Planinski ples
| Planinski ples |
| |||||||||||||
Minil je naš ples, ostali so le spomini, prijazni spomini na srečne, vesele ure, ki so jih udeležniki uživali na plesišču sredi samih radostnih planincev in njih prijateljev. Družilo jih je vse prekipevajoče veselje, vdali so se vsi neodoljivemu čaru karnevalskega slavja, ki jim ga je priredilo „Slovensko planinsko društvo". In še niso utihnili glasi pohvale', še se čuje povsod le priznavanje uspeha, ki ga je naše društvo želo ta vsem nepozabni večer.
Nepozaben ostane plesni večer društvu samemu, saj je ravno ob tej priliki doznalo na presenetljiv način, da uživa v vseh slojih slovenskega naroda zaupanje, vdanost in tople, srčne simpatije, ugled društva, katerega pomena si je vsakdo v svesti. Nad vse pričakovanje so se izkazali Ljubljana in ž njo somišljeniki z dežele prave prijatelje našega društva, dokazali so, da ima društvo trdno zaslombo v narodu slovenskem. Pred vsem je to dokazalo narodno ženstvo, mnogoštevilni damski komite, ki je storil vse, da nadkrili uspeh planinskega plesa, kar se je doslej ob katerikoli drugi priliki podobnega priredilo.
Ljubim gostom v prijazen spomin in vsem, ki niso utegnili prisostvovati našemu planinskemu karnevalu, v zaželjeno berilo podamo v nastopnem spominčico o plesu.
V mogočen planinski kraj je bila izpremenjena velika Sokolska telovadnica ljubljanskega Narodnega doma. V ozadju se je vzpenjal Monte Cristallo, zasneženi velikan, grandiozen zaključek Ampezzanske doline s tihim jezercem v podnožju, ob stranski steni so pa žarele v jutranji zori markantni dolomiti iste doline, nazvani „Geisterspitzen". Razkošna dolinica je vabila sredi teh vrhov zadivljeno oko, klicala je k idilnemu počitku na svoje cvetoče travnike. Vmes pa so se dvigale jelke in smreke, ponosni kras naših gozdov. Galerijske stebre je premenila umna roka v strmo skalovje, ki ga je zaraščal mah in ovijal bršljan; prav predrzno sta si izbrala najstrmejšo skalo orel in orlica. Izpod jelk sta začudeno zrla na plesišče srnjak in srna, plaho sta se potuhnila v varnem kotičku dva zajčka, v visokem vejevju sta se naskakovali v ljubimskem prepiru dve pisani šoji, a orkestrski podij je zavzel ponosni gamz, on, ki je svojepraven vladar planin. V desnem kotu ob vhodu nam je kazal Aljažev stolp vrh Triglava in v njem je bila razpoložena spominska knjiga, da se vpišejo vanjo posetniki. Blizu njega je pa glasilo znamenje, pribito k skali, da se je tu ponesrečil Suhovrharjev Mrten (mojstrski slikal gosp. Henrik Ulrich). Na znamenju je bilo brati:
|
Tukej je storu enkrat Mrtn |
Harmonični vtisk, ki ga je vzbujala vsa v planinski svet prestavljena dvorana (slikal jo je po načrtih gosp. Henr. Ulricha gledališki mojster Louis Waldstein), je izpopolnjeval slavnostni okras galerijskih strani. Tu so bili lože in stebri bogato ovenčani s smrečjem, turistovski emblemi so glasili, da gre tu za slavje planincev, napisi „Narodna kavarna", „Pri peneči kaplji", „Pri kranjski klobasi", „Pri Joštarju" in „V štalici" so pa glasili, da se je utaborila pod galerijo cela vrsta podjetij, ki jim je bil na skrbi telesni blagor plesalcev in plesalk in vseh ljubih gostov naših planincev. „Pri Joštarju" in „V štalici", tu je bilo veselje doma. Pred prijazno kočico, ki jo je kitil kranjski nagelj, je točil krčmar (gosp. Miha Verovšek) s krčmarico (gospa Marija dr. Kušarjeva) ob pomoči neumornih strežnic (gospe: Julija dr. Ferjančičeva, Marica dr. Košeninova, Josipina Macherjeva, Ferdinanda dr. Majaronova, Eliza Mikuševa in gospici: Pavla Borštnerjeva in Celestina Staretova) pristno kapljico, ki so jo darovali, oziroma priskrbeli gg.: Josip Lenče, Karel Lenče, Viktor Rohrmann, Anton Gorše, Egidij Jeglič in I.C. Juvančič. In kar se je stočilo vina, je vse le razvnemalo veselje. Tu je bilo prijazno in fletno, tu se je glasila harmonika, poskočno tekmujoč z orkestrom, ki je igral v dvorani. Tik pri sosedovih pa se je ponujal vsem v izredno slast okusen in bogat bufet, darilo Šentpetrske ženske podružnice ljubljanske. Aranžiran po gospe Veri dr. Šlajmerjevi ob pomoči gospe Franje Mulačkove, je bil izročen vodstvu gospodične Josipine Porentove, ki so ji stregle gospodične Marica Beličeva