Pisma Ivana Hribovška

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

ANICI RESMAN[uredi]

1 (20. 8. 1939)[uredi]

V Radovljici, 20. avgusta 1939.

Spoštovana gospodična!

Najprej se Vam moram opravičiti, da se Vas drznem znova nadlegovati s svojim čačkarjenjem. Prepričan sem, da mi boste oprostili, kakor ste mi do zdaj še vse.

Morda se boste začudili, da Vam pošiljam pismo in cel kup popisanih papirjev. Moram Vam povedati, da nimam namena pisati sentimentalnosti in blodnosti, ampak da mi vse to narekuje le čut hvaležnosti do Vas. Morda Vam bodo te pesmice ugajale, morda tudi ne; morda boste iz njih še bolj spoznali mene in mojo naravo, zaradi katere ste trpeli, in laže Vam bo odpuščati. Morda Vam bodo tudi v tolažbo (kar jaz tako želim!), morda Vas bodo napolnile s srečo in mirom , ki ga jaz nimam (razen v lepih trenutkih po obhajilu). Morda boste tudi doumeli, kar sem jaz doumel ob Vas; da je človek najmočnejši tedaj, ko je najbolj mehak, a poln ljubezni in sočutja.

Ne smete misliti, da sem bil tedaj na planini nesrečnejši kakor sicer vsak dan. Res sem bil tedaj v nekem čudnem položaju, ki pa nikakor ni bil izjemen. Hudo mi je bilo zlasti zaradi Vas. Zdaj je že davno konec teh dogodkov, a vendar mi bodo vedno ostali v duši kot najsilnejše doživetje resnične in močne ljubezni, ki je krščanska, zato odpušča in se žrtvuje. Hvala Vam za to silno spoznanje; preobrazilo me bo vsega.

Vi ste nesrečni, ker ne morete po svoji želji izbirati poklica. Res, to je največja nesreča, ki človeka lahko uniči. Povejte očetu in materi, naj vendar premislita, kaj delata. Saj Vas lahko za vedno onesrečita. Človeško življenje na svetu je tako kratko, toda važno. Koliko važnejši je tisti čas, ko si človek izbira poklic; pomem ben trenutek ne samo za življenje, tudi za večnost. Prosite in molite. Tudi jaz bom molil, verujte! Na drug način Vam zdaj ne morem pomagati, čeprav bi silno rad. Prosim pa Vas, tudi Vi se me spomnite, zlasti kadar boste prižigali lučko pred znamenjem. Vem, da ste od zadnjič mnogo molili zame: čutil sem to. Hvala Vam! Tudi zdaj ne pozabite.

Jaz sem sicer šele šestnajstleten fant, pa me že razjeda misel, kakšen naj bo moj poklic, včasih do obupa. Lepo Vas prosim, molite, da bom izšel iz teh neprestanih dušnih kriz vedno očiščen in da bo pot, na katero bom stopil, po božji volji meni in drugim v srečo in blagoslov.

Midva sva postala resnična in odkritosrčna prijatelja, ali ne? Prav. Tudi ostaniva si prijatelja, veže naj naju molitev. Saj na zunaj ne bova mogla biti do konca tako zaupna, saj veste, ljudje so vedno ljudje, in tudi prilike ne bo. Zelo rad pa bi im el od Vas kakšno pismo ali kaj takega, da bi me spominjalo na najino prijateljstvo. Morda mi ga pošljete po pošti (na dom brez skrbi) ali po Jožu ali morda bolje po Janezu, kakor hočete. V zavod mi sicer ne boste mogli pisati, morda pa me kdaj za hip obiščete. Ali bi jaz smel Vam kdaj pisati na dom? Mislim, da bolje, da ne.

Želim pa od Vas zdaj enkrat, preden grem v šolo, vsaj kratek odgovor. Pišite mi o vsem, kar Vas teži, kar mislite o mojih pesmicah itd., sploh vse, kar Vam pride na misel.

Varujte pa si svoje zdravje kot največji zaklad, ki ga Vam je dal Bog v skrbi za Vaše časno življenje.

Prosim Vas lepo, oprostite moji grdi pisavi in neurejenosti tega pisma. Tudi pisavi na drugih listih boste morali oprostiti.

Še majhna prošnja: teh pesmic ne kažite nikomur. Sam o Minki lahko vse zaupate in morda še mami, ker vem, da bosta razumeli, kar drugi ne bi nikoli.

Iskreno Vas pozdravlja in Vam stiska roko

Vaš prijatelj Ivan Hribovšek.

P. S.: Zadnja stran v zvežčiču je za Vas. Tja boste pisali svoje pomisleke itd., če bo dovolj prostora, Bog ve.

2 (2. 1. 1941)[uredi]

Radovljica, 2. januarja 1941.

Predraga Anica!

Še enkrat se Vam najlepše zahvaljujem za tisto lepo pismo, ki sem ga prejel od Vas že pred letom dni, pa tako dolgo nisem imel prilike, da bi se zanj zahvalil. Verjemite, kakor mi je bilo tedaj v neizmerno veselje, tako mi je še danes v veliko uteho. Ni me sram priznati, da sem tedaj v bolnici Silvestrovo noč prejokal v mislih na Vaše pismo.

Kadar premišljujem najino zgodbo, se zmeraj čudim, kako slučajno sta se srečali najini poti. Zdi se mi pa, da naju je združila božja previdnost. Naj mar človek razdira, kar je Bog ustvaril? Ob Vas sem začutil lepoto resničnega prijateljstva in zdi se m i, da je moja dolžnost, da skrbim, da bo to prijateljstvo resnično lepo in plemenito. Ločijo naju kraji in čas. Združujeta naju misel in molitev. Znova Vas vdano prosim, ne pozabite name v molitvi. To je čudovita vez. Tudi jaz bom v molitvi pri Vas.

Ko sem spoznal Vas, sem doumel lepoto in globino žrtvovanja. Paul Claudel ga je umetniško izrazil v Marijinem oznanjenju, ki mi je najljubša knjiga, kar sem jih letos prebral. Tudi v Krogu s kredo zveni v dnu čista in nepokvarjena človečnost, ki so ji tuje laži in pretvarjanje. Krog s kredo je poveličanje ljubezni do vsega lepega, preprostega, iskrenega.

Povedati Vam moram, da tudi v Ljubljani nisem našel tega, kar sem tako željno iskal: namreč iskrenosti in človeške ljubezni. Pod tem pojmom razumem bližino, ki bi morala biti med ljudmi, bližino, ki izžareva toplo in prisrčno življenje. Današnji svet je tako čudno razbit, da je človek v njem izgubljen. Osnovno človeško čustvo je danes strah. Strah pred tem, kar prihaja. Strah pred velikimi deli, strah pred odgovornostjo, strah pred sočlovekom in celo pred samim seboj. Vsak bi bil rad čim manj udeležen pri prenavljanju sveta. Pri obnovi človeka. Laž in krinka vladata svet, človek ne zna več biti zvest samemu sebi, kaj šele drugim. Manjka nam pravega duhovnega junaštva, plitvi in površni smo. To čutim zelo živó. Tem lepša je zame misel, da živi nekje bitje, ki globoko čuti in razume ter otroško preprosto in vdano sprejema nase življenjske žrtve. Vi gradite novega človeka! Ob Vas verujem, da bo novi človek nekoč res zaživel in posedel zemljo.

Mnogo bi Vam še rad povedal. Nimam človeka razen Vas, ki bi mu mogel razodeti svoje trpke misli, ki me včasih morijo. Vem namreč, da bi me ne hoteli ali ne znali prav umeti. Rad bi Vam izpovedal, kakor nisem še nikomur, zakaj me je gnalo iz zavoda, kaj sem videl v Ljubljani in kako sem zašel v Dejanje. Prepričan sem, da bi mi znali marsikaj oprostiti, čeprav sem naredil včasih kakšno neumnost. Z Villonom bi moral reči: De tous suis le plus im parfait (Od vseh sem najbolj nepopoln). Moja iskrena prošnja od Vas je: bodite mi sestra! Kakor je bila Copperfieldu Agneza, dobro in razumno dekle, ki je mladega in vihravega Davida skušala umeti in je bedela nad njim. Jaz sem otrok, velik otrok, kakor ste imeli priliko spoznati. Vi ste dekle, ki čuti. Vendarle mi dovolite, da Vas tudi še vnaprej vikam, ne zaradi zunanjega vtisa, ampak iz spoštovanja do Vas. Če kdo, zaslužite Vi, da to izrazim, čeprav se bridko zavedam, da besede še zdaleč ne morejo pozaznamovati tega, kar v človeku bdi. Kako onemoglo je človeško izražanje, čutim vsak dan bolj. Tudi to pismo to izpričuje.

Opravičiti se moram - kar bi pravzaprav moral storiti že na začetku - da sem si dovolil to pisanje. Želel sem, naj bi nadomestilo tisto, česar ustne niso mogle povedati. Želim, da ga uničite. Z veliko radostjo bom sprejel Vaš odgovor, če me boste hoteli z njim osrečiti. V Ljubljani je moj naslov: dijak VII. č, Državna klasična gimnazija v Ljubljani ali na stanovanje: Ljubljana, Emonska cesta 10 a.

Prejmite iskrene pozdrave

od Ivana

3 (1. 11. 1941)[uredi]

V Radovljici, na praznik Vseh svetnikov leta 1941.

Predraga Anica!

Vem, da nisi naklonjena pismom, čeprav sem jaz z Lippertom vred prepričan, da je to nekaj zelo lepega, ker posreduje intimno bližino med ljudmi. To pisanje opravičujem s tem, da Ti poklanjam svoj prevod Antigone. Vem, da ni kakšna mojstrovina, upam pa, da ga boš sprejela, kakršen je, saj je bilo vse delo ob tej dobri stari pravljici posvečeno le Tebi. Morda boš čutila lepoto Antigonine žrtve, morda Ti bo tudi igra v celoti všeč. Morda boš čutila ob njej tudi moje najtišje iskanje in razumela mojo nesrečo, ki je zaradi tega danes neizogibna. Morda boš celo spoznala v Antigoni svojo podobo, kakor sem jo videl jaz. Gotovo pa boš sprejela to stvarco kot znak moje hvaležnosti do Tebe.

Resnično, če ljubim bitja, kakršna je Antigona, če sploh čutim veličino dobrote, plemenitosti in žrtve, je to v veliki meri Tvoja zasluga. To ni hvala, je le priznanje. Ti si na čudovit način vršila delo, ki so ga mnogi učeni možje poskušali brez uspeha. Draga Anica, Tebi se moram zahvaliti, da nisem izgubil največje dobrine — Boga, kakor ga je izgubilo toliko mladih ljudi. Tvoje molitve niso bile zastonj. Kako, le kako naj se Ti zahvalim za tako velike stvari?

Najina ljubezen, draga Anica, je preživela čudovito lepo dobo. Danes, ko so ljudje Kreontove vrste vse pogostejši, Antigone pa vse redkejše, naj najina ljubezen dozori, da bova mogla drug drugemu pomagati pri oblikovanju dobrega človeka v sebi in v drugih. Ti to nalogo že dolgo vršiš; morda sem tudi jaz malo poklican zanjo. Upam, da mi ne boš odrekla svoje pomoči, če Te bom prosil besede.

Draga Anica, naj se zgodi kar koli, misel naju bo vedno družila, molitev pa naju bo vezala z Bogom, ki naj nama v vsem pomaga!

Iskreno Ti stiska roko

Tvoj Ivan

4 (22. 11. 1942)[uredi]

Beljak, dne 22. novembra 1942.

Draga Anica,

prepričan sem, da mi ne šteješ v zlo tega mojega pisanja in ne zamudnosti, ki mu botruje. Da Ti moram poslati dobro besedo, sem vedel takoj, ko so mi povedali, kje si. Le tega si nisem bil svest, kako naj to storim. Preveč Te spoštujem, da bi se zadovoljil s frazami. Vendar se mi je zgodilo, da Ti komaj vem povedati kaj več, kot že sama veš. Kako Ti je? Vsa moja skrb je skrita v tem edinem vprašanju. Kako Ti je? Na Tvoje zdravje mislim, na Tvojo radost in bridkost, na vse, kar Te boli in kar Ti lajša dušo. Vem, kako je bolni človek pravzaprav sirotnik, toda kljub nem oči, ki mori telo, je v svojem duhu prav izreden človek. Zato se morda ne bom zmotil, če domnevam, da Te marsikaj sedaj še bolj boli in da na to in ono stvar gledaš zdaj predirneje in z večjo zavzetostjo. Ali je morda katera Tvojih misli tudi meni posvečena ali ne, ne vem; ali Ti je ljubo, da Te hranim kakor drag zaklad v spominu ali ne, prav tako ne vem. Vem le to, da si čudež, ki je bil ustvarjen zame.

Draga Anica, upam, da boš kmalu zdrava, vsaj za praznike, upam, da boš že doma. Odkar sem bil potrjen k vojakom, si želim le še enkrat lepih praznikov. Še bolj jih želim Tebi, polnih zdravja in sreče. Trdno upam, da dobim besedo od Tebe in da Te kmalu vidim.

Draga Anica, ne zameri mi pisanja. Svojo misel sem Ti hotel poslati, ne besed. Misli malo na

Ivana,

ki Ti prav iskreno stiska roko.

5 (20. 6. 1943)[uredi]

Dunaj, 20. junija 1943.

Draga Anica,

nimam besed, da bi se Ti dovolj zahvalil za naklonjenost, ki mi jo izkazuješ. Globoko razumevanje, ki ga imaš za moje iskanje in mojo tesnobo, mi je bilo že tolikokrat v odrešenje, posebno v zadnjih letih, ko se je človekova tesnoba strahotno povečala. Ne vemo, kaj bo še treba preživeti, tudi ne, kdaj in kako bomo svojo nalogo končali, zase vem le to, da jo moram častno končati. V največje veselje mi je, da tudi Ti ne misliš drugače. Če mi je sojeno, da bom živel in na kakršen koli način koristil svojem u narodu, dobro; če ne, pač ni mogoče veliko izbirati. Za čast se ne da barantati. Morda bi se dalo več ali manj prekupčevalsko prebiti prihajajoči čas, morda bi celo poceni človek kožo odnesel, ko bi bil dovolj nesramen, da bi se prodajal. Toda tak posel bi bil kaj klavrn; če o sebi govorim, da nisem sposoben niti, kar se sam o tehničnih, zunanjih oblik tiče. To je končno slabost. Da mi je pa tudi notranje do kraja tuj in odvraten, na to smem biti ponosen.

