne bilo mogoče, da izpodbije enega z drugim, da je za njega samega potem odprta pot.«

Devetak se ves trese pri tej misli. Tukaj ob gorskem potoku sedi v senci, podpira z roko glavo, težko od misli, se počoha po bradi in reče sam pri sebi:

»Devetak, kaj tebi vse ne pade na um!« Pogled mu uide na grmado oblakov, ki jih žene veter od severa, da se le s težavo borijo z njimi zadnji solnčni žarki. Prav tako se bori Lojz z mislimi, ki se preganjajo po njem. Dobro ve, da se mora postaviti proti njim, jih premagati, če noče, da bodo njega zmagale. Toda te misli ležijo kakor ogromne skalnate klade v njem in se ne dado niti premakniti, pa jih naj še tako maje. Saj nisi ti prvi, ki drugega sumničiš, da bi od sebe odvalil sum, pravi nekaj v njem. Kljub vsemu odporu vendar na glas vzklikne: »Strašno je vse to! ... Nemogoče pa vendar ni!«

Spet zmaje Devetak z glavo. »Mar ni to vse tako zapleteno in zamotano, da se ne bo dalo nikoli dokazati? ... Tako dolgo pa sum ostane!« Kam te pa lahko takle sum zavede, ve že sam zadosti, saj je že sam imel prej sum za dokaz. Kaj ni to prav tako kakor tista reč s Francetom? Kaj ni pri njem tudi vse osnovano le na sumu? ... Mar so doslej od vsega tega kaj dognali?«

Bolj ko si Lojz prizadeva, da bi se znebil tega novega suma, tem bolj ugaša v njem prejšnji sum proti Francetu. Oni drugi, novi, se dviga čedalje bolj iz prepada, katerega je namenil Francetu.

Devetak se je dvignil s kamna, na katerem je sedel, in se pretegnil. Kako dolgo je tako sedel, kar ne ve. Precej časa je pa le moralo biti! Ko se pripravlja, da bo stopil k hlapcema, mu prideta ta dva že nasproti. Mora biti že proti poldnevu, ko se spravlja družina k obedu.

Ko zagleda Devetak prihajati hlapca, pomisli, da je zapravil s svojim premišljanjem lepe ure, ki jih ne bo mogel nemara kmalu nadomestiti. Kar bi si bil drugič vedno hudo očital, to ni zanj danes nikakšna nemarnost, saj je prišel tako na sled neki zadevi, ki je mnogo važnejša kakor tisti les. Da, kakor vse njegove gošče, vsa njegova Devetakovina! Obrne se in gre pred hlapcema proti domu. Kar lažje se mu zdijo noge, kakor so bile prej, ko je šel od doma.

Redko se v njegovi hiši zgodi to, danes pa stopi k služinčadi v njeno sobo in se pogovarja z ljudmi. Vprašuje, kako je z delom, ter pokaže z roko skozi okno tja nad Logarsko dolino, kjer se kuha med grebeni nova huda ura. Odpre okno in presoja veter.

»Če bo tako naprej vlekel, bo v dobri uri lilo že tudi pri nas,« pravi in misli že na novo škodo, ki preti, ter globoko vzdihne:

»Letos je pa tako kakor bi hotelo vse sproti snesti!« Služinčad stoji molče okoli njega. Gospodar stopi s Petrom, ki je že dvajset let na Devetakovini za prvega hlapca, tja k peči in se posvetuje z njim, kako bi se to ali ono ukrenilo.

Oba moška glasova sta razločna dovolj, da ju sliši stara Devetakovka, ki se kar ne more prečuditi temu tako nenavadnemu preokretu. Zdi se ji tudi, da je danes sinova rezkost nekoliko popustila. Ali naj bo ta sprememba posledica njenih včerajšnjih besed? ...

Kmalu stopi sin v sobo in sede za mizo. Mati bi rada izvedela, kaj je hotel od njega gozdar.

»Ali vas hudo muči radovednost?«

»Kako bi me ne!« pritrdi smehljaje se mati.

Sin ji na to pripoveduje, kaj vse mu je pravil Florijan Grilc. Ko nazadnje še pove, da je Florijan prosil za Mimikino roko in mu razodel svojo ljubezen do dekleta, se zasveti v sicer pohlevnih materinih očeh oster odblesk, iz njenih besed pa zazveni posmeh: »Glej no, glej, Lojz, kako imeniten gospod je Grilc! ... In vse to bi storil le zaradi Devetakove časti!«

Morda je bil prav ta posmeh povod, da se je srn spet spomnil ugotovitve svojih premišljanj:

»Zares, prav čudno je to!« pravi. »Tudi sam sem že premišljal o tem. Najmanj mi gre v glavo, kar je govoril o ljubosumnosti!« Mati komaj še pazi na to, kaj sin govori. Že namreč gredo njene misli po svoji poti. Najprej nejasno in neuravnano krožijo okrog nečesa, kar lebdi povsem mračno v njenem spominu. Vedno bolj pa se oklepajo tega ... Zdajci se spet spomni:

»Seveda, se že spominjam!« spregovori predse.

»Česa vendar, mati?« hoče vedeti sin.

»Da se je nekoč nekaj pripetilo med gozdarjem in Potoškim! ... Prepir ali nekaj takega.«

Premišljuje in premišljuje. Kaj je pač čula takrat? ... Z nekom je morala o tem govoriti! ... Kdo neki bi to bil? Zdi se ji, da so nemara med potjo v cerkev govorili o tem ... Prav tako pa je moglo biti pri kaki drugi priložnosti pri nakupovanju v kakšni trgovini ... Sicer pa jih je več: ena precej doli v grapi, potem Sancinova in Pajkova ... Nekajkrat je bila tudi za večje nakupe v Lučah pri Brataniču in pri Petku, kjer imajo mesarijo ...

»Kar zares ne vem več!« de sinu. »Slišala sem pa, prav zares!« Sinu zastane polna žlica nad krožnikom:

»To je pa vendar najvažnejše, mati! ... Vi pa govorite kakor o lanskem snegu!«

»Pojdi, kaj pa vem jaz, kaj je važno in kaj ne!« se brani: »Takrat še prav posebno nisem mogla vedeti!«

Tu pa ji mora dati sin prav. »Seveda, nikoli ne veš, če ne bo postalo najmanjše še kdaj največje.« Ves se zamisli, da se mu kar na licu pozna, kako naglo delujejo možgani. Zdajci vzklikne:

»Saj zdaj ne gre za to, temveč glavno je, da boste mogli na to, kar ste zdajle rekli, tudi priseči!«

»Kako bi ne mogla tega!« pritrdi mati malce nejevoljna, da se upa sin dvomiti o njenih besedah.

»Dajte si vendar dopovedati,« pravi Lojz, »pred sodiščem boste morali priseči, tako sem mislil, če bo treba, mati!«

Mati se za trenutek zamisli, na obrazu pa se ji vidi, da ji je takšen potek pogovora neprijeten. V njej se je zbudila tiha nevolja proti vsemu, čemur se pravi sodišče, ker še ni imela nikoli opravka z njim.

»S sodiščem le nehaj!« pravi odločno. Ker pa se le ne more otresti strahu pred tem, tiplje naprej: »Kar ne razumem te več, zakaj si zdaj naenkrat ves za Franceta, ko si bil še včeraj ...«

Sin jo razburjen prekine:

»Včeraj! Včeraj!... Kaj vse se ne pripeti od danes do jutri! Saj ni vseeno, mati, če leži na Gregorinovem po nedolžnem sum ...« 

Mati prikima tiho predse. Toda tako je v stiski med strahom pred sodiščem in dolžnostjo, da bi izpovedala, kar je njej ljubo, Mimiki in njim vsem v čast in služi preko vsega tega še pravici, da je že vsa zmedena.

»No, mati,« je rekel, ko vidi, da se je po teh besedah malo pomirila: »vekte, to s sodiščem bi bilo samo v skrajnem primeru, če bi drugače ne šlo!« ji pravi. »Lahko se še danes mnogokaj pojasni, ko spet pride gozdar.«

»Seveda, Lojz!« odvrne tiho mati. To zveni kakor vzdih strahu pred vsem tem, kar še lahko prinese ta večer, in pa tudi vdanosti v to, kar se ne da preprečiti.

X. POGLAVJE[uredi]

Nevihta se je približala. Čedalje gostejši postaja dež.

»Še dobro, da toče ni vmes!« pravi hlapec Peter Devetaku, s katerim cepi v uti za hišo mlada debla za žlebove. Z ostrimi dleti dolbeta žleb, da letijo iveri izpod njunih rok.

»Če bi človek samo na danes mislil, bi bil vedno slabe volje,« de Devetak med delom.

»Seveda!« odvrne Peter. »Nekaj pač moraš imeti za tolažbo in up na boljše čase.

»Da bi se vendar kdaj na boljše obrnilo!« prikima Devetak in misli pri tem bolj na svoje osebne zadeve kakor na letino, ki gnije v dežju. Spet utihneta oba.

Poleg njiju cepijo drugi nove škodle , da bodo izmenjali obrabljene na strehi. Mlajši hlapec si pri tem veselo požvižgava, dekleta pa pomagajo pri delu.

Zunaj pa lije iz oblakov, ki visijo prav do slemena. Težavno se že razločujejo obrisi hiše, tako gosta je siva zavesa.

»Da bi mi bilo še enkrat tako dobro kakor temu fantu!« vzdihne Peter čez nekaj časa in namigne z glavo proti fantu, ki si požvižgava.

Devetak je ves pri delu, zato prikima tako, kakor bi hotel reči: »Seveda, tako brezskrben bi bil rad, kakor je ta!« Zdajci pa se zdrzne, kakor bi šele zdaj doumel pomen Petrovih besed, ki jih je ta spregovoril s toliko bridkostjo:

»Moj Bog, tako slabo vam pa vendar še ne gre!«

Peter obdeluje naprej žleb, pa odvrne kar tako tja v svoje roke:

»Ne rečem, da bi bilo zares slabo.« Iz njegovih besed je čutil vse drugo bolj kakor zadovoljnost, zato preneha Devetak z delom in se obrne proti Petru:

»Kaj pa ti je, Peter? Mar ti kaj ne ugaja? Meni lahko odkrito poveš, saj sva že dovolj dolgo skupaj.« Hlapec pogleda zdvojeno gospodarja, kakor bi še iskal pravo besedo. Za trenutek pomisli, kako bi pač najbolje povedal vse to. kar mu teži srce.

»Ni mi nobene sile pri vas, prav zares.« Malce se nasmehne, kakor se nasmihajo ljudje v zadregi: »Drugače bi tudi ne ostal že dvajset let pri vas ... Toda če nas eden ...« Glas se mu zatakne in se zmede.

»Radoveden sem, kakšen ,toda' je tukaj vmes,« ga izpodbuja Devetak, Peter pa se izmika:

»Če kdo takole gara in gara in ima že nekaj na strani, pa je to še premalo, da bi si kupil bajto in še kakšen rep živine zraven ... pa oženiti se ne more, ker bi si tako še večje skrbi nakopal na glavo. Potem, Devetak ...«

»Kaj je potem, no?« vpraša ta naprej, da bi mogel hlapec dalje govoriti. Peter povesi roke:

»Kaj ne razumete, da potem nima življenje pravega smisla in smotra!« Prav kakor bi bil s temi besedami premagal dosedanjo boječnost, hlapec ves oživi in nadaljuje: »Veste, Devetak: Potem delaš kar tjavendan ... Navadno niti sam ne misliš ne na to, ker te pač delo samo žene ... Večkrat pa je človeku tako hudo, da bi izgubil kar vse veselje do dela in do življenja ...«

Devetak vpraša brez daljšega premisleka: »Kaj pa Devetakovina ti ni nič mar?«

Peter se bridko, skoraj pomilovalno nasmehne: »Saj je vendar vaš grunt in ne moj!« Preklican odgovor! si misli Devetak. Nekako nerodno mu je; da, celo skoraj predrzno se mu zdi, če bi ne vedel zares, da Peter pač ne spada med predrzneže. Prav zato, ker to ve, ga sili njegov odgovor k premišljevanju, da naposled prizna, da je ta odgovor pač prav samoumeven. Zato izpregovori prav resno, čeprav še malce v dvomu:

»Menda imaš prav, kar si pravkar rekel, Peter! ... Če se postavim na tvoje mesto, zares, povsem te razumem! ... Ne morem si pa nikakor misliti, kako bi to lahko bilo drugače!«

Peter pa je tako ves zaverovan v svojo reč in govori s tolikšno vnemo, da so tudi ostali v uti prenehali delati, samo da jim ne uide niti besedica tega, kar bo prvi hlapec povedal. Vse to pa seveda tudi izpodbuja Petra, da skraja pohlevno, pa vendar uporno lezejo njegove misli v besede, ki zaživijo iz njegove razvnete notranjosti:

Vedel bi že, kako bi se dalo to predrugačiti ... France, jaz in še več drugih smo že dolgo o tem mislili in se pogovarjali. Kadar sedimo takole pri Dajčmanu ali pri Lovcu ... Tudi gospodična Mimika je bila večkrat poleg!«

Devetak ve, da sta to dve gostilni, kjer se zbira solčavska mladež. Zdajci pomisli, kako čudno je pač to, da se mladi tako oddaljujejo od starih, kakor bi ne bili prav nič mar drug drugemu ... celo tedaj ne, če so očetje in sinovi ... Doslej si ni belil glave s tem. Tudi če je med starimi nanesel pogovor na to, si je mislil: je pač že tako! ... Prav kakor je bilo že v njegovi mladosti, da so bili vrstniki mnogo rajši med seboj kakor pa pod- varuštvom resnih očetov.

Takrat so vsi vedeli le eno: Zadosti sveta je bilo za vse. Grunt, manjši ali večji, je prešel na najstarejšega, drugi so se poženili na vse kraje, nekateri na grunte, drugi so si kupili hišico, kos zemlje in rep zraven. Nekaj jih je šlo v svet, ki je z veseljem sprejemal delavne roke in jim rezal obilne kose dobrega kruha. Nekateri so šli celo v šole. Zdaj pa je vse to, pomisli Devetak. zares drugače: Zemlje manjka! ... Hčerke starijo kot samice, sinovi se nimajo kam priženiti, pa morajo za hlapce, hlapci pa se selijo v mesta ...

Lojz odloži dleto, stopi med vhod v uto in se danes prvič zave, da se je nekje v širokem svetu zares nekaj predrugačilo ... prav kakor tukaj v mali Solčavi. On se seveda ni brigal za vse to, saj je vendar gospodar na svoji Devetakovini. Ta pa je velika, največji grunt daleč na okoli ... Zanj zadostuje! Tudi če bi ga delil, bosta imeli Mimika in Lenika dovolj zase in za svoje. Kaj pa, če bi se oglasil obilen otroški blagoslov? ... Pa bodo ti otroci zrasli in bodo imeli spet vsak kopico otrok ... Kaj bi iz tega nastalo?! Zamišljen stoji med vrati.

V tem premišljevanju obvisijo njegove misli na lastnih otrocih. Žalost ga obide, ko občuti, da se je Mimika iztrgala iz njegovega sveta ... Pa je vendar njegovo meso in kri ... Pod isto streho so dihali, živeli in delali kot neločljiva enota: njegova mati, on sam in otroci! Pa se ti izneveri dekle in gre po svojih potih, o katerih se njemu še sanjalo ni ... Mimika se je neznansko oddaljila od njega, čeprav je do Luč samo tri ure. Ne, tega vsega ne more doumeti, le hudo mu je, kadar se spomni vsega tega.

Devetak se obrne in stopi nazaj k delu ter hoče vedeti, kaj je prav za prav iskala Mimika poleg:

»Vse to pač niso ženske zadeve! ...«

Peter kar ne razume, kako je zdajci postal Devetak povsem drugačen, kakor ga sicer pozna ... Nekaj se zgane v hlapcu, da je bolj zaupljiv:

»Seveda je to tudi ženska zadeva! ... Brez ženske vendar ne more kmet prav nikamor, ne v hiši, ne na polju ... Posebno, recimo, pri ustanovitvi novih domačij ... naselij nosi žena dobršen del dela in skrbi ... To je pač povsem jasno!«

Preden Devetak na to odgovori, hoče vedeti navidezno nekaj postranskega, in vpraša:

»Kako pa prideš Peter na te misli?«

»Saj se vendar mnogo govori o tem!« se začudi hlapec.

»Kdo govori?« izprašuje dalje Devetak.

»Časniki, knjige ... Morda se pri nas ne govori toliko o tem kakor po drugih državah. Gregorinov France tudi govori o tem ... Menda mu je kaj rekla Mimika ...«

Doslej je bil gospodar miren, čeprav mu je vidno rasla notranja vznemirjenost. Zdajci pa stopi pred Petra in srd mu zažari iz oči:

»Vi začenjate revolucijo proti gruntarjem! He, tukaj bi imel pa tudi jaz še besedico pristaviti!« Prav besno je zaklical to, se obrnil od zavzetega hlapca stran in krenil proti vratom, kjer še vedno lije dež izpod neba.

Sam pri sebi premišljuje Lojz: Kako je vendar mogoče, da se tukaj za njegovim hrbtom zbere mladina in se zaletava v nekaj, kar je že stoletja priznana oblika posesti in imovine? ... Kaj je sam stal tako daleč stran, da mu je vse to ušlo?

Kakšni ljudje so sploh pod njegovo streho, v njegovi najbližji okolici in v drugih solčavskih hišah? ... Kdo je ta Peter, ki je naenkrat ves drug, kakor ga je videl doslej vsak dan dolgih dvajset let? ... In kdo je ta Gregorinov France? ... To ti mora biti resničen revolucionar! In njegov otrok. Mimika?

Devetak stoji v senci vseh teh vprašanj, ki so padale čezenj, da se kar več ne spozna ... Kaj se je spremenil čas, ali ljudje v njem, ali oboje skupaj? ... Kaj je sam že zares tako kar za smrt star, da ne ve prav ničesar o vsem tem? Morda je celo sam na vsem tem sokriv, ker je bil vedno in povsod le Devetak, kakor da ni poleg njega in nad njim nič več.

Pa ti živi takale mlada stvar, kakor je Mimika, pod tvojo streho, pa ji še mar ni, da bi vprašala očeta, temveč si kar sama izbere moža po svoji ljubezni. Ko jo potem oče odrine od sebe, mar misliš, da ti moleduje za povratek v domačo hišo!

Prav za prav se kaže v vsem tem trdna volja, ki se ne da zlomiti in katero je treba prav za prav spoštovati! ... Seveda, če bi ne šlo za njegovo lastno hčer ... No, pa ti gre in napravi takale deklina celo zaroto proti vsemu staremu! ... Devetakova proti Devetaku!

Kakor lijejo zunaj brezkončni debeli curki okoli hiše kakor valovje okoli samotne ladje sredi morja, tako divjajo misli in čuvstva v Devetaku in ga tako zmedejo, da kar ne ve, kako bi se jih odkrižal.

Če bi se obrnil nazaj k svojim ljudem, ne ve, kaj bi rekel Petru in sploh, če naj še sploh kaj k temu reče. Peter in vsi so tako mirno pri svojem delu, kakor da so celo kljub njegovemu gospodstvu kakor zid proti njemu! ... Zdi se mu, kakor da sedi na prestolu, ki stoji sredi puščave.

»Oni ne razumejo mene, jaz ne morem njih!« pravi tiho predse. Nekaj hudo bolečega je v njem. Toda iz tega se dvigne volja, da se mora držati, da mora vendar ostati on gospodar! ... Zato stopi zunanje povsem pomirjen k Petru in mu da navodila za nadaljnje delo. To vse je sicer le neka zunanja oblika; sam to dobro čuti, toda zato jo prav zdaj nekoliko poudari. Nato odide iz ute.

Komaj je bil za oglom, že skoči starejši pastir pokoncu in zapleše kakor obseden okoli Petra.

»Dobro si mu jih povedal! ... Razumel seveda tega ne bo nikoli. Pa nič ne maraj za to! ... Naprej pa mu zastane beseda, ker ga je Peter pograbil za šinjek in ga dvignil od tal, da mu zabingljajo noge:

»Ti razumeš pa bolje, kaj ne?« zarentači Peter, ga enkrat obriše in postavi spet na tla: »Ti zelenec ti! ... Spravi se k svojemu delu!«

Peter sicer rentači, vendar ne misli hudo, zato se tudi vsi ostali smejejo.

Pastir se spravi spet nad les in kolje bele škodle. Ko pa se pozneje še Peter odstrani, stisne pest in zatrdi še enkrat, sicer bolj po tihem pred sebe: »Devetak pa le ne razume!...«

XI. POGLAVJE[uredi]

Ne, Devetak zares vsega tega ne razume. Peter je govoril nekaj o delitvi zemlje in novih naseljencih. Devetaka so te besede hudo razvnele, ker je slutil za njimi nekaj puntarskega. Zares niti ne ve, če je prav odgovoril Petru. Nemara sta Peter in on govorila drug mimo drugega. Tako stoji ves poln notranje negotovosti.

Razsrdilo ga je vse to, da bi prav on, Devetak, stal v lastni hiši pred celo kopico vprašanj, ki so že za pastirja vsakdanje, zanj pa so še vedno knjiga s sedmimi pečati.

»Ne bil bi se smel povsem vase zapreti, temveč bi moral pomisliti tudi na druge, stare in mlade, da bi vedel, o čem premišljujejo in kaj nameravajo in kaj se sploh dogaja po svetu! ... Figo veš, če tičiš zmerom med štirimi stenami!« Na glas in povsem nenadno spregovori te besede Lojz, da ga mati vsa osupla pogleda, ker ne more slutiti, kam merijo te besede.

»Prav zares je!« nadaljuje sin. »Takole čepiš notri, pa misliš, da bo že svet k tebi prišel! ... Še v glavo mu ne pade, svetu! ... Je treba pač že k njemu iti, mati! …

Ta zmaje z glavo: »Kaj pa ti je Lojz?... Se je spet kaj pripetilo?... Prav ničesar ne razumem, o čem govori?! Pa vendar nisem tako neumna!«

»Petra bi morala slišati, kako govori o vseh mogočih rečeh!« pravi Devetak.

»Kaj pa pripoveduje?« hoče vedeti mati.

Odgovora na svoje vprašanje pa zaman pričakuje, ker ne ve sin ničesar natančnejšega povedati, temveč meni kar na splošno: »Peter je pač nezadovoljen, da gara, pa nima sam niti koščka zemlje. Prav po revoluciji so smrdele njegove besede, ko je govoril proti posesti, ki jo je kmet podedoval in s svojim znojem odslužil in spet odslužil!«

»Pomisli malo, Lojz!« pravi mati. »Postavi se v njegovo kožo, pa boš videl, ali nima Peter prav ali ne.«

»Seveda, če se tako vprašaš, ima prav! ... Toda...«

»Potemtakem,« nadaljuje mati prav mimo in preudarno, »kar ne vem, kaj naj bo tukaj uporniškega, če hoče imeti lastno streho nad glavo. Kako bo govoril proti posesti, kdor sam zase želi posest?

