Plačaj hudo z dobrim!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Plačaj hudo z dobrim!
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 16 (19. avgusta) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Po sini j t bilo. Kamor je Človek pogledal, povsod je nalel planine in doline v beli obleki. Pihala je huda burja ter podila snežnike, ki so se sipale is sivih oblakov. Na koncu vasi, ki se je razprostirala ob obeh straneh veUke ceste, je stala med drevjem in gostim grmovjem na pol skrita revna bajtica — prebivališče uboge vdove in njene dvanajstletne hčerke.

V majhni sobici je sedela reva na stolu, kojega starost so razodevale luknioe —* delo črvov. Bolna njena nOga je slonela na blazini. Bridka akrb se je brala na njenem bledem, upadlem obrazu. Na mizi je gorela svetilnica ter ia eilo sobo rassvetljevala s motno lučjo. Mala Anioa je imela opraviti na ognjišču; pripravljala je večerjo, ker mati niso mogli delati. Odkar so se bili ponesrečili v gozdu pri delu, se ni hotela noga zaceliti. Posebno ob slabem vremenu ao čutili hude bolečine. A vender niso bile one krive, da ae je zasvetila aolza v očesu. — Sobo so privabile skrbi: »Kaj bode a nama ?«

Delati, kakor smo povedali, niso mogli, po tudi v hudi zimi dela ni bilo; najemščino je bilo treba kmalu plačati, denarjev tudi ni bilo in Trdin, čegar je bila bajtica, ni imel nobenega usmiljenja. Pač njegovemu značaju, njegovi trdosrčnosti ali bolje brezsrčnosti se je priimek Trdin popolnoma prilegal. Pri njem je veljalo le: plačati, ali pa pobrati kopita. To so mati prav dobro vedeli. Kaj čuda po tem takem, da so vzdihovali: »Ljubi Bog, pomagaj nama, obroku in meni I«

Da, prav je imela uboga iona, da je pričakovala pomoči od Boga in za njo proeila. On je Oče ubožcev in sirot, On pomaga, kjer se sdi (človeku, da je ni za njega rešitve, da je le vse izgubljeno. On odpira svojo radodarno »oko in briše solze žalosti in bridkosti. •Tako,« zakliče Anioa, »zdaj sem opravila. Zdaj bbdeva večerjali, mati. In potem — nikar se jokati mamka I Jejte vender. Ali nisem dobro skuhala ? Bodete videli, kakšna gospodinja enkrat poetaaem I »Oj, dober otrok, ti I« ee nasmehnejo mati ter pogladijo svojo zlatolasko. Dasi tudi jim je hotelo sroe počiti od bolečin, vender so morali Boga zahvaliti, da jim je dal dobrega otroka. Jedli ste. Bila jie sioer revna večerjioa, a vender bi bila vdova prav zadovoljna in Bogu iz srca hvaležna, ako bi bilo tako vsaki dan. »Ali je Se kaj krompirja ?« vpraša hčerko. »Ne prav dosti, draga mamica.« »In kruha, je li še kaj ?« , „j „ ; •• • ; / Deklica odpre omaro in prinese kos Črnega, rženega kruha. Zapazila je, kako so mati a ramo mignili. »Le tiho, mamioa. Ljubi Bog bo tudi zanaprej pomagal. Ali se, veate spominjati, da sva oni dan še manj imeli ? In v tej sili so nam poslali Solarjeva gospa poln koš b e k» ' 118V tib<ltl tlli ." >1 • i ,.'vi.' v '!>»?• hu, ti živeža!« Tako je tolažil dober otrok svojo blago, bogaboječo mater, j \ . »Ob, Ana 1 /Da bi jaz le delati mogla 1 Hudo je, ko bi človek rad delal, pa ne more. Kaj bodeve počele, ko nam Trdin odpovč stanovanje ? Žugal je, da naju ven vrže.« . l( ,, »Toliko trdosrčen vender ne bodf. V taki zimi naju pač ne bode postavil na cesto. »Bog daj, da bi se tako sgodilo, kakor govoriš. Toda bojim ae, da noja sežene 1 Poznam ga dobro, trdosrčneža; dokler sem mogla pri njem delati, naju je tukaj trpel, sedaj pa ne bode več tako.« Anica je sedela pri materinih nogah ter premišljevala kako in kaj. Naposled začne:] »Ali mialite, da bi me ne uslišal, oko bi k njemu Sla in ga prav lepo prosila?« »Težko bo kaj!« »Grem k njemu,« se odloči in seže po naglavni ruti — i,.; »Zdaj vender ne pojdeš?« se ustrašijo mati. »Zakaj pa ne? Ravno nocoj. In če prinesem veselo vest, kaj ne, da bodete tudi vi bolj veseli ?« Ona se poslovi od matere in gre. »Pazi na pot,« opominja jo. . »Brez skrbi bodite,« sakliče Se hčerka. »Poznam cesto, kmalu aem zopet tukai. Molite mati, da omeči Bog Trdinovo arce!« ...» ...