Ni prijetna misel, da človeku življenje ne teče tako, kot bi mu moralo. Ko sem pred dnevi ugotavljal s strahom in grozo, da sem dvajset let star, se nisem znebil občutka, da bi bilo morebiti marsikaj moglo biti bolje, da svojega smisla še vedno nisem dosegel in da po največkrat tudi premalo mislim na to. Res je težko dati odgovor za sleherno stvar, če začnemo spraševati po smislu, posebno danes, ko naša dejanja malokdaj izvirajo iz osebne svobodnosti. Vendarle ne smem dopustiti, da bi izgubil smisel za smisel. To ni fraza, to je nekaj dragocenega, brez tega bi živeti ne mogel. Etos, ki si mi ga Ti dala in ki sem ga v zavodu gojil večkrat z dosledno ostrino, me ne more zapustiti. Življenje je samo na sebi tako žalostna zadeva (to se mi je odkrilo v Ljubljani in na Dunaju), da bi bilo na vsak način nevredno, da ga človek trpi na sebi, ko bi nam ne bilo dano, da iščemo posvečenja v delu in iskanju. Kot povprečen velemestni človek bi jaz ne mogel živeti in čudim se, da toliko ljudi potrpežljivo pestuje svoj ljubi dolgčas, namesto da bi naredili samomor. Ne morem razumeti ljudi, ki nimajo nobenega smisla, pa se vseeno ne brigajo za to. Sicer je pa čas, da se neham zgledovati pri drugih.

Če si brala in razumela Antigono, saj nekoliko, boš tudi razumela, kaj da me je neslo k študiju klasične filologije. Če pomisliš, da so bile v grščini na primer napisane stvari, ki jih je ves svet posnemal in nihče dosegel, boš razumela moj korak. Rad bi se izrazil, da s svojim študijem iščem samo estetsko podobo življenja. Na življenje samo, kakor teče iz dneva v dan, navadno kaj malo mislim. Tudi na tako imenovani poklic ne mislim, čeprav se bo treba sprijazniti s to zadevo. Moja naloga je v tem dati življenju, in sebi, ki ga živim, najpopolnejši smisel. In kaj je popolnejšega kot lepota? Gre torej za to, da odkrijemo lepoto. Beseda sama nam sicer skoraj nič ne pove, ker jo rabijo za vse. Ti boš razumela, da mislim s tem notranjo lepoto, ki je neke vrste izraz dobrote; nekaj neprecenljivo vrednega mora biti to, saj do zdaj jo komaj slutim. Hvaležen sem Bogu, da mi je dal najprej spoznati to dobroto v Tebi. Od tedaj ima moje življenje potrdilo. Kadar me ta zavest spremlja, sem velik optim ist in nič me ne bi moglo razočarati. Ob Tebi se svoje naloge zavedam in življenje, upam, me ne bo prevaralo.

Če boš dovolila, se bom večkrat pogovarjal s Teboj. Kako sem si včasih že tega želel, ko se mi je zdelo, da me čakajo važna vprašanja in sem jih komaj upal načenjati. Zdaj je že mnogo tega v preteklosti in ne bom o klicali nazaj. Moralo je priti, kar je prišlo. Za naju je zdaj le bodočnost pomembna. Morda bo seveda treba doživeti še kakšno razočaranje, toda to mora biti. Srečni bomo samo, če bomo imeli zavest nekoč, da naše življenje ni bilo zastonj.

Oprosti, da je pismo tako čudno površno, saj šele zdaj vidim; Tebi bi se spodobilo vse kaj lepšega. Toda: prepričan sem, da me razumeš in da veruješ v mojo iskrenost. Potrudil se bom, da Ti kdaj drugič jasneje govorim, če je v tem pisanju raztresenih kup misli brez pravega reda.

Bodi iz srca pozdravljena,

na Te misli

Ivan Iv. Hr., Wien XII, Schallergasse 32/11/19.

6 (30. 6. 1943)[uredi]

Dunaj, 30. junija 1943.

Predraga Anica!

Zelo sem vesel Tvojega pisma. Oprosti mi, če sem bil res tako brez korajže, da me nisi mogla biti vesela. Saj veš, da pišem in govorim vedno s precejšnjo prizadetostjo in da se razpoloženje, v kakršnem trenutno sem, kaže tudi v besedi. Škoda, da se to javlja tako izrazito, da tudi tisti, ki bere, ne more mirno mimo. Nasploh pa vendarle mislim, da moje skrbi, če jim hočeva tako reči, niso nič pretirane. Trenutno obstoji zame res samo en problem, četudi se da rešiti na več načinov, slabše ali bolje, častno ali manj častno. Prav nič ne obupujem, nimam vzrokov, saj so drugi postavljeni še pred vse hujše stvari ko jaz; potrebno pa je, da se zavedam položaja. Pripravljen mora biti človek na vse. Tudi na smrt. In zdi se mi celo, da me ne bi preveč bolelo, ko bi bilo treba reči slovo temu svetu, saj ni lep; najteže bi se bilo ločiti od dragih. Pa pustimo te pogrebne misli, da ne boš mislila, kako spet trepetam. Ne, ne bojim se življenja, pa tudi smrti ne. Edina skrb mi je, da tega življenja, ki je tako nebogljeno, ne onečastim.

Prav danes, ko je poteptana vsaka kultura, bodisi pri teh ali onih (Varšava in Köln sta samo dve priči kulturnega barbarstva), mi je na tem, da dokažem samemu sebi, da je mogoče ustvariti v človeku pravo kulturno razpoloženje. Prevelik idealist sem, praviš. Zelo mogoče. Vendar sem danes na tem, (kar sem v privatni debati včeraj razlagal in so bili seveda vsi proti), da sem pripravljen svoji ideji (ne najdem pripravnejše besede) na ljubo žrtvovati marsikaj. Zaradi nje bi bil morda tak osel (kot mislijo drugi), da bi pustil skrb za poklic, službo, ženo, dom in kar še vse mladim strem uhom dela preglavice. Ni važno, kakšen poklic vršiš, samo da ga s srcem in sposobno vršiš. Ni važno, kakšno službo imaš, važno je, da komu koristiš. Ni važno, kakšne slasti in ugodnosti si pripraviš, važno pa je, da ne zapraviš časti. Ne boj se, da bom razočaran; ne bom prvikrat. In navajen sem tudi skoraj že na te reči. Saj se mi dan za dnem odkriva, da sem vedno bolj nesodoben, pa kaj hočemo. Če se recimo ne dam pregovoriti, da bi šel v bar, ker mi je neokusen in zoprn, je to nesodobnost kajpada, slab okus in kaj vem še vse, pa si iz tega ne mislim delati skrbi, kaj še!

Ko sem prvikrat pogledal v svet, sem spoznal Tebe, kaj morem zato, če si mi dala svojo podobo na pot. Ni mogoče, da bi še kdaj pozabil, in hvaležen sem Ti. O, ko bi tudi jaz Tebi kaj mogel dati! Sram me je, da stojim pred Teboj ko berač; tako sebično, se mi zdi včasih, ravnam s Teboj. Oprosti mi, draga Anica, ne bom Te vznemirjal s takimi klavrnimi tožbami, kot sem Te že. Poskusil bom marveč z zaupanjem gledati v prihodnost. Če Ti morem kakor koli koristiti, bom to iz srca rad storil.

Tvoja silna odkritosrčnost Ti je narekovala pismo. Škoda, da včasih nisva imela prilike, da bi se ustno ali po pismu mogla porazgovoriti o vsem, kar bi si hotela povedati. Vendarle je čudovito, da se po štirih letih, kar se poznava, nisva prav nič odtujila, narobe. Zato Te prav lahko razumem, kar mi pišeš. Toda Tvoje izpovedi zvenijo vendar kot opravičilo in ne morem si misliti, da bi bila meni kaj takega dolžna. Da si prijateljica še kom u drugemu ko meni, vendar ni nič takega, da bi morala biti slabša od drugih, kot se izražaš. Mislim, da Te predobro poznam, da bi mi bilo dovoljeno kakršno koli ljubosumje. Ti si bogat človek, ki želi dajati od svojega in dvigati sočloveka, ki trpi. Bilo bi kaj malenkostno od mene in govorilo bi o nevzgojenosti, ko bi Ti kdaj očital, da nisi vsa moja, kje imam pravico do tega? Kje imam sploh pravico zahtevati od Tebe prijateljstvo?

Vidiš, draga Anica, tukaj se vsi računi nehajo, tu ne velja nobena pogodba, tu velja le to, kar eden za drugega čuti. In če bi se zgoditi moralo - trdno verujem , da se ne bo - da bi mi sporočila adijo, bi bilo to zame gotovo silno hudo, toda verjemi, da Ti ne bom ničesar očital, tudi če bi morda smel. Preveč mi pomeniš, da bi mogel stati Tvoji sreči na poti. Prav zato, ker čutim do Tebe nekaj lepega, posvečeno čustvo, ki ga bom hranil do konca, Ti želim vso srečo. In če jaz kakor koli morem do nje pomagati, ne zavračaj moje dobre volje.

Draga Anica, piši mi, prosim, če Ti ni neljubo, dokler imava še priliko, da se izpoveva. Piši mi vse, kar se Ti zdi, da bi bilo treba zaupati človeku, ki Te hoče razumeti, piši mi vse, česar ne razumeš ali bi rada jasnosti. Ne dvomi, da Te bom skušal z najboljšo voljo razumeti. Oprosti mi, če sem se kje nerodno izrazil, in ne dvomi o moji iskrenosti.

Prisrčno Te pozdravlja

Ivan

7 (16. 11. 1943)[uredi]

Dunaj, 16. novembra 1943.

Draga Anica,

zahvaljujem se Ti za karto in pozdrave. Sicer je šele v nedeljo prišla v moje roke, pa sem jo kljub temu vesel. Takale stvarca spomni človeka na dom in tisoč drobnih doživetij, ki v glasnem življenju velemesta tonejo v podzavest. Res, opazujem na sebi, da je moje razmerje do mesta zdaj mnogo drugačno ko poleti. Ali naj se sramujem, da sem takrat skoraj bolestno pogrešal domačije, zdaj pa uživam nenavadno srečo, da se ne zavedam dneva in se ne zavedam sebe. Poleti sem odkrival v Dunajcih pomilovanja vredne omejence, kar sem si dokazoval najbolj iz njih veselja do smeha, tako da sem se v svoji suverenosti povzpel do pisanja o tragiki smeha. Kakor tudi danes ideje ne tajim, sem vendarle misli, da smo za smeh vse premalo navdušeni. Tak sem, da bi rad druge navduševal za življenje in morda ne nazadnje samega sebe. Trenutno sam ozavestno verujem, da uspevam.

Vidiš, neumnosti kvasim, tega se sam dobro zavedam. Toda dvakrat sem že raztrgal, kar sem začel, če bom še zdaj, ne vem, kdaj boš pošto dobila. Sicer pa — ali si jo želiš?

Imam slabo oziroma nespodobno navado, da tudi v pismih govorim le o samem sebi. Gotovo je tako pisanje najbolj vabljivo in najbolj pristno (in ga pri marsikom težko pogrešam), vendar ima videz sebičnega. Toda, da se takoj narepenčim, ali ni vse življenje za vsakega poedinca nekaj enkratno novega in edino v njem in z njim zanimivega; hočem reči, ali ni vsak sam nase navezan, sebi prepuščen in zaupan, nikakor ne toliko družbi dolžan, najmanj pa da bi smel od drugih česa iskati. Že vidim, da zmiguješ nad tem nejasnim modrijanstvom, saj jaz tudi. Vprašanju bova bliže, če rečem, da dvomim nad smislom in upravičenostjo takozv. kršč. altruizma, ljubezni do bližnjega. Sicer pa nisem sposoben, da bi nocoj tipal za mislimi, ki so nazadnje brez pomena. Saj vem, kaj boš rekla, zato Te prosim, da na to ne odgovarjaj.

Bila si sicer že popolnoma razočarana nad menoj, kot si trdila, pa bolj nisi mogla biti od mene samega. Tako je: kadar se začne podirati, je vse v nevarnosti. Moj življenjski nazor ni bil življenjski, bil je priučen in prifantaziran. Nisem ga gradil iz izkušenj in opazovanj, ampak iz zgodb in afektov. Stavba se je začela podirati, četudi bi utegnila v drugih prilikah še dolgo stati. Ali je nečastno od mene, če vedoma podiram še drugo, kar je zraslo na tako negotovih tleh? Morda se je bati, da ostanem v razvalinah. Prijetno pa bo vsaj to, da si ne bom imel česa očitati. Ponosen bom, če bom mogel pred smrtjo vzklikniti: Prijatelji, imel sem kaj podirati!

Saj Te bo komaj zanimalo tole pogrebstvo, samo to naj še povem , da mi je iz te zavesti na primer zadnje kaplanovo pismo neprijetno, zlasti še, ker sem ga sam izzval. Neprijetna mi je ta osebna zavzetost, skoraj brezosebna podarjenost (bolje: darovanje) nekemu sočloveku ali celemu občestvu. Kakor čutim veliko spoštovanje do teh ljudi (in hvaležnost celo), bi jim vsaj za svojo osebo svetoval, naj si prihranijo trud. Človek človeka ne more odrešiti.

Na četrti strani je že skrajni čas, da po dolgi pripravi zadostim bontonu. (Fraze, kajne? - Prva pozitivnost moje nove faze.) Torej:

Odločno Ti moram svetovati, da bodi osebnejša in odločnejša, da se ne daj voditi čustvom, če so še tako lepa, sicer si boš pokvarila življenje. Da, čisto resno sem prepričan o tem. Ti odločno premalo živiš zase. Živeti za druge je morda zaslužno, gotovo zelo lepo, pa na vsak način bolj ali manj klavrno. Naravnost greh pa se mi zdi, kadar naj bo zaradi tega neko življenje uničeno. Morda boš bolj razočarana, morda boš pismo vrgla v ogenj - naj se zgodi. Morda boš premišljevala, ali sam sebi verjamem, kar pišem. Res je, nočem odgovarjati za besede, pač pa Ti želim velikega in lepega življenja, ne takega, da bi morala podirati, ko bi imela z zaupanjem verovati vase.

Iskreno Te pozdravlja Tvoj

Ivan Hribovšek

8 (27. 11. 1943)[uredi]

Dunaj, 27. novembra 1943.

Draga Anica,

če moreš, mi oprosti zadnje pisanje; koj sem vedel, da je neumnost in žal mi je bilo, da sem oddal. V tej obliki seveda nisi mogla razumeti, kaj sem mislil, in me po pravici po pridigarsko obdeluješ. Vedno mi je žal, da tako malo o sebi pišeš; izogibaš se vsega, kar bi utegnilo biti osebno, prizadevaš si celo v pismu, da pozabljaš nase in se vživljaš v tuji položaj. Zelo lepo je to, toda pismo je vendar zato tu, da govorimo po njem, česar smo polni, da v njem odtisnemo svoj obraz. Ali bi zmogla napisati pismo, v katerem bi govorila samo o sebi? Težko si predstavljam, in vendar bi si ničesar bolj ne želel. Nehvaležno delo je deliti dobre nauke, saj to sama dobro veš; posebno meni, ki se me takrat prav gotovo ne primejo, kadar so mi namenoma napisani. Mogoče Ti je tudi znano, da človek sploh sorazmerno zelo malo živi z razumom. Mi res ne oblikujemo sami sebe, kakor bi tudi radi; odvisni smo od vseh mogočih razložljivih in nejasnih doživljanj, naša uboga pamet je samo gledalec v tem prečudnem cirkusu. Mi nismo po načrtu zgrajeni, naj so nas obdelovali s še tako doslednimi vzgojnimi metodami. Zato so nauki, kakršni koli že, dostopni sicer razumu, z voljo jih moremo celo obuditi v življenje, toda naše doživljanje ostane kljub temu neodvisno in nejasno. Res je, s silo se dajo afekti utesniti, čuti nam morejo otopeti in doživljanje more zgubiti svojo oblikovalno silo. Toda kdo bi si upal postopiti in ruvati iz sebe, česar niti ne pozna? Jaz vsaj ne. In tako bo najbrž ostalo, da bom vedno isti, v bistvu vedno isti, kar se bo spreminjalo, bodo življenjske izkušnje, to se pravi, če smem to zapisati, na starost bomo prišli do modrosti, da ne bomo upali resnice povedati. Zdaj smo pa še otročji in imamo zaupanje vanjo.

