Pismo Josipa Murna Ivanu Cankarju, marec 1898

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pismo Josipa Murna Ivanu Cankarju, marec 1898
Pisma Josipa Murna
Josip Murn Aleksandrov
Pismo Josipa Murna Aleksandrova Ivanu Prijatelju, marec 1898
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dragi Cankar!

Klanjam se Ti, spoštujem Te in občudujem ker si storil to, kar doslej še ni nihče. Ti si »ausserordentlich feinfuhlig!« Spoznal si me tako rekoč nevede, seveda toliko, kolikor sam sebe jaz poznam. Jaz sem v resnici čuden človek. Življenje vnanjo se mi zdi kot nekaj kar ni moje in kar me samo zanima - Iz tega reflekta duševnega si boš lažje marsikatero pesem razložil - Včasih se mi zdi veliko in lepo, da ga občudujem in se tresem v neki sveti tihoti, včasih pusto, prazno, mrtvo ... Izjokal bi se, ubil bi se! Ljudje se mi zde nekaj grozovito - ne vem kako bi se izrazil - Te utisi se menjavajo včasih hipno in pretresel si me s svojim stavkom »Ali vrag vedi, ta krajina se zdi človeku danes lepa in velika, trenotek potem pa mrtva in prazna -«, ker si mi tako izborno pogodil notranjost. Včasih mislim da sem blazen. Polasti se me "ein dumpfer Zustand" - Tedaj se vidim pogreznjenega v velik kup blata, vse v meni se razpusti, oči mi zazevajo - Vse se mi zdi tuje, brezglasno, neiznosno. Drugič zopet se mi zdi, kot bi plaval v neskončnih krogih, ovit okoli celega sveta, nad zemljo in se ji ostudno zaničujoče rogal in ji pluval v obraz. (Morebiti je ta odtujenost odmev temnih, odtujojočih razmer, med katerimi sem tako čudno rasel ...)

Dalje praviš, da ne veš kam merim in kje se ustavim. Moj Bog, če bi jaz kam meril, bi bile pesni v resnici drugačne. A to mi ni prišlo doslej niti na misel. Vrgel sem na papir posamezne trenutke in utise, in mučno svetsko naziranje svoje duše. Trenutki, samo trenutki! V njih dostikrat sam sebe ne poznam - zde se mi velikanski vzdih - neznanega sveta. (Govorim tudi o pesmih, ki ti jih nisem poslal, pa Ti jih pokažem skupno ko prideš v Ljubljano.) Mogoče to ni pravo, vsaj v duši čutim večkrat in vedno večkrat »ein Werden«, neko polnost, osvajujočo si nadvlado. Dovolj!

Oprosti, da sem se Ti odkril tako odkritosrčno, da sem predrl sam mejo, do katere si Ti prišel. Še enkrat, od zdaj Te ljubim. Ti si človek! Prosim pa te, da to moje pismo sežgeš, ker je pisano samo zate, ki je znaš in je boš umel.

Na svidenje v Ljubljani!

Ves tvoj Jos. Murn