Pismo misjonarja g. Otona Trabanta do milostiviga visokočastitljiviga Lavantinskiga kneza in škofa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pismo misjonarja Otona Trabanta do prečastitljiviga knezoškofa Lavantinskiga
Oton Trabant
Pismo je bilo izdano v treh delih.
Izdano: Zgodnja Danica, letnik 5, številka 23, 3. junij 1852, strani 90–91.
Zgodnja Danica, letnik 5, številka 25, 17. junij 1852, strani 98–99.
Zgodnja Danica, letnik 5, številka 26, 24. junij 1852, strani 102–103.
Viri: Dlib.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Hvala Bogu! že sim v novi Dongoli. Začnem pričujoče popisovanje od ondod, kjer sim bil v svojim poslednjim pisanju iz Koroska prenehal.[1] Povedati mi je tedaj, ktere imenitne reči in kraje sim v Kairu ogledal, ko sim se ondi mudil.

Eden teh krajev je duplina Marije Device. Le ta je v starim Kairu v izhodnim oddelku mesta; je pa podzemeljsko poslopje s tremi razdelki, ki so z malimi stebri narazen ločeni. Srednji oddelik je stanovališe Betlehemske sv. deržine, ki je mogla pred neusmiljenim Herodam v Egipt bežati; tukaj pred neko votlino, ki je bila mende nočno počivališe Marije Device, se bere dandanašnji sveta maša na neobdelanim altarnim kamnu, ki je brez vsaciga olepšanja. V desnim oddelku se kaže kamen, na kterim je sv. Jožef delal, na drugi strani pa se vidi izdobljen kamen, v kterim, kakor se pripoveduje, je Marija Božje Dete Jezusa kopala. Škoda, de poslopje samo, in še bolj cerkvene oprave so silno zapušene; pa sej tudi drugači ne more biti, ker todni katoličani za častitljivi kraj premalo skerbe; še bolj pa, mislim, je ta vnemarnost od tod, ker je Mariina duplina v oblasti od sv. Cerkve ločenih Koptov. Bral sim na tem mestu sv. mašo in mnogotere čutila so mi serce obdajale, ko sim vidil pred seboj altar brez podobe, slabe svečnike z malimi svečicami, priprost kelih, zastaran križec, obdergnjen mašni plajš in zlo zdelane mašne bukve; tablic z molitvami pa celo nikakoršnih ni. Si imenovano poslopje še jasniši predočititi, si mislite, milostivi knez! kako zapušeno poddružnico, ki nima druge naprave, razun altarnih ostankov, in 10 stopnic napošev pod velikim altarjem, in taki je ogled tega poslopja. Stara poddružnica bi bila koptiška cerkev, podzemeljske rake pa Mariina duplina. Ako ima ta duplina, ta kristjanam častiti spomin, tudi v pobožnost služiti, je mnozih misel, de naj bi se hiša ob duplini od Koptov kupila in se v katoliško cerkev prenaredila. Brez tega pa ne bo kej. Za zdaj saj pa je zlo želeti: altarne podobe – beg v Egipt, – spodobne mašne priprave in nekakiga cerkvenikika, kakoršin že, ki bi imel nekoliko plače, de naj bi skerbel za snažnost in bi pri sv. maši stregel. Sedaj oskerbuje te reči silo stara pobožna ženica.

Toliko naj bo od dupline Marije Device, ktero sim s težkim sercam zapustil. –

Drug kraj, ki sim ga ogledal, je otok Rodda na Nilu, unstran stariga Kaira, h kterimu je nekako eno uro, kakor k Mariini duplini. Ta otok je za to imenitin, ker je bil na njim otročiček Mozes, v ločji košarici po vodi plujoč, po Faraonovi hčeri otet. Zdaj je ta otok velik vert, na kterim naj ljubši cvetice in naj gorši zeli vročiga podsolnčniga pasa zelene, cveto in veličastin sad rodijo. Tukaj rase p. turšici podobni sladkor (sladkorovo drevo), 3 do 6 čevljev visoka pavolnica, arabsko kofetovo drevo (ki ima vse letne čase na ravno tistim sadežu cvetje in sad ob enim), lepi granat s 3 do 6 liber težkim sadam, koristna oliva, vitka kronovejnata datelnova palma, razvejnata smokev, in draga pomeranča in citrona: in vsi ti sadeži (kterih nektere imajo tudi v moji domovini, pa le revno v kaki sleklenišnici) tukaj pod milim nebam.