Ali se spoznaš? Komajda. Pomilovala me boš spet, si predstavljam, ampak tega mi ne pravi. Imam namreč to nemarno navado zadnje čase, da živim s trenutkom. Kakor da ni večnih in nespremenljivih postav, ki bi človek moral v trepetu misliti nanje; kakor da smo zato na svetu, da grabimo za sekundami in doživljamo njih opojnost. Nič se ne smej, prav nič ne fantaziram. Ne moreš si misliti, kako svojevrstno razpoloženje prinaša zavest, da sem si spet podaljšal življenje, zdaj za en dan, zdaj za minuto, zdaj za sekundo. Morebiti se Ti bo vse skupaj smešno zdelo, pa ravno v tem vidim, kako sem v trdni zavezi z življenjem, in to me veseli. Da se je podrla moja dolgo zidana stavba, me ne more motiti, celo radosti me, kajti samo pri filistrih se nič ne podre. Upam, da tudi Ti ne jemlješ tega tako tragično, kakor se v Tvojem pismu bere. Važno je vendar to, da človek ne okosteni, marveč da ostane živ, prožen, ustvarjalen. — Ne razumi me, prosim, napak; tudi o egoizmu Ti nisem slavospevov pisal, kakor hočeš razumeti. Morda je res bolj moška zavest to, da je treba izoblikovati svojo podobo in izbojevati svojo usodo in da je to človekova naloga. Ta osebna gotovost in vnema, če je etično neoporečna, pa še ni sebičnost. Vem, tudi jaz sem bil še pred nedavnim daleč od te zavesti in čisto blizu Tvoji čisti, brezosebni nalogi (poslanstvo bi ji rad rekel), pa se mi zdi, da je moralo tako priti. Tako sem postal fant in tako je minila mladost. Ali nisem srečen, ki morem tako dobro datirati svoj razvoj?

Vidiš, jaz klepetam samo o sebi, s Tvojim dovoljenjem, prosim. Mi boš Ti hotela tako nezadržano govoriti? — Dogodke zasledujem, kar morem, sicer se pa ukvarjam predvsem s svojim poslom, to se pravi, s svojimi ljubljenci izza stoletij. Zvečer berem sv. Janeza, razen nocoj, ker je že pozno; sicer pa različne stvari, n. pr. Claudelovo Marijino oznanjenje v francoščini (drama iz katoliškega srednjega veka); ko bi knjig ne imel, bi pa moral umreti. Že tako se včasih težko branim pred nekakšnim domotožjem in tako naprej -

Še nekaj. Ker si tako nehote postala osebna tajnica (oprosti!) in urednica moje literarne zapuščine, Te prosim, da priloženo stvarco spraviš k drugim stvarem in mi s prihodnjo pošto pošlješ tisto nesrečno elegijo, da končno veljavno ugotovim, kaj je narediti z njo. Imam navado čez mesce jemati stare reči spet v roke. Zdi se mi, da bom zdaj že toliko nepristranski, da jo smem videti.

Ne zameri, prosim, mojim besedam in piši mi kaj, to se pravi, veliko! Hvaležen Ti bom. Pošte sem tako vesel zvečer, ko pridem iz mesta, Tvoje pa še prav posebno.

Iskreno Ti stiska roko

Tvoj Ivan

Še to: naslov si narobe naredila. Torej Wien XII (ne VII), Schallerg. 32/11/19.

9 (6. 12. 1943)[uredi]

Dunaj, 6. december 1943.

Draga Anica,

zelo sem Ti hvaležen za pismo. Saj ne veš, kako sem ga bil vesel. Mnogo ljubše mi je bilo, kot če bi se morda trudila, da bi se po moje izražala (kot praviš). Ne vem, ali sem res toliko rafiniran, da si pomišljaš, kako se bom pri branju držal, mislim, da ne. Saj boš morda priznala, da mi je iskrenost vedno nad vsako umetničenje. Tako je tudi moje pisanje Tebi zelo preprosto, bolj podobno nekakšnemu vsakdanjemu pogovoru kakor pismu. Upam, da Ti ne bo nadležno.

Moje življenje na Dunaju ni tako enolično, kot je videti. Prihajajo novice, zvemo kaj od doma, potem pa si pripovedujemo, kar nas je domačih, in se čudimo, da je potrebno izdajati edikte proti dunajskim kavarniškim politikom (kakor imenujejo pobeglo inteligenco), pa se skušam o spet smejati, kar tako, ker boljšega izhoda ne vemo, in sanjamo še vedno o lepoti, sreči in bomo najbrž vedno nepoboljšljivi iskalci. Naj govorim osebneje? Zelo ljubim osebno pisanje, ki je seveda možno samo med ljudmi, ki si znajo zaupati. Kaj je lepši namen pisma, ko dati samega sebe svojemu sodopisniku? In potem je tako sladko, če se človek more izpisati; vedno večjo potrebo čutim govoriti s svojim človekom, in če ne morem drugače, pišem kar vsak dan domov, same nevažne in otročje stvari, samo da smem govoriti. Čez dan študiram svoje ljubljence, o, to so čudovite stvari, lahko m i verjameš! Sicer mi ne dajo, da bi se vpisal, toda mojega veselja in moje volje ne bodo ubili. Res hvaležen moram biti Bogu, da mi daje odkrivati vedno novo lepoto.

Se bojiš, da ob njej izgubim Njega samega, da se celo odtujujem krščanstvu? Za prvo naj Te ne bo strah. Moral bi res popolnoma prelomiti s svojo preteklostjo, da bi bil sposoben ateizma. Včasih se mi zdi (ali se mi je zdelo), da je prelom s preteklostjo res nujen, pa spet dvomim, ali je sploh mogoč. Mislim, da ne. Lahko se dalj ali manj varamo, lahko se otepamo s kakršnimi koli slepili, lahko otopimo; kdo naj prevpije srce? Dolgo mora že biti, kar sem Ti o tem že pisal; še zdaj vem, kaj sem zapisal in moral bi samo ponavljati. Da pa se moram za svojo vero boriti, sam s seboj boriti, ni tako čudno. Ali bom sploh kdaj nehal iskati? Naj bo otroško zgovorno, naj bo čustveno in toplo, naj bo hladno in brez besed, občevanje z Bogom je vsestransko mogoče. Težko mi je in kar sram, da se je najino razmerje z Bogom res nekam spremenilo, nekako tako, kakor je razlika med očetom in otrokom pa med gospodarjem in hlapcem. In hlapci že davno niso več pokorna in molčeča bitja, ampak godrnjajo in rogovilijo in zmigujejo z rameni.

Razmerje med B ogom in človekom je po mojih pojmih vse preveč intimno, da bi bilo spodobno nositi ga na trg in se pričkati in barantati zanj. Toliko bolj mi je hudo, ko slišim, da ga spet in spet zapletajo v najbolj divje prepire in izbruhe. Obupujem nad zdravim človeškim razumom. Nad svojim narodom bi tudi skoraj, ko bi to ne bil greh. Te stvari so res tako žalostne, da mi grenijo vse dunajske dneve. In ko stojim v nedeljo ko cestninar kje v kakšni temni cerkvi, ne znam moliti. Moliti se pravi razumeti in jaz ne razumem ničesar več, še samega sebe ne.

Morda Ti bo odveč taka odkritost. Naj Te, prosim, ne žali, naj tudi ne bo videti kot izzivanje na odgovor, četudi moram reči, da bom vesel vsakega pisanja in se Ti ni treba varovati nobenih pridig. Sicer si napisala nekoč, da jih sovražim, pa te besede ne razumem. Kako naj sovražim šele, kar mi Ti napišeš? Ali Te smem prositi, draga Anica, da mi kmalu spet piši, to se pravi, če boš čas imela? Upam, da nam bo dano praznovati božične praznike mirno. V endar je še daleč do takrat. In upam tudi, da ni tako hudo, kakor obupuješ, čeprav zvem več od drugod kot od Tebe, kako klavrno se sučejo naše zvezde.

Draga Anica, naj Ti ne bo hudo, da kljub vsemu tako ...

Oprosti, saj nima pomena, da bi zapisal, in potem je bilo dovolj neizgovorjenega med nama. Prijetno mi je, da Ti je bila pesmica všeč, ne ker si jo pohvalila, ampak ker si jo razumela. Komu je posvečena, sprašuješ. No, tega ne zveš nikoli, nikoli ... Res, tako vprašanje! - Prevajam nek psalm, pa ne vem, ali ga bom dal iz rok ali ne. Ne bi rad ostal pri vrhu.

Tebi želim veliko sreče, zdravja in veselja! Če moreš, mi piši.

Iskreno Ti stiska roko

Ivan

10 (18. 1. 1944)[uredi]

Dunaj, 18. januarja 1944.

Hvaležen sem Ti za lepo karto in iskrene pozdrave, ki bi jih rad vsaj s tako čedno razglednico vrnil, ko bi jo imel pri rokah. Upam, da se imaš dobro, če ne, Ti moram tega samo želeti.

Pozdravlja Te

Ivan

11 (30. 1. 1944)[uredi]

Na Dunaju, 30. januarja 1944.

Draga Anica,

kako naj se Ti oddolžim za uslugo, ki sem je bil deležen? Pravzaprav Te moram prositi, da oprostiš meni in našim, ki smo Ti na tak način delali nadlego in večali Tvoje delo. Da moja hvaležnost ne bo ostala samo pri besedi, Te prosim najprej, da mi čim prej sporočiš, kakšne stroške si imela zaradi tega. Spraševal sem že Fedorja, pa njegova želja je, da vse skupaj Tebi povrnem. Želim torej, da me obvestiš o tem (sam sem premalo gospodarski, da bi natančneje poznal tarife), ker vsaj v tem ne bi bil rad dolžen, kar mi je mogoče poravnati. Kako naj se Ti neki oddolžim za Tvojo pozornost?

Mislim, da ne bo nič hudega iz vsega, če pa, pa ne morem nič za to. — Oprosti mi, da tako dolgo ne pišem, letos je že tako z menoj, da pisem ne oddajam, četudi so napisana. Lahko bi že prej prišel do te modrosti, kaj? - Mislil sem, da bi Te prosil, naj mi pošlješ pesmi, ker se ukvarjam z urejanjem tega edinega, kar imam svetu povedati. Pa je bolje, da ne, ker sem v tako nejasnem položaju; samo prosil bi Te, da jih hrani, ker nimam prepisov in ker sem si začel domišljati nanje. -

Zakaj je Tvoja sestra tiho ko grob? Sporoči ji moje spoštljive poklone!

Iskreno Te pozdravlja

Ivan

12 (13. 2. 1944)[uredi]

Dunaj, 13. februarja 1944.

Draga Anica!

Iskrena Ti hvala za pismo. Res sem ga vesel, samo ne vem, zakaj se toliko opravičuješ. Jaz sem se moral zadnjič, se mi zdi, ker sem bil v skrbeh, da ne razumeš mojih vrstic. Tebi bi se pa ne bilo treba, ker se končno nimaš za kaj; verjamem v iskrenost Tvojih besed in to je dovolj. Tudi iskrenost včasih boli, pa je že tako treba. Moral sem res biti malenkosten, če sem prehudo jemal Tvoje besede. Ali pa tudi ne. Na vsak način sva prišla v čuden položaj, ko drug drugega izzivava, draživa, in se drug drugemu opravičujeva. Ali pa se motim. To je tisto, da ne znam skoraj več razumeti svojih ljudi, tudi v Tvojem pismu marsičesa ne razumem. Po tem sodim, da gre z mano očitno navzdol.

Vedno znova sem v skrbeh, kadar pišem, ali bo tisti, ki bo bral, našel to, kar sem hotel povedati. Včasih, ni še dolgo, sem silno ljubil pisanje pisem in še zdaj sem mnenja, da je ta način pogovora lahko nekaj silno vrednega in lepega. Postal pa sem nezaupljiv v besedi in morda samemu sebi; nehote mi hodi na misel, da si Ti nekaj podobnega pisala v svojem prvem pismu, no, gotovo si že pozabila. Ta nesigurnost ali dvom nasproti samemu sebi je lahko nevaren, vem, ni pa slab. Ampak tu je vzrok, če človeka premaga, da je v pismu skrit, neoseben, uraden. Med nama naj tega ne bo, tako vsaj želiš, in res ni mogoče drugače.

Ali naj grem od stavka do stavka in naj ob Tvojem pismu pišem odgovor, kakor si pisala Ti ob mojem? Mislim, da ni potrebno, čeprav bi rad, da bi kakšno misel jasneje določila. Kakor so mi drage Tvoje besede, od prve do poslednje, Tvojemu prerokovanju, da boš kriva mojih razočaranj, nočem verjeti. Tudi ne morem mimo, ko praviš, ne vem zakaj, da si mi pripravila toliko gorja, radostne ure pa nobene. Prosim Te, tako se med nama ne govori, prvič, ker ni res, drugič, ker si vendar ne stojiva nasproti kot mučitelj in mučenec, ampak kot dva tovariša, prijatelja, človeka. Če bi bilo treba komu pasti na kolena in prositi oproščenja, sem to gotovo jaz. Bojim se, da sem bil prevečkrat zelo sebičen nasproti Tebi. Bolečina je vendarle najnezanesljivejše merilo, ker mislimo, da velja sočloveku, v resnici velja samo nam.

Zdi se mi, da sem v prejšnjem pismu povedal vse, kar bi zdaj lahko začel od kraja. Pa to nima pomena. Saj veva približno oba, kako je, vem jaz, da mi bo treba še dolgo zoreti, če se bom sploh kdaj ustalil, in veš Ti, da — (zapisati sem mislil nek verz iz Krsta), saj je vseeno. Oba se bojiva resnice, oba sva preslaba, da bi tvegala besedo in dejanje, oba trmasto zaupava v slučaj (ali v Previdnost) in oba verjameva, da bo še vse prav. Morda se motim, kar se Tebe tiče.

Prositi sem Te mislil s posebnim pismom, da bi mi odgovorila na nekaj vprašanj; ampak zdaj se mi zdi smešno, saj itak vem, kaj bi mi odgovorila. Vidim, da nimaš toliko poguma, da bi mi kratko malo povedala v obraz, kar mi gre. Morda bi bilo bolje. Škoda.

Zdaj Te pa rotim , da mi tudi Ti enkrat piši čisto osebno, to se pravi, če misliš, da Ti morem v čemer koli kaj pomagati ali da Ti bo laže, če vesta dva. Nesrečnega se počutim, ker se mi zdi, da Ti izkazujem premalo pozornosti. Bog ve, ali razumeš moj položaj.

Kmalu mi piši.

Iskreno Te pozdravlja Ivan

P. S.: Da ne bo motilo, naj se Ti tukaj znova zahvalim za telefon, za vse, kar je Joža prinesel, in prosim, bodi tudi Ti moj zagovornik, ko pride Joža nazaj, on me razume, mislim.