Devetak pomisli in prikima, toda sam pri sebi pa le ve, da gleda vso to reč drugače. Materi pa ne reče ničesar o tem, kako on misli. Mati okrene svojo sivo glavo na desno in levo ter izpregovori:

»V mojih letih, Lojz, so oči pač že nekje drugje in ne visijo več tako na zemlji in na pozemskem blagu. To boš šele razumel, ko boš nekoč v mojih letih. Ti še prav trdno stojiš na zemlji. Prav je tako, Lojz! Imaš tudi moč v sebi za boj in delo. Ko pa ta moč popusti, tedaj se odmakne tudi po malem želja do posesti, pa pridejo drugi, ki se hočejo boriti in posedovati. Tem se je treba pač potem umakniti, če ti je prav ali ne. Tako pač teče življenje.« Njene oči so se zagledale v daljavo, njen pogled se zdi, kakor da gre skozi stene in zidovje, kamor no more slediti sinovo oko. Kakor tiha prošnja se zdi ta molčeči pogled, da sin tiho vpraša:

»Mati, mati, kaj vam pa je?« Ta se pa zdrzne:

»Kaj bi mi naj bilo? Zadovoljna sem pač in vesela, da sem že spredaj in nimam već skrbi, kakršne imaš ti. Ti se moraš še tepsti, Lojz! ... Pri tem pa ne pozabi: Boj ni vedno sovraštvo proti onim, ki drugače mislijo, temveč je naperjen mnogokrat proti tebi samemu, da razbereš in spoznaš! ... Še mnogo žrtve je treba, Lojz! ... Seveda je težavno, toda treba se je privaditi ... na žrtve!«

Ugoden odmev so dosegle te materine besede v sinovem srcu. Moral je dati prav materi in požreti očitke, ki so zveneli iz njenih besed. Mimo tega pa se je uprla njem njegova samozavest, ki jo je le s težavo tlačil:

»Saj razumem, kaj mislite, mati! Toda kako naj se vse to spremeni? Jaz pač ne vidim nobene poti, kako bi mogel kdo pomagati Petru! Saj mu vendar ne morem dati sam kosa polja ali planine, gozda ali pa živine!«

Mati gladi z obema rokama namizni prt, kakor da bi odgrebala nekaj, kar leži med njo in sinom. Smehljaje se reče:

»Saj moraš vedeti, da Peter tega noče. On ti ne bo ničesar vzel! Samo upanje hoče imeti, da bo tudi nekaj posedoval. Čeprav le ne vem, se mi zdi, da bi se mogla najti pota, ki bi mu to omogočila. Treba je pač pomisliti in čuti Petra, kako on to misli!«

Ni všeč to Devetaku, toda če prav premisli in presodi, s tem tako še ničesar ne podari, te malo pretiplje, kako in kaj misli mladina. Tako bo tudi obenem zvedel, kakšni so tisti čudoviti načrti, pri katerih sodelujeta tudi Mimika in France.

»Kakopak, to bi se dalo storiti!« pravi napol pritrjajoč. Ker se je pravkar spet spomnil Gregorinovega, skočijo njegove misli spet na drug tir in so takoj pri gospodarju Grilcu, Petrova zadeva pa se je odmaknila v ozadje. Zato pravi bolj mimogrede, da bi pokazal materi svojo dobro voljo, da bo še vse to natanko premislil in tudi s Petrom bo še govoril o tem. Prej pa mora še nanaglo v uto in v hlev gledat, kako je z delom in opravkom, da bo imel potem čas, ko pride gozdar, kakor sta se domenila.

Urno gre iz sobe, postoji malo pred hlevom, kjer dekle molzejo, pogleda še k volom in prisluhne cingljanju zvoncev, ki prihajajo dol s planine, kjer se je pasla živina. Ko stopi v uto, najde Petra še vedno pri delu, ko ureja skladovnico škodel, ki so jih dekle bolj malomarno zložile. Devetak postoji za njegovim hrbtom in reče:

»Peter, tisto popoldanšnje sem malo premislil. Drugič se pomeniva več o tem. Če bi pozabil, me pa ti spomni, kadar bo tako naneslo.«

Petra je prej užalil Devetak s tistim »revolucionarjem«, zato se ne znajde takoj in ne ve, kaj naj pomenijo te besede. Ko pa vidi, da misli Devetak resno, prikima:

»To se lahko kmalu zgodi, gospodar!«

»Kaj boš pa drevi?« vpraša Devetak mimogrede. »Ostaneš doma?« Prav za prav niti ne ve, čemu je vprašal, saj mu je vseeno, kaj počne Peter, ko je enkrat z delom gotov.

»Seveda ostanem doma!« odvrne hlapec. »Šele prihodnjo nedeljo bodo imeli spet svoj sestanek, zato hočem še nekaj prečitati v kuhinji in posedeti pri Lizi.«

»Kdo vse pa pride?« poizveduje Devetak.

»Mladina, seveda, zaradi agrarne reforme in tako ...« odvrne Peter.

»Tako, tako,« de kmet zamišljeno in se obrne ven gredoč še enkrat proti Petru:

»Nemara bo še prav, da ostaneš nocoj doma, Peter! ... Kdo ve, kaj še pride!«

Zagonetno zveni to za Petra in tako čudovito, da kar ne ve, kam vse to meri. Toda tudi Devetak sam si ni na jasnem, zakaj in kako je prav to rekel. Saj je prav tako, kakor da bi se oglasila iz njega nejasna bojazen. Devetak stoji, kakor da posluša sam sebe. Eh, to mora biti prazna domislica. Sam nad seboj zmaje z glavo.

Že na osmo gre, ko potrka gozdar Grilc. Devetakovi kakor tudi družina so že povečerjali: prežganko z žganci. Ker se je na ta deževni dan zgodaj zmračilo, so tudi že prižgali luč v hiši. Pod ostenkom sedi družina in posluša pastirja, ki igra na orglice. Poskočni melodiji se pridružujejo brenčeči glasovi poslušalcev, nekateri bolj, drugi manj posrečeno. Sam Bog ve, kaj je podžgalo Petra, da je celo zavriskal na ves glas, da se odmev opoteka od planine do planine. Že je skoraj zamrl, pa se spet oglasi tam nekje iz Robanovega kota.

Iz navade in vljudnosti vpraša Devetak gozdarja, ali bi vzel kaj v usta. Dekla Liza že kar prinese krožnik s kruhom in debelimi rezinami prekajenega svinjskega želodca, te najboljše mesne konzerve cele dežele. Stara Devetakovka je postavila iz zidne omarice steklenico hrušovega žganja in dvoje vitkih kozarcev.

Logar vljudno odkloni jed, češ, da ni lačen, Devetak pa nalije oba kozarca: »Malo mokrote pa ne bo škodilo, gospod Grilc!«

»Ne bo, zares ne bo škodilo, saj me je v gori dobro naprala nevihta.«

Devetakovka vzame s police sveto pismo, sede na drugi konec mize, kakor da je ta večer prav tak kakor vsi drugi večeri njenega dolgega življenja, ko je vedno imela navado zaključiti dan s pobožno zgodbo iz svete knjige. Brez naočnikov čita, čeprav mora držati knjigo malo dalje od sebe.

Nocoj pa v resnici ne čita, čeprav visijo njene oči nad sveto knjigo, ji vendar ne gredo k srcu njene besede. Vso pozornost je osredotočila na pogovor, ki se je pletel med moškima. Nalašč se je tako vsedla, da ji na uide noben pogled, noben vzgib logarjevega lica. Tako sedi navidezno zatopljena v sveto berilo, njena namera pa je kaj malo sveta.

Zdi se ji, da naravnost pričakuje: zdaj pa zdaj ji bo spet padlo na um, kje in kdaj je že čula, da je bilo med logarjem in Potoškim lovcem neko zelo napeto razmerje. Zaskrbljena črta se ji je vrezala pri tem v visoko vzbokano čelo. Pa čeprav premišljuje vse to sem in tja, ji vendar ne uide nobena čmrka pogovora obeh moških.

Dalje časa govorita o reči, ki se je spletla med Potoškim in Gregorinovim. Kakor da bi se plazila okoli lastnih misli in besed, da zlezeta drug drugemu v misli in besede prav kakor mladi fantje, ki zakljukajo sredinec v sredinec, da poskusijo, kdo je močnejši. Kakor lačna mačka okrog vrele kaše plešeta. Kar ne moreta naprej in se vedno spet povračata na staro, da naposled Devetak kar naravnost zavozi na drug tir:

»Jaz zase pač ne morem in ne morem verjeti v ljubosumnost! ... Saj prav Gregorinov ni imel kakor nobeden drugi ne niti najmanjšega vzroka za to!«

Logar s samozavestnim obrazom vrti med prsti kozarček žganja: »Pa ne boste rekli, Devetak, da ni v ljubezni in pri Bogu vse mogoče! ... Jaz sem pa vendar prepričan, da je tu in le tu iskati resničnega vzroka za umor.«

»Ne morem si pomagati, meni to ne gre v glavo. Mnogo prej bi si mislil, da je bil kakšen tretji tukaj vmes in morda celo storilec!« vztrajno trdi Devetak. Niti za tren očesa ne izpusti Grilca in tudi mati preži oprta z rokami ob mizo na vsak logarjev gib. Prav kakor da sta se zmenila s sinom, prav živahno vskoči:

»Zares, zakaj pa ne tretji? Saj to ni samo mogoče, temveč celo zelo verjetno!« Logar občuti na sebi brskajoča pogleda obeh in mu je neprijetno, vendar pa tega ne pokaže:

»Seveda, kdo pa trdi, da ne, mati! ... Toda vse to je povsem postranskega pomena in tudi prav nič ne izpremeni zadeve same, ko vendar pride Gregorinov in le on sam tu v poštev. Gornjegrajsko sodišče bo to že...«

»Kaj bo sodišče ukrenilo, ne veste ne vi ne jaz. Saj še sodniki sami ne vedo!« se mu postavi po robu Devetak in ga ne izpusti iz svojega srepega pogleda.

»Saj bodo tudi priče izpovedale!« se vmeša v pogovor mati. Tako neznansko tiho, počasi in vsako besedo poudarjajoč reče to, da se čuje kakor grožnja. Florijan Grilc jo premeri z ostrim pogledom. Te skoraj preroške besede so ga nekoliko osupnile in zmedle. Toda takoj se znajde ter se brž pokaže hladnega in preudarnega:

»Priče izpovedale ... Potoški menda ne bo imel več kaj izpovedati! Ostaneta samo še Gregorinov ... in ... Mimika in mogoče še on sam ... No, da, vi Devetak boste že vedeli, kaj mislim!« Kar ne more zatajiti malega zmagoslavja pri tem svojem skritem plašilnem strelu. Devetakovka sedi mirno in opazuje njegovo prevzetnost in oprezuje, kje bi se pokazala vrzel za napad. To pa postaja Florjanu počasi tako mučno, da se začne naravnost šaliti, samo da ne bi pokazal svoje ozlovoljenosti:

»Druge priče? ... Morda ste bili mati sami gori pod zijalko, ko se je zgodila ta reč?« se zasmeje krčevito tej prisiljeni domislici. »In ste sami prav natanko in od blizu videli, da ga Gregorinov pač ni mogel in ga tudi ni?«

Tako pa se ne da spraviti v zadrego Devetakovka. Sam pa se na ves glas zasmeje in se smeje še, ko pristavi:

»Kaj bi ne bil prav tako lahko gori tudi Florijan Grilc? ... Mnogo laže pač kakor jaz, stara ženska! ... Mislim, da je še to tudi tvoj revir, ali mar ne!«

Očitno je logarju laže priti do živega kakor kmetici. Njegovi prsti, ki še vedno vrtijo kozarček, začnejo komaj vidno trepetati:

»Tu pa se šala neha!« de z malce hripavim glasom, v njegovih očeh pa se pokaže zatajeno svetlikanje:

»Še tega bi manjkalo, da bi se zapletlo moje dobro ime v vso to reč! Kaj imam jaz opraviti z vsem tem! ... Tudi v šali ne, mati! ... Pa si dobro zapomnite!«

Iz zahripanega glasu se že čuje hudo razburjenje. Tem bolj mirna in celo pomirjajoča pa ostane Devetakovka:

»Pojdite no, gospod Grilc, šala je vendar šala!« Mati kar preži, da bi posodila sinu besedo, pa se prav milo nasmehne: »Ali ne misliš tudi ti tako, Lojz?«

Ta ji prikima: »Seveda imate prav, mati!« Nato se obrne k logarju: »Malo šale pa tudi morate razumeti!« Kakor da bi ga hotel ponovno postaviti na preizkušnjo, še pristavi:»Ko že govoriš o neki ljubosumnosti, kaj bi ne mogel biti tudi ti sam krivec, kaj ne?«

Zdajci se zasmeje Devetak, kakor da bi se mu posrečil odličen dovtip in se udari z rokami po kolenih. »Kako, jaz?« skoči pokoncu gozdar, ki ne more več obvladati svojega razburjenja. Ne more spoznati več, kje je tukaj resnost, kje šala. kje maček, kje miš. Naravnost strahotna se mu zdita Devetaka. Toda kaj mu koristi vse to. Zdaj velja pač le eno: da se krepko postavi v bran ... Zato stopi prav pred Devetaka in se grozeče vzpne:

»Kaj, jaz?« Devetak pa mirno sedi: »Kaj niste rekli, mati, da je imel Grilc nekaj s Potoškim? ... Kako je že bilo tisto?«

Gozdar je stopil korak nazaj, kakor bi se pripravljal za naskok: »Nekaj med menoj in Potoškim?«

»Kaj se nista nedavno sprla?« vpraša Devetakovka povsem mirno, kakor da gre za prav nedolžno reč: »Spominjam se, da sem nekaj takega čula!«

Iz gozdarja plane divja jeza: »Če hočeta vidva s kom šale zbijati, si poiščita drugega! ... Škoda se mi zdi samega sebe za to!«

Naglo zapenja gumbe na lovskem jopiču, se naglo obrne na peti in hoče brez pozdrava oditi. Devetak pa mu naglo prestriže pot in se postavi pred vrata. Kar brez ovinkov reče gozdarju, da mora pač počakati, dokler ne bo pogovor pri koncu. V njegovih besedah trepeče že pretnja, ki napravi gozdarja za tren neodločnega.

»Sta imela s Potoškim prepir ali ne? ... To moram vedeti!« Zapovedujoče so Devetakove besede.

»Kaj sem povabljen na zaslišanje?« se upira gozdar in hoče ven. »Pustita me ven!«

Zdajci pa se je oglasila prav tik njega Devetakovka. V njenem glasu ni prav nič razburjenja, temveč hladna mirnost: »S Potoškim sta se sprla! ... Prav nič ti ne koristi, čeprav hočeš to zdaj utajiti, Grilc!«

Kakor da je ta razgreti trenutek poiskal v njej vse drobtine njenih spominov, ve kakor v nenadnem navdahnenju zdajci, kje je to izvedela. To je bilo v Brataničevi trgovini v Lučah. Grilc je prav tedaj stopil iz trgovine ... Seveda je bila vsa trgovina polna pogovora o tem, da je prišlo pravkar med tema dvema do prerekanja in prepira. Prav hudo sta se dala. Za Mimiko je šlo, saj je pogosto padlo med prepirom njeno ime. Devetakovka je imela pri tem občutek, da ji je prodajalka še nalašč vse prav natanko pripovedovala: Morda v svarilo, mogoče pa tudi iz hudobnosti ... Zdaj pa je to tako vseeno! ... Prav natanko se je zbudilo vse to v njenem spominu …

»Preklete babje marnje!« krikne gozdar in se obrne k Devetakovki: »Gobec zamašim vsakemu, kdor mi še enkrat to reče!« Že ji nameri z roko, kakor da bo zdajci udaril, zato skoči Devetak izpred vrat, da bi branil mater. Toda kaj zmore on proti mladim in spočitim Grilčevim rokam! ... Močen je zares Devetak, toda gozdar je močnejši... Že sluti, da je zašel v mrežo, iz katere se more oprostiti le s silo, zato sune žensko stran, da se opoteče .. Zdajci se vrže na Devetaka, ga prime za vrat ter se broi prsa ob prsih hropeč z njim, dokler ne klecnejo Devetaku kolena. V tem se ukrade de nekaj sape iz njegovih ust, da se čuje kakor zamolkel krik. Tih, kakor je bil ta grgrajoči vzdih, je vendar vzbudil zaradi svoje smrtne groze Petrovo pozornost. Malce posluhneta z deklo Lizo, nato pa Peter naglo odpre kuhinjska vrata, da še pravkar vidi, kako jo ubere gozdar iz hiše.

En sam trenutek ne ve Peter, ali naj skoči v sobo, odkoder je čul pojemajoči krik, ali pa naj jo ubere za beguncem. Zdajci pa naglo zgrabi Lizo za roko in jo porine proti hišnim vratom, da naj ona pomaga, sam pa plane iz hiše. Daleč gozdar še tako ne more biti!

Grilc pa je med tem že pridobil lep kos poti pred njim, zato Peter kmalu spozna, da ga bo težavno dotekel v zameglenem deževnem večeru. Skoki bežečega, ki jih je s kraja prav dobro zasledoval, postajajo tišji in tišji, kakor bi se vdirali vedno globlje v mehko temo. Malce postoji in prisluhne. Zdi se mu, da čuje že visoko nad seboj, kako se sprožat mokro kamenje in odskakava po rebri. Vsako zasledovanje je brez smisla! Gozdar, ki pozna dobro svet, jo je kmalu krenil s poti in jo ucvrl kar naravnost v planino.

Peter se obrne nazaj. Ves zasopljen stopi v sobo in je vesel, ko vidi, da se onima dvema ni nič hudega pripetilo ... Oba živita.

Devetak je že spet na nogah in pomaga z Lizo materi, ki se je že tudi prebudila iz nezavesti, ki jo je zadela zaradi padca od logarjevega sunka. Molče se spogledujejo, kakor bi se mogli šele spet znajti, kaj se je prav za prav zgodilo.

Zdajci pokaže Devetakovka v kot, kjer sloni poleg omare puška. Grilčeva mora biti in jo je pač pri naglem begu pozabil. Devetak In Peter pregledujeta orožje: Ni to navadna lovska puška, kakor jo rabijo tod okoli lovci, temveč predelana vojaška karabinka.

Devetak se zamisli in osupne: »Prav takšna je, kakor jo ima Gregorinov. Prav dobro jo poznam, saj je ležala pri zasliševanju v Lučah pred menoj na mizi!«

»Poglejta vendar!« vzklikne. »Tudi kaliber je isti! Shraniti bo treba puško in poročati o vsem tem sodišču.«

V isti noči je izginil v Frischaufovem domu na Okrešlju iz nahrbtnika avstrijskega turista potni list. Samotni popotnik stopa naglo ob svitu velike baterijske luči, ki je zmanjkala v koči, mimo Savinjskega sedla in je pred svitom že na avstrijski strani. Prav varno stopa, saj so njegove oči po dolgoletnem poslu navajene gorovja in noči. Prav to noč je izginil iz svojega revirja Škofijski višji gozdar Florjan Grilc.

XII. POGLAVJE[uredi]

Mir se je spet vrnil na Devetakovino. Zdaj se je šele izkazalo, da je vse to razburjenje močno vplivalo tudi na mater. Njena prej še zagorela lica, saj je še vedno delala v vrtu in okoli hiše, so postala bolj bleda. Tudi roke se ji malo tresejo, pa naj se še take prizadeva, da bi jih obvladala. Vendar se smehlja, da bi drugi ne imeli zaradi nje skrbi.

»Hvala Bogu, da ni bilo otroka doma,« pravi sinu. »Kako bi bilo ubožico strah.«

Lenika je namreč že drugi dan z doma. Takoj po prvih vesteh o nesreči, ki je zadela ugledno Devetakovo hišo, je prišla iz Maribora Jerajeva Zefa, pri kateri je stanovala Mimika, ko je hodila v šole. Prav dobro došla je bila, da je vzela s seboj Leniko, da se tudi ona malo izobrazi. Še bolj pa je bilo to všeč Devetakoma zato, da imata mirno glavo pred otrokom, ko sta že sama polna skrbi.

Vse misli stare matere so pri Leniki: Ali je srečno prispela? ... Kako se je kaj znašla v tujem mestu? ... Kdaj bo kaj pisala? O vsem tem se pogovarja s sinom, ne toliko zaradi otroka samega, kakor ga ima rada, kakor zato, da se izmota iz vsega tega, kar je prišlo čez njo v zadnjih dneh. Kar tako mimo grede še pristavi:

»Če bo le zdaj z Mimiko in Francetom spet vse dobro?«

Kako rada bi čula odgovor na to vprašanje, zato gleda vprašujoče sina in čaka, da bi kaj odgovoril. Ta pa ne reče ničesar, samo negibno sedi na koncu mize in strmi predse. Ne molči zato, ker se mu zdijo materine besede brez posebne važnosti, temveč zato, ker je današnji dogodek tako nenadno preokrenil zadevo, ki mu je prizadejala toliko skrbi in žalosti. Toda vendar dvigne pogled:

»Čujte, mati, od danes sem popolnoma prepričan, da je France nedolžen! ... Če je kdo morilec, je to gotovo gozdar Grilc, zakaj bi bil sicer zbežal iz hiše. Pa še kako jezen in nasilen je bil. Nedolžni pač najde drugačne dokaze, kakor davljenje in premetavanje stare ženske ... Od danes naprej je vse jasno v meni!«

Zdaj pa čaka on zastonj materinega odgovora. Ta molči, da bi čula še kaj drugega od njega. Sin pa se spet zazre predse: »Kar danes moram vse to javiti v Gornji grad!« pravi tiho kakor sam zase.« Pomagati je treba človeku, na katerem je po nedolžnem strahotni sum, ki ga lahko stane življenje! ... Tudi puška mora na sodišče! ... Najboljše bo, da takoj sedem in pišem!«

Po teh njegovih besedah Devetakovka laže zadiha, mu gre z roko lahno po še gostih laseh, ki poganjajo na sencih že prvo cvetje zgodnje jeseni. Prav tako ga je božala, ko je bil še majhen fantek, če se je cmeril. Prav nalahno ga boža in se smehlja:

»Lojz, hvala Bogu, da sta te pustila jeza in sovraštvo, ki si ju v zmoti gojil proti človeku. ki se ni mogel braniti in ki ni kriv ničesar drugega kakor svoje ljubezni do dekleta! ... Pa pride tudi zate ura. ko boš zapopadel Mimiko!«

Devetak pa ne mara o tem še ničesar slišati, samo obrve namrši. Mati pač opazi to, vendar ne odtegne roke z njegove glave: »Prav vživeti se moraš Lojz v njej položaj in si zastaviti vprašanje, kaj bi bil storil ti, če bi bil v njeni koži! ... Šele tedaj spoznaš, in bo to tvoje sipoznaje rodilo tudi odpuščanje.«

Ko pa vidi, da se je sinov obraz še bolj potemnil, odneha in se tolaži s tem, da pač ne sme naenkrat toliko pričakovati in zahtevati od sina, ki se šele začenja zavedati in iskati v sebi nove opore. »Takoj pišem in tudi puško zamotam!« To je vse, kar ji ima zdaj povedati.

»Lahko noč, sin!« mu še vošči mati.

»Lahko noč,« ji odzdravi sin.

Počasi in s trudnimi koraki stopa mati po stopnicah v zgornjo sobo, ki je tik Lizine sobe. Pred njenimi vrati postoji za trenutek:

»Liza, že spiš?« 

Iz sobe ni odgovora. Mati zleze v posteljo, zmoli očenaš in pomisli, preden zaspi, še z bolestjo v srcu, da vendar ni vse tako, kakor je bilo: Mimike ni in celo Lenike ni več v hiši ... Toda zaupati je treba, ne obupati. Razočaranja so pač potrebna, da nam vzklijejo novi upi ... Mati se še smehlja, ko ji že spanec zatisne oči. Prav mirno diha kakor brezskrbno dete. Čez Devetakovino pa divja nevihta za nevihto skozi črno noč. Neurje, ki je besnelo okoli Grilca na njegovem begu, se je prignalo bliže. Pogosti bliski izpreminjajo noč v zeleno bleščeč dan. Seveda le za trenutke, da se potem še tesneje zagrne črn plašč noči.

Grom se čuje s kraja kakor daljno mrmranje, rase in rase, da se spremeni v jezno rohnenje in se povzpne do strahovitih udarcev, ki pretresajo hiše in gore v temeljih. Le pri Devetaku še brli luč. Kljub hudi uri stopi gospodar še enkrat okoli hiše, da pogleda ali so vse duri zaprte. Nikogar ni nikjer, le pes zleze iz svoje koče, kakor bi hotel javiti Lojzu, da je vse v redu.

Varno spet zaklene gospodar težka hrastova vrata in porine še močan zapah čeznje, nato pa sede za mizo in piše. Vse podrobno javi sodišču, kar se je danes pripetilo v njegovi hiši, izrazi svoj novi sum, podkrepljen po materini izjavi. Opiše gozdarjev beg in njegov napad na mater in nanj. Ne pozabi omeniti tudi karabinke, ki jo dobi sodišče z isto pošto. Ko še skrbno in natanko zavije in zapečati puško, se vleže tudi sam k pokoju.