Per silni vročini, kakor je, bi pa vender imenovani sadeži ne donesli, ako bi se vert po umetnih vodotočih ne namakal. Pod poprejšnim Egiptovskim poglavarjem je bil vert še gorši, in so ga torej tudi obilniši obiskovali; sedanjih dob vabi ljudi, zlasti popotne, skorej več nekaka duplina, ki je z naj različnišimi lupinkami (školjkami) rudečiga morja obsejana.

Tretji kraj, ki sim ga z misjonskimi tovarši vred ogledal, je prostor, kjer mnogoslovesni pili ali piramide kupé. Skobacal sim bil samo na naj vikši pil, ki je navpik 448 čevljev visok[2]: in ravno de mi ni bilo serčnosti zmankalo. Ker ko sim bil do srede perplezal, se je eden mojih tovaršev vernil, in svesto bi jo bil jest za njim potegnil, ako bi me ne bili Beduinci, ki se za dobro plačilo obilno ko spremljavci vrinejo, – hote ali nehote, na verh pila čez 3 do 5 čevljev visoke skale za obe roki kviško vlekli. Ko sim bil pa verh dosegel, se nisim kesal, de sim dospel na to težavno in nevarno visočino.

Moji serčni tovarši, ki so bili še pred menoj na to vertoglavno višavo skomarali, so imeli pri sebi sklenico krepčavne kapljice, ki smo jo pa izpraznili klicaje: Slava našimu junaškimu cesarju Frančišku Jožefu![3]

Ogledoval sim nekaj časa blagoslovljeno Nilsko dolino srednjiga Egipta, ki je z libijensko pušavo obmejena, potlej sim se dôli napravil s ponosnim zavestjem: Bil si zdaj na nar vikšim poslopju, ki so ga egiptovski kralji zidali na zemlji. – Vender me ni več mikalo, še na drugi manjši pil plezati, ki le nekoliko 100 stopinj deleč od velikiga stoji; ker bil sim močno vesel, de sim nazaj doli derkljaje po velikim zdravo kožo unesel. – Sfinga, tudi nezmerno velik pil prav blizo unih, je zdaj skorej vsa v pesku in ima podobo oroslana z devičjo glavo; visoka je 37 čevljev in iz ene skale izdelana.

Imenovano velikansko delo – mnogosloveči pili, kterih nar višji je do 3000 let star in ki ga je mende nad 90.000 ljudi 26 let delalo, – revna Mariina duplina, in vedno zeleni otok Rodda, te reči sim le en sam krat vidil. Drugi kraji v Kairu so, ki sim jih po večkrat obiskal, namreč, katoliške cerkve. Zdaj sim v frančiškanskim samostanu, zdaj pa tudi v samostanu devic Dobriga Pastirja sveto mašo bral, ker navadno sim grede iz Bulaka v mesto zjutraj cerkve obiskal, kjer sim v svoje perserčno veselje marsikteriga egipčana vidil na kolenih neumerljiviga Boga moliti.

Častitljivi Očetje sv. Frančiška tukaj so začetniku svojiga reda v slehernim oziru v čast in poštenje. Ravno tako so gospe Dobriga Pastirja prave nasledovavke našiga Zveličarja, ki se je sam sebe dobriga Pastirja imenoval. Pobožne gospe imajo v svojim tesnim prebivališu nad 100 šolarc, ki jih uče potrebnih šolskih reči in tudi koristnih ženskih del; v nauk se jemljo otroci brez razločka vere. Teh gorečih Pastaric je zdaj 11, ker je že mesca kozoperska 5 novih perstopilo. Ko sim v Egipt peršel, jih je bilo samo 6. Ker se je število tovaršic ženskiga samostana naraslo, se ravna, de bodo gospe dobile prostorniši poslopje in vert, brez kteriga zastran zdravja ne morejo biti. – Naj Bog vsigamogočni v resnici keršanske gospe dobrotno poterjuje v njih poklicu!

Ker sim Vam, milostljivi Knez! nekaj v poprejšnim, nekaj v pričujočim naznanilu razložil, kako sim čas v poglavitnim egiptovskim mestu obernil, naj tedaj v nadaljnim popisovanju brodarjenje po Nilu od Kaira do Asvana popišem.