in Josipina in Marija Klemenčeva ter gospod Tomo Mencinger. Tu so bile na izbero šunke in galantini, aspiki, majoneze in purani, morske pikantnosti, kaviar in polno drugih dobrot, po katerih se je poželjivo segalo vso noč, dokler se ni v jutro razlegel glas, da je ostal le še prelepi planinski okit, ki je krasil s planinskim cvetjem v zelenem, jezerce obdajajočem mahu preje tako bogato mizo. In dalje nas je vabilo oko k peneči kaplji, k šampanjcu, ki so ga točile neumorno do rana v stojnici, ki jo je oblegal vso noč razkošja dovzetni moški svet, pod načelstvom gospe Berte dr. Trillerjeve nje pomočnice gospe Berta dr. Hribarjeva in Jelica Naglasova ter gospodične Anica Grassellijeva, Ada Hiengova, Lea Levčeva in Mici Urbančeva. Vsem veseljakom zaželjeni lek so pa točile v bližnji kavarni gospe Fani Orožnova in Helena Veršečeva in gospodični Jelisava Kersnikova in Vera Veršečeva. Tu so bile utaborjene tudi zale cvetličarice s planinskim cvetjem, svežim slečem in sanjavimi pečnicami (gospodične: Mira Devova, Marta Andolškova, Anica Ferjančičeva, Bogomila in Josipina Globočnikova, Ela Poljančeva in Minka Skabernetova) ter prodajalke sneženega koriandolija in ta večer nalašč prirejenih, ozadje dvorane razkazujočih razglednic pa večernega lista (gospa Jelica Korenčanova ter gospodične Marta Reichova, Olga Rogličeva in Marica Stergerjeva). A njim, ki so jim najljubše sladčice, krepeči čaj in bleda limonada, so se prikupile medičarice, ki so si postavile svoj stan pod vhodno galerijo. Gospodinjila je tu gospa Ida Škof-Wanekova ob pomoči gospe Pavle Hauptmanove, Minke Ogorelčeve, Elize dr. Tominškove, Ane Ulrichove in Olge Vrtovčeve ter gospodične Friderike Kalmusove. Vrhovno vodstvo sta pa opravljali nad vsemi s tolikim uspehom združenimi podjetji damske pridnosti gospe Franja dr. Tavčarjeva in Ivana Supančičeva.
A krenimo v dvorano k plesalcem in plesalkam, ki so se ob zvokih ljubljanske društvene godbe borili za zmago Terpsihore! Bilo je pač izprva težko, prestopiti se v prenapolnjeni dvorani, saj se je le trlo ljudstva v občudovanju planinskega krasa. Kaj so imeli v prvi vrsti že posla vrli blagajničarji (gospodje: Janko vit. Bleiweis, Josip Hauptman, Anton Mikuš in Josip Verbič), da so postregli došlecem z vstopnicami, kaj je bilo priklanjanja in ljubeznivosti sprejemajočemu odboru (gospodje: inž. Jaroslav Foerster, dr. Vladimir Foerster, prof. Ivan Macher in dr. Fran Tominšek), ko so do poznih ur prihajale v nepreglednih vrstah množice, željne veselja, ki jim ga je obetal planinski ples! No, končno so pa plesalci vendarle zmagali s skrbnima rediteljema (gospoda Josip Vavrůška in Henrik Ulrich) in omogočilo se je plesnemu vodji gospodu Janu Polívki, aranžirati četvorke. Le, ko so nastopili planinci in planšarice v turistovski opravi v skupnem izprevodu, z vodniki Krčem (iz Češke koče) in Šmercem, Urbasom in Hlebajno iz Mojstrane na čelu, je bilo hudo, saj je hotel biti vsakdo v dvorani, privabljen od mogočnega planinskega zbora, ki je v glasnem veselju zapel „Na planincah luštno biti" in pa „Al' nam kaj mor'jo". Tu v razvneti gneči je pač marsikdo potožil, da pripeka izpod jasnega sinjega neba; kako bi tudi ne, ko se je topilo tisoče src v sreči in zadovoljnosti.
Razkošje so le povečali snežni meteži, ki so se usipali od samega belega koriandolija po dvorani in z galerij in ujeli i zadnjo resnobo v neodoljivi vrtinec splošne dobre volje. In da je i literatom dana veljavna in umestna beseda, je poskrbel naš hudomušni Janko (g. Janko Mlakar): poslal je za ta večer znamenito urejevani list „Divji kozel", ki ga je pasel na sočnih planinah pristnega planšarskega humorja. Za ugodno kritiko o njegovem delu mu ni treba skrbeti, našel je le hvaležne naročnike, ki si osvežijo ob njegovem berilu spomin na užitkapolni srečni večer.
In kaj bi naj še povedali? Njim, ki so bili prisotni, ne ugodimo več, ko so jim ljubši tihi spomini, njim pa, ki so bili odsotni, ne podamo tudi z gostobesednostjo celega vtiska; iztaknejo ga naj iz ljubeznivega pripovedovanja dam, ki so bile na plesu, prepričajo jih naj iskreče oči pripovedovalk, da so našle na planinskem plesu med planinci kraj, „kjer je ljubo veselje doma".