Pismo A. Gaberščka Ivanu Prijatelju, 23. maj 1898

Cenjeni mladi prijatelj!

Z ozirom na skrajno žaljivo pismo gospoda Murna Vam moram izjaviti, da bi preveč trpela moja osebna čast, moj ponos in vse dosedanje književno in politiško delovanje, ako bi si pustil bljuvati v obraz od strani mladiča, ki je brezdvomno jako nadarjen, a še bolj domišljav. Zategadel tudi vračam vse rokopise in prosim, da na me v tem oziru nič več ne reflektujete. Pismo g. Murna pa mi je zopet nov dokaz, da v naši mladini izginja toli blagodejna ponižnost in skromnost ter dolžna obzirnost do starejših, ki so tudi že nekaj storili in so se naučili marsičesa ter imajo o življenju kakor o pesništvu in književnosti sploh svoje nazore, ki so nastali in se razvili bodisi z duhom časa in vsled posebnih vplivov prosvitljenih duhov minolih vekov. Poleg slovenskega pesništva poznam vse italijansko slovstvo od Danteja do novejših časov, znal sem svoj čas na pamet najlepše dele "Divine Comedie", sonetov Petrarkinih, Alfierija in Pellica itd, - a da si bom pustil hladnokrvno metati v obraz od mladega gospoda osmošolca, češ: da nisem zmožen nad elementarnih pet čutov ..? Ako se n. pr. tudi ne morem povsem strinjati z novejšo strujo na pesniškem polju in s svojega stališča dostavim kako opomnjo, - je li treba zato toliko zaničljivo zbadati, da sem se povzdignil vsaj nad Gregorčiča? Ali treba mlademu gospodiču tako samosvestno brusiti mi v obraz, da mu je prav vse eno, kaj mislim o njegovih pesmih? Ako mu je vse eno, je prav, ali ni jih treba meni ponujati v zalogo! Jaz ga nisem klical! Dali sem se s svojimi opomnjami "blamiral", to je še vprašanje, - če tudi bi sam g. Aškerc pritrdil g. Murnu. In ako bi bilo tudi res, da kot otrok svojega časa in specijelnih vplivov velikih duhov minolih časov ... ne morem prav umeti marsičesa, kar se danes poraja, li je res potrebno, da me mladi g. Murn tako drzno opsuje kakor nevedna pobalinčka, ki se drzne prigovarjati njemu - zrelemu možu in velikemu geniju! - Malo skromnosti bi pač nič ne škodovalo. Popolnoma enako je znal govoriti g. Cankar, ki je tudi brez dvoma jako nadarjen, - a kaj je ž njim? Izogibljejo se ga vsi, ker domišljija in nadutost pokvarita vse, kar bi sicer lahko ustvarjal talent. - Želel bi, da bi g. Murn ne menil že danes, da je velik mož, marveč prav skromen naj bo, naj se pridno uči, saj je komaj začel ... in utegne res kdaj postati velik ... Tako pa bi se mu utegnilo zgoditi, da ga domišljavost preovlada, češ: jaz sem nedotakljiv .. dovršen pesnik .. itd. in pade prej ali slej na oni nivo ... kjer bo žel le pomilovanje in mu bo sledilo bridko zdihovanje rodoljubnih mož: Škoda mladiča, iz njega bi lahko bilo nekaj. - -!

Dovolj o tem! Gospodu Murnu le prečitajte te besede, katere sem mu napisal krvavim srcem in iskreno željo, da bi - kaj izdale. Ako se to zgodi, bom vesel. Ako se bo pa hudoval name - tudi prav. Meni to ne bo škodilo. Sicer pa ga lepo pozdravite v mojem imenu.

Kar se tiče Vaših opomb, dostavljam, da v marsikaterih rečeh bi se še dalo sporazumeti. Veliko večino ste vendar pristali [?]. Ali - ali - pokvarjeno kranjsko uho vpliva na Vas še prav hudo. Ni čuda, saj pišejo ljublj. listi najslabšo slovenščino.

Opomnim Vam le eno.
Vi ste zavzeli za glagole na -irati (iz latinščine!). Ali ta reč je že povsem dognana. Latinske glagole prenesimo neposredno iz latinščine na slovenska tla - Vi pa jih prenesete šele - preko nemščine. - Končnico are in druge so Nemci prenesli v "ieren" in od tod mi Slovenci v - irati. Čemu ta nemški posredovalec? N. pr. Multiplicare - so prenesli Nemci v Multiplicieren, - in Vi prenašate nemško obliko na slovenski jezik v multiplicirati, dočim je dognana reč, da prenesimo takoj izvirno latin. obliko naravnost v slovenščino - multiplikovati. Analogno vse druge. Res je, da včasih se "čudno glasi", ali to je pokvarjeno uho po nemškem vplivu in vsled malomarnosti slov. časopisja. Zlasti ljublj. listi prenašajo iz nemščine vse one tujke (ali vsaj večino), katere si Nemci morajo izposoditi, ker svojih izrazov nimajo, dočim imamo mi lepe svoje izraze.

Mladi prijatelj! Meni je žal, da se je reč med nami razbila! Ali umeti morate, da tako zvezo moram pretrgati, ker ne maram niti od daleč dotike z mladiči tako nadutega vedenja, kakršno je pokazal g. Murn. Meni takih zvez ni prav nič treba da bom žel za svoje dobrohotne opomnje zaničevanje in oholo zbadanje, kakor bi bil navaden cepec, on pa ne vem kakošen velikan. Naj se uči ljudi spoštovati, ako hoče, da bo kdaj tudi sam spoštovan. - Brez zamere!

Zdravi! Vaš udani A. Gabršček