Plavec na Savini
| Plavec na Savini Josip Podmilšak |
Izdano pod psevdonimom Andrejčekov Jože.
| |||||||||||
|
Po drči samotni vodica šumi, |
Jesensko solnce je ravno jelo zahajati za solčavske planine in vrhunci vitkih smrek in jel so se jako krasno svetili obsevani od rumenih solnčnih žarkov, ki so ravno kar jemali slovó.
Ob kraju dolge in strme drče je sedel na smrekovem deblu že sivolas mož v rujavi kamižoli in irhastih hlačah držé sekiro drevenico med koleni in napravljaje tobak v majhno pipico. Ravno kar je posekal debelo vitko smreko ter jej oklestil goste veje in tenki vrhač, sedaj pa si je zadovoljen opočil prevdarjaje, koliko bo dalo deblo krlov in koliko se bo izrezalo iz njih žaganic na prodaj.
Mož še ni dolgo sedel v tej samoti zatopljen v svoje račune, ko se zasliši po hosti žvenketanje in krdelo ovác se pripodi po resju doli. Za njimi je stopal že tudi prileten možek z debelo gorjačo v roci, poleg njega pa je kocnjal velik kosmat pes z grebenico na vratu brbraje in stikaje si motam po grmovji, da bi si kratil čas. Zdaj je prepodil na veji sedečega ptiča ter z nastavljenimi ušesi in odprtim gobcem zrl za njim, med tem ko se je mali krilatec zopet vsedel na vejo bližnjega drevesa nekoliko više, čvrčé oponašaje svojega preganjalca, ki ni mogel za njim, — potem je zopet hlastnil po kuščarju v grmovji, ki je naglo smuknil med kamenje in ondi togoté napenjal svoj zeleni trebušček; slednjič pa zapazi našega samotnega planinca na smrekovem deblu sedečega, in koj jame renčati in lajati, da je vse prek letelo. Še-le ko ga črednik posvari, utihne kosmatinec mahaje s kodrastim repom ter zopet gre vohat po grmovji, kje bi kaj staknil.
— Bog ti daj dobro popoldne, Breskvar! si jo pa podrl zopet eno, jeli? — ogovori prišlec na smreki sedečega moža.
— Kaj pak; za danes, menim, bo dovelj, — odvrne ta, — uni teden sem kupil od Brodnika dvanajst smrek, pa sem jih danes posekal. Dal jih bom na žago in splavil na Hrvaško, da bo kaj več dobička; domá ni nič s kupčijo. —
— Dobro je dobro, če človek kaj pridela, dan današnji je hudo za krajcar, nikjer ni denarja, in onim, ki ga imajo, ne gre izpod palca. —
— Bog pomagaj je povsod! — vzdihne drevar. — Ti, Štefan, se pa polagoma v dolino pomičeš s čredo, vrh planine bo že mraz. —
— Mraz, in pa paše zmanjkuje, paše, — pritrjuje črednik. — Tudi volkovi so jeli že zeló pritiskati, predvčerajšnjem mi je eden teh mrharjev spred oči vzel najboljšo ovco ter jo odnesel vklub moji in psovi prizadevi odpoditi ga. Grozno zgodnji so letos in mnogo jih je, brž ko ne bo huda zima. —
— Tudi medved, pravijo, zahaja letos pogosto med drobnico. V gornjegraških planinah je že neki mnogo ovac podavil ta kosmatin, — pravi na to Breskvar.
— Predlansko jesen je bil dvakrat zaporedoma tudi v mojo ograjo prišel ta mrcina, pa zadnjikrat sem ga usmodil s puško, a nisem ga dobro zadel, in od takrat ga ni več blizo; pred smodnikom ima vendar strah. —
Med tem, ko sta se planinca razgovarjala o ovčji paši, volkovih in medvedih, zasliši se naenkrat spodej v dolini krik, ki je prihajal iz mnogoterih grl. V drugej strani prek hribovja je bežalo krdelo moških, ki so se zgubljali zdaj za grmovje, zdaj v grape in za skalovje, ter vedno bolj pripognjeni in sklonjeni hodili. Ne dolgo potem prihiti drugi trop, ki je bil še obilnejši. Znati je bilo, da se ti zadnji niso pred nikomur skrivali, kajti drvili so zdaj navkreber zdaj navzdol, ne iskaje skrivališč, in slednjič pozgubili v bližnji hosti, odkoder se je le tu pa tam na kakej goličavi še prikazala kaka glava. Kakor je bilo videti, izgubili so sled prejšnjih begunov, ker so jo mahnili ravno v nasprotno stran ter te pustili za seboj. —
— Poglej, poglej, Brezkvar, kako jo fantje pihajo v goščavo, kot bi žgal! — oglasi se črednik, ki je zrevši proti oni strani pretrgal govorico in s prstom kazaje naznanjal svojemu tovaršu kraj, kam jo mahajo.
Breskvar se nekako plahno ozre tjekaj in nehoté polglasno zdihne: — O Bog in ljuba Mamka božja ga obvarvajta! —
— Vidiš, sedaj pa Lituški župan žene svojo armado, — nadaljuje črednik, — le poglej ga, kako z levo nogó stopa, kot bi si bil kolena spahnil. Star tepec pa še nima pameti, jaz bi ti lazil po hosti za prazni nič. — Pa ko bi že take ukazal poloviti, ki nimajo doma nikakoršnega dela in se ves božji dan krog klatijo in lenivajo, naj bi že bilo, pa on vkljub soseski same take lovi, ki so doma pri gospodarstvu potrebni. Lej vlani je spravil v vojake sina moje sestre, ki je bil edini otrok. Vse prošnje niso nič pomagale, moral je iti. Še sedaj nič ne vemo, kje je, nemara so ga že ubili, pisanja še nismo dobili nobenega od njega. Koliko je potepinov po naših krajih, posebno pa gozdnih tatov, ki bi bili zreli za vojaščino ter bi imela soseska mir pred njimi, pa teh nihče ne vidi, ako pa ima revna mati edinega sina, tega jej pa koj vzemó. Le jaz naj bi bil vsaj en dan cesar ali vsaj komisar! — — — Črednik bi bil morda še delj govoril, ali videti, da ga njegov tovariš ne posluša in tudi nobene vmes ne zine, prenehá tudi on rekoč: — saj danes jih ne bodo dobili, izgrešili so jih. —
Zadnje besede je menda starec čul, kajti zdramil se je iz svoje zamišljenosti ter djal: — da bi le Bog dal, da bi visoko v goro ušli, ondi jih vsaj ne bodo iskali. —
— Še pes ni, da bi župan s svojo okorno nogó kobacal po plazih in skalah, saj bi si še vrat vlomil. —
— Moj Urih je tudi brž ko ne med temi fanti, ki so sedaj bežali v goro, — pravi stari bolestno. — Komaj je izpolnil osemnajsto leto, pa mora že iti. Saj pravim, dokler je otrok majhen in nedolžen, ga pusté starišem, ko pa doraste, ga pa vzame cesar in požene po svetu. Sam ne vem, kaj bom počel, če ga vjemó. Jaz sem mu svetoval, naj bi se odtegnil nekaj časa iz dežele, pa bi bil ta ravs in kavs pri kraji, pa fant kar noče; pravi, da se ne gane iz domačih krajev. Lituški župan imá se posebno piko nanj. Predlansko jesen namreč je prišla koza v moj zelnik, in ker nisem vedel čigava je, zaprl sem jo doma v hlev ter jo imel ondi nekaj dni. Nekega jutra pride župan ves razjarjen ter se jame jeziti nad menoj, po kakej pravici mu vzamem kozó. — Koza je bila v želji — pravim jaz, — zato sem jo zaprl, ker nisem vedel, čigava je. — — Je že prav, — djal je, to reč bova že še pobotala, preden se boš nadjal. — In odslej me ne more več videti. Po mojem Urhu bo stregel, kar bo največ mogel. —
— Saj res, lej, tvoj Urh je že tudi goden, pa mi ni prišlo na mar, — povzame črednik, ki se je še le sedaj domislil, da imá njegov tovariš tudi sina zrelega za vojake. — Bo žaltova zanj, bo, čvrst fant je, velik. Pred par leti je bil še čisto majhina merkvica, suh in droben, sedaj se je pa tako storil. Škoda ga bo, če mu naložé teleta na hrbet. —
— In sedaj, ko so neprenehoma vojske! — vzdihne starec.