Nič posebnega niso za gorjanca takšne razbesnele noči, saj jih je navajen, ker je zrasel z njimi. Kakor da se zemlja pogovarja z nebom, se mu zdi in ga zato ni strah. Povsem nekaj drugega osupne sredi tega neurja Devetaka. Iz globokega sna se zdajci predrami in vidi pred seboj ženski obraz, v katerem spozna svojo Mimiko: Njene oči zrejo resne in žalostno proseče vanj. Nehote se nasmehne Lojz sliki, se zbudi in si pomane oči: Toda slika je še vedno tukaj, kakor je bila v sanjah, ne gane se, le smehlja se in prosi ...

Čudno, prečudno je to, da očeta skoraj objame praznoveren strah: Kaj naj to pomeni? Še nikoli v njegovih petdesetih letih se Devetaku ni kaj sličnega pripetilo, zato se dvigne, strmi v prikazen in vstane. Toda še vedno lebdi pred njim isti smehljaj, ista prošnja.

Devetak stopi k oknu svoje sobe; zdajci je izginila slika! Nevihta se je pregnala in mesec jadra preko slemena nad hišo ves okrogel in srebri zadnje ostanke oblakov, ki se še podijo po nebu. Toda glej, kaj ni spet novo znamenje, še bolj čudno od prejšnjega? Prej ves srebrni mesec temni z leve strani vedno bolj in bolj ... »Mrknil je!« pravi Devetak sam pri sebi. To je pač povsem enostaven naraven pojav ... Da pa se je primeril prav v tej čudni noči in da ga spremlja neko daljno šumenje vode.

Kje se je vzel ta šum, ki se čuje, kakor bi padale z višine velike množine vode v kotanjo ... Petdeset let nazaj premisli Devetak, prehiti v mislih stare zapiske: nikoli in nikjer se ni čulo o kakem vodopadu na njegovem svetu. Tako na glas šumi, da se čuje v sobo, čeprav so okna zaprta.

Devetak jih odpre: prej oddaljeno šumenje se čuje kakor mogočne orgle v nevidni cerkvi. Brez prestanka šumi in šumi ... Kaj naj pomeni vse to?

Tako ga prevzame vse to, da se skrivaj obleče. Pod njegovimi stopinjami škripljejo stopnice. Kako močno se čuje ta na sebi sicer neznaten šum v molčeči temini.

»Da bi se le mati ne zbudili,« si misli in leze še tiše v kuhinjo, kjer se sušijo njegovi gojzerji. Prižge luč, se obuje in stopi venkaj v napol svetlo noč. Zunaj prisluhne in čuje šumenje orgel gori nad hišo nekje v planini.

Gre in gre za šumom, dokler ne pride po dveurni mučni hoji v bližino mahovitega slemena. Bliže in močneje se čuje šumenje. Ko zleze Devetak čez zadnji greben, je že postalo svetlo. Tedaj obstoji pred globoko kotanjo kakor jih pogosto najdemo v naših gorah. Visoko gori pa dere iz špranje v steni mogočen vodni curek. Iz nepoznanega sveta prihaja, kamor še menda ni stopila človeška noga in pada v globino. Široka gladina kotanje se svetlika zeleno, grozeče. Devetak strmi nad tem pojavom. Le mimogrede mu zablisne misel v glavi, da bi moglo jezero v kotanji tako narasti, da bi se razlilo. Ozre se okoli sebe, premeri razdaljo do domačije in reče predse:

»Ne bo nič hudega, saj je še mogočno sleme med jezerom in našo planino in hišo. Tamle na desno pa tako teče naš potok po rebri. Prav gotovo si bo tudi voda iz jezera izbrala ta odtok ... Sicer pa bo vendar že nastalo lepše vreme.«

Devetak krene, še preden je vabilo v Solčavi k rani maši, mimo svoje hiše v dolino, da se posvetuje z župnikom o vsem tem. Stara prijatelja sta z Devetakom, zato mu tudi raztolmači nočne prikazni po naravni poti. Same sanje, ki kažejo njegovo ljubezen do otroka ... Lunin mrk, že davno napovedan, ni vreden, da bi vznemirjal pametnega človeka! ... Pa slap? ... Kakopak, to mora biti pač skriven studenec, ki se je odprl sredi Mahovitega slemena ... Najbrž bo sam vsahnil. Zaradi varnosti pa naj le postavi čuvaja ... Koga bi postavil? Ovčjega pastirja, ki bo lahko tam gori v lepem vremenu ovce pasel.

»Da bi nam le hiše ne prizadejalo!« je menila mati, ko se je vrnil Devetak domov in ji vse povedal.

»Kako bi jo prizadejalo, kako? Tristo let že stoji na trdni skali in bo še stala!« pravi sin ponosno. Mati pa le še dvomi in vzdihuje:

»Ti moj Bog, ti!«

Solnce je že povsem zlezlo izza hribov ter prodrlo tudi do zadnje grape s svojo veselo svetlobo ...

XIII. POGLAVJE[uredi]

Luče so majhna vas ob kolenu Savinje. Hiše so stisnjene druga k drugi, kakor bi jih Bog stresel iz velikega robca. Tako majhna vas je, da vidi sosed sosedu v lonec in ve vsa vas na mah, če se kje kaj zgodi.

Tako je tudi to jutro težavno reči, kako je moglo tako naglo priti iz oddaljene Devetakovine vse to, kar se je prejšnji večer pripetilo z višjim gozdarjem. Morda je govoril Peter ali pa Liza še zvečer s kom od družine o tem, morda je kdo izmed fantov skočil še ponoči kljub nevihti pod okence svojega dekleta ... morda naravnost zaradi te razburljive vesti.

Ko vabi k maši, ve tudi že Mimika, kaj se je doma zgodilo. Najprej se dekle ustraši, potem pa se pomiri, ko čuje, da se očetu in babici ni nič hudega pripetilo. Nato pa jo zajame neizrečeno veselje, da se razjoče od sreče. Čerav ni beg škofijskega gozdarja še neovržen dokaz za Francetovo nedolžnost, je vendar vse to velika razbremenitev zanj ... In če sama ve, da on ne more biti krivec, ga bo zdaj tudi sodišče spoznalo za nedolžnega.

Najrajši bi kar tekla v Gornji grad, da bi sama prinesla to veselo vest svojemu ljubemu. Žal ne gre vse tako, kakor si človek zamisli.

Prav potihoma gre, da ne bi zbudila Petrinke, ki vstaja šele ob šestih, vzame v kuhinji golido in stopi preko dvorišča. Ko odpre hlevska vrata, jo z zateglimi glasovi pozdravijo njene znanke Dima, Sivka, Rdečka in Liska. Kakor razposajen otrok se oglasi iz hlevca Rdečkin teliček in pomoli preko ograje svojo zvedavo belolisasto glavico. Najprej jim nameče Mimika v gare sočne detelje, potem pa začne molzti. V enakomernem taktu švrkajo izpod urnih rok beli curki v golido, da se dviga vedno više spenjeno mleko. Vmes pa se čuje cmokanje telička, ki neusmiljeno duli ubogo Rdečko in jo buta v vime. Toda ne šteje mu v zlo tega mrcvarenja; gleda ga s svojimi velikimi vlažnimi očmi in ga veselo oblizuje z ostrim jezikom po hrbtu.

Dobra molža ni lahko delo, toda Mimikine roke so v teh tednih, odkar je pri teti Petrinki, postale trde in hrapave. Po molži pusti Mimika, da se mleko shladi, medtem pa v kuhinji zakuri, pristavi vodo in zmelje kavo.

Že se oglašajo zunaj kokoši in zahtevajo svoj zajtrk. Tudi svinje že suvajo na svinjakova vrata terjajoč svoj delež. Ti moj Bog ti, pomisli Mimika, koliko dela je pri takile hiši, če hočeš, da je vse v redu ... Toda danes gre Mimiki delo kar samo izpod rok. Ko pride teta v kuhinjo, jo zgrabi Mimika in jo zavrti veselo, da starki kar sapa poide.

»Da se ti vendar ljubi tako noreti pri vsem kar je prišlo čez tebe in tudi čez nas!« vzdihne Petrinka. Ko pa čuje, kaj vse se je v tej noči pripetilo, razume dekletovo veselje. Ni pa zastonj Devetakova sestra, zakaj takoj ima pomisleke: »Bil bi že čas, da pogledaš domov, Mimika. Čeprav so padale trde besede, ni treba, da bi pri tem ostalo. Oče je pač oče! Nemara je tudi on spoznal, da ni prav ravnal.« Komaj pa izreče te besede, že izgine z dekletovega obraza vse veselje. Zato žalostno vpraša:

»Bi se me že radi znebili, teta? ... Kar naravnost mi povejte, da si poiščem nekje drugje miren kotiček!«

Čeprav mora Mimika priznati, da je mnogo resnice v tetinih besedah, vendar stoji tako odločno in so njene besede tako prepričevalne, da postane tudi teta previdnejša:

»Glej jo no! Tako pa tudi nisem rekla, Mimika! Pri meni lahko ostaneš seveda, dokler hočeš ... Samo mislila sem si, da bi bil pač zdaj pripraven čas za spravo.«

»Jaz naj se botam, teta?« pravi trdo. »Kaj me ni oče pognal od sebe, ko sem proseč dvigala roke, kakor zavrženko, ki je naprtila nase celo kopo greha in sramote.«

Petrinko so ganile te besede, pa le hoče zgladiti in zravnati spor med očetom in hčerko:

»Glej. Mimika, tudi z očetovimi očmi je treba gledati na vso zadevo! ... Njemu pač ne more biti vseeno, s kom prideš v hišo in čegava žena postaneš! Kaj ne?«

Če je Petrinka računala na dekletovo spoznavnost, se je pač hudo motila. Mimikine oči so zažarele, kakor da bo zdaj pa zdaj planila na nevidnega nasprotnika:

»Tako mislite vi, ne pa jaz! ... Če bi bil France sin kakega vaškega veljaka, bi bilo očetu pač mnogo manj hudo! ... Tako pa je le kar France!«

»Glej jo,« zavira Petrinka »Mar res nima oče prav? ... Jaz pa že mislim, da je zakon brez beliča in brez prtiča kakor kupčija brez pogodbe. Ljubezen se kmalu razkadi kakor dim! Saj dela oče vse le iz skrbi zate.«

»Prav kakor oče govorite, teta! Vi stari ste pač vsi istih misli: Najprej se brigate za imetek, denar in pogodbe! ... Toda to vse lahko mine: hiša pogori, bolezen in smrt lahko preobrneta vse! Zakon, zgrajen na vsem tem, se še laže razbije!«

Petrinki se nekaj svita, da sta tukaj treščila skupaj dva svetova: eden, ki mu je osebna lastnina nad vse, drugi pa, ki noče o tem ničesar slišati, ker podreja svoje težnje skupnosti. Z besedami seveda ne more tega kmetica povedati, toda prav sluti, da je do sporazuma in sprave med Devetakom in hčerjo še hudo daleč. Zato vpraša zaskrbljeno:

»Kaj pa bo potem iz vsega tega, Mimika?«

»Prav nič, teta! ... Moramo že počakati, kaj čas prinese!« odvrne dekle. »Saj morda je oče že preudaril in spoznal Francetovo in mojo zadevo. Kako vesela bi bila, ko imam vendar očeta tako rada. Toda prva ne pojdem k njemu!« Mimika "m spravila posodo v sklednik. Teta zmajuje žalostno z glavo in preudari če bi ne bilo dobro, če bi enkrat, morda kmalu? stopila domov na Devetakovino, da ?r«la? pri bratu.

»Ne pozabi, Mimika, da bo moral France, pa naj je zares nedolžen pri prelitju krvi, vendar le v zapor zaradi nošenja orožja, zaradi lovske tatvine. Ko pride iz ječe, bodo pač vsi vedeli, da je sedel. Častno pač to ni. Kjer ni časti, se bojim, da se vama ne bo tako zgodilo, da bosta ostala sama, od vseh zapuščena! Name poglej!«

»Prav zato ne pustim nikoli Franceta! Kaj ne razumete tega, da mu moram prav tedaj stati ob strani? Mar bi bila sicer to prava ljubezen?«

Petrinka poizkuša v drugič svojo srečo:

»Pomisli vendar nase, dekle! ... Če bi bila mati in bi prišel tvoj otrok k tebi, pa bi ti kar oblo rekel, da ...« 

Petrinki ni treba niti do kraja izgovoriti svojih misli, saj že stoji pred njo Mimika vsa v ognju: »In če bi prišel moj otrok in bi imel koga rad in bi se mu iz ljubezni vdal ... K sebi bi ga privila otroka. Pa bi mu rekla: Prav, da si prišel, prav zdaj me najbolj potrebuješ! Olajšati je treba otroku vse to, ne pa otežiti!«

Ko je Mimika že vsa razvneta, se vzravna pred teto Petrinko, ki stoji pred njo vsa osupia:

»Če bi bil fant revež kakor France, bi rekla otroku: Denar ne prinese sreče, temveč sožitje v ljubezni in skupnosti. Hotela si ga imeti, dobro, pa vztrajaj pri njem! Vidva si zgradita življenje po vajinem, jaz vama bom pa pomagala, kolikor je v mojih močeh!«

Med temi besedami odide Mimika na dvorišče, kjer jo čaka delo, teta pa gleda za njo:

»Nemara ima dekle prav in bi tudi jaz na njenem mestu ne delala drugače. Seveda pri mojih letih mislim pač drugače.« 

Ko pride Mimika čez nekaj časa spet v kuhinjo, ji gre teta brez besede s tresočo se roko po laseh. Zdi se ji, da ji da tako še bolj prav, kakor bi ji to mogla povedati z besedami.

XIV. POGLAVJE[uredi]

Dan hiti naprej, solnce, ki se je po dolgih dneh in tednih spet uveljavilo na modrem nebu, se sveti kakor monštranca na veliko nedeljo.

Gorogranci, ki niso že nič več upali, se s hvaležnostjo spominjajo priprošnjiga sv. Florjana, kateremu so bili napravili procesijo. Na njivah, travnikih, planinah in na parobkih gozdov je vse živo. Gospodarji gledajo še vedno s skrbjo in nezaupanjem kvišku, še vedno se držijo gorskih grebenov tenki oblaki.

Vsa Solčava odmeva od enakomernih udarcev na klepe, na katerih se klepljejo kose, da režejo kakor britve. Že se čuje veselo brušenje kos in že svistijo kose v sočni nemški detelji.

Sredi vročega dneva stopa Petrinka po cesti proti Solčavi in krene navkreber proti Devetakovemu domu. Kakor vso dolino je tudi tukaj solnce nagnalo na delo mlado in staro. Devetak gnete pred seboj ogromen redjak, da škripljejo kljuke v kosišču; za njim se poganja Peter, zadaj pa pobira polovico redi pastir. Kakor da bo drugi dan vsega konec, hitijo zagorele roke v enakomernih zamahih preko zelenega morja. Ko zagleda Petrinka brata dvigne dlani k ustom in zakliče kakor s trombo:

»Ho-hoj1 Lojz! ... Imaš malo časa za mene? ... Pridi sem. saj ti ne morem vsega od daleč vpiti!«

»Kaj pa je?« se počasi odzove Lojz, dela pa kar naprej, kakor bi ne mogel nehati.

»Tak stopi no sem in ne bodi tak!«

Devetak zgrabi s koso šop detelje. Spretno zavrti koso, tako da zgrabi šop z levico in obriše z njim blatno koso, da se sveti v solnci kakor nož na večer pred kolinami. Počasi obesi koso v še prazno ostrvo. Z dolgimi kmečkimi koraki stopa proti sestri:

»Eh, saj vidiš, da imam polne roke dela!« jo nagovori namesto pozdrava, kar sestro malce osupne.

»Mar nisem tudi jaz sredi dela prišla k tebi! ... Za Mimiko gre, in je to pač važnejše od tvoje detelje.«

Devetak jo nezaupljivo motri od strani, ker ne ve, kaj naj vse to pomeni. Počasi spregovori:

»Tako, za Mimiko gre? ... Ali bi za to pozneje ne bilo časa? ... Take sile pa menda še ni, mislim!«

Petrinka se vznejevolji: »Če se meni zaradi nje mudi, se bo, sodim, tebi še malce bolj! ... Si vendar njen oče in sta oba Devetaka!« Čeprav nerad Lojz nekam prisluhne njenim besedam.

»Po kaj si torej prišla, sestra?«

»Ona reč s Francetom se je lepo zasukala!« začne kar naravnost Petrinka. »Sodim da bi bil že čas, da se spraviš z Mimiko! ... Zato sem prišla!«

Devetak nekaj časa nepremično zre sestro.

»Dokazal sem da nisem ne gluh ne slep za pravico! ... Po Gornjem gradu to že danes vedo! ... Samo na Mimiko sem pri tem mislil in na pravično reč, ki je to zahtevala od mene! ... Kaj drugega pač nimam povedati.«

»Saj se zdiš sebi kakor sam Bog, Lojz?« Neodjenljivo stopi Petrinka prav tik njega »Toda Bog je še na križu odpuščal! ... Na to te opominjam!«

Tako vneto spregovori to, kakor da ga mora vsega pretresti. Devetak pa stoji mirno:

»Prav nič se ne zdim samemu sebi! Le to vem, da sem kakor drugi uboga človeška siromaščina, sicer bi me ne bilo tako potlačilo!«

»Torej nisi več Devetak temveč samo oče!« se zavzame Petrinka. »Če je tako, potem bi jaz na tvojem mestu privoščila hčerki dobro besedo!«

V Devetaku se spet zbudi njegova trma.

»Mar res misliš, da bom kar zdajle vse pustil, pa stekel voščit dekletu dobro besedo? Še tega manjka, da bi oče šel tja in rekel: ,Ti si mi krivico storila zato stopi sem in mi odpusti!' Krave bi se mi smejale, sestra! Kaj takega ne boš od mene zahtevala!«

Lojz zapusti Petrinko in stopa počasi spet na njivo. Med potom se še obrne nazaj: »Reci Mimiki da že ve kje me lahko zmerom najde. Doma, če jo tja kaj vleče!«

Ko že spet naprej nagnjen kosi in se pri vsakem zamahu požene za korak naprej se spomni, da bi bil lahko privoščil Mimiki tudi pozdrav po sestri. Ozre se, toda Petrinko ugleda že daleč gori v rebri, zato spet zagrebe to misel, njegov obraz pa se spet zmrači in je ves uporen.

Petrinka je šla na Devetakovino in sede k materi, ki si daje opravka v kuhinji. Polna sočutja povprašuje mater ali ji ni strah zaradi škofijskega gozdarja preveč škodil. Mati odkima:

»Tako betežna pa vseeno še nisem!« Smehljaj ji leže na lice, toda v njem je skrb, kako se bo vse to rešilo. Kar ji pripoveduje hčerka, ji ni nič novega:

»Sem že tako sama mislila, da je zaman delati zdaj za spravo!«

Vendar bolje razume zadržanje Mimike kakor sina:

»Težak križ je z njim!« Ker pa je mati, ne pozabi tudi dobrega pristaviti: »Pravičen pa je Lojz, to mu moramo pustiti! ... Drugače bi se ne bil tako podvizal, da je še isto noč vse sporočil sodišču!«

»Seveda!« pritrdi Petrinka. »Prav zato sodim, da se naj spravi s tema dvema! ... Ali res ne morete tukaj malo pomagati?«

Skrb leže na materin obraz:

»Ti moj Bog, kaj vse sem že poskusila! ... Pogosto se mi zdi, da je zmagala pri njem dobrota, potem naenkrat je pa Lojz povsem drug. Kakor da bi v senco stopil. Kar strah me je ...«

»Za božjo voljo, strah? ... Kako pa naj vzamem to, mati?« vpraša Petrinka in se ozre začudena v mater. Ta pa le skomigne z oštreklimi ramami, kakor da bi sama ne vedela, kaj naj reče:

»Veš, z njim je pač tako, kakor bi bila na vsem božjem svetu le on in Devetakovina! ... Toda nima on grunta, temveč ta ima njega. In požre vse dobro v njem in napravi iz dobrega slabo ... iz pravice krivico!«

Vse to hčerka prav dobro razume, zato reče:

»Res, prav imate, mati, prvo na vsem svetu je Lojzu Devetakovina!«

Še temnejši oblak skrbi leže materi na lice:

»Zdi se mi, da se Lojz zmeraj globlje zagreba v to svojo reč, da nazadnje že kar ne bo mogel več ven ... Večkrat se zbudim ponoči iz samega strahu, da se bi mu moglo zato kaj hudega pripetiti ... Ničesar si ne smeš napraviti za Boga.«

Potihoma in bolestno izreče te besede mati, da se zdi, kakor da je padlo nekaj tega skrivnostnega strahu tudi na Petrinko. Ko vidi ta zaskrbljene gube na materinem obrazu, jo hoče pomiriti. Prime jo za roko:

»Bežite, mati, bežite, kdo se bo ukvarjal s takimi hudimi mislimi!« Zdajci se zgrabi za Mimikine besede: »Treba mu je pustiti časa, Lojzu. Se bo že znašel, kadar bo čas za to ... Prav trdno verjamem, da se bo!«

Mati se smehlja napol v veri. napol v skrbi:

»Saj si govorila z njim. Ti ni prav nič omenil o skrivnem studencu, ki od včeraj izvira nad Mahovitim slemenom? Kar strah me je, da bi ne zadela hiše nesreča!«

»Vi pa zares vidite same strahove, mati,« se zasmeje Petrinka. »Kaj naj se zgodi hiši? ... Kaj ne stoji že tristo let varno tule pod Mahovitim slemenom?«

Z nasmeškom na licu se poslovi Petrinka: »Vse se bo še dobro izteklo.«

Mati pa se ne more otresti skrbi in zlih slutenj:

»Bog daj, da bi imela prav in da bi bile to res samo prazne misli kakor pridejo nad človeka, ko je že z eno nogo v grobu, pa mora še vedno gledati na svet okoli sebe.«

Še dolgo stoji mati med podboji in gleda za hčerko Petrinko, ki postaja pri nagli hoji navzdol vedno manjša, tako da je naposled le še mala poskakavajoča točka, ki se zdaj pa zdaj obrne in menda zamaha z rokami.

XIV. POGLAVJE[uredi]

Od tega vročega dne je potekel teden. Sedem trdih dni se je vrstilo drug za drugim od jutrne zore preko žgočega poldneva daleč v noč. Sedem dni so vstajali ljudje pri prvem petelinjem petju, spat jih je pa spravljalo žalostno ukanje dolgouhih sov. Ceste in kolovozi so bili polni vozov, vpreženih z voliči; tu in tam je kinkal v ojnicah mršav konjič. Siromaki, ki nimajo vprege, vlačijo samotež domov ubožni pridelek, kar je ostalo toči in nalivom.

Upanje so spet prinesli lepi dnevi obupanim gorjancem: nemara bo pa boljše z jesenskimi pridelki. Kljub lepim dnevom se pogosto ozirajo sredi dela zaskrbljeni obrazi na verigo gorskih vršcev: kaj prinese naslednji dan. Pas mrežastih oblakov se je prignal odnekod. Kakor čreda pasočih se ovčic se sprehajajo na nebu: Večajo se in večajo in družijo v mogočne goste oblake. Zdajci temnijo bolj in bolj in že grozijo v svoji gosti črnini prekiniti delo pridnih rok in morda celo uničiti še ostanke letine po polju. Solnce kar ne more predreti te mogočne stene.

»Spet bo deževalo!« se čujejo vzdihi.

»Seveda bo!« pritrjujejo nejevoljno drugi.

»V pravem kotu se je zaprlo, da ne bo tako kmalu nehalo!« 

Vsi zrejo s skrbjo na zapad …

In res začne spet. Skraja rosi, nato pa vliva vedno huje in huje, dokler ne izgine v gostih curkih vsa pokrajina ... Kje je upanje, ki se je rodilo pred tednom dni? S solncem je izginilo in ni ga več.