Morala boš zatisniti oko, oblika je pa res obupna. Ne znam čedno pisati.

13 (26. 2. 1944)[uredi]

Dunaj, 26. 2. 1944.

Draga Anica!

Rad bi se potrudil in Ti spet enkrat pisal tako, da bi me mogla biti vesela. Pa ne vem, kako naj se to zgodi, mene nihče ne more biti. Najmanj seveda jaz sam. Pa tudi besedi več ne zaupam, svoji besedi, ki sem prevzetno mislil, da znam z njo tudi nekaj povedati, morda celo bolje ko kdo drug. Toda kaj pomeni beseda, ki je drugi ne bodo razumeli? Ne mislim zdaj reči, da je Ti ne boš, narobe, Tebi marsikaj zaupam; toda iz zavesti take negotovosti človeku navadno ni prijetno pisati. Midva pa si rajši misliva, da se pogovarjava; vse te moje beseda vzemiva, da niso napisane, ampak da Ti jih govorim, kot če bi skupaj sedela in gledala v daljavo. Moj glas se izgublja, moje besede Te zadevajo kot odmev in oba s široko odprtimi očmi strmiva za tistim, kar je za temi besedami in kar se morda niti povedati ne da. Mogoče pa tudi ni potrebno.

Sobota je in lepo samoto uživam še zdaj, pa sem sklenil pisati dolgo pismo Tebi. Ne da bi imel kaj posebnega sporočiti, pač pa da Te pomirim. Zdi se mi, da si misliš, kako sem Te temeljito pozabil ali da se ogibam najprijetnejših spominov. Vsaj tako nekako pišeš. Čudim se, da me prosiš, bodiva si kot drugi ljudje, tudi v pismih bolj iskrena. Ne vem, kako pride drugi del stavka v to zvezo: so si mar drugi ljudje v pismih in sicer iskrenejši od naju? Res ne vem, ne spominjam se več, kaj sem že vse pisal zadnje čase; toda to vem, da se nisem potvarjal, ne hazard, edino to sem poskusil sredi prejšnjega meseca, da bi bil »kot drugi ljudje«. Sama veš, kako Te je to bolelo, in upam, da si mi že odpustila. Ravno v tem je zdaj najina nesreča: rada bi si bila kot drugi ljudje. In vendar, ne zameri odkritosti, sva to priliko že zdavnaj zamudila. Jaz zase sem zelo srečen, da je bilo tako, ker sem najbrž domišljav in preziram tiste »druge ljudi«, ki so ponavadi brezosebnejši in praznejši, kot si jih predstavljamo. Nevarno je, da bom zdaj aristokratski v svojem človeškem razmerju do drugih zemljanov, ampak zavedam se, da imam do tega vso pravico. Kar sva midva doživela, je bilo pač ostalemu svetu zaprto in nerazumljivo, in tako bo tudi ostalo. Kot sem rekel, jaz sem zelo ponosen na to in srečen, da si bila ravno Ti moja najzvestejša tovarišica toliko let. Kako Ti misliš o tem, ne vem. Mogoče precej drugače, če naj mislim na Tvojo željo; morda pa si spet čisto drugače mislila, kot se je pa zapisalo. Potem moram vse svoje pisanje do sem preklicati. Tako je s pogovori; beseda pride, beseda gre, če jo razumemo, je opravila, če ne, tudi.

Ampak ne boj se, četudi sem nagnjen k hudemu in sem kar v vseh stvareh čisto drugačen kot drugi ljudje (kakor pravi otroška pesmica), Tebi obljubim, da se bom poboljšal ali vsaj poskušal poboljšati natančno po Tvojih željah, samo da jih enkrat že zgruntam. Ker lahko ni, če še ne veš, dognati do popolne jasnosti najinega položaja, niti tega ne, kaj si Ti želiš ali hočeš. Meni končno niti ni do tega, da bi razumsko urejal svoje doživljanje, tudi če bi ga mogel; še manj mi je mogoče spreminjati z lahkoto svoje odnose do katere koli stvari, do nazorov, stvari, ljudi; vem, da je ta prevelika zvestoba sebi in drugim škodljiva in morda tudi otročja. Pa naj bo. Navezanost na sobivanje z dragimi predmeti (ali bolje ljudmi) je že kar nespremenljiva, kakor da bi vse večno trajalo. In ravno to mora nujno biti v nesrečo meni, še bolj pa mojim dragim.

Zdaj pa obljubim, da bom o tej stvari molčal za naprej, če me ne boš klicala na odgovor. Saj nima pomena o tem razpravljati, zato bi pismo spet najrajši uničil. Če tega ne bom naredil, se zgodi le zato, da Ti povem, da se ne ogibam nobeni stvari, ampak da si mi nasprotno mnogo v mislih. Sicer je pa zate tudi to slaba tolažba.

Škoda, da naju loči prostor, rad bi že govoril spet enkrat s Teboj. Rad bi vedel, kako je Tebi, kaj delaš, misliš, trpiš. V najinem dopisovanju mi jasno daješ čutiti svojo nadmoč, samo o mojih revah govoriva, svojo bolečino in svoja doživljanja pa molče preideš. Ali bi ne mogla poskusiti, da bi v svojih pismih, ki upam, da mi jih ne boš odrekla, govorila samo o sebi? To moraš storiti že zaradi najinega prijateljstva, sicer bo res videti, kakor da sem eden od tistih pokavcev, ki jih krščanskega nauka učiš. (Zdaj si misliš, da bi bil morda potreben, ali je res ali ne?) Saj končno vidiš Ti in vidim jaz, da pisma ne prinašajo olajšanja z nauki, ampak z izpovedjo. Smeti se izpisati nekomu, ki nam je osebno blizu, je veliko in je dovolj. Jaz vsaj čutim, da mi je mnogokrat laže, če morem kaj zapisati, dati iz sebe, posebno če je doživetje že tako zrelo, da ga ni več mogoče nositi. Tako pišem pisma, tako pišem kaj drugega, razen dolžnostnih stvari. Bodi tako dobra in piši mi v drugo vse to, kar Te najbolj teži, kar Ti najprej pride na misel. Včasih premišljujem, kako razumna in razumska so Tvoja pisma, za žensko kar preveč. Moja so gotovo bolj divja in nezadržana, no, sicer pa me poznaš, da se obvladati ne znam. Morda se zgodi, da se za silo poboljšam, prijatelji si res skoraj ne smejo biti preveč čustveni, ampak trezni in pametni.

Zelo me boli, da moram glede naših fantov tam gori ostati pri svojem razočaranju in skrbi me, kako naj rešim svojo čast, kadar bo prišel ukaz. In to ni več daleč. Najrajši sploh ne mislim na to, kar pride, pa bo. Ni dobro samega sebe preveč vznemirjati, ker ne pridemo s tem nikoli na boljše, samo živce si kvarimo. Vedno manj razumem vojsko in upravičenost zanjo, vedno bolj jo sovražim (morda edina stvar, ki jo zares sovražim) in zmeraj bolj tuj mi je svet. Če bi bilo z menoj tako, kakor ni, bi mi res najbolj kazalo, da jo v klošter pobrišem. Pa je že tako, da na vsako idejo malo prepozno pridem.

Komaj da bi Te zanimalo, kaj delam in podobno, zato sem to pustil. Sicer pa še zdaj ne vem, kaj Ti praviš k temu, da sem se lotil klasične filologije! Čudo, taka prijatelja, pa se niti o takih rečeh ne posvetujeta. Zdaj je za posvete in nasvete že prepozno, to je res, ampak za Tvoje mnenje, naj bo že kakršno koli, bi pa le rad vedel. Radoveden sem, kaj si misliš. Ampak odkrita moraš biti, če hočeš pisati — o tem! Saj razočarati me ne moreš, ker sem se že vsega navadil in bom kvečjemu rekel, da se ne razumeš na to, če me boš pomilovala, nič več. - Nocoj grem spat, jutri bom pa še kaj pripisal, da dokažem, da ne sanjam samo o Tebi, ampak da si res prizadevam biti iskren tovariš. Lahko noč, sladko spi!

27. 2. 1944.

Moja prva misel to jutro si Ti. Še preden opravim svojo nedeljsko dolžnost, naj Ti napišem še nekaj vrstic, da Ti tudi od svoje nedelje nekaj darujem. Skrbi me, kako je s Tvojim zdravjem . Ko bi Ti mogel nekaj svojega dati, jaz ga imam preveč, se mi zdi, več kot zaslužim. Porazno čutim svojo nemoč, da bi Te vsaj z dobro besedo mogel tolažiti! Spominjam se, kako sem bral Tvoje prvo pismo, ko sem bil v bolnici. Da bi jaz mogel tako pisati!

Draga Anica, ne obupaj, vse bo še prav. Občudoval sem in še občudujem Tvojo silno vero v dobro in zmago dobrega. Tudi vase moraš tako verovati. In če se Ti bo zdelo, da je prehudo, da ne gre več, piši mi, prosim, dolgo pismo. Bolje bo potem. Saj mi ni treba posebej omenjati, da sem vedno pripravljen poslušati Te, s spoštovanjem in zavzetostjo, in da bi ne mogel biti srečnejši, kot če bi Ti mogel kdaj pomagati. Naj se Ti ne zdi za malo, Tebi, ki si vajena dajati, ne pa sprejemati. Ni se Ti treba sramovati, saj Ti nisem čisto tuj človek. Če pomislim, koliko dobrega imam od Tebe in kako slabo sem Ti zmeraj vračal, se čutim nesrečnega in sem v zadregi. Ne Ti, jaz bi se moral spraševati, ali sem Ti že kdaj pripravil srečno uro. In vendar veš, da si samo tega želim.

Draga Anica, res si tudi jaz želim, bodiva si iskrena tovariša. Če pa se Tebi zdi morda, da kakor koli med nama ni prav, posebno z moje strani, mi brez skrbi sporoči, verjemi, da bom z vsem razumevanjem sprejel Tvoje besede in vesel bom, da Ti ni vseeno, kako se obnašam. Zdaj, upam, nisem več tako čudno otročji, da bi me bolela razumna beseda, kakor po novem letu. Ali si mi že pozabila? Bil sem res grd in malenkosten in moralo Te je hudo žaliti. Naj bo pozabljeno? Da, prosim Te.

Zdaj pa mi ne jemlji v zlo, da sem tako dolg; če bodo pri Vas videli, kakšna debela pisma Ti pošiljam, bodo še res mislili, kaj je. Če boš imela čas in veselje, mi ob priliki piši.

Prav prisrčno Te pozdravlja

Ivan

14 (25. 2. 1945)[uredi]

Radovljica, 25. februarja 1945.

Draga,

nekaj bi Te rad prosil, upam, da mi ne boš preveč zamerila. Ali bi mi hotela posoditi tisti zvežček iz leta 1939 in iz lanske zbirke psalm Ob rekah babilonskih (Pesem izgnancev), ki Ti ju bom o prvi priliki vrnil. Skušal bom stvari čim prej pregledati in jih poslati nazaj po isti pošti. Daj jih, prosim, dobro zavite moji sestri.

O prosti, prosim, da Te nadlegujem, in bodi lepo pozdravljena!

Ivan H .

15 (7. 3. 1945)[uredi]

Brezje, 7. 3. (1945)

Draga,

hvala Ti za stvari, ki si mi jih poslala in za katere sem Te bil prosil. Dobila jih boš seveda v redu nazaj, kakor hitro jih ne bom več rabil.

Ne vem, kaj naj Ti pravzaprav pišem. Tvoje pismo, ki je spremljalo pošiljko, je čudno, in razpoloženje, v kakršnem je pisano, tudi. Naj odgovarjam na pismo ali na to? Vsekakor sem se zalotil zdajle v manj dobrem razpoloženju in tako bo to moje pisanje verjetno naredilo nate silno slab vtis, če ga bom seveda sploh oddal.

Ne vem, kaj si imava še povedati, čeprav Ti praviš, da pogrešaš mojih pisanj. Mar se Ti hoče tistih romantičnih dolgoveznosti, ki se jih že sam lep čas sramujem? Čeprav se zavedam, da je bilo veliko lepote v najini preteklosti, se vendar ne morem znebiti mučnega vtisa, da je bilo končno le precej zlaganega in nestvarnega pri vsem. Sicer pa je naša dolžnost, da ne polagamo rok na preteklost, ki je nekoč bila lepa; saj jo itak moremo samo še umazati.

Da Ti nisem doslej še pisal, odkar sem prišel v to druščino, je razumljivo. Ne vem še danes ne, kako me sodiš in kako si misliš to reč. Saj pa tudi važno ni, zame namreč, ker sem se navadil, da se ne zanašam na druge, ki mi pomagati ne morejo, če bi tudi morda hoteli.

Naj povem po pravici, da se zmeraj, kadar Ti hočem pisati, trgam v dveh razpoloženjih, ki sta drug drugemu precej nasprotni, in ne vem, kateremu naj bi se pustil zapeljati. Ker se nočem nobenemu in ker nočem, da bi v bodoče še kdaj moje življenje urejala čustva, ampak mu hočem dati sam po svoji uvidevnosti svojo podobo, se res težko odločim, da s komer koli spregovorim hitro besedo. Odkar sem pri domobrancih, nimam zunanjih prijateljev in nimam tovarišev, na katere bi mogel dosti dati in kateri bi me pogrešali. Od sošolcev in sošolk zdaj še pošte ne dobim več, kar je pač gotovo znamenje božje jeze. Kako naj vem, kaj si Ti predstavljaš o mojem »izdajstvu«? — Sicer pa po pravici povedano, tudi nič ne iščem, kaj si kdo o meni misli, naj mu je všeč ali ne, da sem, kjer sem, to je moja osebna stvar, ki nazadnje nikogar nič ne briga.

Z nama pa je tako nekako: Jaz Ti ne morem in nimam kaj dati, Ti pa meni tudi ne. Kaj se hočeva še mučiti? Zame je ženska zapečatena grobnica, ki je — upam — meni ne bo treba odpirati. Kar je bilo, ne pride več nazaj, škoda, da človek tega prej ne ve.

Oprosti, da pišem s strojem in da pišem, kot pišem. Veselilo me bo, če se me še kdaj spomniš.

Veliko misli nate

Ivan

16 (16. 3. 1945)[uredi]

Brezje, 16. 3. 1945.

Draga,

v prilogi Ti vračam stvari, ki si bila tako dobra, da si mi jih posodila. Najlepše se Ti zahvaljujem za uslugo in prijaznost. Upam, da jih v bodoče ne bom več rabil, zato razpolagaš z njimi po mili volji. Tudi če jih uničiš, ne bo škode, saj spomina itak niso vredne, najmanj pa Ti bo treba spomina name.

Kako da Te je moje pisanje tako razhudilo? Sicer ne vem več, kaj sem Ti pisal, vendar je moralo biti nekam žaljivo, kot je videti. Saj pravim, da je tako z mano, da sem samo za zgago še dober. Ko bi pisma ne bil oddal, bi bilo bolje, a Ti seveda prav tako ne bi bila zadovoljna.

Zadnjič enkrat sem Te klical po telefonu, ker se mi je zahotelo neke knjige, ki bi mi jo morda mogla preskrbeti. Pozneje sem se premislil.