— To je to. Zmeraj se pokajo, zdaj tukaj, zdaj tam, in mlade ljudi pobijajo. Pa bi že vendar vkrotili tistega Bonaparto, ki vodi Francoze, saj ima naš cesar vendar mnogo ljudi. Huzarje naj bi poslal nad-nj, huzarje, ti bi ga zmokastili ter mu premeli kosti. —
Črednik je še dolgo modroval in ugibal, kako bi lehko ugnali Francoze v kozji rog, Breskvar pa je ves čas le molčal, k večem zdaj pa zdaj prikimal z glavo potrjevaje tovarševe besede, slednjič pa se je pastirju le predolgčas zdelo samemu govoriti, toraj se poslovi in odpravi za ovcami, ki so se že daleč pozgubile po hosti.
Breskvar je še nekaj časa sedel na smrekovem deblu, potem pa je tudi on vstal, zadel sekiro na ramo ter odšel po ozki stezi, ki se je vila navzdol proti cesti. Ravno je jelo zvoniti pri fari avemarijo in kmalo potem se oglasijo tudi po bližnih cerkvah zvonovi milo odmevaje po okolici. Starec pride do visoke, z mahom poraščene skale, po kteri je curljal viškoma doli bister studenček padaje v majhen z belim peskom posut tomunček, kterega je skoraj popolnoma zakrivala visoka praprot. Planinec se ustavi pri skali, prisloni sekiro h krivej brezi in vzemši klobuk iz glave stori velik križ ter jame moliti polglasno angeljsko češčenje. —
Zdavnej je že dokončal molitev a vendar se stoji zamišljen oziraje se po okolici, ktero je že pokrival večerni mrak. Moža so morale mučiti hude skrbi, kajti večkrat je globoko vzdihnil in solzne kaplje so se mu zabliščale v očeh.
Slednjič pokaže bledi mesec svoja rožička skozi smrečevje naznanjevaje, da je pričel svojo nočno pot. Stari se še enkrat prekriža, dene klobuk na glavo, potem pa jo počasi maha navzdol.
|
Komaj dopolnil sem osemnajst let, |
Večer je bil precej mrzel; od severja doli je pihala ostra sapa, po jarkih in ob vodah pa so se vlačile sivkaste megle, ki so zrak še bolj hladile.
Po cesti, ki prihaja iz gornograške doline, ter se vije potem tikoma ob Savi proti Mozirju, stopal je urnih korakov posamezen človek, oblečen je v debelo kalmukasto suknjo in s puško prek rame. Precej dolgo je že krevsal samotno pot, slednjič pa se mu posveti nasproti nekaj lučic in kardelo fantov, ki so sedeli ob cesti na debelih kladah, pripravljenih za žago, ter prepevali, opomnili so poznega potnika, da se bliža človeškim stauovališčem.
— Dober večer, fantje! bom že skoraj v Mozirji? — praša prišlec prijazno.
— Bog daj dober večer! Ste že ondi, koj tu-le doli je cerkev, — odvrnejo nekteri fantje.
— Takisto. Lepa hvala! — pravi popotnik ter koraka dalje.
Fantje, ki so bili tukaj zbrani, bili so že odrastli, kterim se ni bilo treba več bati vojaščine, toraj so lehko zahajali na vas brez strahu, med tem ko so njihovi mlajši družniki morali begati po hribih ter se potikati po hosti. —
Kmalo pride ptujec do visoke hiše z dvema nadstropjema, iz ktere se je čul navadni vriš. — Brez pomislita odrine napol priprta vrata ter stopi noter, kajti zdelo se mu je že menda, da mora biti tukaj krčma.
V precej prostrani sobi je bilo zbranih nekaj pivcev, ki so sedeli v kotu za mizo in pili skupaj bokal vina. Na zadnjem koncu je sedel kerčmar, majhen, precej rejen možiček, ter že težko čakal trenotka, da bi možjé izpraznili bokal in bi mu ukazali novega prinesti. — Pri peči na klopi je sedel razcapan možiček razmršenih, osivelih las in grozno dolzega nosa, ter neprenehoma brenkal na svoje polomljene citre, na kterih je že manjkala polovica strun. Brenkanje je bilo vedno enolično in podobno onej počasnej pesmi, ki pravi:
Anton Capon
Je godel zastonj,
Marička plesala,
Ni vinarja dala.
Prišlec je moral biti tukaj čisto neznan, kajti le kratko je pozdravil nazoče, potem pa se vsedel k majhini mizici pri peči ter si ukazal prinesti polič vina.
— Vi ste bili gotovo na lovu, — pravi eden pivcev za mizo novemu gostu.
— Dá, bil sem, pa danes ni bilo nič prida, — odvrne ta kratko.
— Ne zamerite, vi se mi zdite čisto neznani; gotovo niste iz našega kraja, — nadaljuje oni, — ker tu okrog poznam vse ljudi. —
— V gornem Gradu sem na počitnicah pri svojem prijatelju, — pravi ptujec ozrevši se nekako plaho po nazočih. — Na lovu sem izgrešil pot, me je pa noč prehitela.
— A takisto, v gornem Gradu ste; tam je zmeraj dosti gospode, — pravi vaščan za mizo ter pomoli krčmarju prazni bokal, da bi ga v novic napolnil. —
— Možjé, letos bo dober lov v planini, — povzame krčmar besedo, ko pricenca polni bokal na mizo, — lovci se povsod hvalijo. —
— Morda za tiste, ki krščeno žival lové, ne? — smeje se eden vaščanov.