»Pred desetimi leti je bila tista povodenj!«

»Pred desetimi leti?«

Dolgo je že od tega. Kako naglo se pozabi slabo! Morda je celo dobro, da se to da pozabiti!

»Kaj pred desetimi leti?« 

Kar ne spomnim se več na to.«

»Pomisli vendar, Plesnik! ... Ti, Logar, pomisli! ... Spomni se vendar, Devetak. Saj je bilo prav tako leto kakor letos! ... Dež na dež in povodenj na povodenj, dokler nista Savinja in Lučnica vsega preplavile!« dopoveduje Dajčman.

»Kaj je res že tako dolgo od tedaj?«

Tako stojijo Devetak, Plesnik in Logar skupaj z oštirjem Dajčmanom pred mašo pri cerkvi in obujajo žalostne spomine, kako je bilo takrat. Hudi časi so bili za Solčavo, ko so ujme uničile vse pridelke. Po dolinah so odnesle povodnji celo s kozolcev late in vse, kar je bilo na njih. Hudourna Savinja je obračala in podirala hleve in hiše. Na vso tisto močo so pritisnile še živinske bolezni. Letos še zaenkrat hvala Bogu teh ni.

Savinjo so opasali z novim, višjim nasipom. Iz težkih skal je zgrajen in ves zalit s cementom. Tu se ni treba ničesar bati. Na to okolnost se zanašajo Solčavci: dosti so se naučili iz strahotnih dni pred desetimi leti.

»Kaj takega se nam pač ne more več pripetiti!«

»Sam vesoljni potop bi moral priti!«

Tako se tolažijo že v naprej v upanju, da ne bo prišlo nad nje najhujše. V notranjščini pa se vendar bojijo.

»Voda tam zgoraj ...« pravi Devetak in zamahne z roko skozi deževno zaveso tja gori v smeri proti Mahovitemu slemenu, ki ga kar ni videti, ker zakrivajo vse skupaj težki deževni oblaki.

»Sleme bo držalo na vse večne čase!« pravi Plesnik. Tudi pristopivši Jeraj odpravi Devetakove besede z omalovažujočo kretnjo, ki naj vsem zagotovi, da se kar ni treba bati kaj od tam zgoraj.

»Prav spodaj stoji moja hiša!« vzklikne Devetak.

»Že tristo let stoji!« pravi Jeraj.

»Tudi mi in naše hiše smo pod mogočnimi skalami, Devetak!« se zasmeje Logar. »Pa vender smo še živi!«

Tristo let ... Da, tristo let!

Tisočkrat dalje že stoje skale Mahovitega slemena gori nad Devetakom, vendar se še ni nič pripetilo zgradbam pod njim.

Pri Devetakovih teče vse v starem tiru. Kar je bilo mogoče rešiti letine, je pod streho. Dovolj je bilo dela s tem. Prav tako z živino, ki ji sredi leta pokladajo suho seno. V teh neprestanih nalivih ne more ostati na planini. Se dobro je, da so r>ke polne dela, vsaj se tako laže ubranijo skrbi, ki prežijo iz vseh kotov. Toda zvečer, ko postane temno, ali ponoči, ko vse počiva, se spet prikradejo skrbi. Kakor preplašeni netopirji prhutajo okrog ...

Dežuje že cele tri tedne. S skrbjo precenjujejo gospodarji pičle zaloge krme po skednjih in preudarjajo, koliko živine bo treba prodati še pred zimo, da bodo mogli ostalo za silo prevleči do spomladi. Tudi svinje bodo ostale mršave; toliko, da jih ne bo treba ob kolinah beliti. Seveda bodo tudi cene obilni ponudbi primerne. Na polju gnije poleženo žito in ne bo kaj kopati krompirja na jesen, saj bo ves segnil.

Gospodarji stojijo v težkih mislih med podboji. Po potih, kolovozih in cestah teče z rečiščem voda brez prestanka, kakor da je nastalo nešteto novih izvirkov. Travniki cmokajo pod okovanimi čevlji kakor napojene gobe. Če obstanejo koraki za trenutek, vre izpod nog umazano se peneča voda.

Devetak leži sredi noči buden, ves v strahu pred tistim, kar mora priti, in prisluškuje neprestanim nalivom. Če pa ti samo za nekaj minut, morda za četrt ure, prenehajo, tedaj se že oglasi ono drugo šumenje, ki ga je prvič slišal v tisti noči znamenj in spominov. Še vedno se čuje kakor oddaljeni basovski registri orgelj ...

Oni dan je poslal Devetak kozjega pastirja gor gledat. Ta priteče nazaj ves vesel, da je nastalo gori za Mahovitim slemenom novo jezero. »Kako veliko in lepo je!« vzklikne v svoji otroški nedolžnosti, ker ne ve za pretečo nevarnost.

»Sam stopim gledat!« se odloči Devetak in se povzpne v planino. Sama siromaščina povsod. On pa stopa navkreber in misli le nase in na svojo Devetakovino. Kaj pa drugi? No, seveda, bo pač vsakdo gledal sam, kako se bo preril. Kaj so mu mar v tem trenutku Mimika, France, kaj Potoški lovec, kaj škofovski gozdar! Bodo že sami gledali, kako bodo svojo usodo kovali! On sam je že pripomogel po svojih močeh, kakor je videl, da je pravično ... Zdaj gre prav samo za Devetakovino — za njen obstoj!

V teh hudih skrbeh se priziblje do Mahovitega slemena. Na levi vidi, da je nastal iz skromnega potočka, kakor ga je zadnjič opazoval, širok hudournik, ki se ves peneč meče v dolino. Morda se bo pa voda iz jezera prežrla na to stran v Dolgo drčo, po kateri teče potok visoko dol izpod Olšove, potem je nevarnost pri kraju. Preveč pa je Devetak z naravo zrasel človek, ki bije neprestan boj z nebom in zemljo, da bi takoj ne spoznal, da tole z izlivom v Dolgo drčo ni nič kaj verjetno. Prevelika razdalja je, in je greben previsok. Preden pljuskne jezero čezenj, bo že pritisk na sleme neznanski! ... Bo pa tudi vzdržalo sleme takšen pritisk?


Tretjič je že stopil Devetak v planino. Vsakikrat je videl, da jezero rase in rase. Vsakikrat je spoznal, da bo sleme vzdržalo, čeprav dobro ve, da je hribina preperela in se vsa lušči. Toda če zdaj preneha deževje, če dopusti nebo ta čudež, je nevarnost kakor odstranjena.

Toda dežuje, dežuje in dežuje! Čudeža ne dopusti nebo. Ko pa je stopil Devetak zdaj četrtič gor, je zagledal na strani proti Dolgi drči komaj vidno razpoko v Mahovitem slemenu.

Iz te prav neznatne razpoke pa curlja voda, se zbira v kapljice, ki se stekajo v potoček, če se sme ta komaj vidni curek tako imenovati. Prav pod to razpoko mora ležati Devetakovina, ve dobro Devetak, čeprav ne more videti niti deset korakov pred sebe, tako je vse zavito v deževne oblake. Spodaj v dolini pa leži Solčava. Toda to vse ga pa vendar nič ne briga! Le njegova hiša! Komaj pol ure v zračni črti je odtod! Kaj vendar pomeni pol ure, če sleme ne vzdrži! Prej ko v eni minuti zgrmi z vodo vred celo sleme v dolino! Morda bi zadržal plaz mladi črni les, ki ga je petdeset oralov pod njim? Še misliti ni kaj takega, kadar divja v dolino takšna gmota, ki poruši vse, kar ji stopi na pot!

Ves razburjen je Devetak. Njegove vzburkane misli skačejo sem in tja: Tristo let stoji Devetakovina, kakor je danes! Mar ni niti enkrat v tem času bilo tako zdivjano vreme, kakor je letos? Predniki so prestali hude čase, pa jih vendar ni strlo. Mar naj stre baš njega, Lojza Devetaka.

Že se hoče pomiriti, celo nasmehne se sam pri sebi, toda trezen premislek prežene vsako nado: »Prsteni greben ob Dolgi drči je treba presekati, če hočemo odvrniti nesrečo!« pravi sam pri sebi in še pomisli: Šele tedaj bo dobilo novo jezero, ki ga je napravil sam peklenšček, svoj odtok v Dolgo drčo.

Brž ko Devetak vse to jasno preudari, se spusti naglo kakor mladenič po planini navzdol, da kar ne išče zavitih vijug, temveč se popluži z močno okovanimi čevlji kar po razmočeni ledini do sadovnjaka nad hišo. Tu pa se ustavi in oddahne; nima pomena, da bi še mater razburjal. Samo Petru pomigne, naj stopi za njim v uto. Razloži mu, kaj je videl in kaj preti. »Naj bodo vsi pri hiši pripravljeni,« naroči gospodar Petru in se naglo spusti v dolino do župana in župnika. Naglo se razširi zla novica po vsej vasi. Vse zmajuje z glavo. Čeprav so zrasli v teh gorah, vendar ne ve nihče od njih o kakšnem jezeru in niti ne o Mahovitem slemenu. No, sleme že poznajo in vedo vsi, da bo lepo vreme, kadar se jasno odražajo njegovi obrisi na nebu. Kot otrok je bil že ta ali drugi prav gori za tem slemenom v tisti dolinici, vendar se pa nikomur še niti sanjalo ni, da bi mogla prežati tam gori razdejanje in smrt ne le za Devetakovino, temveč tudi za gornje hiše v vasi.

Izredna novica je zbrala pri Herletu poleg župana in župnika še celo kopo vaščanov. ki zvedavo zrejo drug drugemu preko ramen, ko riše z okorno roko Devetak s kredo na mizo, kakšen je položaj gori v planini. Velika večina pa kar ne verjame v pogubo in še celo tisti trije kmetje na koncu vasi, ki bi jih plaz prav gotovo uničil, zmajujejo nejeverno z glavami.

Med tem ko je Devetak mislil prej le na svojo lastno nevarnost in nesrečo, vidi zdaj jasno, kam bi to dovedlo, če bi tudi drugi mislili le nase. Skupnega dela je treba.

»Seveda gre za Devetakovino,« vzklikne. »Če voda sleme podere, boste še trije pod menoj prizadeti. Če pride do tega, kar nas seveda sam Bog obvaruj, pojdemo vsi štirje po gobe ... Če pa krene malo stran plaz, bo pokopal pod seboj vso Solčavo. Vsi smo ogroženi!«

Ko tako Devetak razklada, vsi prisluhnejo in njegova beseda ni zaman. Čeprav še ni mogel vaščanov prav do kraja prepričati, toda preplašil jih je vendar v njihovi dosedanji brezskrbnosti. Že pričenjalo spoznavati, da grozi skupna nesreča ... Vseh oči so uprte v župnika, kaj bo on rekel.

»Devetak ima prav, da nam preti vsem nesreča!« pritrdi ta. »Takšna skalnata stena, kakor je Mahovito sleme, podere prav vse, kar doseže, če se enkrat spusti v dolino. To je za vsakega jasno! Nihče ne ve, če bi zmogli preprečiti pretečo nesrečo, toda naša dolžnost je, da to poizkusimo! Zato smo dolžni, možje, vsi pomagati!«

Župan je takoj telefonično zaprosil nujno pomoč iz Celja in je obenem v kratkih besedah pojasnil, kakšna nevarnost preti njegovi občini. Zlasti učinkovite so bile njegove besede o nevarnosti za tujski promet, tako da so na sreskem načelstvu takoj odredili vse potrebno za pomoč. Takoj so opremili tovorni avto z vsem potrebnim. Naglo je pobiral pod sebe cesto avtomobil in je prispel še pred poldnevom v Solčavo. S pomožnim delavstvom se je pripeljal tudi sekcijski inženjer. Z Devetakom se takoj povzpneta na planino. Delavci in vaščani vlečejo s seboj krampe, lopate in svedre za vrtanje skalovja, kakor tudi potrebno razstrelivo. Ko stopa z Devetakom mimo Devetakovine, malce postoji inženjer ter pripomni:

»V negotovost gremo, Devetak. Za nas menda ne bo nevarnosti, pač pa sodim, da bi znala biti v nevarnosti vaša domačija. Morda je moja previdnost pretirana, toda ubogajte moj nasvet in spravite na varno živino in drugo imetje!« Devetak prebledi:

»Torej izpraznim naj domačijo, pravite?«

»Nikar se ne strašite, Devetak! Saj s tem še vendar ni rečeno, da se mora domačiji kaj pripetiti! Samo previdnost je potrebna za vsak primer!«

»Moj Bog!« vzdihne Devetak in kar ne ve, kako bi pripravil mater na to žalostno pot. Ko pa stoji pred njo in ji gleda v njene žalostne, toda vendar spokojne oči, se mu zdi, kakor da je tudi njega okrepčala ta materina mirnost. Brez težav ji pove, kaj se mora zgoditi. Skupaj preudarjata: Domači moški bodo gori potrebni, zato je najboljše, da stopi Liza dol v vas po pomoč za izpraznjenje domačije.

»Podvizaj se, Liza, kolikor moreš!« ji ukaže mati z odločnim glasom. Nato gre sama na delo. Sin pa mora tudi takoj na pot. S težkim srcem gre.

Mati postoji nekaj časa sama pri oknu in gleda za sinom. Skrbi in preplah jo spet prevzamejo. Spet se budijo njene zle slutnje, ki lazijo okrog njene postelje ponoči, ko leži v temi zbujena. Toda takoj se jih otrese:

»Kar mora biti, pač mora biti!« reče tiho pred sebe, kakor da mora z živo besedo sama sebe izpodbujati. Zdaj, ko ve, da je domačija dejansko ogrožena, mora skrbeti, da se reši iz nje vse, kar ima kakšno vrednost. Prav natanko presodi vse, ko gre skozi kuhinjo in skozi sobe. Z rosnimi očmi objema kose pohištva, slike na steni in vse drugo, na kar so navezani njeni spomini iz vsega njenega dolgega življenja tja do davne mladosti ... Oj, kako daleč je že to. Prav v času njene priženitve semkaj. Še stoji široka postelja, v kateri je spočela in rodila svoje otroke. V kotu stoji še vedno vsa v srčke izrezljana zibelka, v kateri so mali Devetaki ležali, spali in jokali.

Kakor bi vsak del pohištva imel zdaj nekaj povedati, kar je bilo nekoč v veselih in bridkih urah! V tej postelji je ležal tudi njen mož tedaj, ko ga je strlo padajoče drevo. Že trideset let bo od tega, in vsa ta leta je ostala njegova postelja postlana, kakor da se mora zdaj pa zdaj vrniti.

Nato je postal Lojz gospodar. Njeno mesto je zavzela mlada gospodinja. V stari zibelki so spet ležali mladi Devetaki: Mimika in Lenika.

Kaj počne Lenika v mariborski šoli? ji pade na um. Dobro ji gre, saj ni že ves teden nič pisala. Če otroci ne potrebujejo pomoči, pozabijo kaj kmalu dom in svoje drage. Tudi Mimike se spomni, Petrinke, Lojza, ki mora biti že visoko v planini, — in Franceta.

Vse to se mota v njej v tej bridki uri, da se ji kar same od sebe vlivajo solze po nagrbančenem in velem licu. To jo zbudi iz njenih premišljevanj: Vse bo treba spraviti na varno, ko se vrne Liza s pomočjo. Da bi že le mogli kmalu začeti. To čakanje brez dela je vendar nekaj neznosnega ... Spet hodi nemirna po hiši in moli: »... temveč reši nas vsega hudega!« Prav na glas izreče to prošnjo.

Saj vendar ni treba čakati Lize, pomisli zdajci! Če že ve, da je domačija v hudi nevarnosti, potem mora tudi vedeti, da rase nevarnost od minute do minute, čemu torej čaka?

Tegobna misel, da bo treba domačijo zapustiti, ji hudo stiska srce. Toda zdaj ne sme misliti nase in na svojo srčno bol, temveč na domačijo, kako jo rešiti: Lojz zgoraj, ona spodaj!

Takoj se oprime dela. Čeprav trepečejo njene roke in so trudne in žalostne oči skoraj slepe od joka, vendar ve, kje je treba poprijeti. Venkaj v silen naliv stopi, da ukaže deklam v hlevu in na skednju.

»Živina mora najprej iz hleva!« pravi in pokaže z roko ven na pot, ki drži poševno dol v vas. Tukaj bo najmanj nevarno. Sama stopi k živini in ji privošči nekaj besed. Pod ostreščkom stoji in gleda, kako izginja rep za repom v sivi megli. V tem že privede Liza štiri vaščane. Zahvali se jim za pomoč mati in že ukazuje:

»Začnimo v sobah, in sicer je treba spraviti najprej postelje!« Liza zdajci glasno zaplaka. Mati pa jo zavrne:

»Bodi vendar pametna, Liza, in ne cmeri se! Zgrabi, zgrabi za delo! Za mene staro žensko je težavno to delo!«

Naglo izpraznjujejo postelje in nalagajo na voz pred hišo. Velika plahta, ki jo je Lojz kupil ob prevratu od vojaštva, varuje pohištvo dežja. Pametnega vola zaprežejo in že hrešči železna coklja po slabem kolovozu. Na drugi voz naložijo reči, ki jim toliko ne Ikodi mokrota. Tako se je izpraznila hiša, da ni skoraj kaj pomembnejšega ostalo v njej. Šele, ko je zadnja reč na vozu, zapusti mati hišo. Opotekaje se stopa po cesti; zdaj pa zdaj obstane in se ozre nazaj na hišo in si briše solze. Kako dolgo je trajalo izpraznjevanje hiše, ni nihče pazil. Toda moralo je že precej časa preteči, saj je prišla žalostna novica med tem že v Luče do tete Petrinke in Mimike. Nič nista pomislili ženski! Kakršni sta bili, sta hiteli na pomoč domačemu domu. Nobena ne gleda, kam stopi. Strah žene ženski naprej, da že kar poletavata. Po poti srečavata ljudi, ki vedo povedati, da je Devetakovina že izpraznjena. Ko prideta v vas, izvesta, da sta pohištvo in živina že na varnem pri Herletu in sosedih.

Toda kaj pomenijo mrtve reči, če so ljudje v nevarnosti! Vsa preplašena vprašuje Mimika ženske:

»Kje je oče? ... Kje babica?«

Ženske povedo, da je oče z drugimi vred gori v planini. Huda nevarnost preti, toda nemara pojde vse mimo. Babica pa je že na poti proti vasi.

Mar je sploh bil kdaj spor med Mimiko in očetom? To nima več nobenega pomena! Kaj je ni zavrnil, ko je stala v najhujši stiski pred njim? ... Zares, storil je to! Kako majcena pa je bila njena takratna stiska proti tej, ki je zadela zdaj očeta!

Petrinka obstane in kar ne more naprej, tako je prej tekla z Mimiko: »Saj nisem več tako mlada kakor ti!« vzklikne in si položi roko na razbijajoče srce.

»Jaz pa moram naprej, teta! Morda bom še morala pomagati očetu in stari mami!« vzklikne Mimika.

Hiša je izpraznjena! Oče v nevarnosti, babica sama v tem neurju na poti! Kakor neurje zunaj, tako se podijo te misli po Mimikini glavi. Težko sope, srce ji razbija v prsih, toda naprej, samo naprej! Morda še ni prepozno za pomoč! Ostro bolečino začuti v svojem drobovju, ki skriva mlado življenje. Toda zdaj ne sme opustiti! Zobe stisne in hiti naprej ...

Brez dežnika, samo v gosto ogrtavko zavita je odhitela Mimika s tetinega doma. Zdaj ji tolčejo, ko hiti po cesti dalje, premočena krila po mečah in kolenih.

Dežuje, dežuje. V tem enakomernem nalivu sreča Mimika babico. Vsa izmučena, vendar skoro brezskrbna — tako neobčutljivo so jo napravile tegobe zadnjega časa — stopa po cesti, na obrazu lahek truden nasmeh, ko zagleda pred seboj Mimiko in vidi vso njeno bolno skrb.

»Kje so oče, mama?« vzklikne Mimika, privije svoje mlado telo k telesu svoje stare matere in ve samo eno: da mora jokati.

»Kaj pa ti je vendar?« jo miri babica.

»Ali se je očetu kaj pripetilo? ... Kje so?« ihti Mimika.

»Oče je gori v planini na varnem! Toda naša hiša, veš, naša hiša ...«

Sredi besede ji zadrgne jok grlo. Kakor bi iskala pomoči pri dekletu, mu položi roke okoli vratu. Šele čez čas, ko se malce pomiri, zadiha globlje:

»Pri meni ostani, Mimika! Gori tako ne moreš ničesar pomagati! Še v napoto bi bila moškim! Kaj bo s hišo, pa sam Bog ve!«

Tako stopata obe, stara in mlada Devetakovka skupaj po cesti. Druga drugo držita in podpirata, dokler ne srečata Petrinke. Trije Devetakovi rodovi gredo v treh ženskah v negotovost tistega, kar skriva usoda. S težkim srcem gredo...

K Herletu prišedši vidijo ženske, da so spravili vso opravo v veliko posebno sobo, kjer v letošnjem deževju ni tujcev. Ko se za silo preoblečejo, se oglasi spet skrb: kje bosta dobila stanovanje mati in Lojz, če pride do najhujšega. Babica vpraša to na glas, čeprav bi si sama lahko odgovorila, da je zanju dovolj prostora pri njeni hčerki Petrinki. Toda tega noče naravnost reči. Stari ljudje so že takšni: treba jih je prositi in jim prigovarjati, jim naravnost ponuditi, kar jim je tako in tako na razpolago. Petrinka to dobro ve, zato se hitro oglasi:

»Kako le morete kaj takega vpraševati, K meni pojdeta v Luče! ... Vsi imamo dovolj prostora in ne bo nobenemu pretesno!«

Mati hvaležno pogleda svojo hčerko. Ponudbo sprejme, toda vedno še upa, da ne bo treba:

»Bog daj, da nam še hiša ostane!«

Seveda upajo vsi to, ko sedijo in čakajo poročil s planine. Toda teh ni in jih noče biti!

»Treba bi bilo koga poslati k Lojzu, da bi vedel, kje nas najde!« pravi mati in ne more zatajiti v besedah skrbi za svojega sina. Herle pošlje v planino hlapca. Čeprav lije kakor iz škafa, vendar hiti hlapec, kolikor se da v planino.

Ženske sedijo spet tihe. Če bi govorile, bi bile njihove besede polne strahu in tegob. Tako pa noče nobena drugi napraviti bremena še težjega. Mora že vsaka zase preboleti, si mislijo, ko gledajo s praznimi pogledi, v katerih je ostala le še skrb, po sobi: tja v kot z razpelom ki ga krasi bodeč božji les s krvavimi jagodami, tja pod strop, kjer nihata dva suha muholovca, tja skozi okno, kjer se zbirajo pod napuščem radovedneži, da bi videli te tri.

Dežuje, dežuje. Obcestni jarki so do roba polni, umazana voda odteka na travnike in krompirjeve njive. Kjer je malo nižji svet, nastajajo cela jezera, iz katerih stegujeta vratove oštrofotana krompirjevka in srebrnosvetli bob.

Župnikova beseda je odločno učinkovala in strnila vse v neločljivo enoto. Še to uro pojdejo vsi na delo, da se reši, kar se da rešiti. Vsi za enega, eden za vse. Toda brez pomoči ne pojde, ker nimajo dovolj potrebnega orodja in priprav za takšna dela. Treba se bo takoj obrniti na gradbeno sekcijo v Celju, kjer imajo za to pripravne ljudi in orodje.

Prav kakor bi bilo solnce v prejšnjih vročih dneh izsušilo vsa morja, se zdaj izliva ta voda nazaj na zemljo iz velikega lijaka, katerega dulec je nastavljen prav nad solčavsko dolino, da ugonobi vesoljni potop ta lepi biser naše zemlje. Od Boga in sveta je zapuščena dolina, kakor da je prestavljena v puščavo same vode in oblakov. Vse je otopelo v tej strahotni nemoči; nihče se več ne razburja v tej brezupnosti. Vsi so ravnodušni, ko se nesreča ne da odvrniti.

