Pismo misjonarja Otona Trabanta do prečastitljiviga knezoškofa Lavantinskiga

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pismo misjonarja Otona Trabanta do prečastitljiviga knezoškofa Lavantinskiga
Oton Trabant
Pismo je bilo izdano v dveh delih, pri čemer je v naslovu prvega avtor napačno zapisan kot Anton Trabant namesto Oton Trabant.
Izdano: Zgodnja Danica, letnik 5, številka 7, 12. februar 1852, strani 27–28.
Zgodnja Danica, letnik 5, številka 8, 19. februar 1852, strani 31–32.
Viri: Dlib.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prevzvišeni milostljivi knezoškof!

Občutki nepopisljiviga veselja in hvaležnosti do Boga mi persi sprehajajo, de me je srečno in zdraviga perpeljal do mej gorečih Afrikanskih pušav. Ako pomislim, de sim bil od nekdaj vedno bolehin, je to očitno znamnje posebne milosti božje, ktero mi je obilna molitev sprosila, ki se v Evropi za mene opravlja. Preden se dalej podamo, se prederznem, v naj bolj ponižnim počešenju Vaši milosti zopet nekoliko verstic dopisati in začnem tam, kjer sim v svojim zadnjim listu iz Kaire nehal in še nekoliko znamenitnišiga, kar sim tamkej izpustil, dostavim.

V Aleksandrio sva prišla z Možganam, kakor sim zadnjič pisal, 15. septembra (p . l.) opoldne. Po obedu sva šla zavolj pregledanja potnih listov k avstrianskimu konzulatu in potlej na "transit," kjer sva vsak 20 gold. sr. za prevožnjo do Kaire na parobrodu plačala. Potlej sva obiskala katoliške cerkve, in zmračilo se je. Akoravno ni Aleksandria več staro glavno mesto na Egiptovskim, in se je sedanje mesto le tako rekoč iz grobel nekdanjiga mesta slovitih Ptolomejcov vzdignilo, ostane vendar še vedno znamenito za vsakiga popotnika, zlasti za katoliškiga duhovna, zavolj mnogih zgodovinskih spominov, ki se tukej v njegovim sercu zbudijo. In zares me je mila žalost sprehajala, ko sim sam per sebi začel premišljevati, kako je nekdaj tukej pobožno keršansko življenje lepo cvetelo, in modroslovne keršanske šole toliko slovele, de so se clo ajdovski modrijani okoli keršanskih učenikov zberali: kako pa zdaj grenek jarm muhamedanstva, sužnosti, divje sirovosti in vsestranske zapušenosti nesrečno deželo tare. Tako zgine vselej s keršanstvam vred tudi veseli obraz življenja in zemeljsko blagostanje, in nikdar še ni nobena dežela keršanske vere zavergla, de bi tudi strašno žalostnih nasledkov tega greha ne bila milo občutila! Naj bi milostljivi Bog enake nesreče meni nepozabljivo Evropo obvaroval, ktera tudi dalej bolj ošabno blagre keršanstva zametuje! Rad bi bil mesto bolj natanjko ogledal, pa po naročilu prečast. g. provikarja sva se mogla s pervim parobrodam, ki bo v Kairo šel, odpeljati, kar se je že precej drugi dan zgodilo. Vzel sim tedaj od Aleksandrie slovo, ter le bolj poveršin obris mesta v spominu ohranil. Mesto, v pusti pešni ravnini sozidano, ima veliko prav lepih hiš (tudi s tremi nadstropji), več velikih prostorov, kjer se živež prodaja in kamele in osli perpravljeni stojijo, perve za prevožnjo tovorov, drugi za ježo iz enih ulic v druge. Ne morem pa tudi zamolčali, kakošne so stanovanja ubožniših Arabcov, kakor sim jih v Aleksandrii naj poprej vidil. Naj bi tu sem prišli moji dragi slovenski rojaki in z lastnimi očmi pogledali neizrečeno revšino Egipčanskiga ljudstva, gotovo bi bili potlej s svojim stanam bolj zadovoljni, in bi bolj poterpežljivo svoje križe nosili, brez kterih ni kraja na svetu! Stanovanja Egipčanskiga ljudstva zares ne zaslužijo hiše imenovane biti. So namreč le male koče, ali kar iz ilovce al pa iz nežganih opek napravljene. Oken nimajo nobenih, ampak samo dve mali lukni skoz steno, toliko de je znotranji prostor nekoliko razsvitjen. Tudi pravih vrat ni nobenih, ampak veža je tako ozka in majhna, de človek, kolikanj velik, ne more po koncu skoz njo iti. Ta vhod je včasi zaslonjen, včasi tudi ne, tako de domače živali, postavim: perutnina, ovce, kozli i. t. d. uboge Egipčane lahko v njih stanicah obiskujejo. Kakor uboge so pa stanovanja Arabcov, ravno tako revna je tudi njih noša. Višnjeva srajca, turške hlače in turban na glavi, to je Arabcu vse oblačilo. Vidijo se pa tudi ljudje, le kar v belo ali višnjevo srajco ogernjeni. Vidil sim clo Egipčane, kteri so na pol nagi na Nilovih bregovih sedeli ali delali. Tudi hrana ali živež Arabcov ni boljši od njih noše in stanovanj. Kolikor sim zamogel v naglici viditi, sicer prebivavci na Nilovih bregovih nobeniga pomankanja ne terpijo; vidil sim veliko perutnine, zlasti kokoš, gosi, potlej tudi veliko ovac, kozlov i. t. d. Pa mesa Arabci le malo vživajo. Vse te živali namreč prodajo, de si zamorejo oblačila kupiti, sami pa večidel jedo bob, lečo, kumare, sladkorne in vodne dinje, rajž, čebulo, bamijo (je podobna malim kumaram), datelne in cvibak, kteri pa ni tako dober, kakor evropejski. Tako živijo Arabci, kolikor sim zamogel do zdaj spreviditi. Tu pa tam sim vidil med Aleksandrio in Kairam tudi ktero lepši pristavo, vendar v vsim le majhno. Morebiti jih je veliko več, pa moje slabo oko jih ni zamoglo zagledali; daljnoglednikov pa nisim imel per rokah. Kar je pa očem posebno dobro djalo, je bil pogled dolgih poljan, obsejanih s koruzo in žitam, ki se dura[1] imenuje. Kjer je Nilova povodnja že odjenjala, se je vidila prav vesela rast. Turšico, fižol, bob in druge sadeže sim vidil na razni stopnji dozorenja, po tem namreč, ali Egipčansko morje, (tako Arabci reko Nil imenujejo) prej ali poznej pešene ravnine (take so okoli Nila ležeče polja) pod vodo dene, in s svojim rodovitnim blatam pognoji.