— I kaj pak, jaz menim zajce, volkove, medvede in enako zverjad; kdo se meni o fantih, ti so revčki sedaj, usmiljenja vredni. —
— Nad medvede se bom tudi jaz spravil letos, torek zleze v brlog, ker potem ga je lože stakniti. Meni so že znani kraji, kamor se najraje splazi, — oglasi se krepek še mlad kmet, ki je doslej le bolj molčal in poslušal. — Samo paziti moram, da se mi takova ne pripeti, kot vlani. —
Kaj si ti že medveda streljal, Gašper? — prašajo ga radovedno vsi nazoči.
— Kaj pa da sem ga. Z rečiškem cerkovnikom sva pred tremi leti enega vstrelila, ki je imel že tri krogle v sebi, vlani pa bi jo bil v solčavskih planinah sam skoraj skupil. Kaj vam še nisem pravil? —
— Ne še, povej no, kako je bilo? — prosijo vsi.
Govornik si izplakne grlo s kozarcem vina, potem pa pogleda ponosno po nazočih, češ, ako ga vsi poslušajo, ter prične: — Lansko leto sem spremljal nekega Dunajčana, jako prebrisanega lovca v solčavske planine, ki bi bil rad ondi podrl takovega kosmatina. Ker sva bila obadva pogumna in predrzna korenjaka, nisva iskala nobene družbe, temuč se sama napotiva nekega juira v planino, kjer sva sodila, da mora biti medved skrit. Cel dan sva že hodila, pa vse zastonj , slednjič je bil Dunajčan že nevoljen ter hotel iti domu. Mene je bilo sram , da bi prazna šla z lova, ko sva drugim za gotovo obljubila, da dobova do noči medveda, toraj prosim svojega tovarša, naj me nekoliko počaka, jaz pa grem pogledat doli ob plazu, če ni ondi mrhača. — Komaj pridem pod skalo, ki je strmela nad menoj, ko se začne spodaj v hosti nekaj lomiti in kmalo potem prihaca velik medved naravnost proti meni. Jaz napnem petelina, počakam za debelo bukvijo skrit, da se mi dovelj približa, potem pa pomerim in sprožim. Medved strašno zatuli, spné se na zadnji nogi, potem pa se spusti naravnost proti meni. Jaz sem bil že zopet pripravljen na strel, pa ta prebita puška se mi ni hotla vžgati. Kaj bo pa sedaj , mislim si, ter se stisnem za bukev. Pa medved me je bil že zapazil. Urno primomlja po bregu gori, plane k drevesu ter ga objame z obema tacama. Meni je začelo gorko prihajati, videti, kterega ljubeznjivega tovarša imam pri sebi, in sam nisem vedel, kako bi se rešil. Bežati ni bilo moč, razun puške nisem imel nikakoršnega orožja, medved pa je bil vedno bolj predrzen. Precej dolgo sva plesala krog bukovega debla ter se lovila, in večkrat me je tovarševa taca dokaj neprijetno oplazila, slednjič pa v smrtnem strahu zgrabim z vso močjo medveda za vrat ter ga tiščim k deblu, da so mu kar kosti pokale. Zdajci sem jel tudi na vse grlo vpiti in klicati na pomoč vedevši, da moj lovski tovarš ne more biti daleč, kajti čutil sem, da mi moči pešajo, medved pa je vedno huje dremsal in skakal, da bi se rešil. Slednjič pride moj Dunajčan, in videti v kaki zadregi sem, izvleče brž iz za pasa dolg nož ter ga porine medvedu v levo stran. Kri bruhne iz rane naravnost va-me, medved začne pojemati in kmalo potem se zgrudi mrtev na tla. To vam je bil korenjak, ne verjamete, še nikdar nisem videl takovega medveda. Predla pa mi je predla takrat, to vam rečem. —
Govornik je ravno končal svojo strašansko povest o medvedjem boju, kteri se nazoči niso mogli dovolj načuditi, ko zunaj nastane hrup, in kmalo potem se pridrvi v sobo cela drhal možakov s palicami in raznim drugim orožjem.
Tri mlade fante z na hrbtu zvezanimi rokami so prignali seboj. Prva dva sta bila čisto poparjena in komaj sta se zdrževala jokú, tretji pa, najmlajši med njimi, stopal je moško ter se oziral, skoraj bi rekel, nekako ponosno po gostih v hiši.
— Jemine, poglejte si no, Breskvarjevega Urha tudi imajo! — sliši se čudenje med pivci.
— To spravi starega pod zemljo, — pritrjuje prvi, — samega ima, pa so mu še tega vzeli. —
— Tako-le se godi siromaku, ki nima posestva, da bi ga prepisal sinu, — pravi drugi.
— Ná, Urih, pojdi pit! — pokliče na to eden kmetov mladenča, ki je stal sredi sobe med lovci. — Pes dedcev, da so ravno tebe morali vjeti. —
— Ne morem, sem zvezan, — odvrne mladeneč z nekakim bolestnim posmehom.
— Je hudimana, saj res. — Hej, županov oče iz Lituša, odjenjajte nekoliko Urhu vezi, da bo vsaj piti mogel, saj vam ne uide, — obrne se oni potem k županu proseč ga.
— Ne smem! — odreže se kratko župan ter koraka s svojo okorno nogó po sobi, kakor bi svet meril.
Lovce je morala ta človeška gonba precej utruditi, kajti posedli so krog mize in jeli neusmiljeno lomiti velik hleb kruha, ki jim ga je prinesel krčmar na mizo, med tem, ko si je župan odkašljeval in si brisal z višnjevim robcem pot s čela.
Nihče nazočih ni spregovoril več niti z županom niti z lovci, le tu pa tam so se cule kake zbadljive besede, ki so letele večidel vse na Lituškega župana. Tega ošabnega in neusmiljenega človeka je imel vsakdo v želodcu, najbolj pa gospodarji, ki so morali ob največem delu iti na lov, ako je on zapovedal.
Že so se jeli vaščanje pozgubljevati iz krčme, in odhajati vsak na svoj dom, ko pride v sobo stari Breskvar ves potrt. Molčé se približa Urhu, ki je sedel na klopi ter mu podá roko, kakor bi se hotel že za vselej posloviti od njega. — Oh ti moj Bog, — vzdihuje starec in solze ga polijó, — kaj sem doživel na stare dni! Sedaj res ne bom imel nobene žive duše na svetu, ki bi mi pomagala. Urh! zakaj me nisi ubogal? —
— Nič ne žalujte, oče, — odvrne mladeneč pogumno, — prej bo župana — ……… —
— Zlodi vzel, nego tebe, je-li? — zakrohoče se župan. — E fante, ne vem, če bo kaj. —
Sedaj se obrne stari Breskvar k županu: — Oče, za pet kriščevih ran vas prosim, — jame tarnati, — pustite mi vsaj edinega sina. Saj ste menda vendar Človek in ne živina, usmilite se me. Kaj bom počel na stare dni; slab sem, delati ne morem, in če zbolim, kdo mi bo stregel? —
— Vsak mora soldat biti, sedaj ni nič izbire, — godrnjá župan, ki je ravno zamašil v usta debel kihelj mesene klobase. — Cesarju je treba ljudi, Francoz trka na vrata. —
Ko starec vidi, daje vse besedovanje zastonj, zgrabi ga nevolja ter jame očitati županu njegovo trdosrčnost. — Vi ste malopridnež, v oči vam povem, — jame rohneti; — tistih ne vidite, ki so vam v kvar po okolici, tistih se bojite, ker ste strahopetec, mevža, ne pa župan. Siromaka še bolj stiskati, o, to je vaše veselje; pa le počakajte, Bog je še vedno tisti, kakor je bil, vse se vam bo še otepalo, boste videli, le zapomnite, kaj vam pravi nesrečni oče, kteremu ste vzeli sina, edino podporo. —
— Če ti ni všeč, stari dedec, pa se pritoži pri gosposki, kaj se tukaj vjedaš, nad menoj! — zahuduje se župan, ko se mu je že preveč zdelo. — Jaz po postavah ravnam, pa je preč, ne potrebujem nobenega očitanja. —
Breskvar ni nobene več zinil. Nekaj časa še sedi pri sinu molčé, ki je tolažil očeta, kakor je vedel in znal, potem pa se odpravi vèn; — žalost ga je premagala, da se ni mogel več zdržati solz, in da bi sinu s tem še veče bolesti ne napravljal, šel je vèn pod milo nebó.