Samcat sedi letoviščar v stranski sobi pri razglašenem klavirju in si neprestano igra:

»Na planincah solnčece sije ...« Sredi dežja vztraja in ne pobegne ker pač edini še upa v lepo vreme. Nebo pa se ne briga ne zanj ne za tri Devetakovke, temveč ima odprte vse zapornice.

Med tem je prišel Herletov hlapec na Devetakovino, ki stoji zapuščena sredi gostih oblakov. Mimo nje nadaljuje težavno pot navkreber po razmočeni stezi, dokler ne pride do ljudi. Devetaku pove, da je hiša povsem izpraznjena. Tudi živina jo na varnem, le krme niso mogli v tem nalivu zvoziti v dolino. Mati, sestra in hčerka so pri Herletu dobro spravljene.

Nekoliko laže je Devetaku, ko naroča hlapcu, da bo če Bog da, prišel zvečer sam dol. Da hiša še vedno stoji, naj gotovo pove. Najrajši bi šel Devetak sam doli, vsaj do hiše da bi vzel slovo od nje. Toda to nima smisla! Ne, njegovo mesto je tukaj! Morda slovo tudi ni potrebno, si misli, ker tako še vedno upa v svojem srcu. Mnogo upanja pa vendar ni, saj mu je inženjer jasno povedal, ko je vse pogledal:

»Devetak, morate se pripraviti na najhujše. Zaenkrat še vzdrži sleme, čeprav se že poznajo tu in tam posledice silnega pritiska ogromnih vodnih množin za njim. Če bo jezero še naraslo za dva, tri centimetre, se bojim, da bo sleme popustilo. Potem pa veste sami, Devetak, da je s hišo pri kraju.«

Na te njegove besede misli Devetak, ko gleda za hlapcem, ki se vrača v dolino. Kar v glavo mu ne gre, da mora on, Devetak, čakati tukaj v dežju povsem brez moči in gledati, če bo voda v jezeru že narasla za dva ali tri centimetre ali ne.

V tej uri velike tegobe postane v njem jasnejše, ker mora, čeprav se temu tako upira, priznati, kako majcen je sam, kako majceni so ljudje vsi skupaj pred usodo! Kaj je pred njo takšenle Devetak?

»Prav nič!« prizna sam sebi z vso grenkostjo.

»Nič?« odmeva v njem.

Prav nič?« se upira, toda se ne upa na glas izreči tega, ker se boji zadnjega odgovora. Hudo je, če se zdiš mogočen, pa moraš priznati, da nisi nič. Treba je pač postati zato majhen, da spoznaš, kaj je zares velikega na svetu!

XV. POGLAVJE[uredi]

Ko sedijo one tri z Devetakovine na toplem pri Herletu in se počasi dela noč ter se vrsti nenehoma naliv za nalivom, je inženjer že ukrenil vse potrebno gori pri Mahovitem slemenu. Svoje ljudi, ki so prišli z njim iz Celja, je postavil v vrsto tja čez greben, ki leži med novim jezerom in potokom, tekočim po Dolgi drči. Ti bodo poizkušali presekati greben, da bi odpeljali vodo iz jezera in tako preprečili katastrofo. Devetakovi ljudje in drugi pomagači so razdeljeni na dve skupini. Prva trebi drčo in odstranjuje kamenje, ki bi oviralo nagel odtok vode, ki bo prihrumela iz jezera po odtočnem kanalu. Če ne bo požrla drča vse vode, naj pa dere tudi čez bregove, pravi inženjer. To nič ne škodi, glavno je, da se odpelje voda izza Mahovitega slemena, in to čimprej. Večjo skupino postavi inženjer sporedno s svojimi delavci. Ta bo odmetavala po bregu zemljo, ki jo bodo izlopatavali njegovi ljudje, da ne bo delala napotja.

Tako! ... Že stojijo možje kakor vojaki v vrstah. Inženjer sam stopi še gledat na kamen znotraj slemena, kjer je z rdečo oljnato kredo zaznamoval višino novega jezera, da bi videl, če voda še narašča in kako hitro se dviga. Njegov obraz se zresni: Voda se je dvignila v tem kratkem času že skoraj za pol centimetra. Morda se bo še posrečilo, toda nevarnost je velikanska. Devetak in Peter stojita pri Devetakovih ljudeh, zraven pa tudi župnik, ki ni zapustil svojih faranov tudi v tej hudi uri.

Kakor na povelje se vržejo vsi na delo. Skraja se zdi, da pojde naglo izpod rok. Zemlja je vsa premočena in tako mehka, da je treba krarace skoraj nazaj držati, da ne uidejo preglobo.

Dobro pojde! se odvali huda skrb vsem, posebno pa Devetaku, od srca. Že se kadi od premočenih oblek pri težavnem delu. Dež ne bo pregnal teh korenjakov, ki bodo vztrajali, pa naj lije še huje.

Pet metrov na široko je treba izkopati zemljo, je odločil inženjer. Kako dolgo bi se sicer odtekala voda po ozkem žlebu. Kdo ve, če bi vzdržalo Mahovito sleme toliko časa. Sicer pa je to komaj za dvajset lopat na široko, kar se že da napraviti. Toda spoznavajo s strahom, da je sicer zemlja še vedno mehka, toda težka je ko svinec, saj je do kraja napojena z vodo kakor goba. Krepkeje stisnejo roke lopate in nič bolj počasi ne čopa zemlja z lopate na lopato. »Le dajmo, saj gre!« se izpodbujajo pridni kopači. Okoli njih pa dežuje, dežuje in dežuje ...

»Če je ledina enakomerna, mora biti v treh, najmanj pa v štirih urah prekop gotov!« je rekel inženjer na glas, da bi vlil poguma v to strahotno brezupje. Taka beseda vedno pomaga, da si vsak misli: Kaj pa je to, tri, štiri ure! ... Drugače pa poje lopata ves dan, od zore do mraka.

Možje še krepkeje stisnejo krampe in lopate z udelanimi rokami, ki jih trdna volja še bolj podžiga. Toda kaj kmalu, že pri globini druge lopate zadenejo krampi na kamenje, s katerim je vsa širina prekopa kakor tlakovana. Saj to ni kamenje, to so že samorasle skale, del samega slemena. Lopate škrtajo ob skalo, dele gre čedalje počasneje od rok. Zdaj tu zdaj tam odkruši kramp del skale, prevelik, da bi ga zmogla lopata. Že zgrabijo roke to napoto in jo postavijo drug k drugi tja k drči, da bodo služile za nasip vodi, kadar pridrvi iz jezera. Po štiri in še več parov rok ima dosti opravka, preden prevale skale iz prekopa. In že čakajo nove, da jih spravijo v stran. Nobenega oddiha ni, ker čas poteka. Nevarnost rase od minute do minute. Dež pa lije in lije ...

»Vsaj meter mora biti globok prekop!« pravi inženjer. Toda po vseh naporih so dosegli komaj štirideset centimetrov globine. Torej niti še polovice ne!

»Kako dolgo že delamo?« vpraša nekdo. Drugi pogleda naglo na uro:

»Dve in pol ure!«

Še huje se vržejo na delo, saj je treba hiteti, če naj se posreči njihov načrt. Torej hitreje, hitreje! Saj to že niso več ljudje, temveč ogromen stroj, ki sopiha in se kadi sredi blata! Toda tudi stroj lahko odreče!

Sopihajoči človeški stroj stoji že do kolena v prekopu in je prepričan, da bo svojo nalogo izvršil. Novega poguma vlije kopačem dohod onih, ki so trebili rečišče v Dolgi drči in so zdaj tudi z njimi zgrabili za delo.

»Da, zdaj pa moramo uspeti!« Saj bi šlo, toda skala je čedalje trša, da kar odskakavajo krampi od nje. Zdaj ne pomaga drugo kakor dinamit.

»Vsi iz prekopa! ... Pripravite strelivo!« vpije inženjer. Vsi blatni in izmučeni zlezejo delavci iz blata, zgrabijo za svedre in spet teče dragocen čas, ko lezejo počasi pod težkimi udarci svedri v živo skalo. Inženjer čofota po brozgi in daje navodila zdaj tu zdaj tam:

»Dovolj bo globoko! Patrone noter. Toda ne prehudih, ker nam sicer eksplozija tako pretrese rahle plasti nevarnega slemena, da bi mogli sami povzročiti predčasno nesrečo, ki jo hočemo preprečiti.« 

Ura za uro poteka in davno je že noč. Debele smolenice se premikajo po prekopu in mečejo svoj krvavordeči, pošastni soj na ljudi in orodje.

Inženjer se spet povzpne s smolenico v rok tja za sleme, kjer je zaznamoval višino vode Spozna, da potekajo že zadnje minute pred katastrofo. »Samo, če strel dobro sedi, se takoj odpre odtok Vse drugo se bo potem samo po sebi uredilo,« pomisli sam pri sebi, ko ukaže:

»Vsi tja čez potok za drevje!«

Delavci zgrabijo orodje in se brž izgubijo v goščo.

»Pozor!« zakriči glas skozi dež in noč. Nato udari zamolklo iz prekopa. Vsi so čuli, da je moral biti strel prav plitek. Takšen ne napravi potrebne vrzeli. Zato je treba še enkrat navrtati. zdaj malo globlje. Toda čas poteka, med tem ko lije in lije izpod nizkega neba. Spet minevajo minute, mine ura ...

Inženjer spleza še enkrat tja k rdečemu risu. Naglo hiti nazaj, zakaj to, kar je videl, ne dopušča nobenega časa več. Tri vrste patron je treba takoj užgati ne glede na nevarnost Zdaj se mora odločiti: tako ali tako! že drži škatlico z električnim vžigalom v rokah in odvija žico. Med tem pa ukazuje:

»Pozor! V zaklonišča!«

Spet udarijo v noč streli in se usuje toča kamenja daleč na okrog. Toda pričakovanega odtoka iz jezera ni od nikoder.

»Zdaj poizkusimo zadnje!« ukazuje inženjer svojim ljudem. »Najtežje patrone!«

Ko še vpije in se delavci spravljajo k pripravam za to zadnjo razstrelbo, se začuje iz hriba neko posebno, za uho povsem novo grmenje in ropotanje. Nato se čuje škripatoče premikanje v skalovju in drčanje. Niiče ne ve, kaj bi naj bilo to. Delavci v prekopu naglo bežijo nazaj v skrivališča preko drče. Zemlja se trese in ziblje pod njihovimi nogami. Nato vidijo preplašeni ljudje v svitu smolenic, ki so ostale zataknjene ob jarku, kako se tam v meglenem ozadju nagiba Mahovito sleme. Tako, kakor bi bilo živo in bi se borilo s svojimi kamenitimi prsi proti nepopustljivi sili! Toda moč teh prsi je preslaba, ko se postavijo zdaj pred odločitev, da bi se ustavile pritiskajoči sili.

Razločno se to seveda ne vidi, toda dejstvo je, da si je poiskalo jezero neko posebno slabo mesto, kjer je razpoka rasla, rasla. Sleme ječi, dokler ne zagrmi kakor mogočna zagvozda v zevajočo temo navzdol. Noč napolni oglušujoče bobnenje. Zemlja se strese, kakor bi jo razparali prav do drobovja ...

Še dolgo se ne poleže grmenje v gori, še dalje pogrmeva kakor po nevihtah. Nato pa je spet vse tiho, kakor da se ni nič zgodilo. Le dežuje in dežuje. Ljudje pa stojijo vsi otrpli od groze ...

Zdaj sredi noči ni mogoče pregledati, kakšno opustošenje je povzročil kameni plaz. V svitu smolenic je mogoče videti le valoveče vodovje, ki se žene za slemenom v dolino. Kakor peneča se kri, se meče voda v rdečem svitu smolenic. Kako je spodaj, kamor grmita kamenje in voda, kaj je z Devetakovino in z drugimi še niže ležečimi kmetijami, ali še stojijo hiše, ali jih je zasul plaz, to vse se bo dalo šele dognati, ko pridejo dol.

Eno pa vedo vsi, da nimajo več ničesar delati tukaj gori. Zdaj tako ne morejo ničesar spremeniti na strahotni katastrofi. Sliši se le šumenje vode, ki pada kakor ogromen slap iz nočne tmine.

Kar sami se spravljajo ljudje k odhodu, težko obloženi z vsem tem orodjem, ki je bilo preslabo, da bi se merilo z močnejšimi silami narave. Molčeč stopa dolga žalostna vrsta v dolino. Vseh oči so uprte nemo v Devetaka, ki zre s praznim pogledom nekam, kakor da je ugasnila vsaka misel v njegovi glavi, kakor da je ves otrpnil v nič.

Kje pa sta Jeraj in Habjan? ... Nihče ne ve tega. Menda sta se takoj pognala v dolino. Kličejo ju po imenih, toda nihče se ne odzove.

Ko položi župnik svojo roko Devetaku na ramo, se ta zdrzne kakor mesečnik iz sna. Kakor starega nadložnega človeka ga podpira župnik, ko gresta navzdol.

»Tukaj ne more nihče več ničesar pomagati,« de previdno župnik. »Morda se da še spodaj kaj rešiti.«

Te župnikove besede gredo skozi Devetaka kakor skozi gluho praznino, ki ne da nikakršnega odmeva. Povsem brez volje in odločnosti je postal prej tako samozavestni Devetak. Kakor otrok se da voditi od župnikove roke. Počasi stopata zadnja v vrsti za plapolajočimi smolenicami. Težavna je pot navzdol po razmočenih in od nalivov razlitih kolobitih. Okrog in okrog je pošastna noč. Pri strani, kjer je prej stalo Mahovito sleme, se čuje grgrajoče šumenje vode.

Župnik čuje to in molči. Nič več ni v njem upanja, da se bo dalo še kaj rešiti spodaj.

Kakor da se je nalezel njegovih misli, zmaje zdajci Devetak počasi s svojo trudno glavo. Roke se mu povesijo kakor tistemu, ki se je vdal:

»Saj nima nobenega pomena več!«

Župnik pozna takšne obupajoče ljudi in ve, da kaj radi zapadejo popolni brezbrižnosti, iz katere se rodi divji obup. Ve pa tudi, da je iz tega en sam izhod: Treba je dati tem ubogim ljudem smisla in smotra, iz katerega pričnejo zidati novo življenje.

Zato vzklikne župnik, da bi molčečneža zdramil z vso resnobo:

»Nobenega smisla več? Ti moram pa že reči: Prav od tebe nisem nikoli pričakoval kakšne besede, Devetak!« Ker ve, kje mora pograbiti, ne premišlja dolgo:

»Nisem še čul do danes, da bi bil kedaj kakšen Devetak zapustil svoje lastne ljudi v najhujših tegobah, kakor nameravaš ti to storiti.« Kmet pogleda in se zdrami iz svoje tope zamišljenosti:

»Kdo pa vendar govori o tem, gospod?«

Vesel, da je Devetak sploh odgovoril, nadaljuje župnik:

»Kaj nisi pravkar rekel, da je zdaj vse brez pomena? Pri tem pa si pozabil, da sedita in čakata tebe pri Herletu v bridki stiski tista, ki te je rodila, in še ena, ki si jo rodil. Tvoja dolžnost je, tako pravim, da skrbiš zanju, kakor pač in kolikor moreš, Devetak!«

»Strahopetec nisem in vem, kaj je moja dolžnost do matere in do otrok!« se skorasti Devetak. Ta odgovor je že pogumnejši. Toda spet se zbudi ono drugo, ki mu jemlje ves pogum:

»Samo hiša, gospod, naša hiša!« Njegov glas je ves zlomljen v tegobi teh misli. Župnik pa ne popusti v svojem naskoku:

»Zares, strahotna usoda je zadela hišo! Toda kdo ve, če ni v tej nesreči le nekaj dobrega. Samo mi tega ne vidimo, ker je skrito našim očem!« pravi in stegne svojo roko proti Devetaku, kakor da bi ga moral spet podpreti. Prav hudega se nadeja, zato mora Devetaka skrbno na to pripraviti:

»Toda postavimo, da bi bila hiša res preč, pa bi ti vendar ostala še dolžnost do tvojih! ... Mrtva reč je hiša!« takoj zaokrene župnik pogovor na praktične stvari in skuša najti tukaj tolažbo za Devetaka.

»Sicer pa sam veš, da bi tudi potlej ne bil med siromaki! ... Saj imaš še hosto, polje in travnike! Živino in opravo so ti spravili na varno, pa tudi brez denarja nisi! Bo pač treba znova začeti, saj to je smisel življenja na tem svetu!«

Devetak prikima, saj mora dati župniku prav. Ko pa dospejo dol do njegovega doma in vidi v svitu smolenic podrtijo namesto ponosnega doma, tedajci krikne iz njega vsa zadržana bolečina, da otrpne možem kri v žilah! Kakor pijan se opoteka Devetak.

Župnik stoji poleg njega in ga drži s svojimi rokami, pa mu ne ve ničesar drugega povedati v tolažbo kakor: »No, Devetak!« Prav tiho izgovarja to, da ostane v teh besedah še zmerom mehko sočutje.

Gornje njive pod mladim gozdom, ki ga je kar odbrilo, so vse zasute z gruščem. Sadovnjak je odneslo; le tu in tam se še vidi med kamenjem in blatom nekaj zlomljenih vej. Nikjer ni ogromnega skednja, kamor so spravili krmo. Tudi od hleva ni ostalo nič.

In ponosen Devetakov dom? Strahoten plaz je najbrž pogodil zadnjo steno, potem pa je vse drugo povaljal kakor ogromen valjar. Samo dva, trije trami štrlijo pokoncu kakor vislice.

Ko dospejo v vas po prečni bližnici, spremi župnik Devetaka prav do Herleta:

»Najboljše je, da si pri svojih ljudeh!« pravi s pametno preudarnostjo: »Gotovo so že v strahu in skrbeh za tebe Posebno materi moraš biti v oporo in tolažbo! No, pa saj ni, da bi ti prav jaz moral to povedati, Devetak!«

Kakor že prej tako vcepi tudi zdaj župnik dolžnost v razburkane misli svojega spremljevalca. Ravna se po modri izkušnji svojih visokih let. Ko se odprejo vrata pri Herletu, se župnik poslovi uverjen, da je boljše tako, da pusti Devetaka samega s svojci. Kolikor pozna Devetakovo mater, bo ta pač Lojzu bolj v oporo kakor on njej. To ga bo tudi počasi snet vzravnalo.

Ves premočen se napoti župnik proti domu, toda zavest, da je tudi Jeraja in Habjana oplazil plaz, ga žene nazaj pod hrib. Prav oddahne si, ko vidi, da je strahoten plaz sicer uničil Devetakovino, toda njene razvaline so porinile plaz bolj na desno, da ni zgrmel na sredo vasi. Polom Devetakovine je rešil Solčavo pred plazom. Prav brez škode sicer tudi nista odletela Habjan in Jeraj; polja in travnike jima je plaz močno zasul. Tudi gospodarska poslopja jima je bolj ali manj poškodoval, toda stojijo pa še. Treba jih bo popraviti, pa bodo držala spet za nekaj rodov. Mnogo lažji je bil župnikov posel pri teh dveh družinah, čeprav so otroci in ženske vekali in so možje v skrbeh povešali glave.

Celjska kolona je takoj zgrabila spet za lopate, da očisti cesto navlake, ki jo je porinil plaz čez njo. Dežuje še vedno brez pres tanka.

XVIII. POGLAVJE[uredi]

V solčavsko dolino, zlasti v družine, ki jih je zadela nesreča, se je naselila žalost. Mnogo tolažbe pa je prinesla vsem pripravljenost za pomoč sosedov, ki jim je prizaneslo.

Devetak, ki je imel prej mnogo zavistnežev, ni nič več mogočni Devetak.

Dežuje pa še vedno. In iz teh večnih nalivov je nastala takšna povodenj, da je zajela vse do zadnjega. Iz vsake dolinice, z vsake planine, iz vsakega žleba, iz vsakega kamnitega kota, z vseh grebenov in previsov žubori, grgra in šumi voda navzdol. Vseh teh tisoč malih in večjih curkov pa hiti v Savinjo. Ta se jezna peni ob svojih kamnitih obrežjih in nasipih. Toda nasipi, ki so jih pozidali pred desetimi leti, grozijo popustiti. Pozidali so jih po takratnem najvišjem stanju vode, saj niso iz prejšnjih izkustev verjeli, da bi mogla biti kdaj še večja škoda.

Zdaj pa kaže, da je bilo tisto pred desetimi leti prava otroška igra proti temu, kar je zdaj planilo nad Solčavo. Brez moči strmijo ljudje z grozo v blatno vodovje, ki vdira kot nov vesoljni potop v dolino.

Prej bistrozelena Savinja je vsa rumena in rjava od zemlje in grušča, ki ga nalivi stalno prinašajo v njo.

Na svojih valovitih plečih nosi cele skladnice človeškega dela s seboj: premetava izkoreninjena drevesa in se poigrava z obeljenimi platanicami, skorjo in trskami. Cele svinjake, hlevce in hleve vali s seboj. Tu vidiš mrtve živali odrgnjene, napihnjene in smrdljive plavati po vodi: mačke, pse, koze, teleta, svinje in celo tu in tam kravo ali konja, vmes pa les, buče in plasti sena.

Vse to plavotje bije proti nasipom. Debla udarjajo ob kamenje: enkrat, desetkrat, stokrat, tisočkrat. Najprej se morda odlušči iz nasipa en sam kamenček; v to vdolbino pa ližejo valovi in udarjajo spet nova debla, in rušenje je čedalje večje.

Kjer še stojijo nasipi, se morda nakopičijo v ovinku drevesa, ki ovirajo deroče valove, da se jezni mečejo kar čez nasipe. Tako postanejo iz njiv in travnikov jezera, ki se združujejo, dokler ni vse pod vodo. V teh hudih časih je postala vsa gorogranska dolina globoko jezero ... Toda vedno še dežuje in dežuje.

Pod vodo so pota in ceste. Samo na višjih klanci jih je še videti. Če se še spusti kakšen voz po cesti, zaliva voda kolesa prav do vasi s svojimi umazanimi valovi.

Kjer so stali svinjaki in hlevci, ni o njih ne duha ne sluha. Povodenj je vse odnesla. Povsod jih vidiš, kako plavajo kakor črne barke po ogromnem veletoku. Najhujše je še, da ni mogel izzoriti krompir, ki je bil zadnja nada v tem žalostnem poletju. Valovi so izgrebli nezrele gomolje, ki plavajo z drugim plavotjem vred po Savinji.

Gorogransko jezero je široko in globoko in seže od ene strani doline do druge. Iz njega štrlijo hišice. Skoro nobene ni med njimi, ki bi ne utrpela večje ali manjše okvare. Samo nekaj izjem se tišči varno pobočij, kakor da bi se bale. da jih ne bo zdaj pa zdaj odneslo v dolino. Do oken in še čez segajo valovi, kleti so polne vode, iz posameznih hiš plavajo kosi pohištva... Ljudje so ušli na podstrešja in strehe. Celo koze so spravili s seboj. Nesreča je takšna, da nihče ne pomni hujše.

Zares je Devetaka hudo zadelo: domačijo mu je odneslo, svet nad hišo in pod njo je opustošen. Na tem mestu se ne bo dal postaviti nov dom, ker voda še vedno hruje izza ostankov Mahovitega slemena in se meče hudournik prav čez bivšo Devetakovo domačijo. Hudo razdejanje je to zares, toda še hujše je zadelo zdaj dolince.

