Pirovni kolač

Pirovni kolač -n-

Izdano:	Ženski svet 1924, št. 1
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Minul je pisani vuzem, odjahal je zeleni Jurij, utihnila je pesem kresnic. V zapečku stara mamica; v pisanem kožuhu pripoveduje svojim vnukom spomine iz davnih dni.

»Tudi jaz sem bila nekoč drugarica rožno venčani Vesni. Šla sem na venčanje kot vila belo oblečena, iz domače preje tkanega platna sem si naredila robačo in ušpetelj. Spletla sem si štiri jugle in navezla z rožami belo sem pečo.

Na venčanju sem imela visok, rdeč rožnat venec, nakit s pisanimi trakovi in z biserno parto na čelu in ko roža sijala moja so lica.

Mati mi je spekla pirovni kolač – vrtanj zvan – in dva na kolenčiča – mala kolača. Na dar sem dobila 10 plaht in platna pet bal, pet imarnih petic in škudo srebrno ter dva stara križevača. Svatje so pili na piru dvojno vino – belo in rdeče. Na ražnju so pekli dvoje jagnjet, dva odojka, osem kokoši in pitanega purana. Dva dni in dve noči smo pirovali. Imeli smo godca na meh, vriskali smo, popevali, se smejali, da je bilo veselje.

Zjutraj rano sem zapustila kot mlada nevesta očetovo hišo. Vodil nas je bajaktar z zastavo. Zastavo je vihtel na vse štiri vetrove, da je plapolala v jutranjem zraku ko morska ptica nad morjem neskončnim. Svatje so peli, vriskali in iz kubor streljali. Jaz sem nesla nakolenčiča dva, starešina pa vrtanj, navezan na rdeče – modro vezenem svatovskem otiraču. Godec je pihal v meh in piščali so pele ko orglje na veliko nedeljo ob veselem vstajenju. Tako sem prišla pod petdesetimi leti pod ta krov. Bajaktar je zasadil v slamnat krov zastavo, pozval je tasta in taščo ter jima povedal, da sem prišla pod zastavo pod njihov krov in da imam vse pravice v hiši.

Ej, takrat nisem rabila pisanega kožuha, niti zapečka v hiši. To so bila mlada leta, kot roža sem bila cvetoča, polna kresnega plamena, kot srna sem bila brhkih nog in lahkega skoka. Deca, to je bilo, a zdaj so le spomini.«

Še se ziblje po polju zlato pšenično klasje in še žari po njivah rdeč mak – plamen žareč. Še se pevajo svatovske pesmi in še plapolajo svatovske zastave. Rdeči venci pa so se posušili, parte zatemnele in kresnice potihnile. Tudi stara mamica v pisanem kožuhu in beli svatje v obleki domačega kroja so zapustili pozorišče.

Iskala sem po Beli Krajini staro mamico v pisanem kožuhu, a vsi so mi rekli, da je ni več med živimi …