Planinske vile prosijo

Pod pohorskim Velikim vrhom je v bregu ležala lepa planinska kmetija Juhartovo in na njej je v onih časih živel kmet Juhart. Tiste dni je bila neki tako huda zima, da je prešel mraz tudi v kleti, kjer je v sodčkih zmrznilo gorsko vino in se je celo kis pokvaril ter potegnil v gosto tekočino. Krompir in repo so k sreči pokrili s slamo. Do kadnega zelja pa tedaj zaradi ledu, ki se je naredil na njem, kmetice sploh niso mogle.

Nebo je tiste dni vrglo toliko snega, da ni mogel nikamor niti človek niti živina. Toliko ga je bilo zapadlo, da Planinčani niso mogli do žag in mlinov in tudi drvarji ne s svojimi velikimi sanmi v planino, da bi sankali k potoku bukova drva. Vse je ostalo lepo doma in se grelo na topli peči. Kmet Juhart je v hišo prinesel s skednja suhe snope stročnatega boba, Juhartinja pa jih je razdelila med deklo, hlapčke in pastirja.

»Le otrgujte stročje! Sedaj je čas, ko je zunaj taka zima!« In moški so pridno otrgovali suhe stroke boba ter jih metali v slamnate sevnike. Na zeleni kmečki peči pa so sedele dekla, kočarica in pastirička. Lepo so se grele in luščile. Tu in tam se je kateri bob zakotalil s peči na pod. Juhartinja pa je vsakega takoj pobrala. »Le skrbne bodite z bobom! Saj veste, kaj pravijo stari ljudje: ,Od nedelje do nedelje stročnati bob in zelje.« Stara kočarica Katranja pa je rekla: »Seveda ga ne smemo metati po podu, saj ga je ustva¬ril sam Kristus!« »O, bodite no pametni in modri!« so ji ugovarjali drugi in nadaljevali z otrgovanjem in luščenjem boba.

»Vi bodite modri, vi, saj ne veste, kako je bilo takrat!« In pričela je praviti... »Nekoč je po teh lepih naših planinah hodil Kristus s svetim Petrom. Gospod je bil že hudo lačen, zato je rekel svetemu Petru, ki je v torbi nosil kruh za oba: .Prijatelj, daj mi malo kruha!' Svetemu Petru je bilo to hudo narobe, ker ga je bil gredoč že večidel sam pojedel. ,Gospod, ne zameri! Ni ga več, ker sem vsega zmetal po gozdu.' ,Vem, skrivaj si ga jedel, vsega pa le nisi pojedel. Nekaj drobtin ti je vendar še ostalo v torbi?' mu je dejal Kristus.

Sveti Peter je podal Kristusu svojo krušno torbo. In res, v njej je bilo še toliko krušnih drobtin, da sta se z njimi oba nasitila, pa jih je še nekaj ostalo za Kristusovimi nohti. Ker sta šla ravno po ozki stezi čez planinsko njivo, je Kristus utrgal žitno bilko ter si ž njo osnažil nohte. Krušne drobtine izza nohtov pa je vrgel po zorani njivi. In glej, iz vsake drobtinice je pognala cima: iz cime je zrasla zelena rastlina, ki je sivobelčko cvetela in od-evetela. Iz odcvetja pa je zrasel zelen strok, ki je zazorel in počrnel. V črnem stroku pa je bil bel bob s črnim pasom, ki ni nič drugega kot sam Kristusov noht. — Od tedaj poznajo vsi Planinčani stročnati bob!« »Kaj neki ne veste in ne poveste?« so se kočarici vsi vprek čudili ter še kar naprej otrgovali in luščili bobove stroke.

Tedaj pa je vstopila belčka žena, planinska vila iz Je-ruzel pod Juhartovim. Vsi so se na moč začudili, kako je mogla priti iz skritih Jeruzel po tako brežnem svetu na Juhartovo in še po tako globokem snegu. Belo hodno krilo ji je bilo zamrznilo in je bilo okroglo kot sodček, a v prste se ji je bilo zanohtalo, zato jih je ročno potisnila v mrzlo vodo. Vsi Juhartovi pa so mirno čakali, kaj jim bo vila povedala.

Juhartinja ji je dala na mizo cel hleb kruha, da bi si odrezala krajčič in malo pojužinala. Vila pa je prosila: »Toliko imate stročnatega boba! Ali bi mi ga dali nekaj za zimo?« Juhartovim pa je boba že zmanjkovalo; seveda, ko so pa vso zimo jedli od nedelje do nedelje samo bob in zelje. Imeli so ga le še nekaj za jed in za seme. Drugemu bi ga Juhartinja prav gotovo ne dala, a vili se neki ne sme zameriti, sicer bo nesreča pri hiši, zato ji ga je nekaj odstopila. »Dosti ga ravno nimam, drugače bi vam ga dala več! Pa tega, kar ga je, bolj jemljite!« je rekla Juhartinja. Planinska vila je bila boba zelo vesela. Lepo se je zahvalila kmetici in ji svetovala: »Da tega boba ne bi nikoh pogrešali! — Kar ti ga je pa še ostalo, ga takoj pose j po breznih njivah! Srečno!« Nato je odšla v Jeruzele, kjer so one čase v skalnati votlini prebivale planinske vile. Kmet in kmetica pa sta dobro vedela, da morata do¬brohotni nasvet belčkih žen upoštevati, če hočeta imeti srečno letino. Zato je kmet nasul semenskega boba v sev-nik in šel ž njim v največji zimi na svoje njive. Njive pa so bile v hudo brežnem svetu in vse v globokem snegu, ki mu je segal do pasu. Mrzel veter je spreletel zasnežene njive, da se je na vrhu snega naredila debela ledena skorja. Kmet pa je sejal in gledal, kako se je bob lepo kotalil po brezni njivi navzdol proti potočku in skalam v Jeruzelah.