Stiska in skrbi so tako povezali ljudi, da so postali drug drugemu več ko sosedje. Zdi se, kakor bi bili vsi člani ene same velike družine. Morda bi se ljudje kljub vsem strahotam ne bili znašli, če bi ne bilo modrega župana Kneza. Noč in dan je na delu, v vsako hišo ga zanese. Pa govori možem:

»Poglejte, vsi ste v hudi stiski. Nikomur ni prizaneslo: enega je oplazilo huje, drugega manj. Nobeden od vas menda ne verjame, da si bo lahko opomogel sam brez tuje pomoči. Jaz sodim, da ga ni takega med nami! Kdo nam bo pa pomagal, vas čujem vpraševati?«

Začudeno ga gledajo ljudje, on pa se zvito smeji:

»Drug drugemu bomo pomagali. Zdaj, ko je nesreča za vse enaka, tudi naj ne bo razlike med malim in velikim. Ujme so vam pobrale toliko, da ste si danes skoraj tako drug drugemu podobni kakor takrat, ko ste goli privekali na svet. Saj je vsa dolina kakor eno samo pokopališče, kjer tudi leži bogatin poleg berača v najlepšem miru! ... Zato vam pravim, združite se. Jaz bom že gledal, kaj se bo dalo še kje dobiti!«

»Odkod kaj?« hočejo vedeti ljudje. Spet še Knez pritajeno smeji:

»Treba bo za takšno splošno nesrečo potrkati tu in tam na pristojnih mestih, da splošnost pomaga nositi naše hudo breme. Seveda pa moramo v prvi vrsti skrbeti za to, da bomo v vsem edini!«

Toliko časa je dopovedoval in prigovarjal ter pritiskal na kmete, da so v Solčavi osnovali pomožno akcijo. Vsak lahko pomaga s tem, da da od tega, kar mu je ostalo: krme za živino, živeža za tiste, ki ga nimajo, obleke ... karkoli pač kdo more.

Ta ali oni ima morda prostor, ki ga lahko pogreši: torej sem z njim! ... Tukaj se lahko spravi pod streho družina, ki ne more več ostati v svoji hiši. Drugod se morda najde vsaj prostora za otroke. Prav, bodo pa starši našli kje drugod streho.

Seveda, predvsem je pa potreba denarja. Solčavska občina ga bo pač morala nekje dobiti, vsaj za ublažitev najhujše stiske.

Knez sede za svojo mizo in drugi dan pišejo že vsi časopisi o plazu, ki je uničil Devetakovino in o strahotni povodnji, ki je mnogim odnesla vse, kar so premogli. Članki se končujejo s pozivom na državo, da pomaga nesrečnežem. Morda s posojilom brez obresti ali pa s prav nizko obrestno mero. Vse to pa seveda pod pogojem, da tisti, ki prejme pomoč, sam zgrabi za delo!

V Herletovi dvorani se zbere na poziv župana Kneza vsa soseska k ustanovitvi »Skupne pomoči«, ki naj vodi vsa dela. ki bodo potrebna, da se popravi prizadejana škoda. V tej veliki stiski so vendar prišli ljudje do iste misli, da morajo opustiti vse strankarske boje in držati krepko skupaj. Zato so takoj izvolili tri odposlance, ki naj gredo v Ljubljano, če bo potreba pa tudi v Beograd, da izposlujejo denarno pomoč. Na čelu te odprave so župan Knez, župnik in Devetak, kakor je predlagal župan:

»Sodim, da bi šla ta dva! Kaj ne?« je vprašal župan.

»Seveda, ta dva naj gresta!« vzklikajo od vseh strani.

Odposlanci prevzamejo pred seboj in pred drugimi hudo odgovornost, da bodo ravnali tako, da bo za vse prav in pravično. Ne samo sestavitev potrebne vloge jim je pripadla, temveč jih čaka tudi mnogo potov, ki jih bo treba morda še napraviti v teh zadevah.

Takoj se lotijo dela. Ni še preteklo štiriindvajset ur in se že peljejo vsi trije v Ljubljano. Tam dobijo povsod odprta vrata in vse umevanje za težavni položaj. Vse siromaščine, povzročene po naravni katastrofi, sicer ne morejo oblastva takoj odpraviti, toda mnogo se bo dalo pomagati. Posebna komisija bo pregledala škodo in bo našla sredstva, da bo odpomogla najhujši bedi.

Prav zadovoljni se vračajo domov solčavski odposlanci s svojim uspehom. Ko sedijo pri čaši vina pri Balantu v Celju, vsi prisluhnejo. Pri sosedni mizi se pogovarjajo o zanimivi razpravi, ki bo prihodnje dni na sodišču. Kakor morejo razbrati iz pogovora, gre za razpravo proti Francetu Gregorinu ... Zdaj pade celo njegovo ime kakor tudi ime žrtve: potoškega lovca. Vsi ugibajo, kje je škofijski gozdar, ki ga že vsi smatrajo za ubijalca.

»Nemara boš moral spet kmalu v Celje, Devetak!« pravi župan pri tej priliki. »Morda tudi Mimika zaradi pričevanja, sodim ... Nerodna reč! Toda tudi to bo minilo!«

To je bil samo Knezov ovinek, da bi zvedel, kaj bo rekel Devetak k vsej tej zadevi. Oba z župnikom zato pazljivo prisluhneta, ko Devetak izpregovori:

»Kaj nerodna?« pravi Devetak in zmaje z glavo. »Kar se ti danes zdi nerodno, nemara že jutri ne bo več! Hudo nam je vsem danes, čez nekaj tednov bo že vse drugače. Mene je vse to izučilo: Hudo je samo v nas, v naših srcih!«

Župnik se nasmehne tem njegovim besedam: »Tako je, Devetak! Kdor je prišel do tega prepričanja, ta more napraviti celo iz slabega dobro!« Vsi trije trčijo, ker jih že kliče zategel avtobusov glas.

XIX. POGLAVJE[uredi]

Solčavska zasilna pomoč kakor tudi izdatna podpora javnosti sta dobra poroka za bližni preokret v stiski. Tudi nebo, se zdi, se je usmililo ljudi. Še visijo debeli oblaki kakor ogromne umazane zastave med gorovjem nad dolinskimi hišami, toda počasi se dvigajo više nad belo kalovje in se umikajo za gorske velikane. Spet se pokaže zamolklo modro nebo v vsej zgodnje jesenski krasoti. Kakor za slovo še pade zdaj tu zdaj tam za vevnico dežja, čez nekaj dni že spet plove zvečer mesec preko gorskih čeri med gosto posejanimi zvezdami.

V teh dneh se je že začel v solčavskih zmedah pojavljati spet nekakšen red. Vse roke so pridno na delu, da popravijo škodo, ki jo je storila poplava doline. Devetaki so našli streho pri Petrinki. Ker je hiša dovolj velika, se je pridružil tudi Peter, tako da so vsi Devetaki skupaj. Lenika je seveda še vedno v mariborski šoli; še celo za počitnice je ne bo domov, kakor sta se domenila z očetom, da ne bo v napoto. Za božič pa bo že prišla za nekaj dni na obisk. Poleg Lenike manjka pri Petrinki tudi dekla Liza. Šla je takoj po nesreči k svojim sorodnikom tja v Bočno. Kadar bo pa vse tako daleč urejeno, naj le pride nazaj na svoje mesto, ji je rekel pri odhodu Devetak. Toda Liza ni nič kaj gotovega obljubila.

Petru kar ni šla ta ločitev v glavo. Zdaj mu je dolgčas po njej, čeprav tega živi duši ne pove. Dogovorila sta se namreč, da se vzameta in se bosta skušala pač prebiti skupaj skozi trdo življenje. Vse to sta že imela dogovorjeno, ko je zajela Solčavo in Devetakovino ta huda nesreča. Mnogo zavisi še od tega, kaj bo z naselitvenimi načrti, v katere se je Peter ves zagrizel. Toda tudi ta čas ne more biti tako daleč, kajti kakor je postala Liza zaenkrat brez dela in službe, se je prav tako zgodilo v teh bridkih časih tudi drugim.

Prej je bilo po teh gorogranskih kmetijah za vsako pridno roko dela na pretek. Letos pa se je vse to obrnilo, da niti gospodarji sami ne vedo več, kako bodo živino, posebno pa še sebe in svoje družine prevlekli preko zime. Bridko je vse to, toda ne da se obrniti! Polno je bilo ločitev, ki so bile tako težke, saj se je težko ločiti ljudem, ki so delali na isti zemlji in zajemali iz iste sklede. Toda ni preostajalo drugo! Slaba letina, plaz in za njim še ta strahotna povodenj terjajo svoje z vso trdoto. Toda kaj naj počnejo siromaki?

Dobršen del moških moči bo dobil zaposlitev pri obnovitvah hiš in pri trebljenju zasutih travnikov in njiv. Tudi za opravljanje živine jih bo treba, toda šele tedaj, kadar bo vse urejeno in bo imela živina, ki je zdaj po tujih hlevih, spet lastno streho. Toda tudi tedaj ne bo mogoče spraviti vsem brezposelnim kruha v roke.

Prav zato je vseh pozornost čedalje bolj obrnjena na naselitveni načrt, ki ga je Peter posnel po sličnih ukrepih in prizadevanjih onstran mej. Tudi Devetak se je zdaj po malem sprijaznjeval s temi zanj skraja nemogočimi načrti. Ne toliko zato, da bi se bil v teh tegobnih dneh več ko doslej pečal s temi zadevami, temveč pred vsem, ker je iz svoje lastne nesreče začutil v sebi naravnost žgoče zanimanje, da bi kaj več izvedel o sličnih socialnih zadevah, ki morda nekoč zadenejo tudi njega.

A ta nova, vendar že davna zamisel, ki je postala zdaj tako pereča, terja vendar prav različne ukrepe.

Zato se je Devetak posebno poglobil v to, kako naj se izvede ta reč v njihovem kotu. Peter mu rad pojasni to in ono. Ker so vsi Devetaki skupaj pod Petrinkino streho in je Mimika že od nekdaj močno podpirala naselitvene težnje mladine, se sučejo vsi razgovori v hiši okoli tega. Celo babica in Petrinka prisedejo pogosto in povejo svoje o nameravani naselitvi.

Pri vseh teh pogovorih stopa Peter vedno bolj v ozadje in postaja glavna zagovornica teženj mladih ljudi Mimika. To je pa tudi umevno, saj zdaj ne gre le za tuje brige, temveč za lastno bodočnost. Spoznala je, da ne bo nikoli naslednica na Devetakovini. Vsega tega je konec, pa najsi Devetak še vedno in vedno razmišljuje o tem. Ona si bo zgradila lastno življenje. Francetova je z dušo in telesom in mora misliti še na otroka, ki pride na svet.

»Tudi to je neko devetaštvo. Samo takšno, ki nam je zaenkrat še neznano!« pravi nekoč babica v veri, da je zadela s tem pravo. Devetak še dolgo razmišlja o teh besedah.

Ko Mimika tako govori, jo gleda oče kakor neko čudo in kar ne more verjeti, da sta to njegovo lastno meso in njegova lastna kri. Ko mu pa uide pogled po hčerki in vidi, da postaja mati, se spomni vseh bridkih tegob, kako je pač prej sodil, ko se je vse v njem upiralo z jezo in ponosom proti njej.

Zdaj pa je tudi zanj prišlo nepobitno dognanje: naj se jezi ali ne, svet teče naprej. Pot sveta pa ni prav nič odvisna od Devetaka, temveč od večno nove rasti in prenovitve. Ko zdaj verjame po tolikih udarcih usode na to moč, spoznava, da je vse njegovo devetaštvo, na katerega je bil tako ponosen, komaj kosmič puha, ki ga odpihne že vsak vetre. Vse to je spoznal v tisti strahotni noči, ki je zmlela njegovo ponosno domačijo kakor otroško igračko v kup razvalin. Ko je postal siromašnejši in je bil kakor vsi drugi v svoji hudi bedi navezan na pomoč sočloveka, je zdajci spoznal, da je tudi Mimika sirota in da ima kakor vsak drugi človek pravico do življenja, do svojega življenja! Kar mu je bilo prej tuje, mu je danes tako pri srcu, da se čuti sam prizadetega, kar zbuja v njem vso zatajeno ljubezen, da bi mnogokrat najrajši vzel Mimiko v naročje in jo nosil štuporamo kakor takrat, ko je bila še majhno dete.

Tako posedeva s Petrom in Mimiko in z drugimi v hiši sestre Petrinke, posluša, premišlja in skuša razumeti. Seveda se oglasi še pogosto njegov odpor, če na primer reče Mimika:

»Le, kar pridobiš z lastnimi rokami, ima vrednost!« Prav po očetovsko jo zavrne smeje se njeni vnemi:

»Čemu boš pa delala in pripravila to in ono, če zraven ne misliš, da bo to nekoč dediščina za tiste, ki pridejo za teboj? ... Za tvojega otročička, postavim.«

Prav tako tudi, ko vzklikne ona v preveliki gorečnosti: »Denar je pač največja nesreča za nas vse!«

Tedaj ji mirno oponese: »Prav imaš in nimaš prav. Ti moj Bog, če plačaš s kravo, kozo ali s čim drugim tisto, kar nujno potrebuješ zase, potem sta pač tudi krava in koza vrednoti. Če se potem reče temu denar ali ne! Mar so moje besede napačne?« 

Mimika mu mora seveda pritrditi, čeprav ji to ne gre prav v račun. So pa spet druga vprašanja, pri katerih mora Devetak molčati, ker bi ji moral sicer dati prav. V srcu pa ne more tajiti, da imajo tudi mladi v marsičem prav. Tako ga dekle nekoč zgrabi:

»Če je že kdo med največjimi posestniki daleč naokoli, mar je treba potem tudi, da dobi najbogatejši tudi največji delež vaškega gozda in največji siromak najmanjšega? Kaj ni isto še danes pri vseh delitvah vaške zemlje. Srenja, ki to dopusti, stori največjo krivico prav največjim siromakom! In to bi ne smelo tako biti, oče ...«

»No, in?« vpraša oče in dvigne obrvi: »Kako pa naj bi bilo sicer?«

V Mimikinih očeh se vname bojaželjnost:

»Gmajna pripada vsem nam, kar nas je tukaj v Solčavi! Zato mislim, da bi morala soseska prav posebno gledati na siromake in ne najprej na bogatine!«

Ko vidi, da oče posluša, takoj nadaljuje: »Sodim, da bi bilo treba gmajno od leta do leta nanovo razdeliti po tem. kakor pač komu uspeva gospodarstvo!«

Zdajci se nasmehne Devetak:

»Kaj naj bo gmajna nagrada za lenuhe?«

Toda Mimika se krepko postavi v bran:

»Da ne bo kdo zaradi tega lesa lenuharil, na to bodo že drugi gledali!«

Devetak se počohlja enkrat, dvakrat po neobriti bradi, pomisli in nazadnje pritegne, da bi tudi on sam bil za takšno rešitev.

»Potemtakem bi prišel na vsakega brezposelnega naseljenca primeren kos srenskega gozda!« zaključi Mimika. Ko pa je že vsa v ognju, pripomni še takoj: »Prav tako sodim, bi bilo treba ravnati tudi z ostalim zemljiščem: da bi ne imeli eden več ko dovolj, drugi pa manj ko dovolj ali pa celo prav ničesar! Kaj pravite k temu, oče?«

To pa nikakor ne gre Devetaku v glavo! »To ste pravi revolucionarji. Ne, za takšne delitve pač nimam razumevanja! Kam bi pa prišli, če bi iz večje pridnosti in spretnosti enega delili naravnost nagrade večji lenobi in nerodnosti drugega! Tukaj pa nisem jaz zraven!«

Prav mirno, toda z vsem poudarkom reče to Devetak. Sicer pa tudi Mimika ni tako prekucuška, kakor se ji pogosto zaleti beseda iz njenih pregorečih misli. Na svojih osnovnih mislih sicer krepko drži, toda rada pripozna, da tudi to ni tako napačno, kar ji oporeka oče. Zato išče z njim pobotanja:

»Ne rečem, da nimate prav, oče, toda soseska ima vendar gori v planinah toliko zemlje, ki služi samo za pašo.« Pri teh besedah pogleda vse po vrsti: »Toliko pašnika pač ne potrebuje solčavska živina! Kaj ni dovolj in boljše paše v nižjih legah! Dolžnost soseske je, da prepusti višje dele planine ubožnim domačim naseljencem. S tem bo vsem pomagano!«

»Seveda, o tem se da govoriti!« pritrdi Devetak. Pri tem pa hoče vedeti, kaj mislijo gori pridelovati ti naseljenci. Mimika je v hudi zadregi. Zato vzdihne:

»Škoda, da ni Franceta poleg!«

Ker tega pač ni, mora Devetaku tolmačiti te zadeve Peter: »Planinski svet — to so že vse drugod poizkusili — je prav kakor vstvarjen za pridelovanje zlatega ovsa. Na traviščih gori bomo pridelovali to travno seme, po katerem je povsod mnogo povpraševanja. To nam bo prineslo denarja v hiše, nekaj bomo pa še pridelali hrane za dom. Povedati pa moram, da je ves ta načrt skoval France,« pripomni s poudarkom Peter.

»Ovbe, ovbe, da je vse to od Franceta?« se čudi Devetak.

»Kakopak! ... Tudi tega še ne veste, da je France napravil že lansko leto gori poizkus s takšnim traviščem. In kako se mu je obnesel! Soseska planina gori poleg vaše bi mogla postati tako dom in rednica za petdeset in še več družin, ki nimajo v dolini ne dela ne jela,« pripomni ne brez posebnega zadoščenja Peter, Mimika pa mu veselo pritrdi. Oba gledata napeto na Devetaka, ki sedi povsem tih, ko premišljuje vse to. Šele čez nekaj časa se oglasi:

»To bi bilo prav toliko novih selišč, kolikor imamo v Solčavi ubožnih ljudi.« Bolj zase reče te besede Devetak, kakor nekdo, ki preudarja nov načrt in ga zase preizkuša. Šele zdaj se ozre po navzočnih: »Vse to se bo dalo s pomočjo soseske urediti! Seveda bodo morala tudi druga oblastva nekaj pripomoči.«

Peter in Mimika sta že oba v ognju:

»Tudi po drugih vaseh dol do Mozirja bi se dale soseske planine podobno izkoristiti, kar bi odstranilo mnogo siromaščine. Treba je samo prepustiti mladim in delavnim rokam svet za obdelovanje. Nekaj denarja že ima ta ali oni, da bi si mogel kupiti dva repa. Tudi če pade vsa agrarna reforma v vodo, bi se dalo na ta način mnogo doseči.«

Peter je že tako ves pri delu, da se razvname:

»Sami si postavimo potrebne stavbe, Devetak. To uredimo s pomočjo naselitvene zadruge, kjer drug drugemu pri delu pomaga. Lesa bomo dobili dovolj v soseskih gozdovih, France nam ga bo pa razžagal. Zadruga bo tudi vnovčevala vse naše pridelke in prirastke živine.«

Poln zaupanja je Peter, prav kakor vsa brezposelna solčavska mladina, ki hoče le eno — dela. Že drugi dan se je razvedelo po vsej dolini, kaj so se menili in pretehtavali v Petrinkini hiši.

»Samo dela za naše pridne roke nam je treba dati!« pravi solčavska mladina.

Devetaku je postalo nekako proti njegovi volji spet toplo pri srcu. Ko se pogovarjata z županom Knezom o vsem tem, se izkaže, da pozna že tudi ta vso to reč. Zdaj je treba le še krepko zgrabiti to zadevo, da postane dejstvo.

Kako daleč stran so te nove namere od starega oblastnega devetaštva! Toda, kaj ni to pokopano pod ruševinami strahotnega plazu? Ves drug stopa Devetak s prožnim korakom gor na ruševine Devetakovine, da določi spet selišče za novi dom. Ko mu uide pogled tja na sosesko planino, pomisli: »Peter in jaz, oba bova stavila domačiji. On je bil včeraj še hlapec, jaz pa Devetak. Jutri se bova pa že pogovarjala, kako bova stavila hiši, kje bosta hlev, kje novi gnojišči ... Naglo se je svet zavrtel... Prav je tako, saj se tudi drugod vrti in bi ne bilo prav, da mi kar na mestu korakamo. Kakšen sunek bi bil, če bi vse to novo življenje planilo kar zviškoma na nas! Sicer pa Bog ne daj!«

Pogled mu obvisi sredi te misli na položni ravnici niže podrte domačije:

»Tukaj postavim naš novi dom!«

S preudarnimi koraki meri Devetak ravnico in določa mesto za hišo, hlev in drugo ...

XVII. POGLAVJE[uredi]

Tedni so minili od tega. Nebo, ki je prej izlivalo vesoljni potop na Solčavo, je spet vedro. Na sveži modrini jadra spet sonce od vzhoda na zapad. Solčavci so še vedno v sili, toda že se boljša. Pomoči po strašni neuimi prizadetim sicer ni mogoče nuditi takoj, da bi vse spet lahko popravili, vendar je že storjen dober začetek. Povsod so pridne roke na delu, da odstranijo sledove nesreče. Kakor hitro se začne človek izkopavati iz nesreče, se zdi le-ta že takoj manjša. Nič več je tako hudo ne občutiš, ko moraš pač gledati, kako jo boš prebolel. Nekaj z lastnim delom, nekaj s tujo pomočjo se vrača počasi spet upanje v hudo prizadeto dolino. Polne roke dela ima vse, da se očistijo njive in travniki kamenja in drugega plavotja. Skrbno pobirajo kamenje na kupe in ga vozijo stran. Potem pa plug spet na novo obrne svet, kakor da se ni nič pripetilo. Drugi spet vozijo kamenje za nov nasip ob Savinji, da se ne ponovi spet kdaj slična nesreča. Spet drugi so uredili novo strugo za vodo, ali še vedno obilno izvira iz novega jezera gori v planini. S težavo so dokončali prekop preko grebena tja v Dolgo drčo, kamor se zdaj izliva voda in je tako nastal iz skromnega potočka kar cel potok.

Jeraj in Habjan sta s pomočjo javne podpore in sosedov že popravila svoji domačiji. Visoko gori v planini pa že spet rase niže prejšnjih ruševin nova Devetakovina. Pridne roke so otele že mnogo zasutega sveta in ga napravile godnega za brazdo. Devetakovi stanujejo še vedno pri Petrinki in se ne bodo pred pomladjo selili. Srca vseh, ki so prej obupovala, je napolnilo spet novo upanje. Posebno Petra in one druge, ki so se odločili, da se bodo naselili po njim dodeljenih predelih planin. Zdaj pa zdaj gre od njih kdo v planino, da bi si odmeril in zakoličil svoje selišče.

»Da bi le bil France spet doma!« reče večkrat Peter svojim tovarišem. Kadar sliši Mimika to, zgrabi boleče hrepenenje njeno srce, da ji zagori v vseh mislih ena sama želja: »O, da bi že bil enkrat tukaj!«

Teti Petrinki pomaga Mimika v hiši in zunaj. Ker posestvo ni tako majhno in sta tudi oče in babica v hiši, ima polne roke dela od zore do mraka. Kljub temu pa najde vmes tudi trenutke počitka. Tedaj stopi Mimika prav gotovo k oknu, se ozira skozenj in vzdihuje.

»Kam se pa zmeraj oziraš?« jo skrbno vprašuje babica, ko vidi dekle tako postajati. »Mar koga čakaš?«

Mimika se najprej obrne stran, da ji ne more videti v obraz, potem pa stopi k babici in jo pogleda:

»Po kom pa naj se oziram?«

Z nepopisno mirno kretnjo povesi roke na svoje mlado materinsko telo. Neutolažljiv plač jo posili.

»K meni pridi, dekle!« jo pokliče babica. Zdajci pa vstopi oče. Takoj si obriše hčerka s predpasnikom mokra lica. Oče pa jo potolaži, ko stoji hčerka tako nebogljena pred njim:

»Tudi to bo minilo, kakor mora pač vsaka težava napraviti prostor boljšim časom!«

Nikoli ni bila Devetakova navada, da bi koga tolažil, zato se tudi kar sramuje, ko privije k sebi Mimiko.

Toda vse to ima svoje važne vzroke: celjski senat je obsodil Franceta na šest tednov zapora. O obtožbi zaradi umora seveda ni bilo niti govora, ker se po tedanjem Devetakovem poročilu ni dal najti tudi najskromnejši dokaz za njegovo obremenitev. Vse je pač kazalo, da je moral nekdo drugi izvršiti ta grozni zločin. Kdo pa je to mogel biti? Najmočnejši sum leži in bo ostal na škofijskem gozdarju Florijanu Grilcu, ki je cisti večer pod tako sumljivimi okolnostmi pobegnil iz Devetakove hiše in od tedaj brez sledu izginil. Bog ve, kje jo in kdaj ga bo naposled zadela pravična kazen, ki ga mora poiskati, pa čeprav šele v grižnji vesti na zadnjo uro.

