Pismo (Zofka Kveder)
| Vaški sliki Zofka Kveder |
Spisal Poluks.
| |||||||||||||
Tu sedim, grizem držalo in zastonj iščem pametne misli v prazni glavi svoji. Danes sem se preselil v svoje novo stanovanje.
Čestita moja gospodinja je že starikava, precej osorna in nepriljudna, a zato je njena hčerka idol ženske – mlade seveda.
Ko bi hotel analizirati samo jedno njenih elegantnih kretanj, bilo bi dovolj tvarine vsaj za dva feljtončka, kaj še li za jednega!
Ali kaj, človek ne sme postati tako hitro intimen in dražestna Vera znala bi zaničljivo in prezirljivo zavihniti svoj fini, klasični nosek, če bi se jaz, ubogi kandidat sam Bog ve katerega sloja človeške družbe, pospel v višave raznih pesniških metafor in bi brez njenega specijalnega dovoljenja s kruljevimi heksametri kvaril njene divne lastnosti.
Na svojo žalost moram si torej drugod iskati snovi. V zadregi sicer nisem: na vse zgodaj že sem se zaletel v debelušnega gospoda, ki je obilno osebo svojo komaj obdržal v potrebni balanci. Komaj sem dokazal temu z raznimi duhovitimi razlogi svojo popolno nedolžnost in se z globokimi pokloni oddaljeval v ozadje, stopil sem neki elegantni dami z obema petama na nogo, tla je revica padla skoro v omedlevico. Kakor skesan grešnik sem jo prosil oproščenja, ponudil jej roko in jo spremil po stopnicah prav do praga, a nazaj gredé sem izbil dražestni gospici v kratkih krilih knjige iz rok. Prepričan sem, tla se imam zahvaliti le svojemu novemu naočniku, da nisem čul kake rezke besede, ampak žel le sladek posmehljaj za svojo nerodnost.
Vse to bi se dalo – z raznimi vprašanji in klicaji, z novodobnimi pomišljaji in pikicami, s par psihološkimi ocvirki in z nekoliko pikantnimi opazkami – raztegniti v interesanten, prikupljiv podlistek.
Toda: »srce človeško čudna stvar«, kopiral bi Gregorčiča in zapel, ko bi imel dober tenor ali vsaj bas srednje mere. Ta čudna stvar mi torej nikakor ne daje, da bi se ukvarjal s tacimi navadnimi objekti, kakor so moj gospod, gospa in ono bitje srednjega spola. (Pardon! pa kar je res, je res!)
Nekaj pametnega bi hotel, nekaj interesantnega, originalnega!
Ali kaj hočete, če je dandanes tako prebito težko biti zanimivim, zabavnim ali še celó originalnim.
No, kar ni, ni! Tako častilakomen pa nisem, da bi hotel po vsej sili proslaviti svoje ime. Kar ne gre z lahka, gotovo tudi ne pojde in naj pozivam, potiskam in se penim, kolikor mi drago. In ker sem že na tem, da se velikodušno odpovedujem glorioli imenitnega pisatelja, povem ob jednem. da to kar napišem sedaj, ni moja last. Čitatelji naj torej blagohotno oproste originalno dolgost mojega uvoda.
Nekoč sem šel po ulici in gledal krog sebe brezskrbno in radovedno, kakor je že moja navada, kar sem zagledal na cesti nekov papir. Pobral sem ga. Bilo je nekovo pismo v zavitku, toda brez naslova.
Prečital sem, seveda.
Ne peče me sicer vest zbok take nediskretnosti, toda, ker sem kljub vsej lahkomišljenosti svoji jako vesten človek, objavljam je tem potom, ker utegne morda vendar-le priti pred oči tistemu, kateremu je bil namenjen.
List je bil pisan z energično, malce zasuknjeno, navihano pisavo:
»Cenjeni gospod! Začnem kar brez pardonov, brez tistih neskončnih „oprostite“ in „dovolite“.
Nekoliko Vas pač osupne ta list, mogoče i malo neprijetno dirne, ko ga prečitate, toda prosim, ne vznemirjajte se, mislite samo, da je s tem plačan in poravnan nekov star, pozabljen račun.
