Pisma (Anica Černejeva)
| ← Leto bolečega iskanja | Pisma Anica Černej |
Vihar (Anica Černejeva) → |
| |||||||||||
Davno bilo je,
ko so se križala najina pota.
S tajno silo
se je zbudilo življenje v meni tistega dne:
tiho, da ga ni slišal zunaj nikdo,
glasno, da je prevzelo mene vso.
Strah me je — dragi — resnice, življenja,
a srcu je pesem tvoja beseda!
In pesem je želja, je hrepenenje,
molitev je, sreča in smeh
in pesem je jok in trpljenje,
brezup je in greh —
in vendar je v duši pesem — življenje.
Davno bilo je,
ko so se srečale najine misli.
A kakor v sanjah ves čas
slišim tvoj topli glas:
Pridi, zapoj
pesem — življenje z menoj!
V zlatem jutru prvi žarki,
v žarkih prvi, ki te išče.
Dragi, to je moja misel,
ki se po veselih sanjah
vrača v svoje pristanišče.
Dragi, to je moja misel,
ki je tiha in globoka
in ki gladi tvoje lice,
ko ga skrb je razorala,
kakor ga je milovala
tvoje majke topla roka.
V trdih časih trda volja
in ponosno kljubovanje.
Dragi, to je moja želja,
ki usodo tvojo spremlja
in ki čuva tvoje sanje.
Dragi, to je moja želja,
ki je sebi priborila
pravo, da ti vse olajša,
da ti ure mračne krajša
in — če ti težko je v svetu,
da ti je življenjska sila.
Čuješ v noči pozne ure?
V poznih urah pozne glase?
Dragi, to je moja duša,
ki v spominih nate išče
davne vere davne čase.
Dragi, to je moja duša,
ki je svojo pot zgrešila,
ko je v tesnem, čudnem strahu,
v čakanju in v večnih dvomih
vero vate izgubila.
Dragi, to je moja duša,
ki bila je prebogata —
pa ne more preboleti,
da je dvoje — čisto svoje:
sanjati in doživeti.
Dragi, to je moja duša,
ki ji je vera umrla,
ko je — čuješ li? — zaprla
trudna, slaba in samotna
tebi in besedi tvoji
svoja tajna, skrivna vrata ...
Dragi, to je moja duša,
ki bila je prebogata.