Planinka (Domoljub)
| Planinka anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 8 (18. april) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Po nekaterih krajih gorenjskih imajo ljudje te sedaj
kar lepo navado, da neso namreč na praznik Marijinega
Vnebovzetja v cerkev razno z«eoje. katero hranijo potem
!e<o dn>j 1 »n velik.b nevihtah in budib urah pa seiigajo
aa cirnta posamezne peterke da • tem pnporoče sebe
- n v»e svo.e Marijinemu varstva Poleg dmnh z4lij rabijo
v več krajih v u namen »plamnko« • Kdeiweia»« . Strahovita nevihta divja po gorenjsk h planinah. Dva črednika. ki prebivala tam gon. aeteneta naglo vsak svojo čre<io v varen kraj. potem pa hitiU v malo gorsko kočico. kjer prosita Boga in Devico Marijo, da bi prizanesla njima in prestrašeni govedi v staji. Č«»ih pa vrte miajAi blagoslovljeno »plamnko« v ogenj. — V tem hipu pa primhni grdo preklinjajoč velik in divje zaraSčen inot v tiho izbu-o. Bil je lovski lat. — Z vso *ilo zaloputne za seboj vrata ia vstopi. Pastirja kar vstrepečeia pred nepovabljenim gostom. Ta potegne z jezo m novo kletvijo mlaj«emn »opek planmk iz rok in si jih vtakne za klobuk. Potem pa sede meni nič, tebi nič k peči. tla se posuti. — ker zunaj je lilo kakor iz ikafa. Ona dva molče gledata »kozi okno v divjajočo nevihto ter sta vesela, da nesramni kletvenik znova ne tali I toga.
Naposled nevihta poneha , vedno svitk>je postaja, m tudi bliski so le redkeji. Lovski tat zapusti gostoljubno kočo, ne da bi se kaj zahvalil: pastirja sta pa vesela, da se ga znebita, - la za .planinke« jima je žal. Caz par dnij gre tatinski lovec te na vso zgodaj na najviše vrhove za divjimi kozami.
Preteče dolgih »eat ur; konečno zapazi vendar kramo divjo kozo za streljaj daleč. Skloni »e k neki ,kali pomeri, ustreli, - in g»a*en odmev strela se čuje po pečinah. Koza pade, tod«, ko lovec bl.tje stopi, pisne po koncu in odhiti po sknltnah; preslabo jo je zadel Ne da b. dalje pomikal, biti za krvavečo Hvalijo sedajplezajoč, sedaj zopet drveč kot brezumon navzgor. Zopet skoči s silnim skokom čez široko razpoklinc, toda sedaj ne more več dalje. — Široko brezno, katero preskočiti mu ni mogoče, se razprostira pred njim. Z rokama in nogama se je moral poprijeti neke skale, da ni padel v neizmerno globino. Le proti smrtni nevarnosti se je mogel toliko obrniti, da se je mogel na pečino vsaj nasloniti. Smrtni strah ga spreleti; spoznal je, da je izgubljen, ker tu gori ne pride nikdo, da bi mu pomagal. Vendar začne vpiti in na pomoč klicati na vao moč. Pa le odmev 8e glasi na nasprotni strani, de vedno kriči, — a tudi kolne, dokler mu moči dopuste.
Večer je nastal. Lovski lat stoji fte sedaj kakor pritrjen na »kalini, udje se mu od slabosti 2e tresejo. Vsak trenotek lahko izgubi ravnotežje in pade v strahovito globočino. Obupan in oslauijen zdrsne nekoliko nižje in sede na islo skalo, na kateri je prej stal. Tako mu bode morda mogoče dalj ča*a vstrajati, kujti na zadnjo stran se je lahko naslonil; noge pa HO visele v brezkončno brezno.
Z večerom vred nastane tudi nevihta, ki postaja vedno in vedno silncjfta. Strahovit vihar začne razsajati. Ubogi lovec se komaj ubrani silnim vetrovom, da ga ne potegnejo seboj. Dež mu lije v obraz, bliski švigajo krog njega sem ler tja in od gorft odmeva strahovito gromenje in bobnenje. Lovec 2e dalj časa več ne kolne. Vsa moč in tudi govorjenje mu je odpovedalo. Oblaki, bliski in skale se mu kažejo v strašnih podobah, — smrtni znoj mu stopa na čelo, in tresoč se po vsem životu zakliče na ves glas: »Sveta Marija Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in . . .« v tem hipu potegne močan veter in odnese lov de v klobuk s šopkom planink mimo strmih pečin v dolino.
»ln ob nafti smrtni uri. Amen!« pristavi tatinski lovec globoko hropeč. Spomnil se je onega dne, ko je tako nesramno vzet šopek planink pobožnemu pastirju, in preverjen je, da mu je vzela blagoslovljene cvetice Marija sama. Vedno bolj se mu je začelo danili v srcu, pričel je jokati, moliti.. .
Drugo jutro je nevihta minula. Zopet gleda lovec na skali na vse strani, če bi prišla odkod pomoč? Moli jutranjo molitev, katere že ni mold leta in leta; pričel se je pripravljati na smrt. »Naj bode v Božjem imenul« vzdihne. Dosedanje življenje mu je težilo dušo kot največje breme; naj li umre brez svete izpovedi? Polastil se ga je vnovič obup; toda, ko pomisli na Devico Marijo, zadobi zopet upanje na UBmiljenost Božjo. Vedno višje vstaja solnce, a tudi utrujenost in bolečine ubogega lovca postajajo vedno večje. Mislil je res še na rešitev, pa njegovi pogledi postajajo vedno temnejši, gore in pečine ne vrte nerazločno krog njega. Poslednje moči mu pešajo, le težko Se diha, — I« se malo časa, in v globočino bo padel, kjer ga čaka gotova smrt.
Poslednjo »češčeno Marijo« moli, — kar začuje nad seboj človeške glasove. Vse moči napne, da bi zaklical na pomoč, pa ni jednega glasu ne more iz sebe spraviti. — Ko bi trenil, atoji poleg njega mlajši pastir, kateremu je on vzel šopek planink, — prišel je po vrvi k njemu. Precej ga ovije z vrvjo okrog telesa in s pomočjo starejšega pastirja ga potegne kvišku. —
Pastirja sta namreč našla klobuk s »planinkami« in takoj sla vedela, da se je moral oni kje ponesrečiti. Mislila sta, da ga najdeta že mrtvega, pa veselo presenečena zapazita, da še živi. Pa Se veselejSa sta poštenjaka, ko vidita, kako se je prej brezbožni lovski tat spreobrnil. — Peljeta ga v svojo kočo, kjer mu zopet dasta klobuk in »planinke«, katere so ga rešile gotove smrti.