Ptujec, ki je sedel ves čas molčé pri mizi in ves ta dogodek opazoval, odide za njim.
Zunaj na dvorišču se starec nasloni na steno ter se jame ihtiti, kakor malo dete. Ptujec stopi bliže k njemu ter ga potapljá po rami, — Oče, — pravi, — nič ne jokajte, vaš sin ne bo vojak, če me bo le ubogal. Jaz sem vam porok. —
Stari mož ni prej zapazil tega človeka v sobi, toraj ga nekako dvomljivo pogleda, kakor ne bi mu prav verjel; videti pa, da ptujec resno govori, prime ga za roko in pravi: — jaz vas ne poznam, kdo ste, ali če mi to dobroto storite, hvaležen vam bom vse življenje, molil bom za vas in dal za mašo v Nazaretu na čast mamki božji, da bi vam sprosila srečo tukaj in na onem svetu. —
— Le mirni bodite, kar sem obljubil, bom tudi spolnil. Sedaj pa lehko noč, oče! — Pri teh besedah se ptujec zopet odpravi v sobo, starec pa gre dalje po dvorišču, sede na debelo tnal, ki je ležala' pri drevarnici, in držé glavo v dlani sedi oridi in polglasno.moli, kajti ni se mu ljubilo iti domu iskat počitka, žalost ga je preveč morila. — —
|
Ah le za hip naj tukaj postojim: |
Drugo jutro je bilo po vsej okolici mnogo hrupa. Raznesla se je novica, da je uše l Breskvarjev Urh po noči iz krčme v Mozirji, kamor so bili shranili lovci svoje vjete ter jih čuvali. Nihče ni vedel, kako se je to zgodilo, ker so bile vse duri zaprte in lovci celo noč budni. Nekteri so menili, da se je morda v hiši kam skril, ker pa ga le ni bilo najti, jeli so lehkoverneži soditi, da je bil ptuji človek sinoči v krčmi gotovo čarovnik ter je izpeljal Urha skozi ključavničino luknjo iz hiše. Ljudje so bili veseli, da je fant ušel, ker so ga imeli povsod radi, in vsakdo bi ga bil gotovo še raji prikril, ko bi ga bil našel, nego ga izdal; samo župan, ta je bil strašno razjarjen, in celo krčmar s svojim brinjevcem ga ni mogel potolažiti, čeravno je možek to pijačo nad vse ljubil. Na vse zgodaj že je stopal po cesti gori in doli s svojo okorno nogó, da se je kar zemlja tresla pod njim, ves pot je godrnjal, kot medved v žlamboru, in če ga je kdo kaj vprašal, zarezal je nad njim, odgovoril pa mu ni nič. — Tako hudi že davno niso bili županov oče iz Lituša. —
Urh jo je tedaj unesel v veliko veselje sosedom, ki so jeznaritemu županu radi nagajali, očetu pa v tolažbo, da se sin le morda ubrani vojaščine in čez kaj časa zopet pride domu.
Dve leti ste bili že blizo potekli in Francozje so še vedno mirno ležali na Slovenskem tje do štajerske meje, med tem, ko so se vse vlade pridno pripravljale na boj, zlasti na severju, da bi uničile strah cele Evrope, — mogočnega Napoleona. — Urha še ni bilo ves čas nič domu, in če je kdo starega Breskvarja vprašal, kje je, odgovoril mu je ta, da ne ve; bodi si, ker stari res ni vedel za-nj, ali pa ni hotel nobenemu povedati bojé se, da ne bi ga izdal.
Bila je lepa, hladna poletna noč. Na nebu se je lesketalo brez števila zvezd, med kterimi je plavala bleda, polna luna ter čarobno obsevala okolico, hladna sapica je majala peresca po drevesih, da so šumela, kakor bi se zabavljala in ljubkovala med seboj, iz travnikov pa je duhtelo ravno pokošeno senó, ktero so bili zložili kosci v velike kupe sem ter tje po senožeti.
Vse je bilo že mirno po okolici, le tu pa tam je prilezel kak hlapec iz svojega ležišča, obesil pruštof čez ramo ter šel na vas vriskat in pet k drugim tovaršem, da ne bi zanemaril stare navade.
Po cesti gori od Gomilskega proti Braslovčam je korakal posamezen človek z debelo gorjačo v roci, na ktero se je zdaj opiral, zdaj jo je zopet nesel pod pazduho , kar je kazalo, da si jo je oskrbel bolj zarad varnosti, nego svojim udom v pomoč. Pazno se je večkrat oziral, ako je čutil kak šum, in če je imel srečati kacega človeka, ognil se mu je v stran skrivši se za grm, ali pa je še bolj pospešil korake ter ga pustil za seboj, le kratko odvrnivši njegov pozdrav.
Tako je prikoračil unokraj Lituša, kjer se dolina oži in cesta pelje tikoma ob Savini. Zdajci se mu zablišči nasproti luč precej daleč gori pod hribom. Popotnik krene s ceste po ozki stezi med vinogradi; varno korači strmo pot, ki se je vila zdaj po spašnikih, zdaj zopet po grmičji. Mnogo ograd je preskočil, mnogo plotov prelezel, slednjič pa pride do borne lesene koče, ki je stala samotno ob bregu tik gostega bukovja. Po tratini krog hiše je raslo nekaj sadnih dreves, spodaj po bregu sejepotezal majhen kos njive, obsejan z raznim žitom in sočivjem, dalje pa so bili sami spašniki in leskovo grmičje. Na prvi mah je bilo znati, da ta posestnik ni bogat in da na svojem pičlo odmerjenem polji še toliko ne pridela, kolikor potrebuje za živež.
Skozi majhne, okajene šipe je še odsevala luč, gospodar je moral toraj še čuti.