Želim Ti mnogo sreče in več upanja za prihodnje dni, kot se meni obeta, za kar pa ne bom potočil nobene solze, ker sem mož in ne - - -

Pozdravlja Te

Ivan

17 (27. 3. 1945)[uredi]

Brezje, 27. 3. 1945

Draga,

kako to, da se ne sporazumeva več, da najbrž Ti mojega pisma nisi razumela in morda tudi jaz Tvojega ne berem prav? Na vsak način sva si uganka, ki jo zaman rešujeva, in stvar je toliko brezupnejša, čim bolj se trudiva, da bi si odgovore dala na vsako besedo. Zato nočem odgovarjati na pismo, čeprav leži pred menoj, ampak bom skušal ujeti le Tvojega duha, ki blodi v njem, in ga ukrotiti, če Bog da.

Veš, vsake moje besede ne smeš jemati v najstrožjem in najbolj temnem smislu. Saj vendar nisem noben pesimist! Le toliko me je življenje zbrusilo, da gledam na vse zelo stvarno, morda skoraj preveč stvarno. Toda imam pa smisel za humor in samega sebe imam tudi včasih za norca, tako da se za marsikatero besedo, ki jo Ti ogorčeno vzameš na znanje, skriva prav dobrovoljen nasmeh. Praviš, da sem zagrenjen. Včasih morda, če naj govorim resnico. Toda na sploh pa je moj življenjski nazor tako krôtek, da se Ti ni treba bati, da bi moral zaradi njega pasti, pasti zaradi lastne nemoči.

Toliko sem namreč že preko vsega, da morem upati, da je ni stvari, ki bi me mogla tako do kraja uničiti in spraviti ob pamet, kot se je to nekoč zgodilo. Ti tega, mislim, nisi razumela in to je vse, kar sem Ti mogel očitati. Sicer pa je bilo tako, da sva trpela oba, in največ zaradi neizgovorjenih besed, ki naju bodo mogoče še dolgo žgale, pa naju bodo tudi, kot upam, prečistile. Mene je medtem življenje učilo po svoje in kljub vsemu sem danes bolj kot kdaj koli prepričan, da ne živim zaman in brez smisla. In to je vse, kar si morem želeti zase.

Tebi seveda želim isto. Upam, da si še zmeraj tako dobra, da boš zmogla oprostiti tudi zadnjo zmedo, ki sem Ti jo naredil. In upam in prepričan sem, da bova odslej res iskrena in dobra prijatelja, dozorela po toliko letih za to, kar prej nisva mogla biti.

Voščim Ti lepe praznike in Te pozdravljam.

Ivan

P. S.: Da knjige ne pozabim, saj mi jo boš, mislim, rade volje posodila: Ali nimaš Lippertiovih pisem Die Briefe aus dem Engadin? Joba menda imaš, toda jaz bi rajši ta pisma. Če so pri Tebi, prosim, pripravi mi jih do Velike noči, da jih bom dobil, ker bi jih silno rad spet bral.

Tvoj

18 (4. 4. 1945)[uredi]

Radovljica, 4. aprila 1945.

Draga,

kako naj se Ti dovolj zahvalim za lepo darilo, ki me je neverjetno razveselilo, kakor že zlepa ne kakšna stvar? Posebno šopek mi je bil zaradi svoje skromnosti in silno dobrega okusa hkrati izredno všeč. Res lepa hvala! Ne vem, če zaslužim, da tako ljubeznivo misliš name.

Jutri se vrnem na svoje novo mesto v K. g., pa si kar ne upam vzeti s seboj knjige, ki si mi jo bila poslala. Bral sem nekaj deset strani in mi je prav všeč, skorajda potreben sem take hrane. Toda dogodki, ki se bližajo, mi bodo verjetno komaj dopuščali, da bi jo v miru bral in mislil. Tudi ne morem danes vedeti, kje bom po tolikih in tolikih dneh, zato Ti jo rajši vračam prej kot prepozno. Ne smeš misliti, da je kaj drugega zraven; za stvari, ki niso moje, moram skrbeti, dokler je še čas.

Vesel bom, če bom dobil kmalu spet kaj pisanja od Tebe, saj bom vedel, da me tudi v najtežjih urah nočeš pustiti preveč samega. Sicer danes nisem tako brezupen kot nekoč, ker mi življenje samo na sebi ni absolutna dobrina in — hvala Bogu tudi vem, zakaj živim in za kaj bom padel, a za to se imam gotovo najprej zahvaliti Tebi, moja draga Anica, in upam, da se tega ne Ti ne jaz ne bova kesala.

Iskreno Te pozdravlja

Tvoj Ivan

V Radovljici, 4. aprila 1945 ob pol enajstih zvečer.

19 (10. 4. 1945)[uredi]

Kamna gorica, 10. 4. 1945.

Draga Anica,

takoj Ti odgovarjam na pismo, da Te bo odgovor čim prej našel, sicer bi moral spet čakati Bog ve koliko časa ugodne prilike. Sicer se moram najprej opravičiti, da pišem kar na stroj, toda tako gre hitreje od rok. Seveda se to ne pravi, da tako malo mislim nate, da bi Te hotel na hitro odpraviti, nikakor ne.

Tvoje skrbi so precej odveč. Jaz nimam nobene skrbi, kaj bo z nami. Tudi če pride do najhujšega, - kar pa najbrž ne bo, vsaj upanje imam do zadnjega - me ne bo strah (in upam, da tudi mnogih drugih ne), saj se ne more zgoditi nič takega, kar bi nas uničilo popolnoma ali nas umazalo za zmeraj. Če bo že tako treba, vsaj zavest bom ohranil, da nisem bil umazan kramar in špekulant s krvjo nedolžnih, da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za dosego oblasti in za revolucijo.

Sprašuješ me, kako sem razpoložen. Prav nič ne bom lagal, če rečem, da sem pri najboljši volji. Tak res še nisem bil, morda odkar sem na svetu. Ti se boš morebiti zelo čudila, ker me na žalost poznaš večinoma samo s temne strani, s »tragične« strani. Sicer se ne bom hvalil, da sem zdaj končno vendar že dozorel po tolikih težavah, toda vsaj nekaj ravnovesja sem dosegel. Optimist sem, kakor še nisem bil, in samo to si moram želeti, da bi tudi Ti bila deležna nekaj tega veselja in notranje sreče. Ne vem, kako sem pravzaprav do tega prišel. Mnogo manj sem vojak, kot sem si sam predstavljal, kajti kljub temu, da nosim vojaško obleko, imam dovolj in preveč razumevanja za osebne težave in nesreče soljudi. Sovražiti sploh ne znam, čeprav bi kdo vsaj nekaj tega od vojaka pričakoval ali morda celo zahteval. Na čuden način sem prijatelj vseh ljudi, in to tem bolj, čim bolj vidim njih slabosti in naravnost neverjetno neumnost.

Kar se mojih stvari tiče, sem Ti vendar že rekel, da so Tvoje in da je vseeno, kaj se z njimi zgodi. Če bo prav in v redu, bomo že po vojski kaj naredili z njimi, če pa ne, bo pa itak vseeno. Pripravljal sem se bil, da bi jih izdal v Ljubljani, pa je zdaj potovanje skoraj nemogoče in tudi nima pomena, da bi v takih razmerah kaj takega mislil, saj je gotovo važnejših stvari dovolj.

Torej, draga Anica, piši mi skoraj spet, rad imam pošto od Tebe. Če mi bo mogoče, bom že prišel kdaj skozi Radovljico, mogoče v nedeljo, seveda obljubljati ne morem, ker ni od mene odvisno. Če boš kaj napisala do tedaj, mi boš mogoče osebno lahko dala, če me boš ujela na klancu.

Bodi lepo pozdravljena!

20 (27. 4. 1945)[uredi]

Kamna gorica, 27. 4. 1945 ob 2. zjutraj.

Draga,

kaj neki naj Ti pišem ob tej pozni ali bolje rečeno zgodnji uri? Nič nimam početi, prav nič, pa ne morem spati, zato sem sedel k stroju in poskušam najti duhovno zvezo s Teboj. Ali se Ti sanja morda ob tej uri o meni? Gotovo ne.

28. zvečer.

Naj napišem do konca to pismo, da ga bom mogel jutri oddati. Sicer pa še začel nisem. Res ne vem, o čem naj bi Ti to pot pisal, pišem Ti le, ker sem Ti obljubil in ker bi bil rad s Teboj, dokler je le mogoče.

Ves teden sem še v negotovem razpoloženju, ne da bi kaj dvomil o pravilnosti svoje poti ali o smislu žrtev in smislu bratove žrtve, le nerazumljiva mi je tragika smrti, ker je pretežka in prenasilna. Zdaj tudi čutim, kaj pomeni, kar je zapisano v Antigoni nekje: če brata izgubim, nikoli več ga ne dobim.

Sicer je pa to samo moje.

Do zdaj nisem bil sposoben nobenega dela, upam, da bom dobil nekaj energije, saj drugo itak vse nič ne zaleže.

Zase sem odločen kakor prej: rajši častno umreti, častno pasti kot izdati samo za trenutek pošteno in pravično stvar. Vem in vidim, da so povsod ljudje, ki bodo delali na račun naše krvi svoje kupčije, toda te morem samo zaničevati, moje odločnosti pa ne bodo spremenili. Če so na svetu ljudje, ki morejo tako delati ob vsem tem, kar se dogaja, je to njihova stvar, jaz ne morem in nočem z njimi imeti nič opraviti.

Vem, da se s tem in takim naziranjem več ali manj odpovedujem samemu sebi, morda celo tako, da mi marsikdo ne bo dal prav. Toda moja naloga je to in nič me ne more morati, da bi je ne izpolnil.

Odkar mi je padel brat, me obhaja čudna misel, da bo z menoj naš rod umrl. Zdaj približno vem, kaj je pomenilo včasih rodovom tako izumiranje, in vem tudi, da sem bolj povezan z rodom, kakor si po navadi predstavljamo. Pa kakor koli naj že bo, življenje ni absolutna dobrina, ne življenje rodu, najmanj pa življenje posameznika.

Naučil sem se iskreno moliti: Fiat voluntas Tua!

Vem, da mora biti Tebi v marsičem mnogo teže in da moraš morda zelo mnogo žrtvovati. Piši mi o vsem, da bom tudi jaz vedel in nosil s Teboj. Taka iskrenost je sicer večkrat neprijetna, toda nama se je ni treba sramovati.

Iskreno Te pozdravlja

Tvoj Ivan

21 (28. 4. 1945)[uredi]

Na položaju, 28. 4. 1945.

Draga,

pravkar sem prejel priloženo pošto po kurirju in pošiljam »v nadaljnji postopek«.

Ivan

PAVLI HRIBOVŠEK[uredi]

1 (6. 2. 1940)[uredi]

Radovljica, 6. februarja 1940.

Draga Pavla!

Kako Ti je kaj danes, ko imaš svoj god? Meni je prav luštno, samo dolgčas mi je po Tebi. Zdaj ni nobenega, da bi skakljal sem in tja. Ali si kaj pridna? Preveč gotovo ne. Le glej, da se boš učila, saj zdaj sploh nim aš drugega dela! Pa računati se navadi, če še ne znaš. Jeziček pa lahko spraviš v kakšno škatlico, da bo vsaj pri miru.

No ja, pridna bodi pa adijo!

Ivan

Malo pa še drugič.

2 (20. 5. 1945)[uredi]

Na položaju, 20. 5. 1945.

Draga Pavla!

Danes sem po dolgem času vendar zvedel, kje si in kako se imaš. Skoraj sem že bil obupal nad tem, da bi Te našel, ker je vse tako zmedeno in razstreseno po svetu. Upam, da se Ti ne godi ravno najslabše, če si res na kmetiji, kot piše naš pater. Mama mi je rekla, da pojdi, če drugače ni bi šlo, h Gruberjevim. Tam bi že malo pazili na Te. Če pa Ti ni hudega in si skupaj z znanimi ljudmi, potem je pa bolje, da kar z njimi ostaneš.

Kaj si mislila, ko si šla od doma? Da bom o najbrž že v nekaj dneh spet doma? Tako so mislili po večini. Kar je, je in se ne da pomagati in je morda tudi potrebno, da je tako. Tako hitro ni treba m isliti, da se bo to končalo, toda gotovo se bo. Moraš se paziti, da se Ti kaj ne zgodi. Misli zmeraj na dom in na mamo, pa še na Lojzko in name. Gotovo bo bolje, morda že v kratkem. Tam se Vam najbrž ne godi tako slabo, kot se godi civilnim ljudem tukaj v Vetrinju. Tam imate vsaj streho in morda več jesti kot tu. — Jaz sem bil nekaj dni prav resno bolan. Imel sem grižo in potem glavobol. Pazi se, da ne boš pila preveč vode in da se ne prehladiš. To je lahko nevarno, ker se ne bi mogla tako zdraviti kot na primer doma. Torej na zdravje se zelo, zelo pazi!

Jokati ni treba, saj ne pomaga nič. Bodi pridna in ne pozabi na nič, kar je bilo nekoč lepega in kar še bo. V to moraš in moram in moramo vsi ravno tako verjeti kot v Boga!

Če bo mogoče, mi piši, kakor bom tudi jaz, če bo le mogoče. Zaenkrat ne vemo, kaj še bo z nami, mislili smo že, da bomo šli v Italijo na Primorsko, pa ni nič gotovega. Kadar in če bo mogoče, Ti bom pisal, ravno tako daj tudi Ti meni.

Pozdrave naročam za vse znane ljudi, posebno za Muhovčeve, Bertoncljevo Fr., in pa za patra, ki se mu moram zahvaliti za to dragoceno sporočilo.

Najlepše pa pozdravljam Tebe

Tvoj Ivan

3 (27. 5. 1945)[uredi]

Vetrinj, 27. 5. (1945).

Draga Pavla,

najlepša hvala Ti za vse, kar si mi poslala, posebno za pismo. Veš, ne bi mi smela pošiljati hrane, saj si je sama mnogo bolj potrebna, pa tudi pri nas ni več tako slabo kot nekaj časa. Imamo hrane zadosti, razen kruha seveda, pa nam že prepečenec nadomešča tudi to. Zato moraš Ti za to skrbeti, da boš sama dosti imela in da ne boš stradala, zame bodo že drugi skrbeli. Mi bomo, kot pravijo, odšli kmalu od tod, najbrž na Primorsko. Kaj pa bo z vami in s Teboj? Ali boste mar ostali kar tam? Najboljše bi bilo, da bi šli tudi z nami, bomo vsaj skupaj in bolj se bodo zanimali za vas. Če pa ostanete sami zase in sami sebi prepuščeni, boste morali živeti tako, kot bodo drugi hoteli. Vsaj jaz mislim tako. Daj, govori o tej stvari s patrom in naredite potem, kakor se vam bo zdelo najbolj prav. Zdaj se imate sicer veliko bolje kot civilisti tukaj, ki so brez strehe. Toda pozneje bi ostali sami, če se ne boste pobrigali.

