Pisma iz težkih dni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Neznanemu Pisma iz težkih dni
Anica Černej
Vprašanje drevesu naših dni
Spisano: Pretipkala iz Moje poti 1975, Klara Omovšek.
Izdano: V Ljubljani: Partizanska knjiga
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

Mati, mislim na vas, na vaše trpljenje, ki se nikjer ne konča. Vem, da trpiva oba, saj sva ko eno življenje.

Ni nam preveč hudo. Človek se vsega privadi, še bolečin. Le, da smo mladi, nas žge, in mene še, mati, da sem vaš sin.

V mraku ugaša dan. Rad bi v oči vam pogledal, segel vam v dlan in čutil le vaše srce. Moje ničesar ne ve, kar bi vam še povedal.



Draga, sredi noči nas sovraštvo budi. Jaz pa odevam srce v zarjo novega dne.

Mislim: kako bi umrl, mlade oči zaprl, ko si v življenju ti in te srce želi. Saj je ko rose cvet žejno pomladnih let.

Draga, rad še živim, vendar se ne bojim. Smrt je le droben hip kakor srca utrip ... Če mi pretrga pot, prejmi pozdrav od tod.

Toda ne še nocoj, še sem predragi tvoj. Trd in pošasten glas trga ponočni čas. Jaz pa tolažim srce z zarjo novega dne.



Sinek moj, pišem ti pismo kakor velikim ljudem. Vojna je čudna uganka in ti je ne povem.

Rajši te vzamem na rame, kot sem te vsak večer, in te v posteljo stresem, da je konec in mir.

Toda tu med vojaki bi me ti ne spoznal. K mamici bi se stisnil, ker bi se očka bal. Puško imam in sabljo, črn sem, ves kosmat. A sem vendar še očka in te imam še rad.

Priden bodi in rasti. Sinek, ne, saj ni lepo! Majhen, majcen ostani ... Očku, veš, je hudo.