Moram še tudi nekoliko od svoje drušine na parobrodu povedati. Razun eniga učeniga in pobožniga Rusa, z imenam Taubenheim, ki je iz Petrograda doma, in je šel sv. kraje v Palestino obiskat, ter se z nami do Kaira peljal z namenam, se od ondod v domovino verniti, in s kterim se pogovarjati mi je bilo silno kratkočasno; me je še posebno razveselilo poleg sebe zagledati stariga duhovna v černim talarju, v kterim sim kmalo, meni iz časnikov že znaniga gospoda Olivieri-ta, spoznal. Zopet je namreč tega blagiga gospoda njegova goreča ljubezin do ubogih zamorcov v Kairo peljala, tamkej na tergu sužnih malih zamorskih deklic nakupiti, ki so očetu in materi po sili odpeljane, jih seboj na Laško peljali in v nunske kloštre na Laškim in Francoskim razdeliti, kjer bodo v sv. veri in drugih vednostih podučene, de bi se, kadar odrastejo, ako jim bo volja, zopet v domovino nazaj povernile, misjonarjem per njih težavnim delu pomagat. Ko sim imenovaniga gospoda prašal, kdo ga v tem bogoljubnim delu posebno podpira, se je spoštljivo odkril ter rekel: "Hoc est opus beatae Mariae Virginis immaculatae conceptionis." (Po slovensko: To je delo preblažene device Marie čistiga spočetja.) Kako goreči častivec Matere božje de je ta stari, sveti mož, sim se tudi sam v svojo lastno spodbudo prepričal. On namreč ni le kar svojih duhovnih ur s posebno pobožnostjo molil, ampak molil je še zraven tega tudi vsaki dan dvakrat (morebiti tudi večkrat): opoldne in zvečer sv. roženkranc in lavretanske litanije. Jaz sam sim bil tako srečin, se njegove molitve vdeležiti. Perhranim si, drugo pot od tega moža še več pisati, ali solze veselja mi stopijo v oči, ko pomislim, de ta sveti mož toliko blagoserčnih naslednikov tudi v Avstrii in zlasti v moji slovenski domovini ima. Kaj druziga so namreč vsi tisti, kteri naš misjon podpirajo, kakor tovarši Olivieritovi? Bodi Bogu večna čast in hvala, de je toliko katoliških serc v Evropi ganil, usmiljenje skazati ubogim, prenesrečnim zamorcam, ter pomagati, de bodo rešeni iz verig sužnosti in gnjusniga malikovavstva.