Jaz ne morem do Tebe, ker vojaki nimamo izhoda. Civilne obleke pa tudi nimam nobene. Kot vojak bom seveda tudi šel z vojsko, kakor in kamor bo ukazano. Tako Te ne bom mogel obiskovati, kvečjemu če boš Ti mene kdaj prišla pogledat. Zdaj pričakujemo vsak dan, da bomo šli. Če boš spraševala za menoj, vprašaj, kje so Gorenjci, jaz sem pri I. bataljonu IV. polka I. divizije (saj tukaj je samo ta divizija) in sicer kot adjutant bataljonskega poveljnika. Če bomo šli drugam, se bo mogoče spremenila ureditev, potem bo težje iskati.

Mama je poslala še meni na Brezje zate pismo in zavojček. Dal sem ga Muhovčevim, ker sem mislil, da bodo prišli z vami skupaj. Zdaj ga bom poslal Tebi. Mama ni hotela iti z doma, pozneje se je pa že nekoliko bala in bi morda šla. Pa je morda bolje, da ni, ker bi jo taka pot in sploh težave begunskega življenja preveč izčrpale. Upam, da ji ne bodo nič naredili, saj ji nimajo kaj in za kaj. Še zate mi je malo žal, da si šla. Ta reč zna trajati še nekaj časa, morda sicer ne dolgo, lahko pa tudi leta. Kaj bi mama počela? Glej vsaj Ti, da boš, ko si se že tako odločila, pogumno in vztrajno držala. Ne smeš obupati, čeprav bo še hudo, ampak treba se bo znajti in si pomagati, kakor si bo kdo najbolje znal. Moraš biti iznajdljiva, predvsem pa nikoli ne obupati, pa bo šlo.

Mi smo šli na pot v sredo popoldne z Brezij v Tržič in ponoči naprej. Iz Kamne gorice pa sem prišel že v nedeljo, ko ste vi že odšli. Drugih Radovljičanov nisem videl, razen Teje, ki je šla v Tržič na obisk, pa prišla s pošto, da ste že šli naprej. Anica je ostala najbrž doma, še govoril nisem z njo.

Bodi pridna in piši, dokler je mogoče in kadar bo mogoče.

Civile bodo dali najbrž na delo, zato je nazadnje tvoja kar dobra, ker ga že imaš, če ni hudo. Gre le za to, da bi bili v bližini. Pomenite se med seboj, potem pa se odločite, kakor veste, da bo najboljše. Ko bi tukaj kaj gotovega vedeli, bi mogel svetovati, tako pa sami ne vemo nič natančnega, razen da so nekatere že poslali naprej, drugi pa pridemo v kratkem na vrsto.

Misli na dom in name!

Prisrčno Te pozdravlja

Tvoj Ivan

Če le mogoče, pridi sem!

MARIJI HRIBOVŠEK - DOMAČIM[uredi]

1 (23. 10. 1942)[uredi]

Beljak, 23. 10. 1942.

Dragi,

pošljite, kot ste se zmenili, Pavline pike, to se pravi celo karto, ker mora biti ime zraven, drugače ne dado; plaščev zdajle še nimajo ženskih, pa jih bodo v kratkem nekaj dobili in jih je mogoče rezervirati le s pikami. Treba jih bo okoli 36-40. Potem sporočite še Franci, da Hubertus-plaščev nimajo, pač pa lepe druge plašče, ki pa stanejo do 45.- RM in okoli 36 pik. (Hubertuse imajo vse premajhne.) Če ji je prav in če ji ni predrago, naj pošlje pike priporočeno in neodrezane s celo karto, tako že o vseh svetih lahko prinesem s seboj.

Imam se dobro. Na svidenje!

Ivan

2 (12. 2. 1943)[uredi]

Beljak, 12. 2. 1943.

Draga mama!

Pavlino karto sem danes dobil. Do zdaj nisem vedel, kaj bi pravzaprav naredil, ali bi ostal tu ali bi šel domov. Nazadnje sem že mislil, da bom le sam prišel. Vendar sem čakal, da se samo kaj naredi in res se je. Če torej Pavla in njena kompanija res mislijo priti, nimam nič proti. Samo za vsak slučaj, če bi jaz zjutraj zaspal in bi ne bil čisto točno na glavnem kolodvoru, naj me tam okoli malo počakajo; kajti do glavnega imam še bolj daleč kot do mesta in bi se prav lahko zgodilo, da se malo zakasnim. Peljejo pa naj se le do glavnega kolodvora, je manj komplicirano. Glejte pa zares, da bodo dovolj jesti s seboj prinesli, da ne bo godrnjanja. Sicer nima nič proti, ampak rekla je, ko sem to reč razložil, naj bi naročil potem sestri, da bi preskrbeli vsaj pol litra šnopsa za ne vem za katerega sina že, ki gre v Afriko. To pravim naprej.

Pavla naj prinese zame: perilo za en teden, telovadne hlače in telovadne copate za vsak slučaj. Drugega nič. (Mleko!) Francelj mi je pisal ta teden najprej dopisnico, potem pa še pismo. Odgovoril mu še nisem ničesar kakor nobenemu še, čeprav sem to dolžan še Gabrijelu in Ivančku. Z Gabrijelom se bova itak nagovorila, da bo kaj, Ivanček bo že malo počakal, Franceljnu bom pa pisal jutri, v soboto, po matematični maturi, če mi bo prav šlo. Danes smo namreč začeli z maturo; pisali smo nemško nalogo, in sicer od tri četrt na osem do deset minut čez eno. Ni bilo tako lahko, pa bo že. Jutri bo najbrž hujše. Imeli smo tri naslove na zberanje: (Pavla jih bo že prestavila), prvi je bil: Das Werden der einheitlich geführten Nationalstaaten Deutschland und Italien; drugi: Die Stellung des Übermenschen Faust in der Gemeinschaft, in tretji: Der Kampf um die Herrschaft zur See in der Neuzeit. (Saj vem, da ne bo znala prav prestaviti: 1. Nastanek enotno vladanih narodnih držav Nemčije in Italije, 2. Mesto nadčloveka Fausta v skupnosti, 3. Boj za vlado nad morjem v novem veku.) Prva in tretja sta politični, zato sem pisal drugo. Vendar so drugi po veliki večini pisali onidve. Seveda zato najbolj, ker o Faustu niso dosti vedeli. Deloma smo ga brali v šoli, deloma sem ga še k sreči sam včeraj, ko samo imeli prosto. Saj se mi je kar zdelo, da bodo Fausta tudi pritisnili k maturi. To je namreč velika nemška igra o učenem doktorju, ki se zapiše hudiču, da bi mu ta zato izpolnil vse želje in sploh vse, kar se mu zazdi. V nekaterih igrah se reč konča na ta način, da hudič Fausta vzame s sabo, ko je treba umreti. V tej pa je reč drugačna. Faust prisili hudiča, da mu pomaga pri velikih delih, da reši državo, da pridobiva iz morja novo zemljo, na katero naseli potem ljudi, in tako naprej, da nazadnje Faust zaradi teh dobrih del le pride v nebesa. Iz tega se vidi, kako včasih še hudič komu utegne pomagati v raj.

Ne vem pravzaprav, kaj bomo v nedeljo počeli. Nobenega načrta nimam, da bi jo kam mahnili. Lepo bi bilo, ko bi šli na Grlico, ki se pelješ nanjo z gorsko železnico, samo tako je: za popoldne je premalo časa (ker ob pol petih gre vlak), sicer bi pa morali južinati kar gori in bi seveda spet bile komedije. Mesta se bomo tako kmalu nazijali, v kino ne bo mogoče iti, tako da res ne vem, kaj bomo počeli. Pa bom o že kakšno ušpičili!

Nocoj bom šel prej spat, da ne bom preveč polomljen jutri pri računanju. V nedeljo zjutraj pa bom že prišel na kolodvor; moram še pogledati v vozni red, da bom točen. Če bom prej tam, jih bom prišel čakat prav na peron, če ne, me bodo dobili kje pred postajo. Ven bodo pa že prišli; kar za drugimi je treba iti. Sicer se tudi drugače pride ven, samo včasih za par mark olajšan.

Lahko noč, zdaj grem spat.

Pozdravljam Vas vse

Ivan

3 (19. 2. 1943)[uredi]

V Beljaku, 19. 2. 1943.

Dragi,

upam, da je Pavla v nedeljo srečno priromala domov. Zdaj imam celo reč učenja; drugi teden bo komedija pri kraju. Če bo moj sosed prišel, bom že kaj pisal po njem. Kdaj in kako pa pridem sam, pa zdaj še ne vem povedati. Francelj mi je pisal enkrat nekaj malega, odgovoril mu bom morda kmalu.

Vse Vas lepo pozdravlja

Ivan

4 (20. 2. 1943)[uredi]

Beljak, 20. 2. 1943.

Draga mama!

Danes pošiljam po Tončku tole kratko pisanje. Ne smeš mi zameriti, da tako malo pišem, še Pavli nisem dal nič pisanega s seboj. Ta teden se res kar precej ukvarjam z učenjem, ki ga je celo reč. V ponedeljek se bo začelo zares. Kdaj bo konec, še ne vem.

Zahvaliti se moram za vse, kar je Pavla prinesla s seboj. To je bila gospodinja vesela! Zdaj se je pa spomnila, naj pišem takole: Za ta mesec (febr.) noče vzeti nobenega denarja, samo prosila bi, če bi mogel še enkrat prinesti kaj takih reči, kot je zabela ali karkoli takega. Šnops bo plačala, pravi; samo malo bi še rada dobila, ker denarja prav nič ne rabi. Mast ali puter ali ...

Jaz bom prišel najbrž sredi tedna domov in se bom potem še enkrat peljal gori za slovo. To reč povem zato naprej, da boste malo vedeli. Tončku pa dajte, če bo hotel nositi, mleko s seboj, saj ga bom prišel čakat na kolodvor.

Naša gospodinja včasih malo jamra, kako je zlomkovo težko in da je bila neumna, da je sploh koga vzela; da ni vedela, kako težko gre in tako naprej. Mene še kar obrajta, najbrž najbolj zato, ker bom kmalu šel.

No ja, saj se bom o kmalu kaj pomenili.

Najlepše pozdrave Tebi, mama, in sestrama

od Ivana

Da bo Pavla fige držala v ponedeljek in torek!

5 (25. 2. 1943)[uredi]

Beljak, 25. 2. 1943.

Draga mama,

gotovo bi pisal pismo, ko bi imel kakšno kuverto. Sicer bom pa kmalu doma, morda še prej ko ta karta. Naše komedije so srečno pri kraju. Zdaj pospravljam svoje reči in čakam, kdaj mi pride od Remičevega Janeza pošiljka, za katero mi je pisal, da je že na poti in bo morda jutri, v petek, že tukaj. Prišel bom skoraj gotovo v petek popoldne in bom v soboto ali nedeljo še skočil nazaj.

Kako je pravzaprav s Pavlo? Nič se ne spoznam. Na vsak način torej na svidenje kmalu in mnogo štorij, da se zgovorimo.

Pozdravlja Vas vse

Ivan

6 (21. 5. 1943)[uredi]

Dunaj, 21. 5. 1943.

Draga mama,

hvala za pošto, obe pismi sem danes dobil. Kar se dovoljenja tiče, se mi je zdelo, da bo tako: zavlačujejo, kar le morejo. Ampak v Gradec pa ne grem. Prvič je tam fakulteta zanič (da bi je na Dunaju ne bilo, ne more nobeden trditi, celo veliko boljša je ko graška), drugič bi mi v Gradcu najbrž rekli, da sem prepozno prišel in da je rok za vpis že potekel, in tretjič silijo v Gradec samo zato, ker je mesto dosti zagrizeno in bi verjetno od vseh koncev brce dobival, kakor jih že. Potem pa tudi v Gradcu nimam kje stanovanja iskati. Če torej dovoljenje milostno pride, mi ga čim prej pošljite, mogoče se bo potem dalo vpisati. Če ne, seveda ni nič.

Zdaj hodim že ves teden k predavanjem, kar seveda pa lahko delam, nima sicer nobene veljave, ker nisem vpisan. Mavrič je že davno dobil dovoljenje, ker so samo lanskega obnovili, Remicu pa dovolili še niso, pač pa se je pogojno vpisal, to se pravi na lastno odgovornost, plačal takse in kar je treba, če pa mu ne dovolijo, denarja ne dobi nazaj. Jaz tega ne tvegam. Sploh z denarjem šibko stojim, ne upam prav nič zapravljati, hranim za mesec in za vlak, za kliniko pa se moram pa še prej poučiti, koliko bo stalo, najbrž ne bom imel dovolj. Največ človek zapravi mimogrede z razglednicami in s tramvajem, posebno še, ker se večinoma vozim dvakrat dnevno v mesto in nazaj, ker je popoldne tudi šola, kar je zelo nerodno. Če pa dovoljenje pride, pa prosim, da gotovo pošljete tudi nekaj denarja, magari kar v kuverti, da bom mogel plačati takse. Moram še poizvedeti, koliko ta reč stane.

Prijetno ni na Dunaju prav nič, toda če bi mogel študirati, bi še vse bilo. Ko pridem domov, sem navadno tako utrujen, da nič več ne morem. Zvečer grem zgodaj spat, pa me morajo zjutraj ob pol sedmih vedno drugi zbuditi. Neko noč je bil poskusni alarm, da je bila vsa noč ubita. Seveda se nikomur ni zdelo, da bi šel v klet. Spati pa eno uro le nismo mogli, ker je sirena tulila, zvonovi bili plat zvona, aeroplani grmeli, žarometi svetili in kanoni streljali.

Zdaj bo večerja, prišel sem pravkar iz mesta in hitim pisati. Časa nimam skoraj nič. Vse požro predavanja in vožnja, za učenje kaj malo ostane. Sicer se imam dobro, nihče se ne pritoži. Jesti imamo precej gosposko, žgancev še ni bilo, ne vem, kaj mislijo, ali jih morebiti ne jedo ali kaj. No, o tem ni treba nikomur praviti.

Profesorjem se nič ne hitim predstavljat (kar je za nekatere vaje in predavanja potrebno), ker ne vem, ali bom ves semester ostal tu ali ne. V slučaju da ne, nima pomena, ker bom v tem primeru itak moral nehati z njimi.

Zakaj ste na 1. pismo dali dve znamki po 12 Pf.? -

Zdaj bom dirjal večerjat. Pišem v svoji sobici, ki je v prvem nadstropju oziroma mezzaninu, kot se reče; treba je po stopnicah, pa se ne šteje za pravo nadstropje. Drugo nadstropje, kjer so drugi, je še za dvoje stopnic više. Človek je pošteno truden, preden prikrevsa na vrh.

Polde je že šel; kako dobro slovensko zna!

Vsem najlepše pozdrave, Pavli čez Semmering!

Ivan

7 (24. 5. 1943)[uredi]

Dunaj, 24. 5. 1943.

Draga mama,

dobil sem danes dovoljenje od vojaške komande. Ampak to dovoljenje je tako advokatsko narejeno, da ni vse skupaj nič. Po naše se glasi nekako takole:

Temu in temu se vrača prošnja s pripomnjo, da ni nobene ovire glede študija na dunajski univerzi. Odlog na nedoločen čas se vendarle ne more zgoditi in bi moral H. v slučaju vpoklica študij prekiniti. O tem naj se H. obvesti. -

To se pravi, da pravega dovoljenja ni. Saj dobro vedo, da zahtevajo pravila, da se dovoli za ves semester; tukaj pa pravijo, da sicer smem, le ne povedo, koliko časa. To ni vse skupaj nič. Slovencem pač ni treba študirati.