13. kozoperska, ko je bila ladija za Nil najeta, de bi se mnoga naprava od Kaira do Asvana prepeljala, sim na odkazanje našiga visokočastitiga namestnika z gosp. Milharčičem, bivšim kaplanam v Ljubljanski škofii, g. Hudajem, našim jezikoslovcam, in Knavsam, rokodelcam, tudi jest na ladijo šel. Perserčno smo se poslovili od ostalih tovaršev, kteri so imeli na Stelli matutini (Zgodnji danici: tako je bila od Heir-el-Din pašata kupljena železna ladija po svojim namenu imenovana), v kratkim nam nasledovati. Ravno solnce je zahajalo, ko smo zajadrili, poterjeni z oserčivnimi besedami visokočastitiga vikšiga, s kterimi nam je, ločivšim se, zaklical: "Gospod z vami!"

Na tem potu sim se prepričal, de se Nilska dolina po pravici imenuje rodovitna dežela. Ker vidil sim ob levim, še bolj pa ob desnim bregu obširnih ravnin, ki so bile zdaj z zalo turšico, zdaj s sladkornino olepšane, ktere rastljine so do 10 čevljev visoke in še višji. In ker srednji in zgornji Egipt mnogo sladkornine obrodi, je viditi tudi sem ter tje sladkornišnic (cukerfaberk), ki so bile poprej Angležanske, kakor sim slišal, zdaj pa so v lasti egiptovskiga pašata. Tudi sim vidil ob bregu stariga Nila mnogo pitome perutnine, zale goveda, med njimi rujavih bivolov v travi za moža veliki, naj več pa ovac; manj konj, zato pa več zadovoljnih velbljudov in oslov. Prejšnji so tukaj za popotvanje skoz suho pušavo, poslednji pa za kratke pota po razbeljenim pesku neogibljivo potrebni. Vidil sim zraven množice domačih žival tudi velike trope divjih tičev redkiga plemena, kakor: divjih golobov, galebov, (Meven) s perutami belimi ko sneg, žerjavov, gosi, nenasitov (pelikanov) in čapelj, ki so zdaj po močirjih brodili, zdaj ob bregeh dobrotniga Nila čuli.

Iz tega maliga, kar sim zastran sadeštva in živalstva srednjiga in zgornjiga Egipta rekel, razvidi Vaša milost, de se Egipt po pravici imenuje blagoslovljena dežela, de si tudi še nisim čudovite pšenice v misel vzel, ki so jo ta čas še le sejali.

Ko sim o ponilskih pridelkih spregovoril, naj še nekoliko stran naselstev in njih prebivavcov opomnim. Pohvaljena Nilska dolina je precej napolnjena z ljudmi, ker vas je za vasjo nagnječena, nobena pa ni ne v poslopnii, ne v snagi kaki holandeški enaka. Tudi todne mesta se ne morejo meriti z unimi v moji dragi domovini. Šel sim memo teh le mest: Mimie, Siut, Akhmin, Gergeh, Nagade, Keneh in Ezne. V imenovanih krajih je ladija ostajala, de smo si živeža nakupovali, in ker sim imel hišovanje (gospodinstvo) na ladii, mi je bil vzrok v mesta hoditi. Pervi vzrok pa, de sim po mestih sel, je bil, misjoniša ogledati, ki so v Siut-u, Akmin-u, Gergek-u in Nagade-u.

Naj delj sim se mudil v Siut-u, kjer sim na posvečenje vsih cerkev tudi maševal. V imenovanim velikim mestu na zgornjim Egiptovskim, in v vsakim drugim misjonu sim najdel po eniga mašnika v priprostim jutrovskim stanišu z eno cerkevjo. Ker sim bil v misjonišnici v Siutu skorej celi dopoldan ostal, zamorem še kej več povedati. V tem mestu je 12.000 mohametanov, 11.000 koptov in 65 katoličanov. Poslednjih število je malo; imajo pa vender precej prostorno misjonsko cerkev, v ktero ne hodijo le samo katoličani, ampak tudi kopti in mohametani. Poslednji pridejo iz radovidnosti; nameri se pa tudi, de iz dobriga namena. Povedal mi je ondotni častitljivi misjonar dve imenitni dogodbi, ki pričate, de se Bog tudi tega ljudstva spomni in svojo milost slehernimu deli, kteri ga s pravim zaupanjem brez vsaciga omahovanja prosi.