Snega je bilo zelo veliko. Le s težavo je rila naprej. Burja ji je metala mrzle snežinko v obraz, da je bolj pripela ruto ter stopala pogumno naprej. Kmalu je bila v vasi. Krenila jo je v stran, kjer se je videlo očrnelo poslopje Trdinovo. Počasi se bliža vratom. Srce ji močno bije. Ali jo bode uelišal? Priporoči se Se v kratki molitvici Bogu in Materi božji in potolče z že* lesnim kladivom na vrata. Stara dekla ji odpre in jo pelje v sobo. — Trdinov obraz je otemnel, k o j« zagledal deklico. »No, kaj pa ti hočeš?« jo osorno nagovoriš. »Ali beračiš ? Kaj ? Nikar se ne trudi 1 Gotovo sem zadosti sa vaju skrbel in storil, zdaj hočem pa mir imeti.« »Nečem beračiti,« odgovori Anica ponižno. »Kaj pa hočeš?« »Ob, prosim vas lepo, pustite naju še v koči. Ko bodo mati ozdraveli, bodo že plačali najemščino.« »Zaradi tega prideš! In zdaj zvečer 1 Ne bode nič, zapomni al I V najem dam drugim ljudem bajto, in prihodnji teden pojdete 1« »Potrpite z nama,« prosi Anica. »Storite tako zavoljo bolne matere. Kadar enkrat zrastem, bodem pri vas sa to dplalt Pasle Bodem, plela bodem. t Nič t« jI prestitie Trdin besedo. Za tvoje besede ne dam beliča,sli8iC,oe .beliča ne, in zdaj glej, da se mi spraviš iz hiše. Pondeljek pojdete I« »Uspailite se |. Mpti todo umrli, ako jih spravite izpoi} ?trehe.f ,Ntu umrje !< zavpije trdosrčnež ia trešči ob mizo Ali ne slišiš, da imam te najemaike ? Take sodtge ve« ae trpim pod svojo streho I Zdaj pa hodi, ven I Nočem MS postoftati takih pntznib marnj.« S tem prime revico sa ramo io jo pahae akoai vrata, katera zaklene. Za trenutek j« Anica o drevenela. Omedlevica jo je napadla — tu ea pa zdrami: »Kaj j« rekel Trdin ? Naj umrjejo mati ? Sodrga ? Surove* je mater razža'il.» r" Potok soba še ji je viri is očij. Kako j« sovražila brezsrčnega kmeta! Vzdigne roko ta luga obrnjena proti bili. Potem se spomni matere: »Kaj pa zdaj ? — Ljubi Bog bode pomagal !« vtdilm« is poiaega sna. »Kdo pa si, ljubi otrok?« začuje zdaj prijazen glas zraven sebe. Anica ae ustraSena ozre in spozna Martinov ko. »Oh, Martinovka!« se razjoka, »tako revni smol« V kratkih besedah sedaj pov«, baj ae je bilo zgodilo. »Pojdi z menoj; meni sicer aii a« preostaja, mojih Sestero otrok se hoče tudi nasititi. A vendčr imam hlebec kruha ta vaju I« Kmalu na to je sedela Anica v prijazni sobici zraven peči med tem, ko je Martinovka devala v koSek dva hlebca in cel kos mesa. »Domov nesi to I Dobro naj vama tekne I Kolek bodefl že jutri prinesla.«