Naš popotnik stopi tiho pod okno, gleda nekaj časa zvedavo v sobo, potem pa lahno potrka na šipo. Oknice se odpré in iz sobe se čuje moški glas: — Kdo je? —
— Jaz, oče, jaz; le odprite! — oglasi se oni zunaj.
Mož v sobi je moral poznati glas, kajti nekako veselo je vskliknil, zaprl zopet okno, potem pa so se brž odprle vezne duri in zunaj čakajoči stopi v slabo razsvitljeno sobico.
— Oh Urh, od kod pa ti tako pozno! — vsklikne starec veselja solzán ter stisne mladenču rokó.
— Bilo mi je že tako presneto dolgčas na ptujem, — odvrne sin smejé se, — moram vendar enkrat pogledat domu, kaj oče počnó, sem si mislil ter jo krenil prek planin čez meje. —
— Od kod pa si prav za prav prišel? — poprašuje oče, ki bi bil vse naenkrat rad zvedel, — kako se ti je godilo ta čas? — si bil zdrav? Mene je že tako skrbelo, ko nisem nič čul o tebi. Da bi se mu le kaj hudega ne zgodilo, mislil sem vedno ter molil vsak večer, da bi te Bog obvaroval vsega hudega. —
— Na ravnost iz Kranjskega sem prišel. V Ljubljani sem služil pri nekem usnjarju, kjer se mi je prav dobro godilo. Nihče me ni prašal niti kdo sem, niti, če imam kake pravice seboj. Te dni pa se je jelo govoriti, da bodo tudi Francozje vse pobrali v vojake, kar je sposobnega, ker se bodo menda zopet kje vdarili. Toraj mi pravi moj gospodar sinoči: — Urh, meni bi bilo žal, ako bi te vtaknili med vojake, braniti pa te ne morem , kakor sam previdiš , bilo bi toraj najbolje, ko bi jo pobral v kak varen kraj; poskusi! — Jaz sem dobro previdel, da mi res druzega ne kaže, nego ubogati gospodarja, toraj koj privolim v to. Dal mi je nekaj denarja in koj danes zjutraj na vse zgodaj sem jo ubral prek gor ter prišel srečno čez mejo. — Domá, vem, da ne bom varen, toraj jo mislim potegniti na Hrvaško ali pa na Ogersko, kakor bo bolj kazalo. —
Starec je nekaj časa zamišljeno strmel pred se, kakor da bi bil tudi on predobro čutil, da mu ne bo moč dolgo prikrivati sina pod domačo streho.
— Potrpi nekoliko, — pravi potem, — morda le Bog dá, da se kaj na bolje obrne in ti ne bo treba od doma, če bi pa le drugače ne bilo, pa greš drugi teden z menoj na Hrvaško, kamor bom plohe plavil; ondi te bom lehko večkrat obiskal in tudi varen boš popolnoma. —
Sinu se je ta očetov svet popolnoma prijazen zdel toraj sklene počakati toliko časa in se prikrivati doma.
— Nekaj, Urh, te moram še vprašati, — nadaljuje potem oče sedé s sinom na klopi za mizo ter si napravi tobak. — Povej mi vendar, kako si jo tisti večer izpeljal , da si ušel, in kdo je bil tisti človek, ki mi je bil obljubil rešiti te ter je to tako dobro izvršil. Jaz ne bi bil za ves svet verjel, da boš ti še kedaj ubežal iz županovih pesti, ki je posebno na-te tako pazil. Ti ne verjameš, kaj je počenjal drugo jutro, ko si mu bil tako kašo upihal! menil sem, da se bo same jeze snedel. —
— To je bilo tako-le, oče, le poslušajte, da vam, povem; meni se je samemu čudno zdelo. — Ono noč, ko smo bili v krčmi zaprti v posebni sobi hi so nas lovci čuvali, pride proti polnoči skozi okno oni ptujec note, ki je prej zvečer sam sedel za mizo pri peči. Una dva vjeta sta bila že pospala in lovci so trdno smrčali preobloženi z vinskim duhom; kajti vedeli so, da smo dobro zvezani, toraj ni bilo skrbeti, da bi ušli. Ptujec se mi približa molčé ter mi prereže vezi, potem pa me šiloma vleče k oknu ter šepne, naj zlezem ven. Ko bi trenil, bil sem zunaj na cesti, on pa za menoj. Molčé sva jo vdrla dalje naravnost proti hribom, on naprej, jaz pa za njim. Ko se je jelo daniti, sva bila že čez mejo in sedaj sva se še-le zmenila, kako in kaj. — Pravil mi je , da je tudi on Stajarec, doma doli blizo Celja. Ubežal je bil vojaščini na Kranjsko, one dni pa je zopet prišel domu pogledat k svoji stari materi, da ne bi bila stara sirota preveč v skrbeh zastran njega. Ko je videl vas, oče, tako žalostne v krčmi, smilili ste se mu tako, da je sklenil vsakakor rešiti me, naj veljá, kar hoče, in res je spolnil svojo obljubo. On mi je tudi dobil službo pri tistem usnjarju v Ljubljani, kjer je bil dobro znan, ter me je mnogokrat obiskal. Pozneje je šel zopet mater obiskat, pa takrat bi ga bili kmalo zalotili, komaj je ubežal, pa ne na Kranjsko, temuč nekam na Nemško, kakor sem slišal; ne vem pa, kje je zdaj. —
— Hvala Bogu, da je le ubežal! — pravi stari Breskvar, ko je končal Urh svojo povest. — Bog mu daj srečo in zdravje, zmerom bom molil zanj, ker je bil tako blag človek. Kdo vé, če bi te bil še kedaj videl, ko ne bi te bil on rešil? — —
Daniti se je jelo in po nekterih cerkvah je že dan zvonilo, ko se Breskvar še le domisli, da bo treba vendar nekoliko počitka, zlasti sinu, ki je prišel tako dolgo pot. Izbere mu prav varen kotiček pod streho, kjer ne bi ga bili našli lovci, ko bi bili tudi vse pretaknili. Ta kraj je odločil Urhu za navadno spalnico, ker se ni bilo zanašati, da ne bi prinesel kak pes županovih sledilcev blizo, ki so se vedno potikali po vseh krajih skrivaj.
Gotovo pa stari Breskvar že dolgo ni imel tako vesele noči, kot nocoj, in kdo vé, če je samega veselja kaj oči zatisnil? — —
|
— — — — — — — — — — — |
Bilo je v nedeljo proti večeru kakih štirnajst dni po prejšnji dogodbi.
Lituški župan je sedel na klopi pred hišo in krepko vlekel tobakov dim iz svoje pipice izpuščaje ga proti oblakom, da bi se prepričal, kakov veter vleče in če bo čez teden lepo vreme, da bi še ostalo senó spravil domu iz travnikov. Zraven njega je sedela njegova zakonska polovica, že priletna žena, pa vendar še lepo rejenega lica in dobre barve.
Župan je bil videti danes precej hudomušen, kajti čelo mu je bilo zgubančeno, ustne nabrane v šobo, iz kterih je molela kratka smrekova cev, majhne oči pa so se mu tako hudo svetile izpod dolzih obrvi, kakor bi se za morjem bliskalo.