Nekiga dne pride v živi gorečnosti neka mohametanarica, mi je pripovedovavec pravil, in želi po vsi sili v misjonsko cerkev iti. Branil se je nekaj časa; ker je pa nepopisljivo hčerinsko vdanost v očeh prosivke vidil, ji je dovolil v nedolžno željo, in kakor močno je bil nad njenim vročim kopernenjem začuden, tako težko je svojim lastnim očem verjel, ko je vidil, de se je mohametanka z vso gorečnostjo katoliškiga serca na altarne stopnice pred podobo Marije Device vergla, in je slišal, kako je spervič zdihovaje koperneče prosila, kmal po tem pa vesele zahvalne molitve izustovala. Vse to mu je zvikševalo stermenje in vžigalo radovednost, v koga de si je previdnost Božja odvolila to serce. Nesterpljiv je čakal molivke, in ko pride od altarja, jo, terdno prepričan, de tukaj dela milost Božja, popraša: "Kaj te je spodbudilo, v to hišo pred Mater Odrešenikovo vsiga sveta priti?" Odgovorila mu je: "Dolgo, dolgo že sim terpela neprenesljive bolečine v glavi, in ko sim sem ter tje mislila, kako bi se rešila grozniga terpljenja, sim se spomnila svete Device (tukaj, mi je uni pravil, časte tudi mohametani kakor kristjani Mater Gospodovo in spoznajo njeno devištvo), in gnalo me je nekaj v sercu, k nji pribežati, ji svoj žalostin stan potožit, in jo polajšanja prosit; in ko ste mi vi, prečastiti gospod, perpustili v hišo stopiti, sim imela grozno hude bolečine, in moje zaupanje se je poterdilo, ker Devica je mojo molitev uslišala in od tistiga časa je minula bolečina." Taki razodevki Božje milosti zdajo več kot vse učenje.

Drujikrat, mi je skazovavec dalje pravil, je v slamnatih kočah strašin oginj vstal. Neutegama se je razširjal in je žugal ves kraj spepeliti. V ti sili priteko nesrečni prebivavci in ga presunljivo prosijo, de naj oginj ustavi. Jih popraša: Kako je to mogoče? In odgovore mu: Gospod, prosi svojiga Boga in On bo nam pomagal. On tedaj, terdno prepričan, de je roka Gospodova dobrotljiva in mogočna, jih še popraša, če imajo zaupanje v Boga, kteriga on moli, in ko so vsi zaupili: Imamo! imamo! je v ravno takim zaupanju z misjonskim križem naredil križ nad plamen, in Gospod, ki je uslišal kananejko in toliko druzih, kakor nam pove sv. pismo, je tudi prošnjo teh uslišal, ki so terdno zaupali. Signa infidelibus data sunt: Znamnja so dane nejevernikam. – Permerilo se je tudi, de so mohametanke ali turkinje svoje male k misjonarju pernesle, de naj bi jih blagoslovil, kar jim je s posebnim veseljem spolnil. Ako bi bila tukaj verska svoboda, bi se število vernih neizrečeno hitro namnožilo.

Od imenovaniga misjona imam še naznaniti, de je cerkev ondi redno štirvoglato poslopje, v kteri so trije lepi altarji, namreč: veliki altar, sv. Ferdinand, desni stranski altar, sv. Ana, levi stranski pa Prečista Marija Devica. Podobi poprejšnih dveh ste drago darilo pobožne cesarice Marie Ane.