Proti Francetu niso naperili obtožbe zaradi umora, zato tudi ni bilo treba Devetakovih zaslišati. Toda nesporno je bilo, da je France divji lovec, kar je tudi brez nadaljnega priznal. Zaradi tega in zaradi nedovoljene nošnje orožja je bil tudi kaznovan.

»Šest tednov, to je mnogo časa!« vzdihuje Mimika, ko si želi Franceta z vsem svojim hrepenenjem čimprej nazaj.

»Pojdi, pojdi, kaj pa je teh šest tednov!« jo tolaži oče in odpravi ta čas kakor malenkost. »Danes pred šestimi tedni sem bil jaz največji kmet na Gorogranskem, a danes? Spet je treba od kraja začeti, Mimika!«

Tega ne izpregovori brez bridkosti, toda kljub temu se smehlja svojim besedam in na lahno zamahne z roko, kakor da hoče to še potrditi:

»Šest tednov, to pač ni prav nič ...«

Tako je: Devetak je opustil vse svoje prejšnje nazore. Strahotna noč nesreče mu jih je s plazom vred odnesla, dala pa mu je druge, nove, ki so boljši. Če pomisli nazaj in primerja današnjico z vsem tem, če samega sebe premeri, kakšen je bil prej in kakšen je postal zdaj, tedaj se čudi tema kakor nečemu nepojmljivemu. In se smehlja ter zmajuje z glavo.

Nekega tihega večera, ko sedi Lojz sam pri materi in se pomenkujeta o vsem tem, se zdajci nasloni mati kakor takrat nazaj, gladi prt na mizi ter brka nekaj stran, česar sploh ni, kakor da bi morala odbrkniti z mize suhe drobtine:

»Veš, Lojz, sodim, da je res tako v človeškem življenju: Kdor se povišuje, bo ponižan! Šele ko spoznaš svojo ničevnost, postaneš velik!«

Obadva zreta predse zamišljena v vse to, kar se je zgodilo ...

XVIII. POGLAVJE[uredi]

Teh šest tednov zares naglo mineva. Kaj vse pa je tudi treba pripraviti in preudariti. Če bi tudi nič drugega ne bilo, kakor da sedijo ženske skupaj in premišljajo, kaj vse mora takšno malo dete imeti. Koliko perila in tega in onega. Že celo o imenu se pogovarjajo. Če bo dekle, naj ima babično ime Neža! Če bo pa fant, naj bo Lojz kakor materin oče. Ali naj bo France? Devetak se zadovoljno smehlja, ko čuje, kakšna čast ga čaka.

Nekega zgodnjega jutra pa stoji pred Petrinkino hišo pismonoša s pismom, naslovljenim na Mimiko Devetakovo. S tresočimi se rokami ga ta sprejme. Ničesar ne pove nikomur, čeprav visijo na njej oči vseh. Ne pogleda ne očeta, ne babice in tudi tete Petrinke, temveč gre s počasnimi koraki mimo njih ter po stopnicah gor v sobico.

Tako boleče in bičajoče je bilo njeno hrepenenje v vseh teh dneh, da ji privrejo kakor za odrešenje goste solze iz oči. Šele nato odpre pismo in ga čita enkrat, dvakrat, trikrat. Oni doli v hiši že mislijo, da se ji je kdo ve kaj pripetilo. Spogledavajo se in tiha skrb je v njihovih očeh.

Zdajci pa zaječe gori vrata, Mimikini koraki se zaslišijo in že se prikaže sama. V rokah nosi kovčeg in ogrtavko, kakor bi se v slabem vremenu odpravljala z doma. Vsi trije jo začudeno gledajo.

»Mi lahko daste nekaj denarja, oče?« vpraša hčerka.

»Kakopak! Toda kam nameravaš dekle?« jo vpraša oče.

»V Celje se peljem!« odvrne Mimika.

»Pa tako neutegoma?« se vmeša babica.

»Moram!« Franceta bodo nocoj izpustili! Moram k njemu, pa moram!«

Prav po tiho spregovori te besede, toda tako, da ni nobenega dvoma in nobene druge možnosti zanjo. Če bi se kaj temu upiralo, bi mogla, če tudi s silo, potisniti na stran.

»Kdaj pa boš spet nazaj?« vpraša Devetak.

»Jutri opoldne!« odgovori s preprosto samoumevnostjo in upre pogled v očeta. »Seveda privedem Franceta kar s seboj!« Smehljaj ji leže na lice. »Boste že videli, da je on prav pravi oče!«

Vsem trem seže v roko in naglo odbrzi iz hiše. Še dolgo zrejo za njo domači in jim leži vedrina na obrazih.

Kakor v sanjah potuje Mimika: Pri cerkvi stopi v Rokov avto. Kako počasi polzi brzo vozilo proti Celju. Pri Balantu izstopi in vpraša nekoliko v zadregi šoferja Roka:

»Kje je ... tista ...« Rok seveda ve vso zgodbo in ji pomaga iz zadrege:

»Kar tule naravnost pojdite, Mimika. Poleg nemške cerkve!«

»Hvala lepa!« odgovori Mimika in že hiti proti Narodnemu domu.

Dvoje žensk z gornjega konca doline je stisnilo pred gostilno glavi skupaj in si pomembno pošepetalo. Mimika ju ni videla. Sicer pa, kaj jo briga vse to! Kaj so ji mar vsi ti ljudje, ki hodijo mimo. Nji, ki stoji pred vratmi jetnišnice in jo zijajo ljudje. Prav nič je to ne moti: svoj kovčeg je postavila k zidu na hodnik. Ko pa postane od dolgega stanja in čakanja trudna, se še sama vsede nanj. Njene oči pa visijo nenehoma na malih stranskih vratih poleg ogromnih železnih. Skozi te mora zdajci priti France!

Zares se prikaže bled in malo upadel z gostim puhom okrog ust in po bradi. Zdajci plane dekle pokoncu in vzklikne:

»France!«

Dalje časa ne moreta spregovoriti niti besedice, dokler se notranja vzburkanost nekoliko ne poleže. France pogleda po njenem mladem telesu in pograbi kovček z eno roko, z drugo pa jo prime pod pazduho. Tako prijetno ji je, da se ji prikaže na lice spet vesel nasmešek, odblesk notranje sreče:

»Da, France, saj se tudi ti veseliš, mar ne?«

Toda ne čaka njegovega odgovora, temveč ga objame sredi ljudi, ki ju radovedni ogledujejo.

»Kako hudo mi je bilo brez tebe!« in ga poljubi, on pa njo.

Počasi stopata po ulicah. V zgoden mrak se vžigajo luči, kakor da jih prižigajo nalašč zanju. Toda ta dva ne vidita ničesar: ne pestrih izložb, ne vrveža ljudi, ne hiš in ne okrog in okrog v večerno zarjo potopljenih hribov. Drugi dan se peljeta nazaj že kakor ženin in nevesta. Po vsem Gorogranskem stojijo ženske med podboji; moški se ozirajo od svojega dela:

»Kaj ni Gregorinov France?«

»Seveda je, seveda je Gregorinov!«

»In Devetakova Mimika?«

»Seveda sta! Ovbe, ovbe ...«

Marsikje jima mahajo z rokami, ona dva jima odzdravljata. Mimiko je vso prevzelo čuvstvo zmagoslavja. Zravnana sedi poleg domov se vračajočega in ne izpusti njegove roke iz svoje. Tako se pripeljeta v Luče. Ko stopi s Francetom v Petrinkino hišo, se zdi vsem trem, ki so jo čakali, da je vzcvetela v eni sami noči v lepo mlado mater ...

Odslej sta Devetak in France večkrat skupaj. Prav dobro se razumeta. Mnogo bosta imela skupnega posla. Koliko lesa bo treba za novo Devetakovino!

»Prav tako pa bo dobro,« meni Devetak, »če se, France, poleg žage poprimeš tudi malo kmetijstva, saj ti bom z nasvetom in pomočjo pri roki. Sicer pa boš dobil v Mimiki ženo, ki se dobro razume na gospodarstvo, in se bo tudi na vašem obrnilo na bolje.« Ne brez ponosa mu reče to Devetak.

Tisoči rok se gibljejo v solčavski grapi. Gregorinova žaga, ki je dolge tedne stala, je dobila spet novih platovnic, ki se kopičijo kraj nje. France pa jih spravlja s cepinom na jarmenik. Lučnica šumi spet pod lopatami velikega kolesa. Zdaj pa zdaj prepusti France delo svojemu pomočniku, sam pa vozi rezani les na Devetakovino.

Mimika priteče vsak dan, kadar le more, od tete Petrinke na Gregorinovo žago, da pogleda, ali je vse v redu. Posebno pa še pazi na starega Gregorina, ki ga je žganje povsem uničilo in prikovalo na posteljo.

Koliko skrbi in dela bo še, predno se bo vselila kot mlada gospodinja h Gregorinovim! Tako dolgo pa tudi ne more to več trajati! Kadar slučajno ni Franceta, pograbi tudi ona za vzvod in ustavi žago. Celo platovnico zvali na jarmenik in naravna nanjo jeklene zobe. Marsikdaj je bolj podobna, ko je pokrita z lesno moko, žagarskemu hlapcu kakor bodoči gospodinji.

»Boš pač moral najeti za žago kakšnega človeka!« pravi Francetu. »Morda koga brezposelnega. Ti moraš tako mnogo z živino okoli, sama pa ne morem vsemu kaj ... Posebno pa še ...«

Pogleda po sebi in se smehlja.

»Seveda bo treba!« pritrdi France. Že drugi dan delata na žagi dva močna fanta, ki se razumeta na ta posel. Polne roke dela imajo vsi, saj pritiskajo zdaj že tudi kolonisti!

Peter pride na žago z merami za les ostrešju svoje nove hiše in tudi hiš drugih kolonistov. Vse je vzel sam v svoje roke, pa se pogaja zdaj s Francetom, sosesko in Devetakom: gori v planini bodo zares osnovali kolonijo.

V celem je določenih šestdeset deležev in odmerjenih toliko parcel. Zaenkrat pojde gor le Peter in nekaj drugih, ostali pa se preselijo v kolonijo šele na pomlad.

Pred Gregorinovo žago je kar stiska od samih platovnic in desk in tramov. Peter in tovariši spravljajo večinoma na hrbtih les v planino, da si uredijo začasno zavetišče, odkoder bodo mogli s pridom začeti ostala dela. Težavno si je predstaviti, koliko truda je treba za vse to, saj more posameznik nesti komaj štiri, pet desk. Kolikokrat je treba napraviti to pot. Posebno zadnji del poti je strm, tako da pohaja ljudem sapa pod bremeni. Toda treba je vse to napraviti, zato razdeli Peter možake v oddelke po štiri, pet ljudi, ki neprestano kot mravlje vlačijo deske v planino. Treba je še spraviti pred zimo gor moke, soli in drugih najpotrebnejših drobnarij.

Za denar, ki so ga zbrali kolonisti med seboj, kupijo tudi potrebno živino. S časom bo že oskrbljena kolonija z vsem potrebnim, da se bodo mogli vseliti vanjo vsi tisti, ki so dolga leta zaman čakali, kako bodo prišli do svoje zemlje in strehe.

Čeprav je povzročil nesrečni plaz toliko gorja, je vendar rešil težko preizkušeno vas starinskih predsodkov, da je svet pač tako ustvarjen, da morajo biti poleg mogočnih gruntarjev le brezpravni posli. Odpravljen je bil tisočletni zid, ki je ločil ljudi in katerega krivičnost je povzročila neizmerno gorja in izžela iz ljubečih se src, ki niso hotela in niso mogla priznati teh razlik, potoke grenkih solza.

Že se je nagnilo leto v pozno jesen, ko se oglasi v Petrinkinem domu bivša dekla z Devetakovine, Liza, ki ji je Peter pisal, da potrebuje gori žensko. Po slovo je prišla Liza k svojemu bivšemu gospodarju. Težko je bilo to slovo. Vsi so ji stisnili roko:

»Kadar boš kaj v potrebi, Liza, saj veš, kje me najdeš!« ji pravi Devetak.

»Bog vam povrni!« odvrne Liza s tihim glasom. Ko ji privede Petrinka in podari kozo za začetek živinoreje, se pokloni še enkrat in izreče svoj tihi: »Vse vam povrni Bog!«

Liza se odpravi na pot. Devetakovi pa stojijo med podboji in gledajo dolgo, dolgo za njo.

Svoje skromno premoženje je zložila Liza v razveznjen kripnjak. Podarjeno kozo, temnorjavo samico z obilnim vimčkom vodi s seboj na povodcu. Kakor je že kozja navada, živinče meketaje hlasta po sočnatih zeliščih, ob poti, da ima Liza svoj križ z njo: »Pojdi, kozika, pojdi! Ali ne boš šla!« Koza se ne zmeni mnogo za njene klice, temveč steguje svoj dolgi vrat in žalostno mekeče.

Liza stopa počasi navkreber, se obrača nazaj in maha s prosto levico Devetakovim v pozdrav. Vedno manjša in manjša postaja, dokler ne izgine kot drobna točka za gozdnim parobkom ...

XIX. POGLAVJE[uredi]

Stari Gregorin vedno bolj zori, čeprav mu Mimika streže kakor lastnemu očetu. Mladi par pa živi v tako popolni sreči, da bi ne bilo mogoče najti nikjer na svetu reči, ki bi mogla še bolj poglobiti njuno ljubezen.

Hudi napadi naduhe se pri Francetovem očetu Matiji čedalje bolj gostijo, tako da nekega jutra oče zaželi gospoda. Obenem naprosi svojo bodočo snaho Mimiko, naj stopi k očetu, da se spravita in da bo imel potem čisti račun pri Bogu in ljudeh. Malce osupne to sporočilo Devetaka, kakor ni mogel dolga leta preboleti izgubljene pravde, ki sta jo imela z Gregorinom zaradi tistega nesrečnega plazu. Ko pa čuje, da gre njegovemu sovražniku zares za grinte, nevtegoma obleče suknjič in se napoti k bolniku. Kar nekam nerodno mu je, ko srečava ljudi. Čeprav ni nihče razen Mimike in Gregorinovih vedel, kam in po kaj gre, se mu vendar zdi, da ga ogledajo začudeni pogledi: Glejte ga, Devetaka, kako se je unesel! Namesto da bi prišel k njemu Gregorin, ki mu je po krivici naprtil pravdo, pa speši k njemu užaljeni Devetak. Res ne more Gregorin danes iz postelje, toda imel je dolga leta časa, da bi ponudil Devetaku roko v spravo. Da, da, vsak se enkrat unese.

»Eh!« zamahne Devetak z roko. »Tudi meni bi bilo nerodno, če bi zdelal Gregorin, ne da bi se spravila. Kaj hočemo, smo pač vsi na tej poti: danes on, jutri morda že jaz!«

Strahotna naravna katastrofa kakor tudi vsa ta reč z Mimiko sta tako spremenila Devetaka, da bi še celo samega sebe ne poznal več, če bi prišel v razgovor s prejšnjim tako ponosnim Lojzem. Tudi na zunaj se je močno izpremenil. Še pred nekaj meseci je bil naravnost vzor krepkega in pokončnega petdesetletnika. Plaz usode pa mu je močno pobelil senci in upognil glavo.

»Bog daj dober dan in boljšega zdravja, Matija!« je pozdravil Devetak, ko je stopil v nizko sobo, kjer je v kotu težko hropel bolnik.

»Bog daj dober dan, Lojz!« je z muko odzdravil Gregorin in iztegnil svojo suho, tresočo se roko Lojzu v pozdrav. »Odpustil mi, Lojz, da sem ti tedaj po nemarnem delal jezo in stroške. Toda saj veš, dokler je človek mlad in zdrav, se pač žene za vsak kamen, ki se mu zdi, da je njegov. Dovolj sem pretrpel in še trpim zaradi tega, kar sem ti storil. Pozabiva, kar je bilo nevšečnega med nama!«

»Ne govori o tem Matija!« je sedel Devetak k bolniku na posteljo. »Zaradi mene ti naj Bog tega ne šteje v greh!« in je segel Matiji v roko. Bolniku so še udrle solze po uvelih licih:

»Bog ti ...« se je hotel Matija zahvaliti Lojzu za njegovo dobro besedo, toda silen naval kašlja mu je vzel besedo in pognal vso kri v glavo, da je starec ves zaripel lovil sapo. Ročno se je sklonil k njemu Devetak in bolnika dvignil, da se je vsedel. V tem se odprejo vrata in vstopita njuna otroka. Tudi Mimiko polijejo solze, ko vidi Francetovega očeta v naročju svojega.

»Stopita bliže!« jima pomigne Matija z roko. »Veš, Lojz, nisem bil takepn zapravljivec in pijanec, kakor so me sodili drugi. Smrt moje žene — sam si izkusil isto — me je tako potrla, da sem res nekajkrat globlje gledal v kozarec. Toda mislil sem tudi na sina, da ne bo šel naravnost z mojega pogreba kar s trebuhom za kruhom. Nisem popravljal niše, ne žage, samo da sem prištedil nekaj za otroka. Tamle sezi, France, v omarico!« pokaže Matija sinu s kazalcem proti stenski omarici.

Začuden odpre France omarico in kar ne ve, če se očetu že ne blede pred zadnjo uro. Šele sinoči, ko je oče spal, je pregledoval vse papirje, kar jih shrani ta omarica jtt imt ženitna pisma, atua piaaspa toliko in toliko iMrvtjaMj. Denarja ni našel nobenega. Da bi bil oče ponoči vstal in prinesel iz kakšnega skrivališča hranit noter denar, kar ni bilo mogoče misliti, saj bolnik ni zapustil postelje že ves mesec. Oče je opazil začudenost na sinovem licu, pa se je nasmehnil:

»Na zadnji steni porini navzgor srednjo desko!«

France seže z roko v omarico in res se pokaže za omarico odprtina, v katero je shranjeval ves Gregorinov rod denar in druge dragocenosti od rodu do rodu. Stara kakor rod je bila navada, da je oče povedal sinu za to skrivališče šele pred svojo smrtjo.

»Vzemi denarnico in jo prinesi sem!« mu reče oče.

Pogledi vseh visijo na denarnici iz rdečega usnja, ki je videti precej rejena. S tresočimi se rokami jo odpre bolnik in potegne iz nje šop tisočakov.

»Sodim, da jih bo osemindevetdeset ... Še dva bi bil rad priložil, pa mi slabi časi niso pustili. Tu jih imaš, France. Vem, da si pameten in boš znal ceniti moje žulje, ki se tega denarja držijo!«

Vsi trije stojijo brez besede poleg bolnika, tako jih je presenetilo vse to. Oče pa nadaljuje obrnjen proti Devetaku:

»Vem, tudi ti ne boš odpravil Mimike praznih rok iz hiše. Če bosta pametna, jima ne bo sile na svetu! To sem mislil ...«

Zunaj se zdajci oglasi zvončkov glas, ki naznanja gospodov prihod. Mimika popravi brž vzglavje. Ko se umikajo posetniki proti vratom, jim še dé Matija: »Nimam kaj posebnega na vesti, pa kmalu opravim z Bogom!«

In res je preteklo komaj dobre četrt ure, ko se odprejo vrata bolnikove sobe ter se vsujejo noter poleg domačih tudi sosedje. Pokleknejo sredi sobe, da prisostvujejo svetemu obredu zadnje popotnice. Župnik še izpregovori nekaj tolažilnih besed bolniku, potem pa odideta s cerkovnikom. Za njima se porazgubijo tudi sosedje. Le France, Mimika, Devetak in njegova mati, ki je tudi prišLa za sinom, še ostanejo. Mnogo bi še bilo potrebno, da se porazgovorijo, toda bolnik je bil po vsem tem, kar se je pravkar dogodilo, izmučen. Zato ga pustijo v miru ter se umaknejo v kot, kjer se šepetaje pomenkujejo. France sedi ob bolnikovem zglavju in mu briše potne srage, ki se mu svetijo na licu kakor močna rosa po jasni pomladni noči. Devetak pove materi, kako veliko doto je na tihem pripravil Gregorin svojemu sinu.

»Kdo bi si mislil!« zmajuje mati z glavo. »Tako težkega zeta bi pa težavno dobil, Lojz.«

»Zares, tudi mene je presenetilo,« ji pritrdi sin. »Ni gledal na sebe Matija in tudi ni porajtal na jezike, ki so opletali po njem, da je zavozil svoje gospodarstvo. Pač vsak po svoje dela in gospodari.«

Mimika sedi za pečjo in ne čuje teh pogovorov. Nepremično strmi pred sebe. Njene misli se sučejo okoli domače hiše. Zdaj, ko France ni takšen siromak, kakršen se je zdel še pred eno uro samemu sebi, njej in zlasti njenemu očetu, bi se morda dalo le tako urediti, da bi prevzela onadva Devetakovo domačijo. Ne reče, da bi moral oče s svojimi petimi križi že v kot. Ne, lepo skupaj bi gospodarili pod pametnim očetovim vodstvom. Toda zdajci se ji zagrebe v možgane misel, da je poleg ženinove siromaščine še nekaj drugega, nekaj pomembnejšega stalo med njo in domačijo: sramota, ki jo je nakopala s svojo, v očetovih očeh lahkomiselno ljubeznijo stoletja čistemu Devetakovemu imenu. »Težavno pojde, težavno,« se ji izvije vzdih iz prsi. Babica jo sočutno pogleda in zašepeče sinu:

»Kako dober otrok! Vidiš, hudo ji je pri srcu, ko vidi trpečega Matijo.« S tresočo se roko pogladi babica vnukinjo po glavi. Mimika se zdrzne kakor iz globkih sanj.

»Povsem drugje so bile njene misli, kakor ste sodili, mati!« se skloni sin k materinemu ušesu. Ta samo prikima. Ne enemu, ne drugemu pa se niti ne sanja ne, kje so bile dekletove misli.

Nov naval kašlja požene bolnika kvišku. Duši ga in davi, toda ni več moči v njem, da bi se iznebil obilnega izpljunka, ki mu vedno bolj zaliva pljuča.

»Ne ... gre ...!« dahne komaj slišno bolnik. Sunkovito hropenje napolnjuje sobo, potopljeno v popoldanski jesenski somrak. Polagoma postaja hropenje slabeje in utihne, zdaj pa zdaj za nekaj mučnih trenutkov, ob katerih dvigneta Devetaka glavi, kakor da je že stopila k postelji bela žena. Obupno se vlečejo minute. Zdajci pa bolnik globoko vzdihne in utihne.

»Oče, oče!« vzklikne France, se skloni k očetu ter bridko zajoka. Mimika plane k njemu in še sama udari v jok. Stara Devetakovka je videla in prestala že mnogo sličnih trenutkov, pa se ji vendar tudi porosijo oči. Le Lojz stoji brez solz ob postelji in gleda z dolgim pogledom pokojnikovo mirno lice, s katerega sije zadovoljstvo, da je tako dobro opravil z ljudmi in Bogom. Vse je prišlo tako naglo, da ni nihče niti pomislil na to, da bi prižgal umirajočemu svečo. Zdajci pa se spomni Devetakovka, da so pozabili to po njenem mnenju neobhodno potrebno navado, pa potreplja vnukinjo po rami:

»Ne jokaj, Mimika! Svečo bi bilo treba prižigati pa ne vem, kje jo kaj imate.« Mimika ji ni vedela dati pravega odgovora. Glasne besede so pa predramile Franceta, da je vstal in prinesel iz kamre lepo poslikano svečo, ki jo je bila kupila še njegova rajna mati pri Sv. Križu na Belih vodah.

»Takole pojdemo drug za drugim!« pravi Devetakovka, da prekine mučno tišino, ki je bila še večja, ko je stopil Devetak na klop pri peči in ustavil tiktakanje stenske ure. V tem se je vrnila Petrinka, ki si je dala zunaj v kuhinji in pri živini opravka. Nič ni vedela, da je bolnik že zdelal, zato obstoji sredi sobe in sklene roke:

»Tak jih je že vzelo ...! Bog jim daj večni mir!«

»In srečno večnost!« pristavi Devetakovka, Lojz pristopi k pokojniku, vzame iz žepa dve srebrni dvajsetici in mu jih položi na oči.