Dolgo sta sedela obadva molčé; stari je vedno zrl proti nebu, kakor bi hotel zvezde prešteti, ki so se počasi vžigale na nebesnem oboku, žena pa je s pobešeno glavo zrla v tla in držala roki sklenjeni v naročji. — Nekaj je moralo danes biti med njima, da se je stari tako zazjaril. Nemara je žena po nesreči kak lonec ubila, ali pa je mačka smetano pojedla v kleti, ktero je pustila gospodinja po nepozornosti odprto. Zastonj se župan gotovo ni jezil, ki je sicer vedno hvalil svojo ženico, da je zlatega denarja vredna v gospodinstvu, in da je ves Lituš takove ne premore. Ne rečemo na ravnost, da se je župan goljufal, toliko pa je le resnica, da najboljša žena svojega moža desetkrat na dan opehari, zatoraj je nevarno pustiti ženam hlače nositi, ker se rado zgodi, kakor Prešern poje:
Jaz pa hlače bom nosila,
Gospodar bom čez mošnjó;
Na kosilo bom vabila,
Kogar meni bo ljubó.
Tega se županu sicer že ni bilo treba več bati, ker so materi županji že davnej pretekla tista leta, ko človek rad nori, ravno razun tega pa je bila tudi preskopa, da bi bila koga vabila na kosilo, temuč se je vedno držala prislovice: sama storila, sama jedla; zato je pa tudi še na stara leta ohranila dobro barvo, s ktero se marsiktera devetnajstoletna dekle ni mogla ponašati.
Pa nekaj druzega je bilo, kar je župana trapilo, bil je namreč grozno babjeveren, in nobena reč na svetu mu ni delala toliko preglavic, kakor čarovnice.
— Kedaj pa si posodila pinjo suhi Jeri? — vpraša župan po dolgem molku svojo ženo ter iztrka pepel iz pipe, v kteri mu je bil tobak že pogorel.
— E še uni teden, — odvrne ta kratko in nekako nevoljno.
— Še uni teden! Kaj ti nisem že stokrat pravil, da uni suhi pokveki ne dajaj nič iz rok? Pa baba je baba, deni jo kamor hočeš. Toliko pomagajo besede, kakor bi bob v steno metal. Sedaj pa imaš hudirja pri hiši, ker si tako abotna. Tri dni že dekla mane, pa se le ne strdi in tudi mleka ne da, sama čorba je. Smetana se več ne dela, mleko se ne skisa, kakor prej, krave pa brcajo pri molži, da je groza. Kdo je tega kriv? Baba je naklepala, pa je. — Maslo je dandanašnji tako drago, koliko krajcarjev bi se lehko vjelo, sedaj pa ta nemarkaj dela zbrojo! Prodal bom vse krave, pa bo, in konje kupil; baba saj ne bo imela kaj molzti. —
— Bog nas varuj, taka vendar ne morem biti, da bi svoji sosedi ne posodila kake betvice, saj jaz tudi včasih tje postopim, kedar kaj potrebujem, — izgovarja se županja. — Jaz ne verjamem , da bi bilo res, kar sodijo o Jeri; nemara je pa kaj druzega vzrok, da molža ne gre po sreči. —
— Ne verjamem, ne verjamem; ti nič ne verjameš, si kakor neverni Tomaž. Jaz pa verjamem. Prašaj Kovačevega Lovreta, on ti bo povedal. Binkoštno saboto po noči je videl belo žensko po naši rži roso vgrebati z rjuho, in drugo jutro je res sušila Jera rjuhe na plotu. In kaj je bilo z našo ržjo? Vsa gluha je bila, še semena nisem dobil, potlej pa ne verjemi človek! —
Gotovo bi bil župan še dalje razkladal čudovita dela, ki jih počenjajo čarovnice, ko bi ga bila žena še delj poslušala, ali prasci v svinjaku so jeli grozno razsajati in gospodinja je šla v kuhinjo, da bi dala dekli potrebne obloje iz omare ter potem sama bila pričujoča, kako bodo pujski jedli.
Župan je ostal sam na klopi, ter večkrat vtaknil pipo v zobe, pa jo zopet potegnil ven, videti, da ne gori.
Zdajci pride po cesti doli majhen možiček širocih pleč in grozno kratkega vratú, da mu je glava čisto med ramami tičala. Po obličji bi mu bil človek prisodil kakih 40 let, v resnici pa jih je imel komaj trideset.
— Dober večer, oče! se pa hladite nekoliko, jelite? ha ha! — pozdravi prišlec prijazno smehljaje se na klopi sedečega župana ter prizdigne nekoliko svoj široki klobuk počehljaje se za vratom.
— Kaj pa čem početi ? v nedeljo je dolgčas, človek ne vé, kam bi se obrnil, — odvrne župan.
— Saj je res taka. Jaz tudi celi teden tuhtam in tuhtam, kam bi jo v nedeljo pobral, da bi čas dobro porabil, ko pa pride nedelja, pa le ostanem doma. Mošnja ne dopušča, brez denarja pa, saj veste, človek ni nikjer spoštovan, zlasti pri krčmarjih ne. Mene že posebno poznajo od Vranskega do gornjega Grada, ker sem skoraj povsod kaj dolžan. Pa to nič ne dé, saj še veče glave dolgé delajo, nego sem jaz. —
— Kam pa si sedaj namenjen že na noč, Lovre? — praša ga župan radoveden.
— Nikamor drugam, nego naravnost k vam. Nekaj vam bom povedal, kar še gotovo ne veste in se vam še ne sanja ne o tem. Veste kaj? Urh je doma! — Breskvarjev sin, ki nam je pred dvema letoma ušel iz krčme. —
— Urh! — povzame župan nekako začuden, kot ne bi verjel popolnoma svojemu tovaršu.
— Je, kaj pa! — Danes popoldne grem doli ob Savini gline iskat za kovačnico, kar vidim starega Breskvarja plav pripravljati in nekdo mu je pomagal. Jaz gledam, — gledam izza grmovja, pa onega človeka le nisem mogel spoznati. Hudimana, kdo bi bil to ? — mislim si, ter se splazim bliže, pa kako se zavzamem, ko spoznam Urba. Sam pes vé, kje je bil toliko časa?
— Tedaj veš dobro, da je bil res Urh? se nisi goljufal ? — izprašuje ga župan.
— I no za božjo voljo, kako se bom goljufal, komaj za lučaj daleč sem bil od njega. Prav Urh je bil, menda ga bom vendar poznal. Nemara jo misli nocoj s starim pobegniti, kaj pravite? —
— Je bila plav že pripravljena ? —
— Se vé da; sedaj le na noč bosta gotovo odrinila. —
Župan ni nobene več črhnil, temuč odpravi se urno v sobo, kmalo potem pa pride zopet ven s puško na rami.
— Ali greva, Lovre? — pravi zunaj čakajočemu.