Nikomur ni prijetno, kadar se mu prezentira račun, na katerega ni mislil nikdar, o katerem morda sploh slutil ni, da ekzistira in to s pravico ekzistira in baš za njega.
Tak račun Vam prezentiram danes s tem pismom in kadar je prečitate, poravnan bo do čista, brez vsacega zastankn in obresti, vsaj kar se mene tiče.
Toda k stvari!
Se-li Vi, cenjeni gospodine, spominjate na nekovo suhijičavo, visokozraslo, slabo oblečeno dekletce, ki Vam je pred sedmimi leti tam nekje v Ljubljani na Poljanah stalo nasproti? Se-li spominjate pisma, ki ste je izvlekli iz žepa Vaše zimske suknje in ironično smehljaje izročili ga dekletcu, češ: »od Fanike«.
Fanika je bila moja prijateljica in Vaša sestričina in o počitnicah smo bili mnogokrat skupaj, Fanika, Vi in — jaz.
Mogoče, da se spominjate.
No, moj računček datira iz onih časov.
Ono pismo je zadnji conto v moji knjigi, četudi ne edini.
Ne vem, če ste pozabili onih ironičnih nasmehov, prezirljivih poklonov in duhovitih, dvoumnih stavkov, s katerimi ste vedno izvolil obsipati mene.
Seveda, jaz som bila takrat v Vaših očeh neumen, neroden otrok, kateri je vstvarjen ravno za to, da tak naobražen, samosvesten, dvajsetleten osmošolec, kakor ste bili tedaj Vi, poskuša na njem svojo ironijo.
Žalibog, me ženske s petnajstimi leti jako mnogokrat nismo več šestletni otroci, vsaj neumni, zabiti otroci ne. Zato tudi meni Vaši eksperimenti niso ugajali preveč in v srcu sem Vas črtila, kakor more črtiti le užaljen ponos petnajstletne deklice.
– Maščujem se – dejala sem si na tihem vselej, kadar ste izstrelili va-me puščico duhovitega sarkazma svojega.
Vam je bila to nekaka duševna vaja, neki pripomoček svežiti si duha v vročih, dolgočasnih dnevih počitnic na deželi, kjer ni nikake družbe in zabave.
No, meni, kakor povedano, nikakor ni bilo všeč, da ste za take vaje izbrali ravno mojo osebo.
Ne vem, če se še spominjate globocih poklonov, navdušenih »klanjam se«, s katerimi ste ondaj pozdravljali mojo malenkostno osebo, ki je tičala tedaj še v kratkih krilih.
– Glej jo, goskice neumne, vse jemlje za resno – mislili ste si, ko sem Vam jaz dostojanstveno pokimavala v odzdrav.
No, goskica je vedela prav dobro, kolike veljave je Vaša kavalirska uljudnost, s katero briljirajo možki navadno le pred damami v salonih, a ne pred takim dekliščem v pretesni, pobledeli obleki, kakor sem bila jaz.
Vam so ti pokloni služili v to, da so jih Vaš hrbet ne odvadi, one fraze uljudnosti v to, da jih ne pozabite.
V onih letih pa, kakor sem bila jaz, je človek zelo občutljiv, posebno ženska. Ne pozabi z lepa, tudi malenkosti ne.
Ona zadnja postavka mojega računa – ono pismo Vam je v teku let gotovo že tudi prešla iz spomina.
Bilo je pač pismo od Fanike, ali Vi ste mu prideli še svoj precej obširen list. Ne vem, kako je prišlo do tega, da se je Vam, gospodu, ki je imel tedaj že brke in malce brade, zljubilo do te zabave.
Niste pisali nikakih psovk ali vsaki stavek je bil poln sarkazma, zabavljic na mojo – domišljavost.
Menili ste menda, da Vas obožujem in zato ste milostijivo zavrnili mojo sentimentalno »Backfischliebe« –, kakor ste se izvolili izraziti, – predno Vam žnjo ne padem krog vratu.
Vedeti morate, da ste se v tem precej zmotili. Vaše pismo je bilo sicer cvet bistroumnega duhovitega sarkazma, a žalibog se je pučica obrnila nazaj proti strelcu.
Jaz si glede Vaše osebe tudi v onih letih »der glücklichen Backfischschwärmerei« nisem domišljevala ničesar.