Počakal bom še, kakšen odgovor bo prišel od druge strani. Joža je dovoljenje danes dobil, pa mora še osebno v Gradec. Same traparije in samo zato, da nam preprečijo študiranje. Lahko noč, zdaj grem spat, da bo mir.

Zjutraj 25. 5. 1943.

Res ne vem, kaj naj počnem. Na vsak način bom počakal, kaj bodo poslali iz Radovljice. Če mi bodo pustili, da se vpišem, bo že kako. Ne verjamem pa ne. V tem primeru bom seveda kmalu doma. Ali jih še kaj kličejo?

Nocoj je bil veter in dež. Dež je zdaj ponehal, upam, da ne bom moker. Dobro bi bilo, ko bi bil plašč vzel s seboj; pa bom že prebil te dni; če bo kdaj zares deževalo, bom pa doma ostal.

Oprosti, da končam, moram še jest in potem v mesto.

Pozdravlja Vas vse

Ivan

8 (26. 5. 1943)[uredi]

Dunaj, 26. maja 1943.

Draga mama,

najlepša hvala za denar in pismo, ki sem ga danes dobil obenem s Pavlinim pismom. Zdaj sem že bolje razpoložen, ker mi je upanje dano, da bom orda le šlo. S tistim dovoljenjem od vojaških oblasti sem šel na sekretariat (univerzitetni) in so me napotili k nekemu inšpektorju. Ta je odločil, da se na podlagi tega lahko vpišem. Samo treba je še dovoljenje študentovskega vodstva iz Gradca, kar bi najlaže dobil na ta način, če bi mi prišlo iz Radovljice tisto dovoljenje iz barak. Če to pride, bodo komedije, upam, pri kraju, zato prosim , da se za to pozanimate. Brez tega ne vem, ali bom kaj opravil.

Obenem prosim, da mi pošljete za vsak slučaj, če bi sitnosti imel, krstne liste mojih staršev in starih staršev; vsi so lepo zbrani v Franceljnovi mizi (tudi poročne liste) in jih bo Pavla lahko dobila. Ali je kak moj krstni list pri hiši? Najboljši bi bil seveda nemški, pa ga najbrž ni; v tem primeru kar slovenskega pošljite. Najbolj vesel bi bil, če bi lepega dne vse prišlo, krstni listi in dovoljenje. Gospod Vidic, če bo tako dober, da bo posredoval, naj navaja, da sem od vojaške oblasti dovoljenje že dobil, in sicer za na Dunaj. Pa pozno je že za vpis, za zdaj so podaljšali za tujce do 31. maja.

Drugega nimam mnogo pisati. elam vaje, predavanja poslušam, vozim se v mesto in nazaj in kar naenkrat mine dan.

Oprostite, da končujem, moram še za Franceljna nocoj kaj napisati. Pisal bom, ko bo kaj posebnega spet. Saj bi večkrat, pa se mi je nalivno pero že zdavnaj pokvarilo, tukaj pa še toliko ni, da bi navadno stekleno pero dobil. Tako redko pridem do tinte in moram povečini s svinčnikom kracati.

Prisrčne pozdrave Tebi in sestram

Ivan

9 (31. 5. 1943)[uredi]

Dunaj, 31. maja 1943.

Draga mama,

dovoljeno mi je zdaj, da se pogojno vpišem. To se pravi, da opravim vse ceremonije in plačam takse in redno študiram, kakor da bi iz Gradca dovoljenje imel. Če torej iz Gradca pride privolitev, je vse v redu, če pa ne, mi semester ne velja. Nekaj časa nisem vedel, kaj naj počnem; najrajši bi jo kar domov pobral. Pa mi je Remic rekel, da je to čisto dobro, če mi pogojno puste, da je on tri semestre tako delal in tudi tega ima le pogojno. Potem pravi, da lahko študiram, da me vojaščina ne bo jemala in da bo semester že kdaj priznan. Mislim torej, da bo morda tako res najbolje. Zato se bom kar vpisal, upam, da mi boste krstne liste, ki sem zanje pisal, kmalu poslali. Na kliniko bom šel najbrž zadnji teden enkrat pred binkoštmi, preden pridem domov.

Pisal sem, da bi mi dovoljenje iz barak prav prišlo. Res ne vem, zakaj mi ga nočejo dati. Zdaj sem sam pisal v Gradec, morda dobim kaj. Za Joža nič ne vem, kaj misli; dosti se mu ne ljubi. Najrajši bi menda imel, da ga ne bi vzeli.

Kar je novic pri Vas, mi jih le sporočite včasih. Kar ste o aeroplanih pisali, tu ni bilo nič. V soboto in nedeljo sem šel že ob osmih spat; čisto zbit je človek, če malo okoli hodi.

Lepo pozdravlja vse

Ivan

10 (8. 6. 1943)[uredi]

Dunaj, 8. junija 1943.

Dragi,

srečno priromal. Zdaj bom v šolo tekel, o priliki kaj več. Vozili smo se še kar dobro, tudi dolgčas nam ni bilo. Kaj več sicer nimam pisati, pa bom v soboto ali nedeljo le kaj spravil skupaj. Pošto sem dobil od Franceljna, me je že nekaj dni čakala.

Pozdrav!

Ivan

11 (22. 11. 1943)[uredi]

Na Dunaju, 22. novembra 1943.

Draga mama,

danes sem dobil Pavlino pismo, ki nas je vse skupaj zmedlo. Pišite mi, prosim, koj, ko boste kaj zvedeli o ljudeh iz tistih vasi ali če bi se celo kaj drugega zgodilo. Ne razumem, kaj misli Pavla z vprašanjem, če je teta že dobila zaboj. Ona nič ne ve za to in jaz tudi ne. Pač je gospodinja dobila, kot sem že pisal, in se bo menda sama pismeno zahvalila. Kaj je pa z Maksom? Ravno sem mislil pisati v Motnik, ali so že kaj zvedeli. Kako pa naj se dobiva ali vidiva, če pa drug za drugega ne veva!

Hodim v šolo in se učim strojepisja; v službo me niso marali, saj sem menda že pisal. Ne vem, kaj naj počnem, denarja mi kar manjka, to je dobro, da zdaj stalno pri teti jem, zjutraj in zvečer. Za čez dan mi pa da malico seboj. Zakaj mi ne odgovorite, ali naj vzamem britev? Zdaj jo bom moral najbrž vzeti, ko nisem odpovedal, stala bo pa okoli dvajset mark. Največ mi je zato, ker je tak križ z britvicami.

Hvala za tisti list z občine, vidim, da je moral Vesel narediti, da je bilo prav. Saj nič ne znajo smrklje. Danes sem bil klican na univerzo, da moram trikrat vršiti poldnevno službo. Kaj vem, kaj bi bilo treba prenašati, prinesti bi moral nahrbtnik s seboj. Pa sem se zmazal, ker še nisem vpisan.

Tončka pravi, da ji zdaj ne piše ne Janko ne botra ali kdo od tam. Odkar je Janko šel, sva samo po telefonu govorila.

Drugič bom pa s strojem pisal, če mi bodo pustili pisati privatne stvari. Boste videli, kaj že znam. Pišite mi o vsem, kar se takega naredi. Polde je tudi radoveden na take novice. Ostane še kakšnih 14 dni. Danes mi je pisal tudi Francelj.

Najlepše Vas pozdravlja

Ivan

12 (24. 11. 1943)[uredi]

Dunaj, 24. novembra 1943 zvečer.

Draga mama,

zdajle sem dobil Tvoje pismo, hvala zanj. Pisal sem pa vsaj štirikrat že, kar sem tukaj, zadnjikrat sem oddal ravno včeraj. Včeraj sem oddal tudi dolgo pismo za Franceljna. Zvečer pa dobim od njega telegram, ki je bil oddan 22. nov. ob 10. uri, prišel je pa 23. nov. ob 8. zvečer. Ta telegram me je čisto ob pamet spravil. Glasi se slovensko: Čakaj ob 2.37 pri vlaku — Franc. Kaj naj to pomeni? Ne pove ne, na katerem kolodvoru (na Dunaju jih je samo šest) in ne katerega dne. Najbrž je mislil 23. (t. j. torek), pa sem telegram šele zvečer dobil. Danes sem letal po kolodvorih in pisarnah, kje in kdaj pride iz Šlezije kak vlak. Zvedel sem, da ob 2.37 sploh noben vlak ne pride. Kakšna zmešnjava je to? In kaj je z njim? Če potuje, recimo, na dopust, bi sam tudi našel do mojega stanovanja, saj je že bil tukaj. Če pa gre s transportom, pa itak ni mogel vedeti, ali bodo šli čez Dunaj, še manj pa kdaj. Upal sem, da se bo sam prikazal, pa ga danes nič ni bilo. V skrbeh sem, kaj je pravzaprav z njim ? Ali je domov kaj telegrafiral? Jaz ne vem prav nič početi. Pišite takoj, ko kaj zveste in pismo koj dajte na pošto, da ne bo cel teden hodilo. Jaz vedno oddam drugo jutro, pišem po navadi zvečer.

Čisto zmešan sem danes od samega letanja. Gospodinja pravi, da se moram v njenem imenu najlepše zahvaliti za jabolka; je zelo dobra z menoj (dobim večkrat kakšno sladkost).

Zaradi klanja ne vem, kako si predstavljajo. Teta je mislila, da bi se eno periodo nazaj domov prijavil, pa je itak prepozno.

Pozdravite Pavlošičeve, če boste govorili z njimi. Če boste kaj pošiljali, pošljite tisto perilo, ki takrat še ni bilo oprano. Mraz ni tukaj preveč, v sobi sploh ne. Imam se še dobro, saj se iz knjig ne vidim, hvala Bogu. Službe še nisem staknil, to bo muja. Stroške omejujem, kar se da. Imam sam o še deset mark. Pišite, pišite in koj oddajte. Tončki sem telefoniral in se jezi, da nihče ne piše.

Najlepše Vas pozdravlja

Ivan

13 (26. 11. 1943)[uredi]

Na Dunaju, 26. novembra 1943.

Draga mama,

danes sem dobil dvajset mark, najlepša hvala. Stric sicer ni dobro vedel, od kod so prišle; je rekel, da je tako hitel podpisovati, da je pozabil prebrati, kdo pošilja. Listka pa ni nič dobil. Ker vem, da mi kdo drugi nima pošiljati, se še enkrat za denar najlepše zahvaljujem. Saj varčujem, kar morem, zdaj ne kupujem razen tramvaja nobenih reči; seveda rabim zdaj pisma, zdaj znamke, zdaj zvezke in take reči in počasi se nabere.

Upam, da mojo pošto dobite, zdaj pišem kar zapovrstjo. Kaj je s Franceljnom, ali je že kaj sporočil? In kako je pri Vas?

Jaz hodim dopoldne v šolo k predavanjem in v seminar študirat. Mogoče bom dobil dovoljenje. Delal sem prošnjo v Celovec, koj ko sem prišel na Dunaj. Včeraj pa so iz Celovca telefonično vprašali, kako je z menoj, kako se učim, obnašam in če je kaj slabega o meni znano. Univerza pa je vprašala knjižničarko našega seminarja in ta punčka je seveda same lepe reči pravila o meni. Danes mi je sama prišla pravit, kako je bilo. Upanje imam, da ne bo vse zastonj.

Popoldne vsak dan dve ali tri ure tipkam, potem pa, ko sem zbit do konca, odrinem domov. Za službo se ne upam podajati za celo popoldne, je tudi nemogoče, če naj še na šolo računam. Par ur bi šlo, če bi me kje vzeli. Če ne bo drugače, bom v časopise dal, bo ja kaj.

Najlepše pozdrave vsem!

Pavla, pobaraj no, kaj je z Rajglovim študentom!

Ivan

14 (26. 11. 1943)[uredi]

Dunaj, 26. novembra 1943.

Draga mama,

najlepša hvala za pismo in zaboj, oboje sem nocoj dobil; sem zelo vesel. Zmerjate me, da nič ne pišem, pa pišem kar naprej, zdaj že skoraj vsak dan. Včeraj sem pisal zaradi Franceljna, še nič nisem zvedel, kaj je. Glejte, da mi koj sporočite, če prej zveste ko jaz. Bil sem zelo razburjen že, danes sem se malo potolažil.

Pavli se zahvaljujem za težko pričakovana jabolka v pižami, bilo je izvrstno! Nekaj ji pa moram reči: prvič, naj naslov vedno čedno in debelo napiše, ker prej pride, če se da dobro brati. Drugič, naj ne misli, da sem ne vem kakšen osranec, da bi mi smela koj naprej popackana pisma pošiljati. Bi pa že lahko malo lepše pisala! Pa brez zamere!

Tudi Remic se zahvaljuje za jabolka. Srečen sem, da doma toliko mislite name. Hvala tudi za Jamnikovo pošto. Skrbelo me je že, ko nisem nič dobil.

Nalivna peresa (ali nalivke, kot piše Pavla; le kje je pobrala to besedo? Če se jo je sama spomnila, je brihtna buča!) so še vsa taka, kot so bila. Nikjer ne jemljejo v popravilo. (Vsaj zdaj ne.)

Snega še nismo videli, dežja pa samo za pokusiti.

V Motnik sem že pisal.

Zakaj Janko ne da glasu od sebe, Tončka je že jezna.

Pavla, če boš kaj videla Minko Ledrarjevo, ji reci, da rad opravim, če ima kakšen tak posel še na Dunaju. Saj bi ji pisal dolgo štorijo, pa se prerada smeje.

Pozdravljam najlepše Tebe, mama, Pavlo in Lojzko!

Ivan

In ne pozabite pisati, kaj je s tistimi, ki so jih vzeli!

15 (28. 11. 1943)[uredi]

Dunaj, 28. novembra 1943.

Draga mama,

hvala za pismo. Kaj je s Fr.? Ne razumem. Naj mi kmalu piše.

Ravno zdaj je ta prekleti alarm. Najedli smo se že, hvala Bogu, samo nikamor človek ne more. S Tončko sva mislila malo rajžati okoli. Z daj je pa šlo po vodi. Zdaj je konec. Pol ure je bilo. Tončki sem telefoniral, pa pravi, da leži, da je nekaj bolna. Pravi, da jo slepič boli. Pošilja pozdrave.

Tako bom ostal doma in morda bom šel spat, ker me hoče glava boleti.

Pisma dobivam redno, upam, da tudi moja prihajajo. Pavlo spet prosim, naj malo bolj čitljivo naslove piše, stric brez očal sploh ne zgrunta, ali je pismo zame ali ne. Takole naj se vadi:

Hribovšek Ivan Wien X II Schallergasse 32/11/19

Ne pa kot ona: Hribovšek Ivan, Wien XII, Schallerg. 32. Pa še drugič kaj.

Najlepše pozdravljam Fr. in vse druge. Zakaj ni prišel k meni?

Ivan

Okoli prvega mi boste poslali toliko denarja, da stanovanje plačam? Sicer bom pa še pisal. (20 mark za mesec) Kaj če bi poslali kar na naslov: Frau Kukla, Wien XII, Schallerg. 32/1/6.