Od druzih mest, ki sim jih sploh le za kak trenutek časa vidil, nimam prav kej posebniga povedati, razun, de je po vsih mnogo prebivavcov, in de je nar več njih mohametancov (izjemši mesto Nagade, ki se sme koptiško mesto imenovati), manj koptov, in nar manj katoličanov; kakor v Akhminu, ki ima nad 5000 mohametancov in koptov, pa le 300 katoličanov. Ravno mi v misel pride, de spredej, ko sim našteval mesta, ktere sim ogledal, sim eniga bil izpustil, namreč Luksor, ki smo tudi mem brodili. Rad bi bil ondi podertine tristovratniga mesta Teben-a ogledal, pa se ni moglo, ker naša ladija je le samo v tacih krajih po več ur ostajala, kjer je bilo zavolj pomankljiviga vetra ali pa zavoljo priprave živeža potreba ladijo ustaviti. Namesto uniga v Luksoru sim pa z zadovoljnostjo vidil veliko v pešeni kamen izdolbljenih votlin, ktere sim ogledoval z ladije, nekaj precej ob bregu, nekaj pa bolj v dalečini. Brodnarji, ki sim jih prašal, čimu de se te dupline, so mi rekli: To so bile nekaj pokopališa, nekaj pa staniša pušavnikov. Poslednje spričevanje sim čisto poterjeno najdel, ker eden pušavnikov je k nam na ladijo priplaval, milovne prosit. In kdo ne ve, ki je cerkvene zgodbe prebiral, de ob Dioklecianovim preganjanju je bilo v Egiptu 40.000 kristjanov pokončanih, in še nad 700.000 po pušavah razkropljenih? In komu ni znano, ki se je v življenju Svetnikov ogledal, de se je bil petnajstletni Pavl, posestnik znamenitniga premoženja, v spodnjo Tebajsko pustoto podal? – v začetku le iz namena, ondi konca preganjanja pričakati; kmalo pa se mu je samota tako perljubila, de je šel globokejši v pušavo, ter je v votlini, v kteri je bil studenec, starost 115 let dosegel, in je s tem pervi zgled samotniga življenja dal, kteri je pozneje egipčanske pušave s tolikimi svetimi in gorečimi pušavniki napolnil. Poslednjič poprejnimu sporočilu lahko verjamemo, ako se spomnimo sv. Antona pušavnika, kteri, ko je od Arijevih krivih naukov slišal, je z nekterimi tovarši vred pušavo zapustil, peršel v Aleksandrio, in očitno spričeval zoper pogubljive nauke, več čudežev storil, jih veliko spreobernil, po tem pa se zopet s svojimi učenci v pušavo umaknil, kjer je s svojimi tovarši molil, psalme pel, v pomoč ubogih delal in veliko bral. –

V tem ko sim nekaj imenovane znamenitnosti ogledoval, nekaj se arabskiga jezika učil, je dospela naša ladija 31. kozoperska v obilno obljudeno mesto Asuan. Naša roba je bila tukaj iz ladije izpravljena in na bregu med kup palmovih dreves nakopičena. Napravili smo šotor, v kakeršnim sim pervi krat v svojim življenju spal. Ne deleč od ondod sim med več ljudmi vidil tudi nekaj sužnjev, ki so bili, kakor vsako drugo blago, na prodaj. Tu sim imel priložnost žalostni prežalostni stan nesrečnih zamorcov premišljevati, ki so v vročini 30 – 40 stopinj po R. *[4]) skorej brez obleke mogli delati, dokler niso drugimu gospodovavcu v roke peršli, kteri je nemara, še veliko hujši, ko pričujoči, ž njimi delal. O Marija, nebeška Kraljica! prosi za nesrečne zamorce, de bodo vredni obljub Kristusovih!

V Asuanu sim se 4. listopada preselil na ladijo "Zgodnjo Danico," ki je bila 2. listopada za nami peršla, in ravno se peljem na nji čez nevarne Nilove slapove (katarakte) v Nubii. Ne bom posebej popisoval nevarne vožnje od Asuana do tod, ker k temu bi mi bilo treba več pôl popisati; zadosti bo besedo: nevarne, ali kaj rečem nevarne, silno nevarne vožnje čez slapove v Nubii, – opravičiti, ako povem: večkrat je bila ladija, na ojstre robove veržena, v očitni nevarnosti, se v šibre razleteti. De smo pa nevarnosti ušli, se nam je zahvaliti prošnji presvete Device, ki smo jo večkrat klicali z besedami: Zgodnja Danica, za nas Boga prosi! –

Ako srečno v Hartum pridem, kamor je naš visokočastiti gosp. namestnik iz Koroska po krajšim potu z več misjonskimi tovarši šel, med kterimi je tudi g. Možgan, potlej bom zopet derznil, nektere reči svojiga popotvanja po Nubii naznaniti.

V novi Dongoli 13. prosenca 1852.

Oton Trabant,

ud srednjo-afrikanskiga misjona.



  1. Tu je urednik Zgodnje danice dopisal vir: "(Danica 7. in 8. št. t. l.)".
  2. Kefrenova piramida je z višino 136,4 metra ali 448 čevljev druga najvišja piramida v Gizi, za Keopsovo piramido, ki je visoka 146,7 metra ali 481 čevljev, vendar ker je zgrajena na 10 metrov višji podlagi, daje vtis, da je višja od Keopsove.
  3. Cesar Franc Jožef I. je bil v času nastanka pisma 3 leta na oblasti in je bil star 21 let.
  4. [izvirna opomba Otona Trabanta] * To pa je bila stopnja gorkomera počez na mojim dosedanjim popotvanju; imeli smo je pa tudi 50 stopinj, in ne davno 4. prosenca je kazal gorkomer popoldne 45. stopinjo, desiravno je bilo zjutraj zlo hladno.