Pilatov grob

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pilatov grob.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/16 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V Švici, proti vzhodu od Lucerna, tega bisera jezer štirih kantonov, štrli kvišku mračen in strašen hrib, Pilat, pripadajoč k skupini bernskih alp. V eni izmed temnih globel griča se nahaja »Pilatovo jezero«, obkoljeno z mračnimi skalami, ki nekako vise nad njim, tako da se nikdar ne odbija v jezeru svetlo nebo Švice.

O tem jezeru pripovedujejo naslednjo legendo:

Po Kristusovi smrti je živel Pilat ves zmeden, bali so se zanj, da znori. V ušesih mu je zvenel tih in miren glas Kristusov in njegov miren pogled, se je zdelo, kakor bi bil preganjal cesarjevega namestnika. Kamorkoli je šel, karkoli je delal, povsod je videl pred seboj ta otožni pogled ter čul besede, katerih ni mogel pozabiti, kakor bi jih čul prvič:

»Moje kraljestvo ni od tega sveta. Prišel sem na svet zato, da dam spričevanje o resnici.«

»Kaj je resnica?« ga je vprašal tesnosrčno Pilat.

Pa tudi žena Pilatu ni dala miru. Bridko mu je očitala, da je on kriv Kristusove smrti; življenje je postalo Pilatu tako mučno, da mu je prišla večkrat v glavo misel na smrt.

Mučen od grizenja vesti je živel pomilovanja vredno življenje v svoji palači v Judeji; vedno bolj je živel misli, da mu je pritisnjen na njegovo lice pečat prokletstva, da se ga zato slehrni, s katerim je moral občevati, ogiblje, ker vidi po tem pečatu Kristusovega rablja. — Zato je nekega dne kar izginil iz Jeruzalema.

V neki burni, temni noči se je odločil za beg. Pustil je ženo, odšel, po nikomur opažen, iz palače ter se napotil proti mestnim durim.

Noč je bila strašna; on pa je gledal pred seboj Golgato in Kristusov križ in znovič je začul usodepolne besede;

Prišel sem na svet, da dam spričevanje o resnici.

»Toda, kaj je resnica?«

Šel je dolgo, izpostavljaje se nevarnostim in prenašajoč vse nadloge. Telo mu je bilo utrujeno, njegova duša je grozno trpela. Glad in žeja sta ga mučila, noge so mu odpovedovale službo, toda on je le šel in šel naprej, ne vedoč, kam gre in po kaj.

V neki noči, ki jo je moral prebiti na poti, je srečal neko dolgo, črno postavo, o kateri se mu je zdelo, da je šla poleg njega do svita.

»Kdo si ?« jo vpraša Pilat prestrašen, toda postava je molčala slično noči ali mogili in istotako molčala tudi duša nesrečnega ubežnika. Komaj se je prikazal prvi žarek svita, si je Pilat ono postavo nekoliko bolje ogledal ter ostrmel od groze.

Bil je to večni Žid.

Spoznala sta drug drugega.

»Proklet in obsojen sem, klatiti se po svetu,« je rekel žid z utrujenim glasom. »Nosim na sebi ono strašno kletev, tvojo kletev, zakaj, ko bi ga ti ne bil obsodil v smrt, pa bi tudi jaz ne bil storil tega, kar sem.«

Pilatu so se od groze jele šibiti noge, da je omahnil onemogel na poti, toda večni žid, ne da bi pri tem obstal, ga je dvignil ter vlekel s seboj.

»Spoznal si me, večni popotnik; sem židovski vojak, bivši vratar na tvoji domačiji. Večkrat sem stal ondi na straži, tako tudi oni dan, ko so židje vlekli obsojenega Kristusa mimo vrat; mislil sem si, da je to grozen zločinec in da si ga po zasluženju obsodil v smrt; hotel sem spolniti tvojo voljo in udaril sem ga ter mu dejal s prezirljivim glasom: »Stopaj urneje, Jezus! Čemu hodiš tako počasi?« In on me je pogledal. Oh, kako me je pogledal! Nikdar ne pozabim tega strogega in obenem tudi otožnega pogleda. In tiho, zelo tiho mi je dejal: »Jaz odidem, toda ti počakaš na zemlji, da se vrnem.« In začutil sem, kako je neka nepoznana, notranja moč zašibila moje noge, in šel sem. Dolgo, dolgo sem hodil brez oddiha, da sem se utrudil. Pa še grem in grem sedaj, a sam ne vem kam. Oh Pilat, Pilat, ko bi ti šel z menoj, lahko bi se oprl ob tvoj hrbet ter začutil vso milino bodisi le kratkega počitka.«

»Toda, jaz ne morem iti dalje,« zastoka Pilat, »Že kar omagujem od utrujenosti.«

»In jaz? Ali mar nisva oba obsojena?«

Pilat se zgrudi na tla. Večni žid je hotel obstati in ga dvigniti, toda grozna moč, ki je tičala v njem, ga je porinila naprej in Pilatu je nekoliko odleglo, ko je videl, da je nekak neviden in tajnosten veter odnašal od njega to skrivnostno postavo. Večni žid je izginil v zarji bližajočega se dneva.