»Iz te setve ne bo nič!« je godrnjal, a kljub temu še sejal. Bob se je še kar naprej kotalil v Jeruzele, kjer so ga pobirale vile. Huda zima je minila. Po dolini so med zmladletskim zelenjem že lepo cvetele bele češnje in rdečkaste breskve, po gorskih vinogradih pa so se rdečile marelice. S planine jih je bilo videti kot majhne barvaste pike. Kmalu je sonce vzelo sneg tudi na planini: mlado leto je prišlo iz tople doline še na mrzlo planino. Tedaj je kmet Juhart druč in druč hodil gledat na tisto njivo. Bob seveda še ni cimil, saj je bila zemlja zanj še premrzla... Ko pa je zmladlet segrela zemljo in je kmet že mislil njivo preorati, tedaj je z velikim začudenjem opazil, da po vsej brezni njivi poganja stročnati bob, ki ga je bil nasejal v največjem snegu. Čez poletje je bob zrasel do pasu, belčko je cvetel in odcvetel, zeleni strok je jesensko sonce pocrnilo in tedaj je bob zazoril. Ko so ga poželi, so ga s slamnatimi pasovi povezali v snope ter ga zložili na smrekove ostrvi, kjer se je"snopje v jesenskih vetrovih in soncu posušilo. Pozimi pa so ga zopet otrgovali in luščili.

In tisto zimo so ga bili neki toliko naluščili, kot še nikoli prej niti kdaj pozneje! Na drugem pohorskem pobočju, ki se je vleklo od Velikega vrha do potoka kot dolg rep, pa so ležale Juršni-kove njive in nad njimi je stala lesena koča — Juršnikovo. Bilo je tedaj vroče poletje.

Po črni kuhinji se je sukala Juršnica, ki je na komenu pred krušno pečjo kuhala za svoje žanjice poldnič. Prejšnji dan je bil kmet zaklal domačo ovco, da bodo imeli meso; iz htinjskogorskega vinograda pa je na hrbtu prinesel v ploščnatem bučelku še domačega vina. »Pravijo, da je treba oračem, koscem, žanjicam in tericam postreči z najboljšim, kar zmore hiša,« je rekla kmetica. Zato je poleg ovčetine skuhala še štrukljev. Ko so zvonovi po dolini in po zeleni planini odzvonili poldan, je imela kmetica svoj obed že skuhan. Prav ko je hotela stopiti na njivo ter poklicati žanjice k poldniču, so v črno kuhinjo stopile belčke žene — planinske vile iz Jeruzel.

»Dober dan ti voščimo!« so jo vile pozdravile. »Za žetev si žanjicam gotovo skuhala kaj posebno dobrega za poldnič, me smo pa tako lačne! Pa smo si rekle: poj¬dimo k Juršnici, ki je tako dobrega srca! Ta nam bo go¬tovo dala štrukljev!« »Seveda sem jih skuhala! Človek mora vendar žanji¬cam dobro postreči!« je odgovorila Juršnica. Predobro je vedela, da se belim vilam ne sme zameriti, ker bi sicer imela več škode kot koristi; zato jih je povabila.

»V hišo za mizo sedite, vam bom kar ročno prinesla!« Iz lonca je vsula v veliko skledo štrukljev, iz žličnjaka potegnila še lesene žlice ter vse skupaj odnesla v hišo na javorovo mizo. Vile iz Jeruzel so že sedele okrog mize, vsaka je vzela svojo žlico ter se željeno lotila štrukljev. »Bog vam požegnaj!« je voščila kmetica. »Vam tudi!« so ji odgovorile vile. Ko so se napoldničale, so se ji lepo zahvalile: »Juršnica, ne bomo ti tega pozabile! Imej obilo sreče in takih štrukljev naj ti nikoli ne zmanjka!« Pa so odšle.

Kmetica je takoj v isti lonec nalila vode ter jo pri¬stavila na komen pred pečjo, da bi zakuhala novih štruk¬ljev. Kako pa se je začudila, ko je videla, da je bil lonec naenkrat, sam od sebe, zopet poln dobrih štrukljev! Vsa vesela je stopila na njive, kjer so pohorske ža-njice žele zlato pšenico od razgona do razgona. Vsaka je gnala svoj ogon skozi žitno polje. Z levico so pšenico pešičkale, jo nabirale v pest, z desnico pa s srpom zamahovale za ped visoko nad zemljo. Za njimi pa se je vlekel rumen pas zlatega snopja.

»K poldniču, jest pojdite!« jih je kmetica poklicala ter jim vsa srečna in vesela pravila o belih vilah iz Jeruzel ter o štrukljih. Medtem pa, ko so pohorske žanjice poldničale, jedle štruklje in ovčetino ter pile domače gorsko vino, so jeruzelske vile požele vso pšenico! Proti večeru je prišla črna nevihta in padala je debela toča. Šele tedaj so Juršnica in njene žanjice vedele ceniti pomoč dobrih planinskih vil iz Jeruzel.