16 (29. 11. 1943)[uredi]

Dunaj, v ponedeljek, 29. novembra 1943.

Zdaj je pa že dovolj jamranja, da nič ne pišem! Danes sem dobil Fr. pismo. Razjezilo me je, da sploh ne piše, kako, zakaj, kako dolgo in tako naprej je prišel; tudi ni mogel eno noč pri meni ostati!

Potem pa piše: »Doma sprašujejo, kako da ne daš nobenega glasu od sebe, kljub temu da Ti od doma redno odgovarjajo.« Ne delaj se norca iz mene, če mi odgovarjajo, se to pravi, da pošto od mene dobijo pa basta! Prejšnji teden najbrž ni bilo dneva, da ne bi pisal. Če bo tako, sploh ne bom pisal; saj zvem tako nič. Slabe volje sem, pa nisem sam kriv.

Če hočete, da še kaj pišem, mi pošljite znamke! —

Ivan

17 (2. 12. 1943)[uredi]

Dunaj, 2. decembra 1943.

Draga mama,

nocoj sem le dobil dve pismi od doma, hvala. Da se najprej najvažnejšega lotim: ne vem sicer, kaj je s Fr., toda če je tako, kot se mi zdi, naj ne bo doma. V Beljaku bi morda mogel kaj dobiti, povpraša naj. Zakaj se le ni oglasil pri meni? Jaz ga sploh domov ne bi pustil, bi mu že dobil sobo kje in službo tudi.

Pisal sem o sebi, zakaj službe nisem dobil. Ker nimam strojepisnih vednosti, za drugo delo bi pa moral obljubiti več kot za en mesec, da me vpeljejo. Potem pa tudi ne morem celo popoldne delati.

Obljubljene so mi instrukcije, upam, da bom kmalu mogel začeti. Sicer je to slab posel, pa vendar.

Semester traja do konca februarja; toda nisem še vpisan in ne vem, če sploh bom, ker še ni nič prišlo. To je najbolj nerodno, ko ne vem, ali naj se za šolo pripravljam ali za službo. Delam oboje, študiram, kar se da in strojepisja se učim. Z Janezom sva velikokrat skupaj in si pripovedujeva novice. On dela par ur na dan pri neki hrvatski agenciji in zve novice od spodaj. Pa tudi učiva se skupaj, vsaj deloma.

Ja le zakaj ni mogel Fr. k meni priti!

Hvala Pavli za spodbuden napredek. Zdaj že podčrtava naslove. Iz malega raste veliko. Pika.

Najlepše Vas pozdravljam vse

Ivan

FRANCETU HRIBOVŠKU[uredi]

(Dunaj), 30. maja (1943).

Kako se kaj imaš? Na Dunaju so ljudje vedno enako nori. Kamor se obrneš, je kak cirkus ali »ringelšpil«. Človek postane truden v tem Babilonu. Čez 14 dni se vrnem na Kranjsko, morda za vedno.

Lepo pozdravljen!

Ivan


JOŽETU RAJGLJU[uredi]

(Dunaj), 20. 6. 1943.

Mihi cordis gravitas res videtur gravis,
Jocus est am abilis dulciorque favis.
Quicquid Venus im perat labor est suavis,
Quae num quam in cordibus habitat ignavis.
Via lata gradior more iuventutis.
Implico me vitiis immemor virtutis
Voluptatis avidus magis quam salutis,
Mortuus in anim a curam gero cutis.
Res est arduissim a vincere naturam ...
Quis in igné positus igné non uratur?
Veneris in Thalamos ducunt omnes viae.

I. Hrib., Wien XII, Schallerg. 32/11/19. Ivan


MINKI RESMAN[uredi]

1 (9. 2. 1944)[uredi]

Na Dunaju, 9. februarja 1944 zvečer.

Draga Minka,

zahvaljujem se Ti za karto in pozdrave. Čudno se mi je zdelo, kako da nobenega pisanja od Tebe ni. Ker me opozarjaš zdaj na svoje pismo in na odgovor, ki se ga veseliš, sklepam, da ali Ti nisi dobila mojega pisma ali pa jaz Tvojega ne. Zadeva je nerodna, ker ne vem, kje naj začnem poročati. Poskusil bom obnoviti vso zgodbo, da boš videla, kje tiči motnja.

Od Tebe sem dobil 15. januarja pismo, datirano z 12. jan. V ponedeljek, 17. jan. sem opravil naročila in sem 18. jan. poročal. Najbrž tega pisma nisi dobila. Vsebina po spominu: Kopeček je bil pošiljko že odposlal, od novih je obljubil, mislim, Falzstossmaschine, o nagradi se ni hotel izraziti, pač pa je rekel, da bo z Vašo firm o stopil v pismeno zvezo, kar sem razumel, da bi rad opravil ta del kupčije brez posrednika; šivanke pa Lang ni imel, obljubil je za čez štiri do pet tednov; tudi drugod jih nisem dobil, po večini so me k Langu pošiljali. V kratkem bom šel znova k njemu poizvedovat, kje jih ima. Pismo je vsebovalo še polno zagotovil, da sem vedno pripravljen narediti Tebi in Tvoji firmi vsakršno uslugo, ki je v moji moči, in da ni govora o oddolžitvi, tudi Tvoj zavitek še zmeraj čaka, da ga Tvoje naročilo napoti h kakšni koristni stvari. Pisal sem ta uradna poročila Vašem u gospodu kot odgovor na njegovo pismo, Tebi pa odlomek iz privatnih zapiskov. Torej je šlo vse po gobe. Naj nadomesti izgubljeno pisanje tale kratka obnova.

Teden pozneje, dne 24. jan., sem Ti poslal manjšo škatlo z zaželenimi predmeti, to je gumbi, iglami in zamaški. Ker tudi o tem nič ne pišeš, se je moralo tudi to kje prijeti. Vsaj tako domnevam, ker če bi dobila, bi mi najbrž kaj omenila.

Seveda, jaz nesrečni filolog, to možnost moram vzeti še v poštev, da si Ti vse to dobila in si mi tud i odgovorila, pa da jaz Tvojega odgovora nisem dobil. Če je to naš primer, mi kar koj obnovi naročila, da bom čim prej na terenu. Tako čudno je to: jaz sem vsak dan pričakoval pošto od Tebe, pa je ni bilo, in mogoče je bilo pri Tebi podobno. Prosim, koj mi pojasni, kako stvar stoji, da popravim o zamudo, ki je nastala tako nepričakovano. Zanima me, katera od obeh možnosti je nastopila; prosim pa Te, ne pomišljaj si nič z naročili. Mislim, da mi ni treba posebej zagotavljati svoje dobre volje in pripravljenosti. (Oprosti pisavi, s Tvojo se ne more meriti!)

Svojemu gospodu bratu sporoči, dokler mu sam ne, naj ne bo preveč užaljen zaradi mojega neumnega pisma; z grščino sem se hotel samo maščevati za njegovo prelepo slovenščino, ki naj jo malo bolj spoštuje.

Prepričan sem, da me ne boš pustila predolgo čakati na odgovor.

Iskrene pozdrave vsem Vašim, zlasti pa Tebi

Ivan

2 (20. 2. 1944)[uredi]

Na Dunaju, v večernih urah 20. februarja (1944).

Draga Minka,

dovolim si opozoriti Te na to, da Te zelo visoko cenim, kar se vidi že samo iz tega, da Ti pišem v skrivnostnih večernih urah. Prozaične stvari opravim jaz namreč podnevi. Tole pisanje utegne biti sicer kljub temu več ko prozaično, pa vendar moram poskusiti vsaj eno pametno reč danes narediti, do zdaj je na žalost še nisem.

Veselilo me je Tvoje pismo in rad bi Ti vrnil kakšno lepo karto za zadnjič. Pošiljam Ti v občudovanje najlepšo stavbo na Dunaju in Ti priporočam, da ne žališ tega svetišča, ki je moja ljubezen in radost, četudi je morda Tvoj okus drugačen. Še popisati se nisem drznil te karte, da bo ja Tvoje občudovanje neposrednejše. Upam, da Ti je upodobljenec znan.

Kako se imate sicer v tem klavrnem pustnem času? Meni gre imenitno, če izvzamemo, da me zdajle glava boli in da strašno malo naredim pri vsej muji in napenjanju. Samo kino je na vrsti, ker imam ravno družbo, ampak to je zanič komedija, ker ni nikoli nobena resnična. Smejati se še znam, pravzaprav se še zmeraj učim. Veš, da se ob tej temi moram hvaležno spomniti Tebe, ki si bila v tej zadevi moj učitelj. Na stara leta se me morebiti še kaj koristnega prime. Torej - Tebe štejem že med svoje vzgojitelje in upam, da se bova za spoznanje bolje razumela, kot sem se z drugimi. Bog Te ohrani naši mladini!

Želim, da mi ne zameriš, ker sem tako razposajen. Sicer je pustna nedelja, pa me je zmeraj strah, da se ne bi zameril, posebno dame mi povzročajo zmeraj velike skrbi, ker doslej poznam samo eno, ki ničesar ne zameri. Sicer se nočem delati nič boljšega, kot sem, ampak manire so manire; čeprav sem slabo vzgojen, toliko pa le vem. — Čuj, veš, kaj mi ni prijetno brati? Opravičevanja in zahvaljevanja. Vse take reči v drugo, prosim, opusti, ker potem zgleda, koliko da si neki dolžna, čeprav o tem ni govora. Zdaj sva ravno pri tej stvari: hvaležen Ti bom, če boš tudi Ti z razumevanjem zagovarjala moj nedavni korak. Bojim se zamere, res, in vendar nisem mogel drugače. To se ne pravi, prosim, da ne maram prevzeti novih naročil, narobe, rad bi zaslužil to, kar sem od Vas že vse dobil. Morda se Ti bom zdel otročji, nepraktičen in še kaj drugega, ampak na mojem mestu bi tudi Ti ne storila drugače. Mogoče ne veš, kako mučna je zavest, da smo veliki dolžniki in da nam bo komaj kdaj mogoče kaj vrniti.

Danes je ponedeljek in preden pismo oddam, lahko poročam, da mi je Lang podelil danes nekaj šivank. Točneje povedano: 3 ducate Lyst. 88, N r. 2 in 2 ducata Lyst. 332, Nr. 4. Pravi, da več nima, ker je Lammerz v franžah. Od Tebe je odvisno, kako hočeš, da Ti jih ekspeditiram. Če imaš še kaj želja, bi rad kmalu zvedel, da ne bom prazne škatle pošiljal. Tisto zadnjič je bil poskus, ki ob njem lahko ugotoviš, kaj je za rabo in kaj ne. Pa o tem mi piši, kar Joža ni opravil, je rekel, da dobim informacije.

Kakšne skrbi sva imela, ko sva (na žalost brez vidnega uspeha) iskala, kaj bi utegnil primernega prinesti svojim sestram! Ekspedicija je bila zaman. Blamaže pa si nisva hotela nakopati na glavo.

Oprosti pisavi, ravnokar sem opazil, da mi gre kar povsod levi rob sumljivo proti desni. Ti boš seveda rekla, da je moja roka pač tako navajena, ampak moram na glas prostestirati, ker kar nič ne sprevajam. Tako. Zdaj se pa poslavljam. Osreči me kmalu z debelim pismom.

Pozdravljam lepo Tebe in Vaše

Ivan

3 (1. 3. 1944)[uredi]

Na Dunaju, 1. marca 1944.

Draga Minka!

Res nisem mislil, da od vseh boš Ti
edina svojo sliko mi poslala,
sem menil, davno več Ti v mislih ni
morda beseda, ki si mi jo dala;

a glej, ko najmanj sem pričakoval,
nocoj dobim to radostno darilo -
o, v zvezde bi najrajši Te koval,
v oblake dvignil za to sporočilo!

In že ima me, da Ti slavospev
mogočen spišem, k mizi že se usedam —
in ko sem sliko skrbno v roke vzel,

na mizo jo postavil, Te zagledam,
kako se smeješ, ko da govoriš;
»Igraš se ali resno me častiš?«


Mislim, da imaš te sorte »pojezije« ob tem sonetku zadosti. Ker se mi pa le važno zdi, da zveš za ves načrt nenapisanega venca, Ti nemudoma sporočam, da sem mislil v naslednjih komadih razlagati svoja častilska čustva z ozirom na Tvoje pomisleke. Ker bi s tem le ne prišel še šestnajstim sonetom do konca, sem moral iskati novega navdiha. Ker je treba vedno črpati »iz stvari same«, sem vzel v roke Tvojo sliko in Ti poskušal globlje v oči pogledati, kakor se reče. Kdo je kriv? Nočeš me pogledati, se mi zdi, rajši gledaš nekam čez. Tako seveda še zboleti ne morem za Tebe in venec sonetov ne bo nikoli napisan. Kakšna škoda za naše slovstvo, ali ne?

Res se Ti lepo zahvaljujem za pošto, ki sem jo nocoj dobil. Tako sem navdušen, da Ti kar koj pišem. Tvoja slika me silno veseli, ja, deklica, kako Te imam rad, se sploh povedati ne da. Pst, da kdo ne sliši, če ne bova tepena! Kupim si stojalce in dal jo bom v steklo in morda Ti še res postavim kak spomenik.

Škoda, da je na svetu zmeraj manj simpatično, ko bi bilo vendar lahko čisto lepo. Slišim, da niste ravno v rožcah tam na jugu. Pri nas je sicer mir, samo človek ima vedne skrbi, kdaj se bo začela skrbna majka Nemčija brigati za svoje pankrte (oprosti!). Ljubezen se ji kar cedi izza nohtov.

Nič ne omenjaš naročil, čeprav Te zmeraj spominjam na to. Zdaj sem namreč še tukaj in je prilika; kako dolgo, se pa ne ve. Vojska bo še precej časa trajala, kot je videti, saj smo zmeraj na slabšem.

Da Tesejevega templja ne znaš občudovati, mi je žal, da pa zlobno namiguješ na epizode na klopeh, mi ne gre na živce. Pozimi in v mrazu najbrž še nihče ni hrepenel po parkih in njegovih klopeh, razen če ni bil morda kakšen zavodski petošolec. Tukaj smo pa stvarnejši, prosi , in razumemo položaj. Sicer pa ni take lepote in takega cvetja, da bi bilo nevarno za mojo grešno dušo. Ali pa, kaj se ve. V naprej se človek ne sme zaklinjati.

Če naj začnem pripovedovati novo zgodbo, bo strani premalo. Pa spat moram, besede so mi že začele plesati po glavi. Kaj mi preostane, kot da se lepo in spodobno poslovim in želim lahko noč? Za sliko se Ti prav lepo zahvalim , vsake pošte, ki me boš z njo počastila, bom odkrito vesel.

Prav lepo pozdravljam vse Vaše, posebno pa Tebe.

Ivan

STANI PUHAR[uredi]

(Dunaj), 13. 2. 1944.

Draga,

preden začnem brskati za brlogi, mi končno veljavno sporoči, ali prideš ali ne prideš. Sicer nima pomena; za zdaj ne vem za noben tak kotiček, saj si lahko misliš, da so vse redkejši. Oprosti, da Ti prej ne pišem, imel sem zadrege in še zmeraj nisem siguren.

Tvoj.