Od tega časa, kadar je nastala noč, se je Pilata vsikdar polaščevala groza ob misli, da bi se utegnil srečati z večnim popotnikom, in prebil je noči večinoma brez spanja. Tudi podnevu, ko se je prikazal na poti kak popotnik, se ga je Pilat kar ustrašil ter se potrudil, da se mu je čim poprej umaknil za kak kamen, za grm ali se skril v visoko travo. Ogibal se je obljudenih mest, hodil po vaseh, skrival se je pred ljudmi kot morilec, ki se boji prognanstva in maščevanja.

Na ta način je dospel v Rim, ki se je pojavil pred njim nepričakovano kot nekak čudež. Pilat ga je takoj spoznal in polastila se ga je mrzlica razvnetosti in mučne radosti.

Vendar to ni trajalo dolgo. Pilata so se polastili znovič poprejšnji občutki ter mu stisnili srce slično oni trnjevi kroni, katero so na njegovo povelje položili Jezusu na glavo, preden so ga izročili sramotni smrti. In srce ga je bolelo.

Kalna Tibera je točila pred njegovimi očmi svoje sive, svincu enake vode. Nakrat pa se mu izvije iz prs obupen krik. Široko odpre oči ter zagleda na drugem obrežju večnega Žida, ki mu je molil nasproti svoje dolge, koščene roke.

»Pojdi z menoj,« mu reče večni žid.

»S teboj ne pojdem,« mu odvrne Pilat.

»Rajši umrjem, kakor bi imel bivati na veke v tvoji družbi.«

Predstavivši si pred oči sliko izdanega trpina, je jel sedaj prvokrat moliti, nakar skoči v kalno vodo reke Tibere.

Reka se je zagrnila, napela svoje vode in se razlila preko obrežja ter nesla na svojem hrbtu mrtvo truplo Pilatovo, ki je dospelo na obrežje.

Spoznali so ga ter ga odnesli na neko pristavo. Tibera je takoj upadla in tedaj so vsi spoznali, da reka ni hotela sprejeti in pokopati v svojem krilu tega zločinca.

Oblastnija ni hotela ohraniti v mestu Pilatovega trupla, niti ga pokopati na mestnem pokopališču iz bojazni, da s tem ne bi priklicali na mestne prebivalce kazni Gospodove. Raditega so zavili Pilatovo truplo v tkanino in ga odposlali daleč, daleč za rimsko mejo, za mejo izven cesarstva, v prazno in mračno gorovje Galije.

Na visokem hribu, v vodi mračnega, močvirnatega jezera leži še sedaj truplo Pilatovo.

Najsi je bil kdorkoli je hotel, pastir ali popotnik, pravi legenda, najsi ga je obseval beli dan ali pa bleda mesečna svetloba osvetljevala njegove korake v molčeči noči, slehrni se je bal tega nevarnega kraja in je rajši zbežal proč, čim najdalje mu je bilo mogoče. Zakaj tu se gode čudne stvari. Ako pa te privede usoda na ta otožen kraj, pa se izroči v roke svojemu angelu varihu, pobesi Zamenjane čete ob dohodu v strelni jarek. svoje oči in pazi na to, da ne vržeš ničesar v jezero. Ne meči vanjo ne kamenja, ne sadu iz drevesa, ne kosčic od sadja, ne trave, ne železa, ne zlata, z eno besedo ničesar, da ne zbudiš Pilata, ki počiva na dnu jezera. Le trenutek še in moč, ki ga drži, bo zlomljena, takrat pa poplavi jezero obrežje in nastane na hribih nevihta, ki jame krušiti skalovje in ga odnašati v neko nepoznano daljavo, kakor veter odnaša pero, ki odpade tiči iz krila.

Pilat si je vzel življenje, nadejajoč se, da ne bo več videl križa, ki je proganjal s svojim leskom oči zločinca, toda križ je prešinil s svojo svetlobo ves svet in ni ga kotička na zemlji, ki ne bi pričal o njegovi moči; Toda Pilat ni mogel umoriti svoje duše in zaprta pod vodo pogorskega jezera ta njegova duša živi in blodi zbegana in vznemirjena ter sanja o bledem truplu Kristusovem, pribitem na križ na Golgati.