— Le! — odvrne ta, ter se pridruži županu ne prašaje kam in čemu. Bil je to oni Kovačev Lovre, o kterem smo že prej govorili, ki se je posebno v tem tako prikupil županu, da je bil babjeveren, kakor ta, še bolj pa prekanjen, ter je vedel županu vedno kaj natveziti, kar je ta se ve da bolj trdno veroval, nego svete resnice. Bil je tudi njegov najzvestejši lovec in ogledub, ki mu je pomagal že marsikoga spraviti v belo suknjo. —
— Stari, kam pa greš ? — vpila je županja na pragu, ko sta naša dva možaka že koračila prek travnikov. — Ali kmalo nazaj prideš? večerja bo, da te ne bomo čakali! — Slišiš? —
Pa župan se še ozrl ni, kakor ne bi čul svoje dobrohoteče žene.
— Le kujaj se, da boš sit, te bo že minilo, — godrnja županja ter zopet izgine v kuhinjo. — —
Med tem, ko sta Lituški župan in njegov pomočnik kovala hudobne naklepe, drčala je po Savini doli plav prijetno se zibaje sem ter tje. — Dva človeka, vsakteri preskrbljen z dolzim drogom, odrivala sta eden zadej, drugi spredej. Bila sta stari Breskvar in njegov sin Urh.
Že sta spravila plav srečno čez dva jeza ter se bližala tretjemu, ki je bil naj visi. Med tem se je popolnoma zmračilo in nastala je prijazna noč.
— Lepo pot bova imela, — pravi stari Breskvar oziraje se proti nebu. — Da le unokraj Celja prideva, potlej sva pa brez skrbi. —
— Na Hrvaškem mi bo tudi manj dolgčas, ker boste lehko večkrat doli prišli, — odvrne sin.
— Kaj pa da, lesá imam sedaj dovolj na žagi. —
Že se sliši vršanje vodé na bližjem slapu, kterega sta imela še prekobaliti. Obadva se krepko upreta v v droge, da bi spravila plav sredi vodé ter jo potem lože pomaknila po jezu doli, ko nakrat zagrmí na bregu — stoj! —
Plašno se ozreta brodnika okrog. Na travniku je stal Lituški župan in še nekdo pri njem.
— Stari, sem vozi sem, h kraju ! — čuje se dalje. —
Breskvarja spreletí groza, spoznal je župana ter milo vzdihnil: — ljuba mati božja mi pomagaj! fant, izgubljen si!
— Nič se ne bojte, oče! tolaži ga sin, — v vodo ne pojde. — In kot ne bi cula županovega vpitja, odrivata plav vedno bolj v nasprotno stran.
— Sem vozita, še enkrat rečem, če ne…! — dere se še huje župan.
— Oče, le srečno vozite, jaz pojdem čez gore, morda se še rešim, — pravi Urh stisnivši staremu rokó, potem pa plane v valove, ter plava proti bregu v nasprotno stran.
Komaj pa je stopil na suho, ko se unstran vodé posveti, strel zagrmi in votlo odmeva po pečovji.
— Jezus, Marija, sveti……! — čuje se pri tej priči bolestni vsklik na plavi in brodnik štrbunkne v vodo. Ta mili vzdih je spremljevalo hudobno krohotanje unostran vodé na travniku.
Kakor okamnel obstane Urh in zré po vodi. Plav se je zibala sem ter tje, valovi so jo urno podili dalje, pa nikogar ni bilo, ki bi jo vodil. Krogla, namenjena sinu prederla je očetova prša, in šumeči valovi sprejeli so mrtvo truplo v svoje naročje.
Dolgo strmi Urh v globočino, kot bi hotel ondi še enkrat zreti drago mu obličje, še enkrat videti ljubečega očeta, pa vse zastonj ti je, mladeneč, nikdar več ga ne boš videl na tem svetu. —
— Oče, vaš sin se bo maščeval, — strašno! — zakriči potem Urh na vse grlo, da je strahovito odmevalo po okolici, koj potem pa je izginil v bližnjem gozdu prek hribov.
|
Ko divja zver, brat brata goni, |
Precej let je poteklo, odkar se je pripetila ona dogodba na Savini.
Veliki Napoleon je že prebival oddaljen od svojih dežel brez upa in tolažbe na samotnem otoku sv. Helene, in slovenske dežele so bile zopet proste sovražnikov.
Evropa je vživala mir, ki ga že dolgo ni imela, saj da ga jej je bilo tudi treba.
V našem Litušu je bilo vse pri starem, kaj pa se more v tako majhnem kraju tudi posebnega pripetiti.
Stari Breskvar, kterega so bili našli še le v nekterih tednih med ločjem, kamor ga je bila vrgla voda v grozopolnem stanu, ležal je že davno v hladni zemlji, in nihče se ni dosti brigal, po kakovi naključbi ga je doletela smrt. — V vodo je pal mož, pa je bilo, — mislili so si.vaščanje in molili za njegovo dušo. — Le župan, ta se je bil dokaj spremenil. Ves potrt je lazil okrog, razcapan in umazan; obraz mu je upadel, oči so se mu globoko vdrle, mož je grozno shujšal. Že prej bolj tib, občeval je sedaj še manj z ljudmi in iskal si je samotnih krajev, najraji v gozdu. Ga je li vest tako pekla, ali se mu je kaka druga nesreča pripetila, ki mu je izpodkopala blagostanje, kdo vé?
Bilo je jesenskega dne proti poldnevu. Vreme je bilo deževno, megle so se vlačile po ožinah ter oznanjale, da še ne bo kmalo vedro, drevesa okrog pa so stale žalostna, kot bi toževala, da jih je oropala mrzla slana zelene odeje. — Savina je bila po deževji precej narasla in tu pa tam izstopila iz svoje struge ter razlila se po travnikih in polju.
Po reki doli se je zibala plav, ktero je krmilil samo en brodnik. Bil je to velik, krepek človek srednjih let, zagorelega obraza in dolzih mustač, izpod širocega čela pa so se mu svetile žive oči, kot žerjavica. Vsakdo bi bil na prvi mah sodil, da ta človek ni zrastel v tej prijazni Savinski dolini, ali da vsaj že davnej ondi ni bival.
Krepko se je vpiral v drog ter odrival plav, kedar mu jo je hotela zanesti voda h kraju med vrbovje in jelševino, in našega korenjaka to delo ni dosti težilo.
Ravno je spravil plav prek jeza doli, ko pride po stezi sem prek travnikov Lituški župan.
— He, prijatelj , zavozi zavozi nekoliko h kraju! — kliče župan na bregu, — popeljem se s teboj. —
Brodnik ga menda ni čul zarad šumeče vodé, toraj zakliče še v drugo in glasneje nastavši votlo pest na usta.
Brodnik se ozre in vidé, da mu nekdo miga, zavozi h kraju.
— Doklej pa pojdeš ? — praša župan plavca stopivši na zvezane deske.
Do Celja danes, potem pa še dalje, — odvrne plaveč nekako odurno ter se obrne v stran. Ko bi bil župan pazil, lehko bi bil videl, kako je njegov tovarš ustnice grizel in kako mu je kri nakrat šinila v lice.
