Pismo Josipa Murna neznancu, poletje 1897

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pismo Josipa Murna Ivanu Prijatelju, 21. maj 1901 Pismo Josipa Murna neznancu, poletje 1897
Pisma Josipa Murna
Josip Murn Aleksandrov
Pismo Josipa Murna Otonu Župančiču, 13. marec 1898
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Care!

Odpiši če je Zupančič v Ljubljani, ali sploh kje je.

Motto:
Sicer pa mislim, da bi imel pravico ravno
tako molčati kot molčita vidva s Kettejem
Jos. Murn

Pišem ti, a pišem ti žalostne duše, preklinjajoč sebe in svojo lenobo. Koliko načrtov sem imel! Koliko sem se hotel naučiti, a zdaj proti koncu počitnic nimam in ne znam ničesar. Najraje bi se ubil ali kot duh izginil iz sveta, toda ne kot duh, - saj duh vender deluje - temveč kot kafra. Lemontova sem nekoliko začel brati, pa nimam besednjaka, da bi se kar tako naučil sem prelen. Kupil sem Vrhlickega, berem ga ne - Imam Calderona, berem ga ne, itd. . Berem edino le Gotheja in še tega med mašo! - Tak lenuh sem toraj! -

Z Novakom in Pacem sem se skregal, ker mi nista pustila na večer ko je bila "šagra" pri sv. Paulu vriskati. Zato pa sem jo tudi domov pobrisal ob 11 ponoči, mesto da bi pri njih spal. Sploh pa se pri njih ne čutim nič domačega in zato ne morem z njima zaupno občevati - če pa tega ni, ni ničesar.

Kadar imam denar pijem vino za žive in mrtve, če imam prav nezavesten obležati. Bil sem v Trsti. Posledica obiska svoje matere so bile - tebi to zaupam - v nebo upijoče solze. Nesrečen, jezen, otožen, sploh na duši bolan sem bil tedaj kot še nikdar poprej. Spoznal sem in jasno videl tedaj svoj "odveč" na sveti. Poslušaj! Videl sem mater po celih šestih letih, a kako je bilo to svidenje! Tožno veselo in skrbno me je gledala in mi tožila svoje reve. Jaz sem molčal. Gladila me je, vsedla se je meni nasproti. Jaz sem molčal. Gledala mi je v oči, hoteč brati v njih dušo svojega sina - in brala jo je! - Jaz sem molčal in molčal. Nekaj čudnega mi je srce stiskalo in me tiščalo v grli, da nisem mogel govoriti. Pa kako bi ne! Povem ti, kar nikomur več ne povem - Videl sem mater suho, bledo kakor duh -, staro, bolno še vedno služečo in trudečo se zame in zame tudi raztrgano! Z bledimi ustnimi me je izpraševala: "Kaj ti je, oh, kaj ti je?" In jaz, ki sem se hotel izjokati na prsih matere sem molčal, nisem ji odprl srca - S težavo sem vedno ponavljal svoj suhi "nič" - proč hoteč, daleč, daleč proč. Dalje nisem hotel ali nisem mogel pri nji ostati! Ko sem se poslovil me je gorko in milo poljubila, ponavljaje mi sljutno, da se nič več ne bova videla in da je za njo najbolje če, če - usoda prokleta! - če umrje. Kje je božje usmiljenje, kje je božja pomoč? Nad vsem sem obupal. Na stopnicah šele vračajoč se od matere sem se izjokal, da mati solz ni videla .. Kaj ne da "srečni Murn"!

Matematike do zdej še nisem nič ponovil, zgodovine tudi ne - Francoščine in Laščine ne znam nič, Homera nič. Pesni, samo te sem spisal na čisto. Pokažem ti jih - Zupančiča ni v Ipavo. Če ga vidiš pokaraj ga v mojem imeni. Pozdravi Ketteja. Reci mu da se imam prav dobro -! Ljubico sem dobil šele zdaj, ko sem sploh mislil, da Notranjsko ne more imeti lepih deklet in sicer sem jo dobil na božji poti. Lepa stvarica je! - Več v Ljubljani

Jos. Murn Slap pri Vipavi, št. 38. Notranjsko
Serbus!
Odpiši mi.
Pisma ne kaži nikomur. Sežgi ga!!