Auica se lepo zahvali ia gre domov. Luna se je zopet skrila ta oblaki. V drugo pride pred Trdinovo hiio. Zakaj nima mol tako dobrega sroa, kakor usmiljena Martinovka, ki ji je naložila koiek ? Kako mora biti tak bogatin toliko trd, tiji kot kamen ? Odpočil se je otrok nekoliko, ko je postavil kolek v sneg poleg sebe. V hifli je bilo popolnoma mirao. Znabiti je ie kmet spal? Uboga mati, ri misli, zdaj bodo morali v mraz, kaj bode ? A zopet si misli: bode t« Bog poaur gal, kakor je eed«j pOmagal. Zdaj se pa uatiafli, ko sar gleda tujega človeka oprezna stopati ob zidu proti sanjska. Le ta j« imel Trdin spravljeno seao io slamo, katere v kozolcu spraviti ni mogeL Tu notri j« U\jeo vstopil. Kaj hoče neki ootri? Ali krasti? Kaj bi pati mogel odnesti, ker nič tacega notri ni I . ..;/. •Naj kred«, iag dela k* hotel« misli si dekle. Prav s« godi hudobnemu bogatinu. Da bi ga 1« okrad«! ia oa tako laven postal, kakor so mati, potem bi gotovo ne bil tako prevzetea ia trdega srea.« ' »Reven kakor mi A kaj, ko bi tujec zaigal ?« »Prav bt mn bilo,« rede zopet hudobni glas, »kaznovan bi bil.« »Tako ljubil svoj« s>vra*wke ?«jo opominja dober glas. »Tako so te mati učili? Si-U pozabila,^ moramo cAš) 9iiw, • ,/ iS(l11 ,,!<rr, , . •, , , IL _ latam anlod '»»'•hud !,.•>', ^Tj^—^ < "1 hudo z dobrim plačevati ? — Je-li aas Zveličar tako » učil ?« t { »Ob mater te hode pripraviti,« govori zopet skušnjavec. Ko ae t»*e hije bW v areu Anioe, s« odpro vrata senjaka in ona spozna Jurja, hlapca, kojega je Trdin zapodil ia slutbe. Gotovo mu je hotel napraviti kake Ikodo. Ko Jurij aagleda Anioo, aakalae ia hiti naprej. Deklioa pa leti k senjaku ia k» odpre vrata, vidi gori v senu zataknjeno tlečo gobo. Zažgati je hotel Jurij, uničiti TriMna. Dober, svarilen glas t njej fcnaga; nazaj skoči, sarepoče po vratih ia lavpiji: «Tidin! Goril goril Senjak goril« V tem aalajn pea. Znotraj v hifli se čujejo glasovi." — / tn-nn nI evobv ejodo »Kaj je copernica?« zavpije Trdin. Anica ni poaluiala. Strah in skrb sta ji narnkovala; »Za B<4jo voljo, hitro I V senjaku goril — Čtai Jurij Je naredil


Kmet jo stran odrine in leti v senjak. Hlapci za ga bili le prehiteli. Ko stopi Trdia v senjak, ae je Se •nemalo seno. Hitro ogenj z nogami ia rokami zaduM, Trdin je pa skoraj padel v onedlevico. Teko btiao je bil pogubljenja strašne nesreče I S kake prebrisanostjo je lopov hotel zažgati I Gobo vtaknil je v aeoo, da bi imel čas pobegniti, preden bi goreti začelo. »Trdin, Trdin," reče sam sebi, »tako blizp at bi) neznanski flkodi« Vzdigne se ia vpraia; »Kje pa je?« »Kdo ?« .i .cd »Deklica, ki je ponosnemu Trdinu premoženje reiila; otrok, katerega sem pred jedno uro zapodil od svoj« hita« Anic« niso nikjer naili. Vzela je enoj koiek ia odšla domov. Doma je materi pripovedovala, kako a«uomiljen ja bil Trdin, kako dobra je bila Martinovka in kako je ponosnemu kmetu rešila poaeetvo. :iu . »Prav si storila, Anica, prav si storila I Hadomonuno plačevati s dobrim.«

Zdaj ae odpra vrata, Trdia I« sakliče Anica ia skoči po konci. »Da, jat sem,« reče in jo vzdigne pa objeme, rm »Hvala ti I Sramovati se mora tebe ponosni ia bogati Trdin, ki ae pred nobenim dossdaj ie nisem ponižal. Odpustite mi, ljuba žene, trd aem bil. Da vama p« vsaj nekoliko vrnem, kar mi Je otrok dobama storil rr.-.9*> vem vama: Hi vam treba plačati aajemlčinc, Kolikor čara hote živeli, ostaaeta lahko v,bajti zastonj. t In to le« — stisne žakeljček Anici v roko, »to je za te. Kadar pa bodete kal potrebovali, veste kje stanje Trdia.« S temi besedami je odseL Teko ne zapuflča Bog onih, ki v fljega zaupalo in še se ga boje.