De mi je v drušini tega gospoda čas vožnje od Aleksandrie do Kaira pretekel, kakor bi trenil, se lahko razume. Ko parobrod obstoji, naji že dva misjonska tovarša na brodu objameta, od skerbniga prečastitiga g. provikarja nama naproti poslana, ki sta pomagala najne reči vred djati, ter naji v začasno stanovanje k g. provikarju peljala. Serčno pozdravljena in z navadno ljubeznjivostjo sprejeta, sva bila vprašana, kaj se je med tem v Evropi dogodilo in sva povedala, kar sva vedila. In tako je pretekla kvaterna sreda daleč proč od domovine, dobrotnikov, prijatlov in znancov! Ko se začnemo spat spravljati, sim sam per sebi premišljeval, kje in kako bomo spali, ker nobenih postelj ni bilo? Ker pa nobeden od postelj nič v misel ni vzel, sim poslednjič le vprašal, kje de so postelje? Pa vsi so se zavzeli nad mojim vprašanjem in me začudeni gledali, kakor de bi bil jaz edini pod solncam, kteri ne ve, de misjonarji ne vozijo mehkih postelj po svetu seboj, kakor mehkužni zaspanci; ampak de je bičnata spletenica, volnata odeja, in potna torbica za pod glavo, bolj mehka ali terda, kakoršno ravno kdo ima, popolnoma dobra postelja za misjonarja. Dobro! sim si mislil. Ste zamogli vi na golih tleh spati, bom jaz tudi poskusil. Sim mislil in storil! Noč je bila mirna in spal sim sladkejši, kakor nar mehkužnejši Evropejic na svojih pernicah, kar se da iz tega spoznati, de, akoravno je bil Trabant drugo jutro od komarjev in drugih mušic tako opikan in kervav, de sim ga komej za svojo lastno staro osebo spoznal, vendar od vsiga tega v spanju nisim celo nič občutil. Druge noči, ko nisim več tako trudin bil, sim pa te nadležne ponovne obiskovavce že bolj občutil.

De smo se v Kairu delj časa mudili, kakor smo mislili, so bili vzrok mnogi nam neljubi zaderžki, potlej silno veliko opravil in obiskovanj gosp. provikarja, kteri je kakor v Aleksandrii, tudi tukaj vse tako hotel naravnati, de bi misjonarji, kteri utegnejo s časam za nami priti, nikjer nobenih zaderg ne našli. Čas v Kairu dobro porabiti, je bilo pervo in naj važnejši delo, se arabskiga jezika lotiti, zares težavniga nauka za mene, ki nisim nobenih perpravnih vednost k temu uku iz Evrope seboj pernesel, in dvakrat težavniši za nas vse, per strašni vročini 30 stop. R. v izbi. –

Žal mi je, de okolišine ne dopustijo dalej pisati. Ravno je namreč ladija na bregu obstala, per kraju, ki ga Korosko imenujejo, od koder se mislimo skoz pušavo dalej podati; in treba je, naše reči iz ladij spravljati, potlej pa dva šotora v pušavi, ali prav za prav per vhodu v pušavo postaviti. Tedaj sklenem itd. itd.

Korosko 17. Novembra 1851

Dostavek. Zopet dobim novo važno povelje. Gospod provikar mi namreč pravijo: Trabant! ne pojdete skoz pušavo z nami, ampak s Kociančičam na ladii po Nilu noter do Hartuma, ako bodo katarakte (Nilovi silno veliki slapovi) dopustile. To vse mi je sicer prav ljubo, samo de bova namesto okoli srede Decembra, še le komej proti koncu Januarja v Hartum prišla, in to še le, ako vse po sreči pojde. Ravno se perpravljamo k odhodnji. 19. Nov. 1851.


  1. Vrsta prosa (opomba urednika Wikivira).