Pismo Antonije Kosovel Mariji Skrinjar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pismo Antonije Kosovel Mariji Skrinjar
Pričevanja
Srečko Kosovel
Pismo Stana Kosovela Mariji Skrinjar
Viri: Ikarjev sen: dokumenti, rokopisi, pričevanja / Srečko Kosovel. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V Tomaju, 15. 6. 1926 <poem> Gospa moja predraga!

 Kaj naj vam pišem v tej strašni uri? Naša srca so strta in ne morem napisati niti ene same besede. 

V nas je en sam spomin, večna misel. - Iščemo nekoga, da bi se ž njim razgovarjali, da bi ga pobožali in mu rekli toplo besedo, pa ga ni več. - Naša bolest je grozna in tesno, tesno, vedno tesneje nam je. Kako je bilo Srečkotu v zadnjem času njegove bolezni, Vam ne morem popisati. Trpel je grozno in mi ž njim, pa kljubovali in žrtvovali smo vse, vse, da bi preprečili to strašno nesrečo, katere smo se neprestano bali.

 Ne vem, kako, toda jaz sem cel čas njegove bolezni videla ob njegovi postelji smrt. On jo je včasih videl in mi to povedal, 

češ da sem trdna in močna in bom lahko prenesla to bol.

 - Jaz sem ga bodrila in odrivala od njega misel na smrt, moje srce pa se je trgalo v brezmejnem trpljenju. 

Tako je trpel 3 mesece in nas je v četrtek zvečer dne 27. maja ob 9h 37 minut zapustil za vedno. Umrl je na vnetju možganske mrene. - Ne vem zakaj, toda ne morem, ne, ne morem si misliti, da se je to res zgodilo, dasi sem videla vse, vse na lastne oči. In je le res: On je odšel od nas, in »mi smo ostali z njegovo pesmijo«, kakor so zapisali ljubljanski akademiki. Gospa, nisem in ne poznam človeka, ki bi ne bil ljubil Srečka, tiste velike mehke duše. Od najmanjšega otročiča do sivega starca, vse ga je rado imelo in plakalo in plaka za njim. In kako bi ga ne imeli radi? Saj je bil poosebljena Ljubezen in Dobrota. Trpel je celo življenje sam, zazrt vase, in zlival svoja čustva v lepih pesmih, ki nam jih je zapustil. V kratkem izidejo njegove pesmi, ki bodo povedale, česar on ni mogel. Vest o smrti se je raznesla kot blisk in še tisti večer so pritekla domača kmečka dekleta in mu napravila mrtvaški oder.

 Prinašali so cvetja od najrevnejših do najbogatejših in prihajali, da se zadnjič poslove od njega.

V petek popoldne so pripeljali krsto in ga položili vanjo. - Gospa moja! Tisti prizor, tista misel na tesni dom - joj, groza! Domača dekleta so mu spletla 7 velikih svežih vencev in nanesla belega cvetja za Njegovo zadnjo pot. - V soboto zjutraj je prišlo več Srečkovih tovarišev z Ljubljane. Tudi ti so mu prinesli velikanski venec svežih in šopov z ljubljanskih poljan v zadnji pozdrav. |...| Popoldan ob 4h je bil pogreb. Trije duhovniki, ki so Srečka imeli radi, so blagoslovili njegove ostanke in nato seje sprevod premikati.

 Nosili so Srečka domači tomajski akademiki in 4 sošolci, kmečki fantje, so mu izkopali grob. Vsa pot od doma do 

pokopališča je bila posuta s cvetjem in grob je bil ves obit z belim papirjem ter imel na dnu samo belo cvetje. - Ko so izpustili rakev v grob, se je poslovil najprej od Srečka tovariš Tozon, akademik v Ljubljani, dalje tovariš Brati Kreft, pisatelj, ter domači fant Emil Šonc. Bratko Kreft govoril z velikim šopom ljubljanskega cvetja in povil ta šop krasnim slovenskim svilenim trakom ter mu ga vrgel v grob. Vsi so govorili lepo in toplo, tako, kakor je Srečko rad slišal. Belooblečena dekletca in dekleta pa so nosile šope in vence. Ko so govorniki končali, so mu sorodniki nametali skoro do roba poln grob samega cvetja mesto zemlje. Ko pa prišla na vrsto zemljica, smo videli, kako je to Srečkov prijatelj poljubil, preden jo je vrgel v grob, kajti spomnil se je, kako je on to grudo ljubil. Neki naš znanec in Srečkov prijatelj je slikal Srečka na mrtvaškem odru ter njegov grob, ko je bil zasut. Ko dobimo slike, Vam eno pošljem. Srečko je umrl s smehljajem na ustnih, in ko je ležal na odru, je bil »beli angelj«. Njegov grob je na sončnem kraju, zato da gleda vedno tisto solnce, ki ga je toliko opeval, in naša hiša je prva poleg pokopališča. S kuhinjskega okna gledamo naravnost k Srečku in se nam zdi, da je doma in čuje, kaj mu pravimo. |...|

Gl. opombo k naslednjemu pismu.