— Jaz grem tudi v Celje, ravno prav, da sem te dobil, vozača najemati je predrago. — Kedaj, misliš, bova ondi? — prašuje župan.
— Po noči, — odvrne ta ter se še bolj krepko upira v drog.
— Kaj pa ti je prišlo na misel, da o tem času les plaviš, ko je voda tako deroča? Ali ne bo nevarno? Pa še čisto sam si. —
— Jaz sem že vajen vožnje, — odverne plavec kratko.
— Od kod pa si, prijatelj, ne zameri ? Zdiš se mi čisto neznan, — poprašuje dalje župan stopivši na zadnji konec, da bi ga pljuskajoči valovi preveč ne oškropili.
— Iz Mozirja. —
— Iz Mozirja? — čegav? Saj ondi poznam vendar skoraj vse ljudi. —
Ptujec nekaj zamrmrá, česar pa župan zarad šumeče reke ni razumel.
— Morda pa služiš kje, jeli? in si še-le prišel v naše kraje. —
— Jé, — bil je kratki odgovor.
Župan videti, da njegov tovariš ni dokaj zgovoren, tudi sam umolkne, napravi tobak in podloživši vrečo, ki jo je imel seboj, sede nanjo ter mirno puši.
Prideta do tretjega jeza. — Brodniku uide drog iz rok in komaj ga prestreže, jezno zaškriplje z zobmi in ozre se tako grozeče po županu, da tega nehoté groza obide. — Kaj je temu človeku, in kdo je? — mislil si je mož, in začelo ga je nekaj vznemirjati, da ta pot ne bo srečna.
Ako je človek samši na poti s kakim ptujim, nepoznanim tovarišem, nekako tesno mu je pri srcu, ako obadva molčita, in vsakoršne čudne misli mu rojijo po glavi. Taka se je godila tudi Lituškemu županu, ko je sedel na plavi sredi deroče reke. In da bi si izbil takove neprijetne misli iz glave ter si krajšal čas, začne zopet pogovor.
— Koliko boš pa tirjal do Celja? — praša brodnika, ko sta bila že blizo mosta, ki strinja veliko cesto prek Savine.
— Nič — pravi ptujec z nekakim odurnim smehom, — poštene ljudi zastonj vozim. —
— I no, če nič nočeš, bova pa par poličev vina izpila v Celju pri Valantu, ali pa kjer boš hotel. — Dan današnji gré hudó za denar, hudo, ne moremo več tako popijati, kakor smo včasih. Tudi plavcem je odklenkalo, kar ne gré več les tako v ceno; kakó pa so včasih ti ljudje živeli, kakor gospodje, o jemine, saj pravim, kako se vse spremeni. Mene pa je to leto še posebno obiskala nesreča. Ob dva konja in tri krave sem nakrat prišel, poslopje mi je pogorelo, ko sem imel ravno vse pridelke domá, in le klina nismo oteli. Čisto na nič sem prišel, komaj bi bilo, da bi mavhe obesil križema in šel beračit po svetu. Danes sem se namenil doli proti Celju, da bi kupil kako telico, ali pa kravo, če bom z denarjem izhajal. —
Tako je tarnal župan in tožil tovarišu svojo nesrečo, ta pa se je delal, kakor ne bi ga slišal, čeravno mu je bilo brati nekako peklensko veselje na obrazu. —
Za deževnim dnevom je kmalo prišla temna noč. Mnogo lučic je naznanjalo našima potnikoma, da sta v Celji.
— Kje boš pa obstal? — praša župan brodnika, ko sta bila že skoraj unostran mesta.
Ta ne odvrne nič, temuč pridno odriva, da plav še hitreje drči.
— V Celji sva, čuješ prijatelj, jaz ne pojdem dalje! — vpije župan še glasneje, pa tovariš ga ne sliši.
Kmalo so izginile lučice in visoki hribje so jeli ožiti dolino vedno bolj in bolj. Brodnik je upiral drog zdaj na desno, zdaj na levo ter tako vdrževal plav sredi reke. Župan je še večkrat opominjal tovariša, naj ga pusti na suho, pa ta ga ni poslušal niti mu odgovoril na vprašanje, kaj namirja; bil je gluh za vse besedovanje in prošnje.
Strah in groza sprehaja župana in mrzel pot se mu cedi po životu. Oh da bi le še enkrat prišel na suho, nikdar bi se več ne zaupal ptujemu brodniku! Pa sedaj je bilo že prepozno kesati se. —
Plav je vedno urneje hitela, noči pa le ni hotelo biti konec, te grozovite noči. Županu se še nobena v življenji ni tako dolga zdela. Rad bi bil klical na pomoč, pa kdo bi ga slišal tako pozno v noči sredi šumeče reke, nekoliko si pa tudi ni upal boje se svojega čudnega vozača.
Tako prideta med hribovje, kjer se staka Savina v Savo. — Plaveč še enkrat krepko odrine, da zdrči plav sredi široke reke, potem pa vrže drog daleč proč ter se pridruži županu.
— Hé, prijatelj, — pravi nekako zaničljivo, — sedaj sva pri kraju. Kako se ti zdi, dobro vozi Breskvarjev Urh, ali ne? —
Župan se stresne pri tem imenu, gotovo že davno več ni mislil na tega človeka, ki mu pride nocoj nakrat pred oči, kakor hudi duh.
— Vidiš, ljubi moj, — nadaljuje plaveč, — kakor ti meni, tako jaz tebi. Ti si me pogreznil v največo nesrečo, ti si umoril mojega starega očeta, — ti, izmeček vsega človeštva, ti, Lituški župan, si ga umoril, mojega očeta, slišiš! — Jaz sem izgubil vse, in nič več nimam izgubiti na svetu, toraj je prišla vrsta na te. — Jaz sem zavdal tvoji živini, da je poginila, jaz sem zažgal tvoje poslopje, razumeš, in mislil sem se že s tem dovoliti, pa osoda te mi je pripeljala po naključji v roke, toraj hočem doprinesti še zadnje delo. — Bog se me usmili, revnega človeka, jaz ne morem drugače! — Sedaj pa se priporoči v božje varstvo in vozi se srečno dalje, kamor te ponese voda. Maščevanje je dopolnjeno. — Lehko noč! — Rekoč plane v vodo ter urno plava proti kraju, župan pa je kričé stal na plavi, ktero so valovi urno podili dalje. —
Drugo jutro so našli brodniki blizo Sevnice plav v neki ožini tičati med skalami in kolovjem, kamor jo je bila zanesla voda, na njej pa je ležal Lituški župan na pol mrtev. — Mož je polagoma sicer zopet okreval, ali strah na vodi ga je bil tako prevzel, da je prišel ob pamet.
Kaka dva mesca pozneje so graničarji ustrelili poleg Sotle nekega tihotapca, ki jim je vedno največ preglavic delal, — bil je Breskvarjev Urh.
Tako spodbija človek človeku nogo na svetu, dokler obadva ne telebneta v strašni prepad.
Kot divja zver, brat brata goni,
Ljubezni tu domovja ni.