Z mrakom so prišle sosede, da umijejo in preoblečejo mrliča. Tedaj sta se Devetaka poslovila in z njima tudi Petrinka. Mimika je pa ostala pri Gregorinovih, da postreže kropilcem, dokler ne pride mlajša pokojnikova sestra, ki se je priženila dol v Niško pri Rečici.

Ko sta stopala Devetaka s Petrinko proti Petrinkinemu domu, kar ni dal Petrinki jezik miru, da ne bi bila napeljala pogovor na Francetovo dediščino.

»Danes bi si pa marsikatero gruntarsko dekle obliznilo vseh deset prstov za tako bogatim ženinom. Taki tisočaki ne ležijo kar tako po smetišču. Pa še žaga in hosta. Stari jo je sicer precej izsekal, toda svet le ostane in mlada rast na njem.«

»France bo že na onem svetu, ko bo spet pela sekira v Gregorinovi hosti,« ji oponese Devetak.

Kakor se je sprijaznil s Francetom in zdaj spravil tudi z njegovim očetom, mu vendar še vedno gloje globoko v srcu tih odpor proti vsemu, kar ima kaj opraviti z Gregorini. Zato tudi Še brž pristavi:

»Lepo je sicer, da je stari tako skrbno spravil sinu skupaj zares čedno doto, vendar sodim, da bi bil rajši privoščil že prej Francetu kakšen denar, da bi se mu ne bilo treba plaziti po prepovedanih potih za divjačino. Vse te sramote bi ne bilo nad našo glavo!«

»Pusti no, Lojz, pusti!« pripomni mati. »že spet sodiš drugim drugače kakor sebi.«

»Kako in kaj sodim drugače?« se zavzame Devetak in pogleda začuden mater.

»No, tako da pregovarjaš Francetu vsakega zajca ali srno, ki ju je menda tu in tam zalezel v soseskem gozdu ali morda v škofovskem lesu. Mar nisi tudi ti kakor tvoj oče in tvoji dedi že stisnil puško pod pelerino in podrl nekajkrat srno ali celo srnjaka?«

»Ne tajim, mati!« prizna naravnost sin. »Še preden je bil lov škofovska last, je vsak pobijal zase divjačino. Tudi z novimi, vsiljenimi postavami se ni nič spremenilo: Divjačina ni ne krava in ne vol, za katerega veš, čigav je in kdo ga je vzredil. Divjad je enkrat tukaj, enkrat tam in nima pravega lastnika kakor ne solač v Savinji, ki pride, ko se dresti o svetem Jožefu iz daljnih vod sem gor čez jezove in kašte. Nikoli pa nisem zalezoval divjačine, da bi iskal pri tem denarja ali celo zaslužka.«

»Lahko je bilo tebi, Lojz!« ga zavrne mati. »Nič ti ni manjkalo doma in še si lahko žvenkljal s srebrnimi goldinarji v žepu ...« 

»Mar nisem zato delal od zore do mraka ln odlegel za dva hlapca!« ji vpade sin v besedo.

»Nihče ti tega ne prereka!« nadaljuje mirno mati. »Le za onega mislim, ki mu ni dal oče za vse njegovo delo drugega kakor streho nad glavo in žlico pri mizi. Sam France je pravil, da si je moral, odkar je odložil šolski cekar, sam kupovati obleko, da ga ni bilo sram ob nedeljah pred cerkvijo pred vrstniki.«

»Ne tajim, da se je Francetu doma slabo godilo, toda to ga še ne opravičuje,« prede dalje pogovor Devetak. Sredi ceste se ustavi in dvigne roko. Obe ženski se okreneta in napeto čakata, kaj bo povedal. »Ne gre tu za to, ali je podiral divjačino iz potrebe ali ne: sramota je, da je od tega živel. Noben pošten človek se ne preživlja s tatvino,« spregovori Devetak s poudarkom.

»Glej ga, no, glej!« se zavzame mati. »Mar za tebe ni bila tatvina?«

»Tat vendar še ni tisti, ki je ukradel enkrat ali dvakrat, temveč tisti, ki se stalno vdaja temu poslu in še celo živi od njega,« se krčevito brani sin.

»Tak nehajta že vendar!« se vplete v pogovor Petrinka, ki je doslej samo poslušala. »Še topel je mrlič, pa mu že sponašata njegove napake. Lahko je drugega učiti, kako naj bi ravnal. Ko pa poskusiš pri sebi, vidiš, kako težavno se izvede. Jaz bi pa mislila, Lojz, da boš pač moral pozabiti vse, kar je bilo, in lepo sprejeti mlada dva v hišo. Kaj pa naj počneta dol na žagi? Mar ni sramota za nas vse, da je tvoja hči bolj za žagarskega hlapca kakor za gospodinjo pri hiši.«

Sama si je postlala, sama naj gleda, kako bo ležala!« jo je zavrnil brez jeze brat, dasi se mu je poznala tiha žalost v glasu.

»Ti si pač bil in ostaneš Lojz! Mar nista obadva napravila zadosti pokore za vse tisto, kar je zagrešila prav za prav le njihova mlada kri, ki je vendar del naše in tvoje krvi? Kar nič ti ni treba zametavati lepega denarja, ki ti ga prinese kar suhega France v hišo, ko sam svojega ne moreš v letošnji stiski izterjati od ljudi,« se razvnema sestra Petrinka.

»Kaj ti ne pade na um!« se zavzame Devetak. »Ne bil bi verjel, da te je že tako pokvarila dolina, da si povsem pozabila, da je prvo in zadnje bilo in bo naše dobro ime, denar je pa tam nekje posredi. Sicer je važen in potreben, toda Devetak se še ni nikoli prodajal za denar. Če nikoli ne postavim nazaj Devetakovine, mi je ljubše, kakor da bi ves svet kazal na mene: Glejte ga, za denar je tudi Lojz pozabil vse. Sicer pa mar nimam še enega otroka, ki bo znal morda bolje spoštovati poštenje in čast kmečke hiše.«

»Kaj nismo nespametni vsi trije!« zastavi s svojo besedo zares neprijeten potek razgovora mati. »Za neke tuje zadeve se pulimo. Saj niti ne vemo, če bi ona dva sploh hotela priti k nam.«

»B...« že ima Devetak besedo na jeziku, toda ne izpregovori svoje misli. Tiho nadaljujejo zadnji streljaj poti, ki jih še loči od Petrinkinega doma. Brez besede povečerjajo in gredo k pokoju, da bodo laže drugo noč čuli pri mrliču.

Pogrebci umivajo in spreoblačijo Gregorina, France in Mimika pa sta se za ta čas umaknila v kamro poleg in se pogovarjata o vsem potrebnem za pogreb. Čeprav je mrlič v hiši, vendar tečejo kakor druge dni vse brige in skrbi. Celo več jih je, ker nastajajo nova vprašanja in nove potrebe. Kdo bi zameril zato Mimiki, da je spregovorila s Francetom že takoj prvo uro o vsem tem, kar je premišljala poprej v sobi, ko je bolnik umiral. Močno pa se začudi, da se France prav nič ne razveseli teh njenih naklepov. Videti je celo, da mu je vse to kar neprijetno, ko spregovori:

»Še v sanjah nisem nikoli silil na Devetakovino, zato se tudi tedaj, ko mi hvala Bogu, tega ni treba, ne bom vsiljeval očetu za naslednika.«

Te odločne Francetove besede hudo osupnejo Mimiko, saj so padle ko prva grenka kaplja v prepolno čašo sladke ljubezni. Toliko pa ima rada Franceta, da mu niti ne upa ugovarjati, čeprav je nevede podrl v njenem srcu prekrasne, sanje, ki so šele pred dobro uro postavile nov Devetakov dom, v katerem je bila ona gospodarica. Samo zavzdihne Mimika, kakor zavzdihne vsako uro toliko in toliko tisočev in milijonov žensk, na katerih odpovedi je zgrajena dobršna polovica sveta.

XX. POGLAVJE[uredi]

Kdo bo pa zdaj na vrsti, se vprašujejo ljudje, ko se vsujejo z lučkega božjega vrta. Tako namreč kaže staro izkustvo, da pobere navadno smrt v kratkem razdobju tri žrtve. Dva dni pred Matijevim pogrebom so namreč zagrebli že staro Ročnico, ki je ležala dve leti in čakala smrti.

Rože na Matijevem grobu se še niso posušile, ko je že prispela iz Maribora k Devetakovim brzojavka, da je Lenika v Mariboru nevarno zbolela. Nič ni pomišljal oče. Takoj je šel na pot in je bil po petih urah že pri bolnem otroku. Do praga bolniške sobe so ga pustili in ne dalje: otrok je obolel za škrlatico. Tri dni je hodil oče gledat hčerko, ko je prišel pa četrti dan, je bila postelja prazna. Z vso obzirnostjo so mu sporočile sestre žalostno vest, da se je v pretekli noči preselila njegova hči med krilatce. Ni zajokal Devetak, saj še takrat ni prišla solza v njegove oči, ko mu je podrlo dom in mu kakor pobrilo ponos njegove domačije — desetletni sadovnjak.

»Umrla ...« mu uide vzklik, ko stoji pred staro prednico. Izkušena ženska ga ne tolaži, saj ve, da je v takih trenutkih vsaka beseda preveč.

Kako ga pa naj tudi potolaži tujka, ko niti ne sluti ne, kaj je izgubil oče s svojo hčerko. Vse je lepo ukrenil in uredil Devetak: ona dva si bosta ustvarila svoj dom pri Gregorinu, Lenika bo pa nasledila njega na Devetakovini, ko se bo našel petičen in pošten snubec. Smrt pa je nenadno posegla s svojo kruto roko v te njegove načrte in jih pometla, kakor pomete ostri pomladni piš, ki zapleše na cesti in vzdigne s seboj prah, da je videti cesta kakor pometena.

Čeprav ga je vremenska katastrofa hudo prizadela, vendar Devetak ne pomišlja, temveč ukrene vse potrebno, da prepeljejo nesrečno hčerko v domačo solčavsko zemljo. Res so zmajevali posebno starejši ljudje z glavami, češ, glej ga bahača, še smrt bi rad komandiral, večina mu je pa dala prav. Nihče iz Devetakovega rodu ni ležal drugod kakor na solčavskem pokopališču, zakaj bo potem gledal premožni potomec na nekaj tisočakov, če more ž njimi ustreči stoletnim navadam svojega rodu.

Kljub pozni jeseni je Lenikina krsta vsa odeta v cvetje, ko jo pelje mrtvaški voz v domači kraj. Takega pogreba pa še ni kmalu videla Solčava, so rekale stare ženice, ki so čakale ob poti na milodare. Tudi od daleč je prihitela mladina, da izkaže zadnjo čast svoji sovrstnici. Ni vleklo tukaj ljudi Devetakovo bogastvo, ne dekletova mladost. Mimikine zveze z mladim svetom so bile tista vez, ki je strnila ves mladi svet ozke gorogranske doline. V njej in njenem Francetu namreč vidijo zagotovilo, da je svet krenil iz starih kolesnic na novo gladko pot, ki ne pozna razlike stanov in ne tehta najprej premoženja.

»Tebe pa letos hudo napada!« je stisnil Devetaku roko stari Piskernik, ko so se vsipali ljudje s pokopališča.

»Kadar se skoplje na enega, ga pač jaše, dokler se ne naveliča. Sodim, da je z menoj zdaj opravilo, če nima še na mene samega piko,« mu odvrne Lojz, ki je videti v novi črni obleki bolj ženin kakor pogrebec. Ta misel se je nemara vsilila tudi Piskerniku, da obstane, potegne Devetaka za rokav in zamahne z levico:

»Kaj boš mislil na smrt! Da sem jaz v tvojih letih, veš, kaj bi naredil?«

»No kaj?« mu odgovori Devetak, ki je sicer čul vprašanje, vendar pa ni vedel, kaj ga vprašuje možak. Tako so bile vse njegove misli še vedno pri nesrečnem otroku, da je hodil oče kakor mesečnik.

»Oženil bi se!« se je zasmejal starec, da so se ozrli nazaj vsi pogledi, očitajoči staremu veseljaku njegovo odkrito besedo.

»Ne šalobardi, Groga!« mu je prizanesljivo odvrnil Devetak. Vsakemu drugemu bi bil povedal svoje, da bi še dolgo pomnil.

Domov prišedši pripoveduje Lojz materi, kakšno mu je zagodel Piskernik. Mati pa se hudomušno nasmehne in pogleda sina s svojimi kljub starosti še vedno iskrečimi očmi:

»Morda je pa prav po pameti povedal in ti svetoval Groga.«

»Pojdite no, pojdite, mati! Do danes vas še nisem nikoli slišal, da bi potegnili z nespametnikom. Jaz — pa ženitev! To je pač toliko kakor pet krav za en groš!«

»Že ko ti je umrla Katrica, Bog ji daj dobro, sem ti tudi jaz svetovala, da se ozreš za drugo, krepko gospodinjo. Pa ti ni šlo v glavo. Na mene si se zanašal, da bom še lahko gospodinjila, dokler otroka ne odraseta. Danes sem pa že z eno nogo v grobu, jutri bom morda že z drugo. Potem boš pa kakor puščavnik hodil sam po hiši in ne boš imel človeka, s katerim bi mogel spregovoriti in se pomeniti o tem in onem, kar bo še prišlo nad tebe.«

»Tisto o nogah in o grobu menda sami ne mislite zares, mati. Težko delo bi vas res prehitro utrudilo, toda za tako reč so bili in bodo posli pri hiši. Modrejšega sveta bi pač ne mogel najti nikjer kakor pri vas, pa če bi ga pri belem dnevu z lučjo iskal. Mar bi se mi ne smejale krave, ko bi se čulo: stari Devetak nori in se ženi!«

»Kaj boš govoril, Lojz, o starosti, ko sam ne verjameš svojim besedam! V ogledalo se poglej, pa boš takoj drugače govoril. Razen če misliš onadva vzeti v hišo, potem je seveda vsa ta reč drugačna ...«

Molk zavlada v hiši, da se čuje brnenje zapoznele jesenske muhe pod stropom. Lojz ne reče ne bev ne mev, mati pa tudi ne sili več vanj z besedo. Zdajci zgrabi Devetak klobuk in gre naglo iz hiše brez besede.

Mati prede svoje misli: Koliko je sinu prigovarjala, naj se spravi z Mimiko in pozabi vse nevšečnosti, ki jih je zakrivila bolj resnična ljubezen kakor dekletova nepremišljenost. Mnogo je zares popustil Lojz in se sprijaznil z Mimiko in se celo skoraj spoprijateljil s Francetom, toda na to, da bi vzel ta dva za naslednika v hišo, pa ni niti v sanjah računal, saj mu je ostala še brhka in vedra Lenika. Še celih deset let je imel pred seboj do njene možitve. Tedaj bi pa tudi sam že želel mirnega kota. Zdaj pa je nenadna smrt zgrabila usodo rodu spet prav pri korenini. Preveč pozna mati svojega sina, da bi mogla verjeti, da bo Lojz kar na vsem lepem popustil in šel Francetu s pota v zapeček. Še vedno ji ne gredo iz spomina tiste njegovo besede o Francetu kot poklicnem divjem lovcu, ki jih je Lojz tako določno povedal, ko so šli tisto popoldne po Matijevi smrti proti domu. Ne, sin ne bo odnehal. Tisto besedo o možitvi je skraja vzela bolj za šalo, zdaj pa čedalje bolj spoznava, da bi bil to pač edini izhod iz vse te zamotanosti. To bodo jeziki spet udarili kakor trlice po posušenem lanu: da bo sin po nemarnem zavrgel lastnega otroka in se na stara leta spet ženil, kakor delajo to nespametniki, ki gledajo samo na sebe, pozabijo pa kaj radi, da leta tečejo, pa nič ne rečejo. Pa še to bi bilo treba preudariti, kakšno žensko naj si poišče. Denarno bi že dobil, toda z mlado bi bil križ in s staro še večji. »Sam Bog ve, kako se bo še to vse zasukalo!« vzdihne mati in še pristavi: »Sveta Katarina naj mu pomaga!«

V delu in skrbi so minevali dnevi, dokler ni spet napočila nedelja, dan počitka za telo in čas snovanja za bodoče delo. Komaj je utihnil zvonec za zadnji blagoslov, že se usujejo možje iz cerkve ter se ustavijo pred Herletom, da pomožujejo in pomodrujejo o vremenu, živini in cenah. Kar same od sebe uidejo Devetaku oči za Knezovo Nežko in jo spremljajo prav do sredi vasi, ko se skrije njena svilena ruta med vaškimi dekleti.

»No, Lojz, ta bi pa parmala!« se zdajci oglasi za njegovim hrbtom stari Piskernik, ki je ujel Devetakov pogled na tem skrivnem potu. Devetak se zmede kakor šolarček, ki so ga zalotili pri nepridnem poslu, v veliko veselje dobrovoljnega Piskernika, ki ga brž še enkrat podraži, da se mu oddolži za ondašnjo rezko zavrnitev:

»Danes pa menda ti šalobardiš, Lojz!«

Vsa gruča okoli njiju je planila v neprisiljeni smeh, ki je tako zbodel Devetaka, da mu je ušla nepremišljena beseda:

»Kadar se boš ti ženil, ti prav gotovo ne bom stal za hrbtom in pazil na tvoje poglede!«

»No, no, Lojz, ne jezi se, saj sem vendar vse vzel samo za šalo. Vidim pa le, da sem kar prav pogodil,« ga pogovarja in hkratu na novo zbada očanec.

Nov val smeha gre preko moške trume. Devetak se napol v zadregi napol zares še sam nasmehne in potreplja starca po rami:

»Misliš, da bi mi je Knez ne dal?«

»Kaj bi je ne, pa še dobro bi jo založil s temle!« se nasmehne Piskernik in pomenca palec desnice ob kazalec. »Njenih petintrideset let boš še laže prenašal, kakor da bi ji jih bilo samo petindvajset.«

Možje se muzajo. Devetak pa ga zavrne:

»Toliko ti pa povem, Groga, da še ne bova kar jagod prebirala!«

Spet gre veder smeh preko vseh lic. To priliko porabi Devetak, se poslovi od vaščanov in krene zravnan in gibčen, kakor da gre že pred oltar, po vasi navzdol. Vsi pogledi ga spremljajo, prav posebno pa še pazi nanj Groga, ki ga je Devetak tako ročno zagovoril.

Zdajci se pokaže na trgu sivolasi župnik, ki ga vsi pozdravijo, in se obrne njihova pozornost od Devetaka. Le Groga ga ne izpusti iz oči. Zares, ni ga varala njegova slutnja: Devetak je zavil iz srede ceste kar naravnost pred Knezovo hišo.

»Tamle doli se jim pa zaslužek obeta, gospod župnik!« pokaže s prstom Piskernik na prav čez prag stopajočega Devetaka. Vsi pogledi z župnikom vred se bliskovito okrenejo v naznačeno smer in oplazijo kakor z bičem po Devetaku, da se še sunkovito ozre, preden utone v temno vežo.

»Ne bom mu prerekal, če pride na oklice!« meni župnik. »Zadosti je mož hudega poizkusil, naj si pa še skuša zdaj znova urediti dom in življenje.«

Z obrazov navzočnih se jasno bere, da kar niso z župnikom istega mnenja. Ker so vsi utihnili, pa vzame besedo zgovorni Groga:

»Ne da bi se mešal v njegove in njihove devetaške zadeve, vendar pa mislim, da bi naj rajši onadva vzel domov, ne pa silil na starost v zakonski jarem. Ali ne bo Mimiki hudo, če bo videla, da se tuja ženska košati v hiši, sama pa uboščino tolče ob svojem Francetu.«

»Eh, marsikdo bi bil rad danes na njunih mestih — na Mimikinem in Francetovem, mislim. Rajni mu je zapustil poleg žage in sicer ne hudo razsežnega posestva, kakor ga dobro poznate, še kar suhih osemindevetdeset tisočakov. Devetak bo pa tudi nekaj odrinil ...«

Ne Devetakovi ne France niso nikomur povedali razen župniku o zapuščini, zato je vse odprlo usta na stežaj pri teh nenadejanih besedah. Kakor ogenj se raznese novica o Francetovem bogastvu po vsej dolini. Šele zdaj razumejo ljudje Francetove besede na dan pogreba, češ da bo povečal svojo žago. Takrat so vsi nejeverno zmajevali z glavami, kje bo pa vzel, danes pa vedo vsi, da je imel že denar v žepu. To nedeljo so kosili in večerjali po vseh hišah samo z Devetaki in njihovo novo srečo.

XXI. POGLAVJE[uredi]

Malo je bilo oklicev pred adventom tega hudega leta. Toda ti, kolikor jih je bilo, so nekaj odlegli. Tri pare so vrgli s prižnic k tretjemu na zadnjo nedeljo pred adventom hkratu v Solčavi in v Lučah. France je vzel Mimiko, Peter Lizo, Devetak pa je priženil s Knezovo Nežiko pridno in varčno gospodinjo, ki mu je prinesla štirideset tisočakov, da jih je odrinil kar tople Francetu. Peter še ni imel urejene domačije, pri Gregorinovih je še vse dišalo po mrtvaških svečah, zato je rekel Devetak, ko so bili med oklici enkrat vsi zbrani pri njegovi sestri Petrinki:

»Žalost je še v vseh naših domovih, pa bi se kar ne spodobilo napravljati bučnih gostij. Skupaj smo se pehali leta in leta, zato bom vsem, če vam je prav, jaz pripravil skupno gostijo. Po poroki bomo stopili k Herletu, kjer bo preskrbljeno kosilo za nas in za ožje sorodstvo.«

Vsi drugi so zadovoljni z njegovim predlogom, posebno še Peter in Liza se čutita naravnost počaščena, da nju ne loči Devetak od svoje mize, samo Knezu ni všeč to početje. Nič ne skriva svojih misli:

»Odkar stoji dolina, so se zmerom vršile svatbe na nevestinem domu, ti, Lojz, pa hočeš napraviti križ čez vse to. Kaj si že čul, da bi svatovali gruntarji v tuji gostilni kakor delavci in dninarji, ki nimajo doma ničesar dati pod zob, ne vzeti v roke.«

»Vidim, Knez, da si se malo naučil v letošnjem nesrečnem letu! Ko je bila nesreča najhujša, mar mi niso pomagali dninarji, hlapci in kočarji prav tako, če še ne več kakor vi drugi ki se štejete med bogatine. Tudi ne veš, da se je svet v zadnjih letih povsod tako zasukal, da vedno bolj izginjajo razlike celo med stanovi, kaj šele med malimi in velikimi istega stanu. Toda če bi tudi vse to pustili pri strani hočem skupaj obhajati svatbo s svojimi ljudmi. Če pa nas vse skupaj povabiš v svojo hišo, bi se menda nihče ne upiral.«

Knez je sicer kar pripravljen tudi temu ustreči, toda oba z Devetakom opazita, da to ni bilo všeč ostalima dvema paroma, zlasti pa ne Petru, ki ni bil nikoli v življenju navajen sprejemati dobrot. Zato Knez uredi tako, da bodo šli po svatbinem kosilu vsi trije pari k njemu na domenek in na večerjo.

Prav skromno so svatovali naši trije pari zadnjo sredo pred prvo adventno nedeljo, brez godca in brez družic. Zgodnji večer je še bil, ko so se poslovili od gostoljubne Knezove hiše: France je prijel pod pazduho Mimiko in krenil na svoj dom, Devetaka se je oklenila Nežika, ko sta krenila za prvim parom proti Lučam, Peter in Liza pa sta krenila s težkimi koraki navkreber gor proti novi naselbini. Sredi planine je Peter krepko zavriskal, da je odmeval njegov vrisk tja gor pod Ojstrico, se odbijal nazaj in planil doli proti Lučam. Vsi, ki so ga čuli, so spoznali, da gre nov čas v deželo v znamenju spoznavanja in medsebojne pomoči.