Domišljava, hvala Bogu, nisem bila ni tedaj, niti sem zdaj, pač pa me je Vaše pismo uverilo, da ste domišljavi – Vi.
Tako, ta je moj račun.
Dejala sem, da ko prečitate ta list, bova popolnoma pobotana. Da dosežem to, dovolite, da se dotaknem neke Vaše »srčne« intimnosti.
Vi ste se pred dobrim četrtletoin zaljubili v Klančevo Ido. Je-li bila te zaljubnosti kriva njena oseba sama, ali pa njeni tisočaki, to veste najbolje Vi sami in to me ne briga dalje.
Vi ste bili torej zaljubljeni, pisali ste ji v tem smislu dehteče biljete iti pošiljali ji cvetlice, prav kakor je to navada pri obzirnih nežnih častilcih.
Vaši prijatelji so izvedeli za Vašo manijo, za pogosto sprehajanje pod okni Klančeve hiše, in ker Ida ni baš krasotica – to ji mora brez zavisti priznati vsakdo, – preslišati ste morali Vi, radi čudne ekstravagantnosti Svojega okusa, marsikako gorko zabavljico.
No, nekaj časa ste molčali, potem oglasili ponosno:
– Če ni lepa, je pa duhovita! –
Ker Vam je bila argumentacija za to trditev, katero so pobijala razna dejstva nasprotne smeri, jako težavna, potegnili ste nekoč močno parfumovano, podolgasto pismo iz listnice in je z triumfom v očeh vrgli na mizo.
Pozabili ste sicer o tem, da ljubavna pisma niso ravno primerno čtivo za družbe v javnih lokalih, toda konečno ste bili vendar lahko zadovoljni z vspehom, ki ga je dosegel corpus delieti Vaše netaktnosti.
Od vseh strani se je hrupno zatrjevalo, da se je Idi delala doslej gorostasna krivica in vsakdo je priznal drage volje, – »da vendar ni tako zabita, kakor si je mislil.« —
Vi ste s ponavljanjem te uspele točke še večkrat želi pohvalo in priznanje, toda čudno se Vam je pač zdela viharna, hrupna veselost, ki se je vselej po predavanju Idinih pisem polastila Vaših znancev.
No, jaz Vam prav rada postrežem z dotičnim pojasnilom.
Ida je bila na tihem že dobrega pol leta – zaročena z starikavim udovcem, znancem svojega očeta. Sicer ni tako lep in niti z daleka tako duhovit, kakor ste Vi, a zato je pa tem bolj petičen in na to se, kakor Vam znano, v našem materijalističnem času več gleda, mnogo več, nego bi bilo ravno potrebno.
Ne mislite, da je to kaka mistifikacija od moje strani. Zlatoobrobljena karta, katero dobite v par dneh, overi Vas do cela o resničnosti moje trditve. Čez štiri tedne pa dobite, kakor dober znanec, tudi še vabilo na Idino poroko, katere se gotovo udeležite, ker bo, kakor sem uverjena, jako sijajna.
Ono osodepoluo dopoltidnc, katerega je Ida dobila izpoved Vašega nevarnega srčnega stanja, bila sem slučajno ravno jaz pri njej. Ker se je tako srečno naključilo, napisala sem Vam jaz takoj primeren odgovor, katerega je Ida (s privoljenjem njenega očeta in ženina) na mojo prošnjo preprisala in odposlala.
Ves daljeni razvitek te imenitne korespondence si z Svojo duhovitostjo lahko kombinirate sami, ravno tako tudi ono sumljivo veselost Vaših prijateljev. Jako hvaležna sem Vam, da ste avtorico onih pisem – nekdanjo neznatno goskico – da ste mene proglasili za – duhovito. Srčna hvala Vam na tem laskavem priznanju.
S tem sva oni stari moj račun pobotala in meni ne preostaja druzega, nego da Vam prav iz srca čestitam na Vaši – blamaži!
V prijazen spomin se Vam priporoča nekdanja
Goskica.«
Tako pismo.
Jaz pa se pridružujem maščevalni neznanki in se neznanemu adresatu posmehavam prav tako škodoželjno, kakor se je ona. Pikantni »Goskici« pa čestitam na tako posrečeni osveti njeni.