Pismo gospoda Pirca iz Amerike

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pismo gospoda Pirca iz Amerike
Franc Pirc
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 1, št. 4 (26.7.1843)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pisma Gospoda Pirca, misijonarja v Ameriki, vsak z velikim veseljem bere, zvedit, kako ta častitljiv duhoven katóljško véro med divjimi razširja in kako divjake tudi kmetijstvo uči.

Zavolj téga damo tukaj véčji dél tega pisma, ktero je Gospod Pirc 2. Sušca iz Amerike pisal, in ktero je bilo v nemških Ljubljanskih novicah natisnjeno:

»Vlansko leto sim več kakor 300 milj dežele, večkrat z nevarnostjo svojiga življenja obhodil, kjer sim vse svoje misijonske štazione na Zgornim jezeru obiskal in zopet več ko 100 nevernikov kerstil. Z dovoljenjem svojiga škofa sim spomad iz Kriviga drevesa odrinil, ktero mesto se po francosko Arbrecroche imenuje. Žé pred mojim prihodam v mesto Grande portage se je več kristjanov in nevernikov zbralo, kteri so z mano v ladje stopili, in srečno smo se do Golóbje réke, po Indjansko Omimi sibi pripeljali, kjer sim na pripravnim méstu zemljo pod vesélim banderjam svetiga križa žegnal in svojim Indijanam k novi misionji serce vnél. ‒ V 3 dneh je bil precej velik gojzd posékan in tla vglajene; po tém smo več šotorjov in prostorno cerkev iz brezoviga lubja z cedrovimi vejami olepšano postavili.«

»Za Indjane sim veliko mrežo za ribe loviti kupil, ktero so tam, kjer se reka v jezero izliva, vsak večer dvakrat v vodo vergli in toliko dobrih rib z njó vjéli, de se je vse ljudstvo vsak dan do sitiga najésti moglo; po tém sim začel svoje divjake k kmetovanju pripravljati.«

»En mesic smo zidarstvo opustili in polje smo začeli obdelovati; več lepih otókov v réki smo začéli obdelovati in z krompirjem, z turšico, z graham, z fižolam in druzimi krajnskimi povertnimi semeni smo jih obsadili. Tukaj sim mogel vsacimu vedoželjnimu delovcu vsako delo z svojimi rokami pokazati in kmalo sim se mogel nad njih pripravnostjo in terdno pridnostjo čuditi.«

»Ko so delo končali, so Indjani vsacimu otóku in vsacimu polju imé v spomin perviga pridelka dali; postavim: Krompirjev otok; Turšični otok; Grahov otok; Fižolov otok; Cvetlični otoki; Tobakov otok; Répni otok; Zélni otok i. t. d.«

»Po tem smo jéli zopet gojzde izsekavati in veliko cerkev iz terdniga lesá z pomočjo najétiga tesarja staviti, ktere pa do jeseni postaviti nismo mogli. Šolo in nekoliko indijanskih hiš smo končali in tako začétik vasi naredili.«

»Z 2 kravama, 4 prešiči in 12 kokóšmi smo tudi pričétek živinske rêje storili. Iz svojiga drevniga vertica v poprejšnim prebivališu sim več drevésc in nekaj žita za seme prinesel, in z témi rečmi smo začéli polje obdelovati. Ako sim ravno veliko opravkov in posvetnih skerbi imel, vunder keršanskiga in šolskiga nauka nisim iz nemar pušal, zakaj vsakdan sim gotovo dvakrat, zjutraj in zvečér vse ljudstvo v cerkvi, v šoli pa 60 otrók učil. Tudi nevernike sim skoraj vsako nedélo po božji službi kerševal in tako keršansko čedo mnóžil.«

»Polétje mi je v srečni misioniji preteklo, kar v jeséni list od svojiga noviga škofa prejamem, ki me je nazaj v Krivo dervo povabil. Otava - Indjani so ga za mene prosili; z nobenim drugim duhovnam jim ni mogel vstréči.«

»Z veliko žalostjo sim od svojih novih Indjanov slavo vzél in po ravno tisti reki, po kteri sim se pripeljal, sim se na svojim čolničku 15. dan Kozaperska na pot podal; v 53 dnéh sim nazaj v Krivo dervo prišel 8. grudna 1842.«

»Teško bi bilo vsacimu, pokóren biti, in tudi meni ni bilo lahko v tako poznim letnim času, ki sim mogel strašne jesenske viharje in neizrečeno zimo pod milim nebam terpéti. Moje življenje je bilo večkrat v smertni nevarnosti. Pa med velikim terpljenjem mi je Gospod nebés vunder serčno veselje pripravil; zakaj nékiga dné je prišel divjak, ki je dim ognja čez 2 gori dalječ zaduhal, z svojo ženo in z 4 ljubeznivimi otroci k meni z prošnjo, mu kaj od velikiga Duha (tako je Boga imenoval) povedati in v keršanskim nauku ga podučiti. Z veseljam sim njegovo voljo spolnil; dva dni sim jih učil, po tém sim jih kerstil, njega pa z ženo tudi še poróčil.«

»Na daljni poti sim zlo na životu terpel, pa veliko večje veselje je moje serce imelo, ker sim zopet svoje pred 4 letmi keršene kristjane vidil in zopet več veselih misijonskih opravil imel.«

»Na poti iz mesta Saut v mesto Makinak me je strašan vihar vstavil in med tem je po noči moja barčica vsa primerznila. K nogam sim šel dalje ali sim se pa na snah čez snég in léd peljal, v ktere so bili veliki psi vpreženi. Zdaj pa ves zdrav in židane volje v Krivim dervesu živim pri svojih Otavaških Indjanih in za prihodnost pričakujem, de mi bo prividnost božja po volji mojiga škofa še dalje misijonskih opravil namenila.«

»To je kratko popisovanje mojiga misijonskiga življenja v vlanskim letu, in mojiga sadajniga življenja za moje ljube prijatle«.

Franc Pirc, misijonar.